Božja sodba

Božja sodba. Zgodovinska povest iz XVII. stoletja. Joža Lovrenčič

Izdano:	Gruda 8/1–12, 1931
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V Karlovcu, blizu kroparskega miljnika, ki je popotnemu pravil, da sega do tja moč in oblast rudniškega sodnika, je stala v rebri ob cesti gostilna. Ob delavnikih je navadno preko dne samevala in krčmar Karlovčan — po kraju in hiši so mu tako rekali — je pri oknu ali izpred hiše gledal na cesto in proti Kropi, nad katero se je valil iz dveh plavžev proti nebu gost dim, kdaj bo prišel kak pivec, da bi mu postregel in delal družbo. Redko je dočakal pred večerom koga, ko se je zmračilo, pa so prihajali gostje: kovači in pomočniki iz kroparskih vigencev. Zahajali so k njemu, ker niso marali biti v trških krčmah svojim fužinarskim gospodom pred nosom. Ob sobotnih večerih in ob nedeljah so napolnili Karlovčanovo krčmo še oni, ki so stikali za železno rudo in jo kopali pod Orlovino in Babjim zobom, pod Zidano skalo, ki se onkraj Kotla, v katerem izvira Preprovka ali Kroparščica, strmo dviga nad trgom, v Kroparski rupi, v Barbarini jami, na Čoku, v Pogačnici, na Lazih, v Gadovki, pri Sveti soboti nad Bariglo, kjer se prevali svet na češnjiško stran, v Erjavki, pod Črnim vrhom in še drugod po Jelovici in okoli Jamnika. Tudi črni možje, ogljarji, ki so na „ajhanih“ vozeh dovažali v Kropo fužinarjem oglje v velikih vrečah — žirgelnih — katere so držale šest ljubljanskih starov, so se neredko ustavili pri Karlovčanu, da so si poplaknili grlo in poizvedeli, kaj se vse gaja po svetu.

Drugo nedeljo meseca julija leta 1626, je bilo pri Karlovčanu posebno živahno.

Nič čudnega.

V Kropi je bil semenj, lepi semenj, nageljev semenj, ki je slovel daleč na okoli in privabil sejmarje ne samo iz sosednih krajev, marveč so prišli še iz Kranja, Loke, Ljubljane, od Radovljice in bohinjske strani in še preko Petrovega brda so prišli od Bače in Soče, da so si ob tej priliki naložili polne koše kroparskih žebljev.

Ko je pri svetem Lenartu v Kropi odzvonilo angelsko češčenje, so se porazgubili zadnji sejmarji. Na cesti ob Kroparščici pri mostu, kjer se izliva v Lipnico, so Radovljčani in Bohinjci krenili proti Kamni gorici, oni iz spodnjih krajev pa so šli po dolini proti Savi. Hribovci in Tolminci so jo udarili po grapasti poti, ki vodi iz Krope čez Bariglo mimo Svete sobote na Jamnik in dalje v Selca ali proti Dražgošam.

Tudi Karlovčanovi gostje niso preslišali večernega zvona in so se začeli odpravljati.

„Saj se še ne mudi možje!“ jih je Karlovčan prijazno ustavljal, a z vso prijaznostjo jih ni mogel zadržati.

„Pusti dedce, ki morajo s kurami spat, da ne bodo doma tepeni!“ se je norčeval izza miz mladi svet, ki se mu ni nikamor mudilo in ni imel še dovolj ne pijače ne igre.

Karte so ploskale na mizo in kocke so padale in smeh in šala in kletev in groba beseda so polnili vzdušno ozračje prostorne hiše. Od igre do igre je naraščal hrup in Karlovčan je moral od časa do časa miriti razburjene duhove. Gostov ne bi rad izgubil in zato jih je poravnaval in se zadovoljno smehljal, ko se mu je posrečilo, da je ukrotil s svojo besedo naval jeze.

Proti deseti uri je pri mizi, ob kateri so sedeli z drugimi tudi Miheličev Klemen iz Krope, Jelenčev Anže in Lotričev Andrejec z Jamnika, nenadoma udarilo, da so pri vseh mizah utihnili in gledali, kaj bo.

Jelenčev je zgrabil bokal, treščil z njim, da se je razletel in se je cekinasto rumena brežanka razlila po mizi in z vseh strani curela na tla.

„Ali misliš, da si doma? Dovolj nas s starim goljufata s svojimi čiričarami v onih lesenih bukvah, iz katerih človek ne more, če je prišel vanje, kakor bi se zapisal zlodju! Pri kartah nas pa že ne boš ciganil!“ je bil Anže divji in je zgrabil Klemena, da bi ga česnil.

„Za božjo voljo, le pretepa ne!“ ju je ločil Karlovčan in miril. „Ali hočete, da mi sodnik vzame patent? Že tako me po strani gleda, ko ve, da vas ne maram metati s prvim mrakom na cesto. Saj niste v Dražgošah na žegnanju, da bi se pretepali do krvi in potem sedeli kakor Peer in onadva Laha Gattija v kehi! ...“

„O, Peer pa ne sedi več!“

„Kaj, da ne sedi več?“ so bili gostje radovedni in gledali v Lotričevega Andrejca, ki je povedal novico.

„Ne sedi več, pravim. V Kosovcu sem ga oni dan videl, ko sem žgal kopo. Bolj podvzeten je bil ko ona dva Laha, ki namesto mačk dereta podgane v loški kehi!“ je povedal Andrejec.

„Le kako je ušel?“ so bili vsi odkraja radovedni in še Jelenčev je pozabil svojo jezo. Miheličev je porabil to priliko in je kar mimogrede poravnal svojo ceho in izginil, ne da bi kdo zinil za njim kako besedo.

„Kako je ušel? Anže bi vam bolje povedal! Tudi pri njem se je oglasil in prespal noč v njegovi bajti ob kopi. Z Anžetom sta se kaj več zmenila, on naj vam pove!“ je dejal Andrejec.

„Anže, povej, povej! Zdaj nimaš kaj več opraviti, ko jo je Klemen popihal!“ so silili v Jelenčevega.

Anže je naročil novo mero brežanke in ko se je razjezil nad Karlovčanom, ki je preprečil, da ni Miheličev občutil njegove trde pesti, se je kratko odrezal:

„Loški biriči so tudi ljudje, čeprav so škofu prisegli zvestobo v službi. Peer ni bil suh in znal si je pomagati s cvenkom! ...“

„Aha!“ je bilo vsem jasno in so razumeli, da stiskaška Laha rajši precvilita v kehi leto in dan in še stokrat s prisego prodasta dušo, da bi spričala svojo nedolžnost, nego bi skušala kupiti kakor Peer svobodo.

Dogodke z dražgoškega krvavega žegnanja so poznali vsi, saj dolgo časa niso drugega govorili, nego o njih. Ob novici, da je Peer ušel iz zapora, so jih začeli znova rešetati. Oni, ki niso bili zraven, so vedeli največ povedati. O grozanskem pretepu in poboju so pripovedovali, ki da je nastal iz niča. Peeru da so očitali lutrsko vero, ker je z Gattijema in Adamom Koflerjem iz Železnikov med mašo sedel v krčmi in popival ter se tam norčeval iz rudarjev in ogljarjev, ki so po opravilu prišli na mero vina.

„Ali vas ni dovolj okrepčala božja beseda, da iščete še posvetnega okrepčila v vsakdanji jedači in pijači?“ da jih je Peer vprašal in so se oni trije, ki so bili z njim, zakrohotali in rekli, da verujejo samo v vino, ki daje pravo moč.

In rudarji in ogljarji, ki so pred šestimi leti videli ljubljanskega škofa Tomaža, ko je prišel v hribe, da utrdi ljudi v pravi veri in zatre lutrovske zmote, in so ga spremljali od vasi do vasi, ker je znal tako lepo in do srca govoriti, in so ga še slišali v Kropi, ko je pred veliko množico govoril v klancu pred Pibrovčevo hišo in vse spreobrnil in jim še obljubil župnijo, ki jim jo je tudi dal, so z njegovo besedo zagovarjali svojo vero, zabavljali čez Lutra in njegove kranjske predikante, ki da so samo z gospodo držali in se norčevali iz vsega, kar je bilo navadnim ljudem vse pomnenje sveto.

„Tako je šlo in nazadnje so Peer in njegovi vzkipeli, se zagnali v krčmi v svoje zoprnike, jih poklali in potem planili zunaj še na druge, ki so držali z rudarji in ogljarji. V zmedo in vrišč so posegli biriči, ki so prišli iz Loke, da poberejo štantnino, in posrečilo se jim je, da so Peera z njegovimi dobili v roke, jih povezali in odgnali v loški grad, kjer naj bi jim pohladili prevročo kri.“

Vse to so vedeli povedati Karlovčanovi gostje. Jelenčev in Lotričev sta samo poslušala, le tu in tam sta kaj pripomnila, zagovarjajoč Peera, ki da je dober človek in da je moral udariti, ko so se zaganjali vanj ko razdraženi sršeni.

Tudi Karlovčan je bil previden in se tega ni kesal. Ko je šel iz hiše, da prinese iz kleti nove pijače, je v veži obstal in zaklical, hoteč, naj ga slišijo tudi v hišo:

„Kar naprej, kar naprej! Pri nas ni loških biričev in tudi ovaduhov ne, da bi moral oprezati, preden stopiš pod pošteno streho! Kar vstopi, Peer! Merico ga boš, dobrega imam, od Gorice so mi ga pritovorili, brežanka je! Pa podložiš se tudi kaj in še spočiješ se krščansko do jutra, ne?“

Peer, ki je z nočjo prišel iz jelovških gozdov, da se založi z živežem in pogleda, kaj vedo ljudje povedati, je vstopil. Družba, ki je prej tako glasno govorila o njem, je utihnila. S komolci so se dregali in si mežikali, češ, o volku smo govorili, pa je prišel.

„No, Kroparji, kaj pa ste utihnili? Saj nimate navade, da bi bili pri vinu tako molčeči, ko ni treba napenjati pljuč kakor v vigencih, da preglasiš, kladivo! In še nageljev semenj je danes po vrhu vsega!“ je vprašal Peer in podražil Kroparje, ko je prisedel k Jelenčevemu in Lotričevemu, ki sta mu porinila vsak svoj bokal, da bi pil. Ni se branil.

Ko je odložil pijačo, je spet pogledal ostro po Kroparjih, ki so stikali glave, kakor da pomagajo igravcem.

„Kaj ste res ob besedo, da mi nihče ne odgovori?“ jih je nato izzival.

„Čemu se jeziš Peer?“ je vprašal Karlovčan, ki je prinesel veliko steklenico in jo postavil na polico v kotu pri oknu, kjer je točil.

„Tvojim gostom je zmanjkalo sape, ko sem vstopil, kakor bi jim obtičali v grlu bobi!“

„Nič čudnega, Peer! Komu ne bi zaprlo sape, če se prikažeš, kakor bi se vzel iz zemlje, ko bi moral sedeti na varnem med štirimi stenami in se postiti ob suhem kruhu in vodi!“ je za vse odgovoril Karlovčan.

„Zato, zato smo obmolknili, a se nismo upali povedati, da bi te ne razdražili!“ so dobili Kroparji pogum in se oglasili.

„Hahahahaha! ... Vas kdo bi se že zadovoljil s stanovanjem in hrano in pijačo, kakršno pripravijo loški biriči, meni pa ni bilo vse skupaj prav nič po godi! He, Karlovčan, da ne boš imel preveč dela, kar celo posodo na mizo! Bomo sami točili! In prigriznil bi tudi kaj rad. Toplega tako nimaš več, kaj? No, bo tudi rženovec dober in sir!“

Karlovčan, ki je postavil pletenko na mizo in sam prisedel, je zaklical v kuhinjo:

„Špela, kruha prinesi in sira, da se lačni nasitijo!“

Peer je zgrabil pletenko in napolnil majolike sebi, Jelenčevemu in Lotriču in še razigrano pozval:

„Kar bliže, Skokolin, ki ga nimaš nikdar dosti, in tudi drugi! Vse vas vabim. Nocoj ga boste na moj račun, da si zapomnite, kdaj je rudar Peer ukanil loške biriče in sodnika! Tu pri vas sem še varen, onkraj Jamnika je malo drugače! Biriči so že pred cerkvami bobnali in oklicevali nagrado za mojo glavo. Kdor bi me prijel in izročil gosposki, bi ga plačali, Judeževe groše bi zaslužil! Če bi se mu dal prijeti, kaj pa! Pa me ne bodo! Posvetil bi vsakemu, da bi videl na oni svet, hahaha!“

Skokolin Matevž, star žebljarski pomočnik, ki večkrat cel teden niti enega žeblja ni napravil, je vesel prisedel. Tudi drugi se niso branili. Vsak je bil prej izpraznil še svojo majoliko, da bi ne bil prikrajšan ob Peerovi darežljivosti, ki so je bili veseli.

Karlovčanka je prinesla hleb in sir in postavila oboje pred Peera, ki si je pri priči odrezal lep kos in ga grudil, kakor bi ga studenec pod Suhrno zlakotoval.

„Tekne ti, tekne!“ mu je rekla krčmarica.

„Kaj bi ne teknilo,“ je odvrnil, „če pa živim po Jelovici kakor sveti Janez Krstnik!“

„Ob sladkih koreninicah in kobilicah? Hahahaha ... Pa vendar ne?“ je bil Skokolin vesel in si natočil svojo mero in napolnil potem še drugim, ki so prisedli, zakaj Peer mu je ukazal, in neznansko srečen je bil, da sme točiti.

„O ti revež, ti,“ je sočustvovala Karlovčanka s Peerom in se vrnila v kuhinjo.

„Tako, zdaj pa trčimo in pijmo na Peerovo zdravje!“ je bil Skokolin navdušen in je težko čakal, da bi mogel spet točiti.

Pa so trčili in pili.

Peer je pil in gledal drugega za drugim. Ko je odložil majoliko in je Skokolin takoj vstal, da napolni znova njemu in drugim, je vzel z glave klobuk in zaklical veselo, da ga je morala slišati krčmarica v kuhinjo:

„Špela, Špela, ko sem si privezal dušo, moram še nekaj dobiti po kroparski navadi! Vsi imajo nagelje, ko ste praznovali lepi semenj, jaz ga še nimam, pa mi ga ti prinesi!“

„Vse so mi potrgali,“ se je prismejala Karlovčanka na vrata.

„Nič ne maraj, Peer, saj jaz ga tudi nimam!“ je dejal Jelenčev, ki je sedel tik njega.

Peer ga je pogledal.

„Glej, glej, Anže, saj res! To je pa čudno!“ se je zavzel.

„Vse se primeri!“ je menil zagonetno Lotričev Andrejec.

„Tak fant, pa da bi ne bilo Kroparke, ki bi mu ga dala?“ se je še čudil Peer.

„Izbiral bi lahko, pa ne mara! O, saj vemo! ...“ se je oglasil in pomežiknil Skokolin in hitel piti.

„Kaj veš?“ je vzrastel Anže.

„Hm, kaj? ... Kar vedo vsi! ...“ je odvrnil Skokolin, ko je odložil majoliko, in se zasmejal.

„Nič ne vedo in ti tudi nič ne veš!“ je udaril Jelenčev ogorčen s pestjo po mizi.

„No, pa ne, če nočeš. Stavil bi vendarle, da vem, če bi šlo za to! ...“ je mirno dejal Skokolin, pokazal na majoliko in jo dvignil in nagnil.

„Pa stavita, no!“ je podregal Peer.

„S čim bo plačal, če zgubi stavo?“ je hotel vedeti Anže.

„S čim? Karlovčan mi že še zaupa, če ne škarij, pa vsaj vzhajajoče solnce, saj sem mu do zdaj zmerom pošteno plačal, čeprav je včasih kak teden počakal!“ je bil Skokolin kakor užaljen.

„Boga zahvali, če ti par palic!“ se je oglasil Karlovčan, ki je imel tudi lesene bukve kakor fužinarji, da je vanje pisal svoje dolžnike. Pod imenom je potegnil ravno črto in nanjo risal kroparske številke. Krog nad črto je pomenil pol krajcarja, navpičnica, ki se ni dotikala črte, krajcar, navpičnica, ki je presekala vodoravnico, je značila dva groša, krog, skozi katerega je šla vodoravnica, je bil forint, krog s križem deset forintov in škarje za ovce — sto forintov. Če je zbrisal, kar je bilo pod črto, je ostalo pomenilo polovico prvotne svote. Vzhajajoče solnce je značilo torej pol forinta, palice pa groše.

Skokolin se je zadovoljil tudi s palicami.

„Saj bo tudi dovolj za bokal brežanke!“ je dejal in pozval Jelenčevega, da bi stavila.

„Za bokal brežanke? Velja!“ se je odločil Anže ne radi Skokolina, marveč da ustreže Peeru.

In udarila sta si v roko.

„Zdaj pa na dan z besedo! Kar povej, kar veš!“ je hotel Anže in gledal Skokolina, kakor bi mu hotel brati z obraza, če bo zadel pravo.

Matevž Skokolin se je zasmejal in menil, da mora prej zmočiti grlo in poplakniti usta, da mu ne bo zastajala beseda in bi se ne zdelo, da ni resnična.

Potem pa je začel:

„Tak, Anže, ali misliš, da smo slepi? Da smo gluhi? Saj bi že leto in dan čivkali vrabci, če bi jih imeli v Kropi, da ti je pri srcu Lipkova Lenka! Da ne? Ne boš prikril, Anže, ko si še danes to pokazal!“

Skokolin je umolknil in zmagoslavno pogledal Jelenčevega in vse druge po vrsti in nagnil majoliko.

Anže je planil po konci.

„Kar lepo sedi, Anže, saj nisem Klemen in gre samo za stavo! Poslušaj pa odgovori, če hočeš, ali ni tako, kakor ti povem! Prej, pred dobro uro si se sprl z Miheličevim. Radi kart si se jezil, kakor so vsi slišali. Pa bi bil karte in sleparijo, če je res bila, požrl in igral naprej — a nisi se mogel več premagovati, ker ti je preveč dišal pod nos nagelj, ki bi moral biti tvoj! ...“

Peer je potrapljal Anžeta po ramah.

„Tako je tedaj s teboj, Anže,“ je dejal. „Med tednom ravnaš kopo in jo varuješ, da se ne vname, pa ti medtem v Kropi drug varuje dekle in jo vnema, hahahaha! ... No, pa bom jaz plačal stavo, ki jo je Skokolin dobil, kakor vidim, da ne boš še tega trpel vrh vsega! Kar nagni, Anže, in nič ne maraj!“

„Saj res, pijmo in zalijmo semenj, ki gre h koncu in je tudi brez nageljev lep!“ so bili vsi glasni.

Ko so Kroparji s Skokolinom omagali in ob mizi pospali, so se Peer, Anže in Andrejec dvignili in odšli.

Karlovčan je stopil za njimi pred hišo.

„Peer, pri meni boš vedno na varnem, ko se oglasiš! Le nič se ne boj in kmalu kaj pridi!“ je zaklical dobre volje za svojim dobrim gostom.

„Prav, prav!“ mu je odvrnil Peer že s ceste in v temi so krenili proti Kropi, nad katero se je pravljično belila Zidana skala v svetlobi ščepa, ki ni bil še priplul iznad Brezovške gore, da bi Kroparščica zlato zablestela v njegovih žarkih in bi prepodil črno temo tudi iz njene doline ...

II.

Peer, Anže in Andrejec so se bližali Kropi, nad katero se je pod vrhovi Čela in Vretena dvigala cerkev svetega Lenarta. Mesečina jo je že dosegla in na zeleni višini se je svetila kakor bel labod, ki je priletel kdove odkod in se utrujen spustil v reber, kjer dviga glavo, kakor bi gledal, ali bi se mogel vzpeti s svojega počivališča in preleteti visoki špik ali njegove sosede Zidano skalo, Orlovino in Babji zob, kateri so s Čelom in Vretenom strmeli v globel, kjer so se ob njihovem vznožju stiskale hiše, kakor bi se prerivale za prostor, ki jim je bil skopo odmerjen v tesni dolini.

„Din ... din ... din ...“je udarilo kladivo na mali zvon.

„Tri četrt na dve bo!“ je menil Anže.

Motil se je.

„Don ... don ... don ...“ je udarilo kladivo še na veliki zvon, ko so izzveneli udarci malega.

„Tri četrt na tri je, Anže!“ je ugotovil Andrejec.

„Dolgo smo jo povlekli, pa saj imajo Kroparji samo enkrat na leto nageljev semenj in nam se po vrhu nikamor ne mudi. Nismo kovači, da bi nas potem celo leto vlekli, če bi prišli danes zadnji v vigence!“ je dejal Anže.

„Saj res, pravočasno pridemo, da bomo videli, koga je semenj zdelal, da se mu ne bo ljubilo vstati in bo rajši prenašal posmeh, kakor bi žrtvoval pol ure spanja!“ je bil Peer vesel.

„Oni, ki so ostali pri Karlovčanu in jih je zdelalo tvoje vino, se pač ne bodo vzdramili, če jih ne bodo pošteno stresli!“

„Nič se ne boj, Andrejec, Karlovčan jih ne bo prenočeval ob praznih bokalih. Drugega za dragim vrže na cesto, če jih že ni!“ je bil Anže prepričan.

„Ali mislita kar spotjo preko Barigle za Babji zob h kopam?“ je vprašal Peer in še povedal, da sam počaka jutra, ko si bo mogel nakupiti moke in zabele, ki ju ne mara pogrešati tudi ta čas, ko se mora skrivati.

„Jaz bi skoraj šel,“ je rekel Andrejec.

„Potem moraš iti sam,“ mu je dejal Anže. „Meni se ne mudi. Preden se vrnem v goro, bi rad še nekaj opravil!“

„Kaj?“ sta ga vprašala oba.

„K Miheliču bom zjutraj stopil pa mu povem, da mu ne bom več kuhal oglja. Obračun bom zahteval, naj bo staremu prav ali ne!“ je odgovoril Anže s prikrito jezo.

„Klemena še nisi pozabil!“ ga je dregnil Peer.

„Nisem ga in ga ne bom!“ je odvrnil Anže.

„Komu pa misliš potem žgati?“ je vprašal Andrejec.

„Komu? Ali je sam Mihelič v Kropi? Saj so še Šolar, Bodljaj, Mazzoli, Gašperin, Žigon, Plavec, Pibrovec, Rabič, Klinar, Jalen, Kapus, Ažman in drugi! Ni vrag, da ne bi mogel dobiti odjemalca! Ne bom gledal, tudi če bi moral popustiti za kak groš, samo da bi pokazal Miheličevemu, kako se tudi ogljar lahko postavi!“ je rastel v svoji zagrenjenosti Anže.

„Prav imaš, Anže!“ mu je pritrdil Peer.

„Jaz bom pa le še Miheliču žgal,“ je povedal Andrejec.

„Kakor hočeš, prijateljstva radi tega s teboj ne bom razdiral! Do jutra me pa le počakaš, da pojdeva skupaj v goro,“ je nekako prosil Anže.

„Sam ne bom hodil, počakam te,“ je obljubil Andrejec.

Prišli so izza ovinka v Stočju in zagledali Kropo z velikim plavžem med prvimi hišami in še z manjšo slovensko pečjo v gorenjem koncu „Pri starem kladivu“.

„Kruhi že vstajajo!“ je dejal Peer, ko je videl, da se okenca v nekaterih hišah rdečkasto svetijo.

Kovači so stanovali večinoma v hišah svojih gospodarjev fužinarjev, kjer so se morale po dve, tri družine stiskati v izbi okoli ene mize, ob kateri so jedli svoj kruh, in je imel potem „gospod“ dva kruha, tri kruhe ali tudi več, ki so pomenili kovaško družino, kateri je še pripravil pod streho tesne prostore, kjer so prenočevali.

Preden sta utegnila Anže in Andrejec kaj pripomniti, so zaslišali hripavo pesem starega Mekelja, ki je bil nočni čuvaj in je obenem budil kovače k delu.

„Din ... din ... din ... din ...“ je udarilo v stolpu in kakor bi se vzdramil, se je oglasil nato še veliki zvon: „Don ... don ... don ...“

„Ura je odbila tri,
kmalu konec bo noči.
Sveti se, sveti beli dan,
k nam bo prišel Jezus sam,
z rožo Marijo cartano
in z vso nebeško družino ...“

Iz zgornjega konca je prihajal Mekelj in njegova pesem je šla z njim in se oglašala vedno bliže. Petelini so začeli tekmovati z njim; čeprav so bili še zaprti, je njihov glas le jasneje odmeval v somrak, ki se je boril z nočjo.

„Sveti se, sveti beli dan,
Meklju se toži, je zaspan!“

so zapeli Peer, Anže in Andrejec, oponašajoč nočnega čuvaja, ki je očividno začuden in jezen obmolknil in godrnjaje prikoračil v spodnji konec in čez most, da bi zavil po drugi strani in dokončal svoj krog.

„Pijanci nemarni, ali se vrača pošten človek ob tej uri domov!“ se je zadrl na cesti in pridvignil svojo laterno, da bi posvetil izzivačem v obraz in jih spoznal.

Peer je skočil k njemu, mu izzvil svetilko iz rok, se pripognil pa mu posvetil z njo prav pod nos.

„Sveti Lenart in vsi nebeški pomagavci!“ se je umaknil Mekelj in roke so se mu tresle, ko je še z levico zgrabil za helebardo, ki jo je zvesto nosil kot strahujoč znak svoje nočne službe.

„Hahahaha! ...“ so se mu smejali vsi trije.

