Bobneč ogenj
| Bobneč ogenj. Matija Malešič |
| |||||||||||||
Vkljub skrajno težavnemu in neugodnemu položaju sem proti jutru malo zadremal.
Na poti v postojanke nas je ujela ploha, premočila obleke in čevlje in razmočila zemljo v blato. V temi ko v rogu smo zasedli postojanko brez kritij, brez žičnih ovir, brez najmanjšega jarka. Pred dnevi je bil trideset do petdeset korakov doli pred nami neki bataljon vržen iz strelnih jarkov, sovražnik je vdrl v odprtino in hitel naprej, da uporabi uspeh in razdere vso črto. Ali hiteli smo mu nasproti, ga vrgli nazaj v jarek, iz jarka ga nismo mogli. Tako se je zgodilo, da smo morali vztrajati v rojni vrsti brez kritij, brez jarkov, zakaj pustega kraškega kamenja nismo mogli lomiti z rokami, kopati z lopaticami, grizti z zobmi, vsak preglasen udarec, vsaka preglasna beseda, vsak najmanjši šum je bil odgovorjen s ploho krogel. Dvajset do trideset korakov oddaljen sovražnik je čul vsako premikanje pri nas; podnevu mu je bilo lahko meriti in streljati, v noči so mu pomagali žarometi, ki so s svojo svetlobo neprestano krožili nad nami. Za nas ni bilo druge pomoči ko se vreči za kak kamen, pripraviti puško za strel, municijo pri roki, prekrižati se in se priporočiti Bogu za nadaljnjih oseminštirideset ur. V noči, ko so hoteli nekateri pretegniti otrpnele ude, ali ko je prišla po oseminštiridesetih urah stotnija, da nas nadomesti, in smo morali iti nazaj, smo imeli največ izgub.
Tisto noč sem izbral debel kamen, ga otipal od vseh strani in se prepričal, da ga ne more prodreti krogla iz puške, potipal prostor izza njega: par pergišč v blato spremenjene zemlje, pomešane s kamnitim drobižem.
»Za oseminštirideset ur ...« sem si rekel v trpki ironiji in se odločil, da jih prebijem tu.
In ko sem oblazil vso postojanko od moža do moža, od ene prisluškovalne straže do druge in še povsod in vsakemu posebej strogo zabičal, kako se mora obnašati podnevu — sem položil kosti in mokro kožo na tistih par pergišč v blato spremenjene zemlje, pomešane s kamnitim drobižem.
In vkljub skrajno težavnemu in neugodnemu položaju sem proti jutru malo zadremal. Drgetanja po udih nisem več čutil, tudi ne mokrote po telesu, tudi ne neznosnosti v čevljih.
Jesenski dež je padal neprestano, drobno in vsiljivo. Dobro, da nas ni mogel bolj premočiti nego smo bili ...
Ko sem se vzdramil, nisem hotel takoj odpreti oči. »Čemu,« sem si mislil, »če pa bi bil pogled tako pust in turoben?« Vzdramil sem pa — bolje rečeno: vzdramilo me je najprvo v nogah, v prstih na nogah; odtod se je polagoma širilo do glave. Skoraj bi že odprl oči v prvem neznanju, kje sem in kaj se godi z menoj. Ali pravočasno še sem se domislil vsega, in sem hotel znova, šiloma dovesti spanje v sebe. Vsaka minuta, ki jo prespim ji v polspanju, je neizmerna dobrota, ker mine, ne da bi se zavedel, mine — in ko se prebudim, jo bom lahko odštel od časa tistih oseminštirideset ur.
Nekdo je začudeno vzkliknil, drugi se mu je porogljivo nasmejal. Vzklik in nasmeh sta bila dovolj glasna, da ju je mogel čuti sovražnik.
»Tiho! Kdo se smeje, kdo ...«
Naglo sem potegnil plahto za šotor z glave — začudil sem se v tistem trenutku, široko odprl oči, stavka, ki sem ga začel, nisem dokončal.
