Božični studenec

Božični studenec Ivan Sivec

Spisano:	Klavdija Štrukelj
Viri:	Sivec, Ivan (2004). Božični studenec. Ljubljana: Karantanija. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Raziskovalna naloga

V šoli so najlepši dnevi pred počitnicami. Tovarišice, oprostite, gospe profesorice, nam ne dajejo nobenih nalog več, vse so polne dobrote in ljubezni, vsem je že vse ravno tja do Bruslja, mi pa smo iz ure v uro bolj razposajeni. Zdi se, kot bi se vsi skupaj približevali neznanemu planetu, na katerem bi radi prav vsi živeli vse dni. Poleg tega se tako med odmori kot med poukom tkejo vroča počitniška prijateljstva, pravzaprav že kar zavezništva, vsi si želimo samo dobre stvari, vsem pa je po svoje tudi malce žal, da se toliko dni ne bomo videli.
»Dragi moji mali učenčki, vsem vam želim lepe božične in novoletne praznike!« je ob koncu ure na lepem nenavadno prijazno in ljubko zažvrgolela naša razredničarka. Za trenutek sem zatisnila oči in si jo zamislila kot božičko v rdečem plašču in z rdečo kapo z belim robom in cofom na glavi. Predstavljamo vam božičko Emilijo Ravnik! Sloka, srednjih let, bolj ali manj srečno poročena, mati dveh odraslih otrok, vedno v beli bluzi in temnejšem krilu, strogo zapeta do vratu, strogega pogleda in še strožjih korakov. Ne odobrava nobenega izvenšolskega štosa, kaj šele vsakdanje fore. Drugače pa razgledana, pravična, poštena, včasih tudi dobrohotna. Rojena razredničarka. Z velikim posluhom za dopolnilne aktivnosti, predvsem etnološke, se pravi predvsem starosvetne.
In prav ta stroga profesorica nam je voščila »lepe božične in novoletne praznike.« Tisti njeni »učenčki« pa so zazveneli kot »otročički.« Seveda, vse prfokse so prepričane, da imajo pred seboj sedemindvajset otrok. Pa to še ni vse! Zgodilo se je še nekaj hujšega. Tik pred koncem ure se je naslonila na rob katedra, nas prijazno pogledala in vprašala: »In kam kaj greste ... s starši ... za praznike?« Pri njej so bili »starši« itak vedno obvezni. »Mi gremo za pet dni v Avstrijo smučat!« se je prvi oglasil Tadej. »Mi pa v tople kraje. Na izlet v Egipt za osem dni.« »Mi pa na Kanarce. Tam sploh ni zime!« »Mi pa ...«
Najmanj deset sošolcev in sošolk je povedalo, da praznikov ne bodo preživeli doma. Kaj pa mi, Erjavčevi? Tako imenovana srečna oziroma smešna družina Erjavec? Aja, menda še ne veste, kdo smo? Ker še niste prebrali nobene knjige iz tega niza. Zato sedaj takoj vsi tisti, ki o naši družini ne veste še nič, pozorno preberite naslednje vrstice, vsi drugi pa z veseljem preskočite cele štiri odstavke. Moj oči Janez, ljubkovalno imenovan tudi Johan. Za naju z Nejcem je tu in tam tudi foter, uradno pa seveda oče. Čelo ima močno potegnjeno v globino lasišča, ušesa privzdignjena, nos poudarjen (zaradi detektivskega občutka pač), noge še vedno do tal, trup pred dopustom pa skoraj snežno bel. Posebni znaki: obrtnik, ki vedno tarna, kako visoki so davki. Zmeraj ponavlja, da bo naju dva, ko bo splezal na zeleno vejo, peljal v slaščičarno, kjer se bova lahko do onemoglosti napokala kremnih rezin. Mami Maša, ljubkovalno tudi Mašika, mišika, mucika, občasno zaradi partnerstva z očijem tudi Johana. Za naju z Nejcem pa predvsem matka. Uradno tudi mati in vzgojiteljica dveh najbolj bistrih otrok pod Alpami. Oči Janez po njenem mnenju namreč nima pojma o vzgoji. Res pa je tudi, da za nobeno stvar nikoli nima veliko časa. Stroga do sebe, okolice in predvsem otročadi. Posebni znaki: uslužbenka, ki ima zmeraj dela čez glavo, doma pa se razvedri ob kuhanju, pospravljanju, pomivanju, likanju in drugih kulturnih kuhinjskih opravilih.
Hčerka Tina, ljubkovalno tudi Tinca, za fante včasih celo Valentina in podobne fore. To sem jaz. Nekateri pravijo, da sem trinajstletna zdolgočasena deklica, ki je prebrala že vse knjige sveta, za fante pa se še ne sme zanimati. Bratec mi menda pomeni toliko kot lanski sneg. To ne drži, a naj imajo tudi drugi svoje veselje. Ko bom velika, bom manekenka ali detektivka. Oboje je še v zraku in enako tvegano. Bratec Jernej, največkrat imenovan Nejc ali Nejko. Tudi Nejče, Arnejc in Arnek. Tedaj je imel komaj devet let, a se je delal pametnega za dvanajst. Do trinajst pa zaradi mene tako in tako ne more seči. Blazno preračunljiv tip. Bodoči predsednik vlade. Smešna družina pa smo zato, ker sem se nekoč pri nalogi zmotila in sem napisala namesto srečna smešna, ne da bi se tega zavedala. Pa saj to tudi smo: večkrat srečna, še večkrat pa smešna.
No, naša srečna družina ni imela do tistega trenutka, torej do štiriindvajsetega decembra prav nobenega načrta, da bi šla kam praznovat, pa tudi doma se je obetala prava kriza. »Po praznikih bomo zastavili resno naprej. Predlagam vam, da medtem pripravite predloge za raziskovalne naloge. Pripravljali jih boste v skupini po sedem, pet, tri ... Kakor boste želeli. Lahko tudi posamezno.« Naša razredničarka pač ni mogla mimo tega, da nas ne bi opozorila, da se bo pouk tretjega januarja vendarle nadaljeval in da šola medtem ne bo pogorela do tal. Ne vem, kaj me je pičilo, toda kar tako iz navade, morda samo zato, ker sem rada med prvimi, sem dvignila roko in jo vprašala: »O čem pa bomo pripravljali raziskovalne naloge?«
Vsi sošolci so me začudeno pogledali in me hoteli na mestu ubiti z očmi. Razredničarka pa je čisto mirno odgovorila. »O čemer koli. Vzeto naj bo iz naše okolice ... O zgodovini kraja, o življenju nekdaj in sedaj, o ljudski modrosti, o šegah in navadah, o ...« Za trenutek je obmolknila, potem pa se ji je v glavi očitno zasvetila tristovatna žarnica. »Recimo o božiču. O božiču nekdaj in sedaj. O božičnih šegah in navadah. Ja, to se mi zdi dobra ideja. No, kdo bi ugriznil v to!?« Vsi smo sklonili glave in se delali, kot da ne obstaja več. »No, naj se nekdo javi kar sam. Zdajle! Navsezadnje boste doma deset dni in boste božič danes doživeli od blizu, iz prve roke. Vaši starši in stari starši pa vam bodo zagotovo lahko kaj več povedali o božiču nekdaj. No?« V razredu ni bilo niti enega, ki bi dvignil pogled. Bilo je tako tiho, da bi slišal – kot bi rekla babica – teči miško iz enega kota v drugega. A miši na naši šoli ni bilo, le tu in tam mi je kakšen fant rekel: Kako si kaj, miška? Razredničarka je stopila do moje klopi …
»No, Valentina Erjavec, morda pa bi tovrstno raziskovalno nalogo pripravila kar ti. Sama ali skupaj s sošolkami.« Oči mi vedno govori, da v španoviji še pes crkne. Tudi sama imam nekaj podobnih izkušenj. Kar koli smo pripravili skupaj – šolski plakat, prispevek za naše glasilo ali skupno domačo nalogo – vedno se je na koncu izkazalo, da sem morala vse narediti sama, drugi pa so me pri tem samo ovirali. Kar ti to naredi, Tinca, ti si od nas še najbolj pismena, so rekli. In ker znam pisati, me to tepe že od prvega razreda naprej. »Sama!« sem izdavila, kot bi si zadrgnila veliko debelo zanko okoli vratu. »No, pa sama!« se je od nekod iz vesolja zaslišal odmev razredničarkinega glasu. »Morda bo zate res še najbolje, da jo narediš kar sama. Saj veš, kako se to dela: Cilji raziskovalne naloge, teoretični uvod, opis dogodkov in ljudi, rezultati raziskave, predstavitev raziskave – lahko tudi z grafikoni in tabelami – na koncu pa sklep in navedba literature. Predlagam, da si kar sproti zapisuješ, kaj se bo zgodilo pri vas in v tvoji okolici, teoretični del pa boš dodala po praznikih ...« Z drugimi besedami bi se lahko temu reklo: Kako si je Valentina Erjavec pokvarila počitnice. Z enim samim dvigom roke. Psihologi bodo verjetno vedeli povedati, da sem roko dvignila samo zato, ker sem bila žalostna, da mi, Erjavčevi, nismo nameravali iti na smučanje v Avstrijo, na izlet v Egipt ali na kopanje na Kanarce. »Predlagam ti, da med prazniki vsaj nekajkrat obiščeš babico,« je nadaljevala razredničarka. »Za božične praznike so starejši ljudje še bolj odprti kot v drugih dneh.« Rečeno na kratko: bila sem zapečatena!
Moj devetletni bratec Nejc je zadevo komentiral še bolj natančno: »Koza na kubik!« Pa naš Arnek niti ne ve, kaj je to kubik. Verjetno je zanj kubik toliko kot kubik peska. Vsekakor pa nekaj strašnega. »Vremenska napoved za božič je ugodna. Menda bo že nocoj začel padati sneg ... Še enkrat vam želim lep božič in obilo snežnih radosti!« Vsi drugi so oddrveli iz razreda na plano, kot bi jih zunaj čakala vesoljska ladja za na planet Prostost, jaz pa sem odracala ven s stokilogramsko skalo v torbi. Pa sem res koza! Koza!

Prva božičnica

Doma nihče niti opazil ni, da sem čustveno močno prizadeta. Vsi v naši družini so letali po zraku kot angelci s trimetrskimi krili.»Si slišala, snežilo bo?!« je skočil vame Nejc, kot bi mu hoteli poslati iz nebes zlato kočijo. »Pri Gašperju imamo jutri žur, v sredo grem k Tomažu na palačinke, v soboto gremo s starci na novoletni sejem, v nedeljo gremo k babici po božična darila ... Vmes pa bomo zagotovo skočili na Krvavec in v Kranjsko Goro, mogoče pa tudi v toplice. Juhuhu, božične počitnice so tu!« Komaj sem imela toliko moči, da sem ga odrinila v kot in vrgla torbo v omaro. Ne in ne! Tudi če se ves svet podre, ne bom nič pisala. Če se mi bo medtem res kaj smešnega ali čudnega zgodilo, bom že pozneje, po praznikih, zapisala, zdaj pa hočem imeti mir, ali slišite, mir!Stoodstotni mir!
Potem je pridrvela iz službe sijočega obraza mami. V rokah je držala kuverto. »Pomislite!« je skakala že na vratih kot lutka na vrvici. »Prvikrat v življenju sem dobila ... pa saj to sploh ni res! ... božičnico! Pomislite, v našem razpadajočem podjetju smo dobili božičnico! Našemu direktorju se je stemnilo pred očmi in nam je nakazal božičnico. To je približno tako, kot bi nas osebno obiskal božiček in vsakemu posebej položil v dlan cekin za petsto evrov!« »Kaj pa je to ... božičnica?« je nedolžno pogledal Nejc, v očeh pa mu je že sijalo zadovoljstvo, da bo dobil pod dreveščkom večje darilo, kot ga je pričakoval.
»Dodatek za lep božič!« je zapela mami nekako v slogu Sveta noč, blažena noč. »Kar tako so nam ga dali, povrhu! Prvič v življenju!« Hip zatem je prihitel domov oči. Tudi on je bil videti nenavadno dobro razpoložen. »A veste, da sta mi danes plačala dva najbolj trdovratna neplačnika! Človek ne more verjeti, kako mehke ljudi naredi božič iz nas! Še malo, pa bomo prišli na zeleno vejo!« Na njej sem se tokrat že zibala jaz, afna brez konkurence. »To pomeni, da bomo končno lahko proslavili božič tako, kot je treba. Brez vprašanj, kaj lahko kupimo in česa ne, brez skrbi za nazaj, pred nami so res prave božično-novoletne počitnice!« »Pa še sneg bo padal! Še nocoj!« je prijavil naš najpametnejši črviček. »Pa še sneg bo padal!« sta zapela starša enoglasno, stisnila k sebi Nejca, meni pa so vsi trije od daleč ponudili roko. »No, Tinca, pridi sem še ti! Ali smo družina ali nismo?!« »Božič je družinski praznik,« je sila pametno dodal Nejc. »No, saj zato pa! Tinca, naše slavje se začenja!«
Ker sem se še naprej kujala, so me kar sami potegnili medse in vsi štirje smo zaplesali po kuhinji kot Indijanci okoli ognja. Tudi po plesu še vedno nisem bila pretirano razpoložena. Čemernost kar ni in ni mogla izginiti. »Ja, kaj pa ti je?« je prva opazila mami. »Si dobila kakšen kol?« se je ustrašil oči. »Te je Tadej pustil na cedilu?« je nešportno dodal Nejc.
Iztrgala sem se iz objema, se zapodila proti kavču v dnevni sobi in se vrgla nanj, kot bi pričakovala konec sveta. Solze so mi začele kar same kapljati iz oči. »Ja, kaj pa je?« »Revica, pa ne, da si spet dobila bolečo menstruacijo?« »Pusti Tadeja pri miru! Ful nesramen je!«
Ko sem se nehala smiliti sama sebi, sem jim morala vendarle povedati, kako sem si po lastni neumnosti uničila počitnice. »A, če je pa samo to, bomo že nekako uredili,« je bil dobrohoten oči. »Zdaj, ko je vse na svojem mestu in imam nekoliko več časa, ti lahko pri raziskovalni nalogi veliko pomagam tudi jaz.« Ponudbe sem bila bolj vesela kot sadne kupe.»Jaz ti bom zastonj vozil sanke pri babici na hrib ...« se mi je ponudil Nejc. Mami pa je kar molčala in molčala. Vsi smo opazili, da se v njeni glavi nekaj plete. Plete in plete. »No?« ji je oči pri odmotavanju misli skušal pomagati.
Trenutek zatem nas je mami posadila za mizo, nam za začetek postregla z jagodovim sladoledom, nato pa slovesno oznanila: »Že ko sem šla domov, sem premišljevala o tem. Ves vesoljni svet praznuje božič, v glavnem pa se tedaj vsi samo pretirano nažiramo in napijamo, marsikoga se vsebina božiča ne dotakne niti od daleč, kaj šele od blizu. Pa vendar je božič – kot je omenil že naš pametni sinko Nejko – družinski praznik! Kako bi bilo, ko bi se mu skušali v resnici približati? Tako približati, da bi ga res začutili v svojih srcih!«
Od tu naprej je sledil recept za božič. Kaj potrebuje navadna družina za božično vzdušje? Najprej pol metra snega. Da je vsa okolica lepo zasnežena in da se nikamor ne mudi. Na agenciji za okolje so že tri dni skupaj napovedovali, da sneg BO. Torej bo osnovni vremenski pogoj izpolnjen. In kaj še potrebujemo za lep božič? Jaslice, božično drevesce, polnočnico, božične pesmi, orehovo potico, sadni čaj, darila pod drevescem ... »V glavnem so za božič značilna bogata darila!« je menil Nejc. »To je veliko premalo!« se je takoj uprla mami. »Božično darilo, vendar ne predrago, je šele posledica vse tiste ljubezni, vse tiste dobrote, ki se raztrosi ob teh dneh. Naša pozornost mora biti najprej usmerjena v jaslice, v starodavno podoživetje božične skrivnosti, v obisk polnočnice, v prepevanje prelepe pesmi Sveta noč, blažena noč ...«Prepričana sem bila, da bo oči mami takoj črtal vsaj polnočnico, če ne tudi božičnih pesmi. A je bil tokrat nenavadno odprt za vse predloge. »Prav! Ura je dve popoldne. Torej štirinajst. Do polnoči imamo še natanko deset ur. Predlagam, da jih čim bolje izkoristimo.« »Ur imamo pravzaprav samo osem. Ob desetih zvečer gremo vsi na božični koncert. Vstopnice imam že v torbici. Dobila sem jih v službi. Koncert bo kot nalašč za uvod v čarobnost božičnega razpoloženja. Potem pa gremo – prvikrat v življenju – vsi štirje skupaj k polnočnici!«
Nama z Nejcem se je zdelo lepo, da naju imata starša že za tako velika, da bova lahko skoraj celo noč prebedela, zato sva bila takoj za mamin predlog. Kot na šolskem glasovanju za boljšo malico sva midva z Nejcem takoj visoko dvignila roki: »Midva sva ZA!« Ker je bila ZA že pred nama tudi mami, je oči pogorel na celi črti. »Pa je treba pri polnočnici kaj ... moliti?« je previdno vprašal. Poznalo se mu je, da je v zadnjih letih večino maš prešprical. »No, in ti naj bi bil otrokoma za zgled?!« se je mami navidezno razjezila. »Otroka pošiljaš k verouku, sam pa si pravi pogan, čeprav si rojen v bolj krščanski družini kot jaz!« Obetala se je prava božična pridiga.
»Kaj pa koncert? Gremo nanj v Cankarja?« je hotel oči preusmeriti pozornost drugam. »Ne ravno v Cankarja ...« »Kam pa? V filharmonijo? Saj sploh nimam fraka. In če hočemo potem iti še ... k polnočnici ... Le kje se bom ... se bomo preoblekli?« »Saj ni v filharmoniji ...« »Kje pa? V našem kulturnem domu? Tja pa že ne grem! Tam imajo samo prireditve za ... stare babe!« »Veš kaj?!« ga je mami srepo pogledala. *»Tako pa ne bomo govorili na sveti večer! Predlagam, da se vsak po svojih najboljših močeh potrudi, da bo čez praznike dober in plemenit, tako v besedah kot dejanjih. Prav?« »Kam pa potem gremo ... na koncert?« je zaskrbelo očija do kraja. »No, mislila sem to prihraniti za konec, kot presenečenje, a vam bom povedala kar zdaj. Koncert bo potekal v naši farni cerkvi! Od desetih do tri četrt na polnoč, nato sledi kratek predah in zatem – polnočnica.« »Hm!« je bilo vse, kar je izdavil oči.
»Vstopnice so zato, ker je število sedežev v cerkvi omejeno. Za koncert vlada namreč tako zanimanje, da je cerkev trikrat premajhna. Lani so potem še mesec dni vsi govorili samo o tem, kako lep koncert je bil. Letos imamo priložnost, da na lastna ušesa preizkusimo, ali to res drži. Vsebina ni prav nič hudo cerkvena. O zgodovini božiča, vmes pa glasba z godalnim orkestrom. In s solistko violinistko. Ker hoče božič praznovati vedno v domačem krogu, je naravnost iz New Yorka priletela domov naša svetovno znana violinistka Kornelija Poljanšek. Uradno se piše sicer Schoenfelder, a to samo zaradi tujega občinstva. Drugače pa je hodila v našo osnovno šolo v moji vasi.«
»Jaz sem pa mislil, da je Američanka!« se ni mogel načuditi oči. »Kaj takega!« »O, ti pa res še marsičesa ne veš!« mu je takoj oponesla mami. Cuknila sem jo za rokav, naj se vsaj nocoj lepo obnaša. Takoj je pokapirala. »No, zato pa imamo, dragi moj možek, božič, da se v družinskem krogu pogovorimo, česar se med letom ne uspemo. Ja, Kornelija je naše gore list. Ves svet jo hodi poslušat, pa je mi ne bi!«
Vsi protiargumenti so takoj odpadli.
In tu je zdaj nenapisani zapisnik sklepov našega prvega pravega božičnega družinskega sestanka.
1) Vsi se bomo za božič trudili, da bomo v srcih čim boljši.
2) Božič bomo letos praznovali po pravih slovenskih šegah in navadah, kamor sodijo jaslice, obisk polnočnice, prepevanje božičnih pesmi itn.
3) Ves čas se bomo veliko – razen v cerkvi – pogovarjali. Pri nujnih opravkih – sem je sodila tudi moja raziskovalna naloga – bomo drug drugemu pomagali, kolikor se bo največ dalo.
4) Vsakdo, ki bo izrekel grdo besedo ali bo kakor koli drugače kršil omenjena pravila, bo moral pod božično drevesce položiti visoko kazen. Iz tega bomo pozneje kupili bonbone in piškote.
5) Ob božičnih praznikih bomo obiskali babico, sosede in prijatelje.
6) Pri uživanju zemeljskih dobrot bomo nadvse zmerni, prav tako ne bomo pretiravali z razkošnostjo božičnih daril.
7) Praznovali bomo vse tri božiče, torej sam božič, novo leto in dan sv. treh kraljev, pa čeprav imamo počitnice samo do konca drugega božiča.
Nejc je skušal protestirati glede božičnih daril, a smo mu rekli, naj pazi, da ne bo že kar na začetku kršil naših sedem osnovnih božičnih pravil. Oči je predlagal, da bi bila kazen en evro, a smo se kot idealna družina dogovorili, da bo najlepše, če bomo bonbone in piškote kupili kar iz skupnega denarja, kazenskih točk pa si ne bo prislužil nihče. Mami je predlagala, da bi zmerno uživanje hrane in pijače veljalo samo za domače razmere, pri babici pa ne, kajti ne smemo je užaliti z zavračanjem uživanja njenih dobrot. Menili smo, da je babica najbolj uvidevno bitje na svetu in da nas bo zagotovo razumela, ko ji naše sklepe podrobno razložimo. Vse, kar nam je navadno očitala, je bilo to, da smo imeli zanjo le pet minut časa na mesec. K njej smo prileteli, jo vprašali, če je živa, potem pa takoj odleteli naprej. Sama sem imela pomisleke glede naloge, a me je takoj pregovorila mami, rekoč: »Pravzaprav je božični čas idealen čas tudi za to, da naredimo nekaj dobrega drug za drugega.
Ker imamo vsi trije časa na pretek, ti pa si si letos naložila na pleča raziskovalno nalogo, je povsem razumljivo, da bomo tokrat vsi pomagali tebi. O, kolikokrat si že ti meni posesala vse sobe, pospravila vse tri spalnice in mi pripravila osnovne stvari za kosilo! Res sem ti iz srca hvaležna!« V očeh so se ji zalesketale solze. Dobro sem videla, da ne igra, temveč je v resnici – kot bi se reklo po starem – padla noter. A tega ne smem zapisati, zato bom raje rekla, da je iskreno verjela v nas in bila srečna z nami vred.
»Kako pa nameravaš dati naslov svoji nalogi?« je zanimalo očija. »Če se ne motim, ima naloga naslov, podobno kot knjiga.« Resnično mi je bil pripravljen pomagati. »Če česa ne veš, mene vprašaj!« se je ponudil moj štiri leta mlajši bratec Nejc. Tudi on je bil ves mehak in prav nič nastrojen proti meni. »Ko sem šla iz šole, sem nameravala nalogo nasloviti Božično darilo. Za božič se itak največ pogovarjamo ... oziroma so se pogovarjali ... o tem, kam bo kdo šel in kaj bo dobil za darilo. Zdaj pa ne vem več,« sem priznala. »V naslovu besedica božič vsekakor mora biti. Darilo pa je preveč materialna stvar in ne kaže duhovne podobe praznika ...« je menil oči. »Ali ni tovarišica rekla, da bi bil naslov kar Božič včeraj in danes? Pa naj bo tako!« je dejal Nejc. »To bi bil lahko samo delovni naslov,« sem mu odvrnila milo. »Strinjam pa se, da mora biti sporočilo globlje. No, bomo še videli ...«
Že takoj na začetku nas je rešila mami. Naša dobra in vsestranska mami. Tista mami, ki vedno ve, kje imam perilo, obleko, kapo, rokavice, prav vse! Stopila je do omare in iz nje vzela knjigo z belimi platnicami. Božič na Slovenskem. V njej je bilo napisanega o božiču veliko strokovnega, znani slovenski pisatelji in pesniki – od Cankarja do Župančiča – pa so bili predstavljeni z nadvse zanimivimi literarnimi utrinki. »Poglej,« je vzkliknila mami. »Pri ciljih raziskovalne naloge boš napisala, da si hotela primerjati praznovanje božiča nekdaj in danes, pri naslednjem poglavju, pri poglavju teoretični uvod, pa lahko porabiš kar tale citat!« Pokazala mi je na začetek knjige. »Kaj je to citat?« je tokrat brez sprenevedanja vprašal Nejc.
»No, bomo takoj pogledali v Slovenski pravopis!« se je ponudil oči. Presenečeni smo ugotovili, da nimamo doma samo sto kuharic, temveč tudi druge leposlovne in strokovne knjige. Navadno smo knjige samo kupovali, brati pa jih nismo utegnili. »Na strani 414 lahko preberemo: Citatu se reče navedek, dobesedni navedek. Pomeni, da je to tisto, kar navedeš iz druge knjige.« »S tem, da je to treba dati v narekovaj, zraven pa pripisati, od kod je navedek vzet!« ga je dopolnila mami. In tako je moja raziskovalna naloga dobila že začetek teoretičnega dela.
»O malokaterem prazniku bi mogli reči, da se je tako hitro razširil po krščanskem svetu kakor božič. Zlasti v deželah srednje Evrope se je v kratkem razvil v glavni praznik cerkvenega leta. Sveti Krizostem imenuje božič izvir, iz katerega so kakor reke, ki iz enega studenca teko na vse strani, izšli vsi drugi veliki praznični dnevi cerkvenega leta. In spet za noben drug praznik ne moremo reči, da se je ob njem pri vseh narodih nabralo toliko običajev, verovanj, zgodb, pripovedk, legend in raznih pesmi ter vsakovrstnih upodobitev kakor okrog božiča; vsak narod pa ga ovije še s posebnim čarom svojega občutja in doživljanja. Tudi Slovenci smo v več kot 1200 letih, odkar praznujemo božič in se ob njem veselimo Gospodovega rojstva, opletli božično skrivnost s svojimi posebnostmi, običaji in obredi, ki smo jih naslonili deloma na cerkveno bogoslužje, deloma pa na ljudsko pobožnost ter deloma celo na stara poganska izročila.«
»Lepo!« je navedek pokomentiral oči. »Pazi, da vnaprej ne boš preveč cerkvena, saj vendar veš, da je ravnatelj star partijec.« »To je zdaj nepomembno!« je milo odvrnila mami. »Tudi partijci hodijo v cerkev. Še posebej za božič. Navadno na Brezje ali v kak drug bolj oddaljen kraj. Saj jih razumem. Če si pri polnočnici, ti tudi božična potica bolje tekne.« »Že vem, kako bom dala nalogi naslov!« sem sama pozornost obrnila v drugo stran. Starši so pač včasih še preveč obremenjeni s starimi časi. Zanimivo pa se mi je zdelo, da je babica čisto drugačna. Imela je rada vse ljudi, ne glede na kakršno koli pripadnost. Poznala je samo dvoje vrst ljudi: dobre in slabe. »No, kakšen bo naslov?« so me pogledali vsi trije. »Ugibajmo skupaj!« sem jim predlagala. »Tisti, ki bo uganil, bo dobil od mene poljub!« »Darila pod božičnim dreveščkom!« je ustrelil Nejc. Očitno so se mu tista darila še vedno motala po glavici, z dreveščkom pa je hotel poudariti duhovno plat praznika. »Božič v naši družini,« je predlagal oči. »Božični izvir,« je – očitno glede na navedek iz knjige – ustrelila mami.
Za trenutek sem pomolčala, da so mi vsi trije pozorno prisluhnili, potem pa sem jim rekla: »Hvala, ker ste mi pomagali! Vsi ste bili zelo blizu. Naslov pa bo moj in to ne iz sebičnosti, temveč zato, ker bo res prikazal tisto, kar je božič že več kot tisoč let pri nas. Naslov bo BOŽIČNI STUDENEC.
Vsak od nas se po svoje napaja pri tem studencu, vsak po svoje koplje v njegove globine, vsak se po svoje ogleduje na njegovi gladini. Zato je tak naslov zagotovo še najbolj upravičen.« »Tako je!« so vsi trije navdušeno zaploskali. »Vidiš, da je imela gospa profesorica prav! Ti se znaš z besedami najlepše približati bistvu.« Tako je torej začela kar takoj nastajati moja samostojna raziskovalna naloga Božični studenec. S podnaslovom Božič nekdaj in sedaj. S podtonom naloge Božič, naš družinski praznik. Verjetno ni treba posebej razlagati, da je eno navedek iz strokovnega članka duhovnega moža, drugo pa praktično praznovanje božiča pri nas danes.