„Peer, Maks Peer, ali si ti ali je tvoj duh, ki ga loški biriči niso mogli zadrgniti s telesom vred?“ je trepetal Mekelj in hotel tako pokazati, da se tudi duhov, ki bi se povračali in strašili, ne boji.

„Peer sem, Peer z dušo in telesom, Mekelj!“ ga je potolažil in Mekelj je pozabil, da so ga dražili, in šel je z njimi po cesti mimo Klinarja, kjer je vnovič začel svojo pesem, ki jo je zavlekel do Šolarja.

„Za nocoj sem opravil,“ je rekel na mostu pred znamenjem svetega Janeza Nepomuka, „zdaj pa pogledam v Mazollijev vigenc, če je že kdo v njem, da se pogrejem in še nasmejem, ko bodo čakali zadnjega!“

„Pa stopimo še mi s teboj, ko se ne vemo do jutra kam dati,“ je dejal Peer in krenili so proti Mazollijevemu vigencu, ki je bil eden največjih. Obstali so pred leseno kolibo ob bregu Kroparščice, iz katere je bila napeljana roja, da je mogla voda na kolo, ki je gonilo meh v vigencu. Kolo je še mirovalo, po čemer je sklepal Mekelj, da se žebljarjem ne mudi. Res, vigenc je bil še zaprt. Niso čakali pred njim, šli so proti gorenjemu koncu, meneč, da so gorenjci manj zaspani, a so se prepričali, da je nageljev semenj vse zdelal. Od vigenca do vigenca so šli in prišli do zgornjega plavža skoro v Kotel in šele ko so se vračali, so videli, kako hitijo kovači in pomočniki in vajenci in žene in dekleta vsak v svoj vigenc, odkoder se je slišal smeh, s katerim so sprejemali vedno onega, ki je prišel zadnji.

V ta in oni vigenc so pogledali, voščili dobro jutro, povprašali, kdo je zadnji, se pošalili in odšli, češ, da morajo obiskati po vrsti vse, a so prišli le do Mazollijevega, kjer so se ustavili.

V vigencu je bilo že vse živo. Na štirih ješah je že žarelo oglje, kateremu so dokladah iz kabernelov novega, ki se je kmalu razvnelo v živo žerjavico, zakaj veliki meh v kotu je stokal, sopihal in ječal in poganjal vso sapo, kar jo je sproti ujel, po lesenih ceveh, ki so bile speljane pod tramovi do vsake ješe, da ni nehalo tleti oglje, v katerem so se bile že belile železne palice, cajni. Nakovali so jih v cajnaricah, ko so več centov težkega volka, stopljeno rudo, razcepili v štiri dele in potem vsakega prevarili v posebni peči in ga nato potegnili v debelejše ali tanjše droge in palice, ki so jih oddali v vigence, da nakujejo iz njih žeblje. Meh je sopihal kakor ogromna zver, ki so jo ugnali v kot in ne more nikamor. Ni prenehal, zakaj kolo nad rojo se je neprestano vrtelo, voda mu ni dala počitka, in njegovo vreteno je vzgibalo vzvode, ki so premaknili in premikali velikanski valj, položen od enega konca vigenca do drugega. Od njega je segala navpična železna ročica do ogromnega širokega, okroglega mehu, katerega je tihotapsko kakor cigan — tako se ročica tudi imenuje — prijemala, vzdigovala in zopet izpuščala vse potem, kakor se je valj visoko nad glavami pregibal na desno in zopet na levo.

Okoli vsake ješe je bilo po več kamenitih panjev, okroglih do pasu segajočih podstavkov, katerih površina je ravna in je vanjo vdelano nakovalo, na katerem odteguje kovač s kladivom razbeljeni cajn v spodnji tanki del žeblja, ki ga še priostri. Tako odtegnjeni konec — štiblo zaseka na široklju, nekakem dletu, pritrjenem v panj pred nakovalom, potem pa položi vse na kobilo. Štible morajo nato še v nagležen, palec debelo ploščo, ki ima na enem koncu tolikšno luknjo, da more železo, ki naj postane žebelj, vanjo. Konec štible, ki gleda še iz luknje, mora biti razbeljen, da ga kovač pobije in napravi tako žeblju glavo. Prožna zmet pod nagležem sproti odmetuje žeblje, če pa kateri le zastane, si mora pomagati kovač z „deklo“, malimi kleščami.

Mekelj, Peer, Anže in Andrejec so vse to videli, a ni jih zanimalo, kakor jim ni bilo mar, ali kujejo vojskarje, romarje, šmole, cigane, žokarje, konjake, volarje, kamelarje, podrujce, debelune, coklarje, udarjence, toparje, podkovčarje, kaputarje, čežine, bartnole, kotordeže ali katerokoli izmed sto sedemindvajsetih vrst žebljev, ki so nosili kroparsko slavo v širni svet. Ni jih zanimalo vse to, zakaj neštetokrat so bili že v vigencih. Mekelj se je postaral v njih in onemogel tako, da so mu zaupali le še helebardo in laterno. Pogledali so po kovačih in ženskah, ki so tudi stale ob panjih in kovale. Nekatere so imele opraviti pri ješah, kamor so pristavile v nadzidek ob ognju lonce in piskre, da skuhajo družini zajtrk. Mekelj je šel od ješe do ješe in se priporočal za kapljo mleka in žlico žgancev, da se otešča.

Anže je opazil v spodnjem koncu pri panju Lenko. Ročno je premikala razbeljeno štiblo in kovala žebelj za žebljem, ne da bi ga pogledala. Sosede in sosedje, ki so bili okoli nje zelo glasni in se ji posmihali, so ji potem, ko je vstopil Mekelj s svojo družbo, le pomežikovali, da bi je ne spravili v jok pred obiskovavci, katerih niso pričakovali.

„He, kdo je zadnji?“ je glasno povprašal Peer.

„Anže, ki je za teboj vstopil!“ so mu odgovorila dekleta in se zahihitale.

„Mi nismo žebljarji, nas ne boste imeli med seboj, da bi nas celo leto vlekli!“ jih je zavrnil Andrejec, zakaj Anžetu je zmanjkalo besede, da bi zavrnil dekleta, ko je ugledal Lenko.

„O, saj je dovolj, če ga bomo mogli vsako nedeljo ali tedaj, ko pripelje oglje, kaj Lenka?“ so bila dekleta glasna.

Lenka je molčala in kovala.

„Glej jo, kaj nisi vesela, da te je Anže rešil?“ jo je hotela spraviti do besede njena tovarišica živa Ažmanova Mica.

„Ho, Lenka, ti da si zadnja? Glej, glej, včeraj popoldne si pa pri teku do Stočja bila prva med dekleti in Anže je moral dobro teči, da je prehitel Klemena in te pred njim ujel, čeprav ti ni bilo všeč, kakor smo videli, ko si se odločila z nageljem za Miheličevega!“ jo je podražil Mekelj.

„Preveč jo je tekanje utrudilo, ali pa se ji je ponoči predolgo zahvaljeval Klemen za nagelj!“ jo je zbodel Peer.

Kladiva so zastala, vsi so pogledali proti Lenki, ki so ji oči jezno zažarele kakor iskre na ješi, ki so se dvigale pod pločevinasto kapo, katera je branila, da niso mogle pod leseno streho.

„Če me boste dražili, kar grem! Ali mislite, da sem obsojena kakor vi vse življenje v vigenc? Dovolj imamo doma, da bi mi ne bilo treba kovati, če ne bi hotela!“ se je postavila z glasom, ki je zapel sveže, kakor bi s kladivcem udarila ob srebro.

„Saj vemo, saj vemo, a šale nam ne smeš zameriti!“ so jo mirili vigenčarji in vigenčarke, ki se ji niso hoteli zameriti, ko so k Lipkovim hodili v trgovino ...

„No,“ se je oglasil najstarejši, kovač Varl, „če nisi zadovoljna, da te je rešil Anže, ki res ne spada prav v našo družbo, pa počakaj, mogoče se privali še Skokolin, ako se ga le ni preveč navlekel!“

„Težko, da ga boste dočakali!“ je menil Peer.

„Pri Karlovčanu sanja o žebljih, če ni obležal kje ob cesti, ako ga je vrgel iz hiše!“ je povedal Andrejec.

Meh je pihal in ječal, kladiva so pela, Mekelj je čakal na mleko in žgance, Peer in Andrejec sta se dobre volje sukala okoli vigenčark, Anže se je pa približal Lenki, se naslonil ob drog, ki se je tam blizu dvigal in podpiral streho. Tako naslonjen je gledal dekle, ki se spočetka ni zmenila zanj in je nemoteno kovala, kakor bi ga ne bilo.

„Lenka!“ je prosil Anže.

Pogledala ga je, ne da bi prenehala s kladivom.

„Lenka, vidiš, tako mi je, kakor bi kovala moje srce, kakor bi razbeljene žeblje zabijala vanj!“

„Ali sem te prosila, da hodi za mano?“ mu je rekla.

„Nisi prosila, a jaz te prosim, da bi me imela rada! Oni te ne ljubi tako kakor jaz! Ti ali nobena!“

„Pojdi, pojdi in pusti me v miru!“ ga je zavrnila.

„Čuj, če ti nisem kot ogljar všeč, pa pustim vse skupaj, saj tudi meni ne bo treba ogljariti, ko mi oča prepusti grunt. Boš videla, ne boš se kesala, ko boš gospodarila na Jamniku, kjer je tako lepo, da vidiš do Ljubljane in še delj in te bo solnce pozdravljalo ves ljubi božji dan, ko bova na njivah in travnikih,“ se je sprostila Anžetu beseda.

„Kajpa, v vaše strmine naj bi šla, kjer še orati ne morete in morate gnoj v koših nositi,“ mu je podsmehljivo odgovorila.

„Tebi ga ne bo treba, vsega znosim sam, Lenka!“ je obljubljal Anže.

„Kroparice nismo za kmete,“ je vrgla kar tako besedo, da bi se ga odkrižala, zakaj neprijetno ji je bilo, ko je toliko z njo govoril.

„Zame boš, Lenka, Če se prvo leto ne privadiš kmetovanja, se ga pa privadiš drugo, če ne drugo pa tretje in potem boš kmetovala, da bo veselje in se vigencev še spominjati ne boš hotela! Videla boš, ni ga lepšega stanu, kakor je kmetiški,“ je bil Anže topel in je čakal, da bi mu Lenka dala vsaj malo upanja s prijazno besedo.

„Obljubi mu, no, da pojdeš na Jamnik! Poglej, kako težko čaka!“ se je oglasila Ažmanova Mica, ko je videla, da se Lenka ne zmeni več za Anžeta.

„Pa mu ti obljubi!“ se ji je kratko odzvala Lenka.

„Jaz bi šla še danes, če bi vprašal mene. Nič bi se ne branila! Anže, se pa midva zmeniva!“ se je Mica veselo ponujala.

Lenka jo je postrani pogledala. Anže je ujel njen pogled in je videl, da ji Micine besede niso bile po godu, in je bil zadovoljen in je sklepal, da utegne Lenko le še pridobiti, ker če bi se bila že prav odločila za Miheličevega, bi ji bilo vseeno, kaj govori Ažmanova.

„Nič ne bo, Mica,“ ji je odgovoril, „kar sem rekel, sem rekel. Lenka — ali pa nobena!“

„Anže, kar se reče, se zmerom ne speče. Kdo ve, če me ne boš še kdaj prosil!“ mu je vrnila Mica kakor majčkeno užaljena.

Lenka je ni pogledala, le kladivo je bolj hitro in kakor jezno padalo na žebelj, kar je Anže tudi videl in po svoje razlagal ...

V lepo poletno jutro, ki se je medtem zazorilo, je zapel iz zvonika svetega Lenarta navček. Drobno, srebrno je pel, kakor bi tožil in jokal, a ni nikogar vznemiril, zakaj vedeli so, da je pripravljal Solar tovor in da mu bo zvonilo kake pol ure, dokler ne dospe do Barigle, kakor zvoni vedno vsakemu, ki tovori v južne kraje.

„Anže, zdaj pa gremo, da bo še nam zvonilo!“ je poklical Peer in že stopil z Andrejcem iz vigenca.

Anže, ki je slonel zamišljen in strmel v Lenko, ne da bi še kaj govoril, se je zdrznil. Pogledal je za tovarišema in ko je videl, da sta že zunaj, je stopil tik do Lenke.

„Zbogom, Lenka! Le pomisli in premisli, kar sem ti povedal, pa mi drugič poveš, kako si se odločila, ko boš mogoče boljše volje in ne boš tako nataknjena, kakor si bila danes, ker so te s to vašo navado razdražili.“

Tako se je poslovil Anže, Lenko lepo pogledal in odšel.

„Bog te nesi!“ je rekla Lenka, a tako tiho, da je ni slišal.

„Zakaj mu nisi glasno povedala, kar misliš?“ jo je podražila Ažmanova Mica.

„Tebe bom vprašala, kako naj govorim!“ ji je vrnila in se ni zmenila več ne zanjo in ne za nobenega, dasi so jo dražili potem kar vsi zapovrstjo, meneč, da imajo pravico, ko je še zmerom zadnja, ki je prišla v vigenc.

Lenka je kovala in kovala žeblje in svoje misli in še svoje srce ...

III.

Anže je stopil za Peerom in Andrejcem. Ni ju dobil več pred vigencem, na trgu sta že bila pred znamenjem ob mostu in ga čakala. Počasi je šel za njima in zamišljen, čeprav je bilo mlado jutro tako sveže, lepo in veselo, da bi moralo pregnati sleherno čmernost in vzbuditi razigrano veselje, prekipevajoče v glasen vrisk, ki bi odmel od Špika do Zidane skale, katera je že blestela v žarki svetlobi vzhajajočega solnca. Nič ni videl Anže solnca, še navčka ni slišal, ki je pel in pel, zakaj z mislijo je bil pri Lenki in ugibal je, kaj naj bi napravil, da bi bilo prav.

„Stopi, stopi!“ mu je zaklical Peer.

„Saj grem,“ je odvrnil.

„Greš, kakor bi hodil po smrt! Ali ti je Lenka tako zavdala z besedo, ko si ji imel toliko povedati?“ se je Peer še pošalil.

Samo bridko se je nasmehnil Anže in ni nič rekel, ko je dospel do njiju in obstal.

„Peer gre k Lipkovim, da si nakupi živeža. Kaj pa ti, ali greš k Miheliču, ali si se premislil?“ je vprašal Andrejec.

„Nič se nisem premislil, grem,“ se je ta trenutek odločil Anže, ki je dotlej še kolebal ob misli, kaj mu porečejo doma, ko jim pove, da Miheliču ne bo več kuhal oglja.

„No, pa pojdimo vsak po svojem opravku,“ je dejal Peer.

„Čakali in iskali se potem ne bomo, se že dobimo in dohitimo kje gori v rebri!“

„Prav,“ je bil Anže zadovoljen in krenil proti Miheliču, Andrejec je pa spremil Peera, češ, da si mora zmočiti z žgano kapljico grlo in si jo vzeti nekaj s seboj, da mu ne bo pri kopi nerodno, če bi ga prijela kaka slabost.

„Pa prinesi še zame,“ mu je naročil Anže, „bova že poravnala!“ in je izginil za ovinkom.

„Bom,“ mu je obljubil Andrejec.

Anžetu se zopet ni mudilo. Ko je zagledal Miheličevo hišo, mu je korak kar sam zastal. Premišljal je, kako bi začel, da ne bi s prvo besedo razdražil starega, ki je bil mogočen. Najrajši bi se vrnil in stopil še sam k Lipkovim, da bi z merico žganega dobil pravega poguma, a Peer in Andrejec bi gledala in se mu smejala in še Lenka bi potem zvedela, da si ni upal k Miheliču. Torej mu ni preostajalo drugega, nego odločno stopiti v hišo, ali pa kreniti proti Pibrovcu in za znamenjem v hrib ter dobro stopiti, da bi ga prijatelja ne dohitela in bi jima ne bilo treba pripovedovati, kako ni nič opravil, kar je nameraval.

Cokljanje je zaslišal za seboj. Ozrl se je in videl, da prihaja Mekelj. Ni ga maral čakati. Podvizal je in že je bil pred Miheličem in vstopil.

„Dobro jutro, ali ste že pokonci?“ je zaklical v veži.

„Smo, pa še ne vsi!“ je zaslišal iz kuhinje gospodinjin glas in se je oddahnil.

Gospodinja je prišla na vrata.

„O, Anže, ti si? Ali si še v Kropi, ali si že pripeljal oglje?“ se je začudila, vprašala in se nasmehnila, češ, saj vem, da si še včerajšnji.

„Ostal sem, da bi nekaj še govoril z vašim,“ je povedal Anže.

„S Klemenom? Prezgodaj si prišel, še spi. Nič ne vem, kdaj je prišel domov. Potegnili ste jo!“ je menila.

Preden ji je utegnil Anže povedati, da ne išče Klemena, je slišal, da je zaškripala za njegovim hrbtom kljuka, in iz hiše je stopil sam Mihelič, del oblastno roke v žep, požvenketal z drobižem, pogledal ogljarja od pet do glave, zavlekel ustnice, pokimal obsojajoče z glavo in dejal:

„Tako, tako, ogljarji po Kropi, kope pa naj se same žgo! To ste delavci! Človek naj vam plačuje in plačuje in še vam ni dovolj, ko spravite vse sproti po grlu. Te je semenj posušil, pa bi rad spet kaj okroglega, ne?“

Anžetu je bilo prav, da je bil glasen in zbadljiv, zakaj rešil ga je zadrege, iz katere bi si ne znal pomagati, če bi bil prijazen.

„Nič nisem prišel prosit. Prišel sem, da bi poračunala, ker vam ne bom več žgal!“ je odvrnil Anže in videl, da Mihelič ni pričakoval takega odgovora.

„Hohoho, ali smo se tako zmenili? O svetem Juriju se preminja služba, ne zdaj sredi poletja!“ se je zadrl Mihelič.

„Če me pa potrebujejo doma, ko je toliko dela pri žetvi in mlatvi in še pri košnji. Oča so že stari in ne morejo sami vsega,“ je našel Anže izgovor, zakaj pravega vzroka ni maral povedati.

„Prej bi pomislil! Kje naj dobim zdaj drugega koparja? Spomladi si pa moledoval in mi nisi dal miru, dokler te nisem sprejel. Ali misliš, da je vojska minila in se ti ni treba več bati? Gori na severu se še dajejo in pred Turki cesar tudi ni varen! Če ti je ljubše, da bodo tvoje kosti bogve kje trohnele, namesto da bi v miru živel ob kopah tam gori za Babjim zobom, tudi prav. Gosposki naznanim, da nisi več ogljar, pa pošljejo biriče pote in iti boš moral in služiti drugačnemu gospodu, ki ti ne bo plačeval tako kakor jaz! Palice boš pač dobival, a ne bodo take, ki bi pomenile groše, in nazadnje jo še tako izkupiš, da ne boš videl več Jamnika. Luteranarji, ki hočejo zdaj z mečem in štuki strahovati vse in dobiti oblast, niso Kroparji. Če jim prideš pod meč ali v roke, ne bodo poznali usmiljenja. To premisli in bodi zadovoljen, da te imam jaz v službi!“

Tako je govoril Mihelič, ki je vedel, da je Anže dober delavec, in ga je hotel ostrašiti z vojaščino, katere so bili vsi žebljarji, rudarji in ogljarji od nekdaj že oproščeni, kar so fužinski gospodje v Kropi izrabljali, da so lahko pritiskali na svoje delavce, ki so prenesli vse, samo da jim ni bilo treba iti na vojsko.

„Vse to vem, a ne morem in ne maram več ogljariti,“ je dejal Anže, ki je pomislil, da ga Lenka najbrž zato ne mara, ker ogljarji niso v čislih med ljudmi, kakor bi bili sami reveži in zadnji na svetu.

„Če si tako odločen, da se tudi vojske ne bojiš, pa poglejva, kako je s tvojim delom!“ ni več prigovarjal Mihelič, zakaj pokazati le ni hotel, da nerad pusti Anžeta.

Stopila sta v hišo.

Fužinar je vzel s police debelo knjigo posebne vrste. Ni bila iz papirja, lesena je bila. Posamezni listi so bile tenke deske, črno prepleskane in na hrbtu zbite z usnjem vse skupaj. Prva, platnica, je imela še zaponko, tako da se je mogla knjiga tudi zapreti s kavljem, ki je bil vdelan v zadnjo desko, drugo platnico.

Knjigo je položil na javorovo mizo, obračal deščico za deščico — vse so bile zaznamovane pri vrhu z imeni delavcev, pod imeni pa so se vrstile vodoravne črte s kroparskimi številčnimi znaki.

„Aha, tukaj te imam!“ je nehal Mihelič obračati deske in šel s kazalcem od znaka do znaka in polglasno mrmral in sešteval.

„Za deset kop sva se dogovorila,“ je dejal in gledal še vedno v knjigo.

„Za deset,“ je potrdil Anže.

„Štiri si že napravil in pripeljal, šest jih imaš še narediti. Vidiš, tukaj imam pisano vse, kar sem ti dal. Prve štiri sem ti plačal naprej, ko sta z očetom pripeljala oglje prve kope, potem sem ti o binkoštih dal na račun pet forintov in oni teden je bil oče tukaj in sem mu odštel osem forintov in pol, to je vse skupaj trinajst forintov in pol. Spomladi sem dal še očetu za šest grošev žebljev, tvoja ceha z živežem, ki si ga dobil pri meni, pa je tudi nanesla že štiri forinte od pomladi. Če zračunaš vse skupaj, imaš že plačane vse narejene kope in še si mi dolžan, da s peto kopo še ne boš poravnal! Zdaj pa naredi, kakor veš! Če ne maraš več žgati, glej, da mi kmalu ves dolg plačaš, ker čakal ne bom!“ je kakor zagrozil Mihelič in sršeče pogledal Anžeta.

Anže se je popraskal za desnim ušesom in pomislil, kaj naj napravi.

„No?“ je čakal Mihelič odgovora.

„Vam bom pa še onih šest kop napravil, da bo število polno, kakor smo se zmenili. Ko bom utegnil, bom pohitel, da bom prej gotov,“ je bil Anže zadovoljen, samo da ni bilo treba drugič Miheliču razlagati, zakaj mu ne mara več žgati.

„Tako, zdaj sva opravila,“ mu je dejal in zaprl knjigo ter jo položil spet na polico. „Videl si, da je vse v redu. Če se premisliš in ti je kaj za življenje, da ga ne boš nosil pod meč v smrtno nevarnost, se pa o svetem Juriju spet zmeniva za naprej!“

„Težko, da se bom premislil!“ je odgovoril Anže in stopil k vratom.

„Tvoja glava, tvoja pamet,“ je menil Mihelič.

„Zbogom!“ je dejal še Anže in odšel. Nič več mu ni bil težek in počasen korak, hitro je stopil proti Pibrovcu in zavil okoli znamenja, kjer je pridigal ljubljanski škof proti luterancem, v reber in ko je imel za seboj zadnjo kroparsko hišo, je bil vesel lepega jutra in je zavriskal. Strma je bila pot in grapava, Anžetu pa se je zdela lepša kakor kroparska cesta. Mislil je, kako bo od jutra do večera brez oddiha delal in potem stopil h kakemu drugemu fužinarju, da mu ne bo treba imeti ozirov pred Klemenom in ne se bati vojaščine, ki bi ga gnala daleč v svet, da bi mogoče nikdar več ne videl Lenke ...

Z Barigle je odmel Andrejčev vrisk.

„Počivata in me čakata,“ je sklepal Anže in je še podvizal, da bi povedal, kako je opravil z Miheličem in da se bo poslej še drugače gledal in razgovarjal s Klemenom, ki mu za ves svet ne pusti dekleta, katerega si je izbral.

IV.

Mihelič je mrmral in godrnjal, ko je odšel Anže. Pri zajtrku mu je žena prigovarjala, naj poišče rajši drugega ogljarja, četudi sredi leta, kakor da bi se radi Jelenčevega jezil in bil slabe volje. Mož je zamahnil z roko in vzrojil, češ, naj se ne meša v njegove posle, ko ne ve, kako je z delavci, ki jih ne kaže prebirati, še manj pa iskati, ker če vidijo, da jih človek potrebuje, imajo take zahtevke, ob katerih ne bi pridobil ne počenega groša.

„Ali imam zato vigence, da bi se delavcem dobro godilo in bi bogateli, jaz pa naj bi šel rakovo pot? Jelenčevi so naši ogljarji, kar pomnim. Rajnki oče jih je hvalil in jaz sem bil z njimi tudi zadovljen, ker so bili vedno cenejši ko drugi in takega oglja kakor Jelenčevi, moram reči, ne zna vsak žgati. Čudno se mi zdi in ne morem razumeti, kako da sta s starim kar na lepem sklenila, opustiti ogljarstvo, ki jima je vendar vsako leto vrglo lepe denarce,“ se je polagoma umiril.

„Bog ve,“ je dejala žena, „mogoče pa je kdo Anžetu več ponudil in se je dal pregovoriti.“

„Mogoče,“ je menil mož.

„Pa vprašaj v nedeljo Jelenca samega, ko pride k maši, s čim si se jim zameril, da so prebrali,“ mu je svetovala žena.

„Bom,“ ji je odgovoril in se napravil, da pogleda v vigence, če so vsi prišli in kako delajo, zakaj vedel je in imel izkušnjo, da je ponedeljek slab delavnik.

