Bogastvo zvestobe
| Bogastvo zvestobe Ivan Albreht |
V originalu je lokacija vejice pred končnim narekovajem rabljena neenotno, rabo smo poenotili tako, da je vejica vedno zapisana pred končnim narekovajem, in ne po njem.
| |||||||||||||
Smrt in zaroka
urediNatanko na dan svetega Avguština, svojega patrona, je sredi najlepšega majniškega cvetja oče Plaznik za vedno zatisnil oči. Bilo je sredi dopoldneva, ko se po cvetju in travi še bleste rosni biseri v soncu. Pod oknom bolnikove sobe je bil vrt kakor sam božji paradiž. Po drevju so skakljale in se pozibavale razigrane ptice pevke ter žgoleč in gostoleč razodevale svoje veselje, češ:
«Kako lep, lep, nebeško lep je ta prebujeni pomladni svet!»
Kamor seže oko, povsod sočno zelenje. In v zelenju cvetje. Tu zlatorumene kalužnice in neštete zlatice, tam bele in rožno nadahnjene marjetice, po prisojnih brdih temnovijoličasti svišč s svojimi pokončnimi cvetnimi čašami, kakor da je pregrnjena slavnostna miza za slavnostne goste. Drevje je vse v nedeljskem nakitu. Slednje kliče in vabi k sebi. Roji marljivih čebel obletavajo cvetje, godrnjavi čmrlji se zibljejo s cveta na cvet in metulji, metulji! Oj, kakor snežen je glogov belin, za njim jadra citronček, z druge strani pestri pavlinčki in neštevilo njih, drug lepši od drugega, celi roji malih modrinov s sinjimi krili, pa biserniki in bojarski admirali, neprekosljivo bogat svet lepote in razkošja. Ali ne nosi lastovka ognjenega dragulja pod vratom? Kako razposajeno se vendar smejejo grlice v krošnji košate bukve. Z jablane se oglaša ščinkavec, nekje v grmovju kliče kos družico, a visoko pod nebo se vrtinčasto vzpenja škrjanček in gostoli, gostoli da se kakor v čudovitem snu staplja njegova pesem z morjem sončnih pramenov v eno samo razkošno, brezimno ubranost in lepoto.
Joj, kako lep, neizmerno lep je ta sveži pomladni svet, ki ga trudne oči očeta Plaznika ne smejo in ne morejo več gledati, ne danes in ne nikdar več! Soba, kjer leži gospodar Avguštin, je polna vonja po svečah in kadilu. Ob vznožju stoji duhovnik, sivolasi gospod Luka, in polglasno bere molitve za umirajoče. Ob vzglavju kleči žena Matilda. Rdeče obrobljene oči so brez solz in lice zgolj izraz bolečine. Trideset let je verno drugovala možu, delila ž njim radosti in bridkosti. Popolnoma se je strnila v eno s tem tršatim, malobesednim možakom, ki zdaj odhaja. Tam v adventu ga je bilo prijelo in potem je bolezen iz dneva v dan bolj zmagovala. Šest mesecev je Plaznikovka upala in trepetala, nešteto noči skrivaj prejokala in prosila Boga, naj ji vsaj še malo ohrani moža. Zdaj, ko je videla, da je vse zaman, ni bilo nobene solze več v njenih očeh. Vse je posušila dolgotrajna bolečina. Kraj matere je stal Plaznikov edinec Klemen in držal umirajočemu očetu gorečo svečo. Za njima je klečala in skrivala objokani obraz v dlani rejenka Pavla. Zdaj pa zdaj jo je premagal glasen plač, ki se je mešal z bolnikovim hropenjem in duhovnikovo molitvijo kakor krik zbegane, v puščo pregnane živali s skrivnostnim šumom, ki nastaja včasih pred nevihto po gozdeh. Spredaj v hiši so bili v molitvi zbrani sosedje in sosede ter so pričakovali, kdaj se zgodi tisto neizbežno.
Nenadno je tedaj duhovnemu gospodu zastala beseda, nato pa je po kratkem premolku pozval:
«Molimo za rajnega!»
Glave so se sklonile in vsa hiša je bila polna edine prošnje:
«Gospod, daj mu večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti!»
Plaznikovka se je ječe vrgla možu na ohlajene prsi, Klemen si je otiral solze, a Pavla je še vedno klečala in ni mogla razumeti.
«Bog vas tolaži!» se je poslovil gospod Luka in Pavla se je dvignila. Mrličeve osteklenele oči so bile mirno zamaknjene nekam skozi okno. Ko se je Pavlin pogled ujel z njimi, jo je zazeblo. Počasi je stopila k vzglavju in zaklopila veke, medtem ko je sosed Dreven položil po stari šegi na vsako po en srebrnik in je mati Drevenka z belo rutico zavezala mrliču usta, da se mu ne bi povesila in razklenila spodnja čeljust. Klemena je tiščalo v prsih. S silo je odtrgal mater od mrtvega očeta in jo skoro odnesel gor v čumnato ter jo položil na posteljo. Govoril ji je, da sam ni vedel kaj, ko pa je odšel, je srečal v veži Pavlo. Bila je kakor senca in čisto izgubljena. Morda sta se srečala s pogledi, nemara pa tudi samo z otožno mislijo. Kakorkoli: Klemen je nevede in skoro nehote segel dekletu v roko in vzdihnil:
«Moj Bog!»