Vse se razprši

Verjetno poznate odštevanko: En-dva-tri, vse se razprši? Približno tako je bilo tudi pri nas. S to razliko, da smo se pofočkali v zelo različnem času. Tole in naslednje poglavje sem deloma napisala po pripovedovanju drugih. Zato za resničnost podatkov ne jamčim, razen tistega, kar je zapisano v policijskem zapisniku. A to pride šele na koncu teh dveh poglavij, vsakega posebej. Resnica pa kljub temu ni daleč stran od tistega, kar sem zapisala.
To poglavje bi lahko imelo naslov tudi Božična darila. Ali pa Dobimo se ob osmih zvečer. Oboje bi bilo enako dramatično. Oči je rekel: »Prav! Če želimo božič res doživeti poglobljeno, potem se moramo za nekaj ur raziti. Vsi moramo skočiti še po drobna darila, ki jih bomo položili pod božično drevesce, sam nameravam iti v gozd še po mah za jaslice in po božično drevesce, drugi pa ... No, saj sami veste, kaj je potrebno. Dobimo se ob osmih zvečer, tu doma, na istem mestu!« »Darila!« so zažarele oči Nejcu. Bil je kot glasbilo, uglašeno samo na eno noto. Preden se odpravimo po očijevi in Nejčevi poti, stopimo v mojo in Nejčevo sobo. Pravzaprav med vrata, ki povezujejo ti dve sobi. Vidite, dragi moji, kako je vse preprosto, če vas nekdo vodi za roko skozi prostor in čas!
Nejc je namreč planil iz svoje sobe, rekoč: »Jaz grem po darila! A veš, da nisem še nič kupil?!« Kljub svoji prislovični preračunljivosti – ali pa prav zato – še vedno ni imel nobenega darila. Računal je na pobožično razprodajo, ki se je navadno začela na sveti večer ob dvajsetih. Toda ker smo se tedaj nameravali dobiti, bi bilo pač prepozno. »Kdor je redoljuben, je to že zdavnaj nabavil,« sem mu oponesla. »In da ne boš pozabil šestega sklepa! Pri uživanju zemeljskih dobrot bomo zmerni, prav tako ne bomo pretiravali z razkošnostjo božičnih daril.«  »Saj že itak vem, da ne bom dobil nič koristnega. Mi boš vsaj ti kupila kakšno ročno računalniško igrico?« se je zagledal vame kot v malega boga.
»Jaz že vem, kaj ti bo prinesel moj Božiček!« sem mu odvrnila blago in se nisem hotela več pogovarjati o tem. Ves čas sem namreč tako in tako zagovarjala pravilo, da božično darilo ne sme biti predragoceno. Po mojem mnenju je bila to lahko samo kakšna knjiga, nalivno pero, rokavice, šal, kapa, ruta, zvezek … Nekaj takega, kar te potem spremlja celo leto ali celó vse življenje, vsakokrat pa te spomni na božič in na tistega, ki je to kupil. Povrhu pa ni imel prevelikega stroška. »Phu!« je pihnil predse Nejc precej razočarano. »Spet bom na izgubi. Vedno jaz kupujem najdražja darila! Človek bi se zatolkel v tla do vratu, če bi kaj pomagalo!« Raje sem molčala, saj se nisem hotela pregrešiti proti drugim našim božičnim pravilom. Potem sta se oči in Nejc usedla v avtomobil in se odpeljala v mesto, midve z mami pa sva ostali doma. »Na svidenje ob osmih zvečer!« »Na svidenje!«
Časa je bilo resnično malo, za nami pa sta bili tudi naporna šola, služba in delo. A na tak dan nihče ne pomisli na utrujenost. Vsakomur je veliko več do tega, da bi presenetil drugega in mu naredil nekaj veselja. Kar se tiče darila, sem prebrala lepo misel. Takole se glasi: »Najlepše darilo, ki ga lahko dobiš, je tisto, ki ti napolni dušo.« Prepričana sem bila, da gresta naša dva moška, kot se je mami večkrat izrazila o očiju in Nejcu, prav po takšna darila. A ni bilo povsem tako ...
Nejc je – po lastnem pripovedovanju – takoj ko ga je oči spustil iz avtomobila, stekel v prodajalno Petarda. »Kakšen božič pa bi bil, če ne bi imel vsaj trideset petard v žepu!« si je mislil nadvse zaneseno. Vse leto je hranil denar za to, poleg tega pa je v neki stari knjigi prebral: »Vse velike praznike so na kmetih praznovali tudi tako, da so pokali z možnarji. In kaj je možnar? To je taka priprava, v katero se da strelivo, potem pa se strelivo prižge in zadeva močno poči. To so delali predvsem fantje in mlajši moški.« Čeprav Nejc ni imel pojma o tem, kakšen je možnar, mu je bilo všeč tisto, da zadeva močno poči. Pomeni, da so zganjali hrup in preganjali zle zimske duhove že od nekdaj. Po Nejčevi razlagi je to sodilo k pravilu št. 2, po katerem je treba božič praznovati po pravih slovenskih šegah in navadah. Nejc sicer ni bil stoodstotno prepričan, ali se je pokalo tudi na sveti večer in na sam božič ali pa kak dan pozneje, vsekakor pa je že kar moral biti ustrezno oborožen s petardami. Vsi njegovi sošolci so imeli vedno polne žepe petard, pa jih sam ne bi imel vsaj trideset. Pri tem ga je navadno tudi nekoliko zaneslo. Šel jih je kupit trideset, zraven pa je nabavil še nekaj drugih zadev, predvsem takih, ki so močno počile, pa tudi kako raketo, žvižgajočo kačo in še kaj drugega.
Hudo pri tem je bilo samo to, da mu petard zadnja leta ni prinesel ne Miklavž ne Božiček ne dedek Mraz. Vsi trije dobri možje so postali naenkrat sila škrti in so se vsi po vrsti delali, kot da petard ne poznajo. Saj res, tole bo že za raziskovalno nalogo! Decembra nas obiščejo trije dobri možje. Slovenci imamo srečo, da poznamo kar vse tri. V noči s petega na šesti december pride v hišo Miklavž. Pravzaprav sveti Miklavž. Navadno ga spremljajo angeli z velikimi dolgimi perutnicami in tudi parkeljni, črni hudički z rožljajočimi verigami. Pozneje sem v Ovščevi Veliki knjigi o praznikih prebrala:»Sv. Nikolaj, ki mu pri nas pravimo Miklavž, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov, v dobršnem delu Evrope pa ga med zimskimi svetniki po priljubljenosti ne poseka nihče.« Prevedeno v našo prakso: pri nas je bilo tako, da smo pri babici dobili v peharju nekaj orehov, rogljičev in kake nogavice, kaj več pa ne.
»Saj bi vam sveti Miklavž prinesel kaj več, pa mu niste nič naročili,« se je vsako leto znova smehljala babica, midva z Nejcem pa sva navadno samo debelo gledala, na katerem planetu sva se rodila. Rečeno drugače, Miklavž nam do tistega časa ni nosil veliko, petard pa sploh ne. »Dedek Mraz naj bi s svojim živalskim spremstvom prihajal iz Sibirije, vendar v Rusiji na splošno velja, da se to bitje pripelje iz norveškega mesta z imenom Budo.« Toliko o dedku Mrazu. Zadnje čase ni nosil nič. Ko sem bila še majhna, sem dobila vrečko igrač ali pa kar bon za igrače, za katerega je mami potem kupila kak pulover ali škornje. Zadnja leta nas je povsem zapustil, kaj šele, da bi nosil Nejcu petarde. Tako se je moral Nejc – ker na božička v tem primeru pač ni mogel računati – opreti samo nase. Zaupaj vase in v svoje kljuse! Don Kihot in Sančo Pansa bi ga bila vesela.
Stopil je torej do prodajalne Petarda in nameraval kupiti trideset primerkov božično-novoletnega eksploziva. Hotel je torej samo to, da bi zadeva močno počila, kot so nekdaj močno pokali možnarji. Na vratih ga je ustavil napis:
»Mladoletnim osebam petard ne prodajamo!« Nejc se je tedaj prvič v življenju srečal s samim seboj. Imel se je že za odraslega, tako rekoč godnega za vojsko, ki so jo prav tistega leta ukinili, petard pa ni mogel kupiti. Star bi moral biti vsaj šestnajst let. A fantje so iznajdljivi. V prodajalno so prihajali tudi starejši moški, predvsem seveda očetje, in prav ti so najbolj uživali, če je njihov sinček vrgel med ljudi nekaj petard. Meni so se zdeli kot mali črni hudički z rdečimi jezički. Na stopnicah, ki so vodile v prodajalno, je nastala prava gneča. V samo prodajalno so vstopali samo starejši kupci, mlajši pa so opravili nakup že kar zunaj, na stopnicah. S pomočjo posrednikov pač.
»Gospod, ali bi mi hoteli nabaviti sto petard? Denar imam tukaj. Dam vam za pivo!« »Gospod, bodite toliko prijazni, pa še meni petdeset petard in še kaj močnejšega. Z veseljem vas pozneje povabim na brizganec.« »Gospod, samo sto petard, pa bova vse življenje največja prijatelja.« Trgovina je cvetela presenetljivo dobro. Ker pa je bil to božični čas, nihče od posrednikov za to ni pričakoval plačila. Vsi so se zadovoljili samo s prijaznim nasmehom. Nejc je najprej zaprosil nekega močnejšega gospoda, pa mu ni mogel ustreči, ker je imel že deset naročil in se je bal, da bo med seboj zmešal ves denar. Potem je zaprosil nekega komaj polnoletnega fanta, pa mu je odvrnil, da je še premlad. Potem je zaprosil gospoda srednjih let ... »Gospod, ali bi hoteli še meni kupiti ... ?« Še preden je izrekel stavek do konca, se je zdrznil. Prosil ni nikogar drugega kot – lastnega očija!
»Seveda ti jih bom kupil!« je bil oči takoj ves prijazen. »To pa že moraš imeti. Koliko pa? Sto, dvesto? Pa še nekaj raket bom nabavil in bakle, s katerimi bomo šli k polnočnici. Če že praznujemo, moramo praznovati tako, kot je treba!« Nejc je bil nad očijevo darežljivostjo močno presenečen. Navadno se je zaradi petard vsaj na zunaj, zaradi lepšega, nad njim jezil. Nabavila sta dvesto petard, deset raket in osem bakel. Štiri za k polnočnici in štiri za vrnitev domov. »Tako, zdaj sva dobro opremljena!« je stopil oči iz prodajalne sijočega obraza. »Če nič drugega, pokalo bo kot na fronti!« Tisti trenutek na svetu ni bilo srečnejšega človeka od Nejca z dvesto petardami v žepih. Zdaj pa sledi dramatični zasuk! Za vogalom ju je ustavila policija. Pravzaprav je ustavila samo Nejca. »Fantič, kaj pa imaš v žepih?« Oči je otrpnil kot hipnotizirana kača. »Nič ...« se je kljub našim božičnim pravilom zlagal. »Kruh ... In sladkarije.« Policist je pogledal očija in ga vprašal: »Poznate našo akcijo: ›Za vrnjene petarde dobiš dobrote iz naše slaščičarne!‹ No, jo poznate?« »Ne čisto dobro ...« se je oči skušal izmotati iz zapletenega položaja. »Fantič, stopi z nami tjale na policijsko postajo!« je rekel glavni policist proti Nejcu. »Vi ga lahko spremljate.« Očitno je šlo za dobro pripravljeno zaroto. Morda celo za sodelovanje s trgovino Petarda. Vsi so v trgovini petarde kupovali, za vogalom pa jih je čakala policija. Tako očiju kot Nejcu je postalo naenkrat bolj vroče kot sredi poletja. »Petarde, prav vse, do zadnje, vrzita prosim v tistile sod z vodo, potem pa stopita v sosednji prostor in si v naši slaščičarni izberita nekaj sladkega za božič.«
Kaj sta hotela drugega: morala sta ubogati! Nerada, a vendarle. »No, no, le obrni vse žepe naokrog! Tudi vi, gospod! Starši morajo biti vzor svojim otrokom. Saj je to vaš sin, ali ne?« »Je!« oči Nejca vendarle ni zatajil. »No, zato pa! Saj ne bosta prav nič na škodi. Vaša gospa in vsi drugi vaši otroci – če jih seveda še kaj imate – vam bodo hvaležni. Še nocoj boste lahko na ducate teh bonbonov obesili na božični drevešček, pozneje pa jih boste v krogu svoje družinice tudi pojedli. Boste videli, da bo to najslajši božič!«
Nejc je – sicer sila nerad – jezno zmetal vse petarde v velik sod z vodo. Pri tem je nehote potočil dve debeli solzi. Dve krokodilji solzi. Joj, koliko petard je že potonilo v tej vodi! In koliko solza se je potočilo ... »Vidite, kako hitro se da premagati temno plat v človeku!« je kot kakšen kaplan popridigal glavni policist. »Gotovo sta zdaj oba zelo ponosna nase, ko sta tako obložena z bonboni in drugimi sladkarijami.« Nehoten nakup je bil res velikanski! Nejc ni imel še nikdar v življenju toliko različnih sladkarij. Meni je bila zgodbica všeč predvsem zaradi poučnosti. Vedela sem, da bo naša ljuba Emilija Ravnik kar dol padla, ko bom v raziskovalni napisala tole o petardah in bonbonih.
Vendar zgodbica še ni končana! Malce je je ostalo tudi samo za Nejca. Nejc – spreten, kakor je – je tisti trenutek, ko je policist pripravil kratek zapisnik o njunih petardah, stegnil roko v sod in na hitro – kot se je izrazil – rešil škatlico z desetimi petardami iz vode. To je naredil seveda tako, da tega ni nihče opazil, niti oči ne. Naslednjega dne smo bili menda po radiu. V jutranjem poročilu o večernem in nočnem dogajanju je bilo rečeno: »Včeraj, na božični večer, se ni zgodilo nič posebnega. V celi Sloveniji je prišlo do tristo enaindvajsetih prometnih nesreč, v katerih je bila poškodovana samo pločevina, obravnavali smo sto petintrideset vlomov, največ v trgovine, policija pa je zasegla tudi deset tisoč dvesto petinosemdeset eksplozivnih sredstev, v glavnem petarde.« Poimensko nas niso omenili, toda vsi smo dobro vedeli, da so bile vmes tudi naše petarde. Konec zgodbe s petardami se bo razkril šele čez veliko strani, zato veselo berite naprej!

