Božič (Josip Premk)
| Božič. Josip Premk |
| |||||||||||||
Žalostni dnevi so postajali zunaj; tako nizko so se spuščali zamazanosivi oblaki, da se je videlo kakor da vise na strehah in se bodo vsak hip razgrnili doli po ulicah, ki so bile dolgočasne in puste.
Ljudje so hodili semintja hitro, nikdo ni postajal na oglih kakor poleti ko je bilo nebo visoko in so cvetele na oknih druge rože ...
Ali vendar so bili ti obrazi nekako svečani, bogve kaj so videle njih oči, da so se mnogokrat zagledale tako zamišljeno ...
Zadnji dan pred Božičem je bil namreč in vsak je hodil s svojimi sanjami ... in iskal prijateljev, s katerimi bi morda skupno prebil tisti veliki večer, ko je v srcu vsakega človeka toliko nerazumljive sreče ...
Vse to vrvenje je opazovala iz podstrešne sobice vdova Ana in tako ji je bilo, da bi se najraje razjokala ...
Nekdaj, takrat — v preteklosti, ki pa se ji je zdela tako daleč ... daleč ... so bili tudi zanjo tako srečni časi. Takrat, ko je bila še otrok pri svojih starših in ni poznala skrbi in borbe za življenje, takrat je bila srečna kakor nikdar pozneje. Ali minili so tisti časi in sedaj je bila zapuščena vdova s svojo sedemletno hčerko Faniko tam gori v podstrešni sobici, mrzli in nezakurjeni, med štirimi mračnimi stenami, ki nišo imele drugega nakitja, kakor dolgo progo zelenkaste vlage.
In poleg vse te bede je prišla še bolezen: mala Fanika se je zvijala v postelji pod lahno odejo kot da jo vsak hip zaduši krč.
Preštela je v mislih zopet vse znance od katerih bi mogla dobiti kako pomoč, a vse je že davno posetila, večino brez uspeha, kor ljudje so grdi in prijateljstvo delijo navadno s tistimi, od katerih upajo kaj dobiti.
Stopila je zopet od okna in pogledala po omari, a našla ni drugega, kakor par raztrganih nogavic, na sebi pa je imela itak samo eno krilo — kaj bi torej prodala?
Skoraj si je zaželela, da bi umrla s Faniko vred — potem bi bilo vsaj vsemu konec ... Ali ta misel se ji je zdela tudi strašna: kolikrat je upala, da še povrnejo zlate ure, ko odraste Fanika in se razcvete v lepo dekle, kakor je bila ona —
»Mamica« — jo jo predramila iz zamišljenosti, ki se je prebudila.
»Mamica, dopoldne si rekla, da je nocoj sveti večer,« je zaječala in razprla oči.
Ana je prisedla k njej na rob postelje in se zamišljeno zagledala v njen bledikast obrazček.
»Sveti večer bo nocoj, da, Fanika. Le moli ker na ta večer se je rodil tam v Betlehemu Jezušček in ravno tako ga je morda zeblo, kakor tebe. Ampak dihala sta vanj voliček in osliček in ga tako ogrela in pastirčki so ga prišli gledat in sveti trije kralji so mu prinesli tako dragocenih darov, da bi nama že košček tistega pomagal iz te revščine. Glej, revica si — bolna, a jaz nimam, da bi si saj zakurila sobo in bi bili tako lepo na toplem — nocoj, ko je sveti večer in se jih bo toliko in toliko srečnih razgovarjalo ob topli peči ob pogačah in še bogve pri čem, a jaz nimam niti toliko, da bi ti kupila kruha —«
»Da, zakuri mama,« jo jo poprosila Fanika, a Ana se ni dvignila, samo solzo si je otrla.
»Počakaj Fanika, zvečer ko nastane mrak in ti bom pripovedovala kako lepi so božični prazniki.«
»Ali glej, mama, kako lepo bi bilo ko bi nocoj napravila jaslice in prižgala sveče. Veš take pastirčke, rdeče in pisane z ovčicami, kakor sva jih imeli lansko leto. O to bilo tako lepo in ko se zmrači bi zapeli:
»Sveta noč, blažena noč
Vse že spi —
je polnoč ...«
le to bi bilo tako lepo!«
Ana jo je poslušala molče in srce ji je bilo nemirno kot še nikoli. Kolikrat je pela doma ob jaslicah z družino to pesem, a danes ne more niti lastni hčeri izpolniti te želje, ko ve, da ostane spomin na ta večer v človeškem srcu večno. Kolikrat se bo Fanika spomnila, da nista praznovali z materjo nikakega svetega večera, da nista imeli niti jesti, niti drv, da bi si zakurili mrzlo stanovanje.
»Fanika, vse napravim,« je vzdihnila po dolgem molku in jo poljubila v lice.
In vzravnala se jo nenadoma in tako resen in zamišljen je bil njen pogled, da se je Fanika ni upala več prositi. Nekaj časa je gledala tako proti oknu, potem pa se je nasmehljala kakor je Fanika že dolgo ni videla in se zopet sklonila nad njo.
»Vse napravim Fanika! Sveti večer je in tako mora biti, da bova saj nocoj srečni in veseli. Jaslice napravim in prav vse tako kakor imaš rada ti in sladčic ti prinesem in rozinovo pogačo.«
Fanika se je nasmehljala in je objela mater z mrzlimi ročicami.
»Oh, to bo lepo, mama.«
Še nekaj časa jo slonela Ana pri hčeri in videlo se je, da premišljuje nekaj težkega, a ko jo je Fanika zopet opomnila, da je čas, se je dvignila.
»Zbogom in pridna bodi! Ko se vrnem ti prineseni vse, kar si želela.«
Na ulicah je bilo vedno več ljudi, hiteli so vsekrižem in Ani je bilo hudo že ob pogledu na te srečne in zadovoljne obraze. Pred vrati je nekoliko postala, kakor da se še vedno ne more odločiti, a naposled je zbežala po ulici in se ni ozrla nikamor. Zdelo se ji je, da so obrazi vseh uprti vanjo in ji berejo mimoidoči kar iz oči ono grozno misel, ki ji bo rešiteljica iz teh muk ... Ko je dospela vsa zasopla do visoke hiše, v kateri je brivski salon, je zopet obstala in se zagledala v tla ...
Skoraj so je hotela obrniti in oditi, a zopet se je spomnila Fanike, mraza in gladu in hitro kakor v strahu, da bi se ne skesala — je pritisnila na kljuko in vstopila.
Zelo se je začudil brivec, ko mu je Ana razodela svojo željo.
»Ali jih ni škoda? Pomislite!«
»Moj bog,« jo zavzdihnila ker drugega ni vedela — kaj naj mar razodene svoje težave temu tujemu človeku.
»No, kakor hočete, jaz jih kupim za — dvajset kron.«
In Ana je prikimala.
Ko se je dotaknil s škarjami tilnika, jo je zazeblo po vsem telesu, toda stisnila je zobe, da ni kriknila in trenotek potem je bila brez — las.
Ali božični večer sta praznovali s Faniko veselo.