„Radoveden sem,“ je dejal, ko je odhajal, „koliko jih je bilo pri prvi jedi. Kar je mladih, so jo gotovo prespali kakor naš! Le glej, da ga ne pustiš prespati celega dopoldneva!“

„Ga že zbudim,“ je obljubila žena, „samo ne vem, če bo hotel iti ob drugi jedi danes v vigenc, ko imajo svoje šale!“

„Pa bi prej vstal!“ je zamrmral mož in odšel.

Ko je prišel čez trg in krenil v gorenji konec, kjer je imel svoje vigence, je zaslišal Anžetov vrisk, ki ga je razdražil.

„Ponedeljski je. Sinoči ga je kdo dobil v roke, ga napojil, pa mu je obljubil, da meni odpove. Le čakaj, ti bom že pokazal, kaj se pravi postati Miheliču nezvest! Če te oče ne pripravi k pameti, te bom pa jaz, da boš Boga zahvalil, ako se te usmilim in ti dam delo!“

Razdražen je prišel v prvi vigenc, a ga je slaba volja takoj minila. Ko se je prikazal v vratih, so ga sprejeli z glasnim smehom, vikom in krikom in tolkli z vsemi kladivi in vsem orodjem, kar se je dalo, da si je zatisnil ušesa. Vigenčarji in vigenčarke so pa s še večjim navdušenjem nadaljevali sprejemni pozdrav zadnjemu, ki je prišel k delu.

„Gospod je zadnji, gospod je zadnji, njega bomo vlekli!“ so vpili ob vseh panjih in ješah, ko so se utrudili nabijati s kladivi.

„Le počakajte, danes vas bom jaz vlekel,“ se je posmejal in potem vprašal, koliko jih ni pri prvi jedi, ki je pomenila prvo tretjino delovnega časa, katerega so delili po zajtrku, kosilu in večerji. Prva jed je bil čas od treh zjutraj do osmih, druga jed od devete do ene, tretja od dveh do sedme.

„Ne boste nas! Ali niste slišali, da ste zadnji? Vsi so prišli, samo vašega Klemena ni!“ so bili glasni v vseh kotih in koncih.

„Potem ste pa že pridni!“ jih je pohvalil in povedal, da gre še v zgornja vigenca.

„Če hočete oglušeti, kar pojdite! Tako vas sprejmejo, kakor smo vas mi, ker gotovo danes nihče ne manjka, ko je vsakega skrbelo, da ne bi bil zadnji!“ so klicali za njim, ki je šel in pogledal še v druga dva svoja vigenca, odkoder se je tudi zadovoljen vračal in menil, da bi bilo dobro, če bi delavci vsak ponedeljek ponavljali posemanjski običaj.

Ko se je vrnil Mihelič na trg, se je ustavil, zakaj pod lipo so bili zbrani skoraj od kraja vsi gospodje fužinarji. Bil je Mazolli, najmogočnejši kovaški gospod, kar je pričala že njegova hiša, ki je bila prava palača, bil rudarski sodnik Klemen Bobek in še Žigon in Plavec in Gašperin in Klinar in Pibrovec in Kapus in Jalen in Rabič in Zupan in Magušar. O semnju so govorili in tožili, da ni bilo prave kupčije.

„Ali si pogledal, kako so kovači še včerajšnji?“ so sprejeli fužinarji Miheliča.

„Pogledal, pogledal, pa pri meni je vse v redu,“ je odvrnil.

„Bojijo se te, pa dobre in zanesljive delavce imaš!“ je dejal Mazolli.

„Imam jih res in sem zadovoljen, samo zdi se mi, da mi jih skušate zadnje čase prevzeti,“ je izrabil Mihelič priliko, ko je tako nanesla beseda, da bi izvedel, kdo mu je pregovoril Jelenčevega.

„Oho, Mihelič, ali si tudi ti še včerajšnji, da tako govoriš?“ so mu vrnili in se zasmejali.

„Saj smo vsi kakor eden,“ je pripomnil Mazolli; „bodi no pameten, ko veš, da držimo skupaj in ne dajemo potuhe delavcem, da bi jih kar meni nič tebi nič prevzemali drug drugemu!“

„Pa mi je ogljar danes na vse zgodaj le odpovedal!“ je dejal Mihelič in v njegovem glasu je bilo, kakor da ne da dosti na Mazollijeve besede o fužinarski vzajemnosti.

„Jelenčev?“ je vprašal Klinar.

„Jelenčev! Sredi leta me je hotel pustiti na cedilu in trdo sem ga moral prijeti, da se je vdal in mi bo napravil toliko oglja, kakor sva se bila pogodila. Če se ne bi s katerim izmed vas zgovoril, ne bi kar tako pustil pri meni dela!“ je vztrajal Mihelič pri svoji sumnji.

„Sosed,“ mu je rekel Pibrovec, „ne išči med nami krivcev, tu bo kaj drugega po sredi!“

„Klemena vprašaj, mogoče ti on kaj pove!“ je namignil Jalen.

„Klemena?“ se je začudil Mihelič.

„Klemena, Klemena! Mladina ima svoje muhe, ki včasih hudo pikajo,“ je pripomnil sodnik Bobek.

Mihelič je pomolčal. Bil je v zadregi in ni vedel, kaj naj bi rekel na sodnikovo besedo, ki je čutil, da nekam meri.

„Če bi bil včeraj popoldne tam doli pred našo hišo,“ se je oglasil Jalen, „ko se je mladina kakor vsako leto na nageljev semenj lovila po cesti do Stočja, bi se zdaj ne čudil in bi vedel, da sta Klemen in Jelenčev tekmeca ...“

„Otročarije!“ je zamahnil Mihelič z roko.

„Otročarije, res, a so najbrže le vzrok, da ti je Jelenčev odpovedal in te spravil v slabo voljo,“ je pomežiknil Kapus in se lokavomodro nasmehnil ter potrepljal Miheliča po ramenu, češ, naj mirno počaka in se ne jezi, ker se mladostna objestnost kmalu unese.

Miheliča ni strpelo več, da bi ostal pod lipo in se dalje menil. Krenil je proti domu slabše volje, nego je odšel. Mislil je na sina in bil prepričan, da je nalašč zaspal. Da, celo menil je, da ga je moral sin zjutraj slišati, ko je govoril z Jelenčevim.

„Bo že tako, kakor je povedal Jalen. O, mu že pokažem! Ali sem jaz v njegovih letih tako norel! Ni mi bilo drugega mar kakor delo, da je imel oče veselje z menoj. Vigenc in tovorjenje — drugega nisem poznal, zato pa imam danes nekaj pod palcem in na tri vigence lahko pokažem! Klemen pa — nič se ni vrgel po meni. Karte, kocke in pijača ga veselijo in zdaj, da bi začel še z ljubeznijo! Le čakaj, vajeti napnem, da boš vlekel, kakor bom jaz hotel in bo meni prav, ki ne maram dočakati, da bi moral na stare dni med navadne kovače!“ se je prijezil z razdraženimi mislimi Mihelič domov.

„Ali je v vigencih vse v redu?“ ga je sprejela žena, ko je stopil skozi vrata.

„V vigencih je že vse v redu, samo doma je nered, ki ga ne bom trpel!“ se je mož skoraj zadrl.

Žena je kar ostrmela ob njegovem odgovoru.

„Kakšen nered?“ je hotela vedeti.

„Kje je Klemen? Ali misli, da je res že tak gospod, da bo polegal in spal, ko drugi delajo?“ je vzrojil, ne da bi ženi določeno odgovoril, in stopil v hišo, pustil odprta vrata in hodil od njih do stene, od stene spet k vratom in mahal z obema rokama pred se in tako zavračal ženine besede, zakaj žena se je bila postavila v vrata in zagovarjala Klemena.

„Glej ga, kakor hudournik si! Vzrasteš in vzkipiš, ko jo najmanj treba. Ali ne privoščiš sinu malo veselja, ko je mlad! Ali je to kaj takega, če jo je ob sejmu malo potegnil? To pač še ni nered, da bi moral rohneti!“

„Pameten bi bil, pa bi bilo vse prav!“ jo je zavrnil, ne da bi se ustavil.

„Da ni pameten? Kaj pa mu moreš reči?“

„Boš že slišala,“ ji je odvrnil mož in ji ukazal, naj gre in pokliče sina, da mu pove, kod je hodil in kaj je delal prejšnji dan.

Žena je odšla, mož pa je nadaljeval svojo hojo od stene do vrat, od vrat do stene in vsakokrat, ko je prišel do vrat, pogledal izpod čela v vežo, odkoder so se vzpenjale stopnice v nadstropje, če prihaja sin, da bi ga kar oddaleč že sprejel, kakor zasluži.

Še dokajkrat je premeril Mihelič hišo, preden se je vrnila žena, ki je pač povedala sinu, kako je oče razdražen, in ga že sama izprašala, kaj ima na vesti. Vrnila se je pred sinom in bila huda.

„Jelenčev je vsega kriv, Jelenčev! Ti bo že Klemen povedal in videl boš, da se po nepotrebnem jeziš nad njim. O, ogljarja bi moral tako nagnati, da bi pomnil in bi se ne upal več prikazati v našo hišo!“ je skušala glasno poudariti, da sin ne zasluži prav nobenih očitkov.

Za materjo se je pojavil sin.

„Dobro jutro, gospod sin! Ali ste se dobro naspali?“ je zbodel oče Klemena, ne da bi odgovoril kaj ženi, ki se je ozrla in umaknila sinu, češ, naj kar hitro pove očetu, da ne bo po hiši stresal sitnosti, ki jih ni treba.

„Mati mi je povedala, da je bil Jelenčev tukaj,“ je začel Klemen.

„Bil je, bil in zdaj boš žgal oglje ti namesto njega, ki si ga s svojimi neumnostmi razdražil, da mi ne mara več delati,“ je oče trdo odgovoril.

„Kaj sem mu napravil?“ je vprašal sin užaljeno.

„To sam povej in ne izprašuj mene!“

„Pa poslušajte in se jezite! Pri Karlovčanu smo metali karte in Jelenčev je kar na lepem vzrastel in me začel obkladati s sleparjem in potem dejal, da ga že vi dovolj sleparite, pa sem se postavil ...“

„Vidiš, za tvojo čast se je postavil in ti ga zato oštevaš!“ se je vmešala mati.

„Kar na lepem je vzrastel, praviš?“ je vprašal oče in predirno pogledal sina.

„Na lepem, kakor sem dejal. Jaz mu nisem dal s kartami povoda,“ je bil sin jezen. „Če je vam prav, da vas sme zmerjati s sleparjem in goljufom, dobro, jaz takih besed ne prenesem!“

„Če boš zahajal med pijance, boš moral še marsikaj prenesti! Tako, s kartami mu nisi dal povoda, pa si mu ga dal s čim drugim?“ ni popustil oče.

„Nič drugega ni bilo,“ je dejal sin.

„Nič drugega? O, jaz pa vem, da je bilo! Seve, kar ti ne gre v račun, tega ne boš povedal! Ti povem pa jaz. Popoldne sta imela že nekaj ...“

„Nič!“ ga je prekinil sin.

„Nič, seveda, nič, samo pri tekmi si ga razdražil, ko si mu prevzel dekle!“ je vedel oče.

„Kdo mu jo je prevzel, saj Lenka ga ne mara,“ se je izdal sin.

„Aha, zdaj sva pa skupaj! Lenka Lipkova, kaj? Njega ne mara, to se pravi, da mara tebe in da maraš tudi ti njo, ne? Iz te moke ne bo kruha,“ je prerokoval oče in napravil še z roko znamenje, da podkrepi svojo besedo.

„Bo!“

„Dokler sem jaz živ, ne! To si zapomni!“ je oče udaril z nogo ob tla.

„Kaj pa imate proti Lenki? Bogata je dovolj. Pa tudi, če ne bi imela nič, rada me ima in jaz njo tudi in vzameva se!“

„Nikoli!“

„Saj ni sama Lenka na svetu,“ je pripomnila mati in sin se je začudil, da ne drži z njim.

„Nikoli, razumeš?“ je ponovil oče, mati je pa odšla iz hiše v kuhinjo, ker je poznala sina in je vedela, da se ne bo vdal in bo hotel vedeti, zakaj mu oče ne pusti Lenke. Sama je vedela, zakaj; prav radi tega pa ni marala ostati v hiši in biti priča, kako bo mož utemeljil svojo nepopustljivost, ki ji je bila v tem slučaju všeč.

„Ne razumem,“ je sin kljuboval.

„Pa boš razumel, če ti povem, da je bil njeni materi tvoj oče nekoč preubog in da ji tega nisem pozabil in ji hočem vrniti z obrestmi, če bi silila njena hči k nam!“

„Hahahahahaha! ...“

Klemen je očeta s svojim smehom še bolj razdražil.

„Kar krohotaj se, poslušal me pa boš, če nočeš, da se boš še jokal! Nikjer ni zapisano, da bi moral pustiti tebi dom in vse, ko si najstarejši!“ mu je zagrozil in mu še ukazal, naj ne postopa po hiši in naj gre za delom v vigenc.

Nič mu ni odgovoril sin, v kuhinjo je odšel, da pozajtrkuje, tudi z materjo ni več govoril in ko je odšel, sta mislila oba, da sta mu izbila Lenko iz glave in srca, a sta se motila. Klemen se je v mislih zaklel, da Lenke ne pusti; fužinarjev sin je bil in preponosen, da bi pustil dekleta, ki ga ljubi, hribovcu in bi moral potem prenašati posmeh in porog, kako mu je ogljar zmešal račune. Ne, nikdar ne, in tudi če bi moral iti med navadne kovače!

V.

V zvoniku svetega Lenarta je odbilo sedem, kladiva so v vigencih obmolknila, mehovi niso več sopihali, v rojah so zatvornice padle in kolesa so se ustavila in vigenčarji in vigenčarke so se porazgubili v vse tri konce Krope, ki je bila že dolgo v senci, čeprav so se grebeni pod Jamnikom še zlatili v solncu in se je v njem še smejala Dobravska planota kakor obljubljena dežela in so žareli tam daleč onstran nje zelena Dobrča v varstvu visoke Begunjščice in njenega soseda širokoplečega Stola s svetim znamenjem monštrance v rebri, katero je izoblikoval grušč njegovih plazov in drč in se je belo svetila na daleč, kakor bi blagoslavljala vso lepo Gorenjsko.

Cesta proti Lipnici je oživela. Vigenčarke, ki so še pravkar vihtele kladiva in kovale žeblje, so hitele s koši, cekarji in vrečami v sosedne vasi na kmete. Do noči so imele še čas, da povprašajo in poprosijo za majhen denar ali pa vbogajme tu tri krompirje, tam prgišče moke, tu malo zelenjave, tam žlico zaseke, in kjer bi naletele na peko, kos kruha. Prehitevale so se, zakaj vsaka je hotela biti prva, da je ne bi nagnali, ko pojde od hiše do hiše. Nekatere so krenile pod Karlovčanom na desno k bogatim Brezovičanom, odkoder jih je vodila pot na Češnjico k premožnim gruntarjem pa še v Rovte in Laze in na Polšico in na Njivice in še Ovšiše so obrale in se potem vračale ob Lipnici domov. Druge so obiskale in obšle vse tri Dobrave in potem, kakor jim je kazalo, ali Mišače doli ob Savi in onstran nje Globoko, kjer so se posebno zanašale na mlin, in še v Mošnje so stopile, ali pa so šle na Prezrenje, odkoder so zavile v Zaloše in od tam na Otoče in potem v reber in preko Dobrave tem bolj vesele, čim bolj so bile obložene in težko nesle.

Mrak jih je gnal domov in stare ženice so glasno molile, ko jih je pozdravljal zvon svetega Lenarta z Ave Marijo ...

Zvon je bil že utihnil, ko je težko sopla in še molila po Gosposki ulici stara, betežna Prata, ki je stanovala v gorenjem koncu skoraj v Kotlu. Ko je prišla do Lipkove hiše, se je ustavila. Pred hišo je sedela na klopi Lenka.

„O, blagor tebi, ki si tako srečna, da ti ni treba na kmete in se lahko spočiješ, ko prideš iz vigenca!“ je dejala Prata.

„Srečna pa, srečna,“ ji je odvrnila Lenka z glasom, ki je bil prisiljen in ni razodeval prav nič sreče, in se je bridko nasmehnila.

Prata je odložila koš.

„Malo počijem, ko sem tako trudna. Težko me že nosijo noge,“ je povedala in prisedla.

„Mož te bo čakal in bo hud,“ ji je rekla Lenka, da bi se je kmalu odkrižala, zakaj ni se ji ljubilo govoriti in najrajši bi bila sama.

„O, moj Lenart pa ni hud, potrpežljiv je in vesel bo, ko bo videl, koliko sem nabrala! Boga zahvali, Lenka, če boš dobila tako dobrega moža, kakor je moj. Še zdaj bi me na rokah nosil, če bi me mogel!“

„Pa bi bila bolj suha, če bi hotela, da bi te še pestoval!“ ji je odvrnila Lenka in jo zbodla.

„Kaj morem, če mi vse tekne in se mi pozna,“ se je opravičevala Prata.

„Zato se pa Lenartu nič in je suh in tenak ko žebelj,“ jo je še dražila Lenka, da bi odšla.

„Suh in tenak ko žebelj, res, a je zato tudi trden in dober, dober! Saj sem rekla, Boga zahvali, če bo tvoj tak! No, saj nisi slabo izbrala. Včeraj sem videla, ko sta se dva pulila zate. Klemena se drži, Klemena!“

Lenka ni odgovorila, samo vzdihnila je.

„Kaj šele bo, če že zdaj vzdihuješ! Ali misliš, da te nima rad? Nič se ne boj, saj so včeraj vsi videli, kako je bil srečen, ko si mu dala nagelj. Jaz sem tudi videla, dobre oči imam za take stvari. Čakati boš že morala še, čakati, pa nič ne maraj! Stari ne bo trobil sodnemu dnevu, še kako leto in izpreči bo moral in potem ne boš več zdihovala, ko bo Klemen zagospodaril,“ je zaupno šepetala Prata in se hotela prikupiti Lenki.

„Pozno je,“ je rekla Lenka in vstala, kakor bi hotela v hišo.

Tudi Prata je vstala, oprtala koš, rekla, da se je spočila in da ji bo že še kaj drugič povedala, in voščila je lahko noč in odšla proti trgu in dalje v gorenji konec.

Lenka ni odšla v hišo. Sedla je spet na klop in se zamislila.

Ko je prišla iz vigenca in pomagala materi kuhati, ji je povedala, da sta bila zjutraj pri njih Lotričev Andrejec in Peer. Peer je hvalil Jelenčevega in prigovarjal, naj bi dali Lenko na Jamnik, kjer bi se ji ne godilo slabo, Lotričev je pa zatrjeval, da Anže ne more dolgo odlašati, ker potrebujejo gospodinje, ko nimajo nobene ženske pri hiši.

Mati je bila navdušena za Jelenčevega, hvalila je kmečki stan in še dejala, da naj bo zadovoljna, ko se ji nudi prilika, kakršne ni vsak dan, da bi trden kmet iskal neveste v Kropi.

„Zakaj niste šli pa vi na kmete?“ jo je vprašala užaljeno.

„Nihče me ni vprašal,“ je odvrnila mati.

„Mene pa je,“ ji je odvrnila.

„Kdo?“ se je delala mati nevedno.

„Miheličev,“ je povedala.

„Klemen? Saj ni kmet!“

„Kmeta ne maram, če bi imel grunta za vso Kropo, da veste!“ je bila odločna.

Materi ni bilo prav.

„Ali Klemenu tako zaupaš?“ jo je vprašala.

„Zaupam, zaupam. Ali mislite, da bi včeraj pred vsemi ljudmi tako hitel za mano, če bi me ne imel rad?“

Tako sta govorili z materjo in potem umolknili, ko je prišel oče iz trgovine.

Po večerji je prišla pred hišo in Prata jo je zmotila v njenih premišljevanjih, ki niso bila vesela, ko je spoznala iz materinih besed, da bodo delali težave njeni ljubezni.

Do dobra se je zmračilo, ko je ostala sama. Netopir, ki se je vzel nekod izpod strehe, je prhutal po ulici z enega konca v drugega in se zaletal do sten in spet odletal, kakor bi ne vedel kam. Tako je bilo z njenimi mislimi. Begale so od prejšnjega dne v vigenc iz vigenca domov, objemale Klemena, se rogale in upirale Jelenčevemu, se prerekale z materjo in še iskale v prihodnost in vse bi dala, da bi se razgrnila pred njo in bi mogla videti, kdaj pride oni srečni dan, ko jo popelje Klemen gori k svetemu Lenartu pred altar ...

Tiho, kakor bi vzrastel iz zemlje, je obstal pred njo Klemen, ki se je pritihotapil tik ob stenah, da ga ne bi mogla opaziti.

„Lenka!“ je šepnil.

„Kako si me ustrašil,“ je dejala od lepšega in ga pogledala. Videl je, da so se ji oči zaiskrile in ji ni bilo neljubo, ker je prišel.

„Moral sem priti, Lenka,“ je rekel in prisedel.

„Prav, saj sem jaz tudi mislila zdaj nate,“ mu je povedala in se nasmehnila.

„Ali me imaš, Lenka, res rada?“

„Vprašaš!“ mu je odgovorila, kakor bi se ji zdelo za malo, da more dvomiti v njeno ljubezen.

„Nič ne zameri, Lenka,“ jo je prosil, „vprašal sem te, da bom lažje govoril. Veš, danes je bil pri nas ogenj v strehi. Jelenčev je zjutraj razdražil očeta, ker mu radi mene ne mara več kuhati oglja, oče pa hud in je prijel mene in beseda je dala besedo in končala sva s teboj ...“

„Z menoj? Si mu povedal? Kaj je rekel?“ je bila Lenka radovedna in upala, da se ji ta trenotek razodene prihodnost, o kateri je prej mislila in sanjala.

„Kaj je rekel?“ je ponovil Klemen njeno vprašanje tako, da ji je ob njegovem glasu vztrepetalo upanje in ugasnilo kakor plamenček v vetru. „Jezen je bil in nič ni maral slišati o tebi. Vidiš, zato sem prišel, ker ves dan sem bil potem žalosten in sem se bal, da bi ti že kdo drugi kaj povedal, kako je bilo pri nas, ker oče je bil glasen in lahko so ga slišali na cesto. Gotovo bi ti bilo težje in Bog ve, kaj bi si mislila.“

„O, tega pa nisem čakala, Klemen,“ je rekla Lenka žalostno in zdelo se ji je, ko da se je vse zaklelo proti njuni ljubezni, ki je tako lepo zacvetela kakor nagelj, katerega je dala Klemenu in ga je bil tako vesel.

„Nič ne bodi žalostna, Lenka! Če bi bil ves svet proti nama, te ne zapustim. Oče se bo moral že premisliti! Povedal sem mu, da tebe ali pa nobene, in držal bom to besedo, samo ako mi ostaneš zvesta in si zadovoljna. Če ne bo drugače, se vzameva pa na roko, saj ne bova prvi tak par v Kropi. Ko bova svoja, se že tudi pri nas vse spremeni,“ je govoril toplo.

„Vidiš, mene je mati tudi nagovarjala, naj vzamem Jelenčevega ...“ mu je zaupala.

„In ti?“ ji je segel hlastno v besedo.

„Tako nekako sem ji odgovorila kakor ti očetu,“ mu je povedala in Klemen se je primaknil k njej in jo objel, kot bi ji hotel pokazati, da mu je ne iztrga nihče več iz rok, ki bi se ne strašile zanjo nobenega dela in če bi moral garati ko črna živina vse življenje.

Lenka se ni branila in obslonela je ob njem in pozabila sta na vse težave in zapreke in v temo, ki se je bila zgrnila nad njuno ljubezen, so zablestele zvezde, porojene iz sanj in upanja ... V svoji sladki zamaknjenosti sta preslišala dvanajst težkih bronastih udarcev, ki so jeknili tam gori od cerkve v noč in je za njimi še brnelo, kakor bi se vzbudili duhovi in šli na svojo pot tožeč, kako vse mine in da je ni zvezde, ki se ne bi utrnila ...

Po gorskih zakonih, pa naj je bil Maksimilijanov iz leta 1517. ali Ferdinandov, ki ga je izdal za Kropo, Kamno gorico in Kolnico 3. januarja 1550, ali karolinški, ki je veljal izza leta 1575, so v rudniških krajih dobivali plavžarji proti nizki odškodnini nekaj krajcarjev v zakup lepe parcele od treh do pet juter erarskega gozda, da so mogli kuhati oglje. Plavžarji so najeli ogljarje, se pogodili z njimi in jim prepustili svoje parcele v najem. Ogljarji so morali fužinarskim gospodom plačevati od vsakega žirgeljna ogljarino, ki je znašala dva krajcarja ali tri, kakor so se pač domenili. Oglje so dobavljali najprej onemu plavžarju, od katerega so dobili parcelo, ako ga pa ta ni potreboval, so ga lahko prodali komurkoli so hoteli. Mnogokrat se je primerilo, da je postal ogljar pravi lastnik gozda, ne da bi pričakoval. Fužinar je propadel — ogljarju ni bilo treba plačevati več ogljarine, parcela je bila njegova. Fužinar je umrl — ogljar je bil vesel, saj je poslej hodil v svoj gozd in je mogel kuhati oglje, kakor se mu je ljubilo, in ga prodajati po ceni, ki si jo je dogovoril, ne da bi bil odvisen po zakupu od kovaškega gospoda.

Stošestintrideset kopišč je bilo one dni po rebrih od Barigle do Špika in Vretena in še onstran ob Črnem potoku in Na raci in Kampežu in še pod Črnim vrhom in drugod po Jelovici, da so mogli zalagati zgornje in spodnje kladivo v Kropi in vigence z ogljem.

