Božanska komedija/Pekel/Spev VI
| ← [[Spev V]] | Božanska komedija/Pekel Spev VI Dante Alighieri |
[[Spev VII]] → |
| |||||||||||
Ko vrne se zavest, ki mi zbežala
bila ob oni žalni je povesti
in um od boli je bila zmešala,
uzrem trpine nove in bolesti,
naj kamorkoli noga mi koraka,
naj kamorkoli se ozrem po cesti.
Krog tretji pekla večen dež namaka,
proklet in mrzel in z vso ihto lije;
način in snov sta večno mu enaka.
Skoz mrak sneži, debela toča bije
in črna brozga večno nanje kaplje
in smrad puhti iz zemlje, ki to pije.
Čuvaj je Cerber, ki krog sebe hlaplje;
iz troje žrel ta zver po pasje laje
na ljudstvo, ki se v mlako tu potaplje.
Oči mu rde, mastne so brade saje,
napihnjen mu je trebuh, s kremplji dere
dukove, praska, trga na vse kraje.
Ti tulijo kot psi, ker dež jih pere;
obrača se život, stran ena, druga,
noben pa nič si revež ne prebere.
Ko spazi zmaj me veliki, zažuga,
odpre vsa žrela, zareži s čekani,
od jeze trese se in se vijuga.
Moj kažipot pa razprostrl je dlani,
prsti zagrabil, polno je prgišče
zagnal, da lačni jo požro goltani.
Kakor je psu, ki laja, kost težišče,
pa pomiri se spet, kadar jo gloje,
ker glodat le kosti teži in išče:
tak Cerber bes pomiril glav je troje
grdih, rjovečih tak, da oglušele
bi duše rajši na ušes oboje.
Prek senc, podrtih od dežja, so spele
noge; le votle sence pod podplati
bile so, ki so se telesa zdele.
Prav vse na tleh sem videl jih ležati,
le ena je takoj pokonci sedla,
ko mimo nje sva htela pot ubrati.
“Ti, ki te noga je v pekel privedla,
spoznaš to senco?” de, “se ti kaj sveti?
Po rojstvu tvojem sem v ta kraj pribredla.”
Jaz njej: “Bolest, ki moraš jo trpeti,
te je izbrisala mi iz spomina;
ne vem, če sva se videla na sveti.
Kdo si, zakaj ta kraj, ta bolečina
in kazni take zlo te je zavedlo?
So večje pač, tak gnusna ta edina.”
In on: “Tam v mestu tvojem, ki napelo
se je zavisti, da že gre iz meha,
tam dni preživel svoje sem veselo.
Kot Ciacco sem bil v mestu znan, zbog greha
požrešnosti, ker stregel sli sem grla,
zato, kot vidiš, dež me, voda peha.
Pa ne da bi le mene taka trla:
vse isti greh tak tepe tega kroga.”
In molk – beseda senci je zamrla.
Odvrnem: “Ciacco, tak teži nadloga
me tvoja, da v solze me grenke žene;
povej pa, ako veš, do kam nesloga
privede še meščane razdvojene?
Je kdo pravičen vmes? In razlog koji
je sprl tako sinove majke ene?”
Nato mi reče: “Najprej dolgi boji,
potem bo tekla kri in gozdna stranka
bo zapodila drugo v jezi svoji.
A padla bo po letih treh obstanka
in prva bo prišla spet do krmila
ž njim v zvezi, ki sedaj je še uganka.
Pokonci glavo dolgo bo nosila,
trdo tiščala drugo k tlom, brez sluha
za jok sramu, ki ta se v njem bo vila.
Pravična dva sta – vseh ušesa gluha.
Tri iskre v dušah vseh nete plamene:
zavisti, lakomnosti in napuha.”
Tu Ciacco svojo žalostinko sklene.
In jaz: “Še dalj nje si želim razlage
in še daru besede dragocene.
Teghiaio, Arrigo, Mosca, duše drage,
in Farinata, Rusticucci, ostali,
ki so namene zmir imeli blage,
povej, kje so, kje bomo se spoznali?
ker hrepenim, da to se mi odgrne,
jih li nebo blaži? jih pekel pali?”
On: “Tam so, kjer so duše najbolj črne;
posebna krivda jih teži v globeli –
uzreš jih, če se pot ti dol obrne.
A ko povrneš spet na svet se beli,
poskrbi, da v spomin ljudem se vcepim.
Končam; to moj ti je odgovor celi.”
Naravnost ne, temveč s pogledom srepim
je vame zrl; kar mu omahne glava
in padel z njo k tovarišem je slepim.
In reče mi voditelj: “Ta-le spava
in spal bo, dokler angel ne zatrobi,
ko se sovražnika prikaže slava.
Takrat se vsak bo znašel v svojem grobi,
dobil nazaj meso bo in poteze
in čul besed nezabnih grom ob slobi.”
Tak sva prek senc, dežja šla gnusne greze,
življenje v misel jemajoč bodoče;
in pot počasi nama dalje leze.
Pa vprašam: “Mojster, boli te pekoče,
kadar se sodba velika izvede,
li bodo večje? manjše li mogoče?”
In de mi: “Drži se le svoje vede,
da čim popolnejša je stvar katera,
tem bolj zaveda sreče se in bede.
Četudi večna tem ljudem zamera
popolnosti ne da doseči prave,
jih vendar čaka boli večja mera.”
Idoč po cesti, ki jih obkrožuje,
sem čul dokaj, kar jezik moj ne zmaga;
ko prideva, kjer cesta se znižuje,
uzreva Pluta, velikega vraga.