Birokratizem s kravato

Birokratizem s kravato


Kravate ne nosim rad. Ne črne ne pisane. Kajti ta reč – namreč kravata – me vedno pomalem spominja na vislice. Toda včasih ne gre brez nje. Postavim: na svatbo ne moreš brez kravate. Očitali bi ti, da si neolikan in kurje bedro, ki ti je bilo namenjeno, bi rajši vrgli psu. A kdo, ljubčki, v teh časih zametuje kurje bedro – kljub izdatni pomoči UNRRE? Ni, da bi ga človek metal psu. In tako si kajpada rajši zavežeš kravato, če si pomotoma kdaj povabljen na svatbo. Tišči te sicer, spominja te na vislice, toda kurje bedro ti ne uide. In pes se lahko pod nosom obriše zanj. Prav mu je – čemu ne nosi kravate.

Mene osebno – ne da bi komu kaj očital – ne vabijo radi na svatbe. Imam prekisel obraz, s svojim kislim obrazom, pravijo, kazim veselo sliko slavnostnega razpoloženja. Pač pa me kdaj pa kdaj kdo povabi na pogreb. K pogrebu pa moj kisli obraz prav dobro pristoja. Zato me ljudje radi vabijo na pogrebe in so mi hvaležni za moje sodelovanje pri te vrste ljudskih žaloigrah. Zato se ne čudite, prosim, če boste brali v kaki posmrtni Zahvali:x… Zahvaljujemo se častiti duhovščini za opravljene molitve, pevcem za ganljive žalostinke in Ježku za kisli obraz. Moj kisli obraz resnično izpolnjuje zunanji efekt pogrebnih svečanosti. To mi lahko prizna vsak gledališki režiser, če ima le količkaj smisla za gledališke igre na prostem.

Tako me zadnjič ustavi prijatelj iz šolskih let.

»Pridi,« mi pravi, »pojutrišnjem na pogreb. Umrla mi je tetka, zapustila mi je omaro in gugalni stol, spodobi se,« mi pravi, »da ji priredim udoben pogreb. Prinesi torej na Žale svoj kisli obraz. V drugi gimnaziji sem ti pomagal pri matematični šolski nalogi, izkaži se hvaležnega za to uslugo.« 

Tisto matematično nalogo mi je bil napravil pred devetnajstimi leti. Od tistih dob sem se mu že neštetokrat izkazal hvaležnega: posodil sem mu 13 dinarjev, preskrbel sem stanovanje, pričal sem zanj pred sodiščem, poiskal sem mu nevesto, razložil sem mu Freudovo metodo razlage sanj in kaj vem kaj še vse. A še mu ni zadosti. Mislim, do črnega groba mi bo očital tisti kvadratni koren. Naj bo, še to pot se mu izkažem hvaležnega s svojim kislim obrazom.

Za pogreb, vidite, pa vam je tudi potrebna kravata. Brez nje ne gre. Pogreb ni fizkulturna prireditev, da bi se ga lahko udeležil z odprtim ovratnikom. Zato torej stopim v trgovino, da si kupim to reč, ki me vedno po malem spominja na vislice.

»Tako in tako,« pravim, »črno kravato potrebujem. Za pogreb. Umrla je,« pravim, »prijatelju tetka, zapustila mu je omaro in gugalni stol, temu primerna, prosim, naj bo kravata.« 

No, v trenutku se je na prodajalni mizi pojavilo morje črnih kravat. Črno morje, bi rekel. To morje je sestojalo iz petih komadov zaželene robe. In za vsak komad posebej so mi postregli s posebnim komentarjem:

»To, prosim lepo, je preprosta kravata – šest dinarjev – primerna za pogreb tretjega razreda. Če kupite to, prosim lepo, tedaj molite, da kruta smrt nikdar več ne poseže v sredo vaših znancev. Kajti ta kravata je le za enkratno uporabo. Potem lahko kvečjemu še peresnik obrišete vanjo.

