Božična noč na Treščerovini

Božična noč na Treščerovini Boris Orel

Izdano:	Slovenski narod 25. decembra 1923
Viri:	dLib 293
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Božična noč na Treščerovini

Tam proti morju je svet: bizaren v lepoti, pojoč pesem, ki ne izzveni nikdar. Svet gubeč se v senco severne noči: poln gozdne pesmi davnine, ki ji krešejo iskre bajne žarkosti vile. Škratje in duhovi, pa vojska Matjaževa. — Pravljica, ki jo ovijajo vilinski glasovi v tančico prelestnobajne koprene. Gozdovi: votle buče, pojejo pesem skrivnostno, v slutnje nanizano. Bajka, bajka! Svet žuboreč v belino solnčnega dneva: čudno žalosten, pa izžarevajoč lepoto, da bi jo zapel. Tesnost mračnih dolin, da stiska in duši. Grad; v polenu smejoč se v solncu, v zimi solzeč v sivi megli, izstiskajoč mukoma pesem strahotne noči ... Polje. V grmičevje povita molči trdovratno voda. Skoraj stoji Bogastvo jutranjih ros in jesenskih megla. Vinogradi vonjajo v pohotni vročici. Ciprese, ciprese. Iz gosto objemajočega, raznobarvnega drevja kipi v modrino dvorec, izdihavajoč čudovito domačnost gospoščine, ki sanja kot mična skupina sredi ribnjaka. In okoli njega šumenje gozdov in ravnin, pa še duša sinjine in pesem vasi in gozdnih stezâ. In ljudje! Rastejo v grčavo klenost mišičevja in otožnost guslarjeve pesmi. Dekleta, ki jim grudi čudovito vzbrsté v šestnajsti pomladi in ki jim pojejo oči v bajni črnini. Možje, kot da jih je kovalo tisočletno hrastovje, kot da jih je napadal sok jesenskih grozdov. In žene: kot da bi bilè sestrè mračnim, tihim vodâm, ki ob povodnji vzkipe in vzvalove v hudournik strašân ...

»Gospod Rok, gospod Rok, poglejte grad: kakor da je ves v rdečih plamenih.

Tak solnčni zaton, pa na božični večer ...

Gospod Rok, kar groza mi obtipava ...

Ali gospod Rok, kaj molčite, zinite ...!« 

»Da, da, vidim. Navaden solnčni zaton, ki gineva v rdečem spremstvu večerne zarje.« 

Dasiravno je bil Rok navidez popolnoma miren, se je oprijemala njegove duše vendarle čudna tesnost in vznemirjenost. Obletavale so ga slutnje in usodne misli, ki pa se jih je otresaval. Že zaradi Fedje. Ostro so se mu zapičili v dušo tajinstveno šepetajoči pogovori »dvorskih«, ki so pletli videz pričakovanja nečesa strašnega, ki ima vsak hip v neizogibnosti planiti nad nje in nad Treščerovino. Ko se je Rok s starim Kuzo vračal ob nočnih urah s sprehodov, so luči še vedno gorele in ; nemirno so begale sence ... Vsaka noč je zavrtala gospej Treščerski na obraz vedno globljo udrtost in upadlost.

V ozračju je zavela mrzla sapa. Rok zapré okno. Mrak je šel v temo, v nji je utonil grad.

Na hodniku zapoje zvonec. Rok in Fedja odhitita v glavno sobano k božičnici.

»Saj ni nič, kaj neki sanjarim.« si misli Rok, ko gleda pri večerji radostne obraze, iz katerih je plapolal žar božične blagovesti. Na mizo so nosili jedila in peciva. Vino v čašah se je penilo, njegov oster in opojen vonj se je združil z vonjem pravkar izgorevajočega kadila. Božično drevesce, ki se je bohotilo v sijaju zlatih in srebrnih okraskov, je pestro žarelo v raznobarvnih lučkah. Z obrazov je bral Rok brez skrbno razigranost. Le gospej Treščerski se je od časa do časa za hip otemnil obraz. In tudi mu ni ostalo neopaženo: povpraševala je, ali se je oskrbnik Miha že vrnil — vprašanje, ki pa ga je ozarjala prikrita nestrpljivost.