Pavlina roka je drhtela in je bila mokra od solz. Klemen jo je naglo spustil in stopil v hišo, kjer so sosedje že pripravljali mrtvaški oder. Dobro uro kasneje je Plaznik mirno počival med svečami. Okna so bila zagrnjena in ob vzglavju je Pavla nastavila cel gaj roženkravta, medtem ko je na mizici ob vznožju Križani s svojim mirno upodobljenim trpljenjem vlival prihajajočim kropilcem nado v izravnavo vseh krivic v svojem nevidnem kraljestvu. Mirno so segale žuljave roke po brinjevi vejici in z blagoslovljeno vodo kropile mrliča. Bolj ko je šlo na večer, več je bilo ljudi.
«Bog mu daj dobro! Ta je prestal, nas pa še čaka,» se je slehernik oglasil, ko je odmolil kraj mrtvaškega odra. Nato so se pomenkovali o pokojnem in o vsem, kar je bilo kakorkoli z njim v zvezi. Seveda tudi o Plaznikovi domačiji, ki da nikakor ne bo smela dolgo pogrešati gospodarja.
«Saj ga ne bo,» je menila Drevenka, suhljata in zgovorna ženica, ki je govorila cvileče in zavoljo razredčenih zob nekam sikaje in nerazločno, «ko je vendar Klemen kakor mlad trš in ves zakoreninjen v to zemljo. Srečna Plaznikovka, ker ima takega sina!»
«Sina že, sina,» se je oglasila stara Burnica, zgubana kakor razsušena zemlja in zgrbljena, da je bila vsa kakor stlačena k tlom, «ali sam ne bo mogel vsemu kaj. Zdaj jim je bilo lahko: štirje, prav za skedenj mlatičev! Naj bo Klemen še tak, bo le manjkalo četrtega!»
«Si hotela reči četrte,» si je nažgal pipo oče Dreven. «Gospodinje bo treba mlademu, gospodinje, ker Matildo bo tole stisnilo.»
«Kaj gospodinje, saj imajo Pavlo,» je odločala Burnica. «Kamorkoli gredo ponjo, ne bodo našli boljše.»
Nekaj se jih je zaporedno odkašljalo, češ:
«Čas prinese svoje, čudežev pa bolj malo!»
Ta in oni se je ozrl po sobi, ako ni morda kateri domačih v bližini. Ker ni bilo nikogar, se je beseda kmalu tako razvnela, da so ljudje čisto pozabili rajnega in ugibali samo o nevesti za mladega. Kar je bilo mater z odraslimi hčerami, so se vse protivile misli, da bi utegnila kdaj Pavla postati Plaznikovka.
«Je že res, da je pridna, a kri le potegne s krvjo,» je dokazovala Pucovka. «Strženovi niso bili nikoli nič prida in se dekle lahko za srečno šteje, da so jo stari potegnili po svetu.»
«Nič ne rečem,» se je oglasil Dreven, «tako črno pa le ni! Nesreča lahko vsakogar obišče!»
«Nesreča gor, nesreča dol, sam je bil Stržen kriv! Kaj se mu je bilo treba bratiti z jaro gospodo! Grunta naj bi se bil držal in pri vilah ostal, pa bi bil lahko še danes v Prelomu pošten gospodar. Samo prevzetnost ga je zmotila!» se je bolj in bolj vnemala Pucovka. Stara, že skoro pozabljena zgodba je oživela.
Pred kakimi dvajsetimi leti je bil Andrej Stržen zadovoljen kmet v Prelomu. Mlada žena, brhka Meta, mu je bila povila že dvoje otrok. Starejši je bbil fant in so ga krstili za Tineta, drugorojeno je bilo dekletce. Za Pavlo so jo krstili in Plaznikoovka ji je botrovala. Pa je dospel, s Tirolskega menda, prihajač in zapletel Stržena v nekšne sanjave načrte: da bosta kuhala zdravilno olje iz hojevine in kaj še vem kaj. Tujec ni imel denarja, Stržen tudi ne, a poslednji je imel kmetijo in nanjo so tovarne rade poslale posebne stroje na upanje. Samo nekšne papirje je moral podpisati Stržen, pa je bilo opravljeno. Potlej se je godilo Bog ve kako. Tirolec se je vozaril okrog in igral velikega gospoda, Stržen pa je kuhal v tovarni, zanemarjal svoje delo, kupoval od kmetov hojevino in lezel v dolgove. Leto dni je šlo tako, iz dneva v dan bolj navzdol. Tovarna, ki je dobavila stroje, je začela pritiskati. Na mah so se vnele pravde. Tirolec je izginil kakor kafra, po Prelomu pa je završalo, da se Strženovo maje. Pol leta za tem je bil Andrej samo še po imenu gospodar. Da bi rešil dom, se je napotil v Ameriko. Čez nekaj mesecev za tem je pisal ženi, naj nič več ne upa in naj se ne brani. Potem je bilo Strženovo kmalu prodano. Andrej je sporočil ženi, naj pride s sinkom in hčerko za njim. Da jim bo v kratkem poslal karte, je pisal, in naj se žena nikar preveč ne žalosti. Novi svet daje kruha mnogim ljudem in bo morda še tudi njim obilo povrnil, kar jim je vzela lokavost stare domovine. Medtem ko je Meta čakala, je Pavlica obolela. «Kam hočeš z bolnim otrokom na tako pot?» se je tedaj dete zasmililo botri Plaznikovki. «Če že res mora biti tako, pusti otroka pri nas. Kakor svojega ga bom imela in se brigala zanj, da ti ga ohranim živega.»
