Bled in Briksen
| Bled in Briksen. Zgodovinska povest iz 17. stoletja 1933. Josip Lavtižar |
| |||||||||||||
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Noč je padla na zemljo, ko so se pripeljali do blejskega jezera. Na neskončnih nebeških prostorih so migljale zvezde, ki jih je po imenu našteval Herman Fink svojima tovarišema tajniku Kolbu in Tomažu Dornu. Dorn je stanoval na Bohinjski Beli, danes pa je bil tako dobre volje, da je spremljal gospode prav do Bleda.
“Poglejte, gospod Dom, proti severnemu nebu,” je začel Fink razlagati grajskemu lovcu. “Ta svetla zvezda, ki jo obdajajo štiri druge manj svetle, je Kasiopea. Pred nekaj leti so videli blizu Kasiopeje novo, še bolj svetlo zvezdo kakor je Venus, pa je sijala samo 17 mesecev in potem izginila za vselej.”
Dorn je poslušal in molčal.
“Ako pogledate še bolj proti severu, boste opazili drugo, tudi precej svetlo zvezdo, ki ji pravimo Herkules. V njegovem spremstvu je 227 manjših tovarišic, ki jih dobro oko lahko razloči. Vi imate gotovo ostre oči. Kadar boste imeli čas, jih preštejte; vam bo v veliko zabavo.”
Dorn je samo poslušal in molčal, mislil pa je, da jih ne bo nikdar štel.
“Ob vzhodni strani od Herkula miglja zvezda z imenom Lira, zapadna od Herkula pa opazite zvezno skupino, ki ji pravijo Krona. Vsa skupina je zvezana v podobi kroga, odtod ime Krona. Najbolj vidna zvezda te družbe je Gemma, kar pomeni biser. Lesketa se kot najfinejše izbrušen žlahten kamen.”
Lovec se je dolgočasil, ker je govoril Fink v precej učenjaškem tonu. Z večjim zanimanjem pa ga je poslušal škofov tajnik Kolb, ker je poznal Finka še iz Briksna kot strokovnjaka v zvezdoslovju.
Pri tej priliki se je spomnil Dorn tistega zimskega večera leta 1625, ko je šel v družbi Pretnarja iz Zagoric in Čebularja iz Spodnjih Gorij iz Radovljice na Bled. Po poti so ogledovali zvezdo repatico in se spomnjali Finka, ki je že takrat bival na blejskem gradu in z daljnogledom opazoval to nebeško prikazen.
“Vprašal bi vas, gospod Fink, kakšne posledice je imela tista čudna zvezda z dolgo in široko metlo?” je poizvedoval Dorn od zvezdoslovca.
“Pa še prav hude in jih ima še zdaj,” je razlagal Fink. “To veste, da traja vojna v čeških in nemških deželah že deset let, pa nič ne kaže, da bi bil kmalu konec. Eni pravijo, da bo trajala še dvajset let. Ne držim preveč na prerokovanja iz znamenj na nebu, nekaj pa vendar. Nobena stvar ni tako očitna kakor zvezde. Vidijo jih vsi ljudje na svetu, zato napovedovanje prihodnjosti iz njih znamenj ni brez pomena. Vsi stari narodi so bili prepričani, da imajo zvezde vpliv na človeško usodo. Tudi rimski cesarji so bili tega mnenja. Ne smemo pa iti predaleč. Znano je, da cerkveni očetje zanikujejo vpliv zvezd na človeška dejanja. Pravijo namreč, da taki nazori nasprotujejo naši prosti volji.”
Fink bi bil še veliko govoril o tej zadevi, pa ni bilo mogoče, ker se je družba tačas že pripeljala do blejskega gradu.
13. Ljubljanski škof Tomaž Hren na Bledu. uredi
Čeprav sta se škofa Welsberg in Hren prijateljsko poslovila, je bilo vendar Hrenu hudo, da ni mogel doseči sporazuma glede duhovnih pravic na otoku blejskega jezera.
Ni ga pa težila samo ta skrb, temveč ga je vznemirjalo tudi splošno žalostno stanje na Kranjskem. Kakor je bil po eni strani vesel, da je luteranstvo skoro popolnoma prenehalo, tako ga je po drugi strani mučila misel o velikem oškodovanju ljudstva zaradi dolgotrajne vojske. Vsak dan so dohajala poročila o vrednostnem padanju denarja in o naraščanju draginje. Vojska ni hotela ponehati, in prav v tistih časih je nastalo usodno geslo: “Vojska naj preživlja vojsko.” Več evropskih držav je bilo zapletenih vanjo. Tudi po ljubljanskih ulicah je pel boben, ki je klical mladeniče in može. za dobro plačo v Wallensteinov tabor. Stroške so morale plačevati seveda posamezne dežele, poleg tega pa še sprejemati podivjane žolnirje v nastanitev in prezimovanje. Večkrat so bili med domačimi prebivalci in med vojaki zbranimi iz vseh vetrov skupaj, krvavi spopadi, ker so vojaki preveč oblastno nastopali. Po pravici so se ljudje domačih vojakov prav tako bali kot sovražnikov. In kakšna je bila šele moralna pokvarjenost!
Vse to je stopalo Hrenu pred oči in težko mu je bilo pri srcu. Vrh tega je bil že precej v 5 letih in tudi slabega zdravja. Več tednov je ležal v postelji zaradi protina; kadar pa je mogel, je zahajal v toplice Doberna na Spodnjem Štajerskem.
Tomaž Hren je bil rojen kot sin uglednih meščanskih staršev v Ljubljani 13. novembra 1560. Študiral je v Gradcu, na Dunaju in v Padovi. Leta 1588. ga je sekovski škof Brenner v Sekovi na Zgornjem Štajerskem posvetil v mašnika. V Ljubljani je bil Hren stolni kanonik in pridigar. Imel je prav tisto službo, ki jo je imel nekdaj Primož Trubar. Ljubljanski škof je postal leta 1598. Bil je mož izredne delovnosti in odločnosti ter velik bojevnik proti luteranstvu. Večkrat so ga krivoverci napadli na javnih cestah. V Kamniku so ob neki priliki ponoči streljali v njegovo sobo. Kljub temu je ostal neustrašen ter zastavil čast in poštenje, da je le dosegel, kar je dobrega nameraval.
Značaja je bil veselega, ljubil šalo in dovtip, velikodušno podpiral dijake in umetnike ter zapustil sloves pobožnega in apostolskega cerkvenega kneza. Umrl je leta 1630. Pokopali so ga v ljubljanski stolnici. Ko so leta 1701. podrli stolnico, so prenesli njegovo truplo v Gornji grad, kjer označuje kraj njegovega počitka kamenita plošča z vdolbenimi besedami: “Ego autem hie exspecto resurrectionem mortuorum et vitam venturi saeculi.” (Jaz pa tukaj pričakujem vstajenje mrtvih in življenje prihodnje dobe.)
Toliko o osebnosti velikega škofa.
“Kaj pa,” tako je premišljeval Hren v svoji sobi dalje, “kaj pa, če bi govoril z Welsbergom še enkrat o ti sporni točki? Da, še enkrat hočem ž njim govoriti. Vrnil mu bom obisk, kakor sem mu obljubil in se peljal k njemu na Bled. Ne grem lahko od doma, toda stvar zasluži, da se potrudim zanjo. Saj je prišel Welsberg tudi s tem namenom s Tirolskega.”
Sedel je k pisalni mizi in sporočil škofu, da ga bo obiskal 17. avgusta ob 5. popoldne na Bledu. Potem je poklical služabnika in mu dal pismo z dostavkom, naj ga takoj odpošlje na Bled.
