Božična noč
| Božična noč. Vitomir F. Jelenc |
| |||||||||||||
Gledal sem skozi okno in videl, kako se je spuščala na zemljo črna noč in jo zagrinjala v črno temo. Polne so bile ceste in vse je hitelo po njih ... mimo so zadrdrali vozovi ... in počasi se je izgubljalo drdranje v daljini ...
In bilo je tiho .. a zopet je vzkalilo mir govorjenje in kričanje ljudi, ki so hiteli po ulici.
Stopil sem od okna in si prižgal luč, naslonil se na mizo in strmel pred se ..
Božični večer je plaval nad zemljo ... plaval je oni poezije polni večer, ki si ga tolikanj žele mlade duše, ko hrepeneče utripajo nežna srca.
Ah, svetost in poezija božičnega večera, blagor srcu ki vladata v njem, blagor človeku, ki živi v njih.
Toda ne vračajte se lepi spomini, ne vračajte se slike iz onih dni, bežite misli naprej mimo mene, ne dotikajte se moje duše, ne odpirajte starih ran.. hudo je človeku brez življenja, a mnogo hujše mu je, kadar se mu vračajo minulih dni lepi spomini ...
Nisem hotel, a pred mojo dušo so se vrstile vrste nežnih slik .. in bežale so naprej .. videl sem slike polne svetosti in poezije, slike iz mladih lepih dni, ko sem stezal ročice proti božičnemu drevesu, ko se je v mojih očesih zablestela solza brezmadežnega veselja blaženstva ... toda bilo je vse le hipno, bežali so spomini, izginjale slike ...
Božični večer, samega me obdajaš, v tujini ... ne búdi mi spomina ... ne kliči mi pred dušo slik iz nekdanjih dni ...
Oh, ne vračajte se spomini!
S slabim plamenom je plapolala pred mano luč in osipala medle žarke na bele, gole stene; rumenkasti prameni so strepetavali in po zidu so se plazile temne sence, divje in raztrgane kakor pošasti ..
Tiho je bilo v sobi ..
Trepetajoče so zadoneli zvonovi in burja je odnašala doneče glasove, ki so zveneli tako otožno in bolno ...
Zadoneli so zvonovi in porodilo se je v srcih novo življenje ... bučaje so se razgubljali odmevi med hišami, le burja je žvižgala okoli oglov, oddaleč pa je bučalo in šumelo morje, ki se je vanj upiral veter.
Iz ceste so zadoneli glasovi in glasna pesem mi je udarjala na uho:
»Dolci amore,
Stella del mio cuore ...«
Surova in prijazna je prihajala pesem do mojih ušes, potem pa se zopet izgubljala ...
Praznile so se ulice, vsi so hiteli proti domu, hiteli z brzimi koraki, kakor da bi ne smeli zamuditi ničesar.
Božični večer je plaval nad zemljo in tako bolno in tožno so brneli zvonovi po mestu, le zdajinzdaj je postalo hipno vse tiho; tedaj pa je zapiskala okoli oglov ostra burja, šipe na oknih so zazvenele in zdelo se mi je, da me je pretresel rezek mraz, ki mi je segal do kosti ...
Branil sem se spominov, a vračali so mi se tako lepi in sanjavi, da sem zopet zasanjal one lepe mladostne sanje, da se mi je zdelo, da sem dete, ki stoji pod božičnim drevesom, ki steza roke in mu polnijo očesa solze veselja ....
Zdramil sem se iz praznih sanj in zaželel ven iz sobe tja v temno noč ...
Hodil sem dolgo po mestu, vse je bilo prazno in zapuščeno, blodil sem po mestnih ulicah kakor tujec, ki išče počitka, prenočišča in miru, ki so mu pa zaprta slednja vrata ...
Nehote mi je zavil korak tja ob morsko obal; naslonil sem se na steber in pogledal proti prvemu nadstropju, ki je bilo sijajno razsvetljeno ...