Strženki se je krčilo srce, vendar se je vdala, češ:
«Nemara se tam zunaj v svetu res kaj predrugači. Saj si ne morem misliti, da za zmeraj odhajam iz Preloma. Ko si opomoremo, se vrnemo...»
«Kakopak,» je pomagala botra Matilda. «Koliko jih je že žalostnih odšlo in so se srečni in veseli vrnili!»
«Samo ...» je pričela Strženka, a ji je beseda brž utonila v solzah. Mislila je na vse tiste neštete, ki so se tudi bili iz gorja in obupa napotili za srečo po širokem svetu, pa jim ni bilo nikoli več dano videti, kako obseva sonce domačo vas.
«Oh, no,» je razumela Plaznikovka, «če bi vam pa le kazalo tam bolje, se bo že kako uredilo. Saj se večkrat vozijo ljudje v Ameriko. Če bo na tem, mi boš pisala in pride lahko Pavla š kakšno pošteno druščino za teboj, kadar toliko odrase.»
Tako je Strženka s Tinetom odpotovala, kmetijo so razprodali, Pavlica pa je prišla v Plaznikovo hišo, kjer z domačimi otroki niso imeli sreče. Razen Klemena jim je vse pomrlo, Strženova Pavla pa je ob botrini negi okrevala in si kmalu toliko opomogla, da je bila prav ljubek otročiček.
Tako je ob mrtvaškem odru Avguština Plaznika oživela polpozabljena zgodba in bi bila še kdo ve koliko časa delala ljudem preglavice, da ni stopil Klemen v mrliško sobo.
Bližnji so mu segali v roko in izpregovorili po nekaj okornih, tolažilnih besed, Klemen pa je samo skomignil z ramami, češ:
«Seveda, čeprav človek ve, da prej ali slej mora priti tudi tole v goste, je nazadnje le vselej prezgodaj. Vsaj nekaj let naj bi bili oče še živeli.»
V Klemenovi besedi je bilo tolikanj toplega miru, da so se nekaterim ženskam posvetile solze v očeh.
Kmalu za Klemenom je prišla Matilda, vdova, mati, vsa izgubljena in strta. Čim je stopila v sobo, so jo oblile solze, da ni nikogar videla. Razločila je samo beli oder med svečami in čutila, da tam nemo počiva del nje same, tisti edini človek pod božjim soncem, ki mu je lahko vselej vse zaupala in potožila, tisti, ki je vedel iz slednje težave najti izhod in ni nikoli klonil. Ženske so tiho obkrožile Plaznikovko, toda ona ni slišala njih besedi. Joj, saj niti lastnega joka ni čula, tako ji je kljuvalo v glavi.
«Če bi Pavle ne imela,» se je slednjič spomnila, «bi nam bila še živina od lakote poginila te dni.»
«Saj sem dejala,» je brž zmagovala Burnica, «da je to dekle zlata vredno.»
«Bog že ve, kaj komu da,» so pritrjevale nekatere ženice, medtem ko so druge govorile in zatrjevale, kako bi bile same pripravljene pomagati, če bi le vedele, da je res treba in prav.
Čez čas je stopila v sobo še Pavla. Tiho kakor duh je prišla in ostala za vrati. Bila je deležna dosti sočutnih in božajočih pogledov, le Drevenka se je obrnila proč, ko je opazila sosedovo rejenko. Pavla tega ni niti videla in je na kratko povedala gospodinji, da je pri živini in drugi živadi vse opravljeno.
Bilo je že kasno čez polnoč, ko so se ljudje počasi razšli. Pri mrliču je ostal razen domačih samo svetarnik, krivonogi Peter, ki je že kdo ve koliko let opravljal v Prelomu ta posel. Natrosil je na sveče soli, da ne bi prehitro gorele, strnil stenje in se napol zleknil po klopi za pečjo. Okrog rok si je ovil debel rožni venec in pozval domače:
«Kar lepo ležite zdaj! Očetu bom že jaz stregel, kolikor bo zdaj treba.»
Pavla se je zdrznila. Petrov glas se ji je zdel kakor odmev iz groba, tako je bil zamolkel in globok. Morda se je prav zavoljo tega spomnila:
«Oh, Peter, menda vam še niti nič jesti nismo dali nocoj...»
