Pod belim Snežnikom, tik bístre vodé,
so bivali nekdaj bistri možjé.
Od copernic, škratov in čudnih rečí,
od zlatih zakladov so sanjali vsi.
Prebrisani Furlanče pritepe se v vas,
„da copra“ razširi po dolu se glas.
Do njega hitijo prebistri možjé,
Furlanče jim modro tako-le pové:
„Predragi! Jaz vem, kaj željite vso noč,
meni pa dana posebna je moč!“
„Vi hočete zlatih cekinov, srebrá,
obujte pa preden se čedno domá“.
„Vse tolarje svoje vzemite seboj,
za vsacega mernik jih bode nocoj!“
„Ko Avemarija po gričih zvoní,
pred svetim Ahacjem me čakajte vsi!“
„In paternošt v rokah molite na glas,
o polnoči pridem brez dvoma do vas!“
„Plačila ne vprašam ko tolarčka dva
in še bokal vina od vsac'ga možá!“
„Če pa ne bom vstregel, preljubi možjé,
ne tolarčkov nečem, ne kaplje vodé!“
Prebistri možaki na dome tekó,
se lišpajo, srebro iz škrinj poberó.
Veselje do dnara jim beli glavé,
o Avermarii pred cerkev hité.
Dvanajsta odbije, – zdihévajo vsi, –
Furlanče že tudi med njimi stojí.
„Pobožni prijatli! koj škornje iz nog, –
le bose usliši premiljeni Bog!“
„Zdaj tolarčke v škornje, in škornje na tlá,
po tem naj se slednji za mano podá!“
Furlanče gré v cerkev, za njim pa možjé;
z vervjó jim na herbte priveže roké.
„Pokleknite k zidu, – povzdignite vid, –
molite in ribljite z nosi ob zid!“
„Dvanajsetkrat tekel krog cerkve bom bos,
vi pa le molite in ribljite nos!“
„In kadar se vernem, bo škratelj z menoj,
molite, pa nihče se vraga ne boj!“
Furlanče iz cerkve kaj urno hití,
za sabo pa zapre cerkvene durí.
Do jutra so ribali nose možjé, –
Furlanče smuk z dnarom čez Vremske verhé!
