Božja pot v Barbano (Gruden)

Božja pot v Barbano
(Primorske pesmi)
Igo Gruden

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1.
Krog ust je stari Babič zožil roki
in v breg zaklical med borovce črne:
ko noč v odmev za klicem klic mu vrne,
spet zleze v gúbe pod klobuk široki.

Brlenje sveč med bori mehki zvoki,
vmes smeh – kot pele strune bi srebrne,
če kdo spotakne se, lovi, prevrne,
in mu barigla gre čez breg visoki.

V Barbano vsi, k Mariji v svete kraje,
za zárod trte molit, žetev ajde,
in da ljubezen se jim ne omaje.

Že stari Babič stopil je z malajde,
po produ kliče, išče godrnjaje,
prekolne vnuke, ko jih speče najde.

2.
»Po pravi poti vozi nas, Marija …«
pojó dekleta, žene – litanije,
med prsti starkam roženkranc se vije,
in noč je tiha, mehka, polna sija.

Ves v lučih Trst krog morja se ovija,
medló nad Istro pozni mesec sije;
pol Krasa v barki se na prsi bije –
po pravi poti, vozi jih, Marija!

Pet ribičev molčé se v vesla upira,
zaspano z jambora laterna sveti;
pod krov je ušla deklina marsiktera,

za njimi fantje od noči razvneti:
nihčé na slanih mrežah ne izbira,
pod dva in dva ležijo že objeti.

3.
Devinčani, Križani, Istrijani
in kar jih je na naši še obali,
iz veh vasi so verni priveslali,
Čožoti ž njimi, Brici in Furlani.

Zdaj na otoku vdani in skesani
pod žgočim soncem, ki jim v duše pali,
kar jih ne nosijo procesje vali,
kot trsti upognjeni klečé ob strani.

Zvonôv tenkljanje, rôk povzdigovanje,
molitve, v pesmih dahnjene krilatih:
Marija po otoku – kakor sanje

gre svetla mimo vseh v nosilih zlatih …
izza solzá pletó se venci nanje
Mariji v čast iz vseh teh src bogatih.

4.
Popoldne … že levant od Istre pada:
napeto jadro; jambor ostro škripa;
sto sončnih zvezd po svežem morju utripa,
v megló ovita daljna stran zapada.

Pod jadrom dremljejo dekleta mlada,
valove las v obraz jim veter sipa;
pijani fantje spijo … hip do hipa
iz spanja starke kriknejo iznenada.

Že Prosek vidi se in grad devinski –
v port barka reže … rezki glas krmarja
mre v kriku žensk, smejó se fantje vinski.

Ugásnila bo skoro tiha zarja,
že poje kriški zvon … in nabrežinski
zamolklo mu kot v sanjah odgovarja.