Določeni dan se je Hren ob 8. zjutraj odpeljal iz Ljubljane. Namenjen je bil, da ostane nekaj časa pri arhidijakonu Kušmanu v Kranju. Mestni župnik in arhidijakon Blaž Kušman (Cusmanus) je bil precej iznenader. zaradi škofovega prihoda, še bolj pa vesel, da je ostal Hren par ur v kranjskem župnišču. Saj sta se s škofom poznala že več let, ker je Hren Kušmana 1. novembra 1620 vpeljal kot župnika v kranjsko mestno cerkev.
Po obedu je škof nadaljeval vožnjo proti Bledu, kamor je dospel 17. avgusta točno ob petih popoldne. Welsberg je skazoval visokemu gostu vso mogočo pozornost. Ako bi bil kdo primerjal oba cerkvena dostojanstvenika, bi bil videl velik razloček med njima. Welsberg šele začetnik v škofovskem poklicu in v vsi moči krepkih let, Hren pa utrujen radi starosti, še bolj pa radi obilnega trpljenja, ki mu je bilo usojeno v dolgem višjepastirskem delovanju. Še mu je žarelo oko in še mu je bil neskaljen veliki duh in tudi sloka postava mu je bila vzravnana pokoncu kakor v letih mladosti, toda brada je bila prepletena s sivimi nitmi in prav tako so se poznali že beli sledovi v kratkih, lično zasukanih brkah pod nosom.
Drugi dan sta šla kanonik dr. Edcr in tajnik Kolb maševat v jezersko cerkev, škofa pa sta opravila jutranjo daritev v kapeli sv. lngenuina in Albuina na gradu.
Četudi se ta dva svetnika skupaj imenujeta, niste bila ne brata po krvi, ne tovariša po letih. Enaka sta si bila le po svetem življenju in po tem, da sta bila oba prednika briksenških škofov.
Ingenuin je vladaj škofijo ob času papeža Gregorija Velikega in umrl leta 605. Albuin je nosil višjepastirsko palico mnogo pozneje. Bil je iz rodovine koroških mejnih grofov in živel ob času rimsko-nemškega cesarja Henrika II. Svetega. Ko je bil poprej sedež škofije na višini Saben, ga je Albuin prestavil v Briksen, kjer je še zdaj. Umrl je Albuin okrog leta 1004., torej prav ob istem času, ko je podaril cesar Henrik II. posestva v blejski okolici ksenški škofiji. Prepis te važne podaritve hranjen v blejskem župnijskem arhivu. Cesar Henrik je določil v podarilnem pismu, naj daje Albuin desetino blejskih dohodkov svojim kanonikom, po Albuinovi smrti pa naj pripadeta dve tretjini škofom, ena tretjina pa kanonikom. Od tega časa je bila zgodovina Bleda v vedni zvezi z Briksnom. Že takrat je stalo v blejskem okraju več cerkva, gradov in drugih poslopij. Vse te zgradbe so prišle v last briksenški škofiji. Cesar Henrik je zase obdržal samo grad, pa je tudi tega pozneje podaril Albuinovim naslednikom.
Po zajutrku sta se Hren in Welsberg sprehajala pod grajskim zidovjem in govorila, o marsičem. Bil je navzoč tudi kanonik dr. Eder kot pooblaščenec briksenškega stolnega kapitlja. Končno je prišla na vrsto glavna točka, ki je zaradi nje obiskal Hren Welsberga. Zadevo je začel Hren z opasko:
“Lepa so Vaša posestva, prečastiti brat moj v Gospodu. Nekaj pa vendar kali naše obojestransko zaupanje, to namreč, da nimamo še določene jurisdikcije, kar se tiče jezerske cerkve. Prišli ste ne samo zato na Bled, da ogledate tukajšnja posestva, temveč tudi s tem namenom, da bi se dosegel medsebojni sporazum glede duhovskih pravic na otoku.”
Welsberg: “Da, Prevzvišeni. Koga bi bolj veselilo kakor mene, ako bi šel s to zavestjo do mov, da se je zadeva na lep način uredila. Na kakšni podlagi bi obravnavali to vprašanje?”
Hren: “Ni treba druge podlage nego dobre volje. Znano je Vaši Presvetlosti, da je cesar Friderik IV. v navzočnosti kardinala Nikolaja iz Kuze in drugih veljakov podpisal dne 6. decembra 1461 v Gradcu listino, s katero je ustanovil ljubljansko škofijo.”
Welsberg: “Kajpada mi je znano. Saj je bil kardinal Nikolaj iz Kuze takrat briksenški škof. In prav zato je bil priča te listine, ker se je dotikala posestev briksenških škofov v blejskem okraju.”
Hren: “Takoj po ti ustanovitvi, ki jo je potrdil papež Pij II. 6. semptembra 1462, se je začel dolgotrajni prepir zaradi duhovske oblasti nad cerkvijo Matere božje na otoku in zaradi vprašanja, kdo sme nastavljati jezerskega prosta.”
Hren: “Priznavam brez pridržka. Priznavam pa tudi, da si je lastil te pravice še pred letom 1461. oglejski očak, pod čigar oblast so spadale vse dežele južno od Drave, torej tudi vsa Kranjska.”
Welsberg: “Na kakšen način naj bi torej pripadla ljubljanski škofiji duhovska pravica nad jezersko cerkvijo in nad proštijo?”
Hren: “Na čisto lahek način. Rekel sem že poprej, da je treba samo nekaj dobre volje. Ali ni že to velika težava, da mora briksenška škofija iz take daljave skrbeti za cerkev na otoku in za nastavljanje sposobnega duhovnika jezerske cerkve?”
Welsberg: “To težavo so pripoznali vsi moji predniki in premišljevali, kako bi bili rešeni bremena, ki ga morajo nositi v ti stvari. Prosim Vas, Prevzvišeni, modrega sveta.”
Hren: “Cerkev Matere božje naj pripade kot blejska podružnica ljubljanski škofiji. — Gotovo bo bolje oskrbovana, kakor je bila do zdaj. Prav tako naj prošta na jezeru nastavlja ljubljanski škof, ker on najbolj pozna svojo duhovščino. Jezerski duhovnik mora biti izgleden mož in znati naš kranjski jezik, ker bi sicer ne mogel izvrševati dolžnosti dušnega pastirja.”
Welsberg: “Ne oporekam Vašim nazorom. Vprašanje je samo, kakšno odškodovanje bi dobila briksenška škofija za to koncesijo in kdo bi skrbel za proštove dohodke?”
Hren: “Vi nam odstopite otok in kar je na njem brezplačno, mi pa bomo skrbeli za vse drugo. Vsaka stranka naj sprejme nekaj žrtev, potem smo najboljši prijatelji.”
Welsberg: “Lepa hvala, Prevzvišeni, za Vaše pojasnilo. Sklepati o tem pa danes še ni mogoče, ker je stvar važnega pomena. Odložimo jo za poznejši čas.”
Cerkvena kneza sta zaključila brezuspešni razgovor in se pomenkovala o drugih rečeh.
Opoldne so imeli gospodje mnogo zabave, ker je povabil Welsberg večje število gostov k svoji mizi. Škof Hren je spoznal ob tej priliki tudi zvezdoslovca Finka, o katerem je povpraševal že takrat, ko je bil Welsberg pri njem v Ljubljani.
“Vi ogledujete nebesa,” je rekel Hren Finku. “Krasna veda, ki zasleduje čuda božjega stvarstva.”
“In povzdiguje človeka v višave ter ga približuje Bogu,” je odvrnil Fink na škofovo opombo.
