Božič (Milan Pugelj)
Božič Milan Pugelj |
|
Ančka in Janček sta bila zaspala. Zdaj, kar je bil triletni Tonček bolan, sta spala na nizki in stari zofi v kuhinji. Mali Tonček je jokal ponoči, prosil mater, da ga je nosila na rokah gor in dol po sobi, jako težko dihal in kašljal. Oče je hotel včasih materi pomagati, ali za nežno in vsled bolezni še nežnejše in slabotnejše otrokovo telesce so bile njegove koščene, zdelane in suhe roke pretrde.
Okoli polnoči je bilo in na sveti večer. V kuhinji je gorela na mizi privita petrolejka, tik nje je stal hleb belega pekovskega kruha in na mizni rob se je naslanjal oče. V obraz ni bil obrit, ampak porastel z dolgimi bodečimi kocinami, brke, ki so bile črne in zelo košate, so visele navzdol, čelo se je nekako gubilo v vegastih gubah in enako črne in močne oči. Naslanjal se je ob desnico, ki je bila silno močna in koščena, do komolca razgaljena, rjava, skoro črna in zaraščena s črno dolgo dlako.
Ančka in Janček sta spala tam dalje na stari zofi tik ognjišča. Izpod revne in razdrapane odeje je gledalo dvoje kuštravih zlatih glavic z rdečimi in zdravimi obrazki. Vrata v sobo so bila priprta in skozi ozko špranjo so prihajali glasovi tihih, skoro plahih korakov materinih, ki je hodila po izbi gor in dol in nosila bolnega Tončka.
Temno je bilo tam. Od ene strani je ležala po tleh in po steni zlomljena črta svetlobe, ki je prihajala skozi špranjo iz kuhinje, a skozi nezastrto okno se je razlivala motnobela in hladna noč predmestja.
Mati je rahlo tolažila bolnega otroka in po sobi in kuhinji je plaval njen pridržani in topli glas:
»... zdaj, ko bo polnoči, Tonček, zdaj, ko bo polnoči! Odpro se nebesa, jasna luč zažari po snegu, zvezde zlete na kup in se razvrste okoli božjih vrat! Kakšna svetloba je to, kakšna svetloba! In angeli, od vseh strani angeli! Toliko jih je, kakor marjetic na spomladanskem travniku! Kamor koli pogledaš, sama marjetica, sama marjetica! In tukaj! Kamor obrneš oči, sam angelček, sam angelček?
»A kdo prihaja, Tonček, kdo prihaja? Ti ne veš tega, ali jaz vem in ti bom povedala. Meni je povedala moja mama, moji mami njena mama in zdaj jaz tebi. Moja mama in moje mame mama, obe spita že v grobu in zato ne moreta več povedati. Mi vsi bomo spali nekoč tako. Tudi jaz, tvoja mama, in ti, moj sinček. In tudi tisti, ki so bogati in imajo na svetu vsega dovolj. O, mi vsi pademo v jame!«
»... odprla so se vrata, nebeška vrata in sinek božji je stopil na svet. V beli obleki, z zlatimi razpletenimi lasmi in z očmi, kakor dve žlahtni in veliki modri mačehi. V rokah nese smrečico, a na smrečici gore lučice. Bele svečke, rdeče, zelene, modre, rumene, vse križem pomežikuje druga drugi in ziblje svoj žareči plamenček na desno in levo. In vmes, med svečicami, med plamenčki vise same nebeške igračke. Angelčki s perutnicami, zvezdice z zlatimi roglji, in lepe tihe punčke z dolgimi in zlatimi laski! Nobena vejica ni prazna, toliko jih je! In tam spodaj na zeleni deščici stoje konjički, oj, prebeli, presirasti konjički z repi - dopetniki in s koleščki pod nogami. Kako bo vozil tisti fantek, ki jih bo dobil, kako bo klical: hi - jo, hi - jo!«
»Sinek božji teče po snegu v beli haljici in z belimi nogami, v rokah drži smrečico, a gori nad njegovo glavo visoko tik meseca teče z njim lepa zlata zvezda in ga varuje. Če bi mu prišel nasproti hudoben človek in bi stegnil roko po njegovi smrečici ali proti beli haljici, tresk, tresk: že se je zabliskala zvezda, priletela in udarila v čelo. Čop – je padel po snegu hudobnež in takoj omedlel.«
V kuhinji se je prebudila Ančka, dvignila glavo in pogledala v očeta: »Oče, oče« – ga je zaklicala s hripavim španskim glasom – »ali je bil že tukaj tisti mož, ki prinaša smrečice?«
»Ni še bil, ni še bil!« – odgovarja oče. »Saj še ni polnoči! Zaspi še malo, zaspi še!«
Ančka leže nazaj, kmalu zapre oči in zaspi.