Peer in Andrejec, ki sta počivala na Barigli in čakala Anžeta, sta se razgledovala in štela kope, ki so se kadile na vseh koncih in krajih, kakor bi se bile vnele rebri.

Ko se je pojavil v soteski med melinami Anže in sta ga zagledala, je bil Peer hud.

„Počasen si, počasen! Pod Črnim vrhom bi bila že z Andrejcem, če te ne bi čakala!“ mu je zaklical.

Anže ni odgovoril.

„Ali te je Mihelič tako zdelal, da mi še besede ne privoščiš?“ ga je vprašal, ko se je približal in tudi sedel.

„V hrib ne bom trobil, ko še sline nimam!“ je odvrnil Anže.

Andrejec mu je pomolil steklenko, ki ni bila več polna.

„Tako, zdaj pa varna lahko povem, kako sem opravil,“ je dejal Anže, ko si je zmočil usta in grlo.

In sta ga poslušala in ko je končal, se mu je ponudil Peer, da mu bo pomagal ogljariti.

„V Železnike nazaj ne smem, čeprav imam tam strica, ki se je udomačil in se mu dobro godi, v rove pa tudi ne maram, da bi me lepega dne ne čakali pred izhodom kakor mačka na miš in bi bilo po meni. V gozdu pri kopi je bolj varno. Na vse strani vidiš in pobrisal bi jo, če bi se bližala nevarnost, saj je Jelovica dovolj velika, da bi me ne mogli v njej kar tako najti. Ako bi pa le ne bilo drugače, bi jo preko Martinčka popihal v Bohinj in če bi me tudi tam gori ne pustili v miru, v dobrem dnevu bi bil na Koroškem doma in bi vam hodil na Golico klicat besede svete Heme, ki vas je naučila rudariti:

Kranjec, če hočeš kruha jesti
moraš za mano lesti!

Hahahaha! ...“

„Prav,“ je bil Anže zadovoljen, „a kako bo s plačo?“

„Redil me boš, nič drugega. Delal pa ti bom zato, kakor se mi bo ljubilo. Ako bom imel druge poti, te bom pač pustil, ker prikleniti se ne dam,“ je Peer povedal svoje.

Anže je pomislil, kakor bi računil, ali bo Peer zaslužil za hrano in pijačo, ki je gotovo ne bo maral pogrešati.

„Bodi zadovoljen, Anže, da se ti je ponudil! Kje pa dobiš danes delavca, ki bi se zadovoljil samo s hrano?“ je Andrejec vzpodbudil Anžeta, da je pristal na Peerove pogoje.

„No vidiš, zdaj pa stopimo, da se prej poprimemo dela in se povsem otreseš Miheliča, preden bo mislil in čakal,“ je dejal Peer in so vstali in se vzpenjali proti Sveti soboti, odkoder so ugledali Golo brdo s tremi hišami in tam na levi cerkev svetega Primoža, ki je podružno samevala vrh hriba in je njen zvon oznanjal rudarjem in ogljarjem čas z jutranjico, poldnevom, avemarijo in ob sobotah in pred praznikom še z delopustom.

„Jaz grem še domov,“ je rekel Anže, ko so postali pred stezo, ki je vodila kot bližnjica k Zidani skali in pod Črni vrh. „Očetu moram povedati, kako je bilo v Kropi in kaj sem sklenil.“

In so se ločili. Peer in Andrejec sta šla navkreber in izginila v gozdu, Anže pa je korakal po spoložni, skoraj ravni poti proti Golemu brdu in potem domov.

Doma se je založil z brašnom in preden je odšel, je povedal očetu, da se je z Miheličevim sprl in potem odpovedal staremu, da mu ne bo več kuhal oglja.

Jelenec je zmajal z glavo.

„Prenaglil si se,“ je dejal; „kar pomnim smo žgali Miheličevim, to se pravi njim in prejšnjemu gospodarju Varlu.“

„Jaz jim pa ne bom več in tudi če me res naznani gosposki, da bi prišli biriči pome in bi moral v vojsko!“ je sin odločno odgovoril.

„O, biričev in vojske pa se ti ni treba bati, saj nam Mihelič parcele pod Črnim vrhom ne more vzeti, ko nam je ni on dal. Naša je in oglje kuhamo komur hočemo!“ je povedal oče, ki je vedel, kako je z ogljarskimi pravicami.

„Če je tako, potem mi Mihelič nič ne more!“ je bil Anže vesel.

„Seveda ti nič ne more, samo komu boš zdaj kuhal?“ je skrbelo očeta.

„Komu? Če ne bi dobil v Kropi kupca, ga poiščem v Kamni gorici ali pa v Železnikih, nič se ne bojte!“ je menil sin.

„Ti delaš, ti glej!“ je dejal oče in se odpravil v travnik pod Svetim Primožem, kjer so kosili.

Tudi Anže je odšel. Iz Krope se je vračal pogumen, zdaj jo je mahal iz vasi v gozd k svojemu kopišču tako vesel, da je vriskal. Miheličeve grožnje, ki ga je prej še skrbela, se ni več bal. Ob očetovih besedah mu je izginila bojazen pred vojaščino kakor jutranja megla, ko posije solnce. Prispel je na vrh Orlovine, odkoder se je videlo v Kropo. Postal je na vrhu in zavriskal, da bi ga slišala Lenka in mislila nanj, ki je ne more pozabiti in se je spominja ob vsakem koraku. Vrisk je odmel od Zidane skale, ki se je tam nasproti tako strmo dvigala, kakor bi bila odsekana, in grozila Kropi, da se zruši nanjo, ako bi se ponovil še kdaj potres kot je bil oni, ki je zasul tam v onem kotu pod Ljubeljem Tržič.

Do kopišča ni imel več daleč.

Ko je stopil v bajto, da odloži brašno, je zagledal na svojem pogradu Peera. Trdno je spal in ga ni slišal.

„Dobro je začel,“ si je dejal Anže in imelo ga je, da bi tudi sam legel pred bajto, a se je premagal, vzel sekiro in šel nad bukve, da ne bi zapravil dneva.

Zamolklo so odmevali udarci sekire po gozdu, neznaten je bil Anže ob deblih, ki se ob njegovih zamahih še tresla niso, a iveri so odletale druga za drugo, deblo je bilo vedno bolj izpodsekano in ko se je zdelo Anžetu, da bo dovolj in bi se moralo zvrniti, je pogledal, kam naj pade, in ga potem še na oni strani nasekal, da se je nagnilo in zableščalo na tla. Tako je podrl že nekaj bukev in ko se mu je zdelo, da jih ima na tleh že dovolj, jih je začel obsekavati.

„Kaj bi se trudil s podiranjem, ko imam Peera! Z žago pojde hitreje in ložje,“ je menil in klestil bukve, ki jih je podrl. Kar je bilo debelih vej, je vse metal na kup, da bi jih pozneje sežagal v polena, ki prav tako zaležejo kakor ona iz hlodov in jih ni treba cepiti.

Solnce se je bilo nagnilo že proti Vodicam, ko se je Peer vzdramil in stopil pred bajto in se pretegnil, zazehal in pogledal, kje Anže seka. Bil je za bregom in ga ni videl. Šel je v smer, odkoder je pela sekira, in ker je bil dobre volje, je začel peti pesem, s katero so kmetje dražili Kroparje:

V ponedeljek po nedelji
so Kroparji veseli.
V torek, tedna drugi dan
je Kropar še zaspan.
V sredo se pomenkujejo,
v četrtek žeblje kujejo.
V petek žeblje štejejo,
v soboto se že smejejo
in čakajo nedelje,
da začne z njo se spet veselje.

Kakor bi stopil iz gostilne, je zapel veselo prvi dve vrsti, drugi dve je pa zavlekel tako neznansko, da je slišal, kako se mu je Anže nasmejal, s sredo in četrtkom je postal glas zopet živahnejši, ob štetju žebljev jokav, a sobota je bila spet prešerna z nedeljo vred, ki jo je zaključil z vriskom.

„Pa si res po kroparsko začel,“ se je pošalil Anže, ko je prišel Peer k njemu.

„Kakor se spodobi, ko sem v kroparskem revirju!“ je odvrnil Peer in se zasmejal.

„Saj je tudi mene imelo,“ je priznal Anže, „zdaj sem pa dober, prepotil sem se in s potom je šla vsa zaspanost. Kroparjev, kakor jih opisuje pesem, pa ne bova smela posnemati, ker bi le rad pred zimo vse kope spravil že v Kropo!“

„Kje je še zima! Sicer kaj bi se ti mudilo? Do svetega Jurija boš težko prebral gospodarja, ko ima že vsak svojega ogljarja. Kope pa bova lahko delala kar naprej, da boš imel oglje pripravljeno, ko boš iskal novega odjemalca,“ je dejal Peter.

Anže je pustil delo.

„Za sekiro boš pa danes le prijel, nov pograd morava napraviti v bajti, da boš imel kje spati!“ je menil.

In sta šla in pred večerom je imel Peer svoj pograd.

Drugi dan sta začela oba delati, kakor bi šlo za stavo, in šel je leden in preden se je zaobrnil mesec, se je že kuhalo oglje v kopi blizu bajte in še jima je ostalo drv za drugo.

Anže je bil zadovoljen in je hvalil Peera, da je dober drvar in ogljar, čeprav je dotlej samo rudaril.

„Jaz znam vse, kar hočeš,“ je dejal nekega deževnega večera Peer, ko ga je Anže spet hvalil.

„Coprati pa ne znaš,“ je menil Anže.

„Kaj veš,“ se je namuznil Peer.

Anže ga je začudeno pogledal.

„Nič se ne čudi! Ali si že kaj slišal o Kolomonovem žegnu?“ je vprašal Peer s povdarkom, s katerim je hotel Anžetu povedati, da mu tudi coprnije niso neznane.

„Slišal. Mar ga imaš?“ je bil Anže radoveden.

„Tako pisanje imam iz njega, da mi ne more nihče blizu in mi pomaga iz vsake zadrege, če bi bila še taka. Pri nas na Koroškem zna Kolomonove molitvice in zagovore skoraj vsak otrok. Tudi jaz znam to in ono! ...“

„Kaj, ali je kak zagovor tudi za ljubezen?“ je hotel vedeti Anže, ki je mislil na Lenko in bi se ne bal coprnij, če bi mu pomagale, da bi pozabila Miheličevega in mislila samo nanj.

„Aha, rad bi, da bi ti tudi v ljubezni pomagal?“ je dejal Peer in se nasmejal. „Saj sem že zate pri Lipkovki govoril, kakor sem ti povedal!“

„Si, a je toliko zaleglo, da me Lenka še pogledala ni in se je še bolj jezno držala, ko sem jo ono nedeljo po maši videl,“ je dejal Anže in bil žalosten.

„Hm,“ se je zamislil Peer in ga pogledal s svojimi ostrimi očmi, kakor bi ga hotel vročiti.

„Ali bi mi ne mogel kako s Kolomonom pomagati in narediti, da bi me Lenka marala?“ je prosil Anže, se pripognil s čoka, na katerem je sedel, in potaknil ogenj, ki je vzplapolal in obsvetil borno bajto, v katero je ob vhodu silila črna tema, kolikor je ni vsakotoliko pregnal blisk.

„Na Štalci nad Železniki, kjer smo kopali rudo, smo včasih, ko smo počivali, poskušali čudne stvari, ki so se meni zmerom posrečile ... Če bi mi popolnoma zaupal, bi poskusil tudi s teboj, samo nikomur ne smeš nikdar nič črhniti, drugače bi naju spravili še na grmado,“ je skrivnostno govoril Peer in Anžetu se je zdelo ob škropolanju dežja po strehi iz čreslovine in še ob blisku in zamolklem gromu, kakor bi se že zbirali duhovi, ki čakajo, da bi smeli v bajto ...

„Molčal boni ko štor,“ je obljubil Anže, ki bi zapisal dušo samemu peklenščku, če bi mu le pomagal v ljubezni.

„Prav,“ je dejal Peer, dvignil kazalec, kakor bi rotil duhove, in ukazal Anžetu naj gleda vanj, medtem ko ga je sam prodirajoče gledal, ne da bi trenil. Anže je strmel v Peerov prst v napetem pričakovanju. Ko je Peer v tretje šepetal nekak čuden zagovor iz Kolomona, je bil Anže že omamljen ...

Peer je pogledal proti vhodu.

„Glej, glej, Lenka prihaja, daj ji roko in jo lepo pozdravi!“

Anže je vstal s čoka.

„O Lenka,“ je dejal, „pozdravljena! Prav je, da si me prišla obiskat. Ne veš, kako sem vesel!“

„Objemi jo, objemi, ko je prišla tako daleč, in še poljubi jo, da bo vesela in ji ne bo žal, da je napravila takšno pot!“ je ukazal Peer.

Anže je razširil roke, nagnil glavo in Peer je slišal, kako je poljubil.

„Lenka je trudna, na svoj pograd jo spravi, pa še sam lezi k njej in se pomenita, ko si imata toliko povedati!“

Anže je vodil Lenko k pogradu, počakal, da je legla ter se potem še sam zleknil poleg nje in ji polglasno govoril zaljubljene besede, ki so mu tekle gladko in sladko, kakor bi bil gosposki človek in bi bral iz knjig, katere pišejo o ljubezni.

Peer je poslušal, se smehljal in bil zadovoljen, da se mu je coprnija posrečila, ter mislil, kako bo poslej Anže ves srečen in mu slepo zaupal, ker bo videl v njem človeka, ki zmore vse, ko mu služijo sami duhovi ... Anže je še vedno govoril z Lenko, ki mu jo je pričaral.

„Tako Anže, zdaj ji pa še povej, da boš spravil vsakega s pota, ki bi ti jo hotel prevzeti!“ je velel čez nekaj časa Peer.

„Dobro,“ je bil zadovoljen, ko je slišal Anžetovo grožnjo.

„Lenka se je spočila, zdaj mora iti! Do vrat jo spremi!“ je povedal in naročil Peer.

Anže je vstal in šel proti vratom, ob katerih je obstal.

„Zapomni si vse, kar si doživel, da potem poveš meni in Lenki, če boš hotel! In poslušaj! Ko končam Kolomonov zagovor in naštejem do sedem, bo coprnije konec!“ je Peer ukazujoče govoril, začel nato mrmrati in potem odsekano štel.

„... pet ... šest ... sedem!“

Anže se je zaokrenil ob vhodu in začudeno pogledal po bajti. Bilo mu je, kakor bi se vzbudil iz težkih, a vendar lepih sanj.

„Ali znam coprati?“ ga je vprašal Peer in se nasmehnil.

„Znaš,“ je priznal Anže in hotel vedeti, kako je mogel priklicati Lenko, ki je bila tako prijazna.

„Ne izprašuj in bodi zadovoljen s tem, kar si doživel! Če bo potreba, ti bom že še pomagal, da se znebiš tudi Klemena, kakor si zagrozil,“ je obljubil Peer in legel ter kmalu zaspal.

Anže je sedel na čoku, strmel v ogenj in vsakotoliko pogledal Peera in se čudil, kako more tako mirno spati, ko je imel pravkar opraviti z duhovi. Ko je potem še naložil na ogenj in z zbitimi deskami zadelal skoraj ves vhod, je tudi sam legel, a zaspati ni mogel. Mislil je na Lenko in jo videl, kako je prišla, kako jo je objel in poljubil in kako je legel k njej.

„Bog ve,“ je ugibal, „kaj poreče, ko jo bom spet videl? Ali bo huda, če jo spomnim vsega? Pa saj je ne smem, obljubil sem Peeru, da bom molčal. Ne, ali ni potem rekel, da njej lahko povem, če bom hotel? Pa saj si skoraj ne bom upal. Ko se vzameva, takrat ji povem, da sem jo že kdaj poljubil in objel in sva ležala na pogradu. To bo gledala, jaz se bom pa smejal!“ je bil Anže vesel. Zakaj po vsem, kar je tako čudno doživel, ni več dvomil, da ga ne bi Lenka marala ...

Po strehi je škropotalo, zunaj je zavijal veter in bliskalo in grmelo je vedno bolj in še ogenj je pojemal in ugasnil. Žerjavica je še tlela iz teme in Anžetu je bilo tesno, zakaj zdelo se mu je, kot bi ga gledalo čudno veliko rdeče oko, iz katerega se kotalijo neznanske pošasti, ki silijo k njemu ... Anže se je obrnil, se pokrižal in preden je zaspal, je sklenil, da ne bo več nadlegoval Peera, da bi mu pomagal s coprnijami ...

VII.

Šlo je poletje, minila deževna jesen in ko je zapadel prvi sneg in ga je bilo ono leto toliko, da so ga bili vsi veseli, ki so imeli vožnje, je pripravil tudi Jelenčev Anže sani, nakladal nanje pri kopišču iz skladovnice žirgelj za žirgeljem in vozil kakor za kratek čas po dobrem sanencu Miheliču oglje. Samo oni kos poti od Golega brda do Svete sobote je moral Anže vleči, sicer je šlo s sanmi po bliskovo navzdol v Kropo, ki je vsa bela počivala v globeli, kakor bi se izneverila plavžem in vigencem.

Ko je Anže prvič pripeljal in povedal Miheliču, da ima vse oglje pripravljeno in mu ga bo do konec tedna že zvozil, se je plavžar začudil, češ, kako je mogel tako hitro delati.

„Štiri roke sem imel,“ je povedal Anže.

„Kdo ti je pomagal?“

„I, saj sem vam že jaz povedal, da sta delala z onim Peerom, ki bi moral biti v loški ječi,“ se je vtaknil v pogovor Klemen, ki je stal na vratih in gledal, kako sta oče in Anže skladala oglje v kolperno.

„Kaj res?“ je hotel vedeti Mihelič.

„Res,“ je priznal Anže.

„Pa da si upaš imeti takega delavca, ko bi moral vedeti, da ga gosposka še zmerom išče!“ je Mihelič nekako grozeče govoril.

„Če se mi je ponudil in mi je kazalo, čemu bi ga gonil in se ga otepal? Jaz nisem odgovoren zanj in nihče mi nič ne more,“ se je zagovarjal Anže.

„Kdo ve?“ se je zopet oglasil z vrat Klemen.

„Ali nisi slišal, kako so oklicevali, da ga je dolžan vsak naznaniti, kdor bi vedel, kje je. Kdor bi ga skrival in mu kakorkoli pomagal, bi zapadel kazni. Naš rudarski sodnik bi ga moral prijeti, če bi prišel v Kropo, in ga izročiti višji gosposki,“ je pristavil Mihelič.

„Nič nisem slišal, nihče mi ni o tem ničesar povedal, tudi Peer ne, dokler je bil pri meni. Zdaj ga že nekaj tednov ni in nič ne vem zanj, kod hodi,“ je dejal Anže in ko je zmetal žirgelje s sani, si jih je naložil na hrbet in jih nesel med hišami v reber.

Mihelič je v kolperni spravljal žirgelj na žirgelj in lokavo vsako toliko pogledal za Anžetom, če je že izginil med hišami.

„Čakaj, Jamničan, te bom že izplačal tako, da boš vedel, kdaj si se Miheliču zameril!“ je mrmral sam s seboj ...

V soboto popoldne, ko je odzvonilo delopust in je legal že mrak nad Kropo, je Anže pripeljal zadnje žirgelje, ki jih je sam skladal. Mimo njega se je od Šolarja do Jalena sankalo staro in mlado, kakor bi vse ponorelo. Tudi Lenka je švignila mimo na sankah, ki jih je vodil Klemen. Anžeta je zabolelo. Hitel je, da bi prej spravil in ne bi bil priča veselja Klemenovega, ki se je porogljivo nasmejal, ko sta drčala tik ob njem po klancu nizdol. Klemen se je vrnil, Lenke pa ni bilo več z njim. Anže je bil zadovoljen in ni se mu več mudilo s skladanjem, dokler niso prišli še drugi za Klemenom in ga začeli zbadati. Norčevali so se, češ, ali je zacopral Lenko, da se ji ne zljubi več sankati. Dolgo so namreč že vedeli, kaj je zaupal Lenki, ki mu jo je baje Peer pricopral v bajto pod Črni vrh.

„Vidiš Klemenu ni treba coprati, pa jo le vsak dan objema, ko se z njo sanka,“ ga je dregnila Ažmanova Mica, ki ni mogla pozabiti onega ponedeljka po nagljevem semnju v vigencu, kjer ni maral Anže ničesar slišati o njeni ljubezni.

„Hihihi ...“ so se nasmejale po vrsti vse vigenčarke, ki so slišale, kako zna Mica zbosti in zadeti v živo.

Anže je vse preslišal in stopil k Miheliču v hišo.

Mihelič je sedel za javorovo mizo. Leto se je nagibalo h koncu in listal je po svoji leseni računski knjigi, da bi videl, koliko mu je vrglo. Izpod čela je pogledal Ažeta, ko je vstopil.

„Zdaj imate vse oglje pod streho in lahko poračunava, da bo za praznike kaj okroglega pri hiši,“ je dejal Anže in sedel na klop ob mizi nasproti fužinarju, ki ni nič rekel in je samo zaobrnil lesene liste in začel računati, koliko je dolžan Anžetu.

Ko je preračunil, je Mihelič vstal in odprl omarico v zidu in vzel iz nje leseno skledico, ki je bila polna drobiža, in še pravo knjigo — Dalmatinova biblija je bila, ki jo je zamolčal in skril, ko so stikali za protestantovskimi bukvami. Pridržal jo je, čeprav ni ostal luteranec. Ni je bral, a mu je le služila, da je vanjo spravljal papirnati denar in take dopise, ki jih je dobival od gosposke. Skledico in knjigo je postavil na mizo in potem začel šteti denar, ki ga je nato porinil pred Anžeta.

„Preštej še sam!“ mu je rekel in ko je Anže štel, ga je gledal od strani in čakal, kaj poreče.

Anže je preštel enkrat in še v drugič, zakaj zdelo se mu je, da se je zmotil. Pa je obakrat enako naštel in potem vprašujoče pogledal Miheliča.

„Ali ni prav?“

„Ne bo prav. Premalo je!“

„Premalo?“ se je začudil Mihelič in ustnici sta se mu zavlekli kakor v porog in užaljenost.

„Tu je denarja za štiri kope, napravil sem jih in pripeljal pa šest,“ je dejal Anže. „Od poletja pa nisem pri vas ničesar na račun jemal, da bi mogli toliko odtrgati!“

„Vem, nisi jemal, a račun je prav. Povedal sem ti že ob semnju, da je peta kopa bila že v naprej skoraj do zadnjega žirgelja plačana. Ostalo bi jih potem še pet, a plačal sem ti zdaj štiri, ker s peto ne bom podpiral Peera, da še mene ne primejo; z gosposko ne maram imeti opravka ne radi tebe in ne radi onega razbojnika. Kar lepo spravi in bodi zadovoljen, da sem samo toliko pridržal, lahko bi ti ukratil vse in se skliceval, da si s Peerom v družbi,“ je skušal Mihelič prestrašiti Anžeta.

Anže je udaril ob mizo, da so se sesuli forinti in groši, ki so bili postavljeni v kupčke.

„Krivica je to in goljufija!“ je dejal ogorčen, vzel denar in zagrozil, da stopi k rudniškemu sodniku.

„Kar pojdi, kar pojdi, lepo te bo sprejel! Paragraf deseti naših rudarskih postav ti bo prebral pa te vprašal, kje imaš Peera, in če mu ne boš maral povedati, ne rečem dvakrat, da boš moral ti namesto njega k gosposki, kjer bodo drugače govorili s teboj!“

Anže ni odgovoril; vstal je, jezno stopil do vrat, jih odprl in za seboj zaloputnil z glasno kletvijo.

Miheliča je vrglo izza mize. Zaripel v obraz je šel za njim in mu iz veže zagrozil:

„Pomnila me bosta ti in tvoj Peer, ki ti ne bo več dolgo delal družbe! Bom že poskrbel, da spravim tebe ob zaslužek, njega pa na varno!“

In še je stopil Mihelič na vežna vrata, da bi videl, ali se bo upal Anže k sodniku. Mračno je bilo, a vendar je še razločil, da je krenil na navadno pot v reber.

Mihelič ni bil več jezen. Pomel si je roke in se vrnil v hišo, kjer je spravil skodelico z denarjem in biblijo spet na varno v omarico in tudi leseno knjigo je položil h kraju na polico in bil zadovoljen, da je tako zlahka ugnal Jamničana. Ob dobičku dveh kop oglja je bil celo zadovoljen s Klemenom, da je s svojo zaljubljeno neumnostjo poleti razdražil Jelenčevega, ki bi ga sicer ne mogel tako opehariti ...

VIII.

O božiču je bilo južno vreme, ki je pobralo sneg v dolini in tudi po rebrih je izginil, da so rjavela s svojim golim bukovjem, med katerim je tu in tam zelenela smreka in nudila v svojih vejah varno zavetje jatam vran, ki so se v meglen popoldan spreletavale nad dolino. Iz kotla pod zidano skalo se je vzpenjala gosta megla, kakor bi se valil iz neznanskega plavža gost dim, in se je nad Kropo razkrajala. Vlekla se je pod Špikom, Čelom in Vretenom proti Črnemu potoku, na drugi strani je pa zastrla Orlovino in Babji zob in se vzpenjala preko Barigle proti Jamniku.