“Cenim vas, da ste si izbrali to znanost za svoj življenjski poklic,” je blagroval vladika zvezdoslovca. “Kajne: Creatura clamat Creatorem” (Stvar vpije, da je Stvarnik).
Herman Fink je bil zelo vesel škofove pohvale.
Kmalu je prišel čas odhoda. Tomaž Hren — četudi ni nič opravil — se je prijazno poslovil od zbrane družbe, Welsberg pa ga je spremil do Radovljice in se od tu vrnil na Bled.
14. Škof Viljem, baron Welsberg odhaja v Briksen. uredi
Pred odhodom z Bleda je obiskal Welsberg še enkrat otok, da se je poslovil od Marijine cerkve in uredil marsikako drugo zadevd. Spremljali so ga: kanonik dr. Eder, tajnik Kolb, grajski oskrbnik Krištof in škofov nečak Fink. V drugem čolnu, ki sta ga vodila Ribič in njegova hčerka Rezika, je sedel župnik Matija Orehar.
Mežnar Slivnik je imel zopet dosti posla, ker je bil Welsberg precej natančen v pregledovanju cerkv. oprave. Vsako omaro mu je moral odkleniti in vsak predal odpreti. Slivnik je tožil, da so nekateri masni plašči zastareli, da je cerkveno perilo obrabljeno, oltarni prtovi v slabem stanju itd. Škofu se je dobro zdelo, da Slivnik tako skrbi za cerkev. Zato mu je obljubil, da bo kmalu preskrbljena z vsem potrebnim. Dal mu je tudi lep spomin v zlatem drobižu.
Kanonik dr. Eder je ugotovil, da je cerkev premajhna in da zato ne zadostuje svojemu namenu. O Večjih shodih — tako je slišal pripovedovati — mora stati polovica ljudi na prostem.
“Bomo pa skrbeli za novo,” je odgovoril Welsberg s poudarkom. To še je po preteku nekaj let tudi zgodilo.
Potem je šel v proštijsko hišo, ki je enako cerkvi klicala po popravi. Prošt Jurij Burnel ga je sprejel pri vhodu. Škof je pohvalil proštovo dosedanje dušno-pastirsko delovanje in ga bodril, naj postreže božjepotnikom v vseh potrebah, Omenil je tudi nesporazum med proštom in puščavnikom. Prosil je prošta, naj potrpi z Adolfom in živi z njim v bratski slogi. Odpustimo, da bo tudi nam odpuščeno. Dalje je obiskal mežnarsko preprosto stanovanje in tudi puščavico, v kateri je samotaril Adolf Waidmann.
Preden so zapustili otok, je stopil Welsberg z vso družbo še enkrat v cerkev ter se priporočil Marijinemu varstvu. Opravil je molitve za srečnoi potovanje in jih sklenil z besedami: “Angelis suis Deus mandavit de te, ut custodiant te in omnibus viis tuis”. (Svojim angelom je zapovedal Bog o tebi, naj te varujejo na vseh tvojih potih.)
Pred cerkvijo je čakalo veliko ljudi, ki so škofa pozdravljali. Med njimi je bila tudi Ribičeva Rezika. Vsa vesela je pripovedovala, kako je srečna, da je tudi ona poljubila roko visokemu in ljubeznivemu gospodu.
Drugi dan zjutraj je bilo na blejskem gradu živahno vrvenje. Prišel je čas, da se popotniki vrnejo na Tirolsko. Na Bled so dospeli 4. avgusta in bivali tukaj 16 dni. Dne 20. avgusta pa so bili pripravljeni za odhod. Ko je šla karavana iz Briksna na Kranjsko, je štela 26 oseb in 40 konj, in ko je odhajala z Bleda, je bilo število prav tisto, ker se ni nikomur pripetila kaka nezgoda. Tudi zdaj so peli zvonovi pri župni cerkvi sv. Martina in pri Marijini cerkvi na jezeru, toda ti glasovi niso bili tako veseli kakor o prihodu. Slovo je vedno združeno z otožnim čuvstvom. Naročila, priporočila in podajanje rok so običaji pri ločitvi. Še škofu Welsbergu, ki ni bil našega rodu, so se svetile solze v očeh, ko je videl to verno kranjsko ljudstvo, kako kleči pred njim in ga prosi blagoslova. Pa je bil tudi zelo radodaren. Veliko denarja je razdelil potrebnim. Ko so mu rekli, da ne bo mogel priti nazaj v Briksen, je odgovoril: “Kar dam, to imam.”
Pri povratku si naša družba ni izbrala potovanja skozi gorenjsko dolino, koder je prišla, temveč cesto na Tržič in čez Ljubelj na Celovec. Ta cesta je bila mnogo boljša kakor ona skozi Kranjsko goro in čez korensko sedlo v Beljak. Škof je želel pri tej priliki ogledati marljivi obrtnijski kraj Tržič, o katerem je slišal večkrat pripovedovati.
Blizu Naklega so se obrnili popotniki proti severu in dospeli v ozko dolino, obdano z visokimi gorami. Mislili so, da pridejo v samotno sotesko, toda kako presenečenje! Ugledali so Tržič, od koder so jim udarjala na uho težka kladiva ondotnih kovačnic.
Tržiški župnik Jurij Vide je bil pravočasno obveščen o škofovem prihodi, ker mu je poslal župnik Orehar sledeče pismo:
Na Bledu, 14. avgusta 1628.
Častiti brat v Gospodu, dragi prijatelj!
Naznanjam Ti, da zapusti briksenški škof Welsberg 20. t. m. Bled in se pripelje ta dan opoldne v Tržič. Prosim, da naročiš v stari dobri gostilnici pri Železnikarju kosilo za pet oseb. S škofom se namreč vozita kanonik dr. Eder in tajnik Kolb. Welsberg pa vabi na obed tudi Tebe in Tvojega duhovnega pomočnika. Za drugo škofovo spremstvo oskrbi kosilo tam, kjer veš, da lahko postrežejo. Upam, da dobijo konji, 40 po številu, dovolj prostora. Presvetli želi prenočiti v župnišču, da opravi zjutraj sv. mašo. Iz Tržiča se odpelje 21. avgusta dopoldne.
Lepo bi bilo, da bi se mu z duhovnim pomočnikom in z drugim ljudstvom poklonili pred cerkvijo sv. Andreja. Škof ne kaže visokosti ne v govorjenju in ne v vedenju, zato naj Te ne skrbi, kako boš z njim občeval.
Z upanjem, da boš vse uredil, kakor sem Te prosil, Te iskreno pozdravlja Tvoj
stari znanec
Matija.
Okoli poldneva se je pripeljala vsa družba v Tržič. Župnik Jurij Vide je po navodilu pisma oskrbel slovesen sprejem pred cerkvijo sv. Andreja. O Tržičanih je znano, da radi vprašujejo, kdo in odkod je tujec, s toliko večjim zanimanjem so ogledovali Tirolce. Tem je pa tudi ugajalo, da so jih sprejeli tako prijazno.
Kamor je škof prišel, so ga živahno pozdravljali. Veselilo ga je videti toliko pridnih rokodelcev iz raznih strok obrtništva. Župnik mu je pripovedoval, da živijo vsi delavci v zadrugah, da ima vsaka zadruga svojega župnika, pa tudi cerkvenega zavetnika. Kovačem je patron sv. Florijan, strojarjem sv. Frančišek Solan, čevljarjem sv. Krišpin, tesarjem sv. Jožef, mesarjem sv. Tomaž Akvinski. Ob godu dotičnega svetnika pridejo vsi zadružniki v cerkev; pri procesiji hodijo za svojo zastavo; prav tako spremljajo umrle ude na pokopališče. Svoje izdelke prodajajo doma in na sejmih, vozijo jih čez Ljubelj na Koroško in čez Koren v Beljak.
