Boštjan Narobe

Boštjan Narobe

Mati je imela sina Boštjana, ki je vse, kar je naredil, narobe naredil. Poslala ga je v svet, da bi se spametoval. Boštjan je prišel h kmetu in ga prosil kruha. Ta je rekel kratko: nič! Boštjan je šel dalje in ponavljal »nič, nič«. Prišel je k reki, kjer je ribič že dolgo zaman čakal na plen. Boštjan pa mu zagode »nič, nič!« Ribič je obdelal Boštjana s trnkom: »Ti kujon ti, ti bom že pokazal nič! Če boš še kaj takega videl, moraš reči: danes eno, jutri dve, potem pa vsak dan več!« Tako je Boštjan godel, ko je srečal pogrebce. Spet je bil tepen in dobil pouk: »Surovina, reči moraš: Bog se usmili te revne duše!« »Bog se usmili te revne duše,« je rekel Boštjan pri konjedercu, ko je ta konja drl. »Hopi1, tebe naj se Bog usmili! Reci rajši: fuj, ta mrha smrdi!« ga je poučil konjederec. To je spet ponovil na napačnem mestu, bil je tepen in dobil navodilo, naj reče: svinja nemarna, spravi se s pota! Tako je tudi rekel, ko je srečal cerkovnika z župnikom. Cerkovnik je Boštjana naklestil in mu rekel: »Vzemi klobuk v roko in reci: škafec od žaklja!« Boštjan je to rekel kmetu, ki je pšenico sejal. Ta je planil z bičem nanj: »Precep ti, precepljeni, kar počakaj, ti bom dal škafec po butici!« Tokrat Boštjan ni naredil narobe, ni počakal, ampak je tekel kar k mami domov.

Hopi = prismoda