Božje sanje
| Božje Sanje A. Š. |
| |||||||||||||
Dvignila se je njegova božanska misel v bližino lastnih božanskih višin in njegovo hrepenenje je ustvarilo bogove. Bili so nižji od njega, ker se misel ni mogla povzpeti v izpoznanju samega sebe do popolnosti, in njeni sili je omahnila perot prekmalu; stvarjenje bogov ni zadovoljilo Jupitra.
Brezmejno hrepenenje po popolnosti v lastnem izpoznanju in zadovoljstvu je vstajalo in se dvigalo vedno više in više in je ustvarilo zemljo in morje, orjaška drevesa, velikanske krilatce in plazivce.
Božje oko se je vzbudilo iz vstvarjajočega zamaknjenja in je zrlo vidno silo stvariteljevo. Obrnilo se je nezadovoljnosti od nekaterih stvarij in — ni jih bilo.
Mnogo silnejša moč hrepenenja je navdala boga, ker je hotel videti vse svoje, še nerazodeto.
Ustvaril je silnega človeka, v čegar prsi je zaprl božjo iskro, ki naj razsvetljuje globine duha in srca.
Utrujen je bog bogov usnul, a tudi v spanju je živelo hrepenenje po lastnem razodetju in bog je hotel lepote: ustvaril je ženo in sanje ljubezni.
Veliki bog je hotel in se je izpremenil v človeka in ker je hotel, je bil v njeni bližini.
Božanskokrasno telo boga človeka počiva na pesku kraj morja. Morje šumi in kipi, vstaja in pada. V ritmu njegovega gibanja gre pesem večnosti preko širne njegove prostranosti.
»Ah, on je tam,« vzdahne prvikrat prva žena v pol nezavednem hrepenenju.
Noga ji zastane, roke razprostre po krasnem telesu, hrepeni in umira v nerazumljivi sladkosti: bog bogov čuti v snu njene oči in hoče; nebesni svod se razprostre in na temnomodri širjavi zagori solnce, pod njim zaori škrjanec v zmagoslavnem poletu.
Njen pogled splava po zemlji in sto in sto cvetov zagori, živobojnih in opojnoduhtečih, vzcvete polno ponižnoskritih vijolic, nežnih zvončkov sredi zelenih trav, ob vodici odpro oči spominčice, lahkokrili metulji vzlete in prevzeti od sijaja živih barv sedajo na cvete uživaje njihovo sladkost.
Gozdovi pokrijejo gole skale in zašume, lipa razprostre dalečnaokrog svoje vejevje in se obleče v svatovsko obleko. Čebelni roji se usujejo na dehteče cvetje.
Glej, tam na zelenem holmu stoji človek in njegovo krasno telo blešči; kakor bi bilo izklesano iz marmorja. Začutil je v srcu sladkost skrivnostnih sanj in je pritaval kakor omamljen na višino. Razprostrl je v silnem hrepenenju roke, ko so njegove oči ugledale toliko krasoto in njo, rožo sredi cvetov.
Ko je opazil lepo človek snivajočega tujca, so zatemnile sence njegovo čelo. In glej, izza obzorja so vstali oblaki, vednobolj so temneli in se bližali, viseč nad zemljo veličastni in grozni v krvavordečem siju bliska, ki se je rodil v črnih njihovih globinah in pretrgal za hip strašno zagrinjalo.
Človek se je približal in padel pred njo na kolena v preveliki žalosti. V njenem srcu se je rodila ljubezen do lepega, silnega moža, tiho plakajočega. V njene oči so stopile solze čiste ljubezni za hip.
Globočina morja je spočela biser, temina zemlje diamant.
Objela je žena moža, a v njej ni hotela takoj umreti želja po tujčevem telesu, katerega je zopet objel njen pogled. Kača, v cvetju skrita, je siknila.
Silno grmenje je napolnilo hipoma ozračje in se grozeče oddaljevalo. Speči je stresel z glavo, zamajala se je zemlja, streslo se je nebo. Ona se je obrnila k človeku, združil ju je tesen objem in človeka sta doprinesla dar drug drugemu: srce in telo.
Iz višine so jele prinašati kaplje toploto in rodovitnost.
Razdelili so se oblaki in zlata luč se je razlila po kapljicah.
Velika ljubezen je prevzela srca obeh bitij, ustna so se strnila v prvi poljub.
Na nebu je zablestel sedmobojni pas, zaigrale so kapljice, viseče na travah in cvetih, morje leži pokojno; tam na obzorju izginjajo valovi s posrebrenimi penami na vrhu.
Bog bogov se je zbudil iz sna. Ves prevzet od čara lastnega razodetja je podaril človekoma cvetočo zemljo.