Tržiškim hišnim posestnikom pravijo “purgarji”. Svojim duhovnikom so iz srca vdani, obiskujejo radi božjo službo in kažejo posebno veselje do nabožnih slovesnosti. Kranjski jezik govorijo v narečju, ki je precej različen od govorjenja po drugih krajih; mnogi med njimi znajo tudi nemški.
Župna cerkev, v kateri je škof 21. avgusta maševal, je bila zgrajena v gotskem slogu. Govorili so že takrat, da jo bodo razširili ali sezidali novo. Odkladali pa so to delo skoraj dvesto let, ker sedanja je bila dovršena šele leta 1815.
Takoj po škofovi maši so nadaljevali Tirolci potovanje. Cesta jih je peljala vedno navzgor, da je dosegla na vrhu Ljubelja 1370 metrov nad morjem. To cesto je dal zgraditi avstrijski nadvojvoda Karel na lastne stroške že leta 1560. Cesar Karel VI., oče Marije Terezije, jo je ukazal leta 1728. razširiti, na vrhu podreti predor, narediti zavezo med skalnatimi stenami in klance znižati. V spomin na to zboljšanje ceste in v spomin, da se je Karel VI. na poti iz Celovca v Ljubljano dne 25. avgusta 1728 — torej vprav sto let pozneje kakor Welsberg — peljal čez ta prehod, so postavili na vrhu dve piramidi.
Na vrhu Ljubelja je meja med Kranjskim in Koroškim. Tukaj je postal škof nekako otožen in velel ustaviti kočijo.
“Mi nimamo tako divnih krajev, kakršen je Bled” — je rekel spremljevalcem. “In to ljudstvo! Saj nas je sprejemalo tako prisrčno kakor doma.”
“Tudi jaz imam ta vtis” — je dostavil kanonik dr. Eder.
“Čutim prijetno vez med Bledom in Briksnom” — je nadaljeval Welsberg. “Naša škofija je posestnica velikih zemljišč v blejskem, bohinjskem okraju. Videli smo vse to in spoznali, da imamo lepe dohodke in ustanove, ki jo je zapustil cesar Henrik Sveti. Zato nam mora biti draga in ljuba ta lepa kranjska dežela, od katere jemljemo zdaj slovo. Iz srca želim, da bi jo videl še enkrat.”
Tedaj je škofa prevzela ginjenost. Stopil je iz voza, se odkril in obrnil proti jugu. Naredil je velik križ ter blagoslovil kranjsko deželo.
V tem slovesnem trenutku ni bilo slišati drugega nego ropot vozov, ki so drčali navzdol proti dravski dolini. Potovalci so obiskali Celovec, se peljali poleg celovškega jezera v Beljak in od tu nadaljevali pot v Briksen.
V zapisnikih nikjer ne čitamo, da bi bil prišel škof Welsberg pozneje še kdaj na Bled. Držal pa je dano besedo v oziru Marijine cerkve na jezeru. Oskrbel jo je z vsem potrebnim, da ga mežnar Slivnik ni mogel dovolj prehvaliti.
Želja, ki jo je gojil Welsberg, da bi dosegel spravo med ljubljansko in briksenško škofijo v spornem vprašanju, kateri škofiji pripada cerkev na blejskem jezeru, se mu žal ni spolnila. Sporazum pa je bil sklenjen nekaj let pozneje, ko sta se 10. jun. 1688 briksenški škof Janez grof Klemen in ljubljanski škof Žiga grof Herberstein tako zedinila, da pripada otok ljubljanski škofiji, briksenški škofje imajo pa pravico v jezerski cerkvi nositi “pontificalia” (slovesno škofovsko opravo). Ta važna listina je shranjena v arhivu župnijske cerkve sv. Martina na Bledu in nosi ime: “Compositio amicabilis (prijateljski sporazum.)
15. Grajski oskrbnik Krištof Waidmann — ženin. uredi
Krištof in Adolf Waidmann sta bila — kakor smo že omenili — sinova imovitih staršev na Spodnjem Štajerskem. Najstarejši brat je podedoval veliko domače posestvo, onadva pa sta z bogato doto obiskovala višje šole v Gradcu. Adolf, po naravi mehkega značaja, je stopil v bogoslovje ter postal duhovnik. Krištof pa, pogumnega in podjetnega duha, si je izbral poklic gospodarske stroke. Po dovršenih pravniških študijah je šel pogledat nekoliko po svetu. Pot ga je pripeljala tudi na Bled, kjer mu je bilo tako všeč, da je kupil gradič na Bobnu ter se tukaj ustanovil. Ko so oddajali leta 1622. zemljišča briksenških škofov v najem, je plačal vsoto 600 florintov ter postal z določenimi pogoji za dobo šestih let najemnik ali upravnik teh posestev. V začetku je imel veliko težav, da je vse uredil; pozneje pa je z razumom in z dobrimi posli dovedel njive, gozdove in poslopja v mnogo boljše stanje nego je bilo to poprej. Njegov brat Adolf pa ni našel v duhovski službi tiste zadovoljnosti, kakršno je pričakoval, zato je prišel k Krištofu na Bled in se naselil kot samotar pri jezerski cerkvi.
Krištof je uvideval večino bolj, da ne bo mogel voditi obširnega posestva brez dobre soproge. Imel je na izbiro dovolj nevest, zadostno omikanih in premožnih. Vendar ga pri tej stvari ni vodil razum, temveč je prevladovalo srce. V začetku ni nikomur odkril svojega mišljenja, pozneje pa je postalo obče znano, da se je odločil ravno za Ribičevo Reziko, ki je bila takrat stara 19 let.
Šel je k župniku Oreharju in mu povedal kot odkritosrčnemu prijatelju svojo namero. Župnik se ni preveč čudil, ker je izvedel to novico že od druge strani. Prvi važni pomislek pa je imel v tem oziru, da Rezika za njega, akademično izobraženega gospoda in upravnika velikih posestev, ni dovolj omikana.
“Naglica bi ne bila dobra” — je rekel Krištofu. “pripomnil bi, da potrebujete soprogo, vsaj približno enako vašemu stanu. Kako se bo gibala preprosta Rezika v tovarišiji, s katero nima nobenega sorodstva glede občevalnih manir gosposkih ljudi?”
“Temu bi se polagoma privadila” — je odvrnil Krištof.
“Priznam” — je nadaljeval Orehar. “Za silo bi se privadila, toda dvomim, da bi se mogla zares uživeti v povsem spremenjene razmere.”
Krištof je molčal na to opazko. Zato je imel župnik priliko povedati še kaj več.
“Zakoni se ne sklepajo površno, temveč z dobrim premislekom vseh okoliščin, ki pridejo v poštev. Ta zveza traja do smrti. Da je Rezika lepa, pravi vsak, ki jo pozna. Toda lepota je minljiva in traja malo časa.”
“Oprostite” — je segel Krištof župniku v besedo. “Oprostite, ako dostavim, da ne gledam samo Rezikinega obraza, temveč tudi njene duševne lastnosti.”
“Sem vašega mnenja” — je dostavil župnik. “Ima tudi veliko drugih vrlin. V vzgled bi jo lahko postavil njenim vrstnicam. Skromna je, nedolžna, ponižna, molčeča. Ribičeva rodovina je sploh vsega spoštovanja vredna. Poznam te ljudi že več let in jih poznam kot poštene.”
