Bog skrbi za svoje
| Bog skrbi za svoje |
| |||||||||||||
Bilo je lepega jesenskega popoldne še ne pred mnogo leti, ko je pred Kremenico, velikim, bolj gradu kot hiši podobnim poslopjem, sedela postarna kmetska ženica. Postave bila je bolj majhne in ležeče v dve gubi. Zrla je neprenehoma po brdu pod omenjenim gradičem, ter sledila z očmi trtinemu perju, katero je jesenski veter raznašal na vse kraje. Sem ter tja pa bi bil pazljiv njen opazovalec mogel videti, kako se jej je povesila glava in iz prsij izvil globok vzdih, ki je bil priča, da se je ženica morala zamisliti v vže davno pretekle čase kedaj lepe mladosti. Glej, posijal je ravno sedaj izza oblaka solnčni žarek na njeno velo lice, po katerem je pritekla tiha solza.
»Kaj vam pa je danes mati?« vpraša ženico pred gradič prišli, kakih šestindvajset let stari sin, »čemu ste tako žalostni? Česa vam nedostaja? Zdi se mi, da včasih niste bili taki, ko je prišla bogata jesen in smo vse pridelke srečno spravili pod streho. Letos pa vam mora biti kaj posebnega.«
»Da, dragi Tone« odgovori mati, nekaj posebnega je pač letos zame. Glej, ravno sedaj je petindvajset let, odkar sem postala vdova, ti pa sirota brez očeta. Dobro se še spominam, bil je ravno tak le jesenski dan kakor danes. Jaz sem po brdu pobirala zadnje grozdiče, katero smo pustili še na trsji, da bi bolje dozorelo: ti si mirno spal v zibeli, oče pa je peljal gospodarja, ki je bil takrat v gradu, v mesto. Bila sem tistikrat ves dan vesela in zadovoljna, ker nam je Bog dal obilo svojih darov. Ali glej, tisti večer pride gospod sam domov in z drugim vozom kakor ga je peljal naš oče, njegov pristavnik. Takoj se mi je to čudno zdelo in hitela sem na dvorišče, da poizvem, kaj se je pač dogodilo. Moja slutnja uresničila se je, pa le prehitro; izvedela sem žalostno novico: mej potjo so se splašili konji, razbil se voz in naš oče se je hudo poškodoval, gospodarju pa se ni zgodilo prav nič, ker je sedel na zadnjem delu voza.«
»Kje pa je vendar moj mož?« vprašala sem vsa obupana, »ali še živi, ali je vže mrtev?« Gospod me je tolažil naj se toliko ne strašim, da še živi, da ga je izročil dobrim ljudem ob poti, ki mu bodo stregli, dokler ne ozdravi in se ne povrne. Toda jaz se nisem mogla umiriti, in gotovo bi bila še isto noč hitela do ubogega bolnika, pa nisem mogla pustiti tebe samega v zibeli. Lahko si misliš, da takrat vso noč nisem zatisnila očesa samega straha in skrbi. Kasneje sem se nekoliko utešila, v nedeljo pa sem hitela urno do bolnika, da vidim kako mu je. Obrnilo se mu je do takrat vže na bolje in vedno več upanja je bilo, da še ozdravi. Toda sam ni upal dosti, četudi je bila pomoč vedno blizu in postrežba prav dobra. Rekel mi pa je takrat moj Anton: »Anka, tukaj se ne bova več dolgo gledala, jaz sem preslab; skrbi le, da vzrediš otroka v strahu božjem in poštenji, da bo enkrat pošten mož, kakor je bil njegov oče. Pazi dobro nanj in glej, da ga ne pohujša svet. Ti se boš morala še ubijati in mučiti na svetu, mene pa pokliče Bog v boljše življenje; tako je njegova sveta volja. Bodi dobra in moli zame.« Tako mi je govoril takrat moj Anton, in jaz si pač nisem mislila, da ga bom izgubila tako hitro. Ravno štirinajsti dan po nesreči pa je umrl. O, koliko sem pretrpela takrat, jaz slabotna žena! Mislila sem, da bo pač tudi meni odbila kmalu zadnja ura in da se preselim za njim v boljši svet. Eno upanje mi je le še ostalo, in to si bil ti, ki pa takrat nisi še vedel, kaj se pravi bolečina in reva človeška.«
»Mesti očeta prišel je za pristavnika moj brat. Tudi njega je gospodar rad imel, ti pa si mislil, da je tvoj oče. Ali tudi njega je Bog poklical v boljše življenje in tako sva ostala sama. Lej Tone, Bog pa naji vendar ni ostavil, ampak je dobro za naji poskrbel. Gospodar najin je dober in mi je obljubil svojo pomoč dokler bom živa,' ti pa tudi ostaneš pri njem, saj te ima rad, kakor je imel tvojega očeta. Da. Bog skrbi za svoje otroke in ne pusti jih v nadlogi, da so le tudi oni dobri in pošteni.«
Mej tem pogovorom storil se je polagoma večer; zadnji solnčni žarki so se še pokazali v zatonu oznanujoč jutri lep dan; potem pa je nastal tihi večerni mrak na tihej, samotnej Kremenici.
Pojdimo za nekaj let naprej. Kremeniški gradič ostal je še vedno isti, le tu pa tam se mu je poznalo, da ga vedno bolj razjeda zob časa. Gospodarja njegovega vže davno ni bilo semkaj, ampak izročil je vse oskrbovanje mlademu Antonu, sinu ponesrečenega pristavnika. Ta skrbi dobro za svojega gospodarja in mu vsako leto pošilja na ptuje denar, kolikor ga prinaša posestvo. V potu svojega obraza dela zvesto za svojega gospodarja in nikoli ne zabi njegovih dobrot.
Toda vprašal bo kedo po njegovej materi, katero smo videli preje na Kremenici. Nje ni več mej živimi; tudi njo je Bog rešil teže življenja. Živela je le nekaj časa pri svojem sinu, ali revo je zadela na zadnje še huda nesreča: oslepela je! Za delo ni bila več sposobna, le kake male reči je še mogla opravljati. Kako rad bi pač tu popisal, kako lepo je skrbel za njo zvesti njen sin! Sam ni vedel s čim bi jej bolje vstregel, ter jej vsaj nekoliko polajšal hudo bolečino.
Zopet je sedela jesenskega dne pred gradičem, zopet so jo obsijali rumeni žarki zahajajočega solnca, ali ona jih ni videla. Toda tista jesen bila je za njo zadnja. Tudi žarki njenega življenja jeli so ugaševati, zašlo je solnce za gore – ona je zatisnila očesi, šla je k Bogu, ki jo je poklical k sebi.
Danes gospodari na Kremenici Anton sam. Gospodar njegov je v svesti, da ima dobrega in poštenega pristavnika, zato mu vse zaupa. In srečen je ta naš Anton, saj mu gre vse po sreči; kako pač se more slabo goditi onemu, katerega sta tolikokrat Bogu priporočila dobra oče in mati?!