Jurček in Packarija (Biološki odpadki)
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Jurček je sklenil še malce posedeti pod drevesom, Berti pa je odhitel domov povedat mami, kaj mu je zaupal. Čudil se je, da ga mama že prej ni poučila o tem. Že čez nekaj trenutkov je bil spet pri Jurčku. »Mama pravi, da si najbrž doma v Zeleni deželi, tam imajo takšne navade kot ti,« je rekel Berti. »Res je,« je priznal Jurček, »prišel sem k vam v Packarijo, da bi vas česa naučil!« »Moja babica je bila doma v Zeleni deželi,« je povedal Berti. »Lepo,« je rekel Jurček in pobral kolo, da bi se odpeljal. »Ojoj, skoraj bi pozabil,« je zastokal Berti. »Mama te vabi k nam na obisk!« Imenitno, je pomislil Jurček. Tako bom laže spoznal, kakšne so navade Packonov in jim morda lahko tudi kaj svetoval. »Greš k nam?« je bil radoveden Berti. »Seveda, kar pojdiva!« se je nasmehnil Jurček. Berti Packa je stanoval v hiši ob robu gozda in že od daleč je bilo videti, da tu niso doma čisto pravi Packoni, Dvorišče je bilo lepo pospravljeno, nikjer ni bilo smeti ali odpadkov. Tukaj ne bo dela zame, je pomislil,Jurček in prislonil kolo k ograji. »0, sta že tukaj!« je rekla Mici Packa, Bertijeva mama, ki jima je prišla naproti. »Kar izvoli naprej!« Jurčka je povabila za kuhinjsko mizo, mu postregla s piškoti in malinovcem. »Bertiju sem rekla, da si najbrž doma v Zeleni deželi,« je rekla Mici. »Res je,« je priznal Jurček. »Prišel sem k vam na obisk, da bi videl, kako živite in vam morebiti svetoval, kako se lepše obnašati do okolja.« »Res je, Packoni so potrebni poduka,« je pritrdila Mici. »Kamorkoli pogledaš, povsod sama umazanija. Še jaz, ki sem tu doma, včasih v skupaj prav težko prenašam. Lepo, da si prišel, Jurček. Ostani kar pri nas, dokler boš v deželi Packarije«. Jurček se je zahvalil za povabilo. Čeprav je bila že pomlad, je bilo zunaj velikokrat še hladno in zato je bilo prijetneje bivati v topli hiši kot v šotoru, ki ga je sicer imel s seboj. Berti je odpeljal Jurčka v njegovo sobo. Ko je Jurček pospravil svoje reči, je odšel v kuhinjo in vprašal Mici, če ji lahko kaj pomaga. »Olupi krompir in nareži solato, če se ti ljubi,« je rekla Mici. »Naš Berti tako lupi, da ostanejo od krompirja le olupki, solate pa se še dotakne ne, ker se boji polžev!« Jurček se je zasmejal in začel marljivo delati. Olupke in ostanke solate je metal v posebno skledo in ko je končal, je vprašal: »Kje imate te kompostni kup?« »Kompostni kup?« je bila začudena Mici.»Kaj je to?« »Pri nas, v Zeleni deželi, takšne odpadke mečemo na kompostni kup. Ostanke zelenjave, olupke sadja, kavno goščo, prekuhan čaj čajne vrečke, ostanke kruha, kosti, jajčne lupine. Vse ostanke hrane damo na kompostni kup. Tudi žagovino in celo iztrebke malih živali. Pa seveda odpadke z vrta. Čez čas, ko vse preperi, nastane imenitno gnojilo - kompost!« Mici je zmajala z glavo. Kaj takega! V deželi Packariji so vse to metali v smetnjak - če ne kar na cesto, travnik ali kamor je že priletelo. Vseeno je Jurčku zaupala, da že ve, kaj dela, in skupaj sta v kotu vrta našla primerno mesto za kompostni kup. »No, si videl?« je Mici rekla Bertiju. »Jurček nas je spet nečesa naučil!« »Pa kaj!« je rekel Berti. »Misliš, da bom zdaj vsak jabolčni ogrizek nesel na vrt, na kompostni kup?« Berti je namreč bolj lene sorte! »Ni treba,« je dejal jurček. »Postavi v kuhinjo posebno posodo za odpadke od hrane in ko bo polna, jo izprazni na kompostni kup!« Berti je zavzdihnil. Tale čudni Jurček ima odgovor na vsako vprašanje!