Bel sneg se mi je vsul na obraz, vsenaokoli vse belo.
»Sneg ...« sem rekel polglasno kakor bi ne mogel verjeti, da je. res mogel v tem kratkem času, ko sem zadremal pod plahto za šotorom, pasti sneg.
»Sneg ...« je rekel četovodja blizu mene in veselih oči zrl na mene kakor bi se hotel prepričati, kak vtis bo naredilo to dejstvo name. Njemu — se je zdelo — je delalo to po prvem presenečenju šalo in zabavo, da je gledal, kake obraze so delali drugi.
Najprimernejše se mi je zdelo, da i jaz vzamem ta sneg od šaljive strani in si ne grenim že tako trpkih ur še z jezo in zabavljanjem.
»Ali se je kaj dogodilo, ko sem spal?«
»Samo streljanje ko po navadi, drugega nič!«
»Jeli kdo ranjen?«
»Nihče dosedaj!«
Obležal sem kakor sem bil, zakaj jutro je bilo vedro in jasno, lahko bi me sovražnik zapazil, če bi se dvignil; prižgal sem cigareto; pogledal na uro.
Sedem.
V tistem trenutku je treščila prav blizu granata.
»Dobro jutro!« ji je rekel četovodja.
»So se že vzbudili!« je menil nekdo.
»Saj sploh niso spali!«
»To je križ s tem snegom! Kamor stopiš, se pozna! Ni jim težko odkriti, koder je kdo hodil!« sem rekel četovodji.
»Da bi posvetilo solnce, v eni uri bo ves sneg stopljen! Potem pa le naj zasledujejo naše stopinje!«
Kakor da bi res odkrili v snegu sledove, koder smo hodili, ali koder je kdo hodil, ko je sneg že zapal, je začelo treskati. Dve bateriji smo mogli razločevati, dveh različnih kalibrov.
Blizu je udarila granata malega kalibra.
»Ko osa je ta baterija! Vso noč nam ni dala miru, pa še zdaj rogovih! Da bi jim zmrznili prsti, tem topničarjem!«
Pokanje in treskanje raste. Tri baterije, štiri baterije ...
»Oho ...« vzklikne četovodja, ko ga je zadel debel kamen v nogo.
»Ste ranjeni?«
»Nisem, le kamen je potipal trdoto mojih kosti!«
Pokanje in treskanje raste; nič več se ne more razločevati poka pri strelu, samo pok eksplozicije je tu: in kamenje in drobci granate lete sikaje na vse strani.
»Hudičevi bratje, tako vam ni težko nas uničiti! Na bajonete pridite, tedaj se bo videlo, kdo je močnejši! Ha, za to nimate korajže!« govori nekdo.
»Če bi bilo vsaj malo kritja! Niti pred kamenjem nisi varen! Fuj ...« reče drugi.
»Tiho!«
Pogledam na uro.
Nekdo bolestno zavpije.
»Vprašaj po rojni vrsti, kdo je ranjen in ali hudo! Najbližji naj ga obveže! Nazaj v tem ognju ne more, naj mirno leži!«
Bolestno stokanje ...
Granata je zadela v celo, pešec Tainta mrtev, frajter Ive težko ranjen v obe nogi ...
Bobni ko da se zemlja podira, kamenje leti na vse strani, pada na telo — glavo krčevito pritiskam k zemlji, drobci granat sikajo ko razdraženi sršeni okoli nas.
Debel kamen se mi zavali na noge, stisnem zobe, da ne zastokam.
Pušim cigareto za cigareto, mislim na Belo Krajino, mislim na dom ...
