Birokta

Naš ali pa bolje rečeno ljubljanski ali sploh kranjski birokrat z veliko plešo na glavi, z nataknenimi očali vrh tobačnega nosu, upognenega hrbtišča, zamazane črne suknje z gosjim peresom obligatno za ušesom in s tobačnico mej prsti, rodi se navadno cesarskemu uradniku z majheno plačo, pa posebnim blago slovom božjim, namreč kar se tiče bodočih davkosnedežev — birokratčekov. Doma, žalostna mu majka, uživa mnogo naukov, mnogo pripovedovanj, da je on več, kot druge brezumne kmetske butice, s katerimi naj se ne peča. — a malo kruha, sila malo. Zaradi tega je on šibke rasti, da bi ga lebko tako rekoč na kolenu prelomil in obraza tako zvane bledo-nobel-lačne barve. Poleg vseh teh nobel lastnosti je naš birokratček malo špirituozen v možjanih ali kakor študentje pravijo, suh, popolnem duševno suh. Baš zaradi take slabe vesti ima on v mladosti celo nekaj kolegijalno-opozicijo-nalnega duha, da ne verjame vse svojej mamà ter prav rad „fehta“ črni kruh svojih butastih kmetskih sošolcev, si z njimi tudi po bratovski v lase poseže in po demokratovski srajco iz-za hlač puli. Posebno pa on komunizem spoštuje in v šolskih in domačih nalogah kmetske stavke in misli za hrbtom krade in tako navadno svojo gospodsko glavo „cvajerja“ reši. Pozneje v višjem gimnaziji, posebno okolo njemu grozovite mature, se spozabi tako daleč, da s sošolci po „zvezdi“ špancira, celo v čitalničnej restavraciji z vrčki trka in navdušeno živio kriči. In dobro umeje, zakaj to dela. Strah, matura je blizu, lepo počesana glava pak prazna. To je tudi zadnja kolegijalnost našega junaka. Uže po šolskem valeti, kjer nemške profesorje na ramah nosi in jim „hoch“ kriči, svoje sošolce mrzlo ali nič več ne pozdravlja s prejšnjim „servus“, kajti on zdaj cilinder nosi in glacé-rokavice, v žepu pa število beraških priporočilnih listov na različne „biróšefe“ v Beču. Ondu se mu uže smeje nasproti lepa hofmajstrovska služba, vožnja v prater, obiskovanje gledišč, mej tem, ko kmetske glave stare pentametre pri branjevcih na puf kupujejo, s tobačnim dimom sobe kurijo, domoljubno navdušenje pa pri vrči vode srkajo. Daljne birokratčekove študije némajo posebne zanimivosti. Le to je pomenljivo, da on v počitnicah v ljubljansko kazino mej „ferfassungsfraindlarje“ zahaja, kjer ga njegov oče-birokrat svojim višjim smehljaje predstavlja in rad o talentiranih mladih juristih govori. In stari birokrat ima zdaj mučne ure. Po izgledu don Kihota svojemu mlademu Pansi imenitne birokratske lekcije daje, ter mu bodočnost sè zlatom in „ordni“ slika. Tudi mamà ima v tem podučevanji imenitno ulogo. Ona vé, kako je vsaka stvar, in je vajena poklonom podložnih svojega moža in uméje, koliko to v pravem času upliva. S pravo žensko zgovornostjo obdeluje torej svojega jurista ter mu zabičuje, da k lepej karijeri mnogo pomore ženska. Te naj torej spoštuje; se ve da, če so imenitne, ter ljubijo hišne prijatelje, pa imajo sitne, stare, nadušljive šef-birokrate v zakonskem jarmu. Tako izvrstno podkovan prične birokratček cesarsko službo mej prašnimi akti v kotu dolgočasne kancelije. To je zanj s početka prava Sbirija. Od dolzega časa ondu pri imenitnem mundiranji ali protokoliranji peresa špici, svojo mlado brado umetno glešta in zaljubljene pisma piše, ter po svobodi izdihuje. Verjemite mi, svojemu „i-tipflerskemu“ šefbirokratu osle kaže, umeje se, za hrbtom, srdito zabavlja, ter jeze peresa zveči. Na večer pa za oškodovanje po mestnih promenadah napotje dela, to je, s cvikarjem oboroženimi očmi ženstvo meri in presoja, ali pa kakemu zaljubljenemu tovarišu za „slona“ služi. Sem ter tja in to zadnjič v življenji se mu izbudé tudi še nekake zlate mladostne sanje o svobodi. To bi bil čas, v katerem bi se še lehko rešil poznejšega duhomornega birokratizma. Kadar vidi tropo „maziljencev“ kakor vihro divjati po drevoredu, da se otroci