V vigencih, cajnaricah in v fužinah pri zgornjem in spodnjem kladivu so Kroparji že opoldne končali z delom. Možki so porabili popoldan, da so iz bližnjih gozdov nanesli boste, s katero bi čez praznike mogle ženske doma kuriti in kuhati. Otroci so se podili od hiše do hiše. Radovednost jih je gnala, da bi videli, kje imajo lepše jaslice. Tu in tam so jih pustili v hišo, drugod so jih nagnali, češ, naj pridejo zvečer gledat, ko bo sveta noč.

Z mrakom je pritisnil mraz. Megle so bile izginile in z jasnega neba so zažarele zvezde in svetile tako pokojno, kakor bi lile s svojo svetlobo blagoslovljen mir in božično veselje na zemljo. Ubrano so zazvonili zvonovi in njihova pesem je šla nad Kropo kakor spev angelov. Od hiše do hiše je zadehtelo po kadilu in izza razsvetljenih okenc se je glasila božična pesem in molitev.

Tudi pri Lipkovih.

Vsi so bili zbrani v hiši pred jaslicami in molili. Ko so začenjali prihajati otroci, je Lenka odšla v kuhinjo. Vzela je ponev in dala vanjo kepo svinca. Nikdar je še ni imelo tako, da bi na sveti večer izvedela, kaj ji prinese prihodnost. Z raztopljenim svincem je hotela najprej poskusiti sama, da je ne bi drugi dražili, potem pa pred polnočnico stopiti k bajarju nad spodnjim kladivom, da bi še v vodi videla, ali ji je Klemen namenjen ...

Nestrpno je držala ponev nad ognjeni in čakala, kdaj se svinec raztopi. Ogenj je plapolal, eno izmed polen, ki ni bilo še prav suho, je tako čudno cvrčalo in se na koncu penilo, a je le utihnilo in tudi pene so mu izginile, ko ga je Lenka pomaknila globlje, zakaj onega piskajočega cvrčanja ni marala poslušati, ker ji je bilo ob njem, kakor bi se kaka duša vicala in tožila.

„Ne bodi radovedna!“ se je vzbudilo v Lenki, ko je strmela v svinčeno kepo, ki je začela kar nekam giniti in so potem razlezla po dnu ponve s sivkasto mreno, izpod katere je srebrno zablestelo, če je količkaj ganila z roko.

„Saj so tudi druge radovedne!“ se je odločila, odmaknila ponev in izlila raztopljeni svinec v skledo, v katero je bila prej nalila vode. Svinec je tako zacvrčal, ko je padel v vodo, da se je Lenka zdrznila. Strahoma se je potem sklonila nad skledo in čakala, da se svinec razhladi. Ko se ji je zdelo, da bi utegnil biti že hladen, je segla po njem in vzela iz sklede razvlečeno plast ter motrila na njej like, ki so se bili napravili na površju. Pobledela je in roki sta se ji tresli. S svinca je kakor režala vanjo prava mrtvaška lobanja sredi drobnega grušča, ki se je izoblikoval okoli nje ...

Zavzdihnila je, zakaj kako naj bi si drugače razlagala lobanjo, nego da jo čaka bela smrt, ki jo odvede za cerkev svetega Lenarta, kjer se vrsti grob ob grobu.

Zamišljena se je vrnila v hišo, kamor so prihajali še vedno otroci, se čudili jaslicam, hvalili pastirčke in ovčke, ki so se mirno pasle lepo razvrščene po Betlehemski poljani — na mahu pred hlevcem, nad katerim je plaval angel, oznanjajoč pastircem veselo blagovest. Pastirci in angel in ovčke in še volek in oslič v hlevcu z Jožefom, Marijo in Jezuščkom — vsi so bili domače delo, a otrokom so živeli v vsem čaru svete noči pravo pradavno življenje ...

Oče je sedel v zapečku, mati pa na klopi zraven njega. Ko je vstopila Lenka in se približala peči, jo je mati vprašala, kaj je delala v kuhinji.

„Svinec sem topila,“ ji je hči tiho povedala.

Mati se je nasmehnila.

„Poglejte!“ je dejala Lenka in ji pokazala svinec.

„O, bogata boš!“ je dejala mati in ji tolmačila podobe. Lobanje z gruščem, česar se je Lenka tako ustrašila, ni razlagala mati s smrtjo, ker ji je vse to pomenilo srečo in denar, in še je menila videti v svincu golobca, ki nese v kljunu nekak obroček.

„Vidiš, golob leti proti oni glavi in grušču okoli nje in ta obroček je prstan. Poročila se boš in na bogato pojdeš!“

Lenka je mater hvaležno pogledala, kakor bi se ji hotela zahvaliti, da ji je pregnala s svojo besedo strah, ki se je je bil polastil, ko je ugledala lobanjo.

„Poroko in bogastvo ji prerokuje svinec,“ je povedala mati očetu.

Oče je zmajal z glavo.

„Ali ti na to nič ne daš?“ ga je vprašala.

„V božjih rokah je vse, žena. Lahko dočakamo poroko, lahko tudi bogastvo, a če Lenka čaka na Miheličevo bogastvo, ga bo nemara čakala toliko časa, da se bo naveličala in bi ji bil potem tudi Jelenčev dober, čeprav ga zdaj ne mara. Saj veš, kako je s starim, ki je računal na tvojo doto, katero si rajši prinesla meni!“ je odgovoril mož in se nasmehnil.

Lenki očetova beseda ni bila všeč.

„Kaj me briga stari,“ je rekla. „Klemen mi je dal besedo in vem, da jo bo držal ...“

„Če mu oče dovoli, a bi se moral zgoditi pravi čudež,“ je menil oče.

„Klemen mi je povedal, da je že popustil in mu ne brani več, da bi me vzel,“ je izdala Lenka skrivnost, ki jo je dotlej prikrivala in je bila sama vesela.

„Potem pa se je zgodil že čudež, samo čudno, da mi Mihelič ni nikdar nič omenil! Najbrže spet računa, kako bo z doto. Materine ni dobil, pa meni, da bi bilo le dobro, če bi mu jo ti prinesla z obrestmi vred. Sam pohlep po denarju ga je in radi dote, ki ve, da ne bo majhna, je mogoče, da je pozabil na vse, kar ga je nekoč jezilo, hahaha! ... Tako se na koncu še pobotamo in si bomo najbližja žlahta,“ je bil oče dobre volje in Lenka ni vedela, ali misli resno ali se šali.

Mati je molčala.

„Kaj ti ni prav?“ jo je vprašal mož.

„Bolj bi bila zadovoljna, če bi se Lenka odločila za Jelenčevega. Kolikokrat sem ji že prigovarjala, pa je samo Klemen in Klemen! Če noče iz Krope, pa naj ga ima v božjem imenu, ji je že tako namenjeno!“ se je vdala mati, ki je mislila na svinec in verjela po njem, da je Miheličevo bogastvo večje kakor Jelenčevo na Jamniku ...

Ko so bili izginili otroci, so ostali sami in so mogli nemoteno pretresati Lenkine srčne zadeve, ki so jih tako rešili v njeno zadovoljnost. Kmalu potem je oče v zapečku zadremal in tudi materi se je tožilo in je zakimala.

Lenka je tiho šla iz hiše in ko se je v svoji kamrici pražnje napravila, je pohitela še k bajarju. Nič se ni bala za svojo prihodnost, ko ji jo je mati s svinca tako lepo tolmačila. V vodi bi samo rada videla potrjeno, kar je sanjala in upala. Kolikokrat je slišala, da je še vsaka poročila v novem letu onega fanta, čigar obraz je videla na sveti večer v vodi. Lenka ni dvomila, da se ji ne bi prikazal Klemenov. Ko je zavila proti bajarju, je videla, kako se sveti v rebri, koder gre pot z Barigle. Vedela je, da gredo Jamničani k polnočnici in da plamenice tako odsevajo.

Postala je Lenka in že se je mislila vrniti, ko je zagledala one, a poklicale so jo, češ, naj hitro stopi, da ji kak oblak ne zakrije lune, ker bi potem v temi težko kaj videla.

„O, Tona, Mica, Franca, ali ste kaj videle?“ jih je vprašala Lenka, ko je prišla do njih.

„Smo, smo, vsaka svojega!“ so bile vesele in se hihitale.

Lenka se je prijela za hlod ob zatvomici in se nagnila nad vodo. Tona, Mica in Franca so stale ob strani in radovedno gledale, čigav obraz se prikaže Lenki.

„Ali bo Klemen ali Anže?“ so jo vprašale.

„Nič ne vidim še,“ je mirno odgovorila, dasi bi jih radi Anžeta, ki so ji ga omenile, samo da bi jo podražile, najrajši vrgla v vodo.

„Le glej, oči se ti morajo privaditi, potem boš že videla, čeprav voda za spoznanje valovi, kar napravi, kakor da bi se obraz spakoval,“ so jo poučevale.

Lenka je gledala in gledala v vodo in polagoma je menila videti obraz, ki ga ni poznala. Meneč, da se ji bo jasneje pokazal in ga ho mogla prepoznati, je strmela venomer vanj, a čim bolj je gledala, tem bolj čuden je postajal. Lica so mu plahnela, oči so bile tako temne, udrte ...

„Joj! ...“ je vzkriknila pritajeno Lenka, zakaj iz vode jo je gledala groza. Tovarišice so bile radovedne.

„Koga si videla?“ so hotele vedeti.

„Smrt,“ je odgovorila in bežala proti domu.

Veselo so se tedaj zopet oglasili zvonovi, ki so ob enajstih vabili k polnočnici. Lenka, ki se je vračala mimo Klinarja, ni slišala veselja v njihovi pesmi, kakor bi zvonili k pogrebu, so ji peli in ko se je bližala Miheličevim, je šla počasi in želela, da bi ta trenutek stopil Klemen iz hiše. Povedala bi mu rada, kako je žalostna, ko ji je voda z mrtvaško glavo pokazala, da ne sme upati nič dobrega.

Klemena ni bilo.

Ko pa je prišla do Pibrovčevega znamenja, je zaslišala glasno govorjenje. Jamničani so prihajali in razločila je po glasu, da je med njimi tudi Jelenčev. Podvizala se je, a Anže, ki je nosil baklo, jo je ugledal. Lotričev Andrejec je bil z njim in preden je Lenka krenila mimo Šolarja, da bi švignila čez most in zavila hitro domov, sta jo došla.

„Ali si šla gledat k Miheličevim jaslice?“ jo je vprašal prvi Andrejec.

„In če bi jih tudi šla, ali ne smem?“ je odvrnila, ne da bi se ustavila.

Pa je Anže prišel vštric nje.

„Vesele praznike ti voščim, Lenka!“ ji je dejal in ji segel v roko.

„Tudi jaz, tudi jaz!“ je hitel Andrejec.

„Jaz pa obema,“ je dejala Lenka.

„Žalostna si,“ je menil Anže, ko je slišal, kako je njen glas nekam potrt.

Ni mu odgovorila, samo vzdihnila je.

Ko sta prišla z njo do doma, sta stopila za njo v hišo.

„Jasliee pogledava,“ je dejal Anže, „pa ogrejeva se malo, ko se še v cerkev tako ne mudi!“

„Kar poglejta jih !“ je rekla Lenka, jima odprla hišo, sama pa stopila v svojo kamrico.

Anže in Andrejec sta vstopila.

„O, Jamničani!“ se je začudil oče.

Voščila sta tudi njemu in materi praznike in sedla k peči, in ko je Anže pohvalil, da imajo lepe jaslice, je pobaral Andrejec:

„Kaj pa, ali ste že pripravili kaj kroparskega Kriščevega kopanjča?“

„Nič še, Andrejec, prezgodaj sta prišla. Po maši, po maši!“ je odgovorila Lipkovka.

„No, pa dajte vsakemu šilo navadnega, kaj, Anže?“ je menil Andrejec in Lipkovka je vstala in odšla v trgovino, odkoder je prinesla vsakemu šilo žganja, ki jima je prav tako teknilo, kakor bi bilo kopanjče, ki so ga Kroparji tako cenili, da ni bilo po polnoči hiše, kjer ne bi skuhali žganja po posebnem receptu in ga prav pobožno pili v spomin božjega rojstva.

„Kako je kaj, Anže, kako?“ je povprašal Lipkov oče.

„Dan za dnevom sem v gozdu. Drva pripravljam in mislim, komu bi letos ponudil oglje. Z Miheličem ni nič. Obračunala sva, pa me je tako neznansko opeharil, da tega zlepa ne pozabim!“ je povedal Anže.

„Slišal sem nekaj, slišal. Trd je Mihelič, trd, ne gre mu izpod palca. No, potrpi, potrpi, da ne boš imel kakih sitnosti. S pravdanjem človek nikamor ne pride!“

„Saj sem tudi jaz tako mislil in zato nisem šel k sodniku,“ je priznal Anže in še povprašal Lipka, če bi vedel za koga, ki bi iskal ogljarja.

„K Hafnerju stopi! Stočan, ki mu je kuhal oglje, je umrl in rekel bi, da boš pri njem dobro opravil,“ mu je svetoval Lipek.

„Vidiš, Anže, jaslice sva prišla gledat, pa si se znebil ene skrbi, ko si zvedel za Hafnerja. Kaj pa, če bi se še druge? ...“ se je namuzal Andrejec.

„Ali te še kaj skrbi?“ je vprašal Lipek.

Anže je skomignil z rameni.

„Kaj bi se bal povedati, kar na dan z besedo, saj ni konj!“ ga je bodril Andrejec.

Pomagalo je.

„Ta pust bi se rad oženil. Doma me priganjajo,“ je povedal Anže.

„In bi rad našo Lenko? Hm, saj smo nocoj govorili tudi o tebi ... Žena je zate in jaz bi tudi ne imel nič proti. Če se Lenka premisli, bi že bilo ...“ je dejal oče.

Tedaj je Lenka vstopila in ujela zadnje očetove besede.

„Nič se ne bo treba premisliti, saj tako ne dočakam poroke,“ je povedala.

„Za božjo voljo, kaj pa ti je spet?“ je vprašala mati.

„Stopljeni svinec ste mi slabo razložili. V bajarju se mi je prikazala tudi lobanja. Umrla bom,“ je zaihtela Lenka in vsi so za trenutek obmolčali.

Andrejec se je prvi oglasil.

„Pojdi no, Lenka, bodi pametna! Ti pa smrt, hahaha! ...“

V Andrejčev smeh se je oglasil veliki zvon. Vstali so in se odpravili k polnočnici. Vsi so odšli, samo mati je ostala doma.

Tiho so stopali v klanec proti cerkvi, Lenka z očetom in Anže in Andrejec. Nikomur se ni ljubilo govoriti, zakaj Lenkina novica je težila vse, tudi Andrejca. Tik pred cerkvenimi vrati je šepnil Anže Lenki na uho:

„Lenka, molil bom, da ne umreš, ko te imam tako rad!“

Lenka se je nasmehnila, kakor bi ne bila nikdar huda nanj, in videl je, da mu je hvaležna. Vesel je bil njenega smehljaja, vesel njenega otožnega pogleda tako, da bi ta trenutek kar najrajši sam umrl namesto nje.

Stari sivolasi župnik gospod Lenart je pristopil in pevcem, ki so začeli peti božične pesmi, se je pridružila vsa cerkev in je bilo, kakor bi se zbrali betlehemski pastirji pred hlevcem in z angeli oznanjali svetu, da eno je Dete rojeno in je to Dete pravi Bog ...

Veselje so dihale božične pesmi, Lenka ni bila vesela.

Molila je, a v molitvi ji je prihajala žalost, da so se ji rosile oči, in ob slovesni gloriji, ki jo je gospod mladostno veselo zapel, je mislila, kako bo pel libero, ko bo ležala ona na mrtvaškem odru sredi cerkve in jo bodo še zadnjič kropili ...

Anže je tudi molil, kakor je obljubil. Po prvem očenašu je pozabil na smrt in mislil, da bi morala biti cerkev tudi tako slavnostna, ko bi prišla vanjo z Lenko kot ženin in nevesta in bi pokleknila pred altar. — Andrejec bi bil njegov drug in priča, pa še Peer bi moral biti med svati, če bi tedaj smel v Kropo, kjer bi svatovali in potem vriskajoč odvedli nevesto na Jamnik ...

Lepe in sladke so bile Anžetove misli in preden se je zavedel, je polnočnica minila in ljudje so vreli iz cerkve in hiteli domov. Anže je v gneči izgrešil Lenko in žal mu je bilo, zakaj zdelo se mu je, da bi ji mogel tako lepo govoriti, da bi ne ostalo v njenem srcu ne ene žalostne misli.

Spotoma sta z Andrejcem dohitela Hafnerja.

„Pozdravi ga, Anže, pa ga povprašaj, če bi se zmenila za oglje!“ je svetoval Andrejec, preden sta prišla do njega.

Anže je ob tem nasvetu pozabil na Lenko.

„Bog daj dober večer, gospod Hafner, pa vesele praznike!“

„Bog daj, Bog daj!“ je prijazno odzdravil zgovorni gospod Hafner in mežikaje pogledal, kdo mu je voščil.

„Vidva pa nista Kroparja,“ je dejal, ko sta prišla vštric njega.

„Jamničana sva, gospod Hafner, Lotričev pa Jelenčev,“ je povedal Andrejec.

„Aha, oba ogljarja, kaj ne?“ je vedel Hafner.

„Sva, samo jaz ne vem, komu bi žgal, pa iščem odjemalca. Lipkov oče mi je povedal, da bi mogoče vi potrebovali ogljarja ...“ je Anže tipal.

„Bi ga, bi ga! No, vidiš, to se je pa kar lepo primerilo, da smo se dobili! Veš kaj, na novega leta dan pridi k meni, da se pogovoriva in domeniva!“ je bil Hafner zadovoljen in še dal obema roko, ko so se pred Šolarjem ločili ...

* * *

Na novega leta dan se je Anže res domenil s Hafnerjem in zadovoljen je bil s pogodbo, zakaj bila je ugodnejša kakor ona, katero je imel toliko let z Miheličem. Ko je pri Hafnerju opravil, je stopil še k Lipkovim, kjer si je nakupil brašna in se je obenem zahvalil očetu, da mu je svetoval stopiti k Hafnerju. Govoril je tudi z Lenko in ji voščil novo leto pa ji še namignil, da bi se v pustu, če pa se ji zdi prezgodaj, o veliki noči lahko že vzela.

„Da bi ti umrla in bi potem drugo iskal,“ je bila otožno šaljiva.

„Če je kaj na onih božičnih prerokbah, se morajo v enem letu izpolniti, kakor pravijo, a jaz ne verjamem,“ je dejal Anže.

„Prav imaš,“ mu je pritrdil oče, mati pa je bila huda na Lenko, kaj bi mislila vedno na smrt, ko je tako mlada ...

Tedaj so prišli v vežo koledniki in med njimi „kraljotarji, neznani ljudje“ in se vstopili v krog in zapeli:

Preč je zdaj to staro leto,
žihar smo veseli vsi,
ker smo zdravi na tem sveti
novo leto učakali ...

Dolga je bila pesem, ki so jo peli, in zadovoljni so odšli, ko sta Lipovka in Lenka prinesli iz trgovine novoletni dar. Tudi Anže je dobil dar, ki ga ni pričakoval. Lenka je imela tudi pozimi nagelje. Šla je in mu ga prinesla.

„Na,“ je rekla, „ko ga nisi dobil ob lepem semnju. Bled je, pa ga vzemi za dobro, da boš mislil name, če me ob letu ne bo več!“

„Lenka!“ je bil Anže ginjen, oče in mati pa sta se zadovoljno smehljala, zakaj zdelo se jima je, kakor bi se v Lenki z novim letom vzbudila nova ljubezen ...

Z večerom pred Gregorjevim so začenjali Kroparji pomlad, zakaj solnce, ki je zimske mesece le v opoldanskih urah obiskalo Kropo toliko, da ne pozabijo nanj, je postalo zopet radodarno s svojo svetlobo in se pomudilo od dne do dne delj nad dolino in globeljo ob Preprovki in je proti sredi meseca marca tako podaljšalo dan, da so mogli v vigencih kovati, ne da bi jim bilo treba že kmalu popoldne prižigati leščerbe. Veseli so bili kovači tega in da bi svetega Gregorja in njegovo solnce proslavili, je šel že zjutraj po vseh vigencih glas:

Pekeljni so se nabrali —
kdaj jih bomo pa prodali?

„Danes jih bomo, danes!“ so bili navdušeni v vseh vigencih od onih ob spodnjem kladivu, kjer so bili Tonetov, Pungrat in Mlečje, pa do onih v gorenjem koncu, ki jih je imel več in so bili Mazzolov, Pod češnjo, V kamrci, Pekel, Vica in še onstran zgornjega kladiva Bodljajev in Nava. In so poslali iz vsakega vigenca najstarejšega kovača k posameznim gospodom, da bi ponudili pekeljne in jih prodali. Upali so na dober izkupiček, zakaj preko zime se je nabralo v ješah dosti pekeljnov — žlindre od odpadkov železa, žebljev, oglja, s čimer so prosto razpolagali in jim je vsakotoliko prineslo nekak priboljšek ...

Zadnjo uro tretje jedi so kladiva v vigencih počivala. Pekeljni so vrgli toliko, da so si mogli v vsakem vigencu privoščiti tako mero žganja, ki so ga kar ob ješah in panjih pili, da je kovačem veselje sproti raslo in prešlo v navdušenje, s katerim so se še zvečer postavljali ...

Ko je legel mrak nad Kropo, se je ob bajarju nad spodnjim kladivom in ob onem nad zgornjim trlo ljudi. Ni ga bilo Kroparja, ki bi bil ostal v hiši. Od bajarja do bajarja so hodili kakor v procesiji in bili glasni in veseli. Oni iz gorenjega konca so se postavljali s svojim bajarjem, da je lepši, oni iz spodnjega pa s svojim in gonili drugi druge, naj pa pogledajo, če ne verujejo. Tako so se srečavale procesije. Gorenjci se niso dali prepričati in oni iz spodnjega konca tudi ne.

„Na našem bajarju je več luči!“

„Na našem pa lepše gorijo!“

Pa je bil zgornji bajar v Gregorjevo noč prav tako lep kakor spodnji. Po obeh so plavali drobni čolnički, izdolbeni iz lipovega lesa. Napolnili so jih s smolo in ogljem, kar so prižgali, in jih spustili goreče v vodo, da je bil bajar kakor pravljično jezero, odsevajoč premikajoče se ogenjčke.

V gneči ob spodnjem bajarju je bila tudi Lipkova Lenka. Veselje, ki je šumelo okoli nje, je tudi njo objelo, čeprav je prvič po božiču stala ob vodi, iz katere jo je bila pozdravila smrt ... Onega obraza ne bi bila še pozabila in še bi se žalostila, če ne bi bila nekega dne mati, ki je bila v skrbeh radi nje, ko je kar hirala, vprašala starega župnika, kaj misli o božični prikazni v vodi. „Prazna vera, vraže, vraže!“ je dejal župnik, se veselo zasmejal in potrepljal Lenko po ramenu, češ, naj misli na poroko in ne na smrt ... S svojo besedo je župnik prepodil Lenki žalost in kesala se je potem, da je dala Anžetu nagelj, zakaj poslej ji ni dal več miru in ji je vsakokrat, ko je prišel v Kropo, prigovarjal, naj bi se po veliki noči vzela. Klemenu je vse povedala in se še pošalila in ga podražila, naj pohiti, ker bi ga sicer ne čakala ...

„Hihihi, poglej, Lenka, tvoj Klemen pa s svojo ladjico nima sreče!“ se je zasmejala Pogrošarjeva Franca.

„Dvakrat mu je že ugasnil ogenj v čolničku, ko ga je spustil,“ je dejala Škribova Tona.

„Pa se mu bo še v tretje!“ je zagotavljala Ažmanova Mica.

Lenki, ki je opazovala Klemena in bila vesela, je bilo neprijetno, da nima njen fant z ladjico sreče in želela je, da bi mu vsaj v tretje lepo splavala.

Pa mu ni.

„Ali nisem rekla!“ je bila Ažmanova Mica zadovoljna.

„Čudno! Kaj naj to pomeni?“ je hotela vedeti Tona.

„Kaj pa, če je v zvezi z onim mrtvaškim obrazom, ki ga je Lenka videla na sveto noč v vodi?“ je vprašala Franca in sočutno pogledala Lenko, ki je ob njenem vprašanju vzdrhtela.

„Saj res,“ je rekla Mica, „župnik primerja v svojih pridigah tolikokrat naše življenje ladji na morju. Če pomeni Klemenov čolniček njegovo življenje, ne kaže nič dobrega ...“

Lenko je bridko spreletelo in gledala je Klemena, kaj bo napravil. Videla je, da ni obupal. Smejal se je, popravljal ladjico in vnovič užgal smolnati njen tovor, se sklonil in spustil barčico spet na vodo. To pot je zaplavala od kraja, a plamenček v njej ni imel pravega veselja do življenja. Vzplapolaval je v neenakih presledkih, da se je Lenka bala, kako bo zdaj zdaj ugasnil. Barčica se je prizibala do sredine in ko se je zdelo, da se je plamenček opomogel in razvnel, je gladina zavalovila — nekdo je v svoji prešernosti vrgel v bajar za šalo trhel štor — vsi so se zasmejali, Lenka je pa zavzdihnila. Na vzvalovani gladini se je Klemenova ladjica nagnila, zajela vodo in plamenček je ugasnil ...

Klemen tega ni opazil, zakaj ko je bil spustil ladjico in je videl, da srečno plove, se je preril skozi množico gledavcev in prišel k Lenki.

„Poglej,“ mu je rekla Lenka, „ogenj v tvoji ladjici je spet umrl!“

Klemen je pogledal in zamahnil z roko, češ, saj je vse eno, in dejal Lenki, da bi šla k gorenjemu bajarju.