113

Vremenarji so imeli tisto leto srečo. Za božični večer so napovedali sneg in res je snežilo. Če ne bi, bi bili tudi tokrat oni krivi, da ni snega. Tokrat pa so bili krivi samo za to, da je začelo snežiti cele tri ure prej, preden bi bilo pametno. Sneg je začel rahlo naletavati namreč že popoldne in bolj ko se je popoldne prevešalo v zgodnji večer, več ga je bilo. Nekateri so celo menili, da ga je pripeljal sam božiček s svojimi zlatimi sankami. A takega vpliva na vremensko dogajanje na agenciji za meteorologijo menda niso imeli. Snežilo pa je vendarle nenavadno močno.
Ko sta oči in Nejc preživela dogodek s petardami, sta se za pomiritev živcev napotila naravnost v gozd. »Za darila imava itak že sladkarij preveč!« sta menila enotno. »Gozd – to je naša svoboda, naša prostost!« je zapel oči. »Božično drevesce, prihajam pote.« Tole, kar bo pozneje zapisano v moji raziskovalni nalogi ležeče, je zapisal etnolog Ovsec. »Božično drevesce, stoječe pokonci, okrašeno z lučkami (svečami) kot središče domačega praznovanja, je posebna oblika prastarega, zelo razširjenega zimskega mlaja. Za nastanek in pojav božičnega drevesa je zelo veliko teorij. Že dosti prej, preden je drevo postalo sestavni del božiča, je pomenilo simbol upanja in veselja.« Z drugimi besedami rečeno, oči in Nejc sta šla po središče domačega praznovanja, po zimski mlaj, teoretično po ne do kraja izdelano zelenje, po simbol upanja in veselja.
»Jaz sem pa mislil, da je to samo navadna smrečica!« je pozneje izjavil Nejc, ki vedno pihne tako, da se vsi zamislimo. Sama sem pozneje ugotovila, da je z drevescem približno tako kot z Miklavžem, Božičkom in dedkom Mrazom. Miklavž je priporočal, da bi se tedaj posejalo v posode žito. Do božiča je ozelenelo in s svojim čarom zelenja polepšalo praznik. Novoletna jelka, pod katero je dajal darila nekdanji dedek Mraz, je bila v bistvu božično drevesce, le da jelka ni bila smreka, temveč jelka, torej smreki podobno drevo, stala pa je navadno v veliki dvorani, v tovarni ali na prostem, medtem ko je božično drevesce vedno stalo v samem domu. Zadeva je bila zapletena samo na videz, v samem jedru pa zelo preprosta. Kakor koli že, oči in Nejc sta odšla v gozd po božično drevesce predvsem zato, ker se je to skladalo z našim drugim pravilom. »Spotoma bova nabrala še mah za jaslice ...« je dejal oči. Tale spotoma izvira iz tiste naše oznake, da nismo samo srečna, temveč tudi smešna družina. Seveda bi lahko brez vseh težav nabirala mah tam nekje ob koncu novembra ali začetku decembra, čisto nekaj drugega pa je bilo to delati na dan pred božičem, v času, ko je že začelo močno snežiti.
Z neba so namreč začele padati že prav debele krpe snega. Videti je bilo, kot da so imeli tam zgoraj še velike zaloge starega snega, pa so hoteli do praznikov pospraviti po vseh skladiščih. »Kam pa naj greva po drevesce in mah?« se je ustrašil oči, ko sta se z Nejcem pripeljala do prvega gozda. »Svojega gozda nimamo, v tujem pa ni preveč prijazno sekati in nabirati.« »Eno drevesce več ali manj,« je dejal Nejc in to je očija toliko opogumilo, da sta z avtom zapeljala kar naravnost v prvo hosto. Na srečo pod vejami debelih smrek še ni bilo veliko snega in sta avto lahko brez težav pustila pod prvo. »Hm, sekiro sem pa pustil doma!« je ugotovil oči nič kaj zgodaj. »Saj imam jaz nož!« se je postavil Nejc. Po svetu je namreč vedno hodil oborožen in prav zato smo bili prepričani, da bo vsaj obrambni minister, če že ne pravi predsednik vlade. Zoprno v gozdu je samo to, da postaja vedno bolj podoben neprehodni džungli in da v njem ni prav nobene majhne smreke, pa tudi jelke ne.
Hodila sta in hodila, ko je naenkrat priletelo SMS sporočilo od mami: »KO SE BOSTA VRAČALA IZ TRGOVINE, KUPITA NA TRGU BOŽIČNO SMREKO.« Da, mami je napisala prav tako! Božično smreko. Malce je še živela v starih časih, malce pa v novih. Rada bi praznovala božič, po drugi strani pa dobivala darila pod novoletno jelko oziroma smreko. Oči in Nejc sta se ob tem sporočilu zmrdnila kot še nikoli.
»Pha! Na trg pa res ne bova hodila! V gozdu je ... božičnih drevesc ... kolikor ti jih srce poželi!« Hodila in hodila sta naprej, majhnih smrečic pa nikjer. Bilo je kot v kaki zakleti pravljici. Vse naokrog so rasle same velike debele smreke, vmes se je košatil kakšen bor ali celo hrast, vse do višine njunih glav pa je rastla bujna podrast. Ob prebijanju skozi džunglo sta kar naprej vznemirjala fazane in zajce, srečala pa sta celo srno. »Glej glej, srnjak!« je naenkrat pokazal oči na srno z rogovi. »Kako pa veš, da je to srnjak? V živalskem vrtu ga sploh nimajo!« »Vem vem, še iz mladosti vem,« se je pohvalil oči. »Ko sem bil toliko star kot ti, so se srnjaki prosto pasli po vseh travnikih in košeninah. Šele pozneje se je lovska druščina toliko razširila, da so se srnjaki umaknili v gozd. Vidiš, kako lepo božično doživetje!«
Res sta ga opazovala toliko časa, dokler ju ni začutil in se z visoko dvignjeno glavo podal globlje v gozd. »Očitno so srnjaki božič že začeli praznovati in smo jih zmotili pri prazniku!« je šepnil oči proti Nejcu. »Midva pa še vedno laziva tule po gozdu in nimava v rokah še nič oprijemljivega.« Res, na delu so bile vse čarovnice sveta! Očija in Nejca so vodile globlje in globlje v gozd, a male božične smrečice jima niso pokazale.
Pozneje je glede srnjaka Nejc spremenil mnenje. »Sploh ni bil srnjak, temveč jelen. Ja, bil je večji kot krava, rogove je imel bolj razširjene kot največje grmovje, stopal pa je tako ponosno po gozdu, kot bi bil pravi kralj. Po mojem se nama je prikazal sam Rdečenosi Rudolf.« Pa smo bili spet tam! »Vsem otrokom sveta je znan božičkov jelen z imenom Rdečenosi Rudolf, imenovan tudi Rudolph the Rednose. Rdečenosi Rudolf je namreč tisti jelen, ki pripelje na sankah v naše kraje Božička. Vsi vemo, da je doma na severnem tečaju, verjetno na Laponskem, morda pa tudi na Grenlandiji, na Aljaski, na vrhu sveta. Morda domuje celo v Snežni deželi, Božični deželi, na nebu, pri Eskimih v igluju, skratka na severu sveta.«
Razlaga je seveda samo ena. Nejc kljub svoji mladosti hoče biti vedno glavni, zato je njegov navadni slovenski gozdni samotni zasneženi srnjak v trenutku postal Rdečenosi Rudolf. Kdo ve, kaj bi se z očijem še domislila, če jima mami ne bi poslala drugega SMS sporočila: »NAJ NE BO PREVELIKA IN NE PREMAJHNA. TAKA ZA NAJVEČ DESET JURJEV.« Velikost in lepota se je torej pri nas merila v jurjih.
Oči je pri tem menda nekoliko sitno zagodrnjal: »Kakšnih deset jurjev! Če jo bova dobila ... poudarek je na ČE ... potem jo bova dobila zastonj. Še bolj pa se bojim, da sva mah povsem zamudila. Pa sem mislil ubiti dve muhi na en mah.« »En mah je v tem trenutek en zamah,« je tako pametno dodal Nejc, da bi ga oči kmalu mahnil po betici, saj mu ni bilo prav nič do duhovičenja. Sneg je namreč padal vse močneje in močneje, veje so ga stresale za njun ovratnik vse pogosteje, lepega božičnega drevesca pa ni bilo nikjer.
»Predlagam, da greva bolj na zahod. Tam je morda kaj več smrečic,« je rekel oči. »In nekoliko bolj severno. Božiček in vse drugo okoli njega prihaja s severa,« ga je dopolnil Nejc. Rezultanta gibanja je bila torej severozahod, kar je v njunem primeru pomenilo – bila sta namreč brez kompasa, luči in drugih pripomočkov – da sta odšla naravnost proti jugu. Vsaj pozneje se je izkazalo tako. »Kdo bi si mislil, da je tole nabiranje mahu tako naporno!« je ugotovil oči, ko je imel v čevljih že tako mokro, kot bi imel svojo pravo pravcato zasebno mlakužo. »In zdi se mi, da je Rdečenosi Rudolf poskril tudi vsa primerna drevesa!« Spet sta hodila in hodila, noč pa ju je vedno bolj stiskala v svoj obroč. Pravzaprav je bila okoli njiju le ena sama neskončna belina.
Tedaj je priletelo tretje sporočilo: »VRNITA SE ČIM PREJ. PRI NAS SNEŽI! JUHUHU, PRAVI BOŽIČ JE TU!« Mami je znala biti včasih prav po otroško razposajena. Res se je zdelo, kot da je pravo doživetje božiča odvisno predvsem od snega. »Midva pa leživa na ležalnikih v Avstraliji in se sončiva,« je pokomentiral oči mamino sporočilo. Malo pred tem se jima je namreč vsul za vrat pravi plaz snega in sta bila oba že bolj ali manj podobna Božičkoma, s to razliko, da nista imela nobenih plaščev, temveč le premočeni vetrovki. Hodila in hodila sta naprej ter se končno ustavila pred delom gozda, kjer so rastle same – smrečice! »Božiček naju ima rad!« sta si skočila v objem in se takoj lotila z nožičem prve večje lepe smrečice, take za deset jurjev. Ko sta jo skorajda odrezala – nožič pač ni bil najbolj primeren za tako delo – je Nejc odkril še lepšo. »Predlagam, da vzameva obe. Tole bomo nesli babici, naša pa bo tista v kotu!« Oči si ni dal dvakrat reči. Odrezal je še drugo. Tako sta imela vsak svojo smrečico, vsak svoje božično drevesce.
Naenkrat je nastala težava. »Kje pa sploh sva?« »Kje se pride – iz gozda?« »Po mojem morava iti nekoliko bolj levo.« »Po mojem pa desno in proti severu.« »Kje pa! Avto imava ob cesti. To pa je čisto na vzhodu.« »Ne bodi smešen! Pustila sva ga vendar na jugozahodnem delu gozda.« Najprej sta skušala najti svoje stare sledi. Ni jih bilo več. Prekril jih je sneg. Nato sta odšla po očijevih napotkih. Po petnajstih minutah sta se spet znašla v gozdiču, kjer sta že bila. Zatem sta poskusila še Nejčevo smer. Po desetih minutah sta se znašla pred velikanskim močvirjem. »Kaj pa zdaj?« »Kaj pa zdaj!« Spet sta hodila in hodila, a prave poti nista našla. Obrnila sta in se zapodila v drugo smer. Tudi od tu nista našla ceste. Na koncu sta se odločila, da pokličeta 113. Policijo. »Navsezadnje zato plačujemo davke, da nama pomagajo.«
Dežurni policist ju je natančno zaslišal, kje sta pustila avto in kje sta se spustila v globlji gozd. »Verjetno sta nekje med Golim rebrom in Dolnjo Dobravo,« je ugotovil strokovno. »Takoj vaju pridemo reševat. Prosim, ne vedite se panično. Ostanite pri telefonu in se oglašajte na vsak naš klic. Medtem pa se ne premikajte. Na srečo imamo na voljo tudi oba policijska psa. V nekaj urah bomo pri vama.« »Kako prosim?!« je ogorčeno odvrnil oči. »To je dela komaj za nekaj ... minut! Saj sva čisto blizu ceste. Le iz gozda ven ne znava priti.«
Na koncu se je izkazalo, da je šlo vendarle za srednjo pot. V gozdu sta res zašla, vendar ne tako hudo, da ju policisti ne bi našli do jutra. Le dober streljaj od ceste sta ju namreč vsa premočena in premražena našla – policijska psa! Ko sta ju odkrila, sta začela na ves glas lajati in kazati zobe. Groza! Vse naokrog bel sneg in metrski pasji čekani. A to še ni bilo vse! Ko sta do njiju prihitela policista, je prvi vprašal: »Kaj pa imata tisto ob sebi? Ali ne vesta, da je sekanje malih dreves v gozdu prepovedano? Tole ne bo ravno nizka kazen. Reševanje je zastonj, za smrečice pa vaju bom oglobil z denarno kaznijo petdeset tisoč ...«
»Saj imava samo eno!« se je znašel Nejc. »Tole, ki jo imam jaz v rokah, sem našel že na tleh ...« »No, naj vama bo! Ko je ravno božič! Kako se že pišete? Erjavec?« »Pa zdaj lahko vsaj smrečico vzamem s seboj?« je na koncu, ko je bilo že vse uradno zapisano, vprašal oči. »Seveda ne. Drevesce je del dokaznega gradiva v postopku proti vam.« Šlo je torej za afero gospod Erjavec proti smreki oziroma gospod Erjavec proti državi. Izhodiščna cena petdeset tisoč. Plačilo v dveh obrokih po praznikih. Podnaslov Vsaka šola nekaj stane.
Pozneje sta oči in Nejc ugotovila, da sta jo odnesla še poceni. Vedno je tako, da se na koncu zmeraj nekaj splača. Lahko bi bilo še slabše. Smrečici sta namreč posekala v gozdiču, kjer jih je imelo gozdno podjetje posajene za trg. Če bi ju ujel čuvaj, bi plačala kazen podjetju in še policiji. Seveda pa nismo ostali brez božičnega drevesca. Ko sta se oči in Nejc, mokra in jezna, vračala domov, sta kar na pločniku kupila prelepo drevesce. Poldrug meter visoko in tako košato, da mu ni bilo para. Stalo pa je samo pet jurjev. Tako sta že tu profitirala pet jurjev, ki smo jih pozneje dali za kazen. Po praznikih smo bili omenjeni tudi v časopisu: »Policija je na samem kraju sekanja dreves zajela enainosemdeset nepooblaščenih oseb in jih kaznovala z mandatnimi kaznimi do sto tisoč tolarjev.«

Telefonska potica

Tudi doma so se medtem dogajale dramatične stvari. Do tistega časa smo menili, da je praznovati lahko, a smo se vsi po vrsti zmotili. Posebno še, ker smo hoteli prodreti v bistvo božičnega praznika. »Zamiži in mi povej, kaj zate predstavlja božič!« mi je naročila mami. Res sem zamižala in začela naštevati: »Božič je sneg, pa jaslice, polnočnica, orehova potica ...« »Stoj!« je zavpila mami, kot bi vodila kviz Najšibkejši člen. »Odgovor je pravilen!«
»Ja, in?«»Če se že gremo pravi božič, danes in tukaj, potem ne sme manjkati najbolj izvirna slovenska jed – božična potica. In to narejena doma!« Do tistega časa smo božično potico dobivali pri babici. Vedno jih je spekla več: eno zase, ki smo jo v glavnem pojedli mi, ko smo bili pri njej na obisku, po eno pa je dala otrokom in vnukom. Torej tudi naši mami in nam. »Hočeš reči, da bomo šli po potico že kar danes k babici?« sem previdno vprašala. »Ne, pač pa sem se že domov grede odločila, da bom potico tokrat prvič v življenju spekla – sama!« Pogledala me je tako, kot bi ona zmagala pri Waterlooju.
»Pa jo znaš ... speči?« sem rekla izredno milo, s popolnoma neznatnim vprašajem na koncu stavka.»Kako: ali jo znaš?« je zrastla kot ravnatelj pred redovalno konferenco. Takoj nato je sledil odločen odgovor: »Če jo zna speči več sto tisoč slovenskih gospodinj, če je potica naša najbolj izvirna jed v Evropi, če se s potico ukvarjajo tako etnologi kot gurmani, pa se ne bi znala malce pozabavati z njo tudi jaz!«  Bila je tako ognjeno samozavestna, da sem se je kar malce zbala. »Seveda pa mi boš pri tem nekolikanj pomagala tudi ti, draga moja Tinca!« Kadar je bila posebej razpoložena, je uporabljala take besede, da so mi šli kar lasje pokonci. Nekolikanj je namreč v Erjavčevem jeziku pomenilo veliko, precej, nenavadno mnogo. A na take stvari sem bila pripravljena.
Po drugi strani pa mi je bilo všeč. Božična potica je bila tako slavna in hkrati dobra reč, da bo naša gospa profesorica zagotovo presrečna, da sem odkrila tudi to posebnost božiča. »Prinesi knjige, kuharice!« je ukazala mami. »Jaz bom poiskala svoj zvezek z recepti.«
Pri hiši smo imeli – tako kot povsod drugod – namreč na desetine različnih kuharic, mami pa se je rada pohvalila tudi z zvezkom, ki sta ga skupaj z babi pripravili tik pred mamino poroko. V babičini kuhinji sta namreč visela dva prta. Na prvem je po srbohrvaško pisalo: Kuvarice, skuvaj ručak fino, pa ćeš dobiti novaca za kino. Pomeni, da je babica rada hodila v kino, vendar denarja ni dobila, če ni prej skuhala dobrega kosila. Na drugem pa je čisto preprosto pisalo: Ljubezen gre skozi želodec! Na njem sta bila naslikana mlada zaljubljenca, ki jesta z roko v roki istega ocvrtega piščanca. Vsekakor prava predzakonska idila. V tem slogu sta babica in mami tik pred zakonom pripravili tudi mamičin veliki zvezek z recepti. »Najprej zberiva vse na temo božična orehova potica. Več virov bova imeli, lažje jo bova spekli.« Zaslutila sem, da tonem vse globlje in globlje. Vse skupaj je nekoliko spominjalo na očijeve in Nejčeve petarde ter na božično drevesce in mah. A rešitve ni bilo. Po drugi strani pa sem bila tudi vesela, da bom lahko od blizu videla, kako se tej stvari streže.Po nekaj minutah sva imeli za peko potice zbrane vse poglavitne vire:
a) Mamin zvezek z recepti. Bil je že nekoliko oguljen, ob raznih stiskah zmečkan, listi prepognjeni in popackani, kljub temu pa je bil to osnovni vir.
b) Sedem kuharic. Dosegljivih je bilo sicer samo šest, toda k njim sem dodala še svoje božično darilo mami. To je bila najnovejša Kalinškova kuharica v predelavi pred nedavnim umrle sestre Vendeline.
c) Kuharske kartice. Mami jih je kupovala na obroke, jih shranjevala v kuhinjski omari, uporabljala pa jih ni nikdar.
d) Internet. Na njem sem našla odlično raziskovalno nalogo, ki sta jo pripravili učenki Darja Peterca in Meta Perme s pomočjo mentorice Anete Rakovac in somentorice Ivane Perme leta 2002.
e) Listki, razporejeni po predalih. Mami je tu in tam dobila kak koristen kuharski ali pekovski nasvet, pa ga je shranila zdaj tu zdaj tam.
f) Telefonski pogovori z babico, prijateljicami in sosedami. Večkrat sva kuhali kar po babičinih in drugih telefonskih napotkih.
g) Drugi viri. Sem sem štela šolske vire ipd.
h) Rečeno na kratko, zadeve se je bilo treba samo lotiti, virov je bilo čez glavo.
Sama sem najprej pokukala v raziskovalno nalogo, objavljeno na internetu. Predvsem mi je bila naloga všeč zato, ker sem spoznala, da sta si tudi dve moji neznani kolegici pred časom uničili praznike s podobno božično temo. Že uvod je bil nadvse vabljiv.

