Biti pesem
← Križev pot | Biti pesem Blaž Lukan |
Biti sam → |
|
BITI PESEM
Lepo se je na papir razprostreti in nenadoma reči:
To sem jaz, tukaj na levi drob in kosti, tukaj na
sredi meso, obraz in možgani, tukaj na desni občutja
in čustva, nad vsem pa duša, samo kot nekakšen topel
zadah ali vonj, nekakšno svetlikanje mrhovine, ki
se pač tako imenuje, torej nekaj, kar si, dokler si,
in česar ni, ko te ni . . .
Tako na papirju je vse jasno, raztelešenje po vseh
pravilih, od leve proti desni in še tisto povrh,
nobenih dvomov, nobenih skrbi, nobenega mraza ali
nesreče, nobenih bolečin, in ko se življenje tu na
papirju posuši, ostane vrsta sledi, znamenj, besed,
zapis tega, kar je pravkar bilo, življenja, skorajda pesem. . .
ja, pesem, lepo, le še podpisati se in biti na veke
vekov, večno živeti brez strahu, brez jalovih upanj na
vstajenje mesa in kar je še tega, biti pesem, kako
lepo! . . .