Blodnja

Blodnja. Vilko Mazi

Izdano:	Slovenski narod 2. april 1910 (43/74)
Viri:	74
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Trudna je bila tista pot v polnočni uri. Tam daleč nekje je sijala luč skozi mrežasto vejevje, visoko šusteče po poljanah, segajoče tja do poti.

Ne vem, kaj me je vodilo tod, kam me je gnalo, kje je bil cilj ... Nikdar še nisem hodil tiste skrivnostne poti do tega večera. Visoko gori so samevale poredke zvezde na neizmerni kupoli neba, pritepel se je bil od juga teman oblak, preromal nemo in prezirljivo snivajočo dolino in legel tja za visok hrib.

Nič prijetnosti ni bilo v duši. Napol tesne misli so se plazile strahoma v njej in so romale nad globokim dnom kakor prezirljiv oblak neme in preteče. Spognila se je včasi veja in videl sem nad njo belo roko, dolgo in koščeno in veja se je spet sklonila nazaj, morda se je dotakni­la bele koščene roke ... nisem se več upal ozreti

»Moj Bog, kod tavam?-«  je trepetalo v meni. Zaprl sem oči trudne so že bile, zaspane in oplašene:» ... tako se bo stegnilo, kakor tam nad vejo, objelo, morda kar za­grabilo, hladno, mrzlo ...«  In že sem čutil tisto ledeno roko. Zdelo se mi je, da hiti za mano, da je vedno večja in strašnejša ... Napol sem so ozrl nazaj, Če se še bliža - in hitel sem po samotni, neprijetni poti Ve­lik kamen je bil položen prek ceste, morda že od nekdaj, morda nalašč. Tema je bila, zadel sem vanj in pa­del. Zdelo se mi je. da sem se pobil in da curlja kri s čela, ker so bile ti­ste kaplje gorke, goste in dišeče po krvi ...

»Ostal bom tu, onemogel, sem presodil! Kri je curljala v vedno pogostejih kapljah, ledenele so roke in trepetalo je telo.  » ... tu ob zapuščeni poti bodo poslednjič dihnile prsi, ta se bodo zadnjič ozrle žejne oči v ne­bo ... Kdo ve, kje sem in kako sem zašel semkaj! Ko bi se vsaj vjasnilo! Prišel je oblak od juga, teman je romal po osirotelem nebu in je legel tja za hrib; potemnela je pot [nejasno] majo nič več oblaki, kopičijo se sr­ditih pogledov prek oboka, vstavijo se in se ne ganejo.

Pogledal sem na kamen, ki sem se spotaknil ob njem in zdel se mi je vedno višji, neprestopljiv, rasel mi je pred očmi, kakor visoka stena se je vspenjal po trenotkih ... Da bi čul kje kak glas, vsaj kak dih! - Še luči ni bilo več skozi mreže vej, ugasnila je, morda vpihnjena, ali je strepetala onemogla. Premišljal sem, kje bi bila tisia luč, na samotnem oknu je dremala in vendar nisem vedel kje ... Nekaj je dahnilo, nekaj je zašuštelo in šepetaje vpraša­la: »Ali si bil pri nas?«

»Kdo si, ki vprašuješ? Kaj ho­češ od mene, ki te ne vidim in ne poznam?« »Ali si bil pri nas?«  »Kaj? kje? Kdo si, mi povej? Potepuhom in razbojnikom ne odgovarjam!« »Ali si bil pri nas?« je spet vprašalo in se ni brigalo za moje besede. Utonilo je tisto šepetanje in bela koščena roka je privršela. Ni bila več daleč od mene, zagrabila bi me neusmiljeno. Poslednje moči so se mi napele v žilah, oprl sem se na oslable roke, da bi vstal. Mokro je bilo krog mene, toplo — kri iz rane. Težko sem preplezal tisto visoko vspeto skalo. toliko, da nisem oma­gal in omahnil nazaj.

