Blago z Dunaja

Blago z Dunaja Ivan Cankar

Izdano:	Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje:	Slovan 15/1 (1917), 13–14
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vladimir Perjevec, profesor, je sedel po kosilu v naslanjaču. Dremalo se mu je. Odet je bil v dopetno pisano haljo, na glavi je imel rdečo mehko čepico z dolgim čopom. Še neprespan, še truden od obilega opoldanskega prilivka je strmel z nabreklimi očmi proti stropu in je videl tam edinole samotno muho, ki si je skrbljivo čedila tenke nogé.

Nenadoma, naslepo, kakor se obesi muha na strop, ga je prešinila čudna misel:

»Kako hinavski je človek, hinavski brez vzroka in brez koristi! Jaz, na primer, se podpišem Vladimir Perjevec; pa nikakor nisem Vladimir, temveč Ciril. Čemu sem bil zatajil Cirila? Samo vsled tega človeškega nagnjenja do laži in hinavščine, do prevare in izdajalstva. Nekaterim ljudem to nosi, jim nosi denarja in častí, meni pa ... vrag védi, še zdaj imam to ogóljeno pisano haljo, ki sem si jo bil kupil za bálo!«

Ob takem premišljevanju njegovem je prišumela žena v izbo. Okrogla je bila, polnolična, vroča in zasopljena.

»Ljubček!«

»Ljubica!«

Bila sta med tistimi ljudmi, ki se imajo za nalašč radi, tudi kadar so čisto med seboj; in ki so zategadelj srečni.

»Ljubček, blagó so mi prinesli!«

»Kakšno blagó, ljubica?«

»Kaj več ne veš ... tisto blago z Dunaja, ki sem ga bila naročila!«

»Pokaži, ljubica!«

Žena je odšumela. On se je naslonil globoko v naslanjač in se je prijetno nasmehnil:

»Kakšne so ženske! Kakor ptičice ... pisane ptičice v soncu!«

Žarkooka, zasopla od radosti je prinesla v izbo veliko škatlo in jo je postavila na mizo. V škatli je bilo troje bluz. Troje lepih dunajskih, svilenih bluz, z mnogoštevilnimi pentljami in čipkami in bleščečimi našitki.

»Kaj praviš, ljubček?«

»Kaj neki? Od srca rad te imam tudi brez vsakršne bluze!«

Narahlo ga je udarila z mezincem po okroglem nosu.

»Grdavž! ... Poglej tóle belo, tóle s to lepo črno pentljo in s tem črnim žametom ob zapestnici!«

»Res je lepa ... lepa je res!«

Ko je govoril, mu je bil jezik nenadoma ves težak; pobožati je hotel tisto belo svilo, pa je umaknil roko.

Žena se je začudila.

»Ali ti ni povšeči?«

»Je, je! Ampak ... Odkod pa si bila naročila to blago?«

»Z Dunaja, saj veš!«

»Od katere firme?«

»Vladimir!«

»Eh, Vladimir sem, Vladimir tjà ... in jaz sploh nisem Vladimir, temveč Ciril! ... Od katere firme je to blagó?«

Oči so mu bile široko izbuljene, potne kaplje so mu stale na čelu.

»Vladimir!«

»Od katere firme je to blagó?«

Ženska se je razjokala, zakrila si je oči z belim predpasnikom.

»Še tega mi ne privoščiš! Še najbolj ponižne bluze mi ne privoščiš! Kaj? Če si ljubosumen, bodi ljubosumen na človeka, na živega, pa ne na ... firmo!«

Vladimir Perjevec je pogledal na škatlo in je bral imé: »Jordan in Nachmias«. Posušile so se mu kaplje na čelu, jezik mu je bil trd in vroč.

»Pojdi!« je rekel tiho in se ni ganil. Ona je stala, ob duri naslonjena, in se je smehljala v solzah. Čez dolgo je izpregovorila počasi in brez glasu.

»Ali misliš, da si bil edini? Ali misliš, da si edini? Ali misliš, da boš edini?«

Prav tiho je odprla duri ter jih zaprla. On je strmel in čakal okamenel, predno je planil do duri ter butil s pestjó, še vdrugič in vtretjič.

»Hudič, vlačuga, hudič!«

Zunaj se je oglasil smeh, ki se je zvonko razlegal po hiši.

»Nisi edini, nisi edini, nisi bil in ne boš!«

Pomèl si je oči z dlanmí ter se je ozrl, ves bolan. Še zmerom je bila na stropu muha in še zmerom si je čedila nogé. Snel si je copato ter jo zalučil proti stropu.

»Pojdi še ti, kamor je ... tudi ti si baba!«

Nato je stopil k mizi, kjer so bile razgrnjene bluze, lepe nove dunajske bluze. Čisto počasi, čisto pobožno, kakor pred obhajilom, je pokleknil. Strahoma se je dotaknil tiste bluze, tiste svilene bele bluze s črno pentljo, dotaknil se je je z obema rokama in v njegovem srcu je bila bridkost brez mej, na njegovih ustnih je bila molitev.

»To si ti šivala, Štefka, ti ljubi ótrok moj! Saj še vidim na tej beli svili to tvojo belo rókco. Štefka, ti ótrok moj, kolikokrat sem te poljubil? Štefka, ti ótrok moj, kolikokrat si me proklela? Kako se je bila v samem Bogu zedinila najina sijajna mladost! Kje je, Štefka? Kje si ti? ... Oj mene, oj mene! Nevreden pred teboj, nevreden pred samim seboj, nevreden pred samim Bogom!« —

Molil je in je zaspal.

Pred večerjo ga je potrepljala žena po rami, vroča in dišeča.

»Ljubček!«

»Ljubica!«

In sta se objela. —