Zopet je vse tiho in skozi tišino šume materini koraki in njeno rahlo pripovedovanje.
»... Sinek božji pa je šel k tisti mamici, ki je v srenji najstarejša in najbolj pridna. Joj, da bi ti vedel Tonček, kako jo je našel! Zvezdo je, poklical in poprašal in zvezda je tekla po oblakih in sedla na nizko in revno slamnato hišo zunaj vasi. Še vas je bila daleč, a mesta ni bilo nikjer, v vsej daljini in bližini nikjer. In tudi ne bi šla nikoli zvezda v mesto, ker v mestu na teh visokih in bahatih hišah ni takih streh, da bi sedala nanje zvezda. Samo zunaj, daleč zunaj v revščini in bedi bijejo in trepečejo usmiljena srca siromakov.«
»Siva mamica je sedela za pečjo, rožni venec je držala v roki, prebirala črne jagode, a pod njimi je ležala v njenem krilu velika in črna muca. Muca, beloglava in črna je predla, a siva mamica molila. A kako sta se obe prestrašili, ko se je posvetilo v sobi in je stopil na črna tla božji sinek z bleščečo smrečico! Muca je skočila pod klop, a siva mamica se je zmešala v molitvi.«
In sinek božji je rekel: »Ali ti veš, ljuba mamica, kateri otrok je v tvoji srenji najpridnejši?« In mamica se je spomnila in rekla: »Kako bi še tega ne vedela! Tonček, bolni Tonček je najpridnejši in kar naglo, naglo teci k njemu in mu nesi zdravja!«
Mali nebeški romarček je segel v nedrije in prinesel od tam nekaj majhnega zelenega in sočnega in obesil tisto na drevesce. Rekel je, da je tisto zdravje in da mora naglo na pot, ker se mu zelo, zelo mudi k pridnemu in bolnemu Tončku.
»Zdaj, Tonček, je že tam za vogalom, že teče po belem snegu proti naši hiši in nese na smrečici zdravje. Teče, teče, oh, da bi ti vedel, kako teče, teče, ker on ve, da si ti majhen revček, ki si ne moreš pomagati. In skoro in skoro potrka na vrata: trk, trk – in tvoja mama steče in mu odpre: daj s smrečice zdravje, da ga dam Tončku, daj, daj ... Poslušaj, sinček moj, poslušaj: trk ... trk ...«
Bolni otrok se je vzpel na materinih rokah, stegnil drobno ročice proti njenemu obrazu, razprl svoje sinje ustnice in se ozrl z dolgim in pričakujočim pogledom po sobi k vratom. Težko je dihal, drobne prsi so mu hropele, a mati je hodila hitreje po sobi in pripovedovala:
»Le ti počakaj, Tonček, le ti počakaj! Za vogalom ... po belem snegu ... z bleščečimi nožicami ... s smrečico in na smrečici zdravje! Zdaj, zdaj potrka in povpraša: Ali je tukaj tisti Tonček? Vi, dobri ljudje, recite po pravici, če je med vami! Nesem mu zeleno smrečico in na smrečici zdravje ... ah ...«
Zunaj v kuhinji se je zopet zbudila Ančka, podprla svojo zlato glavo z drobno roko in se zagledala v očeta, ki je slonel nepremično pri mizi.
Ali je bil že tukaj tisti mož z drevescem?«
Oče je stresnil glavo, vstal in stopil k njej.
»Ne, ne!« – je govoril. »Pomiri se, zaspi, hčerka! Morda so mu naše vežne duri prestare, morda naša kuhinjska vrata preumazana. On prijemlje samo svetle in bogate kljuke, stopa samo v visoke in čiste veže ... Pomiri se, hčerka, zaspi, zaspi!«
Ančka je vzdihnila in legla nazaj, a zunaj je zazvenelo od vseh plati zvočno božično zvonjenje. In bela luč se je razlila po krajini, ki se je zdela, kakor bi prihajala bolj iz sneženih tal daljin in ravnin, kakor od neba.
V sobi so utihnili koraki in besede. Na pragu se je pojavila mati. Njen obraz je bil trd, čelo stisnjeno, a iz oči je sijala čudna in motna luč.
»Mrtev je!« – je rekla.
»Kdo?« – je zakričal mož, kakor bi začul nekaj, česar ni vse svoje življenje pričakoval.
»Tonček!« – je povedala žena in sedla na nizek stol v kotu. A on je vstal, zaril obe dlani v svoje razmršene sivkaste lase in si čudno dopovedoval: »On je mrtev ... Tonček ... on ...«
Otroka na stari zofi sta se zbudila.
Zunaj se je še vedno razlivalo po zraku polnočno zvonjenje.