Nič ni bilo več poti. Globok prepad je zijal pred mano in šuštelo je doli v globočini preteče in šuštelo je daleč naprej po breznu v mrkem, to­pem glasu. »Kam?-« Krčevito sem se držal skale, čudne, tuje, izposaje­ne moči so se naselile vame. »Kje sem?-« 

Šel bi nazaj, pa bi zgrešil pot, zgrabila bi me ledena roka in mi zavezeala življenje. Naj bi ga: nekaj kapelj krvi je bilo samo še v njem, ni bilo več dosti prida; a vendar ic bilo še premlado in preenoličino in sem se zato bal zanj. Strahoma sem zrl v zevajoč prepad. Napenjal sem oči, da bi zagledale kaj svetlega v njem, da bi določile, je-li kako dno, ali je samo prenad in spet prepad, brezdno brez dna. Nič ni bilo svetle­ga, samo šuetelo je, zabučalo, za­vzdihnilo zdaj pa zdaj in zaječalo v obupu: vedno menjajoči se glasovi, polni groze in trepeta ...

Tam daleč je nekaj zaskoviknilo kakor v odmevu. Zdelo se mi je, da je bila sova. Grozno je odmeval ta glas doli v prepadu, sunkoma se je ob nekaj zadeval in vzdihoma pojemal. Od kje je prišlo skovikanje? Nobenega drevesa ni bilo videti, sa­ma tema, skala, prepad, ves srdito žugajoč ...

Dvomil sem že o življenju. Potipal sem se večkrat za glavo, po­skusil, če še curlja kri. čelo jo bilo mrzlo, lasje potni in lica so se mi zdela globoko udrta: vse od groze. Nisem še taval nikdar in blodil po tako tesnih potih. Le kdo me je zva­bil sem?-

Pil nisem. Mirno sem se vračal domov in le za trenotek sem postal pred visoko hišo ob vodi. Po dnevi nisem videl te hiše. Prvič me je vo­dila mimo nje pot, noč je bila meseč­na in sladkopojna. Nekje zadaj je bilo okno polodprto in svetlo. Priha­jala je od tam mehka, očarljiva god­ba klavirja: še nikdar je nisem čul v tem dolu. Druga okna so bila zamre­žena z gardinami, da ie bilo le tuintam videti kak žarek luči. Nisem mislil na dom. Tam onkraj ceste je šepetalo po košati lipi. Pod rjo je samevalo trhlo razpelo, že davno ovenele cvetice so molele izmed pre­križanih nog, lesketajoče se od rose. Sel sem na kamen, ki je bilo vanj utrjeno razpelo. Hotel sem nasloniti na les, pa se je zamajal v strahu in toliko da se ni podrlo in zaropota­lo. Bal sem se, da bi se to zgodilo, ker bi morda utihnili sirenskovabljivi glasovi, ki jih je žejno srkala moja duša ... Tam daleč na vasi se je glasilo pozno kladivo v stolpu. Ni mi bilo do postelje, kakor druge no­či, vriskajoče v mesečini. Nič slad­kega nisem doživel v njih. Luna je hladno obsevala zglavje, vtrenila se je solza od žalostnega spomina in so se zaprle oči: to je bila vse poezija mojih mesečnih noči, došitih v doli­ni. Zasnul sem zapuščen, nič ni bilo pred očmi sladke podobe, ki bi me božala. dihala vame radost in [nejasno] in mi zaprla trepalnice v mehki sen. Ni bilo pestrih barv, mehkih oblik udov, da bi se potopil vanje [nejasno] s strastjo. Še sanj ni bilo. Življenia nisem cenil, ne mladosti; kako neki! Srečaval sem ljudi: tuje, medle in prazne obraze in nobena podoba se ni vpisala v srce. Mimo sem šel da sem pozabil, kakor bi ne srečal ... Tesno je tako človeku broditi po ta­kem življenju, ki je bil prej razva­jen: ... bogato odičene dvorane, raz­svetljene, lesketajoče se, da jo dušilo pogled, deklice, nedolžne v duši in na ustnih, bohotnih udov prsi v šumečih krilih, zvonki glasi god­be - ah, k te so časi, še sanje so umrle! ... In zdaj siromak v tej pu­ščavi, to razočaranje! Vtoniti mora vsa radost, ko se odtaja globoko v srcu skrit spomin.