Že pozno v večer pokliče v sobo domačo služinčad, da jih obdaruje: petero hlapcev, med njimi starega drvarja Kuzo, ki so mu leta že močno obelila lase in upognila hrbet v svitek: šestero dekel, med njimi pa postarno Ozljo, opirajočo se na dve grčasti palici. Za vsakega je našla gospa Treščerska toplo, primerno besedo. Sin jim je napil. Tudi Treščerovini je govoril zdravico, dihajočo silno ljubezen do treščerovinske grude. Vdovo so oblile solze; odšla je za zastor bližnjega okna. Ko se je vrnila, ji je bil obraz mirno resen. Tudi Fedjinega učitelja — Roka so se spomnili. Bil je že v omamljenosti in besede so se mu gubile v jecljavost največje zadrege. Brezizrazno govorečega potisnejo Fedjine roke na otomano. Roku je bilo pri duši lepo, pa tudi hudo: domislil se je svoje rojstne vasi, kjer šume srebrne snežinke in kjer pozvanjajo božični zvonovi tako lepo ...

»Mir ljudem na zemlji!« 

Ob jaslicah kleči stara Ozlja, ustna ji šepetajo v molitev. V kotu blizu okna sedi stari Kuza.

Rok ga je vzljubil, vzljubil tudi pesem, ki je govorila iz njega. Sive oči se mu zagledajo skozi okno.

»V gozdu sem bil in vanj se povrnem. Gozd---Oj, kako lepo sije luna---posebno lepi žarki padajo. In božična mesečina! Tako ljubim gozd, zato ga še nocoj obiščem. In božični gozd je tako lep. Pa ta veter! On je romar, on pluje daleč in od daleč ... on šepeta hrastom in jelševju. Kadar se razlije luna nad vejevjem, tedaj zašumi ... Poslušaj ...« 

Vsa zamaknjena se Fedja in Rok stiskata k staremu Kuzi. Strah ju je bilo.

»Poslušam, poslušam Kuzo!« 

» ... da, da. Tedaj zašumi. Luna je silna, njeni žarki so močni. Vabijo in privlačujejo. Posebno tiste, ki so bolni, bolni na duši. In gozd jih ozdravi ... Po gozdu gredo tudi slutnje.« 

»Slutnje?« 

»Da, slutnje. In prišle so do mè. Včeraj in danes. Strašne so! Velike, črne oči imajo in tihotapsko se plazijo po gozdu. Čul sem jih, zato mi je duša žalostna ...« 

In Kuza govori, govori ... Drgetaje mu zveni beseda. Iz daljave so se jeli oglašati prvi glasovi polnočnih božičnih zvonov. Vsi so prisluhnili. V nastajajoči molk se je zajedal zagrljen, dušeč glas stare Ozlje, ki je prebirala ob jaslicah molek v molitvi.

Na hodniku se pojavijo drsajoči koraki. Nekdo vstopi in tiho javi:

»Prišel je.« 

»Kdo?« 

»Miha, od dražbe!« 

Miha je tukaj, vse utihne. Močan in visok stoji v povaljanem kožuhu in se ne upa ozreti gospej Treščerski v lice.

»No, no!« priganja z veliko nestrpljivostjo.

Miha se udari s pestmi po glavi in zatuli daveč se z besedami:

»Treščerovina je prodana. Rešitve nobene. Žid jo je prekupil.« In plane iz sobe.

»Izgubljena, prodana! Moja Treščerovina prodana!« Tako strašno hrope vdovin glas, da zbeže vsi iz sobe. Le v kotu se stiskajo: Kuza, Rok in Fedja. In ob zidu sloni v brezizraznosti ves upadel in bled vdovin starejši sin.

V teku nese vdova hropenje po hodniku ven v temno noč ...

Sveta božična noč, polna blaženosti, je z izbruhajočo nevihto nad Treščerovino pela v oster, rezek disakord, izgubljajoč se visoko v sinjini zvezdnatega neba.

Staremu Kuzi so v snu pele ustnice o gozdu in o slutnjah ... Fedja in Rok sta v bedenju oslabela. Stara Ozlja je še vedno molila s stepenim, zagrljenim glasom ...

Nekje za okni je zamrla božična noč ...