In skozi zaprto okno so doneli akordi raz klavir in iz čistega grla se je izvila nežna pesem, polna hrepenenja, polna sreče:
»Ero in kampagna
Col primo amore;
Oh, che bel' flore,
oh, che bel' fiore«
Poslušal sem tiho pesem in gledal nepremično gor .... naenkrat pa je prenehalo igranje v hrupnem disakordu ... mimo okna je šla ženska postava in temna senca je hušknila preko ceste.
Postalo je vse tiho ...
Zdelo se mi je, da vidim pred božičnim drevescem njo v sredi njenih sestric ...
Videl sem jo, kako je stala pred drevescem vesela, polna sreče, kako se je sukala med sestricami ...
Uživala je slast in poezijo božičnega večera in kdove, ako se je spomnila človeka, ki je vselej obstal, ko jo je srečal na ulici, ki je uprl vanjo svoje udrte oči ..., ki je stal pod njenim oknom sam in zapuščen, brez sreče, poezije in življenja ... gotovo se ga ni spominjala, saj je bila sama presrečna in vesela, — spodaj pa je pihala in zavijala burja okoli oglov.
Pomlad je bila v njenih očeh, ko sem jo srečaval .. v njenih očesih sem videl razbrstelo cvetje, videl pomladansko solnce, šla je mimo hitro in izginila.
Slišal sem včasi, ko je šla s svojimi malimi sestricami po ulici, njen zvonki smeh, njen čisti glas ...
V belo boo je imela zavit svoj vratek, ki se je na njem sklanjala ponosna glavica ... in gledal sem zanjo in sanjal ...
O, brezplodnih, praznih in polblaznih sanj, ki se porajajo v duši polmrtvega človeka — — — — — — —
Odšel sem od okna in zopet bežal po mestu, ki je bilo prazno in kakor izumrlo ...
Prehodil sem vse zakotne ulice in slednjič odšel zopet proti domu.
Pusto in prazno je bilo v sobi ... ni prihajala vanjo poezija današnjega večera, luč je vztrepetavala pred mano in temne sence so se vlačile po praznih stenah. Niso se mi vračali spomini ... prazno mi je bilo pri srcu ...
Zvonovi so še vedno doneli, tako otožno in bolno in veter je odnašal vse te glasove kvišku, da so se izgubljali v neznanih višinah. — Ljudje so praznovali svoj Božič pred božičnim drevescem, jaz pa s prazno dušo v svoji pusti sobi ...
Božične pesmi so donele ... a niso se dvigale do mene, ki sem bil daleč od vsega sveta ... sam, osamljen, zapuščen, le včasi so prinesli vetrovi do mojih ušes sirove in pijane glasove, ki bo se združevali v hripavo pesem;
»Dolci amore,
Stella del mio cuore!«
Tako tožno in žalostno so doneli božični zvonovi, vztrepetavali so brneči glasovi in se izgubljali ...
V predmestni krčmi je sedel v mali sobici Vinko Vabič.
Na steni je enakomerno tiktakala ura, včasi so zašklepetale šipe na oknu; raz strop je visela velika svetiljka, bila je malo privita, da je bilo po sobi polumračno.
Malomarno na mizo naslonjen, sedel je Vabič in v roki mehanično vrtil kozarec in zrl predse s poluodprtimi očmi.
Božični večer je plaval nad zemljo, ki je ležala nadaleko pokrita s snegom, prišel je trenotek, ko vsak hiti po zasneženi poljani proti domu, da se ga oklenejo roke, da ga privijó k ljubečemu srcu.
Sam je sedel in zapuščen na božični večer Vabič v gostilni in brezizrazno gledal predse v polumrak, ki je bil v sobi, le zdajinzdaj je vzplamtela svetloba in zablestelo se je po sobi, sence na zidu so vztrepetale, potem pa je bilo vse mirno kakor popreje.
Tiho je bilo naokoli, nikogar ni bilo v sobi, zamišljen je bil samotni gost, le kadar je stopila v sobo natakarica, je dvignil malo glavo in ji potisnil svoj kozarec, potem pa zopet gledal predse.
