Božična (Domoljub)
| Božična. Anonimno |
| |||||||||||||
»No, otroci, zdaj pa pojdite počivat; povečerjali smo, pomolili tudi, prav je, da greste spat, ker o polunoči gremo skupaj v cerkev;« tako je rekel oče Bovič svojim otrokom na sveti večer.
»Prosimo, oče, danes naj ne hodimo spat,« hiteli so otroci eden vprek druzega, »sedaj bomo prižgali svečke pri jaslicah, posedli bomo okrog mize in vi nam bote povedali kako božično povestico, saj so nam mati že dolgo obetali, da boste povestice pravili na sveti večer.« Tako so govorili otroci, bližali se očetu, božali jih in tako ljubko-proseč jih gledali s svojimi nedolžnimi obrazi, da so bili oče premagani; otroci niso Šli spat, in oče so jim povedali to-Ie dogodbo:
»Otroci, vi veste, da se nam ni vedno tako dobro godilo, kakor sedaj; potikali smo se po stanovanjih okoli in mati niso pogosto imeli kaj v lonec djati; velikrat sva šla z materjo brez večerje spat, posebno odkar je v tovarnici (fabriki) zmanjkalo dela in so nas paznikov več odslovili. Ta hiša, ki je zdaj naša, bila je mojega brata, ki se je bogato oženil, a je na-me reveža popolno pozabil ter me v najhujši sili ni hotel spoznati za svojega brata. Bog mu bodi milostljiv, kar je živ zagrešil, to sedaj vrača, ker po smrti njegovi in njega žene podedovali smo obilno njegovo premoženje.
Bilo je po božičnih praznikih pred petimi leti, takrat nam je bilo najhujše. Šel sem zjutraj zgodaj od vas, da s kakim delom preskrbim za vas živeža, a celi dan sem iskal dela zastonj; zmrzoval sem po cestah popolno tešč in nisem si upal domu s praznima rokama. Zvečer vendar se napotim proti domu ves obupan in slab; od lakote sem se opotekal in sam nisem vedel kako, na voglu neke gostilnice zgrudim se ob vogelni kamen hiše ter več nisem mogel dalje, prevladala sta me lakota in mraz. Še sedaj dobro poznam hišo in tudi vi veste zanjo. V tem prižvižga mlad človek mimo mene, videlo se mu je, da je dobre volje in da je precej globoko pogledal v kozarec. Pred mano se vstavi, pogleda me nekako zaničljivo, rekoč:
»No brate, kaj si opešal; le nesi ga le, če si ga naložil.« Menil je, da me je podrlo vino. Hudo mi je bilo, zato nevoljen rečem: »Pustite me pri miru, saj vem, da mi je umreti od lakote.« »Oho,« zakliče tujec, me prime za roke in vzdigne, »dokler bova midva skupaj, nič se ne bojte.« Vlekel me je v gostilno, kupil mi tam vina in kruha, da sem se odteščal. Oj kako mi je bilo tedaj dobro; le misel na vas mi je grenila trenotke in potožil sem mladeniču- prijatelju svojo revo. On mi je pripovedoval svoje življenje. Bil je rokodelski pomočnik pri ključarjih, zaslužek je bil lep, ker je bil dober delavec, a veliko napako je imel, da jo je v nedeljah in praznikih rad vozil — bil je ponedeljkar, kakoršnih je žal med delavci in rokodelci veliko in zato se je selil od mojstra do mojstra. Bil je izgubljen revež, a posebno dobrega srca. Prav dobro sva se imela v gostilni.
Pozneje spremi me do mojega stanovanja ter mi pri odhodu dá debel zavitek, rekoč: »Na-te, to naj bo nocoj za večerjo vašim domačim.«
»Kako vam bom vse to povrnil?« pravim mu poln hvaležnosti.
»Ej, kaj bote na to mislili, kadar bote bogati, spomnite se na ponočnega lahkoživca, ki ni veliko vreden, a ima vendar usmiljeno srce do trpečega svojega bližnjega.«
»Po teh besedah jo zavije urno okrog vogla nisem ga mogel vprašati, kdo da je in kje stanuje, jaz pa pridem k vam v sobo in sem vam prinesel —«
»Kruha in klobas in vina,« seže mu v besedo starejša hči.