Prinesla mu je žganja in kruha in svetarnik je zadovoljno segel po jedi in pijači. Mati Matilda se je na sinovo prigovarjanje malo naslonila v čumnati na posteljo, Klemen in Pavla pa sta dru- govala svetarniku.
«Kakor sem sirota brez staršev,» je dejala Pavla, «mi je zdaj le ljubše, da nisem nikoli doživljala tega udarca...»
«Ej, res,» je vzdihnil Peter. «Andreja je hitro pogoltnilo.»
«Kako je že bilo?» se je oglasil še Klemen, ker se mu je zazdelo, da mora kaj reči.
«Stroji so ga,» je razlagal Peter. «Bog mu daj dobro! Bo menda že čez petnajst let, odkar ga ni več med živimi. Le čudno, kam se je izgubila Meta, da ni bilo poslej nobenega glasu več o njej.»
«Svet je širok,» je vzdihnil Klemen, a Pavla si je nemo otrla solze.
«Zdaj sva skoro enaka,» se je čez čas izvilo Klemenu, Pavla pa je vstala in odšla venkaj, kjer je sveže dihala pomladna noč. Nenadno jo je obšla nepojmljiva bolečina in zavest tolikšne osamelosti, da je pokleknila na vlažno zemljo in v vroči molitvi sklenila roke.
Nebo je bilo polno zvezd in tu in tam se je ognjeno pocedilo v vsemirje. Pavla se je čutila kakor odmaknjeno od zemlje in se je stresla kakor trepetlikov list, ko ji je nekdo položil roko na ramo. Bilo je že proti jutru in z neba je hladno blestela danica.
«Pojdi vendar počivat!» je spoznala Klemenov glas.
Kakor ubogljiv otrok je vstala in odšla v hišo ter se nikakor ni mogla iznebiti občutka, da stopa v svoj lastni grob...
Po gospodarjevem pogrebu je bilo pri Plaznikovih pusto in mrtvo, dokler ni vsakdanje delo počasi zožilo vrzeli, ki je zazijala po Avguštinovem odhodu. Rajni je bil zročil v oporoki premoženje sinu, ženi kot in užitek, Pavle pa se je spomnil bolj z dobrimi nauki in nasveti, medtem ko ji je izgovoril le neznatno vsoto v priznanje za njeno zvesto delo. Sprva si rejenka tega niti ni kdo ve kaj jemala k srcu, postopno pa jo je pričelo zbadati. Zgovorne ženice so ji namigavale, češ:
«Bog mu daj dobro, grdo je pa le naredil s teboj!»
«O, ga je že Matilda nagovorila, ker se boji, da bi Pavla kdaj ne zagospodinjila pri Plaznikovih...»
«Oh, kaj, saj se Klemenu ne bo treba ženiti po doti.»
«Že res, vendar...»
«Bežite, bežite, kdo pa sploh misli na kaj takega!» se je branila Pavla. «Po pravici vam povem, da s Klemenom še nikoli nisva govorila o tem.»
«Potlej je tem bolj verjetno,» je trdila Burnica. «Plazniki so sploh bolj redkobesedni.»
Ko je minila žetev in je bilo že tudi vse omlačeno, se je spomnila Plaznikovka na zahvalno nedeljo:
«Dolgo ne bo tako, Klemen.»
Bilo je popoldne po večernicah, prijeten zgodnjejesenski dan. Pavla je imela opravka pri živini, mati in sin pa sta sedela za javorjevo mizo in ugibala, ako bi morda ne kazalo prodati vsaj enega para volov. Čemu čez zimo toliko rediti, ko bo na pomlad že par juncev dober za vprego.
«Malo bi še poredil,» je menil Klemen. «Krme je dosti in čez zimo bo nemara živina kaj porasla v ceni.»
«Misliš? Pa to da dela, dela...»
«Saj rad delam.»
«Če hočeš pitati, imam tudi jaz več posla.»
«Vam bo že Pavla pomagala.»
«Pavla, Pavla! Zmeraj jo imaš na jeziku! Misliš, da res sloni vse na njenih ramah?»
«Kdo pravi?»
«Ti! Veš, da mi že preseda! Rajši bi se ozrl...»
«Kam?» jo je prekinil sin.
V materi je že zmagovala nejevolja.
«Kaj se boš delal nevednega, saj nisi več tak otrok! Veš, kar brez ovinkov ti povem, da sem se že nekaterikrat pokesala, zakaj sem jo vzela pod streho.»
«Jaz pa še nikoli,» je sililo sinu na jezik, vendar je rajši molče poslušal ploho materinih besedi.
«Tudi z rajnim sva večkrat govorila, Bog mu daj dobro, in sva zmeraj bila istih misli, da Pavla ne sme nikoli postati Plaznikovka.»
Klemen je gubal čelo:
«Meni niso oče nikoli ničesar omenili.»
«Saj si lahko videl iz testamenta.»
«Sem, a ne tega, kar vi!»