Vabič je bil eden izmed onih ljudi, ki jih včasi srečate na ulici, ko gredo počasi naprej nestalnega koraka in nemirnega, upalih lic, udrtih oči, ki se le včasi naenkrat zaiskre, kakor ugasujoča luč v zadnjem vzplamtljaju; vidite jih kako hodijo po ulicah razmršenih las, kako topo zro predse njih pogledi, ki se izgubljajo v daljini; potem postoje malo in nato gredo spet naprej istih počasnih negotovih korakov.
Poglejte na ulici takim ljudem v oči in videli boste v njih jesen, zdelo se vam bo, da gledate v jesensko ravan, ko je odpadlo listje od dreves in padlo v mlake, ki leže pod njimi, da gnijo v njih, zdelo se Vam bo, da vidite drobno roso, ki pada na jesensko ravan, ki zmrzuje v slano in vse se Vam bo zdelo odeto v gosto meglo, ki ne prisije nikdar skozi njo ono lepo veliko solnce.
Postali boste in gledali za njimi in mogoče, da bo kdo vzdihnil in mislil: Glejte človeka, ki je hodil po solnčni poljani, ki mu je nudila veselja in sreče, a zapustil jo je in šel v krajino brez cest, cvetja in luči!
Dolgo in težko pot polno klancev in pocestnega kamenja so prehodili taki ljudje in sedaj so utrujeni in izmučeni, polmrtvi hodijo okoli nestalnega koraka, razmršenih las, udrtih lic, upalih oči, izsesanega telesa; prišli so iz solnčnih poljan, cvetočih in dehtečih ravnin med skalovje in prepade.
Počasi gredo naprej, da se izgube v temi, da se strmoglavijo v neizmerna brezdna; oni so raz vej odpadli listi, ki so bili siloma odtrgani in jih je zanesel veter v blato, in ljudje gredo mimo, radi bi stopili na list, da bi ga popolnoma zakopali, da bi ga ne videli več; ali zdi se jim škoda lepo osnaženih čevljev, ki bi si jih onenažili, da sto pijo v blato, pogledajo odpale liste in gredo naprej veselo, list pa leži v blatu, dokler ne segnije in se ne spremeni v prah, ki ga bo veter razgnal na vse strani; ljudje se boje takih ljudi; ko ga srečajo, beže od njega in njegove poti ... a oni imajo svojo pot, ki gredo po nji počasi, nestalnih korakov, konec vidijo v neizmernih daljinah, ki sanjajo o njih, a dolga in težka je pot do konca.
Malomarno je sedel Vabič in se igral s kozarcem.
Spomini so se mu vračali, spomini iz nekdanjih dni, ko je živel v daljnem kraju med svojimi dragimi, hrepeneč po idealih in sreči.
In danes na sveti večer obudili so se mu lepi spomini iz mladostnih dni, ki so mu bili težki in mučni, ker je videl v njih kratko srečo svojega življenja, srečo, ki se mu je naenkrat zasmehljala, ki ga je peljala po svetli poljani, ki je nad njo sijalo zlato solnce, ki je cvetela in dehtela kakor da bi bila en sam prekrasen cvet; solnce pa je blestelo nad to poljano, ono solnce, ki je poklicalo iz zemlje vso to lepoto ... in Vabič se je klanjal in odkril žarečemu solncu, pozdravljal je beli dan nad poljano, pozdravljal cvetoče in dehteče cvetove; hodil je po ti poljani, igral se s cvetovi in v svojo dušo lovil plamteče žarke in veselo živel, pozdravljal je prirodo in se ji klanjal; na cvetoči in solnčni poljani ji je postavil velik oltar, kjer je molil vsak dan, ko so se izza gora dvignili prvi žarki večnega solnca, ko je zablestela poljana v večni luči, tolikanj lepi in čudoviti, molil je k solncu, večnemu solncu, izvoru luči, svetlobe in življenja; molil je, ko je zablestela v njegovem svitu po pisanih cvetovih rosa, da je bila kakor bi bila vsa poljana posuta s sijajnimi biseri. Hodil je Vabič po poljani brezskrbno in veselo, sijalo je solnce, blestela je poljana in odpirali so se cvetovi in dehteli, on pa je gledal vso to lepoto, vdihaval s polnimi prsmi