“Zato bi vas prosil” — je rekel Krištof in pogledal župnika tako zaupno, kakor bi pričakoval od njega brezpogojne pritrditve — “zato bi vas prosil, ako bi mi povedali bolj naravnost svoje mnenje. V srcu imam hud boj, ki bi ga rad izvojeval do gotovosti.”
“Upoštevam vašo razdvojenost, dragi moj gospod” — je pritrjeval Orehar. “Toda določenega odgovora vam ne morem dati, zakaj to je vprašanje, ki ga morate končno vel javno rešiti vi sami in nihče drugi. Povedal sem vam svoje nazore. Vplivati ne smem na vašo odločitev, še manj pa ovirati vašo prostost.”
Župnik je rad videl, da ga je Krištof prosil sveta. Ta pa je odhajal nemirnega srca iz župnišča. V težkem premišljevanju je stopal proti gradu in čutil, da je nesrečen, čeprav je imel vsega dovolj.
“Prehudo mi je” — tako je govoril sam s seboj — “da bi živel še dalj časa v tem razdoru. Ha! Pravijo, da je brez dote. Kdo neki vprašuje po doti? Ima pa drugo premoženje, ki je več vredno kakor posvetno blago. Da, res sem se ustrašil, ko mi je prišla Rezika prvič na misel. Odbijal sem ta napad, toda bolj ko sem se mu branil, bolj mi je silil v dušo. Ali ne bom raztrgal te vezi? Na izbiro imam tri druge, bogate in omikane neveste. Čemu vprav ta, revna in preprosta?”
Krištof bi bil rad obrnil razmišljevanje na drug predmet, toda zaman. Samo to mu je razburjalo notranjščino. In ko je stopal skozi glavna grajska vrata, je imel trdni sklep: Ribičevo, pa nobene druge.
Iz vse okolice so naznanjevali zvonovi opoldansko pozdravljenje. V obednico je stopila oskrbnica Agata z belim predpasnikom in pogrnila mizo za gospoda. Krištof je imel vedno kako prijazno besedo za svojo zvesto strežnico, danes pa je niti pogledal ni. Zato je začela Agata:
“Vidim, da ste slabe volje. Se vam menda ni primerilo kaj neprijetnega?”
Agata je govorila zato tako prostodušno, ker je poznala Krištofovo dobro srce.
“Nič neprijetnega,” je odgovoril Kršitof brez premisleka. “Soparica pritiska in nebo je polno oblakov. Kaj bo s senom, ki ga imamo toliko suhega na travniku?”
“Poslom sem že dala kosilo, da so šli danes poprej na delo. Še enkrat ali dvakrat morajo obrniti in potem začnejo nakladati na vozove. Morebiti ne bo tako hitro nevihte.”
“Si dobila še kaj drugih, da bi pomagali pri spravljanju?” jo je vprašal Krištof.
“Poslala sem deklo v vas, iskat delavcev. Pripeljala je pet pridnih, ki jih dobro poznate: Tavčarjevega Petra, Rutarjevega Joža, Repkovega Matevža, Volkovo Mino in Ribičevo Reziko.”
Pri zadnjem imenu bi se bil Krištof kmalu izdal, vendar je zamolčal, kar je mislil reči. Odvrnil je samo:
“Da bi le spravili suho mrvo pod streho!”
Tudi Agata je šla pomagat, ker je videla potrebo. Krištof pa je od daleč gledal na travnik, kjer se je gibalo toliko rok. Eni so grabili na vozove, tlačili in povezovali. Gospodar je dobro razločil Reziko od vseh drugih. Videl je, kako spretno suče grablje ter odriva seno proti vozovom. Oblaki so prav nizko viseli nad zemljo in od bohinjske strani je prihajalo močno grmenje. Slivnik, mežnar jezerske cerkve, je zvonil zdaj s tem zdaj z drugim zvonom, da bi bila z molitvijo odgnana nevihta, saj so imeli skoraj vsi takratni zvonovi običajni napis: “A fulgere et tempestate libera nos Domine”. (Treska in hudega vremena reši nas, Gospod.) Tudi iz grajske kapele se je slišalo zvonjenje. Kdo neki tam poteguje vrvi? Zvonova sta pela otožno, kakor bi bila sama čutila nevarnost, ki žuga pokončati trud pridnih poljedelcev. In prav ob najopasnejšem času, v začetku meseca julija, ko zorijo pridelki ter čakajo žetve! Kdo se je spomnil zvonov v stolpiču grajske kapele? Herman Fink je bil ta zvonar, šternkukar. Njemu niso bile znane samo krasote nebeškega oboka, temveč tudi sovražne sile, grozeče na prav tistem oboku s strelami in z ledenim zrnjem. Tudi Herman Fink je priznal v svoji učenjaški slavi, da imamo nad sabo Gospoda, ki drži v rokah žezlo vsemogočnosti.
Nevihta je ponehavala. Veter je začel pihati v drugo smer in odgnal pogubonosne oblake tja proti Triglavskemu pogorju, ki je bilo pobeljeno s točo kakor pozimi s snegom. Na ravnino pa je priletelo samo nekaj kapelj dežja, nič drugega.
Proti večeru je dobila Agata v grajski kuhinji pismo za gospoda Krištofa Waidmanna, oskrbnika grajskih posestev na Bledu. Takoj ga je nesla v gospodovo sobo. Na Krištofovo vprašanje, kdo je pismo prinesel, je odgovorila, da nič ne ve o tem. Pismo je ležalo v kuhinji na mizi. Nekdo ga je položil tja bržkone takrat, ko so spravljali seno na travniku. “Vse sem zaklenila,” je rekla, “le kuhinjo sem v naglici pustila odprto.”
Krištof je ogledoval naslov, da bi iz potez spoznal pisca, toda pisava mu je bila popolnoma neznana. Toliko pa je sklepal iz črk, da so od trde počasne roke. Pogledal je še pečat, pa tudi iz pečata ni nič izvedel, ker ni bilo vtisnjenega nobenega znamenja. Čital je sledeče:
“Spoštovani gospod!
To pismo pošilja nekdo, ki Vam želi le dobro. Ribičevo Reziko bi rad vzel v zakon Resmanov Janez, posestnik lepega in nezadolženega doma v Ribnem. Rezika bi bila tukaj kot kmetska gospodinja na pravem mestu, za grajsko gospo pa nima potrebnih lastnosti. Zdaj Vas moti njena vnanjost, pozneje bi se gotovo kesali svojega koraka. Saj Vi lahko izbirate v nevestah. Ne preiskujte, kdo Vam je to pismo poslal, rajši naredite po dobrem nasvetu, ki ga daje Vaš prijatelj.”
Toliko je bilo pisanega in nič več. Krištof je še enkrat počasi prečital kratke vrstice, potem je začel razmišljati o njih pomenu.