»Zopet so prazniki, zopet bodo naše mame poskrbele za množico prazničnih jedi. Moja mami je zamesila testo za potico. ›Mami, kdo te je naučil delati potico?‹ Takoj je začela pripovedovati, da jo je potico naučila delati tašča. Vsakokrat ko so se začeli prazniki, je stara mama že zgodaj zjutraj zamesila testo. Ko je bila potica pečena, jo je dišečo in lepo zapečeno prinesla v našo kuhinjo in jo postavila na mizo. ›Mami, kdaj boš pa ti spekla potico?‹ jo je vprašala starejša sestra. ›Saj jo vedno speče stara mama,‹ ji je odgovorila. ›Kaj pa bo, ko stare mame ne bo več? Ali takrat ne bomo več jedli potice?‹
Moja mami se je zamislila in staro mamo prosila, naj jo nauči peči potico. Ob klepetu in ob prijetnih vonjavah iz pečice sem tudi sama pomislila, da je ne znam speči, čeprav že marsikaj skuham in spečem. Ali jo moje sošolke znajo? Mogoče bi se morala tudi jaz naučiti…« Na hitro sem preletela tudi naslednje zanimive misli: »Misliva, da večina naših mamic potico kupi ali dobi. Hiter način življenja, zahtevna delovna mesta in pomanjkanje časa jim onemogočajo, da bi vse naredile same. Za pripravo potice potrebujemo kar nekaj ur, zato pa nam industrija ponuja veliko pripravljenih slaščičarskih in pekovskih izdelkov. Meniva, da imajo naše babice več časa za peko potice, zato jo večkrat spečejo tudi za svoje otroke in vnuke. Pri nas doma je potica na mizi za božične in velikonočne praznike. Včasih jo spečemo ob posebnih praznovanjih. Verjetno je tako tudi v drugih družinah. Največkrat spečejo orehovo potico, in sicer z rozinami ali brez. Drugi novodobni nadevi so redkeje uporabljeni, večkrat zgolj iz radovednosti.« Torej je podobno kot pri nas tudi drugod. In potem še tisto, kar je pozneje pristalo v moji raziskovalni nalogi, navdahnjeno pa je bilo s strokovno literaturo gospodov Valvasorja, Bogataja in Kuharja. Slednji se je res pisal Kuhar, čeprav potice nisva kuhali, temveč pekli.
»Slovenska potica spada med značilne močnate jedi v Sloveniji. Že več stoletij je na prazničnih mizah slovenskega kmeta in meščana. Gospodinje jo spečejo ob rojstvu, za poroko, za veliko noč, za božič, ob praznovanju godu zavetnika cerkve … Poznajo jo v vseh slovenskih pokrajinah. Potica je bila in je najboljše pecivo. Naše gospodinje pripravljajo 50 vrst potic, ki se razlikujejo predvsem po nadevu in namembnosti. Slovenske potice so znane izven naših krajev. Recepte za peko najdemo tudi v tujih kuharskih knjigah, kjer je označeno, da izvirajo s Kranjske (nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji).
Po nastanku so potice mlajše kot razni drugi kruhi. Omenja pa jih že Valvasor v svojih knjigah. Oreha raste tu veliko vsake vrste: velikega, debelega, laškega in drugačnega, mehkega in trdega, podolgovatega in okroglega. Preprosti človek ga suši za jed, a ga veliko porabi tudi za neki kruh v božičnih dneh; in temu kruhu, ki bo o njem več povedano v navadah in običajih prebivalcev, pravijo potica.« (str. 65)
»Za božične praznike je spet drugo pecivo. Testo zvaljajo prav natanko kot list ali papir in ga namažejo z zdrobljenimi in z medom pomešanimi orehovimi jedrci; to zmes zvaljajo, stisnejo ali zvijejo v krogu, da postane kakor hleb kruha. Naposled speko in, ko je pečeno, se imenuje potica. Tudi pri plemičih in meščanih peko take potice ob istem času in prav na isti način. Delajo jih tudi brez medu, samo z zdrobljenimi orehovimi jedrci. Marsikdo jih pripravlja tudi s sirom ali z drugimi stvarmi, razen o božiču, zakaj tedaj jih povsod mesijo z orehi in medom.« (str. 180)
»Sedanje ime potica je najbolj verjetno nastalo iz prvotne besede ›povitica‹. Pečemo jih v modlih, ki jim dajejo obliko. Oblike modlov so izraz ljudske ustvarjalnosti in domišljije. Mnoge so se ohranile do danes.Po potici radi sežemo zaradi okusnosti (nadev) in lepe zunanje podobe (različne oblike). Vsi stari modli za potice so okrogli. Nekateri imajo v sredini tulec. Pečena potica ima zato obliko obroča ali kolača. Kdaj se je peklo določeno vrsto, presodimo po nadevu. Nekatera živila so bila ljudem znana že od nekdaj. Mednje sodijo orehi, lešniki, med, meta, skuta, smetana, ocvirki, slanina, suho sadje … Čokolado, kakav, kokos in druge nadeve so prinesle šele svetovne trgovske menjave. Rozinova potica je razvojno mlajša vrsta. Najprej so jo pripravljali v mestih, potem pa se je uveljavila tudi v kmečkem okolju.
Prvotne potice niso bile sladkane, ker sladkorja še niso poznali. Za sladkanje so uporabljali med. Tončka Zupančič (pri njej sva spekli potico v krušni peči) nama je povedala, da so po 2. svetovni vojni pekli rožičevo potico. Stolkli so rožiče. Mama je potico namazala tako na tanko, da si komaj opazil. Sladkorja niso mogli kupiti, ker se ga sploh ni dobilo. Vendar je bila to najboljša sladica, saj otroci niso bili razvajeni.
Testo za potice je kvašeno. Značilno je, da ga namažemo z nadevom. Nato ga zavijemo in damo v pomaščen model. Na obeh koncih ga obrežemo. Tako dobimo lep obroč, saj se testo lepo stika. Odrezane štrukeljčke spečemo posebej.« O strokovnem ozadju sem zdaj vedela skorajda vse. Mami je takoj potem, ko je preletela moje sprintane liste, odprla svoj zvezek, kjer je z velikimi črkami v naslovu pisalo:
OREHOVA POTICA
Takoj pod naslovom je bil debel podnaslov oziroma opozorilo:
VSE SESTAVINE IN POSODA, TUDI PRT, MORAJO BITI TOPLI!!!
Zatem je sledil posebej recept za testo in posebej za nadev: ¾ l mleka (lahko malo vode?), precej toplo, 5 jajc, 3 žlice margarine ali masla, 10 žlic sladkorja, malo limonine lupine, rum, sol, 2 vanilija, za 6 din kvasa, stopi v mlačnem mleku.Počasi dodajaj moko in stepaj, da se delajo mehurčki. To delaj toliko časa, da se loči od sklede.
KVAS VLIJ V MLAČNO TESTO! KO ŽE DODAŠ VSE OSTALE SESTAVINE!
Potem daj testo vzhajati. Ko pride ›gor‹ in to visoko, ga streseš na pomokan prtič, ga razpoloviš in oblikuješ hlebčke. Enega pustiš na mizi, da ponovno vzhaja, da se lažje razvalja, drugega daš v skledo, da takoj vzhaja še enkrat. Potem razvaljaš. Prerežeš robove, namažeš z nadevom in znova daš vzhajati. Do ¾ pleha. Preden daš v pečico, testo prebodi na nekaj mestih na vrhu z zobotrebcem, da spustiš zrak iz testa.
NADEV
1 kg orehov, 2 kisli smetani, malo margarine, precej sladkorja (30 dag), rum, po potrebi dodaš vroče mleko in 1 jajce. PAZI, DA NE VLIJEŠ PREVEČ MLEKA!!!
Mami se je ob tem globoko zamislila, potem pa izjavila: »Vidiš, draga moja Tinca, da potice ni tako enostavno speči. Že ob prebiranju maminega recepta se poraja kup vprašanj ...« Pomagala sem ji pri naštevanju.
1) Zakaj mora biti vse toplo? Ali je v redu toplota centralne kurjave ali pa mora biti to toplota krušne peči in stare kmečke hiše?
2) Zakaj lahko mleku dodamo malo vode? Ali zaradi pomanjkanja mleka ali zaradi boljšega okusa?
3) Zakaj 3 žlice margarine ALI masla? Kaj je boljše? Ali v času pisanja tega recepta v trgovinah ni bilo masla?
4) Koliko je za 6 din kvasa? Treba bi bilo pripisati letnico zapisa in imeti ob sebi tečajno listo.
5) Zakaj se delajo mehurčki? Je to dobro ali slabo? Mora biti mehurčkov več ali manj?
6) Zakaj testo vzhaja? Verjetno zaradi kvasa. Ali vzhaja samo od sebe ali ga je treba še kako k temu spodbuditi? 7) Kako se pomoka prtič? Verjetno z moko, vendar kako močno?
8) Zakaj je treba testo razpoloviti? Ali se ne da narediti potice v enem kosu?
9) Zakaj mora testo vzhajati do ¾ pleha? Zakaj ne do vrha?
10) Ali je pleh pekač?
11) Ali je lahko namesto pleha lončeni model, kakršnega je oči kupil mami za dan žensk?
12) Zakaj je treba prebosti testo na vrhu z zobotrebcem? Ali se lahko uporabijo tudi vilice ali kaj drugega? 13) Kakšni orehi so potrebni za nadev?
14) Koliko je to malo margarine? Pol kilograma ali pol žlice?
15) Zakaj je treba dodajati rum? Ali ni rum škodljiv za otroke? Minister za zdravje priporoča, da alkohola ne smemo piti, posebno otroci ne.
16) Zakaj je treba uporabljati vroče mleko? Koliko vroče? Tik pred zavretjem ali mlačno?
17) Zakaj je treba paziti, da ne vliješ preveč mleka? Kakšna zanka je tu?
Spet sva ugotovili, da potice ni tako lahko speči. »A jo bova! Pokliči brž po telefonu babico in prinesi še tiste tvoje liste iz tuje raziskovalne naloge!«  Babica me je bila nadvse vesela. Najprej bi rada vse izvedela o moji šoli, gospeh profesoricah in gospodih profesorjih, nato o fantih in prijateljicah, šele nato sva prišli k potici.
Da zadevščino za vse moške bralce, ki jim peka potice sploh ni zanimiva – jedli pa bi jo, kajne? – nekoliko skrajšam, naj povem, da se je naslednjo uro pri nas odvijal pravi telefonski prenos. Babica je dajala napotke, jaz sem napotke posredovala mami, ona pa je vse skupaj izvajala v praksi. Telefonska žica je res postajala vse bolj razgreta, slušalka pa vroča kot pečica, toda peka je kljub temu potekala kar v redu. »To bo telefonska potica!« sem ugotavljala že tedaj, ko sem visela na telefonu komajda pol ure, pa sva bili šele pri testu. Česar si nisva upali vprašati babice, sva našli v raziskovalni nalogi. »Najtežje od vsega je bilo zamesiti testo. Močno so naju bolele roke. Moko sva presejali v skledo in jo pustili več ur v toplem prostoru, da se je segrela. Rozine sva namočili v malo ruma, ki sva ga razredčili s toplo vodo. Vse skupaj sva pustili več ur, da so se rozine dodobra prepojile. Orehova jedrca sva ločili od lupin in jih prebrali. Dali sva jih posušiti v pečico (na 50 °C), da bi se lepše in lažje mlela.
Na moko v skledi sva zdrobili kvas, prilili 0,5 dl mlačnega mleka, sladkanega z žlico sladkorja. Malo sva pomešali in tudi to dali na toplo, da bi kvas začel delovati. V lončku sva pripravili tudi že ostale sestavine: 4 dag masla, malo soli, 1 dl kisle smetane, 1 dl mleka in 3 rumenjake in to postavili na štedilnik, da bi se vse lepo raztopilo. Ko je kvas povečal svojo prostornino, sva v skledo z moko in kvasom dolili še raztopino iz lončka. Preverili sva, če je topla in ne prevroča.
Vse skupaj sva zamešali v gladko testo. Ko z roko nisva občutili nobenih grudic več, sva testo oblikovali v lep in pravilen kos z gladko površino. Pomokali sva prtič v skledi in vanj dali lep hlebček. Vse skupaj sva pokrili, da se testo ne bi preveč ohladilo ali dobilo posušeno skorjo. Nato sva ga dali v pečico, segreto na 30 °C. Povedali so nama, da je dobro, če na dno pečice damo lonček z vodo. Prostor za vzhajanje testa je tako primerno topel in vlažen. Medtem ko je testo na toplem vzhajalo, sva pripravili nadev. Zmleli sva orehe in jih stresli v posodo. V mleko sva dali sladkor in vanilin sladkor in to zavreli ter prelili čez zmlete orehe. Dodali sva še rum in kislo smetano ter premešali. Na koncu sva narahlo umešali še sneg iz treh beljakov. Pripravili sva tudi model za peko. Pomazali sva ga s koščkom masla. Po 30 minutah sva dali testo na pomokano delovno površino, ga rahlo sploščili in zvaljali v obliko pravokotnika pol centimetra debelo. Premazali sva ga z nadevom in enakomerno potresli z odcejenimi rozinami.
Vse skupaj sva tesno zavili v dolgo klobaso. Ker sta bila oba konca slabše namazana, sva krajčka odrezali in ju dali na namaščen pekač, da bi ju spekli posebej. Tesno zvito potico sva položili v pripravljen model. Potico, tako kot prej testo, sva dali vzhajati v topel prostor. Pravilno vzhajana potica poveča svojo prostornino za 50 %. Vzhajanje traja od 30–40 minut. Pečico sva segreli na 200 °C. Preden sva dali potico vanjo, sva jo namazali s stepenim jajcem in večkrat prebodli s pletilko. Potico sva pekli eno uro. Pečeno potico sva vzeli iz pečice, jo pokrili s prtičkom in pustili v modlu skoraj do popolne ohladitve. Nato sva jo stresli na desko in takoj posuli s sladkorjem v prahu. Prerezali in poskusili sva jo šele takrat, ko je bila povsem hladna.« Vseh podrobnosti najine peke orehove potice se niti ne spominjam več. Zdelo se mi je, kot bi odkrila Ameriko. »O, mami, koliko stvari ti znaš, o katerih jaz nimam pojma!« sem jo objela po tistem, ko sva potico končno dali v pekač. Babica nama je povedala tudi to, da nama prvič morda potica ne bo povsem uspela. Hotela naju je pravzaprav ubraniti pred slabo voljo. Najina prva potica bo morda imela naslednje napake:
a) Potica bo v pekaču ›ušla‹ čez rob in bo potica nepravilne oblike, ob straneh pa zažgana.
b) Bo premalo spečena. Ali pa preveč. Priporočljiva temperatura se namreč večkrat izkaže kot okvirna. Glede tega je treba imeti občutek. Še več so ga potrebovale kmečke ženske pri svojih krušnih pečeh.
c) Nadev bo predebel ali pretanek. Če je predebel, sva testo preslabo razvaljali, če je pretanek, preveč.
d) Skorja potice bo odstopila. Gre predvsem za estetski videz, sicer pa potica ni bistveno slabša po okusu.
In tako dalje. Po kratkem posvetu z mami sva ugotovili, da sva v dveh urah postali doktorici znanosti oziroma doktorici peke potice, pa čeprav bo vsa surova, vsa zažgana ali povsem brez nadeva. Ob tem sva prav iz dna srca vzkliknili: »Zdaj šele vem, zakaj je potica naša velika posebnost!«
»In kako nekritično jo potem moški – oprostite izrazu – požrejo! Zdi se mi, da tedaj, ko odpirajo usta, prav po moško neprijazno in nepremišljeno uničujejo naše plemenito delo!« Ker nama je po tistem, ko sva potisnili v pekač svojo prvo orehovo potico, ostalo še ogromno testa, sva iz tega naredili še božični kruh, ki sva ga prav po Kuretovo imenovali božični kruh ali poprtnik ali poprtnjak. Za raziskovalno nalogo sem iz Kuretovega Prazničnega leta Slovencev – podobno kot vsi novinarji na radiu, televiziji ali v časnikih – prepisala naslednje stavke: »Poleg božičnega okrasja je božična peka med najstarejšimi znamenji božičnega praznika. Tudi božični kruh, imenovan po različnih pokrajinah različno, sega še v predkrščansko dobo. Pravzaprav božični kruh dobiva posebno, obredno mesto.« Po stari navadi sva potem, ko sva testo z božično potico in božičnim kruhom potisnili v pekač, naredili še nekaj ducatov piškotov. To nama je šlo lažje od rok.
Mami je pripravila še piškotno testo, sama pa sem izrezovala iz njega zvezdice, lunice, ptičke in drugo. Nekaj ducatov sva jih pomočili tudi v limono in sladkor, druge v cimet, tretje sva pozneje oblili s čokolado. Vsekakor se je naša mala kuhinja tistega popoldneva spremenila v potičnico, piškotnico in čokoladnico. Če to ni pravljica! Pripis. Kar se tiče potice, bi vam rada še povedala, da ne obstaja samo orehova potica. V mojem božičnem darilu, torej v moji kuharici, piše, da Slovenci poleg orehove potice radi pripravljamo še orehovo potico z rozinami, pa tudi čokoladno potico, potico iz ajdove moke in z orehi, kokosovo, lešnikovo, makovo, mandeljnovo in medeno potico, pa tudi ohrovtovo, ohrovtovo z gobami, omletno s svinjino, pehtranovo ali drobnjakovo, ponarejeno medeno, čisto rozinovo in rožičevo. Rečeno drugače, z mami imava dovolj dela do moje stoletnice in še kako leto čez.