plašé, spominja se celo kacega sošolca v lemenatarskej Sibiriji in zavida ga. Ondu se uživa dobra menaža z vinom in kadar pred prazniki ali nedeljami cerkovnik véliki zvon goni, je celo starodavni, obligatni dupleks. On pa, o mizerere, jurist za trideset dnij in toliko nočij v meseci uradni prah požira in šefov čmerikav obraz gleda. Ali vse mine na svetu tudi praktikantova mizerija. Nebo polno čestnih zvezd se jame jasniti. Nenadoma neko jutro avanzira naš znanec od omizja, ob katerem se pehajo biriči in kamor kmetje navadno svoje kratke pipice pokladajo, kadar imajo pri šefu opravek, za eno sobo dalje pred obličje samega su-šefa. In to je mnogo, sila mnogo. Zdaj je gospod, zdaj ima moč in lep dekret, ter dokaj stotakov plače! — In ubogi pisači od prejšnjega omizja, katerim je nekdaj svojo tugo razlival in njih tolažbe poslušal, kako jih pesti zdaj in prezira, kako meri na cvikar in dela izpuščene pike na „i“. Sc transit amicitia — birokrata! Najbolj pa poskuša svojo moč nad ubozimi kmeti. Potem se ravna tudi njegova cenzura sposobnosti za pravi birokratizem. V tem času jame pozabljati tudi njemu takozvano kranjsko „špraho“ in govori v uradu v „amtsstilu“. Ne samo možjani in misli se mu mené zdaj temuč celó kodrasti dolgi svobodni lasje in kozlova „šnajt“-brada; mehak klobuček za vselej prepusti čast cilindru in čujte, celo želodec, ta svobodni republikan, mora kuhati zdaj po suhih paragrafih. Takovi gospodje, mi je pravil pošten „oberkelnar“ ljubljanske kazine, imajo posebno poželjenje mesa, a ne, Bog jim grehe odpusti, pregrešnega mesa, temuč ónega, ki se zove: „kajserflajš, grosse portion kajserflajš“; in to iz samega patrijotizma! Tako dozori navadno naš birokrat in v tem času se najde tudi boljša službica, to je, s pristavkom v dekretu, zaradi posebnih zaslug. Sem ter tje ga pošljejo celo nekaj časa tudi na kmete ovčice past — ne, kmetske davkoplačevalce mučit! Obdan tu z biriči in žandarji, sè svobodnimi šolniki in purgelmajstri, je vsemogočen paša. Ta po trudapolnem delu dolzega dné na večer prvo krčmo obiskuje in mej gardo prepokornih ta malih doftarjev ali pisarjev, se ve, da njim v čudo, visoko politiko „rengira“. Sem ter tje celo rad vitko krčmarjevo hčer v rdeče lice uščipne in jej objemaje jo okolo pasu, nekaj na uho zašepeče, da Micka zarudi in cesarskega neslaneža prav po birokratski odrine. V te večerne družbe tudi rad časopise nosi, namreč liste brez kolka in pa staro ali novo dunajsko Prešo, in ljubljanski Tagblatt, to se umeje! Iz poslednjih odšlé vso svojo učenost zajema in je polnih ust ferfasenge. Slovenske liste, posebno pa „Narod“ neizmerno sovraži, bolj kot naglavni greh. Ne samo list, temuč vse njegove bralce bi konfisciral rad, ko bi se dalo, in da bi za to najslavnejše delo kakov orden dobil. Vendar naš birokrat se sem ter tje tudi spreminja kakor luna na nebu, to je, v času volitev. Tedaj je prava ovca ponižnosti. Pod kmetske strehe zahaja, s trdimi kmeti v krčmi na zdravje pije, kranjski govori in usta ima medena. Kmalu potem se mu jame rediti trebušček in množiti uže lastni mu birokratčeki doma. To pa je žalosten čas. Tudi glava se jame béliti in zvezd, domišljenih zvezd na ovratnik nij, pa le nij. O karijera, karijera, ti si končana, le nesrečni kruhobirokratizem ostaje. A up, veseli up birokrata ne zgine rad. Še enkrat napne zadnjič vse žile. Ob novem letu in ob godovih svojih šefev se vije kar v dve gubi in frak mu samih poklonov pahlja kakor pahljač zadnjo stran. Tudi to je pretuhtano. Karijera je sicer proč, a še nekaj se mu spodobi v življenji na — prsi polne zaslug, na frak v oči tolike lojalnosti. Čestokrat se posreči tudi to birokratu in to je zadnje njegovo solnce; čestokrat pa pade svetovna nehvaležnost, — višnjeva pola, kakor strela iz jasnega neba; to je zadnja plača in smrt nesrečnega, onemoglega birokrata.