Tako se me je oprijela mahoma melanholija. Razpelo je dremalo nad mano in včasi je kanilo od ros­nega posušenega cvetja vtaknjene­ga za noge. Rad bi bil čul kak gla­sek iz grla. Polotevala se me je ra­dovednost in hrepenenje, da bi ozrl prstke, ki se spretno premičejo po klavijaturi v plavajočih gestah, da bi videl lice, oči, polne usmiljenih pogledov, ustnice, vabeče in žejne. Prisrkal bi se na čelo, izgubil se v gostih, razpletenih laseh in bi bil pripravljen darovati življenje za eno samo minuto te sladkosti ... Pa to je bilo le mladostno koprnenje, kri, žejna strast, saj nisem videl nikjer žive duše, nisem slišal šepe­ta. le sodil sem in živel ob domišljiji.

Potihnil je klavir, velika luč je utonila za gardinami in zadaj se je svetilo okno, skoro dremajoče od skromnega oljevega plamena. Ni bi­lo podobe, niti sence ne, niti diha, igralo je in je ob času vtihnile : ka­kor avtomat. In vendar ni bil avtomat, saj sem čutil dušo v tistih lahnoizvabljenih glasih ...

Vstal sem in korak se mi je opotekel po široki cesti. Morda me je opojila slast, slabega sem se ču­til in misli so dremale. Koncem hi­še je šelestel vrt, visoke veje smrek so si namigavale skrivoma, pripo­vedovale po nekaj neumljivega. pri­kimavale z drznim ponosom in sa­mozavestjo. šel sem mimo, videl sem in nisem razumel, šel sem kakor mimo ljudi, ki niso segli do duše.

Včasi sem pogledal nazaj, da bi zazrl vsaj senco. Ničesar, in ko bi se stokrat ozrl! Mirno, turobno življe­nje kraljičine v zakletem gradu, zapažene s trnjem in zidovi ... Vso pot se mi je plela v glavi uganka, kdo neki biva pod tisto streho, tam da­leč na samoti! Lepo je res šepetanje valov doli pod oknom, izginjajočih čez slap in v [nejasno]. Pač saj je vse to izganjalo neopaženo. Nikdar niso pogledale doli prijazne oči, nikdar ni občudoval pogled te krasote, tega živega hrepenenja, teh bolnih vzdihov ... kdo prebiva tu na samoti?

Mislil sem še dalje oči so gle­dale v tla. Mesec se je že skrival za oblake, ki so se bili pritepli od reko razkropljeni, kakor bi kdo razgnal gručo paglavcev. Mraz mi je bilo. Privihal sem ovratnik, roke v žepih. Včasi sem v opogumljenje ali v pozabnost zažvižgal polglasno arijo iz "Trubadurja". Ni se mi dolgo ljubilo. Vrinile so se spet nadležne misli, ki sem se jih hotel otresti. Stresel sem se od božajoče slasti.

In šel sem dalje in sem taval opotekajoč se po trudnih tujih poti. Tam daleč je svetila luč skozi gole veje, kakor skozi veliko gosto zamreženo okno. Visoko je šuštelo po poljanah, sesgajoč tja do poti. Kje bil moj cilj? Namenjen bil domov. Legel bi, sladka misel pred očmi in mesečina razlita po zaglavju in po stenah. Nisem še usnul v tako mamljiv sen, kar me nosi življenje po dolu, kakor bi bil baš to noč ... Blodil sem dalje, zamotavale so se noge in zašel sem na trpko in žalostno pot, z vejami ob strani in s koščeno belo roko nad vejevjem ... Spotaknil sem se ob velikem kamenu ter obležal krvav ... Pohlepno se je stezalo k meni, da bi me zajelo in udušilo.

Sklonile so se utrujene trepalnice in onemogle misli so ugasnile. Ko se je razlilo mlado jutro nad do­lino in me predramilo visel sem na visokem pokopališkem zidu.