Biografija s kredo

Tretje oko Marko Kravos

Spisano:	Klara Kejžar
Izdano:	Kravos, Marko (1979). Tretje oko. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pozdrav

S kakšno pravico ti rečem

dober dan, Ace?

Tvoja stvar, ta tvoj dan,

jaz se ne vtikam.

Lahko da ti je všeč

svetlo rdeč in razgiban

ali napet, eksploziven dan,

ali pa samo dolg, miren

in tvoj dan.

Kaj jaz vem!

Tudi če bi vedel, kaj češ,

če bi oba dobro vedela kaj,

bi ti lahko pomagal?

Če rečem lep dan, bel dan,

zdrav dan, se stvari za las premaknejo?

Dam ti samo roko,

roka roko ogreje,

ko greva vsak po svoje

od dneva do dneva,

moj Ace.

Zajec v grmu

Funkcioniram,

funkcionarim,

funkcionorim:

ne vem več, kako mi je ime.

V tem grmu tiči zajec.

Govorim,

hitim,

dušim se:

tudi meni se piše čas, ne pa zgodovina.

V tem grmu tiči zajec.

Slep,

gluh

in sam:

bolj družbeno marljiv kot živ.

V tem grmu tiči zajec.

Ta zajec je pravi merjasec!

Moje telo

Koliko je mojega telesa povrhu? zunaj?

Ga ne znam izmerit.

Je pravi obseg takrat,

ko sem uraden? ohlapen? utrujen?

ko spim brez sanj? ali ko se ljubim

in sem ozek kot riba in trd?

Jezik, s katerim drsim

po tvojem vratu,

je tudi površina telesa?

Kdaj je telo najgostejše?

pri ženski?

če se skrči pred ognjem?

od mraza? od straha in smrti?

kdaj ga je največ?

kdaj je najbolj moje?

Pravzaprav

Pol svojega življenja spim

pol svojega spanja sanjam:

pol mojih sanj je v barvah,

polovica pa v belem na črni podlagi.

Napol verjamem, napol sem žalosten.

Pravzaprav ni prehudo,

pravzaprav niti predobro:

pravzaprav je zoprno samo to,

da nikoli ne veš, če je tèma

samo odmor ali že konec filma.

Nočni obisk

Pride en hudič ob poldveh ponoči

in mi ne pusti spati

je en mravljinčar

ki srka spanje

Mama reče – lahko noč sine

žena reče – lahko noč moško

sinek reče – lahko noč mak

in pride bogdana in pride peter

in pride slavko iz zagreba

in pride nataša in direktor tavčar

in pride sam predsednik republike

in reče

lahko noč marko

Prav nič ne pomaga

sem ko telegraf

Pride pa ena suha baba

bolj stara ko mlada

in reče živjo

ampak tako ironično

s privihano levo veko

in že spim

na mrtvo ko snop.

Biografija s kredo

S kredo zarišem belo cesto

in grem za njo

in srečam ljudi in srečam živali

in grem po beli črti mimo

in srečam stvari in mesta

in grem naprej

in pridem do velikega morja.

Zaplavam naravnost

ampak to ni smer

sredi morja je samo črn krog

in je dobro in plavam po njem

in plavam in potem postane kopno

kolobar iz kamna in spet hodim

in rišem s kredo smer v krogu po obodu

in na sredini ni več vode ampak žrelo

in v ognjeniku ni več ognja ampak plini

in

in potem se telo sesede vase

in prileti galeb in obsedi na glavi

posrka vse in se zgubi v daljavi

v ravni dolgi beli črti na obzorju.

Barve

Najprej je bilo sto barv

v različnih odtenkih.

Nisem jih še razmejil,

ko sem pravil:

to je kot oblačno morje,

taka je zemlja pri stricu Slavku

in prsi deklet so mlečne.

Potem je svet dozorel

in se razstavil na pet osnov:

na rdečo, plavo, belo, črno,

in še rumeno sončno in rumeno zlato.

Zdaj so stvari na pol,

vse je le temno ali svetlo,

vse je prozorno ali trdno

in vse je z ostrimi robovi.

…

Še se bo sploščil svet in jaz v njem,

postala bova prašna, vodoravna cesta

za puhaste vrtnice vetra.

O zvestobi

Senca dreves, v kateri sva ležala

in trk trk nad nama,

bog ve če je žolna našla črva,

ali je drevo odmrlo,

kot vse,

ko so pokosili prezrelo travo

že naslednji dan in je potok

odtekal kot nikoli prej in

sva težko spet našla kraj,

kot težko najdem vse,

tudi tebe, vedno je vse drugače,

spet je vse tu, mislim,

pa je vse drugače,

ko leži tu tvoja dolga roka

in je trava že odcvela,

in še trka žolna

v žili na zapestju.

Še mislim, da se s tabo pogovarjam

in ti odpiraš usta, jaz jih tudi,

glasu pa ni, čeprav so gibi znani

in jaz kričim in zadržujem dih.

Vse je negibno,

samo potok teče

v napačno smer

in ptice

so zdaj ribe.

Moja ura

Čudno kaže moja ura:

veliki kazalec prehiteva,

mali nekam zastaja,

številka za datum pa se premakne

vsak drugi dan.

Nekaj je narobe s časom,

na drobno ga je preveč,

v kosih pa premalo.

In včerajšnji dan sem zamudil,

za jutri pa že nimam kdaj.

Čevlji

Na čevlje sem privezan,

ki hodijo po svetu kar tako,

brez prave misli.

Stojim v njih malo začuden

in malo v zadregi.

Nič si ne morem pomagati:

spotikajo se,

in jaz v njih,

hotel bi se ustaviti,

in oni hitijo,

hotel bi plesati,

oni pa iščejo svoj par.

Bos sem prišel na ta svet,

v čevljih pa pojdem po gobe.