Božične povesti

Polagoma se je gostila megla, kot bi jo kdo potresa! s pepelom, sneg te ni več utrinjal na polju, temveč je sijal z enakomerno, ledeno barvo. Mrak se je zgrinjal nad vasjo, in že ni bilo več mogoče ločiti drevja od streh, oboje je bilo na dobelo zagrnjeno s sneženo odejo. Jablane so pokale v belem kožuhu, ki jih je kruto objemal, visoki vrhovi so bili povešeni k tlom. Mlinarjeva Anka je stala na pragu. Prestopala se je vsled mraza z ene noge na drugo in sopla v roke, vse zardele in natekle prste, ki jih je sklepala v prgišče pred ustmi- ^rledala je proti potoku, kjer je opazila sosedovo deklo. „T\)na, reci Lenčki, naj pride malo k nam. Bi rada ž njo govorila. Koj!« Dekla je potrdila z zategnjenim glasom, zadela škaf vode na glavo in težko odšla med sneženimi grudami. Ivanka je ostala na pragu in se zamislila. /e jeseni se je namenila s sosedovo LenČko, da pojdeta na sveti večer, prav takrat, ko poje božični zvon in vabi k polnočni maši, pod jez in tam bosta pogledali v vodo, da vidita v valovih vsaka svojega zaročenca. Tudi stara Majda je šla v mladih letih gledat v vodo na božični večer, in videla je tistega fanta, ki je bil potem njen mož. „ Vidita, tako je bilo", je pravila Majda dekletoma, rjaz sem imela takrat Gorenjčevega Luko za fanta, on pa je imel mene zelo rad. Takrat sem bila mlada, pa rdeča in tako obiična, da sem bila pri najzaljsih. Šla sem na božični večer pod jez. da vidim, če mi je Luka namenjen. Grem in pogledam v vodo. Pa glej, res sem videla Luko. Stal je na drugi strani potoka, in se mi zasmejal. Prišel je tudi on pogledat, Če bo videl mene, pa sva ravno skupaj naletela. In potem sva se vzela. Pa on je umrl že tretje leto potem. Čakaj ta, naj povem še to! Šla sva od polnoč- nice in skupaj sva stopila doma v vežo. Kar se jaz spomnim in pravim

„Počakaj, grem pogledat [skozi okno v hišo, če bo letos kdo pri nas umrl." Grem in vidim: Na sredi hiše je stala krsta, velika črna krsta. Streslo me je, in naenkrat je planila vročica po meni, kot bi mi kdo zlil lonec kropa za vrat. Povedala sem Luki, kaj B<im videla, in on se mi je smejal. „Kaj si videla? Senco si videla, stolovo senco, pa ne krste!" Poleti je pa umrl. Škorpijon ga je pi^il, ko je zidal doli na vasi. Vsa noga mu je zatekla, in potem je udarilo na srce. — Bila sem takrat še mlada, pa sem mislila, da bi se Še omožila. Vselej na božično noč sem šla gledat v potok, pa nič nisem videla. In res, nobenega več ni bilo k meni." Ivanka je mislila na Majdo^in tr^no je verjela, da bo ugledala svojega zaročenca v potoku, da bo videla v prihodnjost. Zvesto je upala, da pi ide letos fant pa njo. To je bila njena vroča želja. Zakaj doma se je naveličala. Mlinar, njen oče, je bil dober ž njo, a njegova žena ji je bila m ačeha; mati je umrla ob njenem rojstvu. Ivanka je bila nesrečna, zapu­ ščena kot samotno drevo sredi sneženega polja. „Ivanka" ! '** Sosedova LenČka j odstopila pred njo^iii jo poklicala. ~~ „Vendar si tu! Ob enajstih greva ! Veš, da je mene kar groza, kadar se spomnim. Pa iti moram, aa vsak na­ čin!" In prijateljici sta se pogovarjali, da pojdeta pod jez in tam bosta prebili led nad tolmunom in pogledali v vodo. Lenčka je trdila, da je ne bo niČ strah, in da bo najbrže videla Šmarnovega Janeza v vodi, ki ji piše vsak mesec iz Celovca od vojakov in tri jo bo oženil drugo leto. „Kar vse se mi zdi, da bo on! Ce bom le videla takole bele mustaČke okoli ust, pa bom vedela, da je on." rK. zakaj pa njega! Jaz bi pa videla rajši Lušinovega Jako! Pa jaz ne bom videla ne njega, ne koga drugega. Nocoj se mi je sanjalo o materi. Kar prišli so, in jaz sem koj vedela, da so mati, pa jih nisem nikoli videla." Tako sta se pogovarjali. Kmalu se je LenČka poslovila, in Ivanka je ostala sama. Šla je okoli hiše proti jezu. Mlinsko kolo ni šlo in voda je bruhala čez jez in votlo grgrala pod ledom. Noč je bila temna, in grmi ob potoku, zahaljeni s snegom, so bili kot duhovi, v širokih, belih kuč­ mah. Skozi meglo seje videla mračna obla; bil je mesec, ki je prtzebal na na nebu in sijal z žalostno lučjo v noč. Bilo ji je mraz in zato je stopila v hišo. Mačeha je sedela na peči in okoli nje otroci. Lupili so kostanj. „Kje pa si zopet hodila/ Ali na veš, kje je on?" Menila je očeta. Ivanka ni vedela. „Pa že spet visi pri Jamniku in pije! O, ta hiša!" Mačeha se je kregala nad njenim očetom. Ivanka je čakala, da zapoje bo­ žični zvon. Sla se je napravit k polnocnicam, ker od potoka bi morala takoj v cerkev. Hitro se je oblekla, in ko je zavezovala robec [na glavi, je nenadoma zapazila, da je to tisti robec, ki ji ga je dala za god njena teta, ki je umrla jeseni. Ivanka ga je naglo razvezala in poiskala drugega

»Tudi teta je umrla! Lansko leto sva šli skupaj opolnoči k maši. In na poti, na lepi, ravni cesti, je nenadoma padla. „Zdaj bom pa umrla Še to leto," se je pošalila teta. „Saj tako pravijo!" — In res J9 umrla. . " Tako je premišljevala Ivanka. Ko je ogrnila veliko ruto, je sapel zvon, in takrat je postala naenkrat razburjena in plašna. Lončke še ni bilo, in težko o je čakala. Stopila je na prag in zaklicala : „Lenčka"! Voda je grgrala pod ledom in zadaj za hišo na vrtu je počilo sadno drevo. Odlomil se je vrh pod snegom in zagromel na tla. „Lenčka"! Zvonili so vsi zvonovi, in Ivanki se je mudilo, da pogleda v vodo. Sla je sama. Trepetala je in vsa je bila nemirna in plaha. Srce ji je tolklo razburjeno in naglo. Po jezu je padala voda in se razbijala na dveh ogromnih skalah, ob kraju je bil trden led, ki je postajal vedno tanši in je proti sredi popolnoma nehava!

Ivanka je šla po ledu proti tolmunu in upirala oči v vodo, ki je temno žuborela. Zdelo se ji je, da vidi v vodi neko obličje, da vidi neki bled, koščen obraz, in Ivanka je stopala dalje, in njene oči so bile uporno in nepremično uprte v vodno globino. Še korak, in tam sredi tolmuna seje razlomil led, zahrastalo je in završalo. „Marija"! Ivanka je zaklicala in se udrla pod ledom. Okoli nje je šumela voda, in na bregu so stali zasneženi grmi kot duhovi. BL Slokar.