»Da, kar mi je oni rokodelec nakupil še po vrhu. Veste, da sem težko sprejel miloščino, a sila ne pozna nobenega ozira. — Kmalu sem pozneje dobil stalno delo, da smo se preživili, in odkar je umrl brat ter nam zapustil svoje premoženje, godi se nam prav dobro. Toda vsaki dan mi pride misel — dasi je od tedaj že pet let — kje pač hodi in brodi moj lahkoživi dobrotnik, ker pozneje je kmalu izginil iz mosta in nikdo ni vedel, kedaj in pa kam; še imena njegovega nisem mogel zvedeti. Oj, kako rad bi v teh božičnih dneh svojemu dobrotniku stokrat povrnil njegovo ljubezen.«
»Ali bi ne bilo pametno, pravi žena, ko bi po časnikih naznanil, da bi rad zvedel za onega človeka, ki je pred petimi leti božične dni v mestu B. našel človeka na cesti in ga rešil grozne smrti?«
»Res, pravi mož, precej to storim; ako bo le bral kak časnik, moral se bo spomniti na svojo dogodbo.« In več tednov pozneje so prinašali časniki to naznanilo, a neznanega dobrotnika ni bilo od nikoder. — V teh pogovorih je bila ura blizo polunoči; pogovorov je bilo konec in Bovičevi so se napotili v cerkev, kjer so pri jaslicah med drugim molili tudi za svojega neznanega dobrotnika. Tako se je godilo Bovičevim na sveti večer.
Tedaj pa je bival neznani rokodelec v daljni Meksiki, kamor je šel z drugimi radovoljci-vojaki vojskovat se za nadvojvodo cesarja Maksimilijana. Kakor mnogi drugi nemirneži in nezadovoljneži, šel je tudi ta mladenič kakor deseti brat iskat sreče na morje, a je spoznal, da tudi tam, da nikjer človek ne more pošteno živeti brez dela. Ne vajen tujega zraka in vojaškega življenja, naš znanec kmalu zboli in več mesecev na smrt bolan vzdihuje v vojaški bolnici. Ta dolga bolezen je bila njemu v veliko korist; jel je namreč premišljevati svoje življenje,na kar je popolno pozabil v zdravju. Spoznal je, da je sam kriv svoje nesreče. Čemu se je treba potikati mu po tujem, ko je doma dovolj dela in jela za pridne roke? Spoznal je, da ga je lahkomiselna brezskrbnost privedla na rob pogube.
Žalosten je bival v bolnici, zapuščen ni imel nobenega znanca in skrbelo ga je, kaj počne pozneje, ako se izkoplje iz bolezni, zakaj pri vojakih ga bolehnega ne bodo mogli potrebovati.
Posebno žalosten je bil božične praznike; revež ni vedel, da ga doma v Evropi iščejo po časnikih prijatelji, ki bi mu radi pomagali, ako je v potrebi. »Ako Bog dá,« pravi naš vojak, »drugo leto bom doma preživel božične praznike;« postal je namreč resen in ves drug človek, odkar je po mnogo letih zopet spoved opravil na smrtni postelji. Našel je zopet Boga, a s tem našel tudi samega sebe in to je prva podlaga, na kateri človek zida svojo pravo srečo.
Imel pa je naš znanec, ko je bil še rokodelec, doma prijatelja z imenom Petriča, s katerim gta skupaj pila in vedrila; temu je ob priliki povedal brez vsakega namena, kaj se mu je prigodilo na cesti, kako je gladnemu revežu rešil življenje. Ta edini je torej razen Boviča vedel za omenjeno dobro delo. Toda Petrič je to že davno pozabil, on je s svojim nerednim življenjem vhajal vedno pod pot in postal je navaden »baraba,« ki se klati po cestah po dnevu in po noči, preži na ljudi na kolodvorih, tu in tam prime za kako delo, a tudi vzame, kar dobi, ako se mu ponudi priložnost.
Nekega dné, bilo je pred pustom, stopica Petrič počasnih korakov po ulicah in zagleda pred seboj debel papir, hitro ga pobere v misli, da je v njem kaj zavitega; toda ničesar ne najde, bil je prazen časnik; že ga hoče zopet vreči od sebe, ko na zadnji strani zagleda z debelimi črkami tiskano naslednje naznanilo:
»Oni mladi mož, ki je pred petimi leti na voglu ... ceste našel postarnega moža ter mu skazal posebno lepo delo krščanskega usmiljenja, naj pride na pogovor k J. Boviču v mesto B. cesta ... št. ...«
»Ha, ha, to bo pa nekaj za nas!« tako nenadoma vsklikne, »prijatelj France je v Meksiki, najbrže že mrtev, nazaj ga gotovo ne bo; kaj ko bi šel jaz k temu gospodu ter mu naznanil, da sem mu jaz rešil življenje, bilo je po noči in od tedaj je že pet let, torej se gospod gotovo ne bo več dobro spominjal na obraz prijateljev; no, pa saj sva si bila tudi precej podobna, ko sva skupaj hodila.«
Uro pozneje potrka Petrič na vrata v Bovičevem stanovanju: »Gospod, ali ste vi dali v časnike neko naznanilo?«
»Oj, prijatelj moj,« zakliče Bovič vesel, hiti tujcu naproti ter ga natanko pogleda. »Ali ste vi?«
»Da, jaz sem, gospod Bovič,« odgovori Petrič.