omamljivi duh, ki je duhtel naokoli, trgal pisane cvetove in grede po po ljani zavriskal, da je odmevalo od gora, da so cvetice dvigale čaše, da se je stresal zrak nad poljano ki je hodil po nji dolgo časa, dokler ni prišel do konca, kjer ni sijalo več solnce, kjer je bilo temno in pusto. Prenehala je cvetoča poljana, izginile so bele s peskom posute ceste, kopičile so se skale puste in temne, ki so štrlele v temo kakor ponočni strahovi, pot pa se je izgubljala med skalovjem v globoka brezdna ... onostran meje niso več dehteli cvetovi, bilo je pusto in prazno ... on pa je obstal na mestu, gledal na pusto krajino in ni vedel, kaj naj bi storil, stal je pred puščavo, kamor ni nikdar prisijalo zlato solnce, kjer ne cveto na svetli poljani cvetovi, kjer ne dehte opojni vonji, kjer ne vodijo med cvetovi bele ceste, kjer ne šepetajo nad uglajenim kamenjem bistri viri in ne namakajo cvetoče poljane, ki se ne kopljejo v njej solnčni žarki; in Vabič je obstal in gledal pred se ... pred njim puščava, a za njim poljana, ki se nad njo blešči solnce, kjer je sam užil toliko dobrega in veselega, vedel je, kako veselo in srečno je bilo življenje, kjer so mu solnčni žarki razsvetljevali pot, ki se je vila pred njim bela in ravna brez klanca in strmin, kako so dehteli cvetovi na obeh straneh ceste in je ob poti šumel bister potok; vse mu je bilo znano, vse priljubljeno ... a sedaj je naenkrat stal pred neznanimi kraji, ki je plavala nad njimi tema in noč in kvišku so štrlele skale, in pot, prej belo posuta, se je izgubljala v prepade in brezdna... stal je pred neizmerno pokrajino in premišljeval, kaj naj bi storil ... ali naj bi stopil tja v neznansko krajino med skale, da se izgubi med njimi, da pade v prepad ... ali naj bi šel iz solnčne luči in svetlobe, iz objema žarečih in trepetajočih žarkov tja v temo, da tava v nji brez luči ... vedno ...; stal je na meji, a se ni mogel ločiti od solčne svetle pokrajine, kjer mu je bilo tako ugodno, a vendar bi tako rad stopil v neznane kraje, da bi videl kaj novega, kaj nenavadnega; stal je na robu cvetoče pokrajine, a spodaj so ležali pusti kraji ... tedaj pa si je zaželel nekaj nenavadnega, zaželel si je neznane moči, ki bi ga primorala v te neznane kraje, ker sam ni imel moči in volje, da bi prestopil to mejo iz luči v temo, iz lepih ravnin in poljan v skale in klance; stal je na robu in čakal. A kar naenkrat je čutil, da se pot pod njim niža in pada, začutil je pod sabo kamenje. Zazdelo se mu je, da hodi po klancih — izginilo je solnce, prej tako svetlo in blesteče, zapustili so ga trepetajoči žarki, ki so ga doslej spremljali, niso več šumeli ob poti bistri potoki, ki so ga doslej spremljali, izginile so rože in porazgubil se je vonj in duh po pisanih cvetovih ... a Vabič je šel naprej in vedno niže in niže ga je vodila pot, spotikal se je ob kamenje, ki je ležalo na poti, a šel je naprej polnodprtih oči ... a naenkrat je zmanjkalo pred njim poti in zašel je med skale, ki so se dvigale od vseh strani kvišku — in objela ga je naenkrat tema, ki je ležala gosta in nepredirna okoli, on pa se je spotikal in večkrat padel, a vseeno je šel dalje — oklepala ga je tema, a on je šel naprej sam ... zapuščen in izgubljen ....
— Danes pa je plaval nad zemljo božični večer in vračali so se mu vsi ti spomini, ko je sedel sam in zapuščen v predmestni gostilni brez tovarišev in znancev, ki bi mu drugovali danes na božični večer ... sam zapuščen v tujini, nikjer prsi, da bi se naslonil nanje, nikjer rok, ki bi ga privile k sebi iz ljubezni.