«Kaaaj?» je vzkipela mati, a Klemen je samo brezbrižno stegnil roko na mizo in jo uporno pogledal:
«Mislite, da ne razumem?»
V materinih očeh se je bliskalo, ko je nadaljeval sin:
«Očetu se je škoda zdelo zapisavati doto, ker so si lahko mislili...»
Zdaj se mati Matilda ni mogla več premagati.
«Tako torej,» je zasršela. «Pritepenka, praviš da mi bo rezala kruh! Ali sem jaz Strženovim zapravila grunt?»
Onemogla jeza se je izgubljala v jok, ko je škrtal iz žene ranjeni ponos:
«Pri tej priči rajši grem iz hiše.»
«Saj grem lahko jaz!» je vstal Klemen in jo res mahnil venkaj.
Plaznikovka je bila kakor omotična. Od jeze ni vedela, kam naj se obrne. Namerila se je že v hlev, da bi pošteno oštela nezvanko, ki ji je tako prevzela in odtujila sina, pa se je zbala, češ:
«Oba se mi bosta na tihem smejala,» jo je grizlo in se je kar grede obrnila ter zavila k Drevenki, ki je rada poslušala njeno vzdihovanje.
Medtem je Klemen mirno odšel v klonico in malce počakal, da bi se pomiril. Materina nenadna jeza je tudi njega pogrela. Saj prav za prav doslej sploh ni nikoli dosti razmišljal o ženitvi in se mu tudi ni nikamor mudilo, če pa mati sama sili, mora nekaj reči. In kaj bi nazadnje iskal neveste okrog! Če že res mora biti, je Pavla kakor nalašč ustvarjena za Plaznikovo hišo.
«Joj, kako sem se ustrašila!» je vrišče odskočila Pavla, ki je iz hleva prišla po steljo.
«Ali sem taka zverina?»
«Tega nisem rekla,» je zardelo dekle, ki ga je iznenadil Klemenov vroči pogled.
Za trenutek sta obstala drug pred drugim. Pavla se je oprla na vile, Klemen je stal naslonjen na leseno steno in čakal. Tako še ni bil Pavle nikoli videl. Srnje oči so bile krotke in lice kakor zdravo jabolko v okviru gostih kostanjevih las čudno vabljivo in gladko.
«Kaj pa ti je?» je slednjič zaskrbelo mladenko in prsi so ji začele valovati kakor polje pred nevihto.
«Zakaj vprašaš?» je bil on kakor odsoten.
«Tako... Čudno se mi vidi...»
«Saj je vse čudno ali ne?»
«Kaj?»
«Oh...»
Zamahnil je z roko, se ozrl po nebu in takoj zopet povesil oči.
Pavla je odložila vile in roke so ji omahnile.
«Saj mi ni treba prizanašati, Klemen,» je povzela z drhtečim glasom, «ko že nekaj časa slutim, da sem samo v napotje. Prej ko izvem resnico, bolje bo zame...»
«To se pravi za oba!» je izdavil Klemen in jo pogledal, da se ga je skoro zbala. Nehote se je začela odmikati, mladenič pa jo je prijel za roko in jo hlastno potegnil k sebi:
«Ali zdaj čutiš resnico?»
Pavla se je tresla kakor v vročici.
«Mlada Plaznikovka boš, če me moreš imeti vsaj malo, čisto malo rada...»
«Klemen!»
«Hočeš?»
Omahnila je kakor bilka, ki jo opali vročina, in se prepustila njegovemu objemu.
«A mati?» se je prva iztreznila Pavla.
Klemen je zamahnil z roko:
«S svojo ženo bom moral živeti jaz, na mati...»
«Vendar ne bi brez niih privoljenja ...»
«Ne izgovori, ko ne veš, kaj mi s tem prizadeneš!»
Vzlic temu mu je izkušala dopovedati, naj se najprej pogovori z materjo. Sreča v zbadanju in prepirih bi ne bila sreča. Počasi bi se tudi sam zavedel tega in bi obžaloval svoj korak. Potlej bi seveda bilo prepozno in ta misel bi ga utegnila gristi in mu zaskutiti ženo. Nazadnje bi tako nastal v hiši živ pekel.
«Kako le moreš misliti na kaj takega in gledati tako črno!»
«Saj veš, kako sem rasla, odkar se zavedam. Že misel, da nimam ne očeta, ne matere in ne doma, je bila strašna zame. Sama na vsem božjem svetu, sama in navezana samo na milost usmiljenih ljudi... Kolikokrat mi je bilo, da bi se napotila po svetu...»
«Samo poizkusi,» ji je nagajivo požugal Klemen. «Meni ne uideš, da veš!»
«Zate bi rada prestala tudi smrt,» je resno odvrnila mladenka, «če bi vedela, da ti bo v srečo...»
«In če ti pravim, da si ti edina moja sreča...»
«To je tako... Fantovska beseda ...»
«Ti jo je že kdo rekel?» je Klemena popadla ljubosumnost.
«Že,» je Pavla z nasmeškom nagnila glavo. «Saj veš, tisti agent, ki je lani stikal tod okrog.»