Brez jaslic ni božiča

Tik po usodnem trenutku, ko sva dali orehovo potico v pečico, je priletelo v moj telefon Nejčevo SMS sporočilo: »MAHU NE BOVA PRINESLA. PREVEČ SNEŽI. DRUGO OSEBNO. LP!« Sporočilo je bilo nekam pretirano resno, povsem netipično za našega veselega Nejca. »Glavno je, da sta našla božično drevesce!« je menila mami. »Boš videla, kako jima bo po postavljanju dreveščka teknila najina potička.« Pri mami sem že večkrat opazila, da tedaj, kadar je dobro razpoložena, uporablja same pomanjševalnice. Tedaj midve še nisva vedeli tistega, kar veste vi iz prejšnjih dveh poglavij, pa tudi vi še ne veste, kako se bo zgodba o petardah nadaljevala.»Jezus, kaj pa jaslice?!« je na lepem vzkliknila mami, kot bi jo nekdo špiknil s tisto iglo, s katero sta moji neznani sošolki prebodli potičino testo. »Brez jaslic vendar ni božiča!«
Pred očmi so se mi prikazale naše male plastične jaslice, ki jih je mami pred božičem prinesla s podstrehe in jih postavila v kot nad jedilno mizo. Narejene so bile iz enega kosa, od daleč so bile videti nadvse cenene in neizrazite, po moji skromni oceni niso stale več kot poldrugi tisočak tolarjev.
»Ali ne boš šla ponje? Samo ti veš, kam si jih pospravila ...« Res je bilo v naši hiši tako, da je mami vedno za vsemi štirimi vse pospravila, nato pa nas je večkrat opozorila na to, da – ko smo kaj od tega iskali – nič ne najdemo, pa čeprav bi nam skočilo v oči. Le kako bi našli, ko pa je vse pospravila ona sama! »Tisto niso nobene jaslice! Po stari slovenski šegi morajo biti jaslice narejene in postavljene doma. Navadno jih izrežejo iz lesa ali ulijejo iz mavca moški in to že več tednov pred božičem.« »Bojim se, da je za to letos prepozno!« »Čakaj!« so se naenkrat zasvetile mamine oči. »Onih dveh še ni doma, kar pomeni, da imava midve še nekaj časa. Poglej v Jano, zdi se mi, da so tam narisane figure iz jaslic. In to lepe barvne figure. Samo izrezati jih je treba, prilepiti na lepenko, vse skupaj pa prilepiti na lesen podstavek in domače jaslice bodo tu.« »Ali ne bi bilo hitreje, ko bi jima poslala sporočilo, naj kupita tudi večje kmečke jaslice?« Komaj sem stavek izrekla, sem že začela pritiskati na mobi. »SPOTOMA KUPITA ŠE VELIKE JASLICE, NAJBOLJE TAKE IZ GLINE ALI MAVCA. FIGURE SO LAHKO TUDI LESENE. VELIKOST NAJ BO ...« Mami je skočila k meni in mi vzela telefon.
»Veš kaj, zdaj mi je pa tega telefoniranja dovolj. Ali si za to, da ju izključimo? Doživimo enkrat praznik brez telefonov. Vsaj brez prenosnih telefonov. Telefonirali si bomo šele potem, ko bo praznik mimo. Samo tako bomo božič lahko doživeli v miru!« Ker je po naravi nadvse energična, mi ga je takoj izključila, isto je naredila s svojim. »Tako!« si je pomela roke, kot bi pahnila v pekel samega Satana. »Zdaj sva svobodni. Nobenih nepotrebnih vznemirjanj ne bo več.« Kaj sem hotela drugega, odšla sem po revijo in začela na veliko izrezovati iz nje lepe barvne figurice: Jožefa, devico Marijo, Jezuščka, pa tudi oslička, kravico ter pastirje in ovčke. Mami je medtem v jedilni kot privlekla veliko desko, nanjo pa naložila nekaj kamenja, ki si ga je prinesla za spomin s Krete. »Poglej, kako zunaj sneži!« sem navdušeno vzkliknila. »Prava božična idila!« »Naj kar sneži!« se ona tokrat ni dala motiti. »To bo za pozneje, za lepo polnočnico. A za to je še čas. Zdaj morava postaviti jaslice. No, ali sploh kaj veš o jaslicah?«
Takoj sem vedela, da gre za mojo raziskovalno nalogo. »Poglej, v cerkvi so zastonj delili tole lepo revijo. Izdaja jo Društvo prijateljev jaslic!« V njej sem prebrala veliko koristnega za mojo nalogo. »Jaslice so plastična upodobitev prizora Kristusovega rojstva v panoramsko oblikovani pokrajini s premakljivimi figurami, ki jih postavljamo po svoji zamisli in po svojem umetniškem čutu.« Definicija se mi je zazdela tako natančna kot Pitagorov izrek.
A dalo se je prebrati tudi marsikaj bolj nežnega. Recimo o zgodovini jaslic. »Prvo jaslično plastiko, ki predstavlja dogodek v betlehemskem hlevu, je ustvaril leta 1384 brat Giovani di Bartolomeo v Fabrianu v srednji Italiji. Sam je izrezljal kip ležeče Marije z Detetom, Jožefa in več angelov, pa tudi pastirjev z jagnjeti na ramenih.«  *K nam je tovrstna ponazoritev velikega dogodka prišla v 16. stoletju. Prinesli so jo jezuiti. »Pot je bila hitro utrta. Leta 1664 so izpričane velike jaslice v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Stroške za izdelavo so krile ›odlične ljubljanske gospe‹. Figure so bile velike kar cela dva vatla.« In tako naprej.
Res so bile jaslice na začetku, podobno kot je pisalo v reviji, papirnate. Zato se je moje delo pravzaprav imenovalo vrnitev h koreninam. Žal je to početje na mojih prstih kmalu pustilo prave žulje. »Le pridno izrezuj naprej! Za šiviljo pa že ne boš!« je kmalu za mano ugotovila tudi mami in mi začela pomagati. V nenavadno kratkem času sva na mizi imeli pravo farmo ovac in pravi bataljon pastirjev, da o sveti družini niti ne govorim. »Škoda, da Nejca ni doma! To bi užival, ko bi postavljal figurice po travniku!« Mami je namreč na deski zgradila pravi hrib in travnik, zadaj pa je postavila lep hlevček. Pravzaprav je do pravih jaslic manjkala samo vreča mahu. »Čisto vsega pa ne smeva narediti midve,« je menila mami. »Nekaj mora ostati tudi za najina moška. Saj veš, kako moški radi gradijo ...«
Res ju nisva hoteli povsem prikrajšati, zato sva se odločili, da napeljeva v hlevček samo še lučko. »Pa meniš, da so tam doli v Betlehemu tedaj že imeli elektriko?« sem se zdrznila. »Verjetno ne. A kamor koli prideš, imajo danes v hlevčku tudi luč. Svet gre pač naprej.« Do tistega časa sem mislila, da sem za elektriko pravi genij. Vedela sem, da pride v našo hišo po žicah, da počaka v veliki omarici na hodniku in da plane v sobo takoj, ko pritisnem na stikalo. Tokrat pa ...* V kleti sem dobila staro svetilko, s katero si je oči pomagal pri popravilu avtomobila. Bila je precej velika, vendar druge nismo imeli. Ko sem jo prinesla v kuhinjo, je bila mami takoj za to, da svetilko postaviva zadaj v kot. »Ne bova je dali v hlevček, temveč zadaj, za njega. Tako bo videti, kot da vzhaja za hlevčkom sonce, nov dan. Božič je v bistvu luč novega upanja, novega veselja, novega življenja.« Res sva skupaj to tudi storili.
»Zdaj pa ti stopi proč, jaz pa bom vtikač vtaknila v vtičnico. Če gori očiju v garaži, bo gorela tudi tu.« »Zakaj pa naj stopim proč?« »Za vsak primer. Pri elektriki človek nikdar ne ve, kaj misli in kam bo udarila.« Ko je vtaknila vrvico v vtičnico, se ni zgodilo nič hudega. Le vse najine figurice, s hlevčkom in s kamenjem s Krete vred, so se zasvetile kot sredi dneva.
»Ali ni majčkeno premočna?« sem pogledala mami. »Je, a se bomo že navadili nanjo. Čakaj, čakaj, jo bom prekrila s tole lepenko. Pa še malce barvnega papirja prinesi. Tako bo videti še lepše.« Svetilko sva skrili prav v ozadju jaslic, zavili pa sva jo v rdeč papir. Videti je bilo veličastno. »Takole je videl od daleč jaslice tisti grozni kralj Herod, ki je dal ob Jezusovem rojstvu pobiti vse novorojenčke, ker se je bal, da se je rodil novi kralj nebes in zemlje. Na srečo je malega dojenčka zgrešil.« V mami se je naenkrat začelo prebujati veroučno znanje.
»Res je lepo!« sem vzkliknila tudi jaz. Še posebej, ker je zunaj vse močneje naletaval sneg, kristalno bel sneg, vsa kuhinja pa je bila obsijana s čarobno rdečo svetlobo. »Zdaj bi morali predvajati samo še kak božični CD. Ali sploh imamo kakšnega?« Zgroženi sva ugotovili, da imava samo tujo skladbo Sveta noč, blažena noč. Od Britney Spearsove. »Kako pa to, da nimava nobenega domačega?« sva se spogledali. »Saj vendar ni slovenskega pevca, od Helene do Simone, ki ne bi posnel božičnih pesmi. To je vendar najboljši biznis današnjega časa.« »Žal nimamo.«
Videla sem, da se je mami komaj zadržala, da mi ni rekla, naj pokličem očija ali Nejca in jima naročim koš božičnih CD-jev. »Pri najboljšem sosedu jih imajo pet za ceno treh.« »V naši trgovini pa sedem za deset.« Vendar nisva obžalovali dolgo. Za to sva pač imeli razlog. Komaj sva se privadili na čudovito rdečo svetlobo, ko je naenkrat naredilo – pok! – in svetlobe je bilo konec. »Žarnica se je pod papirjem pregrela!« je ugotovila mami. »Še dobro, da elektrika ni ubila naju!« »Glavno za božič je, da ob jaslicah ostaneš živ!« Objeli sva se tako prisrčno, kot bi se rodili na novo. Potem sva najmanj četrt ure pospravljali črepinje. Žarnica se je namreč razletela prav po vseh jaslicah, na hitro pa sva hoteli zabrisati za seboj tudi vse sledove napeljevanja elektrike. »Če te bo oči vprašal, kaj se je zgodilo z žarnico, pa kar molči,« mi je svetovala mami. »O, to pa ne! Kršila bi četrto božično pravilo! Navsezadnje bi se to lahko zgodilo tudi najinima moškima.« Mami se je s tem globoko strinjala in me je prav prijazno pogladila po laseh. Potem je dodala: »Pravzaprav so nam – če se nam jaslice ne posrečijo – na voljo tudi žive jaslice. Slišala sem, da jih bodo letos imeli v Studenicah, Mali Ligojni, Postojnski jami, Rečici ob Savinji, Razkrižju, jami Pekel v Savinjski dolini, Vinski Gori, Malikovcu pri Semiču, Višnji Gori, Hudi luknji in še kje ...« »Tole si pa dobro prebrala v reviji,« sem se ji zasmejala, saj sem takoj spoznala, od kod črpa podatke. Zame je bilo to zanimivo tudi zaradi naloge.
»Kaj pa, če bi žive jaslice bili kar mi sami?« je spreletelo mami. »Jaz bi bila Marija, oči Jožef ...« »Jezušček bi bil Nejc, jaz pa ... osliček!« mi je ušlo. »Ne, te igrice se pa ne grem!« Dobro sem vedela, da bi mi prisodili samo kako živalsko vlogo. »Pa tudi ne spodobi se!« je menila mami. »Raje počakajva očija in Nejca!« Čakali nisva niti pol ure, ko sta že pribrzela domov. Oba mokra do kože, oba zasnežena kot snežena moža, oba kihajoča in trepetajoča od mraza. »Čaj, hitro vroč čaj! In noter rum za pogum!« je že na vratih vpil oči. »In sveže spodnje perilo. Jaz grem prvi pod tuš!« Ko sta se oči in Nejc spravila k sebi, smo ugotovili, da sta popolnoma živa in da jima pravzaprav nič ne manjka. Topla voda v kopalnici in v njunih teleščkih je pač opravila svoje dobro delo. »Kaj pa tako lepo diši?« je dvignil nos Nejc. »Potica! Najina orehova potica!« sva vzkliknili ponosno. »In kako lepe jaslice sta postavili! Odlično! Samo še malce mahu manjka, pa bo!« je ugotovil oči. »Opravičujem se, ker ga je zamedlo, a za to nisem jaz kriv. Ga bomo pa kupili. Ker imamo še dobro uro časa, predlagam, da do osmih skočimo po trgovinah. Po darila. Po prisrčna božična darila. Potem pa ...«
»Potem pa bo že treba odriniti na božični koncert ...« ga je spomnila mami. »No, potem pa gremo na koncert, pa k polnočnici … Zatem bo na vrsti tudi že orehova potica ... Letos se imamo res lepo!« »In kako lepo smrečico si prinesel! Na nobenem trgu ne bi takšne našel!« je dejala mami in poljubila očija na lice. Tedaj pač še ni vedela, kaj vse se je pripetilo očiju in Nejcu v gozdu. »Pa smo res prava srečna družina!« smo si rekli zadovoljno in si natočili še skodelico čaja, da bi se toplota razlezla prav po vseh delih telesa.

Božične voščilnice

Vsi štirje smo bili že pri vratih, ko se je naši enkratni mami utrnila še ena genialna zamisel. Bilo je videti, da smo jo vsi štirje ves čas nosili v sebi, celo pripravljali smo se nanjo, mami pa je bila tista, ki se je še pravočasno spomnila na to. Božične voščilnice!
»Po radiu so nas opozarjali, da moramo pisati vsaj do petnajstega decembra, vendar smo to nekako preslišali,« je ugotovila brez posebnega očitanja v glasu. »Danes pa smo že štiriindvajsetega. Če hočemo praznovati božič po starem, potem moramo vsekakor napisati tudi kopico voščilnic.« »To bomo storili jutri, ko ne smemo iti nikamor od doma. Ali pa na državni praznik, na dan samostojnosti,« je skušal biti oči praktičen. »O, to pa ne!« se je uprla mami. »Po prastari šegi morajo biti voščilnice z dobrimi željami oddane vsaj do božiča, drugače dobre želje ne veljajo nič.« Glasovanje! 3:1.
Oči je pogorel na celi črti. »Prav, pa naj vsak napiše svoje,« se je oči skušal izviti kolikor toliko častno. »Jaz bom napisal le svojim najpomembnejšim poslovnim partnerjem. Voščilnice bomo oddali spotoma v Ljubljani, kjer je pošta odprta do desetih zvečer. Tako bo na vseh žig z današnjim datumom, pa čeprav bodo prispele k naslovljencem šele po praznikih.«»Kaj dela pozneje pošta z njimi, nas ne zanima,« je zamahnila mami z roko brezbrižno. »Glavno je, da mi ne zamujamo.« Tisti radijski petnajsti pa je enako brezbrižno v trenutku vrgla čez rame. Še sreča, da smo imeli doma že zdavnaj kupljen velik kup božičnih in novoletnih voščilnic, nekaj celo iz prejšnjih let. Pri starih je bilo treba paziti samo to, da ne bi na primer komu poslali SREČNO 2003!, kajti to leto je bilo že zdavnaj za nami. Meni se je tole z voščilnicami zdelo kot sol, ki je ves čas manjkala božični juhi. Preden sem se lotila izbiranja voščilnic, sem pokukala še v Ovščevo Veliko knjigo o praznikih. Zagotovo je tudi o tem kaj v njej. Seveda je bilo! Kot nalašč za raziskovalno nalogo.
»Danes si težko predstavljamo božične, novoletne in velikonočne praznike brez voščilnic …« Vidite, da smo bili na pravi poti! »In vendar so najmlajša stvar, ki je povezana z božičem, prav božične voščilnice. Navada, da si ljudje voščijo pisno, je stara kakšnih sto šestdeset let in ne več.«
Knjiga je izšla že leta 1992. Torej bomo rekli dobrih sto sedemdeset let. »V dvajsetih letih 19. stoletja so se pojavile prve tiskane voščilnice, ki so jih najprej prodajali v dobrodelne namene. Svoje predhodnice so imele v voščilnicah, ki so jih z roko pisale in risale od 15. stoletja dalje redovnice, zlasti svojim dobrotnikom. Prava domovina novoletnih voščilnic naj bi bila stara Avstrija. Ker smo bili Slovenci tedaj v avstro-ogrski monarhiji, spadamo med prve narode na svetu, ki so pošiljali novoletne voščilnice in sploh razglednice. Vendar pripisujejo prvo božično voščilnico Angležu; sir Henry Cole, ravnatelj Viktorijinega in Albertovega muzeja v Londonu, jih je s pomočjo risarja Johna Horsleya poslal svojim prijateljem. Prikazovala je veselo druščino, ki nazdravlja s kozarci … Voščilnico so natisnili v manj kot tisoč izvodih. Šele leta 1851 so začeli na veliko tiskati božične kartice, ki pa so se resnično prebile šele po letu 1870, ko se je za nezalepljene ovojnice pocenila poštnina.«
Sama pri sebi sem se borila, ali naj zadnja dva stavka v nalogi kar izpustim. Emilija Ravnik bo zagotovo vsa presrečna, če bom v nalogi omenila, da smo bili Slovenci med prvimi narodi na svetu. Hja, kje pa nismo! Na Everestu, s smučmi z vseh najvišjih gora, s plavanjem po kitajski reki … Slovenci smo face, oprostite, nekaj izjemnega, pa naj bo to slišati še tako čudno! »Prve božične voščilnice so bile le enostavno okrašene, kmalu pa so se pojavile romantične scene s snegom, angelci, na Angleškem tako priljubljenimi taščicami, zvončki in prikazi rojstva. Obstajale pa so tudi take, ki so prikazovale prizore po gostilnah in domovih, omizja oziroma družbe, ki veselo nazdravljajo in podobno, kar je zlasti v viktorijanskih časih veljalo za veliko razuzdanost.«
No, pa smo tam! Mi smo sprejeli božična pravila vedenja, tile mirni in hladnokrvni Angleži pa so bili že v preteklosti ob božiču hudo razuzdani! V primerjavi z njimi smo mi vsi po vrsti poosebljeni angelčki. Največ angelčkov in prikazov Jezusovega rojstva je bilo tudi na razglednicah. »Predlagam, da razglednice najprej razvrstimo po kupčkih in to po temah! Prvi kupček bo za nekdanje komuniste, drugi za najbolj goreče vernike, tretji pa za splošno sedanjo rabo, torej za vse tiste, ki sicer praznujejo božič, ne vemo pa, ali jim je več do božičnih šeg in navad ali do božične potice,« je predlagal naš pameten oči. Božič je pač tak družinski praznik, da ga je kdor koli težko obšel. Tretjekategorniki so se ob veliki noči razdelili še na polovico: prvi so veliko noč praznovali še v srcu, druga polovica pa so bili tako imenovani ›šunken kristjani‹. O prazniku niso vedeli povedati veliko, šunko pa so vendarle jedli. Razdelitev na tri kupe je bila pametna. Preden sem segla v kupček po božično voščilnico, sem vedno zamižala in si v misel priklicala človeka, kateremu sem želela vse najboljše.Najhitreje je opravil s pisanjem voščilnic oči. Spravil se je na tretji kup, na vse voščilnice, na katerih je že pisalo VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO!, se je samo čitljivo podpisal in zadeva je bila opravljena. Ob takih voščilnicah smo mi navadno vzkliknili:
»Pri Novakovih pa res nimajo kaj dosti domišljije! A vendar je nekaj vredno vsaj to, da so se nas spomnili.« Resnici na ljubo je treba povedati, da je bilo takih, ki so se spomnili na nas pred božičem, okoli dvesto. To pa ni malo. Seveda je bilo vmes največ poslovnih voščil očiju, a vendarle! Zato je imela mami presneto prav, da je treba voščilnice napisati vsaj dan pred božičem. Nekoliko smo že itak zamujali. Vsem tem preprostim voščilcem je torej oči samo odgovarjal z enako mero pozornosti. Sama sem bila vedno za to, da vsaj v božično-novoletnem voščilu napišem nekaj osebnega. Nekaj, kar bo pokazalo, da sem v tistem trenutku v resnici pomislila na tistega človeka. Če pa že ne bo osebno, naj bo napisano vsaj z lastno roko. Tako sem napisala pet voščilnic z vsebino!
»Ob božiču se spominjam tudi Tebe. Želim Ti lep praznik ter srečen vstop v novo leto! Tvoja Tina!« Pri tem se je takoj odprlo nekaj vprašanj. Videla sem, da mami sega predvsem po drugem kupčku, božič pa piše z veliko začetnico. V šoli so me učili, naj pišemo božič kot praznik z malo začetnico, res pa se je videlo veliko bolj imenitno, če je bil zapisan z veliko, zato sem bila raje tiho. Za mami in očija, ki sta bila starejša, se je pač spodobilo, da pišeta božič kar z veliko. Nihče jima ne bo zameril. Enako je bilo z novim letom, čeprav nas je profesorica za slovenščino podučila, da tedaj, kadar nekomu zaželimo srečno novo leto z veliko začetnico, mu zaželimo srečen samo en dan, torej samo novoletni dan. Še najbolj pametni so bili tisti – med njimi je bil tudi naš oči –, ki so napisali celotno voščilo z velikimi črkami in se tako ni vedelo, ali gre za en dan ali za celo leto.
Vsem svojim petim prijateljicam sem napisala: »V mojem srcu je božično pričakovanje. Ker čutim, da je tudi v tvojem, Ti želim, da se Ti izpolnijo vse skrite sanje!«  Rimanje ›pričakovanje–sanje‹ se mi je zdelo tako imenitno, da mi je bilo prav žal, da nimam več prijateljic. Pa čeprav sem s tem verzom tvegala, da se bodo prijateljice med seboj pogovorile in se ponorčevale iz mene, da nimam domišljije, ko pa sem vsem petim pisala enako. Ker sem to ugotovila šele tik pred pisanjem zadnje voščilnice, sem pri zadnji uporabila znano misel: »Staro leto živi od spominov, novo od pričakovanj.« Ker bi bila rada čim bolj božična, sem misel spremenila in dopolnila: »Iztekajoči se božič živi od lepih spominov, novo obdobje od novega božiča naprej pa od prijetnih pričakovanj.« Misel je bila tako na lepem skoraj povsem moja.
Babici sem kot vzorna vnukinja voščila sama. Ker vem, da ima rada narodno-zabavno glasbo, sem vzela kar verz iz pesmi Ivana Sivca. »Na Božič nihče ni sam, nekdo se zate je rodil, na Božič vstaja nov dan, ki tvojo pot krasi …« Da babica ne bi mislila, da sem brezbožna, sem božič tokrat napisala z veliko začetnico. Babica tega seveda niti opazila ne bo. Zanjo je bil božič pač Božič, vse drugo pa bi bilo narobe. Vidite, kako moramo biti vnuki in vnukinje prilagodljivi že v zgodnji mladosti!
Pisala sem tudi naši razredničarki Emiliji. Priznam, da je šlo za taktično pisanje, torej za namerno, takšno, ki vzbuja pozornost. Toda če bo v raziskovalni nalogi govor o božičnih voščilnicah, sem ji tako rekoč morala pisati. Čeprav je Nejc po tistem, ko je pregledal vse naše naslove – sam je namreč napisal le dve voščilnici – izjavil: »Temu bi se pa reklo, da ji nekam lezeš. A naj ti bo!« Kdo bi si mislil, da pisanje voščilnic lahko vzame toliko časa! Kar pisali smo in pisali, na uro pa sploh nismo gledali. Po poldrugi uri nas je oči, ki je s podpisovanjem končal takoj za Nejcem, začel resno priganjati: »Ljubčki moji, pohitite! Ura je devet, mi pa moramo kupiti še darila in oddati pošto v Ljubljani! Božični koncert pa je menda že ob desetih …« V glasu mu je bilo čutiti, da mu za koncert ni pretirano hudo. Več mu je bilo do tega, da bi voščilnice do božiča vendarle oddali. To se je tudi zgodilo.