Kakor težka megla je ležal nad njim obup in ga tlačil k tlom, on pa se je sklanjal in pripogibal pod neznano težo.
Zapustil je domovje in v njem svojo srečo in bežal naprej brez miru in pokoja, kot Ahasver je blodil naokoli s težkim bremenom, ki se ga ni mogel iznebiti, ki ga je vedno tiščalo k tlom ... in spominjal se je, da je praznoval pred davnim časom božični večer v krogu svojih domačih — a zapustil je vse in šel proč ... šel je po skalni pokrajini, med razjedinimi skalami, med zevajočimi brezdni ... Zaželel si je zopet miru in pokoja ... toda predolg in pretežak mu je bil pot, da bi se vrnil po njem — samemu se je zdelo, da je obsojen na smrt, šel je naprej in čakal, da omahne.
Vabič se je ozrl po sobi in za gledal na omari šopek rdečih rož.
Dolgo je zrl nepremično v te rože in spomnil se je trenotka, ki je bil najlepši med onimi lepimi, ko je hodil po solnčni planjavi ...
Sijaj božičnega drevesca, ki je plamtelo v sto in sto lučih, napolnjeval je s trepetajočo svetlobo veliko sobo, lica vseh, ki so stali naokoli so žarela veselja in vzhičenja.
In prišla je ona v beli obleki, z rdečo rožo na mladih, polnih prsih — stala je pred drevescem in gledala v trepetajoče sveče ... bila je kakor angelj smehljajočih lic, blestečih oči, življenje, neizmerno koprnenje je sijalo iz njih, prsi so se ji dvigale v divjem razkošju in rdeča roža na njih se je dvigala in padala.
Vabič jo je gledal, nepremično je zrl vanjo in v njene hrepeneče oči — tudi ona se je ozrla vanj in srečala sta se njiju pogleda — ona je povesila oči in jih ni več dvignila; on se je pripravljal te dni na odhod iz domovine in pot, ki se mu je zdela prej lahka, se mu je zazdela po tem srečanju težka in polna klancev. Zazdelo se mu je, da ga bode vedno na tej poti srečaval njen pogled, da bo videl njo, ki jo ne bo videl nikdar več, ki bo moral vedno misliti nanjo ... Rad bi ostal sedaj v domovini, da bi mogel gledati v njene oči, da bi mogel živeti ž njo, ki mu je postala naenkrat tako draga in mila ... ali ni bilo mogoče, pot je ležala pred njim, a v roki je imel popotno palico.
Pozneje zvečer se je sešel ž njo in govoril a sta o lepoti božičnega drevesa; med drugim ga je ona vprašala, če gre res na pot, če gre res v tujino; a on ji je pritrdil in čutil je, kako se je streslo njeno mlado telesce ... in zopet je povesila glavo in zrla predse — a Vabič jo je gledal začudeno, molčal in občudoval njeno krasoto, — a da bi se smel skloniti k nji, da bi ji smel poljubljati beli vrat, rožna usta, da bi jo smel dvigniti na svoje roke, da bi jo nesel vesel po cvetoči poljani med cvetovi, — toda njih pota se križajo, ona gre naprej po poljani, on pa mora v negotovost in temo.
