Božično pismo (Tone Gaspari)
| Božično pismo Tone Gaspari |
| |||||||||||||
Moj sin!
Nocoj sem imel težke sanje. Kakor da so prišle v snežnem mraku preko razburjenih zametov, so bile ledene, tuje in strahotne. Zase se jih nisem ustrašil; za vas tri sem se jih zbal: zate, za Ivana in za Tončko. Branil sem se jih vso dolgo noč s sunki izrvanimi vzdihi, pa se jih nisem ubranil. Vem, odkod so se prikradle te grozne sanje. Povem ti, ker si najstarejši. Ne razodeni pa tega Tončki, ki je bolehnega srca in prozorne kože; kajti ena sama grenka kapljica ji skali mlado kupo do dna.
Veš, v kotu pri omarici, kjer je visela še lani dragocena starinska slika, tam je letos prazno. Lani nam je bil ta kot svetišče. Saj se spominjaš! Zunaj debele, goste kosminke kakor večen plaz, znotraj visoko, svetlo okno; toplo božajoča peč je tipala po vseh omitih predmetih in naju rahlo in smehljajoče objemala; kanarček je vriskal: midva sva molče prepletala s srebrno pajčolanasto vrvico božično drevesce.
Ivan in Tončka sta se tačas vozila domov.
In ko je zamižal mrak in se je začul od daleč žvižg vlaka, se nama je zazdelo, da so se odprla skrivoma vrata. Nekdo je vstopil po prstih, dvignil čiste bele roke in blagoslovil drevesce. In ko je tiho odšel, so vstopile za njim šepetajoče družice mraka, božične pravljice in sanje, in legle počasi pod drevesce.
Prižgala sva svečice ...
Kmalu nato se je razbegnil na dvorišču smeh. Ivan in Tončka, moj kodrolašček in moja golobica, sta planila v sobo in se obesila nama okrog vratu ...
Tako je bilo lani!
Nocoj so pa privrele v mrzlo, temno sobo strašne sanje. Raztegnile so dolge, gnusne roke po vseh kotih. Tudi na mojo odejo so padle te roke težko in neusmiljeno; grgrajoče so mi s spačenim obrazom vsiljevale misli o vas treh. Sam sem se jih zaman otepal. Ni bilo blagoslovljenega drevesca, ni bilo smeha mojih dragih, ni bilo kanarčkovega vriska; tudi tvojih umerjenih in treznih oči ni bilo. Sam sem bil in nesrečen!
In te misli so me dušile za grlo, da sem jekal vaša imena; dušile so me in popuščale, dokler ni pozvonilo skozi globoke snegove: Tončka je bila lučka, ki pojema in ugaša v zimskem metežu; Ivan je bil konštrunček, ki kliče privezan v ledeno burjo; ti, Ciril, si bil okostnjak, stoječ sredi moje mrzle sobe.
Vsi trije ste moji otroci. Ti veš, Ciril, bil sem vam skrbni oče. Gojil sem vas kakor očesne zenice, dajal sem vam vso ljubezen do zadnje kaplje neizčrpnega srca, gladil sem vaše prve stopinje v svet.
Nocoj je spet sveti večer.
Tončka sedi zamišljena in bleda daleč od svojega očeta, še dalje od rajnke matere. Tako je prepolna žalosti, da ji ne morejo solze iz globočine. Bojim se, da se jih nabere preveč ... mahoma se bodo razlile in razrazile bodo prozorno mehko kožico na njenem mladem srčecu. Povesila bo glavico ... doma bodo tedaj zazvonili zvonovi ... O, moja Tončka!
Ivan je pri teti. Tetino srce je kakor vetrnica. Danes je toplo in čustvujoče, jutri se okrene in pozabi, in težko in hladno je v njeni bližini. Ivan je koštrunček, ki ima tudi misli naokrožene, vesele, včasih razposajene. Nocoj je tih in z razprtimi posluša, če začuje od daleč domače zvonove ... Ivan, moj najljubši!
Ti, Ciril, si že dorasel! Tebi zaupam svoje sanje, tebi sporočam svojo bol in revščino.
Omarice v kotu ni več. Okno je zastrto. Peč samuje mrzla in raztrgana kakor zlodejna čarovnica. Povsod diši po prahu.
Nisem oče, ki bi pustil deco v tujih rokah, sam pa izpil sveti večer v dimu in opoju; ti me poznaš, Ciril. Doma sem, stisnjen v temo; niti ena lučka ne brli; smrečna vejica visi osamljena nad posteljo.
Odpusti mi, Ciril. da sem te oddal pred tremi leti tujemu velemestu. Že takrat se mi je zdelo to mesto kot bahat prekupčevalec z mladimi, nezrelimi življenji. Tako življenje je bilo tudi tvoje. Danes si v mislih star in po trpljenju izkušen in bolan. Zato me razumeš!
Nocoj je sveti večer. Ti tavaš zavit v mojo ponošeno suknjo pod brlečimi obločnicami, da zbežiš pred zasledujočimi bolestmi in pred nemočjo izstradanih udov. Glej, da ne omaga tvoja noga v blatu, da ne omahne tvoja roka v zlo; zakaj tvoj oče te neguje v mislih kot rešitelja družine, ki razkropljena bega v letošnjem božičnem nemiru.
Ciril, tebi ni treba mnogo besed, ker si jih čul in čital mnogo, mnogo. Pa tako žalostne besede še nisi čul, da bi ti vzela pogum in samozavest; nisi še čital besede, ki bi ti presunila voljo. Zato shrani vase to pismo in ga spet prelistaj v svoji duši tedaj, ko bo nam vsem že bolje.
Potopi vase mojo in svojo bridkost. Iz nje izobliči in izvsebini le ono, kar je lepo in razveseljivo. Zataji vso bol in piši Ivanu in Tončki o velikem, lepem mestu, o bleščečih dvoranah, o razkošnem sijaju, o nebeških drevescih, polnih božičnega veselja, o toplih zimskih kožuhih in o saneh z glasnimi kraguljčki. Četudi v solzah, priduši svoj jok, Ciril, in sporoči Ivanu in Tončki, da ti je dobro daleč od doma, daleč od svojega očeta in še dalje od rajnke matere. Ti znaš vliti v besede toplote in resničnosti; napiši jima čudovito pravljico o zvonovih, ki pojo mir ljudem na zemlji.
Meni pa izkleši na trdem papirju svoj resnični obraz, nepobeljen in neolepšan, da bom videl na tebi svoje težke sanje v pravi luči.
Ti nisi moj najdražji, zato te v tem pismu žrtvujem obema mlajšima.
Odpusti mi, Ciril!
Tvoj oče.