Takole mislim na domačo hišo, ko ribljejo v pozni jeseni repo ali zelje: vsi sosedje so prišli k nam pomagat, v sobi jih je vse polno, ribežnice ropotajo neutrudno, usta govore neprestano, strašne povesti, lepe povesti čuje na peči zbrana deca. Ko pripoveduje oče, kako je bilo takrat, ko je služil cesarja in bil na Laškem na vojni, poslušajo vsi, ne samo deca. O, osiveli oče zna pripovedovati tako mično in živo, da bi ga poslušali dan in noč in se ne bi utrudili. Koliko je le doživel! Saj mu nikoli ne zmanjka snovi ...
Pogledam na uro.
Devet.
Kje je še noč ...
To stokanje ranjencev, to pada tako na živce! ...
Moj sosed na levi je ranjen v desno ramo.
»Gospod poročnik, ranjen sem!«
»Težko?«
»Kri mi lije curkoma iz rane! Drobec je ostal v rami.«
»Hitro obvezati! Četovodja ...«
Ali je mogoče, da se je ogenj podvojil! Pada ko planeti z neba, rohni neprestano in se strinja v en sam velik, zategel grom, bobni ko da se je odprla zemlja in hoče izmetati iz sebe ves svoj gnev, ki ga je nabrala v stoletjih proti človeštvu.
Vrat mi je že ves otrpnil, dvignem malo glavo, da ga iztegnem in premaknem.
Sveto goro vidim.
Mislim na belokranjske Tri fare, na trifarško žegnanje mislim. S kakim svetim strahom sem šel prvič na to božjo pot. Tajinstvena noč, na cesti romarji v glasni molitvi, pozneje svete pesmi, pozneje strašne pravljice o Turkih, ki so spremenili vse tri trifarške cerkve v hleve, s tem izzvali božjo jezo, da so prišli angeli in odnesli s Turškega cerkve in jih prinesli na mesto, kjer so še sedaj — Na nebu bliščeče zvezde, njive in gozdovi v skrivnostnem miru, v romarjih svečane misli, v mojem srcu hrepenenje videti mesto, o katerem govori toliko pravljic, toliko pripovedk. Hrepenenje je bilo večje ko pobožnost, dasi sem ga hotel šiloma zatreti, ker sem vedel, zakaj grem na božjo pot: Bolan sem bil, mati so me zagovorili trifarški Materi božji. Ozdravel sem, sedaj sem se ji šel zahvalit.
To je bil moj prvi pot z doma po svetu ...
Zapeče me na roki. Pogledam: kožo mi je snelo. Ali je bil kamen, ali je bil drobec granate, ne vem. Brezpomembno je, z vinarjem bi lahko pokril.
Pritisnem glavo zopet k zemlji. Krogle iz sovražnih pušk lete nizko nad nami, nekatere udarijo na kamen in odbijajo male drobce, da se vsujejo na nas ...
Ranjenec na desni govori hropeče svojo poslednjo voljo: Žena ... otročiči ... žena ... Blizu njega kliče drugi svojo mater.
»Ni izhoda iz tega ognja!« se mi vsiljuje misel. »Vsi pridemo na vrsto ...«
»Vsi bomo pobiti!« reče nekdo polglasno.
Ranjeni sosed na moji levi začne močno krvaveti na čelu.
»Za božjo voljo, kaj nisi mogel skriti glave za kamen! Saj si tako že ranjen v ramo ...«
»Kaj pomaga ...« reče v polni resignaciji.
»Kaj pomaga ...« mi zveni po duši.
O, ti moj Bog, kaj bo res moralo biti?
Vrat mi je popolnoma otrpnel, moram malo dvigniti glavo.
Poglej Sočo! Še veš, kako je bilo pred leti, ko si hitel ob njej ko mlad popotni dijak? V srcu razkošnost, v glavi donebesne načrte, v duši veselje mladih dni, vriskajočih, kljubujočih, vase verujočih. Kako smo peli v železniškem vozu, kako so se kresale misli in besede, kako je prišla vsaka misel do veljave. Prijatelj Tone, ki počivaš v Karpatih, še veš ... ah, kaj bi! ... Tedaj sva slonela ob oknu, gledaje na bistro vodo sem mu pripovedoval bodočo povest svojega življenja. On ni pripovedoval svoje, ki je komaj začeta dokončala v Karpatih, le mojo je poslušal. Ravno tu doli ob Soči sem jo pripovedoval, ali se naj konča tu ob Soči, ko nisem preživel še niti vsega uvoda?