A ta tu je boljša – dvanajst dinarjev. Če ne bo kuge, lahko leto dni komodno izhajate z njo. Štirinajst pogrebov prenese, med brati. To tu, no res, prosim lepo, to je veličastna kravata. Direktno iz Anglije. Dotaknila se je Shakespearejevega groba – dvainpetdeset dinar-jev.« 

Zavijejo mi jo torej v papir. A potem pravijo: »prosim nakaznico.« 

»Kako nakaznico, prosim,« vprašam.

Razlože mi položaj: treba je za kravato oblačilno nakaznico. Črne kravate niso roba, ki bi jo UNRRA pošiljala v izobilju. Zato je štednja upravičena.

Ne oporekam. Ta odlok je razumljiv in brez dvoma konstruktivnega značaja. Potrpite malo, pravim. Skočil bom po nakaznico, pravim. V trenutku se vrnem, kajti urad je koj za vogalom.

Skočil sem torej na urad, da bi dvignil tozadev-no nakaznico. No, na uradu je kača, se razume. Toda v eni uri sem na vrsti, kot bi mignil. Razložim uradnici tam za mizo: tako in tako, prijatelj, mrtva tetka, omara in gugalni stol, kisli obraz, matematična usluga, torej mi je nujno potrebna črna kravata.

Uradnica vstane tamkaj izza mize. In potem prav od blizu zapiči svoj žlahtni pogled v moj vrat.

»Številka šestintrideset,« pripomnim. »Pred štirimi leti sem imel dvainštirideset, toda vojna leta so me oropala maščobe. Zato imam, prosim, zdaj samo še šestintrideset. Vrat številka šestin-trideset, če vas zanima.« 

»Ne zanima me številka,« pravi uradnica. »Temveč uradno se moram prepričati, ali vam je kravata res potrebna.« Potem prosi za osebno izkaznico.

»Tu je osebna izkaznica,« pravim. »A krstni list,« pravim, »mi je zasula eksplozija, izstavitev nravstvenega spričevala pa mi je bila bivša fašistična oblast odklonila. Vendarle prosim, da se mi kljub pomanjkanju teh dveh važnih osebnih dokumentov izstavi nakaznica za črno kravato.« 

Ljubeznivo mi je pojasnila, da teh dveh dokumentov nihče ne zahteva od mene.

»Če je temu tako,« pravim, »tedaj je boj zoper birokratizem storil že ogromen korak naprej.« A uradnica mi je izročila listek. »In s tem listkom lahko dvignem kravato,« vprašam.

Toda zmotil sem se. Razjasnili so mi uradni postopek: Ta listek je treba najprej nesti v potrdilo na kvart. Grem torej na kvart. In tamkaj razložim stvar o mrtvi tetki in gugalnem stolu. Razložim natanko, potrdim, da je tetka res mrtva, jaz pa da sem kolikor toliko neoporečne preteklosti. Vprašam še, če potrebujejo jamstva – moja kuharica ve, kako je z menoj in tudi sicer bi kjer koli dobil priporočila.

»Ni potreba,« mi odgovore. »Mi samo – fc, fcl – požigosamo in pošljemo nazaj. In stvar je v redu. Potem se nas ne tiče več, kajti mi samo – fc, fcl – žigosamo.«  »A kdaj boste – fc, fcl – požigosali,« vprašam.

»Takoj,« mi odgovore. »Jutri, pojutrišnjem. In poslali bomo nazaj.« 

Šel sem. Pojutrišnjem je pogreb, si mislim. Zjutraj stopim v urad, potem po kravato, a popoldne počastim rajnico tetko. Toda stvar ni bila tako preprosta. Na uradu so mi dejali, da mi bodo že poslali vabilo, ko bo vsa reč urejena Vabilo pa so mi poslali čez tri tedne. A tetka je bila že davno pokopana.

Tedaj sem si kupil kravato. Zavezal sem si jo in šel na grob prijateljeve tetke. In tamkaj sem pomolil takole:

»Ljuba tetka, ne vem, kako ti je v jami. Toda brez dvoma si se enkrat za vselej izmuznila iz mreže birokratizma. In za to ti resnično zavidam. Amen.«