Lenka je bila zadovoljna in šla sta.

„Ali boš poskusil še na zgornjem bajarju z ladjico?“ je podražila Ažmanova Mica Klemena.

Ni ji odgovoril, z Lenko sta bila že v procesiji, ki je valovila v gorenji konec.

„Kaj ti je, da si tako zamišljena?“ je vprašal Klemen Lenko, ki je tiho šla ob njem. „Ali te je spet nadlegoval Jelenčev?“

„Nič me ni nadlegoval. Saj veš, da ga od nedelje ni bilo v Kropo. Ti me skrbiš,“ je tiho dahnila, da ne bi ujel kdo njene besede.

„Jaz?“ se je začudil Klemen in ji pogledal od strani v obraz.

„Ti, ti!“ je potrdila.

„Zakaj?“ je bil še bolj začuden.

Povedala mu je, kako jo je prevzela čudna slutnja, ko je gledala njegovo ladjico, v kateri ni hotel ogenjček goreti in je potem sredi bajarja ugasnil.

„Hahaha, to ti dela skrbi? Pojdi, pojdi! Če bi bilo v ladjici moje srce in bi ogenj ljubezni, ki gori v njem, ugasnil, potem bi nič ne rekel, a da si zamišljena radi smole, ki mokra ni hotela goreti, nak, preneumno je to!“

„Neumno ali ne neumno, ne morem si pomagati! Ko so prijateljice začele govoriti o tvoji ladjici in dejale, da pomeni življenje, sem se spomnila onega obraza, in vse veselje me je minilo,“ mu je žalostno odvrnila.

„O ti Lenka, ti, vidiš, zdaj te imam še rajši, ko se tako bojiš za moje življenje! Pa jaz nisem take sorte človek, da bi me strašile prazne marnje. Zdrav sem kakor postrv v Lipnici in trden ko hrast, nič se ne bojim, ne bo me zlepa konec,“ je dejal Klemen in z desnico ujel Lenkino levico in tako jo je vodil do njihove hiše, kjer mu jo je Lenka izmaknila, zakaj videla je, da stoji pred vrati Mihelič, ki se razgovarja s Pibrovcem.

Klemen je hotel kar mimo.

„Oho, Klemen, ali si imata dosti lepega povedati? Seve, seve, velika noč se bliža in treba je misliti na oklice, hahaha! ...“ ga je podražil Pibrovec.

„Se ne mudi,“ je odvrnil Klemen.

„To si pa pametno povedal. Ne mudi se, ne! Še se bosta sprehajala, če bo po mojem, še!“ je zamrmral Mihelič in gledal za sinom, ki se ni zmenil za očetove besede in izginil z dekletom preko mosta v gorenji konec.

„Rada se imata,“ je dejal Pibrovec, „ali boste kaj kmalu snubili?“

„Saj sem dejal, da bosta še čakala, če se drug drugega ne naveličata, kar bi mi bilo bolj prav. Preveč nas je v hiši in tako hitro tudi ne mislim izpreči, da bi prišel ob žlico in besedo. Komandirati se ne bom pustil, pa če bi pripeljal še tako bogato k hiši!“ je povedal Mihelič svoje.

„Kaj bi želel bogatejše? Ne vem, če jo Klemen kje dobi. Mogoče v Lahih, tu okoli težko. Če bi imel jaz sina za ženitev, bi mu Lenke ne branil. Bogata je in pridna in priljudna. Le glej, da ju ne boš pustil toliko časa čakati, da se odloči za Jelenčevega, ki sili za njo, kakor slišim. Škoda bi bilo, če bi šla taka dota iz Krope!“ je svetoval Pibrovec.

„O, če hoče Jelenčevega, naj ga le vzame, dolgo ga ne bo imela! Mu že pokažem! Hafnerju žge letos in oni Peer, ki ga gosposka išče, mu spet pomaga. Našemu sodniku sem povedal in gosposki v Loki in Radovljici tudi, da spravijo oba na varno!“ se je razvnel Mihelič, ki ga je jezilo, da je Jelenčev tako gladko in hitro dobil drugega odjemalca za oglje.

„To pa ni prav, da si ju ovadil!“ je obsodil Pibrovec Miheličevo maščevalnost.

„Moja stvar,“ mu je odvrnil Mihelič rezko in moža sta se ločila in odšla vsak v svojo hišo.

Medtem sta bila prišla Klemen in Lenka do zgornjega bajarja. Lenka, ki je ujela Miheličevo besedo in ji je bilo ob njej, kakor bi jo zabodel, je molčala do Mazzolovega vigenca. Klemenu je bilo nerodno, jezil se je na očeta in ni vedel, kako bi popravil vtis, ki so ga napravile njegove besede.

„Nič ne maraj, Lenka, oče je samo vpričo Pibrovca tako govoril!“ ji je dejal.

„Pa ti si tudi rekel, da se ne mudi! Očeta se bojiš in da je zadovoljen, si mi nemara samo zato pravil, da ne bi prebrala in bi ložje čakala!“ je bila Lenka huda.

„Saj se nama res ne mudi! Če bi še kako leto počakala, bi ne bilo nič hudega,“ je menil Klemen.

„Tebi nič, meni pa. Postarala bi se in moje prijateljice bi se prej pomožile, pa bi se mi posmehovale,“ je bridko ugovarjala.

„Nič več me nimaš rada, Lenka,“ je postal Klemen žalosten.

„Ti me nimaš,“ mu je vrnila. „Če bi me imel rad, bi ne odlašal, prišel bi in me zasnubil, da bi bila lahko že po veliki noči poroka. Saj si mi obljuboval, da bi me vzel pa na roke, če bi ti delal oče kake sitnosti in zapreke!“

„Kaj bi dejali ljudje, Lenka? Pomisli, fužinarjev sin, pa se gre ženit na roke!“ se je opravičeval.

„Ljubezen ne gleda na ljudi, samo izgovorov iščeš! Vidiš, tvoja, tvoja ljubezen je ugasnila, čeprav si prej rekel, da bi ogenj v tvoji ladjici gorel, če bi bilo v njej tvoje srce!“

„Lenka, kako govoriš!“ jo je prijel za roko, a mu jo je izmaknila.

In sta potem molčala oba in gledala ladjice na bajarju, dokler se ni prerila do Lenke zgovorna Prata.

„Jejš, to se imata rada! Po veliki noči bosta gotovo prvi par na oklicih, Bog vama daj srečo! Pa veš, takrat ne smeš pozabiti name, saj bom za vsak kos potice zmolila tri očenaše in češčene Marije in še kaj zraven, da bi živela v lepi zastopnosti in bi vama nikdar nič ne manjkalo,“ se ji je sprožila beseda, ki ji ne bi zastala, če bi jo hotela Lenka poslušati. Pa je ni marala. Tudi potic ji ni obljubila, kar ji je Prata zamerila in začela zato glasno zabavljati čez „gospošče“, ko sta se bila Klemen in Lenka umaknila in se vračala v spodnji konec.

„Ali si slišal Prato? Ljudje mislijo in čakajo, da se bova po veliki noči vzela!“ je začela Lenka spet govoriti. „Če bi ti bilo kaj zame, bi bilo to lahko res, tako pa boš odlašal in odlašal ...“

„Nič ne bom odlašal, če ti je tako prav in drugače ne veruješ več v mojo ljubezen,“ ji je odgovoril Klemen, ki je ves čas, kar sta molčala, mislil, kaj bi napravil in ji rekel, da bi videla, kako je njegova ljubezen velika.

„Besede!“ mu je rekla, a je čutil iz njenega glasu, da je bila zadovoljna in bi mu rada verjela.

„Nič besede, kar sem rekel, bom držal!“ ji je obljubil ...

* * *

Na Gregorjevo popoldan so kovači praznovali. Vsi, moški in ženske, so se zbrali na trgu iz vseh vigencev, se uvrstili v pare. Domači godci so zaigrali veselo koračnico in po starem običaju se je razvil svatovski pohod k izviru Preprovke v Kotel, da proslavijo prvi pomladni dan v prebujajoči se naravi. „Starešina“ in „teta“ sta šla prva za godci, potem pa pari, kakor so se izbrali in se imeli radi, nato pa še starejši, ki niso hoteli opustiti lepe priložnosti, da bi se ob žganjču, katerega so vedeli da ne bo manjkalo pri „svatovščini“, zopet pošteno razveselili in povedali, kako je bilo včasih.

Klemen, ki je prišel na trg, ko so se zbirali, je videl, da med dekleti ni Lenke. Hotel se je vrniti.

„Para iščeš?“ ga je povprašal Škriba, ki je bil prvi kovač v njihovem vigencu Pod češnjo, in ne da bi čakal odgovora, je zgrabil Skokolina in stekla sta proti Lipkovim, odkoder sta pripeljala Lenko, čeprav se je branila.

„Z nami kuješ, z nami moraš držati in spoštovati naše šege!“ je bil Škriba glasen.

Vsi so bili razigrani in so jo veselo pozdravili.

„Tu se imata, pa kar lepo v vrsto stopita!“ je dejal Škriba in tako sta bila na Gregorjevo tudi Klemen in Lenka svatovski par ...

X. V kroparskem Emavsu.

Pozno je bila ono leto velika noč. Po dolini je bilo že vse zeleno in visoko v Kroparski gori so že zelenele bukve in pričale, da bo pomlad krenila preko Zidane skale na Jelovico.

Kroparji so veseli praznovali Vstajenje z vsemi velikonočnimi dobrotami in z nič manjšim veseljem niso poslušali drugi dan na praznik evangelija: Ino glej, dva izmed njih sta šla prav taisti dan v trg, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev od Jeruzalema ...

Lep je bil evangelij in lepo je pridigal gospod Lenart, a po maši ženske le niso bile zadovoljne. Toliko parov so bile zvezale v svojih pogovorih, na, pa ni bilo ne enega oklica. Tudi Miheličevega ne, kar se je zdelo Prati posebno čudno.

„Ali se je razdrlo?“ je hotela vedeti in se pridružila Ažmanovi Mici, meneč da ji bo vedela največ povedati, ko so z Lipkovimi sosedje.

„Razdrlo, razdrlo, kaj nič ne veš?“ ji je povedala Mica.

„Nič,“ je dejala Prata.

„Skrivajo, skrivajo,“ je hitela Mica, „saj bi jaz tudi nič ne vedela, pa mi je povedal Škriba, ki ga je s Tonetovim vred naprosil Klemen, da sta šla z njim snubit. Na cvetno nedeljo popoldne so nesli k Lipkovim škaf vina. Klemen je bil prepričan, da pojde vse gladko, pa ni šlo. Ko je s korcem zajel vina in ga ponudil Lenki, je vesela vzela korec in izpila vino. Pogumno je potem zajel Klemen v drugo in ponudil Lipku, a Lipek ga je zavrnil in dejal, da hčere ne bo dajal na roko, pa naj prinese drugič vino z očetom, da se dogovorijo, ako že hoče Lenko. Lenka je jokala in grozila, da ga vseeno vzame, a ko ji je povedal, da potem od hiše nič ne dobi, jo je začel Klemen tolažiti in je šel, da bi pripeljal očeta. Dolgo so ju čakali, a niso ju pričakali in Škriba in Tonetov sta na koncu odnesla vino in so ga drugi dan v vigencu pili, ko ni bilo s snubitvijo nič ...“

„Jejš, jejš, odkar stoji Kropa, se ni še kaj takega slišalo! Kaj deš, kaj bosta pa zdaj napravila Klemen in Lenka?“

„Čakati se bosta morala,“ je menila Mica in stekla po kamenitih stopnicah mimo župnišča po klancu nizdol, zakaj vedela je, da bi se drugače Prate ne odkrižala, pa tudi marala ni, da bi jo spremljala, ker če bi jo videli Lipkovi z njo, bi vedeli, da sta govorili o snubitvi, in zamerila bi se jim, kar bi ji ne bilo ljubo.

Ko je prišla Mica s klanca in zavila na levo proti domu, je obstala in se zavzela, zakaj videla je, da sta prav oni trenutek stopila k Lipkovim stari Jelenec z Anžetom, ki sta bila tudi v cerkvi, kjer je opazila, kako je Anže pogledoval po Lenki.

„Snubila bosta,“ je bila prepričana Mica in pomislila, kako srečo ima Lenka, ko si snubci skoraj kljuke podajajo. Smuknila je domov in potem pri oknu oprezovala, kdaj bi Jelenčeva šla mimo, da bi jima z obraza brala, kako sta opravila.

Mica se ni motila.

Jelenčeva sta prišla k Lipkovim res snubit.

Ko je stari Jelenec vstopil in so se pozdravili, ni kar nič po ovinkih govoril. Sedel je za mizo in ko ga je Lipek vprašal, kaj ju je prineslo k njim, namesto da bi stopila k Šmelju v gostilno, kjer so nastavili za veliko noč dobro brežanko, ki se na žegen dobro prileže, se je okašljal in začel:

„Taka je pri nas, sami moški smo pri hiši in gospodinje potrebujemo. Pa mi je povedal Anže, da je izbral vašo Lenko, pa sem rekel: ‚Dobro, pojdeva na velikonočni ponedeljek pa snubit, ker ženske je res treba k hiši. No, in sva prišla. To ti povem, Lipek, pri nas ji ne bo sile, čeprav smo hribovci. Vsega imamo dovelj. Polje in njive so vse blizu, v hlevu štiri glave in vsako leto priredimo po štiri prašiče. Dva prodamo, dva imamo za dom. Tako nam gre dobro in Anže tudi še vsako leto nekaj priogljari in, hvala Bogu, ne groša dolga nimamo, kar tudi nekaj pomeni, da se lahko postavimo. Saj veš, če bi ne bilo tako, bi se ne upala priti, ko si lahko mislim, da na prazno hčere ne boš dajal. Kaj, Anže, ali nisem govoril po pravici in resnici?“

Preden je mogel Anže potrditi, je dejal Lipek:

„Poznam vašo hišo, Jelenec, in vem, da je ena najboljših na Jamniku. Odkrito ti povem, kakor sva z ženo povedala Anžetu že o božiču, da bi bila midva zadovoljna, če bi se Anže in Lenka vzela. Pa saj veš, mladost je norost in posluša kaj nerada stare. Ono nedeljo je prišel tudi Miheličev snubit. Na roko bi jo rad vzel, ker mu oče še ne mara izročiti. Šel je kakor je prišel, pri nas pa jok!“

„Aha, tok tako je!“ se je popraskal Jelenec za ušesom, pogledal Anžeta in hotel vstati.

„Nič se ti ne mudi, počakaj, da se izgovorim! Vidiš, tako je! S tem pa še ni rečeno, da bi Lenka ne šla k vam. Miheličev bo moral, kakor sodim, še čakati preden se stari poda, no, in da se naša naveliča čakanja, bova že z ženo poskrbela. Če ste dozdaj prestali toliko let, kar si vdovec, brez gospodinje, boste še kak mesec tudi, pa če bi bilo magari do pusta. Dotlej jo že ozdravimo in pripravimo, če ne pride že sama k pameti. Danes je ne kaže siliti, ko je še od zadnjič razdražena.“

„Hm, hm!“ je pomislil Jelenec in zmajal z glavo.

„Kaj deš pa ti, Anže, ali bi jo počakal?“ je vprašal Lipek.

„Počakal, če bi vedel, da jo bom res dobil!“ je bil Anže zadovoljen in med tem ko je Lipek pripovedoval, koliko dote bi štel hčeri in kaj bi dobila vse v balo, sta prišli mati in Lenka v hišo. Mati je bila skočila po njo, ko je slišala, zakaj sta prišla Jelenčeva. Na trgu pod lipo je bila Lenka, kjer so takali piruhe. Preden sta stopili v hišo, je mati hčer v kuhinji pripravila na to, kar jo čaka, in ji svetovala in prigovarjala, naj bo pametna in ne peha sreče od sebe, ko se ji tako lepo ponuja.

Lenka je poslušala mater in preden ji je končala prigovarjati, se je nenadoma razigrano zasmejala, da jo je mati začudeno pogledala.

„Dobro, napravim pa po vašem in pojdem na Jamnik!“ je dejala Lenka in se še smejala.

„Hči, kaj ti je?“ je čutila mati, da nekaj ne more biti prav, in je strmela vanjo in čakala odgovora.

„Kaj mi je? Nič mi ni! Pamet me je srečala, pa vam spet ni prav!“

„Taka sprememba! Še od daleč nisem mogla misliti, da bi se v dobrem tednu tako preobrnila! Ali si premislila vse, da se ne boš kesala?“ je skrbelo mater.

„Vse sem premislila, vse in dobro! Če se bom kdaj kesala, je pa moja stvar, kakor je bila vaša, da ste mi Klemena branili!“ je odvrnila hči in še zbodla mater, ki po vsem tem ni vedela, kako je pravzaprav s hčerjo in kaj naj napravi.

„No, zdaj me pa kar peljite v hišo, da ne bosta zastonj čakala!“ je nato pozvala Lenka mater in sta vstopili.

Oče je bil tedaj prenehal in je pogledal hčer in ženo. Hči je bila vesela, mati pa zamišljena in resna, kakor bi jo trla skrb.

„Lenka, snubce imamo spet!“ je dejal oče in se dobrovoljno nasmehnil.

„Prišla sva z Anžetom, da bi povprašala, če bi marala priti k nam na Jamnik,“ se je oglasil Jelenec in motril Lenko: Videti je bilo, da je bil zadovoljen.

„Pa pojdem,“ je dejala Lenka.

„Lenka, ali res?“ je vstal Anže veselo presenečen izza mize in jo prijel za roko.

„Res, Anže,“ mu je pritrdila in pustila, da ji je držal roko in jo stiskal ves srečen.

Lipek je tlesknil z rokami.

„Na, tega pa nisem pričakoval,“ je dejal. „Če je tako, potem pa drži, kaj, Jelenec? Bog vama daj srečo! Zdaj pa ne pojdeta domov! Pri nas bosta ostala na kosilu, da se še pomenimo in zalijemo zaroko, kakor se spodobi, čeprav nista prišla po kroparsko snubit s polnim škafom vina!“

* * *

Ažmanova Mica je zaman oprezovala pri oknu in čakala, kdaj prideta Jelenčeva od Lipkovih po ulici mimo. Ko ni dočakala in jo je neznansko imela radovednost, je šla in poklicala najmlajšega bratca in mu dala krajcar, naj si gre kupit k Lipkovim pomarančo in naj pogleda, kaj delajo v hiši. Bratec je vesel tekel, planil pri Lipkovih kakor brez duše v hišo, povedal, da hoče pomarančo, in medtem ko so mu šli ponjo v trgovino, gledal po hiši in vlekel na ušesa, kaj se menijo.

„Ali si kaj videl in slišal?“ ga je vprašala sestra Mica, ko se je vrnil s pomarančo.

„Za mizo sed li zraven onega z Jamnika, ki je Miheliču oglje vozil, in pijejo in o ženitvi govorijo,“ je povedal bratec in odbežal iz hiše, da bi se postavil pred otroki s pomarančo, ki je ni imel vsak.

Mica je vedela dosti. Tudi ona je šla potem na trg, kjer so še takali piruhe in bili zbrani fantje in dekleta. Preden je zvonilo poldan, je potem šla že novica po vsej Kropi, da so Jelenčevi snubili Lenko, ki pojde na Jamnik.

Klemen je prebledel in kakor okamenel, ko je pod lipo izvedel, kaj se je zgodilo pri Lipkovih. Pa samo za trenutek. Potem se je zasmejal tako čudno, da so se fantje in dekleta spogledali in se ga niso upali dražiti.

„Mici se sanja ali pa me hoče vleči!“ je bila prva njegova beseda.

„Popoldne bomo videli, komu se sanja, če prideš za Dolgo njivo!“ je menila Mica.

„Pridem, pridem in Lenka pride z menoj!“ ji je odvrnil in sekal piruhe naprej, kakor bi mu ne bilo več mar za Micino novico.

Prostor pod lipo se je opoldne polagoma izpraznil in med zadnjimi je odšel Klemen. Ko je stopil doma v hišo, so domači sedeli okoli mize pri kosilu in ga vsi tako pogledali, kakor bi ga ne bilo kdove koliko časa doma.

„Kaj me pa tako gledate?“ je vprašal in prisedel.

„Mislil sem, da boš spet prirohnel domov, ko so ti zmešali štrene,“ je dejal oče.

„Kakšne štrene?“

„I, ne delaj se nevednega! Ljubezenske štrene, ljubezenske! ...“

„Če je res, potem ste jih vi zmešali,“ je odvrnil Klemen očetu.

„Jaz, jaz,“ je priznal oče, „in še jih zmešam, da jih ne bo mogel nihče več razmotati!“

Klemen ga je vprašujoče pogledal.

„Zdaj precej po kosilu zaprežem in se peljem v Radovljico, da si bo Jelenčev zapomnil, kdaj je prišel v Kropo snubit in kako Mihelič svojo besedo drži!“ je namignil strupeno oče, kako bo še zmešal štrene.

Sin ga je razumel in je bil zadovoljen ...

* * *

Dolga njiva ni šestdeset tečajev od Krope; samo pol ure ali še manj so rabili Kroparji preko Stočja na levem bregu Preprovke do Črnega potoka, ob katerem se je širila lepa, prostrana planica, ki jih je leto za letom čakala, da so na njej preživeli popoldan velikonočnega ponedeljka.

Živo in veselo je bilo za Dolgo njivo, zakaj staro in mlado je prihitelo iz Krope. Otroci so stali bolj ob strani in gledali, kako se stari igrajo, kar se jim je zdelo neznansko smešno. Tam v onem koncu so „spuščali jelena“ in ga lovili, tu so se šli slepo miš, tam po sredi so vili kačo, drugod so se šli trden most, kar je bilo otrokom najbolj všeč, da so se približali in se ob „mostu“ opredelili v dve skupini in bili v skrbeh vsak za svojo, če bo zmagala.

Kroparji radi dražijo, pa si se niso izneverili tudi pri igri. Miheličev Klemen in Jelenčev Anže sta si morala dati roke in držati most. Dolga je bila vrsta fantov in deklet in mož in žen, ki je hotela skozi.

„Ali je trden most?“ je vrsta obstala pred Anžetom in Klemenom.

„Kakor kamen kost!“ sta odgovorila.

„Ali sme naša vojska skozi?“

„Sme, če uide naši vozi!“

Vrsta se je pognala skozi most, zadnjega sta Anže in Klemen ujela in moral se je odločiti za „kladivo“ ali „srp“.

„Kladivo“, je rekel ujeti in je stopil Klemenu za hrbet.

Vrsta se je spovračala, vprašanja so se ponavljala in kladivo in srp sta imela nekako enako število ujetnikov, samo da so za kladivom prevladovala dekleta ...

Ko se je vrsta že skrčila in je bila na koncu Lenka, ki bi jo morala ujeti, je „most“ popustil in ušla je vozi.

„Oho,“ so se za kladivom in srpom začudili, „kaj je res nista mogla ujeti?“

V drugo sta jo ujela.

„Kladrvo ali srp?“ je vprašal Klemen.

Lenka ni pomišljala.

„Srp,“ je rekla.

„Potem si moja!“ je dejal veselo Anže, Klemen se je pa komaj premagal, da je še obdržal svoje roke v njegovih.

Še štirikrat se je povrnila vrsta in štirje so se še odločili za kladivo, kar pa Klemena ni razveselilo in ne Anžeta užalostilo. Če bi imel Anže samo Lenko za hrbtom, bi se ne bal, da ne bi vzdržal in zmagal pri ruvanju še tako dolge vrste, ki bi bila za kladivom. Tudi tako je zmagal in stopil potem k Lenki.

„Klemen, ali sem sanjala in le vlekla?“ je šepnila Ažmanova Mica Miheličevemu v uho in se zasmejala.

Klemen ji ni odgovoril, ni ji utegnil odgovoriti, zakaj isti trenutek sta se pojavila od zgornjega in spodnjega konca po dva biriča, kakor bi se bila vzela iz zemlje. Pri prvih skupinah sta se spodnja in zgornja za trenutek ustavila, potem so se pa vsi štirje bližali Anžetu.

„Anže, Anže, beži, beži!“ so začeli klicati oni iz spodnjega konca, katere sta bila povprašala biriča po Jelenčevem.

Anže se je ob Lenki zdrznil, se ozrl in ko je zagledal biriče, se je spomnil Miheličeve grožnje. Stisnil je Lenki roko in hotel bežati. Zagnal se je, da bi izginil v hosto, a Klemen se mu je postavil na pot in mu podstavil nogo, da je padel.

„Hudičev Kropar!“ je zaklel Anže, ko se je dvigal in Klemena divje pogledal.

„Ti me boš klel?“ se je razvnel Klemen in planil nadenj.

„Pusti ga, Klemen, pusti!“ so klicali Kroparji, ki so bili okoli njiju, a Klemen se ni dal pregovoriti.

„Pusti ga!“ je prosila ludi Lenka, ki se je približala.

Klemen ni popustil, a Anže ga je le zmogel in se ga oprostil, toda bilo je prepozno. Vsi štirje biriči so stali že ob njem, ga zgrabili in uklenili.

„Tako, zdaj pa pojdeš z nami!“ so rekli in ga odvedli mimo strmečih Kroparjev, ki so gledali njega in gledali Lenko, katera je vsa prebledela, ko jo je Anže pogledal, kakor bi se za vedno poslavljal ...