Na prvi frontni liniji

Potem je naenkrat počilo. Močno počilo. Tako kot na fronti. Sama sicer nisem bila še nikoli na fronti, s šolo pa smo bili v kobariškem muzeju, kjer so nam prikazali film o soški fronti. V filmu je tako pokalo, da smo si punce kar z dlanmi mašile ušesa, nekatere pa tudi oči. Znanstveno sicer še ni dokazano, kako lahko samo z dvema rokama zamašiš hkrati dvoje ušes in dvoje oči, a tako je pač bilo. Tokrat je pokalo pri nas. V naši kuhinji. »V zaklon!« je poveljeval oči, kot bi bil vojaški oficir.
»Marija pomagaj!« je vzkliknila mami v božičnem duhu. O devici Mariji moram povedati, da so jo v našem kraju spet začeli v predbožičnem času nositi od hiše do hiše, vendar v naš konec še ni prišla, čeprav smo imeli glede tega v družini pravi dvourni posvet s končnim sklepom, da bi jo vsekakor sprejeli, samo če bi nam jo kdo ponudil. Vsiljevati pa se nismo hoteli. »Sosed se je napil in strelja!« sem ugotovila vsa bleda in se skupaj s staršema skrila pod mizo. V šoli so nas učili – oči in mami pa sta imela izkušnje iz osamosvojitvene vojne – da se je treba v takih primerih vreči na tla, čim bliže tlom, čim dlje stran od oken.
Edino Nejc je kar stal in debelo gledal. Stal je tik ob oknu!»Pazi! Ustrelili te bodo!« sva zaklicali midve z mami. Oči je naredil še en pogumen korak več. V presledku med enim in drugim streljanjem je skočil kot pravi Rambo iz zaklonišča, zagrabil Nejca za roko in ga v silovitem napadu podrl na tla. »Kaj pa je zdaj to?!« je presenečeno vzkliknil Nejc. »Ali se greš kavboje in Indijance?« »Norec! Ali ne vidiš, da zunaj nekdo strelja!« mu je odvrnil oči. »Nekdo je na sam sveti večer znorel!« je dodala mami. Nejc pa je bil miren kot še nikoli do tedaj. Po moji oceni je vedno nagnjen k paniki, tokrat pa je bil povsem hladnokrven. Ko smo – vsi štirje na spodnji polici stanovanja, torej na tleh – prišli malce k sebi, sem rekla staršema: »Prehudo sta ga okarala! Reči bi mu morala, da je tepček in da je morda nekdo na sam sveti večer izgubil um …« Oba sta skrušeno prikimala. Spet sta se začela zavedati naših božičnih pravil. Najbolj čudno pri tem je bilo, da Nejc sploh ni bil videti prizadet. Popolnoma nič! Ko je počilo desetič – sama sem zaradi morebitne poznejše policijske rekonstrukcije dogodka namreč strele štela – se je Nejc dvignil izpod mize in slovesno oznanil: »Zdaj je konec!« »Kako konec?« smo ga začudeno pogledali vsi. »Kako pa veš, da ima sosed ali kdor koli je že streljal, samo deset nabojev?« »Hehehe,« se je prisrčno zarežal Nejc. »Saj to sploh niso bili naboji! Samo moje petarde so bile! Deset kosov sem jih na policiji izmaknil iz soda in jih prinesel domov. Ker so bile vlažne, sem jih dal sušit zadaj za štedilnik. Zdaj, ko so se posušile, pa jim je postalo prevroče, hehehe!«
Nam ni bilo pretirano do smeha. Oči je celo že dvignil roko in hotel zadevo na hitro urediti z eno močnejšo zidarsko. Klofuto seveda. Tega se sicer ne sme početi, a po očijevem mnenju je pri neposlušnežih najbolj vzgojno. Pa naj psihologi še tako zmajujejo z glavami. »Čakaj!« ga je ustavila mami. »Božič je. Se pravi sveti večer! Danes se to ne spodobi!« Oči je zavil z očmi, kot bi mu kdo iz žepa vzel tisoč evrov, a ko se je prva jezica polegla, je tudi sam priznal, da bi s tem preveč kršil božična pravila. Nato je sledila zgodbica.
Vložena zgodbica. Kako sta oči in Nejc kupovala petarde, rakete in vse drugo, kako ju je ustavila policija in kako sta napolnila avto do vrha z božičnimi sladkarijami, dobljenimi na policiji. »Moja napaka je v tem, da ne morem iz svoje kože,« je na koncu dodal Nejc. »Ko so nama policisti že naprtili cele koše bonbonov, sem spotoma segel še v sod in rešil iz vode zavitek petard. Potem sem jih dal sušit za štedilnik.« Da, slišali ste prav! Rekel je rešil, kar pomeni, da so se vse druge petarde, revice, utopile v vodi. Po mojem skromnem mnenju je naš vrli Nejc malce računal tudi na božična pravila. Verjetno je bil prepričan, da bo petarde neopazno posušil, potem pa jih prav opolnoči zmetal med ljudi. Kdo bi si mislil, da imamo v svoji sredini takega peklenščka! Še dobro, da se je pravočasno razkrilo!
Tudi zato smo bili vsi znova srečni … Toda še vedno ne do kraja! Hip po tistem, ko smo ugotovili, da v naši kuhinji ni bilo nobene prve frontne linije, bi našo mami kmalu zadela kap: »Joj, moja potica!« Da, tudi sama sem takoj opazila, da je rekla moja in ne najina. Toda vsi tisti, ki ste se uspeli prebiti čez vse recepte in navodila o poticah, veste, da sva jo pripravili skupaj in da sem bila pri telefonski in internetni peki pravzaprav glavna jaz in ne mami. Če ne bi božič trkal na duri, bi zdajle pošteno popenila, oprostite, zgubila živce do kraja. »Ja, kaj pa je s potico?« »Nič se ne peče! Nekdo je izklopil pečico … Prepričana sem bila, da bo v kratkem že pečena … V navodilih piše, da se speče v dobri uri pri 170–200 °C.« Vsi smo brez premišljevanja pogledali Nejca.
»Res, jaz sem to storil. Niti opazil nisem, da pečeš … potico!« Tudi on je rekel pečeš in ne pečeta, zraven pa je priznal, da je ugasnil pečico in prižgal zgornji del štedilnika. Smola pa taka! »Ah, nič!« se je naredil oči širokogrudnega. Naš oči zna biti v najbolj izpostavljenih trenutkih najboljši. Tudi tokrat je bil občudovanja vreden. »Če se speče v dobri uri, pomeni, da se bo spekla prav v času, ko bomo šli v Ljubljano oddat božične voščilnice in nakupit še zadnja … simbolična … božična darila. Večina trgovin je v mestu tako in tako odprtih do desetih zvečer. Kar predstavljam si te uboge prodajalke, kako bodo morale hitro oditi domov in se pripraviti na polnočnico!« Kar reče oči, je zakon. Tudi v božičnih dneh. Posebno še, če mu mami ne oporeka in ne določi drugače. Tako je mami na hitro ponovno prižgala pečico – da bi se potica čim prej spekla, je temperaturo nastavila kar na 220 °C – potem pa smo se brž preoblekli v lepša oblačila in hajdi v Ljubljano. Pošta je bila na srečo res še odprta.
»Poglej, koliko smo jih prehiteli!« je opazil Nejc, ko so za nami pritekli oddajat božične voščilnice v nabiralnik najmanj trije posamezniki, kakih pet družin in menda cel kolektiv iz bližnje trgovine. Čeprav je bil na voščilnicah pozneje pritisnjen datum 24. 12., je to pomenilo, da niti po naključju nismo zamujali. Veliko veliko jih je bilo še za nami. Izvedela sem tudi, da so mnogi voščili VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO še po dnevu osamosvojitve, marsikdo pa je napisal čestitko šele po novem letu, ker pač med prazniki ni imel dovolj časa. Zdi se mi, da mi sodimo nekako v zlato sredino in da so naše voščilnice z datumom 24. 12. v primerjavi z drugimi prav vzorne. »Bo pol ure časa dovolj?« nas je pogledal oči z razumevanjem. »Midva z Nejcem imava darila tako rekoč nabavljena.« Meril je na policijske sladkarije.»O, to pa ne velja! Darila morajo biti skromna, vendar kupljena iz srca, s posebnim srčnim namenom!« sva protestirali midve z mami.
»Prav! Potem pa tri četrt ure! Več ne, ker bomo drugače pozni za koncert.« Dodati moram tudi to, da je sneg še vedno naletaval, tako da je bilo gibanje po pločnikih veliko bolj težavno kot ob drugih dneh, gnečo pa so ustvarjali tudi tisti gospodje in dame, ki so ob tej čudoviti snežni pravljici nosili dežnike. Če bom jaz kdaj ljubljanska županja, bom sprejela odlok, da se vsaj ob sneženju ne smejo nositi dežniki. Še najmanj pa na božični večer. »Dobro! Ob pol desetih pri avtu!« je določil oči. »Lahko kako minuto prej. Zaradi koncerta.« »Raje kako minuto kasneje. Nisem pričakovala, da bo snežilo, zato si moram kupiti še snežke, pa pelerine za vse, pa kako jopico …« Mami v takih trenutkih vedno zagrabi. Menda imajo ženske to v sebi od Potočke Zijalke naprej. Tej strasti se reče nabiralništvo. »Ah, bomo pa prvo skladbo koncerta zamudili. Če smo druga leta preskočili ves koncert, bi se pa letos žrli, če bomo vstopili kako minuto kasneje!« Bila je tako prepričljiva, da se naenkrat tudi nam ni več mudilo. Oči je samo skomignil z rameni. Kako smo vsak posebej nakupovali, vam ne bom opisovala, saj si tako gnečo kot časovno stisko lahko predstavljate sami. Vsekakor pa je bilo videti, kot bi hoteli zadnje ure pred polnočjo prav vsi nakupiti še tisoč stvari, vsi pa so bili popolnoma nepripravljeni na sneg in tudi na še hujšo ujmo – praznike! Napovedano je bilo namreč, da bodo trgovine zaprte cela dva dneva skupaj. Cela dva dneva! Na božič in na osamosvojitveni dan! Vsekakor je bilo videti, kot da bo prišlo do sodnega dne in ne do dveh praznikov. Temu primerna je bila tudi hitrost nakupovanja.
Do avtomobila smo pritekli skorajda vsi hkrati. Vsi z vrečkami v rokah. Z majhnimi, pa vendarle se je videlo, da smo malce kljub vsemu hoteli presenetiti drug drugega tudi z velikostjo daril. »Hitro domov!« je zaklical oči. »Da ne bomo na koncertu zamudili še druge in tretje skladbe!« Prihiteli smo domov, tam pa … Groza! Žalost! Obup!
Prav v trenutku, ko smo z avtom v pravem snežnem metežu pristali pred domačo hišo, so se ljudje začeli razhajati. Vsi so bili zbrani prav pred NAŠO hišo! Da, prav ste prebrali! Pred hišo je stal tudi velikanski gasilski avtomobil z utripajočo lučjo.
»Ja, kaj pa se je … pri sosedu … zgodilo?« smo vprašali prvega. V poltemi oziroma sneženju nismo videli, kdo je. »Ah, nič posebnega!« nam je povedal prvi človek. »Videti je bilo precej huje … Erjavčeva gospodinja je očitno pozabila vzeti potico iz pečice … Iz kuhinje se je tako kadilo, da smo mislili, da gori cela hiša. Pa je gasilec, ki je vstopil skozi okno, takoj ugotovil, da gre samo za pečico. Pravzaprav samo za sežgano potico. Na srečo!« »Joj, moja potica!« je zacvilila mami in se zgrudila. Latinsko ameriške nadaljevanke so bile v primerjavi z njeno slabostjo prava revščina. Mami je res hipoma postalo tako slabo, da bi se zagotovo zgrudila na tla, če je ne bi ujeli. Iz teme se je prikazal gasilec s čelado na glavi.
»Menda ste vi lastniki te hiše? No, preveč dobro pa res ne znate paziti nanjo. Tako kot nocoj še mnogi drugi ne. Ste natanko enajsti, pri katerem se je zažgala potica oziroma božični kolač. Na srečo so naše intervencije zastonj. Izvolite, tu je naš koledar! Navadno nam dajo zanj jurja ali dva, vi pa, ker ste jo tako srečno odnesli, lahko prispevate več. Seveda vas k temu prav nič ne silimo. Vesel božič in srečno novo leto, Erjavčevi! Če nas boste še kaj potrebovali, kar pokličite. Na pomoč!« Oči mu je dal pet jurjev, vzel koledar in še naprej začudeno strmel vanj. »Hja, se zgodi!« ga je glavni gasilec prijateljsko potrepljal po rami. »Mi, gasilci, smo vedno vsem na uslugo. Mnogi menijo, da smo zdaj, ko ni več toliko požarov, nekoristni, tako rekoč nepotrebni, a to ne drži. Danes rešujemo predvsem pečice s potico, včeraj smo rešili tri mačke z drevja – kar predstavljajte si, kako bi imeli lastniki mačk pokvarjen božič brez njih! – predvčerajšnjim smo sodelovali pri pospravljanju razbitin sedmih prometnih nesreč, jutri bomo zagotovo rešili koga, ki bo ležal v jarku alkoholno izobražen … Ja, ja, gasilci nismo samo za gasilske veselice!« Še preden ga je oči utegnil vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako so rešili hišo pred požarom, mu je segel v roke, rekoč: »Me je veselilo, da sem vas spoznal! Še enkrat vesel božič in srečno novo leto. Na pomoč! Kličejo nas že drugod!« In že je gasilski avtomobil odhitel v noč.
Še preden smo se zavedli, so se sosedje razšli, le prvi je ostal pri nas in nam začel razlagati, zraven pa je ves čas zmajeval z glavo: »Ej, Erjavčevi, Erjavčevi! Le kako ste lahko odšli od doma s potico v pečici! Ali nikoli ne poslušate radia, gledate televizije ali berete časopisov, kjer noč in dan opozarjajo, da se to ne dela! Še dobro, da ste imeli kuhinjsko okno samo priprto! Šel sem ravno po drva, ko zavoham nekaj čudnega. Rečem si: Pri Erjavčevih pa bo tokrat potica nekoliko preveč zapečena! Hja, tako sem si rekel in postal za nekaj trenutkov. Ker se mi je zdelo, da smrdi vendarle že premočno, sem skočil v hišo po baterijo in kaj vidim?! Skozi okno se vali velik črn dim! Prvi trenutek sem pomislil, da bi požar skušal pogasiti sam, a se mi je zdelo, da temu ne bom kos. Zato sem kar takoj poklical gasilce. Veste, številko dežurnih gasilcev imam ves čas obešeno na vratih. Človek mora biti danes ozaveščen. Za vsak primer pač, če se kaj zgodi. Gasilci so prihiteli – gledal sem na uro – presenetljivo hitro. V sedmih minutah. Vstopili so kar skozi okno. No, saj sem vam rekel, da je bila sreča, da je bilo napol odprto. Na srečo ni bila potrebna večja akcija. Pečico so ugasnili, potico pa so vrgli v sneg. Tamle leži. Še vedno smrdi. No, se pač zgodi.« Mami je medtem prišla toliko k sebi, da je z zadnjimi atomi močmi vprašala: »Toda okno je zdaj zaprto! Kako pa ste ga zaprli?« »Pri tem jaz nimam nič …« se je sosed prestopil v snegu. »Verjetno ga je zaprl gasilec. Od znotraj. No, saj zdaj je v hiši vse v redu. Ne bojte se. Gasilec pa je, kot sem videl, izstopil skozi vrata. Zaprl je tudi vsa druga vrata. Zaradi vlomilcev. Hja, oni so pa res korenjaki! Vstopajo skozi okna, izstopajo pa kot zmagovalci skozi glavna vrata. Pa lahko noč! In vesel božič ter srečno novo leto, če se morda ne srečamo!« In že je izginil v snegu …
Mi pa smo obtičali, sicer pomirjeni, pred glavnimi vrati. »O, moja potica!« je še enkrat rekla mami. »Glavno je, da se ni vnela hiša! V bistvu se ni zgodilo veliko.« »In da smo mi živi!« je duhovito pripomnil Nejc. Kmalu zatem se je izkazalo, da smo živi samo še pogojno. In vzrok? Hiša je bila res rešena, nismo pa bili rešeni mi. Nihče od nas namreč ni imel ključa od vhodnih vrat! Mami ga je pustila v domačih halji. Zdaj je bila oblečena v nedeljsko obleko. Midva z Nejcem sva imela vsak svojega nekje v predalu, obešenega na steni ali kje drugje. S ključi je bilo tako, da se niso držali stalnih mest. Očijev ključ, edini, ki bi moral biti v očijevem žepu ali avtu, pa je po vsej verjetnosti ostal nekje v gozdu. V času, ko sta z Nejcem iskala božično drevesce.
»Kako, saj si ga moral imeti vendar pri sebi, ko si se vrnil!« ga je nič kaj božično prijazno pogledala mami izpod čela. »Ne, ko sva prišla z Nejcem domov, so bila glavna vrata odprta. Prav dobro se spomnim, da sem še pomislil, kako to, da jih nista zaprli.« »Pa res! In v tistih mokrih hlačah, ki sem jih odnesla sušit, res nisem začutila nič kovinskega …« »Pa si ga res verjetno izgubil,« se je naredil Nejc pametnega. »Ko sva kolovratila okoli tistega močvirja, se mi je zazdelo, da se je nekaj zasvetilo na tleh, ampak te nisem hotel vznemirjati, ker sva bila oba preveč napeta.« »No, gasilec nam je z zapahom zaprl tudi tista vrata, ki so se sicer z lahkoto odprla ob močnejšem pritisku roke …« »Vidite, ni vsak prijatelj, ki to zgleda na prvi pogled …« Filozofiranje kljub vsemu ni prav nič pomagalo. Pregledali smo še ves avtomobil, pregledali vse žepe, ključa pa nikjer. »Ah, nič!« se je skušala kot prva pobrati mami. »Hiša je cela, mi smo živi, oblečeni niti nismo tako slabo, medtem se ne more zgoditi nič hudega … Pojdimo raje kar naravnost na koncert!« Začuda oči ni oporekal. Kako tudi bi, ko pa je bil glavni krivec za izgubo ključa! Na hitro se je vdal – tako kot vsi preostali člani – v usodo.
»Potico pa le vrzi v smetnjak!« je mami naročila očiju čisto mirno. »Bila je tako pomazana, da bi bilo res grdo, če bi jo psi nosili naokrog, jo trgali na drobne kosce in jo kazali ljudem.« Oči je ob tem skupaj z nama skoraj zajokal. V tistem trenutku, ko jo je vrgel v smeti, so mi kar solze stopile v oči. Toliko dela, toliko truda, toliko ljubezni, pa kljub temu tako črna usoda! »V hiši bomo počistili jutri, ko bomo imeli dovolj časa za to,« je dejal oči. »Zdaj raje pohitimo na koncert!« »Prav! Vedno je tako, da nekaj uspe bolje, nekaj pa slabše. Po ključ pa – če ga ne bomo našli pozneje – še vedno lahko skočimo k babici!« je optimistično dodala mami. Kakšna sreča, da smo imeli babico, ki je imela rezervni ključ od naših vhodnih vrat!

Polnočno doživetje

Upali smo, da se bomo z avtomobilom pripeljali prav do cerkvenih vrat, oči pa bo parkiral avto nekje v njihovi bližini. A smo se presneto zmotili. Že petsto metrov pred cerkvijo so stali avtomobili v dolgi vrsti, drug ob drugem, vmes pa veliki kupi snega. Zimska pravljica je bila res popolna. S pripombo, da je bilo tokrat snega preveč. Videti je bilo, da se za pravo mero snega naša vlada s tisto tam zgoraj nikakor ni in ni mogla dogovoriti. »V kateri vrsti pa sedimo?« je zanimalo očija. »Ali sploh imaš vstopnice pri sebi?!« »O, jaz pa nisem ti!« mu je mami takoj ponosno oponesla. Potem se je spomnila, da je večer nekaj posebnega in je tiho dodala. »Sedimo v enajsti … klopi! Takoj za prvimi desetimi.«
V mislih sem preštela, koliko vrst klopi je v naši cerkvi. Dvajset, več jih zagotovo ni. Torej smo nekje v sredini. Tam se bo tudi brez ozvočenja še dobro slišalo. Ko smo prihiteli, vsi zasneženi in pregreti, do cerkvenih vrat, nas je čakalo presenečenje. Negativno presenečenje, vsaj za nas. Če bi zapisala razočaranje, bi bil izraz že kar premočen. Cerkev je bila namreč nabito polna, še pri vratih so stali ljudje, v klopeh pa je sedelo dvakrat več ljudi kot ob navadnih nedeljah in praznikih. »Kam pa kam, Erjavčevi!« nas je ob strani dobrohotno pozdravil sosed Emil, sicer znan kot nekdanji predsednik občinske partijske organizacije. »A vi ste tudi tu?!«
»Tudi,« je na kratko prikimal oči in videti je bilo, da mu je nekam nerodno. Pa bi bilo kvečjemu lahko nerodno njegovemu znancu, ko se je tako na hitro spreobrnil. »Ne pozabite: enajsta!« nam je zaklicala mami in se kot prva zrinila v notranjost cerkve. Prosta ni bila niti enajsta niti petnajsta niti dvajseta klop. Vse, kar nam je uspelo, je bilo to, da smo se na silo pririnili do zadnje klopi, kjer so stale druge stare mamice in trije stoletniki, zraven pa – o, kako smo je bili veseli! – naša babica. »Dober večer,« nam je tiho šepnila. »Tale naša Kornelija tako lepo igra na violino, kot bi prišla naravnost iz nebes. Pa je prišla samo iz Amerike!« »Pssst!« so nas takoj opozorili drugi poslušalci. »Tišina! Poslušajte!« V cerkvi je bila taka gneča, da se ni videlo nikamor drugam kot samo na strop in meter okoli sebe. Na stropu je bil obešen napis: MIR NA ZEMLJI VSEM LJUDEM!
Napis smo upoštevali in nismo več klepetali, čeprav so tiste sardine, ki so bile zbite v konzervi, v primerjavi z nami razpolagale s pravim razkošjem. A bil je tak večer, da se ni nihče pritoževal in je bil vsak posebej srečen, da je bil lahko prisoten. Zdelo se mi je, kot bi se čarobni zvok violine oprijel vsakega srca posebej, izredno lepo in pomirjujoče pa so na nas delovale tudi številne lučke in vse drugo. Celo oči je bil povsem prevzet! Bilo je videti, da sta oba z mami v hipu postala čisto zamaknjena. Verjetno tudi zato, ker so tudi vsi drugi koncert poslušali z odprtimi usti. Vmes smo slišali tudi veliko koristnega o božiču. Največ takega, kar bi bilo lahko napisano v moji raziskovalni nalogi. Seveda je bilo vse obrnjeno v cerkveno smer, pa kaj! Božič je tako in tako zapovedani cerkveni in državni praznik in vsi tisti, ki tega ne razumejo, se ne zavedajo osnovnega sporočila praznovanja. »Praznik Gospodovega rojstva ali božič – pomanjševalnica od Bog – ima za svojo vsebino skrivnost božjega učlovečenja. Pri praznovanju ne gre le za spominjanje preteklega. Praznike cerkvenega leta obhajamo kot sedanjost, kot DANES, in ne le kot spomin na preteklost.«
In tako naprej. Moram priznati, da sem se tistega svetega večera veliko naučila. Čisto drugače je bilo tudi zato, ker smo kulturni božični program poslušali vsi skupaj. Tako smo drug drugega vzpodbujali k poslušanju in zbranosti, pa tudi k uživanju. Ugotovila sem, da je vse veliko lepše, če to človek doživlja skupinsko, tako rekoč s telesom ob telesu, s srcem ob srcu, pa čeprav se temu stanju reče tudi gneča. A prav skupinsko doživetje je tisto, kar človeka dvigne in ponese v višave. Korneliji je sledil mladinski pevski zbor, nato spet razlaga o božiču, pa kratka pesem in nato znova čarobna violina. Čisto nič ne pretiravam, če zapišem, da sem bila tistega večera že malce v nebesih. Če je tako tam zgoraj vsak dan, potem nam res ne bo dolgčas.
Bili smo tako zamaknjeni – resnici na ljubo je treba povedati, da smo precejšen del koncerta zamudili – da se je prav hitro oglasil zvonček, ki je naznanil polnočnico. »Kaj pa bakle, pa rakete, pa …« je oči šepnil Nejcu na uho tako glasno, da sem ga prav dobro slišala. »Tišina!« ga je ustavila mami. »Za to bo čas po polnočnici.« Takoj zatem so vstali tudi vsi tisti v klopeh, seveda tudi tisti v enajsti klopi, ter s pomočjo orgelske spremljave prav blago zapeli:

»Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč;
le Devica z Jožefom tam v hlevcu varje Detece nam.
Spavaj Dete sladko, spavaj Dete sladko.«

Zazdelo se mi je, kot da plava vsa cerkev, da valovi kot eno samo neskončno morje, da utripa kot eno samo veliko srce.

