Blagor

O blagor možu, ki ne gane,
Ne zmoti ga podoba lepa!
Bridkosti serčne so neznane,
Neznana mu ljubezen slepa.

Svobodo zlato si ohrani,
In sveti mir, — pogled device
Preljubeznjive ga ne rani,
Ni tenka rast, ni cvetno lice.

Oko se iskri mu veselo,
Ko solnce, luna, zora sije,
Vedri ga log, cvetic kerdelo
Šumečih gozdov melodije. —

Med vednim upom in brezupom
Trepeče, kdor se upijani
Iz kupice nalite strupom,
Ki v sebi ga ljubezen hrani.

Ne svetijo mu zvezde jasne,
Stezo mu noč viharna skriva;
Svečava upanja ugasne,
Prete mu brezna pogubljiva.

Za eno ves podobo gine,
Doseči nikdar je ne more;
Plamen ga serčnih želj ne mine,
Ves dan, vso dolgo noč, do zore.

O blagor njemu, ki ne gane,
Ne zmoti ga podoba lepa!
Neznan mu strup je bridke rane,
Ki vseka jo ljubezen slepa. --