Vprašala ga je:
»In kako bo slovo?«
Začudil se je njenemu vprašanju in počasi odgovoril:
»Lahko sem si predstavljal, a danes je prišlo v mojo dušo nekaj, kar mi ogrenjuje slovo, kar me bo težilo na celi poti!«
Ona pa je dvignila svoje oči in ga vprašala tako željno in strastno:
»In kaj je to?«
On pa jo je prijel za roko, pogledal ji v svetle oči in s trepetajočim, a vročim glasom rekel:
»Srečal sem danes bitje, ki je stopilo na pot mojega življenja!«
»In kdo je to bitje?«
»Vi, Anka!«
Vabič je hitro izrekel zadnjo besedo, čutil je, kako se je ona bližje privila k njemu — čutil je topli dih njenih usten, sklonil se je k nji in jo poljubil — molčala sta nekaj časa, a ona je na to rekla:
»Ostani tu, ljubila te bom!«
Težko je bilo v tem trenutku Vabiču, a vendar je rekel:
»Ne morem! Pot je pred mano, v moji roki potni les! Grem in nikdar več se ne vrnem! Pozabi in oprosti, kar se je zgodilo danes ...!«
Ona pa je zajokala in se naslonila nanj ... dala mu je svojo rdečo rožo ... poslovila sta se in Vabič je odšel po svoji poti ven v temno noč, ki se ni nikdar več povrnil ž nje. — — — — — — — — — — — —
Take spomine so mu obudile rdeče rože; lepi so bili a ob enem tako hudi in strašni ... kajti, dospel je po svoji poti do konca, čutil je, da pada; čutil je, da mu ginejo moči, da se siloma trga iz njega življenje, ono mlado lepo življenje, ki ga je živel na solnčni poljani med dehtečimi cvetovi, ko je sijalo solnce tako gorko, ko so ga objemali žarki tako presrčno. — — — —
Pozno v noč je že bilo; tiho in prazno je bilo v gostilnici, a še vedno je sedel Vabič in zrl ter strmel predse.
V sobo je stopila natakarica, ki se je Vabič ozrl vanjo. Bila je mlada in lepa, polnih prsi ... opazoval jo je in hipoma so se razpršile vse njegove dosedanje misli in jelo se ga je polaščati divje koprnenje; začel se je razgovarjati ž njo, sedla je k njemu in pila sta skupaj ... objel jo je okoli pasa in jo poljuboval ... ona pa se mu ni branila in ga začela sama poljubovati ... iz njegovih polumrtvih udrtih oči je sijal divji ogenj — poln hrepenenja, upala lica so se mu naenkrat zardečila in čutil je, kako mu gre ogenj po vsem telesu; stresal se je sam, ko je čutil, da se stresa ona ... kadar je pogledal v njene mokre oči ... vedno bolj in bolj ga je premamljalo divje, neukrotljivo hrepenenje, močnega in trdnega se je zopet začutil, napenjale so se mu prsi, kakor da bi mu hotele počiti — srce mu je utripalo z vso silo.
Ona pa je sedela poleg njega in ga poljubovala, vedno strastneje in strastneje se ga je oklepala.
Dolgo v noč sta pila, pila sta mnogo in se poljubovala ... v objemu je držal njeno vznojeno telo, poljuboval je pijana ustna, gledal ji v mokre oči ... in divje hrepenenje ga je prevzemalo ...
Budile so se v njem strasti, ki so bile divje in pijane.
Stisnil in privil jo je k sebi in njegove pijane ustne so poljubovale njene izsušene ... roke je stegoval za njenim pijanim telesom, ki se mu je prepustila kakor igrača ... ničesar ni več mislil, bil je ves premagan ... in zopet se je privil k nji, krčevito jo je stisnil k sebi ... da je bolestno viknila — ona pa je vstala in šla do omare, stegnila se in vzela iz šopka veliko rdečo rožo ...
Vabič se je isti hip spomnil zopet rdeče rože, ki mu jo je ob slovesu pripelo na prsi nedolžno dekle, spomnil se je poljuba, ki mu ga je ono pritisnilo ... strepetalo mu je telo, ki se je naslanjalo nanj ... pijan je bil, a spomin na rdečo rožo ga je hipoma streznil, vstal je in pahnil od sebe pijano natakarico, da je omahnila na bližnji stol in bežal ven iz sobe v temno noč.
Oddahnil se je, ko je stopil na sveži zrak, ki ga je slastno vpijal ... bežal je po temnih ulicah domov ... poloblečen se je vrgel na posteljo , kjer se je premetaval dolgo nemirno semintja.
Strah ga je bilo ...
Slednjič je zaspal, a še v sanjah se mu je zdelo, da mu ono nedolžno dekle iz domovine podaja rdečo rožo, natakarica pa mu jo hoče iztrgati in poteptati ... on pa se je poglabljal vedno niže in niže.
Zunaj pa je plavala božična noč ... in zvonovi so zvonili tako otožno in bolno in burja je raznašala breneče glasove naokoli ...,,,