Božanska komedija/Pekel/Spev XXXII

Zobé je dvignil grešnik z divje hrane in si obrisal jih v lasé lobanje, ki ji od zadaj grizel je v možgane, rekoč: “ Veliš, naj muke zdaj brezdanje bi obnovil, ki mi srce peklijo, še brez besed, če le pomislim nanje! A če besede te naj obrodijo sramoto izdajalcu, ki ga glojem, naj bo, povest pa naj solzé kropijo. Kdo si, kako prišel si k spodnjim rojem, tegá ne vem; v Florenci domovino imaš, spoznal po govoru sem tvojem. Povem ti, da sem grof bil Ugolino, nadškof Ruggieri pa je tukaj tale; le čuj, kako prišla sva si v bližino! Kako so v ječo me in smrt pognale, ko sem verjel mu, njèga zle nakane, Firenze so verjetno že spoznale, a to, kar zate so reči neznane, kako so v mukah mi potekli dnovi, boš čul in sodil, kakšne so to rane. V okrogli lini zadaj za zidovi, ki stolp gladu ime jim bo ostalo, in kjer za mnoge bodo še okovi, oko mi dosti lun je že zaznalo izza rešetk, ko so mi grozne sanje prihodnosti odstrle zagrinjalo. On bil je gospodar in vpil je nanje, da volka in volčice so zagnali v hrib, kriv, da Lucce ne uzro Pizanje. Roj urnih lačnih psic so tam ščuvali Lafranchi, Sismondi, Gualandi zviti, ki on jih dal na čelo je drhali. Moči v tej gonji morale poiti so starcu in sinovom in s čekani se v bok zagrizel jim je trop srditi. Ko sem prebudil se ob uri rani, začujem poleg sinke jokajoče, kako za kruh molédujejo v spanji. Aj, krut si, če z oči ti solza noče, ko zmisliš mojega srca nesrečo, če zdaj ne bo, kedaj se potlej joče? Zbudili so se; bil je čas, ko v ječo so po navadi kaj jedí nam dali, a sen je vsem zapusti skrb skelečo. In čul sem, ko so spodaj zakovali ta grozni stolp, in v mile otročiče molčé obrnil sem pogled prepali. Brez solz, okamenel sem bil v obličje, a oni v jok in Anselmuccio séde, ‘Kaj gledaš, oče, kaj ti je?’ zakliče. Požrl solzo sem in brez besede ostal ves dan in v noči sem sledeči, dokler spet zarje svit ni sinil blede. Zdanilo se je malo v kruti ječi in kot v zrcalu zrl sem iz temine v obrazkih štirih svoj obraz trpeči. V roké ugriznil sem od bolečine; misleč, da glad tako drobovje žre mi, se oni vzpnó , molčanje krik prekine: ‘O, oče, manj hudo nam bo, verjemi, če nas pojéš, telesa ta premrla si ti nadel nam, ti nam jih odvzemi.’ Umirím se, da bi žalost jih ne strla, in dva dni nismo nehali molčati; kaj nisi, kruta zemlja, se odprla! Ko pa četrti dan je bil pred vrati, moj Gaddo se mi stegne pod nogámi in reče zadnjikrat: ‘Pomagaj, ati!’ - in tam umre. Kot mene zreš v tej jami, sem gledal jaz, kako mi je ugasnila dan peti, šesti trójica; z rokámi že slep, jel tipati sem trupla mila, še dva dni kličem jih, kar so mi umrli, da glad stori, kar žalost ni storila.” Spet sta očesi mu krvavo zrli, spet hlastnil po lobanji je nakazni z zobmi, ki so kot kost jo trli. O, Pisa, te sramota v tej prijazni deželi, kjer nam ‘si’ v uho prihaja, ker te sosedje puščajo brez kazni, zganite se, Gorgona in Capraia, in jez zgradite ob izlivu Arna, da zarod tvoj potone ves, do kraja! Če res o Ugolinu šla je marnja, da je, kot pravijo, izdal gradove, sinov življenja naj bila bi varna! Prevod: Andrej Capuder