Božične fantazije

Božične fantazije.

Spisal Vit. F e o d. Jelene.

I. Zadnji glasovi zvonov so izdoneli. Tresel se je še nekoliko časa odmev med zidinami in se razgubil. In v dušah je vzkipelo koprnenje, porodile so se lepe treznotne sanje. In kakor se je izgubil zadnji odmev, porazgubile so se vse sanje, in nastala je zopet trpka sedanjost. Pohitele so misli za hip nazaj v minule čase, tja do mladosti, ki zažari pred duševnimi očmi obdana z glorijolo veselja in razkoŠnosti . . .

Božični večer je poln tajno lepih refleksij iz minulosti, srečen je Človek v takih trenutkih, ko je njegova mladost bila lepa, lepi so taki trenutki, in edina želja človeku je, da bi se Še enkrat vrnili, magari za hip. A vse so le prazne želje.

Sedel je Človek v svoji izbi, nizka svetilka je gorela na mizi; on pa je slonel zamišljen, podprt z rokami. Od daleč nekod so doneli veseli glasovi, ki so to samoto še bolj dolgočasili. Bele, pobeljene stene so stale mrtvo, kakor da oklepajo grob, ki v njem živi zakopan živ človek. In Človek je vstal, stopil k zamrzlemu oknu in se ozrl na ulico. Pusto in prazno je bilo doli, nikjer nobenega življenja . . . Le veter je tulil, da so se tresle oknice, da je rezek mraz prihajal v sobo. človek pa je gledal na temno ulico, kjer je v megli brlela svetilka. Naslonil je Čelo na mrzlo šipo in mraz ga je preletel! Stisnil se je v svoji iznošeni obleki in se stresel po vsem telesu! Bil je božični večer! Spomnil se je Človek pretekli n trenotkov, ki so zbežali mimo njega kakor brze sanje! In danes praznuje v samoti ta dan . . .

Spomnil se je t r eno tka. ko je vzel palico v roko, ko je stopil k nji, ki jo je ljubil . . .

In šel je po dolgi poti nestalnih in negotovih korakov, dokler ni pri­ šel tja, kjer je bil vsakemu neznan! Naselil se je v svoji podstrešni sobici, kjer živi osamljen in zapuščen . . . Resignirano je živel svoje življenje, in se ni menil za nikogar. A danes naenkrat porodile so se v njegovi zapuščeni duši želje po sveta! Ali ostalo je samo pri željah . . . Zdelo se mu je, da je priklenjen in zaprt v svoji sobici, da zunaj ni zanj življenja . . Sedel je za mizo, naslonil se . . . luč je dogorevala .. . a od zunaj nekod so prihajali glasovi vesele pesmi . . .

III. Tam sredi trga, kjer se vrsti palača za palačo, stoji velika hiša, ki je sijajno razsvetljena, vesela pesem doni na prazen trg, vmešavajo se glasovi klavirjev in sentimentalnih strun. Skozi zastrta okna se kradejo svetlobni traki in padajo na zamrzli tlak, hipno izginejo in temna senca se splazi po hišah in se izgubi. . . Prazno in dolgočasno je po trgu, le zdaj in zdaj se glasi osamel korak, ki odmeva po praznih ulicah. Veter tuli okoli voglov . . . Skozi megleno ozračje se čuje njegov zategnjeni pisk! Nebo je zastrto, da ne morejo lunini žarki do zemlje . . , Nekaj težkega leži v ozračju... A v hišah, mnogih hišah je veselo, a v mnogih žalostno, obupno! Zakaj ni povsod enako? Zakaj ne povsod veselja? IV. Ln na oder je stopil gospod v traku, komično in dostojanstveno M naklonil na vse strani in začel go\\ riti. Delal je na vse strani razne komplimente, navzgor in navzdol . Ko je pa končal, zaorili so od vseh strani navdušeni klici. Začeli so deliti otrokom božične darove, temu sladkornega pajaca, temu lepo zvezdico iz Čokolade zavite v svetel zlat papir! In zopet je stopil na oder gospod v fraku in proslavljal domovino ! Otroci so odšli in gospodje v frakih in dame v sijajnih toaletah >. šli v priležne prostore in proslavljali ob šumečem šampanjcu svoj človekoljubnost, ko so obdaril ubogo slovensko mladino z bonboni in čokoladami . . . Otroci so pa šli s svojim darom po zmrzlih ulicah in se tresli mraza V V extra sobi predmestne gostiln* ,pri svetem Krišpinu" sta sedel* dva gospoda. „No, gospod Maček, ali ste vendar prišli?" pa tudi neprijetno je to za belgrako publiko, ki zelo mnogo Čita čaiopise in zato vsi ugibajo, kaj je povzročilo stavko tipografov. Znano je sicer, da zahtevajo tipografi osemurni delavnik in neka zboljšanja plač pa da lastniki tiskarn tem zahtevam nočejo udovoljiti, ali publika misli, la ni stavke zakrivil nihče drugi, nego — ministrski predsednik Pašić! Tako-le rezonirajo po kavarnah beljrajski meščani: Pašić je navihanec in ker vidi, da del Časopisja ostro stritikuje posojilo, stopil je v kontakt i voditelji socialne demokracije, s katero živi tako in tako v prijateljskih edaošajih in oni so nagovorili stavce za štrajk, vsled česar je onemogo­čeno izhajanje listov. Štrajkujoči tipografi so dobili od svojih tovarišev v Brnu nekoliko tisoč kron pomoči, k v stavki ložje vstrajajo, ali neki Belgrajčani tega nočejo verovati, nego čisto resno pripovedujejo, da ipog afom pomaga Pašić,! Ti glasovi so neresni in zlobni. ako bi vladi tudi bilo ležeče na tem, pa štrajkajo tipografi, smešno je triiti, da ima ona na vse belgrajske iavoe tolik vpliv, da bi njej na nebodo štrajkali? Razen tega je poojilo že pod streho in sedaj bi prisla vsaka kritika post festum — a tavka Še trpi in bo trpela morebiti še dolgo, ker lastniki tiskarn ne masjo popuščati, a tipografi ne marajo - delati. Ali želeti bi bilo, da se ta štrajk ieDi prej konča, ker biti brez časopisa, to je danes težko, zelo težko, car vidijo ljudje najbolj takrat, kalar časopisov nimajo! V notranjosti Srbije že nekaj dni pojma nimajo o em. kaj se dela v prestolnici! Pa adi Belgrajčani sami ničesar ne vedo, ker posameznik ne more zvedeti kar se dogaja, a Časopisja, ki ca informacijsko službo organicijo— ni. Zato je danes v Belgradu štrajk tipografov najaktualnejša stvar, kateri se govori v kavarnah, godbah, pri „jour - fixih", doma, na bci, v prodajalnah — povsod! Jesu-li izašle novine?" — „Nisu, rite, još!" . . . Tako se pozdravljajo sedaj Belgrajčani!