«Tisti?» se je zaiskrilo v mladeničevih očeh.
«On, da. Pa je bilo seveda samo v šali. Mar je bilo agentu zame.»
«In tebi?»
«Kaj?»
«Misliš nanj?»
«Klemen, kam pa vendar gledaš, da se moreš iznebiti take norosti! Veš...» se je napol obrnila od njega.
«Ne bodi no kakor osa,» je ugajalo mlademu Plazniku. «Ali se jaz ne smem čisto nič pošaliti?»
«Midva sva govorila resno.»
«Prav! Pa dajva: Nekaj praproti bo še treba spraviti domov.»
«In se je treba o tem meniti v klonici,» je nenadno segla v besedo Plaznikovka, ki se je bila medtem vrnila od Drevenovih in šla oprezovat za sinom.
«S kom naj pa v hiši govorim, ko ni bilo žive duše tam!»
«Saj bi bil lahko z menoj stopil malo k sosedu.»
«Po kaj?»
«Vendar nisi divji mož, da bi se tako ogibal ljudi...»
«Takih zmeraj, ki mi niso všeč!»
«No, Dreven je pa že gospodar, da malo takih.»
«Nisem rekel, da ni.»
«Z njim bi se vendar lahko kaj pomenil in posvetoval.»
«Naj pride rajši on k nam!»
«Kako si čuden, Klemen! Kar pomnim, je bilo v navadi, da so mladi gospodarji obiskovali stare in izkušene.»
«Kjer se jih za vsak rokav ne drže kite,» se je zaničljivo zasmejal Klemen. «Mislite, da bom res hodil poslušat Drevenovo Cilo in gledat, kako zmeraj zavija oči. Saj mora človek misliti, da jo lomi božjast!»
«Tako zelo si že povezan in priklenjen!» je mati Matilda z jeznim pogledom na Pavlo sklenila roke.
Mladenka je stresla z glavo, nabodla stelje na vile in odšla v hlev. Sin je nejevoljno zaškripal z zobmi:
«Nič nisem vezan in se tudi ne dam uklepati!»
In je odšel v hišo, a mati s sklonjeno glavo za njim.
«Svetemu Duhu se priporoči!» ga je iz veže vnovič začela obdelavati, «da ti da pravo pamet in pravo spoznanje! Ali ne vidiš, kako tiščiš sam v svojo nesrečo?»
«Saj jo bom moral nositi jaz!»
«In mati? Misliš, da tvoje gorje ni moje gorje?»
«Potem bodi še moja sreča vaša sreča!»
Mati Plaznikovka je spoznala, da je danes vsaka beseda zastonj. Mrmraje je prinesla sinu malo južino in kakor sama zase govorila o pokvarjenem svetu, ki ga mora zadeti božja jeza, ker devlje v nič svete božje zapovedi in se hoče ravnati po svoji neumni glavi.
Klemen je molčal. Čez čas je vzel v roke časnik in pričel glasno čitati, dokler niso mater zamikale razne novice in jo speljale na druge misli. Posebno jo je prevzela vest o nekem trgovcu z živim blagom, ki so ga oblastva zasačila in prijela, ko je hotel baš ukrcati na ladjo pet ničesar hudega slutečih deklet.
«Da le morejo živeti take zverine v človeški podobi!» je dajala duška resnični ogorčenosti.
«Kaj bo to!» se je delal Klemen brezbrižnega. «Saj drugod ljudje celo barantajo z lastno krvjo!»
«Jezus Marija, preberi no! Čudno, da se svet ne pogrezne!»
«Tega ni v listu.»
«Kje si pa slišal?»
«Pri nas v Prelomu!»
«Za božji čas!»
«No, mislite, da ne vem, čemu se Drevenka tako liže okoli vas? Da bi me zamrežila s Cilo. Škreba misli, da bom sedel na doto.»
«Klemen, tako sodiš?» se je materi tresel glas. «S čim sem si to zaslužila?»
«Saj nisem rekel vam,» se je zasmilila sinu, «samo oči sem vam hotel odpreti.»
Plaznikovka se je prekrižala in molčala. Vso Jesen ni več omenila sinu nobene neveste, le Pavla je morala občutiti grenkobo njene nejevolje. Kar je zinila, kakor je stopila in karkoli je storila, nikoli ni ustregla gospodinji. Delala je za dve in za tri, Plaznikovka pa ji je le iz dneva v dan bolj jedko očitala, da si s svojo lenobo ne bo zaslužila niti slanega kropa. Kadar se je oblekla bolj skromno, jo je naganjala s ciganko, ko pa je nadela kako boljšo obleko, jo je sekala, naj se nikar prezgodaj ne šopiri, češ:
«Ali ne veš, da stojiš samo na peni? Do trdnih tal je še daleč, deklina!»
Vzlic takemu mučenju Pavla ni niti enkrat potožila Klemenu, kako mati ravna ž njo. Molče je trpela in čakala, da se botra morda unese. Po božiču je Klemen prodal vole in ji izplačal, kolikor ji je bil volil rajni gospodar. Pavla je samo zaihtela, ko je zagledala denar, a dotakniti se ga ni hotela.