Čeprav solnce ni še zašlo, je bilo iger za Dolgo njivo konec. Dekleta, ki so bila odložila avbe in peče in židane rute, so si jih spet nadele in ogrnile; možje in fantje, ki so bili slekli dolge temne suknje in se igrali v rdečih, modrih ali sivih pruštahih, na katerih so se srebrno lesketale dolge vrste okroglih gumbov, in v kratkih irhastih hlačah in imeli ta dan tudi tenke rdeče ali zelene nogavice-galjufe in zamenjali vsakdanje cokle z nizkimi čevlji, so poiskali svoje suknje in ozkokrajne kastorce in Dolga njiva se je praznila — iz Emavsa so se vračali Kroparji domov. Mnogo jih je šlo za Stočjem, koder so prišli, drugi so pa krenili po stezi nizdol ob Črnem potoku na cesto, da bi mimogrede zavili še h Karlovčanu in se ravnali po evangeliju, ki so ga dopoldne slišali ...

Lenka je šla za Stočjem in Klemen je hotel iti tudi z njo.

„Ne maram tvoje družbe!“ mu je rekla Lenka.

„Zakaj si mi postala nezvesta?“ jo je vprašal in hotel s tem opravičiti svoje ravnanje.

„Jaz sem mislila napraviti po svoje, da bi imela doma mir in bi ti nič ne izgubil, če bi hotel in bi tvoj oče popustil, ko bi videl, da gre za res. Vse bi podrla, če ne prej, pa pred altarjem ...“

„Lenka,“ je bil Klemen vesel.

„Zdaj si pa opravil pri meni! Človeka, ki pomaga biričem, ne maram!“ je Lenka odločno povedala.

„Lenka, jezen sem bid in sem ga hotel tako spraviti s pota, da bi te spet dobil, ko mi nisi povedala, kako misliš,“ je prosil.

„Na cvetno nedeljo bi se ga bil lepše za zmerom otresel, če bi se bil vrnil z očetom. Prihranil bi mi bil marsikako bridko uro, ki sem jo potem preživela, dokler se nisem odločila, da napravim, kakor sem ti povedala. Zdaj pa pojdi kamor hočeš, biriški priganjač! Če bi imela ostati vse življenje tako, bom bolj zadovoljna. Za ves svet ne maram, da bi ljudje kazali za mano in govorili, kako so biriči pomagali, da sem dobila moža!“

Tako je povedala Lenka svoje in se ni več zmenila za Klemena, ki je nekaj časa stopal še ob njej in jo skušal pomiriti in si jo znova pridobiti.

Tako je povedala Lenka svoje in se ni več zmenila za Klemena, ki je nekaj časa stopal še ob njej in jo skušal pomiriti in si jo znova pridobiti.

„Dobro, pa naj bo po tvoje, a pomnila boš, kdaj si se mi izneverila!“ je obstal, ko sta prišla preko travnika do steze.

„Pomnila, pomnila!“ mu je jedko odvrnila in se porogljivo zasmejala.

Klemen jo je divji mahnil k Črnemu potoku in razdražen je prišel h Karlovčanu, kjer je bilo vse živo in polno, da je težko dobil prostor. Vsi so ga gledali po strani in ga zbadali, češ, da so biriči, ki so prej že tudi Karlovčana obiskali in vprašali po Peeru in Anžetu, njegovo maslo in njegovega očeta, s katerim so se pripeljali iz Radovljice, kamor je šel gotovo prav nalašč ponje.

„In tudi če je šel, ali ne sme? Kaj koga briga?“ je rastel Klemen.

„Ga bo že brigalo tvojega starega, ki mu povej, da mu tudi jaz ne bom več kuhal oglja!“ je bil Lotričev Andrejec hud.

„Prav, boš pa kuhal jezo, če spravimo še tebe za onim! Saj nisi nič boljši in prav tako držiš roko Peeru, ki tudi ne uide!“ je bil Klemen glasen in se zalival z vinom.

„Glej, da uideš ti Peeru! Kar nič se ne širokousti, zakaj mrači se in ne rečem dvakrat, da se ne prikaže v vratih zdaj zdaj! Govoril je, da pride. Prezgodaj so prišli tvoji biriči, prezgodaj!“ mu je vrnil Andrejec.

Klemena je pogum zapustil.

„Kdo bi se prekljal z vami! Karlovčan, plačam!“ je zaklical in bahaško vrgel forint na mizo. Karlovčan ga je miril, ko mu je vračal drobiž, ustavljal ga pa ni, zakaj sam se je bal, da bi ne bilo nič dobrega, ako bi prišel Peer. Glasen smeh je spremljal Klemena skozi vrata ...

XI.

Pri Lipkovih so se zavzeli, ko se je vrnila Lenka sama domov.

„Kje je Anže?“ so jo vprašali.

„Biriči so ga zgrabili in ga odpeljali v Radovljico,“ je povedala.

„Biriči?“ so se začudili in prestrašili.

„Joj, joj, Mihelič ima pri tem svoje prste vmes, Mihelič, verujte mi! Anže mi je pravil, da mu je zagrozil z vojaščino, ker mu ni hotel več kuhati oglja! Joj, joj, kako bi ga rešili? Ali ni več pravice, ali ne držijo več postave? Saj je ogljar in še zmerom žge za Kropo in v našem gozdu žge, da ga ne morejo obdolžiti, da ne bi imel dela, ki ga varuje vojaščine,“ je jadikoval stari Jelenc, ki je čakal sina, da bi šla skupaj proti domu, ko sta s snubitvijo tako srečno opravila.

„Mihelič, Mihelič,“ je potrdila Lenka, ki je po Jelenčevih besedah doumela, zakaj so prišli biriči nad Anžeta, in je še povedala, kako mu je Klemen preprečil, da ni mogel bežati.

„Počakaj Jelenec, k sodniku stopim in povprašam, kaj je z Anžetom. Čudno se mi zdi, da ga ni on prijel, ko je ogljar in spada pod njegovo oblast!“ je dejal Lipek in vstal, da odide k rudniškemu sodniku Bobku.

„Pa še to mu povej, da Jamnik spada pod selško faro in Selca pod Loko in da mi nimamo z radovljiško gosposko nič opraviti!“ je prosil Jelenec, zakaj upal je, da bi loška gosposka brižinskega škofa ne tiščala Anžeta v vojsko, ko ni ničesar drugega zagrešil, kakor da ne mara Miheliču kuhati oglja, kar ni proti postavam.

„Saj to že sam ve!“ je menil Lipek.

„Prav bo, če mu vseeno poveš!“ je dejal Jelenec in še razložil, kaj misli.

Lipek je odšel.

Jelenec ga je težko čakal.

„Kaj menita, ali bo kaj opravil?“ je vprašal Lipkovko in Lenko.

„Če je kaj pravice, še sodnik mora potegniti za Anžeta,“ je bila prepričana mati in hotela potem vedeti, kako je bilo za Dolgo njivo, in Lenka je pripovedovala vse od kraja. Tudi o Klemenu je povedala, kako ga je nagnala.

Mati je bila zadovoljna, da se je Miheličev Lenki tako prigrdil. Vsa skrb, ki je po nenadni hčerini spremembi dopoldne ni zapustila, ji je izginila in nič več se ni bala, da bi jo mogel Klemen še begati.

„Zahvali Boga, da si se tako otresla Klemena! Nič dobrega bi ne imela pri Miheličevih. Iz samih sladkih besed požene kaj rada grenkost! Stari je trd in samsvoj, jabolko pa tudi ne pade daleč od jablane. Če ti je Klemen obljubljal nebesa, bi morala biti vesela, če bi pri njih vsaj vice dobila,“ je dejala mati hčeri, ki se je zagledala skozi okno, ko je končala pripovedovati.

Še so govorili o Miheličevih in o Anžetu in Jelenec je menil, da bodo morali priti vsi Lipkovi na Jamnik, ko se bo vrnil Anže, da bodo videli, kaka domačija čaka Lenko, ki ji ne bo treba biti žal, da se je odločila za Anžeta. Lenka je spočetka samo poslušala, a sčasoma je rastlo njeno zanimanje in izpraševala je Jelenca o vsem, kar more gospodinjo zanimati. Jelenec je skoraj pozabil, kaj se je zgodilo z Anžetom, in ji je vesel na dolgo in široko odgovarjal ter zase mislil, da je Anže dobro izbral. Lenka, ki je prejšnje čase menila, da bi se ne mogla udomačiti na kmetih, se je videla, kako vardeva živino, kako žanje in grabi, kako nosi v senožet malico, kako prihaja v Kropo ponosna gruntarica z jerbasom, polnim masla in jajc in drugih dobrot, ki ji pri hiši preostajajo in jih ji mati v svoji trgovini spremeni v lepe denarce ...

V Jelenčevo veselje in Lenkine sanje je prilil Lipek, ko se je vrnil, kapljo pelina.

„Nič ne vem, kako bo. Kar sem mogel, sem naredil,“ je spregovoril Lipek, ne da bi čakal vprašanj, saj je videl in bral iz oči Jelencu, ženi in Lenki, da so ga težko čakali in so radovedni. In je povedal, kar je izvedel. „Mihelič je že pri rudniškem sodniku zatožil Anžeta, da skriva Peera, ki mu pomaga pri kopah, da se tako preživlja,“ je začel.

„Nič ga ne skriva, nič mu ne pomaga! Do zime je Peer res delal pri našem, a je potem izginil, kdo ve kam. Šele zadnjič je od nekod prišel, a se ni mudil dolgo pri Anžetu,“ je ugovarjal Jelenec jezno, kakor bi imel Miheliča pred seboj.

„Čakaj, da končam! Sodnik Bobek je odgovoril Miheliču, da bi Peera pač prijel, če bi ga zalotil v Kropi, ker ga išče gosposka, o Anžetu pa ni maral nič slišati, ker da ga pozna in ve, da je pošten ...“

„Pošten, pošten,“ je pritrdil Jelenec.

„Mihelič pa ni odnehal, češ, da mora prijeti tudi onega, ki ubežnika skriva in mu daje potuho. Bobek je dejal, da Anžeta ne bo izročil, dokler bi ga ne iskala in zahtevala višja gosposka. Pa se je Mihelič usajal in zagrozil, da stopi v Radovljico in tam opravi in doseže, česar ni mogel doma. — Če so biriči radovljiške gosposke prijeli Jelenčevega, je znamenje, da je Mihelič res dosegel, kar je nameraval — je rekel Bobek in mi potem še obljubil, da bo napravil vse, kar bi moglo Anžeta rešiti. Zahvalil sem se mu in sem odšel. Ko sem se vračal, sem izvedel, da je bil Mihelič v Radovljici in da so se biriči pripeljali z njim do kamniškega mosta, kjer so krenili za Dolgo njivo. Nalašč sem jo potem mimo Klinarja mahnil in ko sem prišel do Miheličevih, je stal stari pred hišo. Mislil sem ga ošteti, a preden sem začel, se mi je že on porogljivo nasmejal in me zbodel: „Kdaj pa bo poroka, ko ste imeli danes snubce?“ Vrnil sem mu jo, kakor zasluži, in še pljunil sem predenj in šel svojo pot,“ je končal Lipek in Jelenec je pomirjen vstal in se poslovil ...

Jelenec je bil vajen strmih poti, neštetokrat je že hodil v klanec iz Krope na Jamnik, da je poznal vsak kamen in vsako drevo in je vedel, koliko je pognalo od leta do leta, kdaj je iz smrečice zrastla smreka, da je lahko kos gnezdil v njej, in kdaj je pognala visoko nad bukovje in se je moral kos umakniti vranam, ki so se udomačile v njenem vrhu — tako težko pa ni šel še nikdar vkreber. Trden je bil še v nogah in hrbet mu je bil še vajen bremen, a vendar je bil njegov korak truden in klonil je. Misel na Anžeta ga je težila in upanje, da se kmalu vrne, mu je izpodjedala skrb, kakor ogrc mlado rastlino ali beluhar jablano, ki je prvič zacvetela pred hišo in se ji je lepega dne začelo listje svedriti in je zamrl cvet za cvetom in ji ni bilo več pomoči. Ko je imel že za seboj Bariglo in se je bližal Sveti soboti, je zaslišal, kako nekdo hiti nizdol.

„Kdo bi utegnil biti?“ je pomislil Jelenec.

„Ho, kdo pa lazi sedaj na Jamnik?“ je zaslišal izza ovinka, po katerem je šla pot globoko med melinami in bila temna, zakaj z desne in leve se je zgrinjalo preko nje bukovje.

„Peer je,“ je ugotovil Jelenec po glasu in se mu odzval.

Res, čez trenutek je obstal pred njim Maks Peer.

„Kam pa ti?“ ga je vprašal Jelenec.

„V Kropo, oče, v Kropo, spet enkrat med ljudi, čeprav po noči. Dolgo že nisem bil pri Karlovčanu. Saj je nemara vaš Anže tudi pri njem, če ne vasuje pri Lipkovih, ako se mu je posrečilo izriniti iz Lenkinega srca onega Miheličevega,“ je bil Peer dobre volje.

„Kar lepo se vrni in ne sili v nevarnost, če nočeš, da te zgrabijo, kakor so Anžeta zaradi tebe!“ mu je svetoval Jelenec.

„Ali ste se ga navlekli, oče, da take zdirate?“ je dejal Peer in se zasmejal.

„Nič se ne smeji, trezen sem in dobro ti svetujem, dasi bi bilo mogoče bolje, da bi ti biriči prestregli pot in te prijeli. Pa nisem Mihelič, da bi svojemu bližnjemu jamo kopal!“

Peer se ni več smejal.

„Kaj se je zgodilo?“ je vprašal.

„Če iz cokle kaj postane, da se more postavljati, potem je res hudič,“ je začel Jelenec in pripovedoval, kako lepo sta z Anžetom opravila pri Lipkovih, kako je odšel Anže z Lenko za Dolgo njivo, odkoder se ni več vrnil, ker se je Mihelič znesel nad njim in se maščeval z biriči — „Bog mu povrni z vrhano mero!“ je želel — in kaj je izvedel Lipek pri rudniškem sodniku. „Zdaj veš vse in ne boš dejal, da zdiram prazne besede. Če hočeš sebi dobro, se vrni, če pa hočeš v pogubo, potem le pojdi svojo pot!“ je končal Jelenec.

„Oče, nič ne skrbite zame in srečno hodite! Zdaj, ko vem, kako je v Kropi, krenem kar čez Brezovško goro h Karlovčanu, kamor sem se namenil. Mogoče izvem še kaj, kar bi mi prišlo prav!“ je dejal Peer in šla sta vsak svojo pot.

Ko je šel Peer preko grebena, odkoder je videl v Kropo, je obstal, dvignil roko in zaklel:

„Hudičev Judež kroparski, le počakaj! Jaz ti povrnem z vrhano mero, da boš pomnil in boš sit za vse življenje!“

XII.

Leto se je obrnilo in Kroparji so že šteli, koliko dni je do lepega semnja. Miheličev Klemen ga ni hotel doma čakati, zakaj vedel je, da bi mu Lenka ne dala več nagelja, za druga kroparska dekleta pa mu ni bilo mar. Otovoril je zato ranega julijskega jutra nizkega konjiča z dvema bariglama žebljev in krenil na dolgo pot proti laškemu Vidmu, kamor je že nekajkrat sam tovoril in se vedno srečno vrnil in zadovoljil očeta, ko mu je potem nasul iz pasu na mizo denar, ki so ga vrgli žeblji.

Tudi njemu je zapel navček, ko se je odpravil izpred rodne hiše vesel in dobre volje.

„Pazi na denar, ko prodaš blago, in glej, da ne boš po nepotrebnem izdajal!“ je oče zaklical za njim, mati pa ga je solzna priporočala svetemu Lenartu, angelu varuhu in Mariji s Svete gore, h kateri je že romala in imela posebno zaupanje v njeno pomoč.

Navček je pel in pel in ko je Klemen na Barigli zavriskal in se še enkrat ozrl na Kropo, je utihnil.

Lepo je bilo jutro, kakor bi solnce razlilo s svojo svetlobo samo veselje čez ves voljeni svet in čez pokrajino, ki se je odprla pred Klemenom, ko je dospel na Jamnik, še prav posebej v obilni meri. Skozi vas je Klemen pognal konja, zakaj bal se je, da bi ga utegnil videti kdo Jelenčevih in ga začel zmerjati in mu privoščil na pot vse, samo sreče ne. Saj Anžeta niso poslali v vojsko, a v Loki, kamor so ga iz Radovljice prignali čez nekaj dni biriči, so ga pridržali cel mesec in na koncu je moral še skozi šibe in zagrozili so mu, da ga drugič ne ogljarstvo, ne rudniški sodnik in ne kroparski župnik ne rešijo več vojaščine, ako bi ga naznanili, da se še druži s Peerom, in bi jim prišel v roke. Klemen je vse to izvedel in oba z očetom sta bila tedaj slabe volje. Poizvedovala sta, če Peer še kaj pomaga Jelenčevemu, a nihče ni vedel o njem ničesar povedati. Tako je šlo Klemenu zadnje upanje, da bi mogel še škoditi Anžetu in pripraviti Lenki novo žalost, ko bi morala še in še čakati ženina in bi ga mogoče nikdar več ne dočakala in bi jo tedaj spomnil svoje grožnje na oni velikonočni ponedeljek, ko se mu je izneverila, in jo vprašal, kdaj misli iti na Jamnik k Jelenčevim. Na vse to je mislil Klemen in zdrznil bi se, če bi ga stari Jelenec, ki ga je o binkoštih kar pred cerkvijo ozmerjal, le pogledal ... Oddahnil se je zato, ko je imel vas za seboj in je stopal ob konju po klancu nizdol in potem spet v reber, dokler se ni pot uravnovesila in se spoložno, da ni bilo čutiti strmine, vila pred njim.

Prijazno je pozdravila v jutranjem solncu Klemena selška podružnica svete Jedrti ob poti proti Dražgošam, katero sta stražila dva orjaška hrasta. Ustavil je konja in stopil v lopo, vzel groš in ga vrgel v puščico, ki je bila pritrjena pod Marijino glavo, o kateri je šla beseda, da je sama zrastla iz zidu in ljudje niso hoteli verovati, da je nekoč počival v lopi popotni človek, vzel iz torbe dleto in kladivo in klesal kamen, ki je bil bunkasto vzidan v steno, dokler niso prišli mimo šentjoški romarji in ga pregnali, meneč, da hoče vdreti v cerkev in jo oropati. Klemenov groš ni padel v prazno. V puščici je zazvenelo, zakaj vsak tovornik se je s svojim darom priporočil za srečno pot in tudi hribovca ni bilo, ki bi šel mimo in ne bi vrgel vanjo daru, ki ga je zmogel.

* * *

Ka je Klemen spet pognal konja in izginil za ovinkom, se je v majhnem podstrešju, ki ga je imela lopa, nekaj zgenilo in v lini, do katere so segale močne hrastove veje in bile tam že davno prisekane, se je prikazal režeč se obraz in siknil:

„Dobro, da si me vzdramil v mojem skrivališču in vem, kam gre tvoja pot, s katere se le bogat vrni, da se bo splačalo maščevati se!“

Bil je Peer, ki se je kmalu umaknil iz line in legel na škopnike, ki si jih je spravil v podstrešje, da ne bi na trdem spal. Zleknil se je, si dal roke pod glavo in ugibal, koliko časa bo hodil Klemen, preden se vrne. Sklepal je, da ga utegne prignati lepi semenj. Od Klemena so mu šle misli k Anžetu, katerega se je izza velike noči ogibal, zakaj škodovati mu ni več maral in se mu je smilil, ker je moral toliko prestati radi njegove druščine. Imelo ga je, da bi ponoči le stopil h kopišču pod Črnim vrhom in mu povedal, kako bo kmalu obračunil, a si je premislil.

„Sam bom tvegal in delal, sam bom plačal, če ne bo drugače!“ je sklenil in koval načrte, ki jih je moral biti vesel, zakaj ob ustih se mu je črtal porogljiv in zmagovit nasmeh ...

Klemen je pred Dražgošami zavil na Rudno in mirno Češnjice dospel v Železnike, kjer se je nekoliko pomudil in poizvedel pri znancih fužinarjih, kakšno ceno imajo žeblji v Vidmu, nakar je nadaljeval pot po Selški dolini skozi Zali log in prišel onstran Sorice na Petrovo brdo, odkoder se mu je odprla Baška dolina, po kateri je dovoljeval Ferdinandov gorski zakon Kroparjem tovoriti na Laško. Pod strminami je ob Bači poganjal konja in do večera je zdelan in utrujen dosegel Grahovo, kjer je prenočil, zakaj odsvetovali so mu, tvegati po noči samotno pot, ki se vije od Tolmina do Kobarida po Dolgem kakor bi peljala v večnost, kamor so na njej spravili že marsikaterega tovornika. Na klop za goriško ognjišče je sedel, ko so mu spravili konja v hlev, in prijazni ljudje, ki so poznali očeta, ker se je tudi na svojih tovorniških potih ustavljal pri Kokošarjevih, so spraševali o njem, spraševali o romarski poti pri Svetem Joštu, o Mariji udarjeni v Ljubnem, kamor so neredko zahajali, o pasijonski procesiji v Loki, katere sloves je prodrl tudi v Baško dolino. Klemen je odgovarjal, kar je vedel in znal, potem pa poslušal tolminske zgode in nezgode. Pravili so mu, kako so se Tolminci uprli davščini na novine, kako so poslali svoje može celo do cesarja, a ni vse nič pomagalo in so mnoge zato pregnali iz dežele. Pozornejši je postal Klemen, ko so mu začeli pripovedovati o plavžih, ki sta jih imela Gregor Komar in Zuan Lochatelli ob potoku blizu Hoteška pri Idriji ob Bači. Rudarje da sta imela iz vseh krajev sveta in se otepala domačinov.

„Tudi tam iz vaših krajev so bili, a ljudje tod so se pritoževali, da ne znajo drugega nego krasti, popivati in pretepati se ter nadlegovati poštene ljudi. Posebno neki Peer je bil divji ...“

„Peer?“ se je začudil Klemen.

„Ali ga poznaš?“ so vprašali.

„Kaj bi ga ne poznal! Saj je bil nekaj časa tudi v Kropi, ko je ušel iz zapora v Loki, pa je potem izginil, ker so mu tla pri nas postala prevroča,“ je povedal Klemen.

„Pa mora biti le spet v vaših krajih, ker po veliki noči tu ni slišati več o njem. Pravijo, da je bilo toliko pritožb proti njemu, da so ga pregnali in mu prepovedali, da se ne sme več vrniti. Odtlej ni več tako velikih tatvin tu po Baški dolini, kakor so bile lansko jesen in čez zimo,“ so pripisovali vse Peeru.

„Če se je vrnil v naše gozdove, bomo že poskrbeli, da ga spravimo spet na varno,“ je menil Klemen in jasno mu je postalo, kako je dobival Peer denar, da se je lahko postavljal z njim, ko je zašel h Karlovčanu.

Kokošarjev oče je dejal nato, da je že pozno, in vzel rožar in Klemen je moral moliti z družino. Odgovarjal je pač z besedo, a misli so mu bile doma. Prepričan je bil, da Jelenčev še vedno skriva Peera in sredi molitve se je priduševal, da obema in še Lenki pokaže, preden si mislijo ...

S takim sklepom je Klemen legel, ga obračal in dolgo tehtal in ko je zaspal, se mu je sanjalo o Peeru in še o Jelenčevem in Lenki. Onadva so prijeli in ju gnali skozi Kropo, kjer so se bili zbrali ljudje in se jima posmihali in ju dražili, naj se v vojski gori med Nemci dobro postavita, da bosta vedela kaj pripovedovati, ako se vrneta. Lenka se je jokala in prosila, naj ji Jelenčevega vsaj toliko časa pustijo, da bi se poročila. Ko je videla njega, da se ji smeje, je kakor znorela in se pognala besna proti njemu ... Tedaj se je vzbudil in je videl, da se že zori. Vstal je, poiskal konja, ga spet otovoril in nadaljevala sta pot. Prejšnji dan se mu ni mudilo, zdaj je pa poganjal, zakaj rad bi le prišel do lepega semnja domov, da bi skalil veselje Lipkovi in njenemu ogljarju.

Dopoldne je že prišel do Kobarida, kjer je na cesarski mitnici odštel predpisano mitnino in se pridružil koroškim tovornikom, ki so imeli isto pot, s konji in tovorniki po stari cesti proti Nadiži in ob njej v Lahe.

Klemen ni prišel do Vidma. V Čedaju je počakal semnja svete Marjete in razpečal je svoje blago, tako hitro, da mu je bilo žal, zakaj ni pritovoril z dvema konjema. Zadovoljen z dobrim izkupičkom, ni več maral, da je zamudil domači lepi semenj, ko bi se maščeval Lenki tako lepo in zlahka za njeno nezvestobo, ki ga je vsakokrat zabolela, kadar se je spomnil nanjo ...

„Teden prej ali potem — vseeno, maščevanje bo pa le sladko!“ je menil, ko se je zvečer vračal iz Čedada proti domu, ki je bil še tako daleč in ga ni videl več nikoli ...

XIII.

Na svetega Aleša dan se je zgodilo.

Mrak je že legal na zemljo, ko je jahal Klemen svojega konja po Selški dolini proti Železnikom. Pot ga ni več skrbela in zato se je pomudil v krčmi pri Plavcu in pripovedoval, kako je srečno tovoril in napravil dobro kupčijo. Dobre volje je že v temi zajahal konja in se mu prepustil, da ga je varno nosil vkreber do dražgoške poti, kjer ga je pognal in je menil, da bo v dobri uri doma. Ko je konj peketal skozi Jamnik, ni Klemena več skrbelo, če bi ga kdo Jelenčevih videl. Zasmejal bi se in prenesel še tako žolčljivo besedo, češ, da si bodo kmalu izbrusili jezik in jih bo minilo zabavljanje ...