“Pisma,” tako je govoril sam s seboj, “v katerih ne upa dotičnik z imenom na dan, so navadno razžaljiva. Tukaj pa ne najdem ničesar takega. Pisec me torej ni hotel žaliti, temveč je želel z dostojnimi besedami izraziti svoje mnenje. Kaj pa, če ne govori iz pisma nevoščljivost? Ako je to, izvira od ženske strani. Lahko pa je tudi od moške, in v tem slučaju pisec ni moj, ampak Resmanovega Janeza prijatelj. V vsakem oziru bom skušal ohraniti mirno kri. Če me Rezika ljubi, ostanem pri svojem sklepu, da jo poročim. Ako bi pa bolj cenila Resmanovega, ki je nekoliko mlajši od mene, se ne bom preveč razburjal, čeprav bi to izgubo težko pozabil. Vem pa dobro, da je Rezikina ljubezen tako čista, kakor solnčni žarek v steklu.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Bled Vam je bil tako všeč, da se kar niste mogli ločiti od njega. Imeli ste tukaj neskaljen mir; nihče Vas ni motil v Vaših znanstvenih preiskavah. Obogatili ste v tem času vedo z uspešnimi opazovanji in mnogimi spisi. Vaše delovanje ni ostalo skrito na najvišjem mestu. Dobili ste povabilo, da prevzamete vodstvo dunajske zvezdarne. Želim, da bi v tem častnem poklicu storili prav veliko v prospeh astronomije. Pogrešal Vas bom kot blagega gospoda, ki živi za svoje visoke ideale.”
Fink se je ginjeno zahvalil za te poslovilne besede. Rekel je:
“Težko mi je, da se ločim od Vas, dragi gospodje. Seznanil sem se z Vami in Vas poznal kot ljube prijatelje. Ostali mi boste v najboljšem spominu. Po naklonjenosti svojega strica škofa Welsberga, katerega sliko vidite na steni obednice, sem došel s Tirolskega na lepi blejski grad in tukaj nemoten živel svojim študijam. V Vas, velespoštovani grajski gospod Krištof, sem našel blagega tovariša in podpornika. Sprejmite ob uri slovesa mojo prisrčno zahvalo za vse, kar ste mi dobrega storili. Bog Vas blagoslovi!”
Tedaj je prijel za kupico, v kateri se je zrcalilo sladko rumeno vince, tudi župnik Matija Orehar in napil srečno odhodnico gospodu zvezdoslovcu Finku. Potem je nadaljeval:
Naš dobri gostitelj Krištof se je spomnil besedi, ki jih je govoril Bog v raju: ‘Človeku ni dobro samemu biti.’ Izbral si je nevesto, čednostno lin zalo, ki mu bo draga tovarišica in gospodinja. Dobro poznam Ribičevo Reziko že od njenih otroških let. Kot majhna deklica in kot odraščena mladenka je bila vedno zglednega življenja. Zato iz srca čestitam gospodu Krištofu na ti izvolitvi.”
Ni treba dostavljati, da so navdušeno pritrdili vsi gostje.
Tudi župnika iz Srednje vasi v Bohinju in iz Gorij sta bila vedno v živahnem razgovoru. Veliki župniji obeh mejita visoko v gorah druga k drugi. Zato sta imela gospoda, Iti ne malokrat vidita, veliko vprašanj o ti ali oni stvari.
Omeniti moramo še ostale gospode, ki so sedeli pri mizi. Bili so:
Župnik iz Zaspega, Tobija Stajdler. Ta in zvezdoslovec Fink sta skupaj študirala v Padovi ter dovršeno govorila italijanščino.
Jezerski prošt Jurij Burnel. Prošt so mu rekli zato, ker je bil predstojnik ali voditelj cerkve na jezeru, sicer pa je imel naslov navadnega kaplana. Deloval je na otoku od leta 1609. do 1638. Govorili smo o njem v šesti točki te knjige.
Poleg Burnela je mirno sedel skromni Adolf Waidmann, brat gospoda Krištofa. Adolf ni zahajal v nobeno družbo. Živel je — kakor vemo — kot samotar v mali hišici pod jezersko cerkvijo. Danes ga je povabil Krištof na grad in Adolf je, čeprav nerad, spolnil bratovo željo.
Toliko bolj živahen je bil njegov sosed Tomaž Dom. Posebno se je ponašal s tem, ker ga je škof Welsberg povzdignil v nadlogarja in nadzornika vseh lovcev briksenških posestev. Ta odlika ga je tako razveselila, da je od tistega časa še bolj vestno opravljal svojo službo.
“Povejte, nadlogar Dorn, zgodbo o medvedu na Pokljuki,” mu je rekel Krištof. “Gospodu proštu je še neznana. Gotovo jo bodo z veseljem poslušali.”
“Sem prav radoveden,” je dejal prošt Bobek. “Prosil bi Vas, da bi prišli nekoliko bliže.” Dorn je vstal in vstopil k zgornjemu koncu mize.
“Povest, ki jo boste slišali, ni izmišljena, temveč čisto resnična,” je začel Dorn. “Zato bi jo rajši imenoval zgodbo kakor povest. To je bilo pred štirimi leti v dan svetega Urbana 26. maja. Ob tem času je že tudi na višjih gorah sneg skopnel, zato ni bilo mogoče slediti nobene živali. Z Bohinjske Bele, kjer imam stanovanje, sem odšel prejšnji dan, da bi imel nekoliko več časa za pregledovanje gozdov in da bi tudi obiskal može, ki kuhajo oglje. Prenočil sem pri Zvanu na Gorjušah in drugo jutro nadaljeval pot na Pokljuko. Gorje so bile čiste, da sem jih ogledoval v vsi njih krasoti. Prišel sem v star gozd blizu Mrzlega studenca, kjer rasejo smreke in bukve, da jih ni mogoče objeti z obema rokama. Koliko pa leži in gnije na tleh starih dreves, ki sta jih podrla vihar in starost! Slišal sem, da je v Ameriki veliko pragozdov, v katerih še ni pela sekira. Imamo jih pa tudi pri nas. Kdor ne verjame, naj gre gledat na Pokljuko.”
“O medvedu povejte, gospod Dorn, o medvedu!” se je oglasil župnik iz Gorij.
“Dobro, vse pride na vrsto,” je nadaljeval nadlogar. “Toliko rečem, da bi bilo marsikoga strah v ti odljudni gorski samoti, če bi tudi medveda ne srečal. Ko sem prišel do lovske koče zbite iz neotesanih hlodov, sem odklenil težka vrata, se odpočil in šel potem zopet dalje. Med drevjem je ležala velikanska skala, ki mi je zapirala pot in pogled naprej. Iti sem moral okoli nje, pa — o groza! — za ovinkom je stal velik medved, ki ga poprej zaradi skale nisem mogel videti. Ustrašila sva se drug drugega. Odskočil sem nazaj in prijel za lok; odskočil je pa tudi medved, mi pokazal hrbet in dirjal nazaj. V naglici sem pripravil močno pušico in jo nameril na medveda. Videl sem, da ga je zadela. Medved je zagodrnjal, se obrnil in lomastil naravnost proti meni. Ker ni bilo več časa, da bi napel drugo puščico, sem zbežal pred kosmatincem. Po potu sem padel čez debel štor, se zapletel med goščo, pa v naglici splezal iz nje. Že sem čutil za sabo divje pihanje, toda pravočasno, sem pritekel do lovske koče, zaloputnil vrata in jih zatvoril z močnim zapahom. S strahom sem spoznal, da nimam več loka, ki sem ga pri padcu popustil na tleh.”
Tukaj je Dorn prejenjal s pripovedovanjem, kakor bi se bil moral še danes oddahniti od prestanega strahu.
“O le naprej!” so vpili gospodje.
“Da, naprej!” je pritrdil Dorn. “Komaj sem bil v koči, že je butal medved ob vrata, pa jih ni mogel razbiti, ker so bila dobro zapahnjena in narejena iz debelih macesnovih desk, deske pa močno zbite in zvezane med seboj. Slišal sem ga, kako je godrnjal ter hotel po vsi sili priti do mene. Skozi okence sem opazil, da je imel krvavo dlako in da se je večkrat zavalil po tleh ter lizal rano, ki pa ni mogla biti nevarna. Semintja se je postavil tudi na zadnji nogi, se poprijel s sprednjima šapama stene in sili z glavo skozi lino.”