«Kako si čudna,» je bil mladi nemiren, «saj vendar veš, da bova kmalu skupaj gospodarila.»
«Midva, nikoli,» se je izvilo dekletu, ki je pustilo denar na mizi, kamor ga je bil Klemen naštel, in odhitelo na plano.
«Ženske so res čudne,» ni hotelo Klemenu v glavo. «Kar piči jih, pa ne moreš pametno govoriti z njimi.»
Pospravil je bankovce v listnico, češ:
«Bo že počasi, saj se mi nikamor ne mudi. Letos se mi prav za prav ženitev niti ne spodobi, zakaj ljudje bi lahko jezikali, da sem komaj čakal, kdaj se mi oče umaknejo.»
Ko je vdova videla, da sin ves predpust nič ne omeni svatovščine, je bila še sama zadovoljna s tem, češ:
«Da se le ne prenagli! Čas potlej že prinese svoje in z leti človeku tudi zrase pamet...»
Nekaj časa je celo popustila proti Pavli in se je mladenki pričelo dozdevati, da sta se mati in sin slednjič vendar nekako sporazumela. Ali komaj se je predramila pomlad in je bilo treba pričeti poljska dela, se je vnovič oglasila stara pesem. Celo sinu je začela nejevoljna Plaznikovka očitati, da se bolj briga za Pavlo kakor za grunt in da z delom nikoli niso bili tako zadaj kakor letos.
Klemen ni rekel ne bev ne mev. Samo delal je kakor za stavo in kar le mogoče pazil na to, da je bila Pavla čim manj sama z materjo. Kljub temu je vdova še vedno našla dovolj prilike, da je sikala proti rejenki. In ko je razrgnila velika noč svoj prazniški prt po Prelomu, se je Plaznikovka celo tolikanj osmelila, da je povabila Drevenove v goste. Na veliki ponedeljek sta tedaj prišla sosed in Cilka, oče z viržinko, hči vsa v svili, in mati Matilda ju je sprejela z veliko častjo.
«Sem dejal: Bližnji sosedje smo, moram pa le pogledati, kako se ravnajo Plaznikovi!» je ugajalo Drevenu in Cila je hitela hvaliti mater Matildo in blagrovati Klemena.
Dopoldne po veliki maši je bilo in Plaznikovka je imela tako polne roke dela, da se je vzlic sivim lasem morala sukati kakor dvajsetletno dekle, Pavle pa ni mogla priklicati od nikoder. Pavla sem, Pavla tja, toda o rejenki ni bilo ne duha ne sluha.
«Le poglej, Nace,» je potlej s pogledom na sina tožila gospodinja sosedu. «tole ima človek nazadnje za hvaležnost. Niti povedala mi ni, da ima danes namen kam iti.»
«O naša mati so že večkrat rekli, da ste predobri, soseda!» je Cila zavila oči in nabrala usta v kar najbolj prijazen nasmeh.
«No, z mladino je že včasih križ,» se je izkušal na vse strani izogniti Dreven, da bi laže spoznal, kako je nagnjen Klemen, a ta se je koj za sosedom oglasil:
«Odkar pomnim, še ne vem, da bi bila Pavla imela en sam dan v letu prost.»
«O ti ljuba pravica,» je vzdihnila mati, «ali ga slišite? Kdaj sem pa jaz prosta? Še umreti ne bom utegnila, tako moram biti zmeraj za delom.»
Drevenu se je zdelo, da je zdajle pravi čas:
«Pa bi malo odložila, Matilda!»
Mati je vstala in pokazala na sina:
«Rada, ko bi le njega hotela srečati pamet.»
Molk, ki je zdajci nastopil, je tiščal na vse kakor svinec. Cila je zardevala in pobledevala, sosed je neprestano nažigal viržinko, Klemen pa je kakor za stavo bobnal s prsti po mizi in se ni maral dotakniti niti jedi niti pijače.
«Presneto je grčav,» je razmišljal breven in počasi začel govoriti o ozimini, ki da je letos precej redka.
«Naši ni prav nič škode,» je zavrnil Klemen, «čeprav mati zmeraj godrnjajo, da opravimo vse napol.»
«Kako bi le bilo, če jaz ne bi tako priganjala.»
Sin je otresel z glavo, rekoč:
«Ne vem. Poglavitno je...»
Tedaj je prišla po veži Pavla. Klemen je takoj spoznal njen korak in stopil venkaj. Mladenka je bila bleda kakor brezov lub.
«Kod pa hodiš?» je zaskrbelo Klemena.
Odgovorila mu je samo z očmi in te oči so bile preplašene in trudne.
«Ali si bolna?»
«Ni mi dobro.»
«Stopi no noter,» jo je prijel Klemen za roko in jo ponosno odvedel za mizo.