»Kaj me več ne poznate; seveda tema je bilo oni večer in zato ste že zgrešili moj obraz.«
»Tako,« pravi Bovič, »res jaz bi vas ne bil več spoznal,« pri tem pa je še bolj opazoval tujca in se popolno prepričal, da to ni njegov dobrotnik, katerega obraz in postavo si je zapomnil predobro, a vendar ni hotel tega precej razodeti, češ, se bomo že prepričali, kdo da je. »Kakor se vidi, se vam zeló slabo godi,« vpraša Bovič tujca slabo oblečenega.
»Ej, kaj bi se mi ne godilo slabo; saj veste kakoršen sem bil nekdaj, tak sem še sedaj, pijem ga rad in zapijem vse, včasih tudi pamet. Gotovo bi ne bil prišel na vaše povabilo, ko bi me ne bila prignala potreba.«
»Dobro, dobro, pravi Bovič, jaz hvala Bogu imam dovolj in z veseljem vam stotero povrnem dobroto, ki ste mi jo skazali. Da se bova danes prav dobro imela, da se bova prav živo spominjala onega večera, ki ste mi rešili življenje, stavim vam ta-le nasvet: Midva greva skupaj v ono gostilno, kjer ste mene pokrepčali; naročili bote nama za kosilo ravno to, kar sva takrat večerjala in med tem si bova pripovedovala dogodke svojega življenja; tako se bo staro prijateljstvo zopet poživilo, ki naj naju druži do poznega groba.«
Petriču je pri teh besedah prihajalo vroče; precej je že poskusil na svetu, bil je že pri marsikaterih spletkah, a v takih kleščah ni bil še nikoli, kakor sedaj. Kako naj revež pelje gospoda v ono gostilno, ker ne vé zanjo, saj ni prijatelja vprašal, kje se je to zgodilo. Kako naj naroči ravno tako kosilo, ker ni vedel, kaj sta takrat večerjala.
Nekaj časa stoka, se izgovarja in izvija, a Bovič stopi pred vrata pozvoni za zvonec in mu reče z ostrim glasom:
»Vi ste slepar in jaz imam pravico vas precej izročiti gosposki. Toda jaz tega ne storim, ker se mi smilite. Iz vašega govorjenja pa sem spoznal, da vi mojega pravega dobrotnika poznate; tukaj imate dva goldinarja, ako mi poveste, kje da sedaj živi in ako se vaše besede potrdijo, dobite za plačilo še deset goldinarjev po vrhu.
Petrič se uda v vse in pripozna, da je hotel le slepariti; pove pa tudi, da je šel njegov prijatelj, ki se piše France Alič po svetu, da je sedaj, kakor je slišal, v Meksiki med radovoljci-vojaki. — Na to Petrič odide mrmrajoč sam seboj: »Ej, laž ima kratke noge; no dva goldinarja sta pa le dobra in deset jih še pride, he, he, to bo veselje!«
Bovič pa takoj sporoči v Meksiko, je li res ondi med radovoljci France Alič in ali bi bilo mogoče, da bi se vrnil v domovino.
V tem je ravno nekoliko okreval France v bolnici in s strahom gledal v prihodnost, kaj bo ž njim, ker je še ves bolehen. Tedaj prinese mu postrežnica v bolnico pismo Bovičevo.
»O Bog, kako si dober,« druzega ni mogel France izgovoriti, tako je bil ginen.
Nekaj mesecev pozneje bil je zopet božič in France ga je vesel preživel pri blagi družini Bovičevi, pri kateri je bil za svoje usmiljenje poplačan stotero. Ker se mu je zdravje vtrdilo, lotil se je zopet svojega rokodelstva, postavil se s pomočjo Bovičevih na lastne noge ter bil eden najbolj zanesljivih in spretnih ključarjev v mestu. In ko so skupno obhajali drugi božič, France ni bil več tujec pri Bovičevih, ker seznanil se je s starejšo hčerjo Bovičevo in se nedavno ž njo poročil. — Bil je posebno naklonjen prijatelj rokodelskim pomočnikom in učencem, bil je duša katoliškemu rokodelskemu društvu, kjer je pri druzih obilno popravljal, kar je sam zagrešil v svoji lahkoživi mladosti!
Dal Bog, da bi pa rokodelske družine sploh v tako lepi zadovoljnosti in skromnosti obhajale božične praznike.