“Le resnico, gospod Tomaž Dorn, le čisto resnico!” ga je opomnil Herman Fink.
“Samo čisto resnico!” je pritrjeval Dorn. “Naj povem do konca. Kako pametno so delali graditelji koče, da so ji naredili tako ozko lino. Medved je spravil skozi njo le rilec, nič drugega. Videl sem njegove močne zobe in si mislil, kako bi me bil drobil z njimi, če bi bil mogel do mene.”
“Grozno!” je vzkliknil prošt Bobek.
“Če ne govori v latinščini,” se je zopet oglasil Fink.
“Nič v latinščini,” je poudarjal Dorn. “Naj gospodje le pazljivo poslušajo. Medved me je tako dolgo stražil, da se je naredila noč. Besno je dirjal okoli koče, cepetal s kosmatimi nogami in pihal skozi lino. Če je bil to grozen prizor podnevi, koliko strašnejša je bila še le noč! Na pogradu v koči je ležalo nekaj starih odej. Vzel sem eno in z njo zatlačil lino v steni, da medved ni mogel gledati skozi odprtino. Potem sem se vlegel na slamo s tolažbo, da bo kosmatinec miroval, saj je bil tudi on potreben počitka. Toda še ne! Trikrat je butil ob vrata, da se je vsa bajta stresla. Menda je vedel, da drugje ne pride do mene kakor samo skozi vrata. Vmes je rjovel s tistim votlim glasom, ki mi gre še danes po ušesih. Končno je vendar prenehal, štel sem, kako dolgo bo tiho in prišel do prav visoke številke. Bržkone se je kam zavalil in zaspal, saj je znano, da medvedje radi in dolgo spijo. Tedaj so padle tudi meni oči vkup, toda mnogokrat sem se prebudil in planil pokonci misleč, da me bo zverina raztrgala. To je trajalo do jutra. Odmašil sem lino in pogledal skozi. Vse tiho. Ali bi odprl vrata?”
“Jaz bi jih ne bil upal odpreti,” je rekel župnik iz Bohinja.
“Tudi jaz jih nisem upal,” je pritrdil Dorn. “Toda na zadnje sem se moral vendar prepričati, ali me medved še čaka ali ne več. Privzdignil sem železni zapah in ga držal v roki, da bi ga takoj vrgel čez vrata, če bi bila nevarnost. Prestopil sem prag in gledal na vse strani, kje bi bila mrcina, pa je ni bilo nikjer. Naredil sem nekaj korakov naprej, da bi videl na daljavo. Nikjer nič sumljivega. Zdaj sem postal pogumen, vrgel malho okrog vratu in dirjal v tisto gošo, kjer sem izgubil lok. Pobral sem ga in tekel po najkrajši poti proti Gorjušam, najprej skozi gozd, potem pa naravnost po strmih senožetih navzdol. Ves upehan in preplašen sem pritekel v Žvanovo vežo. Tukaj sem bil še le na varnem.”
“O ubogi Dorn!” je vzdihnil puščavnik Adolf.
“Da, nikomur ne privoščim kaj takega,” je sklepal Tomaž grozno zgodbo. “Dokler pa ne iznajdejo boljšega orožja, naj s takim nihče ne hodi v nevarnost.”
Gostje so z velikim zanimanjem poslušali Dorna, ki je znal tako živahno pripovedovati, da ni nihče preslišal besedice. Marsikaj so ga še izpraševali, toda kmalu je prišel čas odhoda. Gospodje so se razšli na svoja domovanja in nesli s seboj prijetne vtise na današnji sestanek.
Naslednje jutro je odšel z Bleda zvezdoslovec Herman Fink. Več prijateljev ga je spremilo do Tržiča in mu voščilo srečo v njegovem nadaljnjem znanstvenem delovanju.
18. In zabučal je vihar. uredi
Pri Ribičevih se je od tistega dne, ko jih je obiskal Krištof, čisto spremenilo. Poprej so živeli v brezskrbnosti, kakor bi imeli vsega dovolj, zdaj pa je nastopalo toliko vprašanj, ki jim nikoli niso bila v mislih. Družina se je zavedala velike časti, da si je graščak Reziko izbral za nevesto, ali po drugi strani je gledala prihodnjosti nekoliko bolj resnobno v obraz 5 Se teta Mina, ki je smatrala zaročitev kot najsrečnejši dogodek, kar jih je učakala, je začela omahovati v upanju na sijajno bodočnost. Ali se bo mogla Rezika vživeti v popolnoma druge razmere? Ali bo mogla prestati nagli spremen iz preproste kmetske deklice v grajsko gospo? Kako okorno bo njeno vedenje v višjih krogih? In — ali ji bo Krištof vedno ohranil tisto zvesto, ljubeče srce? V katerem stanu so ljudje bolj srečni; v imenitnem ali v nizkem? Te pomisleke so množile še mnogoštevilne ljudske opazke, čestokrat zaničljive in brezsrčne.
Poroka je bila določena na dan po sv. Matevžu 22. septembra. Bežal pa je ta čas tako naglo, kakor še nikdar poprej. Oče Miklavž ni hotel, da bi bila šla Rezika prazna od doma in da ne bi ljudje rekli: Nič ni imela. Zato ji je po svojih skromnih premoženjskih razmerah napravil toliko bale, kolikor je le mogel. Toda bile so same malenkosti, bile so reči, že itak vsakemu potrebne. Vedel je, da bo dobila vse drugo, kljub temu je še sam kupoval, da so naposled izdatki že prekašali Miklavževo imovino. Čeprav je bil vedno siromašen bajtar, dolga vendar nikoli ni imel. Še le zdaj se je moral zadolžiti. Zal mu je bilo, da je mladoletni Reziki dovolil stopiti v zakon. On sam bi ji tudi ne bil dovolil, če bi ne bila Mina tako silila v možitev. Že dvakrat sta se prepirala zaradi tega, ko poprej nikoli ni bilo prepirov v hiši. Nekega jutra pa se je Miklavž nagloma in boljše oblekel, da bi šel na grad in Krištofu sporočil odpoved. Mina ga je komaj pregovorila, da je ostal doma.
Bilo je v soboto popoldne, ko je pripeljala pot Škantarjevega Jaka zopet mimo Ribičeve hiše. Namenjen je bil na otok, da bi drugi dan, v nedeljo, kaj zaslužil s svojo cerkvico. Rezika je poklicala Jaka v hišo in mu nekoliko postregla.
“Odpri cerkvico,” mu je rekla, “da vidim, kakšni so venčki. Če so že stari in obledeli, ti bom dala nove.”
Jaka je z veseljem odklenil vratca.
“Tale mora biti nov in tale mora biti nov,” je naštevala ter ostarele snemala s sten in zamenjala z novimi.
Kar na smeh je šlo Jaku, videčemu toliko skrb za cerkvico.
Tačas sta dospeli dve mladi romarici k Ribičevim in prosili, naj bi jih kdo peljal na otok. Rezika je bila takoj pripravljena za vožnjo. Odpela je mali čoln, ki je bil z verigo priklenjen ob kolu na obrežju in imel prostora za tri osebe. Na vsakem koncu naj bi sedela ena romarica, na sredi pa bi veslala Rezika. Ž njimi se je hotel peljati tudi Škantarjev Jaka, toda Rezika mu je rekla, da ni prostora. Saj se bo peljal pozneje z velikim čolnom, ker bo obiskalo danes še več božjepotnikov jezersko cerkev. Na vsak način pa je hotel v čoln domači varih, kodrasti Belinček. Pa tudi tega ni hotela Rezika vzeti s seboj. Prigovarjala mu je, da se je končno vendar vdal in poiskal svoje navadno ležišče.