Ali ...
Kaj da tako živo mislim nate, Tone? Saj ne morem verjeti, da si ne bova po vojni stisnila desnic, povedala, kako je bilo, ko sva bila ločena!? Kaj je res smrt tako kruta, življenje tako sladko, da sva naredila tisto pot ob Soči samo ko v sanjajoči slutnji, v bežeči nadi, privezani na oblake? ...
Kako daleč sva sedaj narazen, prostor od neba do zemlje naju loči, pa kako blizu sva si, neviden zid, ki ga lahko prekoračim z enim korakom in v eni sekundi, naju loči ...
Morda stojim pred tem nevidnim zidom, sam ne vem kako in kaj ... in vendar ...
Kričanje na levo, vpitje, nemir me predrami iz misli.
Ljudje sosednje stotnije hite proti nam.
»Doli ... doli ... na mestu ostati ...« vpijem, nihče me ne uboga, me noče čuti.
»Znoreli ... v tem ognju ... na mestu ostati ... kdor se premakne ... skrajna sredstva ...«
Vse zastonj.
Granata udari med nje, zatisnem oči, da ne vidim, sklonem glavo, da me ne doleti kaj od nje; preden odprem oči, se zavali nekaj mehkega name.
Človek, hropeče dihajoč.
»Kaj si ob pamet?« zakričim in ga skušam odvaliti s sebe, Zagledam posinel obraz, navzdol pobešene brke, oči raztresene in motne in s krvjo zalite, razmršene lase. Šele pod vrat moram pogledati, da se prepričam, da je ta oseba s spačenim obrazom res štabni narednik sosednje stotnije.
»Kaj, i vi ste tako brezpametni, da vstajate in bežite v tem ognju, ko je glavna in prva naloga, ne pokazati sovražniku cilja, vi ...«
Podrobneje mu pogledam v oči, in umolknem; zdi se mi, da pri možu ni vse v redu v glavi. Široko in raztreseno me gleda ko da bi me ne spoznal, da bi se prostovoljno odstranil z mojega telesa, niti ne pomisli. Dvigniti se moram nekoliko, da se prevrne z mene poleg mene.
Komaj je to končano, se že vresniči, česar sem se bal, ko sem videl, da hite ljudje sosednje stotnije k nam. Sovražnik jih je seveda zapazil in sedaj vedel, kam ima meriti, da bo gotov uspeh. Dosedaj smo mu morda s svojim skrivanjem mešali pojme, in ga držali v negotovosti, sedaj smo pa odkriti in .... in ...
Miška bi ne ostala tu živa ...
Tresoča roka odpenja plašč in sega v žep in tiplje po jagodah rožnega venca ...
Naenkrat se zgodi nekaj strašnega z menoj. Pobliskovo se zgodi, da nimam niti časa pomisliti, je li to konec, je li se sklonila smrt do mene; nimam niti časa zaklicati imena, ki mi naj bi kot zadnje trepetalo na ustnicah, ko nastopim nepoznano pot v večnost ...
Kakor da me je udaril kdo po glavi in me omamil, že omamljenemu pobliskovo šine pred oči in skozi spomin, se je zemlja strahovito stresla, da se odprlo žrelo ravno pod menoj in me siloma vleče vase, in hriba Svete gore in Sabotina sta se hipoma odtrgala, prihitela do žrela in padata name ...
Koliko časa sem ležal v nezavesti, ne vem. Kakor da sem bil v nepoznanem svetu, kjer vlada pozabnost v večni sedanjosti, mi je bilo, ko sem začul od daleč klice. Zdrznil sem se in se hotel trudoma spomniti, kje sem, kaj se godi z menoj, ali imam še pravico poslušati človeške klice in se odzivati, če me kdo kliče ...