»Sveta noč, blažena noč, prišla je nam pomoč;
Dete božje v jaslih leži, grešni zemlji radost deli.
Rojen je Rešenik, rojen je Rešenik.«

Peli smo naprej, orgle so igrale, vsi smo sodelovali pri obredu, kot bi bili prvič tu. In nato je sledilo veliko presenečenje. Iz mikrofona sem zaslišala glas mojega profesorja za angleščino. Imel je izredno lep glas in slišati je bilo, da so vanj zaljubljena prav vsa dekleta iz devetega razreda devetletke, pa tudi nekaj naših. Narava mu je res podarila izredno topel in hkrati možat glas. In prav ta glas je zdaj pred oltarjem prebiral evangelij po Luku. »Saj to je …!« je bila vsa iz sebe tudi mami.
»Ja, naš profesor!« sem ji kar na glas ponosno odvrnila. »A tale, ki govori, je vaš profesor?« ni mogel doumeti oči. Hodil ni ne v cerkev ne v šolo na govorilne ure. »Ja, angleščino uči!«
Tokrat sem evangeliju še posebej pozorno prisluhnila. »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. Vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, da bi rodila. Rodila je sina, prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču.
Prav v tistem kraju so pastirji prenočevali pod milim nebom in se čez noč vrstili na straži pri svoji čredi. Gospod angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsijala, da so se zelo prestrašili. Angel jim je rekel: ›Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. Po tem znamenju ga boste spoznali: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.‹ In v hipu je bila pri angelu množica nebeških zborov, ki je hvalila Boga in govorila: ›Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.‹ Bogu hvala!« Ne vem, ali so pri polnočnici običajno brali drug evangelij ali pa sem ga preslišala. Tokrat sem prvič v življenju na lastna ušesa ujela, da je bila Marija noseča, da so se ji dopolnili dnevi in da je rodila sina. Vse se mi je naenkrat zazdelo tako človeško, vsakdanje, preprosto. Kot da bi bila noseča sosedova Marija in kot da bi se njej tudi dopolnili dnevi in bi prvič v življenju rodila. A vendar je bilo po drugi strani čisto drugače. Veliko bolj veličastno, skrivnostno, odrešujoče. Zdelo se mi je, kot bi se ta večer staknila zemlja in nebo, človek in Bog, Marija pa je bila tista naša posrednica, ki je položila v jaslice božje dete. In spet je po cerkvi zaplavala božična pesem.

»Sveta noč, blažena noč, radostno pevajoč
angeli Gospoda slave, mir ljudem na zemlji žele.
Človek, zdaj si otet, človek, zdaj si otet.«

To kitico smo vsi še enkrat zapeli tudi po velikem skupnem obhajilu. Po svoje je bila zelo odrešujoča, saj smo bili – vsaj tako se je videlo po očeh – vsi do zadnjega prepričani, da bomo prišli še topli v nebesa. Ker se ravnamo po cerkvenih določilih in ker smo bili pri polnočnici, bomo zdaj oteti. Tako rekoč zveličani na zemlji. Hudobec v moji duši mi je celo rekel, da zdaj spet lahko v miru grešim. A ga nisem hotela poslušati.
Ko smo prišli iz cerkve, smo imeli kaj videti! Zunaj je medtem zapadlo najmanj deset centimetrov novega snega. Vse poti so bile prekrite z belo odejo, vse naokrog so se svetile bele in rumene lučke, vsi ljudje so bili dobri kot kruh. »Srečen božič!« so si segali v roke in se prisrčno pozdravljali.
»O, lepo, da te vidim tu! Srečen božič!« sta bila tudi oči in mami presenečena nad tolikšnim številom obiskovalcev. Tedaj sem spoznala, da je božič edini praznik, ko se vsi ljudje vrnejo domov, ko gredo skorajda vsi k polnočnici in ko nihče ne more brezbrižno mimo svoje družine. Božič ljudi združuje in jim odpira dušo. Vsi naenkrat postanemo mehki in dobri, ljudje v pravem pomenu besede. Vsi postanemo znova otroci. »In zdaj vas vse vabim na kuhano vino!« se je naenkrat znašel pred nami domači župnik. Povabilo je priletelo tako iznenada, da se mu nismo mogli upreti.
Oči je začel nekaj mencati, da se nam mudi, mami je bilo nerodno, ker ni imela prave obleke, Nejc je bil živčen, ker v žepu ni čutil nobene petarde, sama pa sem vedela, da drugače ne gre. Božič je praznik vseh dobrih ljudi in mi smo preprosto sodili mednje. Če ne bi doma sprejeli božičnih pravil, bi napisala, da je naš župnik prava faca. Tako pa lahko samo zapišem, da je svojevrstna dobričina. Krstil, birmal in poročil je vse tiste posameznike in pare, ki jih drugi niso, pri tem pa je bil vedno tudi dobre volje. Povsod se je izkazal kot nadvse družaben in prijazen človek, pravi sodobni duhovni oče. Radi ga imamo tako otroci kot mnogi starejši. Tole s kuhanim vinom pa je bila nasploh poteza brez primerjave. Posebno za moške. Takoj so si ga natočili kozarček več, kot je bilo treba, in takoj se je med debelimi snežinkami oglasila pesem. Tudi taka, ne preveč cerkvena:
»Pri farni cerkvici zvonček že zvoni,
a jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici …«
Nekateri so se križali, nekateri smejali, drugi pa tako glasno prepevali, da je donelo vse do sosednjega hriba. »Kar pojte, kar pojte!« se jim je smejal naš župnik. »Danes je praznik in ob vsakem prazniku je lepo, če se sliši vesele ljudi.« Tudi za otroke je bilo poskrbljeno. Vsak je dobil rogljič ali dva, delili so tudi piškote in bonbone. Naenkrat se je pred mano znašla gospa s črnim pletom na glavi. Izpod njega so kukale velike sijoče oči. Podala mi je roko in rekla: »Srečen božič, Valentina!«
Kmalu bi se sesedla v sneg. Bila ni nihče drug kot velika violinistka Kornelija Poljanšek oziroma Kornelija Schoenfelder. Ne vem, kje je zvedela moje ime in kako to, da se je sploh ustavila pri meni, a povem vam, da mi je to veliko pomenilo. »Kornelija je pa res velika umetnica in velik človek!« jo je občudovala tudi naša mami. »Šla je od človeka do človeka in prav vsakemu je osebno voščila. In kakšen spomin ima! Mene se še prav dobro spominja, čeprav se nisva srečali že deset let. O, kaj vse bi zamudila, če ne bi šla na njen koncert! Odslej bomo hodili vsako leto, ali ne?« »Seveda!« se je iz beline prikazal Nejc. »In tudi v New York jo bomo šli poslušat, ali ne?« »Bomo, bomo,« mu je na kratko pritrdila mami.
Kmalu zatem se je od nas prišla poslovit babica. »Jaz zdaj grem! Se bojim, da me bo zamedlo! Jutri pa se le oglasite pri meni. Drugam ne smete hoditi na obisk, domov pa lahko. No, pa adijo!« Oči se je takoj ponudil, da bi jo peljal domov, a ga je zavrnila: »O, to pa ne! Imam še svoje noge! Kakšna polnočnica pa bi bila to, da bi se z avtom vozila naokrog! Nasploh pa … Kdo ve, kolikokrat bom šla lahko še peš k polnočnici. Morda je to zadnjič. Zato mi pusti to veselje, dragi zetko, da grem peš tudi domov. A vseeno hvala! Oglasite se pa le, čim prej!«
Bila je tako prepričljiva, da je že moral popustiti. Ni minilo niti deset minut, ko je ob našem župniku in v krogu domačih ljudi prepeval tudi naš oči. Tisti oči, kateremu cerkev ni šla preveč od rok. »Preveč dela!« je rekla mami z občudovanjem v glasu. »Ko se sprosti, je dober človek. Kaj vse naredi iz človeka eno samo lepo božično doživetje!« »Pozimi pa rožice ne cveto …«

Pri babici je lepo

Ko smo se končno le zbasali v avto – bili smo med zadnjimi, ura pa je morala biti že okoli pol treh – je oči na lepem dejal: »Kaj pa, če bi naredili finto?! No, kako se že temu reče lepo po slovensko, tako kot se za božič spodobi.« »Zdi se mi, da se temu reče zvijačo, prevaro, posebnost, nenavadnost, drugačnost,« sem mu skušala pomagati. »No, to bi naredili zdaj mi, to.« »In to bi bilo?« je zazehala mami. »Da bi kar takoj obiskali – babico!«
Seveda je temu najbolj botrovalo to, da nismo imeli ključa in da brez tega tako in tako ne bi mogli priti v hišo. Mami, ki je bila vedno navdušena nad tem, da obišče svojo mamo, je bila takoj za stvar, midva z Nejcem pa sva imela pred očmi babičine piškote in potico. »Da, k babici!« smo vzkliknili vsi v en glas. Ura je bila res pozna oziroma zgodnja, sneg je res še kar naprej padal in padal, kljub temu pa je bil obisk pri babici zdaj tisto, kar smo si vsi želeli iz dna srca.
Babica je bila seveda doma. Še več! Tudi spala še ni. Živela je v sosednjem kraju, sama, v rojstni hiši moje mami. Hiša je bila majhna, poleti vedno polna rož, dišala je po sivki, v dnevni sobi pa je zmeraj dišalo po svežem kruhu. Na oknu je imela postavljeno veliko svečo. »Kaj pa pomeni to?« sta se zdrznila oči in mami. »Betlehemska luč!« sem ju podučila jaz. »Delili so jo v cerkvi že kmalu po Miklavžu. Na sveti večer jo je treba postaviti na okno, da luč v hiši vse leto ne ugasne.«
»Poglej poglej, kako pametne otroke imava!« se je oči zasmejal proti mami. »Pa je res tako, da se človek največ nauči od svojih otrok! Drugo leto bomo imeli betlehemsko luč tudi pri nas, na našem oknu. Pa naj sosedje rečejo, kar hočejo!« »Saj sosedje jo že imajo,« mu je povedala mami. »Le mi in Ferjančičevi je še nimamo.« Slišati je bilo, kot da malce zaostajamo. Oči je avto ustavil pod sosedovo hruško, kjer je bilo nekaj manj snega, potem pa pritisnil prst na usta, rekoč: »Psst! Babica očitno še ne spi. Vzemimo iz avtomobila vsak svojo božično baklo in jo prižgimo. V vrečki imam tudi raketo!« Rečeno, storjeno! V poltemi smo si vsi štirje prižgali bakle, potem pa krenili kot štirje sveti kralji proti babičini hiši. Dogovorili smo se, da bomo po prastarem tradicionalnem Erjavčevem običaju hišo z baklami trikrat obkrožili, nato pa bomo prav tiho potrkali na duri.
Žal nam običaj ni uspel niti prvič. Komaj smo se znašli pred hišo, že se je na vratih prikazala babica, vsa sijočega obraza: »O, kako lepe bakle imate! Ste pa res kot kakšni koledniki! Kar vstopite, kar vstopite! Pričakovala sem, da se boste oglasili še nocoj. Je že taka noč, da človek ne more spati! Ko sem te videla, Janez, prepevati z župnikom, sem si rekla: ›Tale pa nocoj ne bo spal. Je preveč vznemirjen!‹ Pa še prav sem imela!« O, tale naša babica! Vedno nas sprejme z ljubeznijo, vedno nam želi vse najboljše, vedno nas ima rada. Kako lepo je imeti babico! Pa saj so vse babice – in seveda tudi dedki – na svetu enake. Ena sama ljubezen, ena sama dobrota, ena sama toplina! »Bakle zasadimo kar v sneg!« je predlagal oči. »Da bodo v miru dogorele. Prihodnje leto pa bomo šli tudi mi peš k polnočnici in to z baklami vse od doma!«
Ne morem pomagati, toda prvo, kar sem začutila v babičini hiši, je bila čudovita toplota in še lepši vonj po potici. »Hitro se slecite in zlezite za peč!« nam je velela. »Jaz vam bom skuhala čaj. In prinesla potico. Letos mi je kar dobro uspela. Morda je malce preveč pomazana, vendar se je vse srečno izteklo. Skorja ni prav nič odstopila, solila sem jo ravno prav, zapekla pa se mi je tako lepo kot malokdaj.« Potem je za trenutek postala in se zagledala v mami: »Kako pa je uspela tebi oziroma vama? Sta dodali dovolj kvasa? Pozabila sem vama povedati, da jo je treba, ko jo vzameš iz pekača ali modula, poškropiti z mlekom, potem pa zaviti v prtiček, da se počasi ohladi. Potica je kot dojenček. Z njo je treba ravnati nežno in milo.« V sobi je nastala mučna tišina.
»Aha, letos vama ni najbolje uspelo. Bo pa drugič. Saj sta še mladi!« je takoj ugotovila babica in ni hotela več vrtati v naju. »No, se je pa pri meni najejte do sitega. Kar takoj! Za vsakega posebej sem naredila še majhno potico! Vidiš, tale je tvoja, tale pa tvoja!« Vsem štirim je razdelila čudovite male potičke. Zdelo se mi je, kot bi dala vsakemu posebej košček ljubezni. V kotu pod razpelom sem zagledala majhne lične jaslice, pod njimi pa je stalo božično drevesce. In pod spodnjimi vejami štirje mali zavitki. Kako majhno, skromno, a vendar ljubko je bilo vse to! Babico je obkrožal majhen svet, vendar je imela tega izdelanega do zadnjega vlakna. In ves je bil prepojen z njeno iskreno ljubeznijo.
Čisto brez srca nismo bili niti mi. Posebno oči me je presenetil. Izza srajce je – kot bi jo imel že ves čas tam – privlekel drobno knjižico, jo dal babici v roke ter dejal: »Tole je pa za vas! Za božično darilo!« »Kako?« je bila presenečena babica. »Ali si bomo kar zdaj izmenjali božična darila?« »Ja, kdaj pa?!« je zažarela mami, prav tako kot babica presenečena nad očijem. »Saj je vendar že božič.« Babica si je nataknila očala in od veselja zavrisnila:
»O, saj to je stoletna pratika! Že dolgo sem jo iskala! In v njej je tudi setveni koledar. O, kako ste vi dobri!« Ni si mogla kaj, da ne bi kar takoj od sreče potočila dveh svetlih solzic.Vsem štirim se je zdelo tako dobro, kot bi tisti trenutek zadeli na lotu sto tisoč evrov. Kako malo je treba, da človeka razveseliš! Potem nam je vsem narezala debele kose odlične potice, zraven pa iz samovarja v pisane skodelice natočila vroč čaj. »Babica, to je najboljša potica na svetu!« sem vzkliknila iz srca. Res tako dobre še nisem jedla. »In kako močno je pomazana!« je ugotovil Nejc. »In ravno prav zapečena!« jo je pohvalila mami. »In kakšna aroma, kakšen okus, kakšna dobrota v celoti!« je bil navdušen tudi oči. »Večje mojstrice peke, kot ste vi, na svetu preprosto ni!«
»Ah, pretiravate kot vedno …« se je babica naredila skromno, dobro pa se ji je vendarle zdelo. Komu pa se ne bi! Ko smo pojedli vsak po dva debela kosa potice in popili ves dišeč čaj, se je babica vendarle spet oglasila z vprašanji. »In kako kaj živite? Je kaj novega? Samo po telefonu se še slišimo! Kako je kaj v šoli, Nejc in Tinca? Sta pridna?« Midve z babico sva bili nasploh veliki prijateljici, tako rekoč največji. Vedno sem ji vse povedala, celo o fantih, čeprav se je ob tem babica samo nekam skrivnostno nasmihala. Zato sem kar takoj planila na dan s svojo temo. »Letos sem si praznike … malce pokvarila …«
»No, kako pa to?« je pogledala s strani. »Ali si tik pred božičem dobila kako nezadostno oceno, revica?« »To ne! Pač pa moram čez praznike pripraviti raziskovalno nalogo o božiču. O božiču nekdaj in sedaj. Prav zato smo bili letos prvič vsi štirje skupaj pri polnočnici.« »No, saj temu se pa ne reče, da si si praznike pokvarila, temveč da jih želiš doživeti nekoliko globlje. Pri tem ti jaz lahko veliko pomagam. Spominjam se še časov, ko smo božič vsi praznovali po prastarih šegah in navadah, pa tudi tistih vmesnih časov, ko se božiča sploh ni smelo praznovati in v tovarnah nismo niti za sveti dan dobili dopusta.« »Ja, tega se pa tudi jaz spomnim,« je oživel oči. »In dobro se spomnim, kakšen halo je bil, ko nam je vse najlepše ob božiču prvič po televiziji voščil predsednik socialistične zveze delovnega ljudstva tovariš Smole. Kmalu bi izgubil vse funkcije. Zdaj pa se je tako lepo normaliziralo, da nam voščijo lepe praznike tako politiki kot škofje.« Ups! sem si mislila. Tole bo nekaj za našo razredničarko. Vedno se je rada pošalila s starimi časi. S tistimi očijevimi in maminimi. Tole bo kot nalašč za raziskovalno nalogo.
»Nekaj predlagam!« je babica oživela še bolj očitno. »Prespite pri meni, jutri pa se bomo pogovorili vse o božiču nekdaj. Jaz pa vam bom skuhala kako dobro božično jed. Potem se bomo šli sankat na naš hrib. Prav?« »Prav!« smo bili navdušeni vsi štirje. »Prav! Pa ne samo zaradi naše Tince in njene raziskovalne naloge!« »Ampak še prej vam moram razdeliti božična darila!« je rekla babica. »Toliko časa boste že še zdržali, ali ne?!« Stopila je do stikala in ugasnila luč, da so gorele samo še lučke na božičnem drevescu, v hlevcu pa je brlela komaj vidna svetloba. Na lepem je nekje iz daljave priplaval glas: »Sveta noč, blažena noč …«
Seveda, to je bil babičin glas. Toda tokrat je zvenel čisto drugače kot sicer. Bil je tako svetel in mehek, kot bi prihajal z drugega sveta. Kot prva ji je priskočila na pomoč mami. Lepšega dvoglasja še nisem slišala. Zatem sem pritegnila še sama. Pridružila sta se nam tudi Nejc in oči. Da, tudi oči je na lepem znal peti. In to božično pesem. Ko se je pesem razlezla po vseh kotih babičine izbe, je zacingljal droben zvonček.»Cin, cin, cin, prihaja dobri mož božiček!« je oznanila babica. Zvonček je imela že ves čas pripravljen v kotu. Potem je stopila do dreveščka in vsem štirim dala darila ter vsakemu posebej voščila: »Srečen božič in vse lepo!«
Darila so bila v pravem babičinem slogu. Jaz sem dobila lepo novo nalivno pero. Nejcu je božiček prinesel rokavice, ki jih je babica sama spletla. Mami je dobila lep šal, tudi spleten z njeno roko. Oči pa – pri tem darilu smo se nasmejali do solz – tople spodnjice. Da ga ne bi v snegu zeblo! »Mi pa smo v svoji sebičnosti nate čisto pozabili,« je bilo nerodno mami. »Kako pozabili?! Saj sem darilo od vseh štirih že dobila. Stoletno pratiko s setvenim koledarjem. Ravno pravšnje darilo!« Vsi smo se objeli in vsem nam je bilo tako toplo pri srcu kot še nikoli doslej. Pri babici je bilo sicer vedno lepo, a lepšega božičnega večera do tedaj še nisem doživela.
»In zdaj gremo spat! Ti, Maša, greš v svojo sobo, moža bom spustila tokrat k tebi. Nejc, tebi bom postlala na moji družinski postelji, ti, Tinca, moja ljuba zmrznjenka, pa boš tudi tokrat prespala kar za pečjo!« Vsi drugi so se hitro pobrali spat, midve z babico pa sva obsedeli za pečjo. »Pa te res tako hudo obremenjuje tale tvoja naloga?« me je prijazno pobožala po laseh. »Me,« sem priznala. »Po svoje me obremenjuje, po drugi strani pa odkrivam prav z nalogo čisto nov svet. A veš, babica, da vse do danes nisem vedela, da znamo tudi mi biti tako prijazni drug do drugega?« »O, Tinca, vsak človek je v srcu dober, prav vsak! Seveda pa je velika umetnost to dobroto v človeku odkriti. Takšni prazniki, kot je božič, so kot nalašč za to.« 
»Povej mi še kaj o božiču. O božiču nekdaj. Morda kaj veš celo o božični pesmi, ki smo jo peli v cerkvi in smo jo zapeli pri tebi.« »Trenutek!« je skočila babica s peči, v knjižni omari prestavila nekaj knjig in izza njih izvlekla neko staro, orumenelo revijo. Imenovala se je Slovenska družina. V šoli se o njej nisem nič učila, a – kot je bilo videti – je bilo v njej veliko koristnega. »Izhajala je v času moje mladosti. Poglej, tu je članek Postanek božične pesmi Sveta noč, blažena noč! Prav zadnjič sem ga prebrala še enkrat. Napisan je po starinsko, a za tvojo nalogo bo to kot nalašč.« »V oni tihi noči, ko nam Bog po svojih angelcih oznanja vesoljni mir v sveti noči, ko tisoče in tisoče sveč na božičnih drevescih in pri skromnih jaslicah leskeče v očeh veselih otrok, tedaj doni iz neštetih cerkva in razsvetljenih hiš ona tako mila božična Sveta noč, blažena noč.«
In potem sem brala naprej: »Pesem je zložil dne 24. decembra leta 1818 tedanji kaplan in pesnik Jožef Mohr v Oberndorfu pri Solnogradu. Še istega dne jo je Mohrov prijatelj, učitelj in organist Frančišek Ksaver Gruber v Arnsdorfu tudi uglasbil. Mohr je namreč svoje verze prinesel veščemu godbeniku Gruberju in ta jim je takoj dal kompozicijsko podobo. Na en in isti dan je bila torej slavna božična pesem zložena in uglasbena, v novoustanovljeni župniji sv. Nikolaja v Oberndorfu na Avstrijskem pa tudi javno izvajana. Ker so bile orgle omenjene cerkve zelo slabe, je bila prvikrat peta s strani župnika kar s spremljanjem kitare. Preprostim kmetiškim ljudem je bil ta inštrument tako neznan, da so ga nekateri imeli kar za ščurkovo past. Ko pa je zadel Mohrov lepi tenor skupaj z Gruberjevim basom, se je takoj izkazal očarajoči učinek pesmi.«In takoj zatem je pisalo: »Gruberjeva Sveta noč, blažena noč je postala svetovna narodna pesem. Ni osvojila samo dežel nemškega sveta, temveč je prodrla tudi drugam po svetu. Danes jo pojo tako krščanski zamorci (črnci), kakor Indijanci v Ameriki!« In kako je prišla k nam?
»Štiriglasni glasbeni stavek je leta 1885 pri nas prvi objavil svetovno znani komponist Anton Foerster in to v prilogi Cerkvenega glasbenika z naslovom Pri jaslicah. Zraven je pripisal: ›Kot že naslov kaže, se pesem ne sme peti pri službi božji.‹ Drugič je izšla leta 1904 v Ljudski pesmarici, tokrat že tudi za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma. Bržčas je besedilo poslovenil cerkveni glasbenik Franc S. Špindler.« Zanimivo, zanimivo … »Ampak jaz sem brala Sivčevo knjigo Triglavski kralj, v kateri piše, da je to pesem poslal gospod skladatelj Foerster Jakobu Aljažu v Tržič in da je slovensko besedilo napisal prav Aljaž!« je dodala babica. »V nalogi lahko napišeš oboje! Resnica je lahko eno ali drugo.«
Ko sem spoznala, da zdaj vem že skorajda vse tudi o tej preprosti, a hkrati prelepi božični pesmi, je napetost popustila. Kaj pa mi sploh še manjka? Ne veliko! Zdelo se mi je namreč, da prav zaradi časa, ki smo ga preživljali, o tovrstni zgodovini v šoli ne vemo veliko. Tako bom verjetno med prvimi, ki bom to lahko razkrila drugim. »In zdaj, ljubica, bova tudi midve šli spat …« mi je mehko rekla babica. »Še znaš tisto pesmico, ki sem te jo naučila pri štirih letih?« »Še!« sem ji odvrnila, v mislih pa si jo zrecitirala kot včasih: »Gremo spat, Bog je zlat! Gremo gledat, kaj Marija dela! Marija dušice napaja in jih v raj posaja!« Globoko v sebi sem začutila, da sem spet štiriletno dekletce brez vseh skrbi. Takšne punčke pa spijo najslajše.