“Pozdravi Mežnarjeve!” je klicala teta Mina za njo. “In nikar se ne mudi dolgo. Vidiš, da so za Jelovico temni oblaki in da pride lahko nevihta.”
“Povej Mežnarjevim,” je naročal tudi oče Miklavž, “naj pridejo kmalu v vas. Dolgo jih že ni bilo tukaj; se bomo veliko pogovorili.”
Rezika je odrinila z romaricama in čolnič je plaval mirno proti otoku.
Tedaj pa je Belinček kar v hipu pozabil, kaj mu je rekla Rezika. Vstal je z ležišča, začel lajati in hitro skočil v vodo. Danes se je hotel peljati z Reziko, naj ga stane, karkoli hoče. Dvakrat je že jezero preplaval, pa ga bo tudi danes. Romarici sta začeli vpiti, da plava pes za njimi.
“Torej ni hotel ostati doma,” je rekla Rezika ter ustavila čoln, da je Belinček priplaval do njega in splezal na krov. Nekoliko ga je okregala, toda psiček se je parkrat otresel in z veselim cviljenjem pozdravljal svojo dobro znanko.
Romarici sta pripovedovali, da sta s Spodnjega Štajerskega in da imata doma bolno mater, ki ji ne pomaga nobeno zdravilo več. Svetovali so jima, naj gresta še k blejski Materi božji prosit zdravja s trdnim zaupanjem, da bosta tukaj uslišani.
“Ostali bova čez noč na otoku,” je rekla starejša, “in prosili vašega puščavnika, da bi opravil jutri sveto mašo za bolno mater. Poznava ga, da je zelo pobožen mož. Bil je pri nas za duhovnega pomočnika, pa so ga hudobni jeziki čisto po nedolžnem pregnali iz župnije. Zato ni hotel, prebivati v večji družbi, temveč si je izbral ta otok za svoje samotno stanovanje.”
“Vidve ga torej spoznata?” je vprašala Rezika.
“Seveda ga,” sta odgovorili obe.
“Piše se Adolf Waidmann in je iz bogate rodovine,” je pripovedovala mlajša. “Lahko bi bil živel v imenitnem stanu, pa je rajši postal duhovnik.”
“Saj je njegov brat Krištof tudi tukaj,” je dostavila starejša. “Pravijo, da je oskrbnik velikih škofijskih posestev. Morebiti stanuje na tem-le gradu na skali?” je vprašala čolnarico.
Rezika ni mogla v hipu nič odgovoriti, ker takega vprašanja ni pričakovala. Končno je spregovorila kratko:
“Da, na tem gradu prebiva puščavnikov brat Krištof, Ali ga tudi poznata?”
“Kaj bi ga ne?” je rekla ena. “Prišel je večkrat gospoda Adolfa obiskat k nam. Je študiran in bogat gospod, pa prav nič visok. Z vsakim se prijazno pogovarja. Koliko more biti zdaj star? Če ima 35 let, več ne. Ali je že oženjen?”
“Se ni,” je odgovorila Rezika.
“No, ta bo lahko dobil imenitno nevesto,” je pripomnila starejša.
V tem pogovoru se je ustavil čolnič pod jezersko cerkvijo. Belinček je prvi skočil na suho, se sukal v krogu in z repkom mahal sem pa tja. Rezika je privezala čolnič k drevesu in spremila romarici v cerkev ter se priporočila Materi božji. Potem je šla z Belinčkom k Mežnarjevim, sporočila pozdrave in Mežnarjeva dva povabila, naj prideta kmalu k Ribiču. Šlivnik in njegova žena Marijana sta bila zelo vesela Rezike, posebno še zato, ker sta zvedela o njeni zaročitvi z grajskim gospodom. Pogostila sta jo in čestitala k toliki odliki.
Ko se je vračala k čolnu, je srečala puščavnika Adolfa, ki je hodil, kakor vedno, s knjigo v roki ob jezeru gor in dol. Pozdravila ga je s poljubom roke.
“Kaj sem izvedel!” je rekel Adolf začudeno. “Da bo Ribičeva Rezika moja svakinja! Prav. Tudi jaz te poznam kot čednostno deklico; takih potrebujemo, pa bo kmalu boljše na svetu. Že danes te blagoslavljam.”
Rezika ni slišala rada hvale. Kar je delala, ji je narekovalo le njeno blago srce. Nikoli ni imela postranskih sebičnih namenov.
Tačas se je zelo pooblačilo in veter je začel pihati. Poleg tega je bilo že pozno popoldne in v sredi meseca septembra, ko dnevi niso več tako dolgi.
“Moram hiteti,” je rekla puščavniku, “da se ne stemni.”
Belinček jo je čakal že v čolnu, kakor bi jo hotel priganjati domov. Krepko je prijela za vesli in odplula po jezeru.
Puščavnik je še vedno stal na obrežju in gledal za odhajajočo. Začelo ga je skrbeti, da bi se ne primerila kaka nesreča, ker je vlekel veter vedno močneje. Iz malih valčkov so nastajali večji ter se končno prav srdito zaganjali proti nabrežju. Toda Rezika je imela že polovico pota za seboj. Vendar je Adolf še vedno gledal za njo, ker je vihar bolj in bolj naraščal. Ako bi bila imela večji čoln, bi ga ne bilo skrbelo, toda manjši čoln se dosti težje upira razburkani vodi. Pa saj je Rezika vajena vožnje; to je njeno delo že od zgodnje mladosti.
Poslušajte hudo šumenje! Vihar je zapiskal in zabučal, da so pokale veje starih lip pod jezersko cerkvijo. Še en kratek sunek in močan penast val se je zagnal proti čolnu. Za trenutek je vse izginilo s površja, takoj pa se je zopet prikazal čoln — prazen čoln brez Rezike! Bilo je 15. septembra 1630 ob štirih popoldne. Puščavnika ni motilo njegovo bistro oko. Dvignil je roke proti nebu in jih sklenil nad glavo. Strašna resnica!
Hitel je v zvonik in potegoval zvon kakor o požaru. Plašljivo je pel glas zvona v enakomernih presledkih. Kakor v eni sapi je pritekel mežnar Slivnik vpraševat, kaj to pomeni, za njim Marijana, prošt Burne! in kar je bilo tisto soboto romarjev na otoku. Prav tako so se na onstranskem obrežju zbirali ljudje. Mislili so, da gori cerkev.
Tedaj je zavpil prošt Burnel:
“Hitro na ono stran naznanit, kaj se je zgodilo! Hitro iskat Reziko!”
Dva krepka fanta sta se odpeljala po najkrajši vodni črti proti Petranu.
19. Tvoj dom je zdaj nad zvezdami. uredi
Vse je hitelo skup, če bi bilo mogoče še kaj pomagati. Saj nihče ni več dvomil, da je postala Rezika žrtev viharja.
Kakor puščavnik, tako sta videla tudi Miklavž in Mina čoln z Reziko na sredi jezera, in kakor on, tako sta bila tudi onadva očividca pretresljivega dogodka. Divji, brezumen krik se je razlegal na vse strani. In ko je plesal prazen čoln sempatja na vodi, in ko je priplaval Belinček sam na suho ter cvilil pa tulil brez odmora — tedaj je postala žalost neskončna.
Kmalu je izvedel tudi Krištof, kaj se je zgodilo. Pretreslo ga je, da je rekel: “Ne bom mogel prestati silnega udarca. Uropan je ideal mojega življenja.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]