Čuj, saj ti klici ne prihajajo od daleč! Od prav blizu prihajajo, čisto znani so, prav nič nenavadni niso!
»Gospod poročnik, napadajo ... napadajo ...« kriče ljudje vsevprek.
Odprl sem oči in sem tuje pogledal okoli sebe, v glavi mi je šumelo in nabijalo, da nisem mogel zamisliti jasne misli.
»Napadajo ... napadajo ...«
Planil sem pokonci; množice sovražnih vojakov so mi zamiglale pred očmi, ali v tistem hipu so me objele trde roke in me šiloma pritisnile k tlom in me niso več izpustile.
»Kaj ste ob pamet? ... Tako se izpostavljati ... vsega se pokazati ...« govori pretrgano četovodja in se bori z menoj, ker se mu hočem iztrgati in vstati.
Puške ropotajo, ročne bombe pokajo, krohot jih spremlja od naše strani in peklenske želje. Da, krohot in peklenske želje! Kar se je kuhalo to dolgo predpoldne v notranjosti vsakega posameznega, kuhalo med peklenskim ognjem, med železom in svincem, med življenjem in smrtjo, med vzdihi in kriki in krvjo in umiranjem, je bruhnilo sedaj na dan.
Kaj imajo res ti ljudje z rdeče obrobljenimi očmi, razmršenimi bradami, s kivjo poškropljenim obrazom, z groznim izrazom v očeh in na čelu kje svojce, ki jih ljubijo? Kaj je res pisal eden včeraj svoji ženi nežne besede? Kaj bo res pisal drugi pojutrajšnjim svoji izvoljenki, da jo ljubi kakor ljubi srebrna rosa bele lilije na vrtu? Kaj je mogoče, da nosi tretji pisma svoje matere na srcu, da misli vedno z ljubeznijo na njo?
Kje si ljubezen?
Srditost govori s krohotom in peklenskimi željami, dvajset korakov pred nami ji odgovarja zmešnjava, klici vsevprek, vzdihi, obupni klici ...
Napad je bil odbit.
Znova se je zgrnilo na nas ko lava iz ognjenika. Ostal sem top, dokler ni sledil drugi napad. V ljudeh se je vnela strast, da je ni bilo mogoče pogasiti, hoteli so pustiti sovražnika čisto blizu in se sprijeti ž njim z bajoneti, samo da nekoliko zavlečejo trenutke, ko bo po odbitem napadu zopet začelo sovražno topništvo s svojim grozepolnim delom.
Le s težavo sem dosegel, da so se uklonili razdraženi, podivjani, in odbili napad v prvih početkih.
Mrko so sklonili glave, ko je izginil zadnji sovražnik v svoje kritje, zakaj že je začelo topništvo svojo srdito, podivjano pesem.
Kaj je to? Znoreli so ljudje, ni nobeno čudo! Znoreli so! Vstajajo, se smejejo, se radujejo, se šalijo ...
V sovražnem jarku krik, vzdihovanje, preklinjevanje ...
Rešitev!
V svoji nebrzdani strasti in divjem srdu je poslalo sovražno topništvo par pozdravov v lastne vrste, naredilo zmešnjavo in vzdihovanje in preklinjevanje ...
Poldne je, solnce tako prijetno sije na nas, sneg je izginil ali pod žarki ali pod granatami; cigarete romajo od rok do rok; poltiho govorjenje mi udarja na uho, pritajen smeh ga spremlja; na rohnenje topništva, ki siplje za nas, se ne zmenimo, kamenčki in drobci, ki prihajajo do nas, nas ne vznemirjajo.
Kako lepa je Soča v odsevu solnčnih žarkov! Kako ponosno se dvigajo razvaline Svete gore in se kopajo v jesenskem solncu! Ponosito in nepremagljivo zre na nas Sveta gora .... Ali ne bomo romali po vojni na Sveto goro? ...