V strmini pod Sveto soboto mu je konj obstal in ni hotel dalje, čeprav ga je priganjal. Ko ni šlo drugače, je stopil z njega, da bi videl, kaj ga plaši.

„Kakšen hudič je pa to položil tako čez pot!“ se je jezil Klemen, ko je v temi dotipal do smrekovega hloda, ki je bil postavljen iz meline v melino v toliki višini, da ga ni mogel konj ne preskočiti ne iti pod njim. Klemen je stopil v strmino ob poti, da bi odnesel tanjši konec hloda in odstranil oviro. Tedaj je ob njem vzrastel človek in preden je mogel vedeti, kdo je in kaj hoče, ga je zgrabil za vrat in že je začutil, kako se mu je zasadil nož v prsa, in ko ga je popustila roka pri vratu in je hotel z zadnjim glasom zaklicati na pomoč, mu je šel nož skozi goltanec.

„Sedaj imaš hudiča ti in tvoj stari! Dolgo sem te čakal in oprezoval, pa si le prišel! Čakaj, sedaj bom hlod jaz sam odvalil, samo prej pogledam, kako si opravil s kupčijo, da mi ne zmanjka drobiža, ko jo popiham čez Ljubelj na Koroško in če bo treba še delj, da bo tvoj stari zastonj iskal sledu za menoj, če bi mu padlo v glavo, da bi mene krivil!“ je Peer bolj sikal ko govoril in že praznil Klemenov pas.

„Tako, za popotnjo mi ne bo sile!“ je menil Peer, zavlekel Klemena s poti v goščo, potem pa prevalil hlod ob pot in jo ubral po strmini skozi gozd proti Češnjici, kakor da ga nese veter, in se ni ustavil in ne oddahnil, dokler ni prišel preko Save v gozdove nad Gobovci, kjer se je čutil že varnega in je počival in prešteval denar s tako mirnostjo, kakor bi ga bil s trdim delom pošteno prislužil. Spočit je vstal, se v ovinku ognil Kovorja in Tržiča in ko se je vzpenjal proti Ljubelju, se je še ozrl na Jamnik in proti Kropi, se zasmejal in zaklical:

„Kranjec, če hočeš kruha jesti,
moraš za mano lesti!“

Nebo nad gorami je zardelo, kakor bi se razlila preko njega kri, ki vpije do Boga po maščevanju ...

Peer je zavriskal in stopil na koroška tla ...

Konj, ki ga je pustil Peer pod Sveto soboto, je v temi obstal in čakal, kdaj pride gospodar, da ga zajaše. Gospodarja ni bilo in konju se ni mudilo nikamor. Utrujen od dolge poti, je prišel samo izmed melin in se začel med grmičevjem pasti ...

* * *

Lepo jutro, ki je vstalo po dnevu svetega Aleša, je spravilo od kraja vse kroparske otroke nad borovnice. Razgubili so se v vse smeri in nad Lazi in na Vodicah in v rebrih pod Orlovino in Babjim zobom in po grebenih Brezovske gore je bilo z njimi samo veselje, ko so obirali z nizkega pritličnega grmičja drobne jagode in polnili z njimi svoje kangle, lonce in košarice, ne da bi pozabili na lačne želodčke, kar so živo pričale njihove modre ustnice in pri mnogih kar ves obraz.

Opoldne, ko se je oglasil zvon pri Svetem Primožu na Jamniku in potem še oni svetega Lenarta v Kropi in svetega Tomaža na Češnjici in so otroci slišali tudi ovsiški zvon in dobravski in kamnogoriški in so bile njihove posode polne, so se odpravljali domoiv in na vseh koncih in krajih se je oglasila pesem, ki je prehajala pri Kroparjih iz roda v rod in so ob njej vedeli, da je v deželi pravo poletje.

„Cena pol ena
je Cutova Cena,
pa v mojem
pa v tvojem
je vse s kopó,
s kopó, s kopó
je vse s kopó! ...“

Sredi pesmi so otroci, ki so se vračali izpod Babjega zoba in Orlovine, obmolknili in prestrašeni obstali pod Sveto soboto ob krvavi sledi, katero so zapazili kraj poti. Fantini, ki so včasih v vigencih prijeli že za kladivo, so se hoteli pokazati pred deklicami neustrašene junake. Začeli so stikati po grmovju, kjer so kmalu zakričali, da jih je zgrabila neznanska groza, in se vsi bledi in preplašeni vrnili na pot.

„Miheličev Klemen leži tam v grmovju in se ne gane,“ so povedali.

Deklice je prevzel nepopisen strah, zavreščale so in kar so jih nesle noge hitele z nesrečnega mesta.

Tam doli na Barigli so obstale.

V grmovju, kjer je zelenela majhna jasa, je zarezgetalo.

„Konj!“ so se začudile.

„Miheličev konj!“ so vzklikale druge, ki so ga zagledale in spoznale.

„Gotovo je padel Klemen s konja, se pobil in se umaknil v grmovje, da ga imine bolečina in bi potem šel domov,“ so menile tretje.

„Če bi bilo tako, bi kaj govoril in naročil,“ so modrovale nekatere in vse so čakale, da pridejo za njimi fantini, ki so ostali pod Sveto soboto, zakaj še ta in oni se je opogumil in je hotel videti Klemena, da bi potem doma povedal, kako so ga našli.

Ko so pridreveli dečaki po klancu n izdal in izvedeli za Mihelčevega konja, niso pomišljali, kaj naj napravijo. Previdno so se spravili nad konja in ga ujeli ter ga privedli na pot, kjer ga je najpogumnejši zajahal in glasno kričeč so se spustili za njim po rebri.

„Hi, hi!“ so poganjali konja bolj glasno, čim bolj so se bližali Kropi. Konj se ni zmenil za mlade poganjače; enakomerno je stopal, kakor bi vedel, da ne bi vzdržal nevajeni jahač, če bi zapeketal tako, da bi ustregel otrokom.

Otroški vik in krik so Kroparji slišali in matere so bile radovedne, kaj imajo otroci, da se tako ženejo.

Tudi Mihelič je obstal pred hišo, vračajoč se iz vigenca. Ko je zagledal od daleč svojega konja in fantina na njem, se je razjezil in zaklical:

„Ho, ti nesnaga ti, kdo ti je dal konja!“

Dečak se je ustrašil Miheličevega očeta, zadržal je konja, splazil z njega in zbežal za hišami v rebri, zakaj bal se je, da bi ga Mihelič zgrabil in mu nategnil ušesa.

„Konja so dobili gori na Barigli, sam se je pasel, pa smo ga ujeli in pripeljali, ker Klemen ga ne bi mogel ...“ so povedali otroci, ki so se približali.

„Kako, da bi ga ne mogel? Kje je?“ je vprašal Mihelič, ki je prekinil otroke rezko, zakaj menil je, da se mu je sin opil in obtičal kje in si ne upa domov, dokler se ne iztrezni.

„Pod Sveto soboto v grmovju leži in ves krvav je,“ so povedali fantini, ki so ga videli.

„Krvav? Za božjo voljo Kriščevo, ali je še živ, govorite, povejte!“ je prosil Mihelič ves prepadel in spremenjen z zamolklim glasom, ko da ga duši, medtem ko je prišla žena iz hiše in se spustila v silen jok, ko je slišala, kaj so povedali otroci.

„Peljite me k njemu, peljite me!“ je prosila tudi ona otroke in se ni zmenila za nič drugega in šla in kar zgrabila dva otroka za roke in ju vedla s seboj mimo Pibrovčevega znamenja in hitela z njima navzgor, zakaj bala se je najhujšega, a vendar ji je tlela v strahu še iskra upanja.

„Nič se ni ganil,“ so odgovorili fantini Miheliču, ki se je ob tej njihovi novici kar vidoma postaral in šel in sklical nekaj mož, s katerimi je odšel za ženo, da bi dobil Klemena in videli, kaj se mu je zgodilo ...

* * *

Pozno popoldan je bila zbrana vsa Kropa pred Miheličevimi.

Na vlaki so pripeljali mrtvega Klemena izpod Svete sobote in ga položili v hiši na mrtvaški oder.

V stolpu svetega Lenarta se je oglasil navček in potem vsi zvonovi, ki so peli Klemenu v pojemajoči dan in senco, ki je zajela že Kropo, žalostno zadnje pozdrave.

Ljudje so se gnetli v hišo, da bi pokropili Klemena in ga še zadnjič videli. Ko so odhajali, so ugibali, kdo bi neki bil, ki se je tako nekrščansko znesel nad Klemenom.

Miheliča je sinova smrt tako prevzela in zgrabila, da je od žalosti tulil in si ruval lase. Kakor bi prišel ob pamet, je sedel ob mrliču in strmel vanj, vstajal, hodil po hiši, pogledal vsakega kropilca ko je vstopil, tako ostro, kakor bi v vsakem iskal morilca, ki je Klemenu vzel življenje in ga še oropal, oropal ... Ko je prišla tudi Lipkova Lenka z materjo, mu je v očeh divje zabliskalo, obstal je pred njima in zarjul:

„Hu, tisti tvoj Jelenčev ga je in še Lotričev mu je moral pomagati, ker sem ga v nedeljo pred cerkvijo oštel in mu zagrozil, da mu že še pokažem, kakor sem Jelenčevemu!“

Lipkovka in hči sta prebledeli in zajokali, pokropili Klemena in hitro odšli ...

Miheličeva sumnja je šla še tisti večer po vsej Kropi in ne enega ni bilo razen Lipkovih, ki bi dvomil, da ne bi bila Jelenčev Anže in Lotričev Andrejec morilca ...

XIV.

Mihelič je stopil k rudniškemu sodniku Klemenu Bobku, ko je ležal še sin na mrtvaškem odru, povedal, da sumi Jelenčevega in Lotričevega, in utemeljeval svoj sum. Rudniški sodnik je poslušal tožbo in ko je Mihelič končal, je menil, da pravih dokazov le nima in da ju radi tega ne more prijeti. Edino kar bi mogel storiti, bi bilo, da bi ju pozval v Kropo in bi morala vpričo ljudstva prestati božjo sodbo, ki naj pokaže, ali je upravičen sum ali sta nedolžna. Preden pa se odloči, je rekel sodnik, se mora posvetovati z župnikom.

„Božja sodba, prav! Samo, da kmalu uredite. Bog bo pokazal, da sta bila onadva in nihče drugi!“ je bil prepričan in je odšel.

Preden se je zmenil sodnik z župnikom, s katerim načinom božje sodbe bi preiskusili osumljenca, so Kroparji izvedeli, da bodo doživeli izreden slučaj sodbe, kakršnega v Kropi še niso videli.

Možje, ki so stražili mrliča, in žene, ki so molile ob njem ponoči, so slišali, kako je Mihelič neprestano golčal, ko se je vrnil od sodnika, in tolažil mrtvega sina:

„O sin moj, Klemen, saj ne bo dolgo in sam Bog se bo maščeval nad tvojima morilcema! Pokazal bo pred vsemi ljudmi, kdo sta. Pred božjo sodbo bosta morala in izkaže se nad njima božja pravičnost in jeza kakor nad Kajnom, ki je umoril nedolžnega Abela in ni imel potem več miru, ko je začutil nad sabo božje prekletstvo. Samo Kajn je ušel, Jelenčev in Lotričev pa ne bosta! Ko bo Bog spregovoril in dal svoje znamenje in potrdilo, da sem sumil prava, ju bo zgrabila tudi posvetna višja gosposka in kmalu prideta njuni črni duši iz zadrgnjenih grl na oni svet dajat odgovor za umor in rop, ki je tudi naglavni greh! ...“

Tako so slišali govoriti Miheliča in njegove besede so nesli še gorke tudi Hpkovim, kjer so bili od one ure, ko je Mihelič obdolžil Anžeta, vsi zbegani. Oče in mati sta hčer tolažila, češ, Anže je pošten in predober, da bi se mogel tako grozno maščevati, a Lenka je ostala le nemirna in mislila na Miheličevo sumnjo in kakor je želela, da bi bila neutemeljena, se je ni mogla otresti in začela je sama dvomiti v dobroto Anžetovega srca. Umljivo se ji je zdelo, da bi ga bila premagala jeza radi trpljenja, ki ga je po nedolžnem prestal, in da si je poiskal na ta način zadoščenja, čeprav mogoče tako hudo ni nameraval. Od lepega semnja ga ni več videla, dasi je obljubil, da bo med tednom prišel, a je potekel že četrti dan in še ga ni bilo. Radi tega je sklepala, da ima slabo vest in se ogiblje Krope. V takem obupnem razmišljanju si je celo očitala, da je delala Klemenu krivico, da ni prav storila, ko se je prvi trenutek kar tako iz objestnosti odločila za Anžeta in že se ji je vzbujala misel, da bi kljub temu, ko ljudje že vedo, da je vse zgovorjeno in pripravljeno za poroko, in je treba le še oklicev, vse razdrla in ostala rajši vse življenje sama. Pa se ji je v te misli vzel spomin na božična znamenja mrtvaške glave v svincu in vodi in še na Klemenovo ladjico, v kateri je ogenjček ugašal in ni hotel in ni hotel goreti, in jo je nekoliko pomiril. „Meni sem mislila, da govorijo znamenja, pa je bilo vse njemu namenjeno. Je že Bog tako hotel, da sem se odločila za Anžeta, ko še ni bilo prepozno,“ se je skušala otresti vsega, kar jo je razdvajalo.

Vest o božji sodbi je zopet vse zbegala.

Lenka, ki je slišala pripovedovati, na kakšen način obsodijo coprnice, da dokažejo svojo nedolžnost, je od groze prebledela. Nemogoče se ji je zdelo, da bi mogel Anže prestati preizkus, ki se ji je zdel najbolj grozen in je menila, da v Kropi, kjer imajo železo, z drugačnim ne bodo preizkušali Anžeta in Lotriča. Videla je že razbeljeno železo, po katerem bosta morala bosa, ne da bi se ožgala, ali pa da jima dajo s kleščami razbeljen cajn v roko in se jima ne bi smelo scvreti meso v dlaneh.

„Moj Bog, moj Bog,“ je tožila in vzdihala, „kako, da sem jaz tako nesrečna? S prsti bodo kazali za mano in mogoče še govorli, da sem jaz kriva Klemenove smrti. O, pošlji mi, Bog, smrt, ki se je nič več ne bojim! Daj, naj umrem prej, preden bi morala doživeti sramoto, da imam fanta, ki mu bo vžgano znamenje morilca za vse življenje! ...“

Mati jo je tolažila, a ko ni pomagalo nič, je pregovorila moža, naj bi stopil v goro in poiskal pod Črnim vrhom Anžeta, pa ga vprašal, naj odkrito pove, če je res on ubil Miheličevega.

Oče je okleval, a končno je uvidel, da bi prišli tako že najprej na jasno, in zato se je odpravil od doma in krenil mimo Miheliča, kjer so ga ljudje, ki so postajali tam okoli zvedavo gledali in ga spraševali, kam gre. Povedal jim je in ko je izginil za ovinkom v reber, so zmajevali z glavo in menili, da mu pot ne bo pomagala in ne bo mogel rešiti hčeri ženina.

Lenka je molila, ihtela in trepetajoč čakala, kdaj se vrne oče in kako sporočilo prinese ...

* * *

V zvoniku svetega Lenarta je odbilo devet in zvonovi so se zganili in peli Miheličevemu Klemenu zadnjo pesem, ob kateri so ga nesli v beli krsti preko trga v Gosposko ulico in zavili iz nje blizu Lipkovih v klanec proti cerkvi in pokopališču. Dolga vrsta je bila pogrebcev in tudi Lenka je bila med njimi. Branila se je iti, ker ji je bilo pretežko, a mati jo je pregovorila, češ, kaj bi rekli ljudje, in premagala se je in šla. Z Ažmanovo Mico je šla in vsp pot ni spregovorila besede. Očeta še ni bilo in bojazen in strah, da je Anže res kriv, sta ji rastla v gotovost in v grlu jo je stiskalo, ko je zadrževala jok. Mica jo je gledala od strani in čeprav je bila včasih huda nanjo, se ji je soseda smilila, ko je videla, kako trpi.

Prispeli so v cerkev, položili sredi nje krsto na mrtvaški oder in župnik je odšel v zakristijo in potem pristopil in bral mašo za pokoj Klemenove duše, ki je morala tako nenadoma na oni svet. Mežnar je kakor z ubitim glasom prepeval na koru veličastno pesem smrti in sodbe, ki je polnila srca vseh z grozo in so s solznimi očmi gledali krsto, ob kateri so gorele v štirih svečnikih črne voščenke,

„O pregrozni dan jokanja,
ko iz grobnega bo spanja
vstajal grešnik, v sodbo siljen:
Bodi mu, Gospod, usmiljen!“

je končal mežnar pesem o strašnem dnevu plačila in tudi župnik je končal in odšel izpred oltarja.

Pri vratih so se ljudje zganili in začeli šepetati. Oni, ki so bili spredaj, so se ozirali in se čudili, zakaj neverjetno se jim je zdelo, kar so videli. Lipek je prišel ves zasopel in prepoten v cerkev in za njim sta bila Jelenčev in Lotričev v pražnjih oblekah. Prerili so se do krste in drug za drugim pokropili Klemena in pokleknili.

Lenka je gledala Anžeta in videla, kako moli ves miren, pa je mislila in ugibala, ali je tako zakrknjen, da hoče na tak način preslepiti ljudi, ali je mogoče le nedolžen. Pa je molila in prosila Boga, da bi res bil in v molitvi se je potolažia. „Morilec ne bi prišel v cerkev, morilec ne bi kropil svoje žrtve, morilec ne bi molil, ne mogel bi, ker bi mu slaba vest ne pustila,“ se je budilo v njej upanje in če bi ne bilo radi ljudi, bi kar stopila k očetu in ga vprašala, kaj mu je Anže povedal.

Župnik je prišel, ogrnjen v črn plašč, z ministrantoma iz zakrstije, se postavil ob krsto in začel peti pogrebne molitve, nakar so štirje možje dvignili krsto in pogrebci so šli v sprevodu do jame.

Tam so doživeli, česar niso pričakovali.

Župnik Lenart Mulej je prekinil molitve in tedaj se je oglasil rudniški sodnik Klemen Bobek.

„Ali sta tu Anže Jelenec in Andrejec Lotrič?“ je oprašal in pogledal po ljudeh.

„Tu sva!“ sta se oglasila oba in ljudje so se jima umikali, zakaj hotela sta se pokazati, da bi ju sodnik videl.

Ko sta obstala pred sodnikom, ju je vprašal resno in strogo, kakor bi ju ne poznal, vsakega posebej:

„Ti si Anže Jelenec, doma na Jamniku?“

„Sem, gospod sodnik,“ je odvrnil Anže.

„Ti si Andrejec Lotrič, doma na Jamniku?“

„Sem, gospod sodnik,“ je odgovoril Andrejec, kakor je slišal Anžeta.

„Ljudje, vprašam vas, ali sta govorila resnico?“ je vprašal sodnik pogrebce in čakal odgovora.

Kroparjem se je zdelo vprašanje smešno, a ker so videli, da je sodnik resen in da čaka, so se le oglasili.

„Resnico sta govorila, oba poznamo, Jelenčev Anže in Lotričev Andrejec z Jamnika sta!“

Sodnik je ukazal nato odpreti krsto in odpeti in razgaliti mrliču prsa. Ljudje so z grozo opazovali to početje in se umikali, ko so zagledali grozno črno rano pod vratom in nad srcem. Tudi Anže in Andrejec sta se zgrozila, a vendar nista odmaknila oči od trupla.

Vsi so kakor okameneli in čakali, kaj bo.

Sodnik je spregovoril:

„Anže Jelenec in Andrejec Lotrič, ob truplu nekrščansko umorjenega Klemena Miheliča stojita in vidita grozni rani, v katerih se je že strdila kri. Težka sumnja je padla na vaju, da sta vidva morilca. Dokazov nimamo, da bi vaju mogla kar tako prijeti posvetna gosposka, zato smo sklenili, da morata na božji sodbi, kateri bodo priča vsi pogrebci, izkazati svojo nedolžnost. Pri tem morata priseči pri Bogu vsemogočnemu in vsevednemu in še pri teh ranah, na kateri položita roke, da nista kriva. Ali si upata priseči, ne da bi hotela pogubiti vsak svojo dušo in priti iz strahu pred časno kaznijo ob večno zveličanje? Odgovorita!“

Skozi vrste pogrebcev je šla radovednost, vzpenjali so se na prste, da bi videli, kakšna sta ta trenutek Anže in Andrejec in kaj bosta odgovorila. Lenka je drhtela in se oprijela Ažmanove Mice, ki je dvigala glavo in gledala na krsto, obenem pa jo tolažila.

„Upava si in sva pripravljena, ker o umoru nisva nič vedela, dokler naju niste poslali iskat in nama ni še Lipek potrdil, kaj se je zgodilo, ko je prišel izpod Črnega vrha na Jamnik!“ sta povedala.

„Dobro,“ je rekel sodnik in ju pozval, naj položita roko vsak na eno rano in naj govorita za njim prisego.

In je začel:

„Pri Bogu vsemogočnemu in vsevednemu, pri zveličanju svoje duše in pri ranah, ki so vzele Klemenu Miheliču življenje, prisegam, da nisem dvignil orožja nadenj in nisem kriv njegove smrti. Tako mi Bog pomagaj!“

Glasno sta Anže in Andrejec ponavljala za sodnikom prisego in razločno in njun glas ni razodeval prav nikakega nemira, po čemer bi mogli pogrebci sklepati, da sta kriva.

„Tako, sedaj odmaknita roko z rane, da bomo videli in se prepričali, ali sta prisegla resnico!“ je ukazal sodnik.

Anže in Andrejec sta odmaknila vsak svojo roko, ne da bi vedela, po čem se sodnik prepriča še o resnici.

Sodnik je pristopil k odprti krsti, se sklonil nad njo in pogledal, kako je z ranama.

„Rani sta ostali črni, nič nista zakrvaveli, ko sta držala Anže Jelenec in Andrejec Lotrič na njima svoji roki. Anže Jelenec in Andrejec Lotrič, oba z Jamnika, sta prestala božjo sodbo in izpričala svojo nedolžnost, o čemer se lahko vsak prepriča!“ je razglasil sodnik pred pogrebci izid sodbe in pozval župnika, naj tudi on pogleda rane. Župnik je pogledal in potrdil, da so prav take, kakršne so bile, ko so razgalili Klemena. Tudi Mihelič se je hotel prepričati, če Bog res ni dal nikakega znamenja in potrdila njegovi sumnji, in ko je videl, da ga res ni, je ves strt dal Anžetu in Andrejcu roko in ju prosil vpričo vseh Kroparjev, naj mu odpustita, da ju je sumil v svoji žalosti tako težkega zločina.

Anže in Andrejec sta bila ginjena in sta mu odpustila sumnjo in še vso jezo, ki jo je prejšnje čase stresal nad oba.

Lenka se je oddahnila in težak kamen se ji je odvalil od srca in nič več žalosti ni bilo v njem, čeprav so isti trenutek zamolkli udarci pričali, da zabijajo spet krsto, ki so jo nato pogreznili v jamo in je župnik vrgel nanjo prvo lopato blagoslovljene prsti ...

* * *

Pet let je minilo. Stari Mihelič je umrl in pokopali so ga poleg sina. Lenka je že gospodinjila pri Jelenčevih na Jamniku in ko je prihajala v Kropo, ni mogla prehvaliti Anžeta, kako dober mož je. Tudi Prata je hvalila Anžeta in Lenko, zakaj nikdar ni odšla od od Jelenčevih prazna.

Lepega popoldne je prikrevsal iz Karlovčanove krčme postaren mož z bergljami. Hlačnico leve noge je imel spodvito in privezano. Ni je rabil. Z desno nogo in bergljami je hodil po svetu.

Karlovčan mu je zaklical z vrat:

„Gori pri vratih na desno Peer dobiš oba groba, na Jamniku pa pri Jelenčevih te bosta Anže in Lenka vesela!“

Peer je prikrevsal na pokopališče, pomolil na grobeh in prosil Klemena in starega Miheliča odpuščanja, češ, da ga je sodil Bog, ki ne ostane nikomur dolžan in plača vsakega tako, kakor je zaslužil.

Ko so Kroparji spoznali Peera, ki je bil ves spremenjen, jim je moral pripovedovati, kod je hodil in kje je izgubil nogo. Priznal jim je vse in še jim je na dolgo in široko pravil, kako ga je začela gristi vest in ni našel nikjer miru, dokler ga ni šel iskat tja, kjer ga je najmanj. V vojno. V Valenšteinovih vrstah, je povedal, se je boril proti luterancem, čeprav je bil včasih njihove vere, ki jo je pustil; odkar mu je krogla iz štuka odnesla nogo, se je umiril in imel je le eno željo še, da bi mogel v Kropo, kjer bi prosil starega Miheliča odpuščanja, pa naj napravijo potem z njim, kar hočejo.

To so izvedeli Kroparji in še marsikaj, ker Peer je potem odšel k stricu v Železnike. Nihče ga ni več zasledoval ne radi dražgoškega krvavega žegnanja in ne radi Miheličevega Klemena. Zato je pogosto obiskoval Kropo in tudi pri Jelenčevih je bil stalen gost. Neredko so ga našli pod Sveto soboto, kako je klečal ob poti, se jokal in molil, da bi mu bil Bog po smrti milostljiv sodnik ...