(Balada iz krajnske zgodovine l. 394.)
Oj leži, leži pogorje
od Triglava blizo v morje;
čez pogorje pelje cesta
v laško zemljo, v lepe mesta;
zíd za zidom pot preprega,
stolp za stolpom jo obsega;
tam na stražah so vojaki,
vsi so derzni korenjaki.
Unstran hribov pa globoko
kaže se polje široko;
oj to ni polje široko,
vojske množtvo je visoko.
Vojsko zbral je knez Evgeni,
carstva ropar nepošteni;
djal verh gor malike bele,
v roke dal jim zlate strele.
Glas že pride od zahoda
v Carjigrad tje, do izhoda:
„Vojsko zbral je knez Evgeni,
carstva ropar nepošteni“.
Kaj storí na glas nadložni
Teodozi, car pobožni?
Skliče vojno, v boj se bliža,
gre pred njim pa znamnje križa.
Pred še moli car pobožni:
„Ti pomagaj, Bog vsemožni!
Rod neverni naj ne pravi:
Kam njih Bog pomoč odstavi?“
Čudno naglo z vojno celo
pride car v Emono belo;
berž hití z vojaki v gore,
verhne straže kmal premore.
Vojna v ravno iti jame,
boj serdit pa tù se vname;
v sredi dné se noč napravi,
silna bitev cara ustavi.
V noči moli car pobožni:
„Ti pomagaj, Bog vsemožni!
Rod neverni naj ne pravi:
Kam njih Bog pomoč odstavi?“
Truden car vtopí se v spanji,
glas dvéh mož mu pride v sanji:
„Nič ne boj se, car vès verni,
ti pomaga Bog nezmerni.“
Z dnem se car serčno vzdiguje,
up vojake nadušuje;
čversto stopajo z višave,
gré jim vid že do ravnave.
V ravni vojske vse se bliska,
truma druga zad pritiska;
spet pa moli car pobožni:
„Ti pomagaj, Bog vsemožni!“
Pot rešitve se odgerne,
sproten trop se k caru verne;
vojno vso nov up navdahne,
kar v sovražne trume mahne;
spet pomoč z nebes prisvita.
Burja vstane grozovita;
v sprotno vojsko silno brije.
Vse orožje z rok ji vije.
Zmagan, vbit je knez Evgeni,
carstva ropar nepošteni;
svet spoznal je véro pravo,
car Bogu dajal je slavo.