Angelček v snegu

Ko sva se z Nejcem zbudila, je bil zunaj prelep dan. Ves kraj se je svetil pod snežno belo odejo, med hišami so bile v sneg utrte gazi, iz dimnikov se je kadilo kot na idiličnih božičnih razglednicah. »Otroka, poglejta!« je zaklical oči z dvorišča.
Bilo je res nenavadno. Medtem ko sva midva z Nejcem spala, je oči naredil velikanskega sneženega moža. Za nos mu je vtaknil debelo babičino korenje, gumbe je naredil iz kosov premoga, na glavo mu je postavil star lonec, v rokah pa je imel prav tisto metlo, s katero sem pometala pri babici čez poletje. »Kdo bi si mislil, da je naš oči takšen umetnik!« je bila nad njegovo umetnino vsa vzhičena mami. Vpričo nas mu je pritisnila na usta poljub. »Zdaj pa brž v hišo! Z babico sva vam pripravili tako božično pojedino, da bi se še angelci oblizovali, če bi imeli usteca.« 
Res smo jedli babičine božične dobrote s tako slastjo, da se mi še zdaj cedijo sline. Ne vem zakaj, a pri babici je imelo vse drugačen, poln okus. »To je zato, ker kuham počasi in z mislijo na vas,« mi je izdala svojo kuharsko skrivnost potem, ko sva midva z Nejcem na roke pomivala in brisala posodo. »Kjer vlada ljubezen, je vse sladko.« Zadovoljna sem bila, da smo se vsi imeli tako radi in da ni nihče prekršil naših božičnih pravil. Če je treba, smo torej tudi mi taki, kot se spodobi.
»Popoldne se gremo vsi na hrib sankat!« je rekla babi in privlekla s podstrešja predpotopne sanke. Take za šest, sedem ljudi. »Hja, včasih ni imel vsakdo vsega sam, zato so mojstri kolarji izdelovali samo take velike sani.« Skoraj do večera smo se spuščali po hribu navzdol, navzgor pa smo sanke skupaj vozili mi trije: oči in midva z Nejcem. Bile so presneto težke, vendar je vse odtehtala hitra vožnja navzdol. »In zdaj še zadnja vožnja!« je oznanila babica. »Potem moramo domov. Gotovo nas čaka še eno božično presenečenje!« Prav na zadnji vožnji smo bili nekoliko neprevidni. Pod hribom smo se zaleteli v debelo hruško. Sanke so zaškripale in se razletele na dva kosa.
»To je pa tako kot s krožniki,« se je smejala babica, ko se je pobrala iz snega. »Nobeden se ne obrabi, vsak se mora razbiti, da ga zamenjamo z drugim.« Oči je obljubil, da bo v mestu poiskal dobrega mojstra, ki bo popravil sanke tako, da bodo popolnoma enake kot so bile. Komaj smo v izbi popili vroč čaj, že je na vratih pozvonilo. Kar malce jezni smo bili, kdo si nas upa motiti, še posebej zato, ker je babica ves čas govorila, da na ta dan niso dovoljeni nobeni obiski. Toda ... Pred vrati so stali trije mladi fantje, oblečeni v svete tri kralje, z njimi pa je bil starejši gospod, oblečen kot vodnik. »Dober večer vam Bog daj, dober večer vam Bog daj, gospodarju in gospodinji in vsej širši družini ...« 
»To so pa naši novi koledniki!« mi je šepnila babica na uho. »Kot nalašč za tvojo nalogo. Vsako leto mi pridejo voščit. Včasih prej, včasih pozneje. Prej celih dvajset let ni bilo nobenega, zdaj pa nas obiskujejo spet redno ob vsakem božiču. In poglej, kako so še mladi! Ti bodo še dolgo hodili!« Odpeli so še nekaj lepih pesmi, potem pa so na podboj vrat zapisali GMB. Vmes pa so naredili križce in izpisali novo letnico. »To so Gašper, Miha in Boltežar. Pri meni se ustavijo že na sam božič, sicer do tretjega božiča, do 6. januarja, ko res praznujejo sveti trije kralji, sploh ne bi mogli obiskati vseh tistih, ki si to želijo.« Pozneje sem o kolednikih izvedela tudi tole: »Obhodi kolednikov, ki so voščili ob praznikih, posebno ob božiču, ljudem vse dobro, so za nekatere kraje tako značilni, da ponekod praznike imenujejo kar koledniški prazniki. Obredni obhodi so imeli že v indoevropskem kulturnem krogu važno vlogo: k hiši so prinašali blagoslov za dobro letino, zdravje in srečo ljudem in živini.« Preden smo se vrnili domov, se je zgodilo še nekaj, na kar ne bom pozabila nikoli v življenju. Ko so koledniki odšli, je babica predlagala, da gremo vsi na vrt, kamor je nebo nasulo veliko deviško belega snega. »Kdo ve, koliko let bom še živela,« je začela nekam resno. »A to vam moram pokazati, da boste lahko pozneje prenesli na druge rodove.«
Pričakovali smo, da nam bo pokazala kak star predmet, pa se je – meni nič tebi nič – brez besed vrgla hrbtno v sneg. Roke je raztegnila daleč stran od sebe. »No, zdaj pa to naredite še vi!« Ker smo čutili, da gre za nekaj posebnega, smo se seveda tudi vsi drugi vrgli hrbtno v deviško bel sneg. »In zdaj naj mi eden pomaga, da vstanem!« Vsi smo se v trenutku skobacali iz snega in ji ponudili roko. »Zdaj pa poglejte, kateri angelček v snegu je najlepši!« Babica slikam v snegu ni rekla slike, temveč angelčki. Res se je v medli večerni svetlobi v snegu svetilo pet hrbtnih slik. Babičina in zraven še slike naše družine. Očijeva je bila zelo velika, mamina malce manjša, moja in Nejčeva pa seveda še precej manjši.
»Tvoj, babica!« smo vzkliknili skoraj vsi hkrati. »In zakaj moj?« Vsi smo dolgo strmeli v njeno sliko v snegu, v njenega angelčka, a uganke nismo znali razvozlati. Opazila sem samo to, da smo vsi drugi sliko v snegu pri vstajanju nekoliko pokvarili, njena pa je bila taka kot tisti trenutek, ko se je vrgla v sneg. »Hm, ne vemo!« »Zato, ker je angelček nedotaknjen, nepokvarjen, popolnoma čist. Vi ste sliko v snegu med vstajanjem pomečkali z rokami oziroma jo pomendrali z nogami. Moja pa je ostala lepa zato, ker ste mi pomagali pri vstajanju vi z vašimi rokami. To mi je povedal moj oče. V sebi pa nosi veliko sporočilo. Ljudje, ki si med seboj pomagajo, ostanejo vse življenje veliko lepši.« Sklenila sem, da bom to veliko babičino skrivnost in umetnost hkrati predala tudi svoji hčerki takoj, ko jo bom imela.

Božični čudež

Vsaka naloga ima na koncu tudi interpretacijo in zaključke, sklepe. Interpretaciji se lepo po slovensko reče razlaga, tolmačenje, izvajanje. Res je, da se interpretacija sliši veliko bolj učeno in da naloga dobi morda že zaradi tujke nekaj več vrednosti, toda sama sem se odločila, da bo tudi na koncu naloge vse tako kot na samem praznovanju božiča. Zato bosta zadnji dve poglavji Razlaga in sklepi. Seveda bom navedla tudi literaturo oziroma od kod sem črpala navedke. Ko smo se vrnili domov, sta se zgodila dva čudeža. V čudeže do tedaj nisem verjela, zdaj pa vem, da obstajajo. Res sicer nista bila taka, da bi na primer nekdo shodil vpričo nas ali kaj podobnega, bila pa sta vendarle. Oba majhna, a komaj verjetna. Sama pri sebi sem ugotovila, da je življenje sestavljeno iz majhnih čudežev, ki so okoli nas. Le opaziti jih je treba.
Prvi čudež, ki niti ni bil tako velik čudež, je bil ta, da sta oči in mami pri babici pozabila vzeti rezervni ključ vhodnih vrat. Tako smo bili prevzeti od vsega božičnega dogajanja, da se nam je ključ čisto izmuznil iz spomina, pa čeprav je bil prej na prvem mestu. To pomeni, da je vrstni red različnih stvari v življenju prilagojen našemu razpoloženju in pogledu na svet. Drugi čudež je izviral iz prvega. Oči je doma, pred našo hišo, v avtu samodejno segel v predalček, kjer navadno pušča ključe in … Ključ je bil tam! Kdo ga je tja prinesel iz gozda ali od kod drugje, ne bomo zvedeli nikoli. Morda je imel vmes prste kak božični angelček ali pa je bil ves čas tam, pa ga v vsesplošni naglici in napetosti nihče od nas ni videl. Da bi bilo presenečenje še večje, smo to ugotovili sami šele tedaj, ko smo že vstopili v hišo.
»Saj je vse v redu!« sta v en glas ugotovila oči in mami. »Malce bo treba očistiti pečico, to pa je tudi vse!« sem dodala jaz. »Našo prvo božično potico, kateri smo pripisovali toliko pomembnosti, pa so že včeraj odpeljali smetarji. To so res pridni ljudje!« Oči je hotel od samega veselja z dvorišča spustiti v zrak božično raketo, a se je že med potjo premislil. »Pravzaprav to sploh ni pomembno!« je ugotovil na lepem. »Raje jo bom komu podaril. Bom komu naredil vsaj nekaj veselja.« Nejc v tem primeru sploh ni stegnil roke … »Pa tudi vsa druga darila bomo podarili drugim ljudem,« je nadaljevala mami. »V življenju je lepše dajati kot sprejemati. Vsega tega, kar smo si nakupili – čeprav je bilo letos tega zelo malo v primerjavi z drugimi leti – mi niti ne potrebujemo.« Vsi smo se strinjali, da bomo premislili, koga bomo lahko razveselili z našimi božičnimi darili. Sami pa smo jih tako in tako že prejeli – pri babici.
Nasploh pa: »Najlepše darilo, ki ga lahko dobiš, je tisto, ki ti napolni dušo.« Taka darila pa so bila letos vsa babičina darila, od prvega koraka v njeni hiši naprej. Mami je nato predlagala, da drugo leto začnemo s praznovanjem božiča tedaj, ko je čas za to. Najkasneje na začetku decembra, na prvo adventno nedeljo, ko bomo na vrata obesili adventni venček. »Zdi se mi, da smo vsa ta leta živeli življenje brez prave vsebine. Saj ne gre za pretirano versko obeležje, temveč za podoživljanje tistega, kar je že stoletja in stoletja del nas,« je pametno ugotovila mami. Sama pa sem iz knjig izbrskala še tile dve globoki misli. Tako globoki, kot je lahko globok samo božični studenec.

Jože Dolenc je zapisal: »Božične navade in obredi niso ostanki nečesa, kar je že preživelo, ampak del žive narodne duhovne kulture in tradicije.«

Damjan Ovsec pa: »Bistveno razliko med arhaičnim človekom in tradicionalnimi družbami ter človekom tako imenovanih modernih družb, ki ga močno določa in zaznamuje judovsko-krščansko izročilo, razkriva dejstvo, da se prvi čuti trdno povezanega s kozmosom in kozmičnimi ritmi, drugi pa vztraja pri trditvi, da je povezan zgolj z zgodovino. Vendar to stališče zvečine ne vpliva na praznike in praznovanja; le-ti se dogajajo, odkar je in dokler bo obstajalo človeštvo.«

Na tihem sem sklenila, da bom začetek raziskovalne naloge začela in končala z istim navedkom:»Sveti Krizostem imenuje božič izvir, iz katerega so kakor reke, ki iz enega studenca teko na vse strani, izšli vsi drugi veliki praznični dnevi cerkvenega leta. In spet za noben drug praznik ne moremo reči, da se je ob njem pri vseh narodih nabralo toliko običajev, verovanj, zgodb, pripovedk, legend in raznih pesmi ter vsakovrstnih upodobitev kakor okrog božiča.« Tako bo naloga dobila pravi okvir, kar sam po sebi pa se bo izkazal kot najbolj primeren tudi naslov naloge – Božični studenec. In zdaj še nekaj!
Predzadnji božični prizor naše srečne družine Erjavec. Posedli smo v poltemi v dnevni sobi, ugasnili vse prenosne telefone, radijske in televizijske sprejemnike, izključili hišni zvonec, prižgali dišečo božično svečko ter skupaj zapeli. »Sveta noč, blažena noč …« Priznam, da je bilo na prvi pogled videti skorajda tako lepo, da je bilo že kičasto, a počutili smo se vsi odlično. Zdi se mi, da smo prvič v življenju začutili božič kot pravi družinski praznik.
»Zdaj vsaj vem, da znamo živeti tudi mi,« je izjavil oči. »Malce je včasih treba biti tudi staromoden,« je dodala mami. »Drugače šege in navade nimajo nobene vrednosti.« »Vsega je preveč, pa marsikdo ne zna izbrati prave vsebine,« jo je pametno pihnil naš Nejc. »Božič je res pravi studenec, v katerem se lahko družina naužije čarobnega napoja za več mesecev, morda celo za celo leto,« sem sama v mislih kovala že končno misel za razlago svoje raziskovalne naloge. »Hvala vsem, ker ste mi ga pomagali odkriti!« Za piko na i smo sklenili, da si gremo skupaj ogledat žive jaslice v Postojnsko jamo. Že sama jama je ena največjih svetovnih čudes, žive jaslice tako globoko pod zemljo in v objemu tako čudovitih kapnikov pa so sploh nekaj izjemnega. Sklep naloge:Božič je družinski in verski praznik, ki ga je vsekakor treba praznovati. Kdor se vsaj deloma poglobi v njegovo vsebino, ne bo razočaran. Predvsem pa se moramo ob tem vprašati, ali še znamo živeti ali nas je sodobni čas, njegova naglica in pehanje za dobrinami, povozil z vsemi svojimi slabostmi.Morda bom dodala še podton v smislu: Kakšno smučanje v Avstriji, kakšen izlet v Egipt, kakšni Kanarci! Božič je treba doživeti doma, v svojem domu, v krogu svojih najdražjih, v svoji duši! Zavedala sem se, da bom v nalogi še marsikaj izpustila. Prav nič se še nisem dotaknila božičnih vraž, verovanj, vedeževanj, ki so se spletla okoli vseh treh božičev, pa …
O božiču je bilo izrečenega in napisanega toliko, kot še o nobenem prazniku doslej, iz studenca pa še vedno vre kristalno čista voda. In še čisto zadnje dejanje! Znova v šoli. Prvi dan po praznikih.
»No, dragi moji mali učenčki, ste lepo preživeli božične in novoletne praznike?« je zažvrgolela naša razredničarka Emilija Ravnik. »Ste se med prazniki kaj učili, ste prebrali kakšno knjigo, ste doživeli kaj novega?« »Ah, tile prazniki so čisto brez zveze!« je dejal Tadej. »Na smučiščih v Avstriji je taka gneča, da se sploh ne moreš nasmučati.« »Mi smo v Egiptu vsi štirje zboleli za drisko.« »Na Kanarcih se za božič sploh ne da kopati v Atlantiku. Bazen pa imamo doma.« Kot sem opazila, so bili skoraj vsi razočarani nad prazniki. Vsaj vsi tisti, ki so jih hoteli na veliko doživeti v tujem svetu. Sama sem se ob tem samo skrivnostno nasmehnila. Čutila sem, da bo raziskovalna naloga dobro uspela, še bolj pa me je veselilo, da je praznik odkrila vsa naša družina. Morda smo bili pri tem res malce smešni, a v resnici smo vendarle prava srečna družina. Vsaj za božič. To misel sem zaklenila v srce in prav vseeno mi je, če me kdo ne bo razumel. Sama že vem, za kaj gre. In kakšna škoda, da je božič le enkrat na leto. Moj predlog je, da bi bil vsaj štirikrat letno. To bi bilo res ful carsko. Oprostite, zelo lepo!