Pavla sama ni vedela, kam naj bi pogledala. Čutila je, kako se bliska proti njej v Plaznikovkinih očeh, pa je bila tako brez moči, da se ni mogla čisto nič upirati Klemenu. Samo za trenutek se ji je zdelo, da je opazila, kako se je Cila zganila in prebledela, pa je že zaslišala Klemenov glas:
«Vidite, sosed, mati pravijo, da me noče pamet srečati. Ali si morete misliti boljše mlade, kakor je ta, ki sem si jo jaz izbral?»
Položil je roko na Pavlino ramo in strmo gledal soseda, ki je sedel kakor na trnju.
«Nikar se ne norčuj, Klemen,» se je tedaj izvilo Pavli, «saj sem že dosti udarjena na svetu, ker sem sirota.»
Mati Matilda je odprla usta, da bi jo pikro zavrnila, toda Klemen je že sedel pri rejenki in ji ovil desnico krog pasu:
«Kakor je Bog v nebesih, Pavla, vpričo vseh ti zdajle povem: Ali ti ali nobena!»
Plaznikovki je padla žlica iz rok, Cilka je z naporom goltala solze in celo sosed Nace Dreven je udarec začutil tako bridko, da je razžvečil skoro pol viržinke.
«Aha,» si je slednja opomogel, «tako je prav, Klemen! Poštena beseda, pošteni možje!»
Vdova od groze in jeze ni mogla do besede, jed je pa poslej na mizi ostala nedotaknjena. Da bi se laže premagal, je nazadnje Klemen vsem zapored natočil kozarce.
«Na dobro zdravje!» je trčil najprej Dreven z mladim Plaznikom; ko pa je hotela enako storiti tudi Cilka, ji je zdrknil kozarec iz roke in cekinasto vino se je razteklo po belem prtu.
«Nič ne de,» se je nasmehnil Klemen, postavil kozarec pokoncu in iznova natočil. «Le trčiva, Cila, da si bova oba bolj zapomnila to veliko noč.»
In v njegovih očeh se je zibalo toliko žgočega roganja, da je Drevenova čutila, kako ji od sramu gore lica.
Tudi s Pavlo je Klemen trčil. Njej ni rekel nobene besede. Samo pogledal jo je. Joj, Cila bi jo bila najrajša zadavila zavoljo tega Klemenovega pogleda.
Potem z materjo.
«Bog vas živi!» je dejal. «Nikoli me niste učili lagati, zato še danes ne znam!»
Potlej je pil. Kakor obseden je vlival težko vino vase in govoril le o gospodarstvu. Kakor da se danes ni zgodilo ničesar, je pravil, kako namerava urediti to in ono, kje bo izkušal izboljšati njive in kako bo prečistil travnike, ki jih je zadnja leta zaradi bližine gozdov začel preraščati mah, da ruša leto za letom bolj naglo odmira.
Dreven je moral nazadnje odkrito pohvaliti podjetno razsodnost mladega gospodarja, najsi se je v srcu še tako jezil, češ:
«Kaj me je le neslo po tako sramoto semkaj!»
Mati je izkušala z zgovornostjo razvedriti Cilo in ji je bolj in bolj namigavala, da obilo grmenje navadno ni nevarno in da še ni meso in kri, kar vino govori, Pavla pa je strmela in poslušala zdaj tega, zdaj onega.
«Veste, sosed,» je slišala praviti Klemena, «zvestoba je edino bogastvo! Denarja si kmalu lahko prislužim, če sem delaven in znam prav obračati, zvestoba je pa dar, ki si ga ni moči prislužiti. In naša Pavla je živa zvestoba.»
«Bi ti skoro dal prav,» je zamomljal sosed, ki mu je vino že začelo siliti v glavo.
Cilka je vstala:
«Brez zamere, mati Plaznikova, zdaj smo se pa res že vsi toliko pomenili...»
«Aha,» je zanihal oče Dreven, «takih praznikov izlepa ne pomnim.»
«Kaj večkrat se oglasita, no,» je vabila gospodinja in Pavla je Cili ponudila roko, toda Drevenova se je umaknila kakor pred gadjim pikom.
Klemen se je delal, kakor da ni ničesar opazil.
«Pred nebesi, pravijo, da so zmeraj dobre vice,» je vrgel kakor brez zveze in božajoče pogledal izvoljenko. Ko je nato Cila hotela njemu seči v roko, je prijel kozarec in ponovno napil njenemu očetu.
«Pa je bilo res lepo!» se je majal Nace Dreven in v dušku izpraznil. «Bodite božji, no, in tudi vi kaj poglejte k nam!»
«Tisto pa že!» je obljubil Klemen, ko je spremljal sosedova skozi vežo. «Bližnji smo in ostanemo.»
«Aha,» si je oddahnil Dreven, ko ga je zunaj objel sveži zrak. Z nejevoljo se je ozrl na hčer in megleno spoznal, da se res ne more kosati s Pavlo.
«Kaj boš,» jo je miril, ko sta bila sama, in je videl, da ji zalivajo solze oči, «misliš, da je samo en Ženin na svetu! In zdoma se ti tudi ne mudi.»
«Ali ne veste, da bom že kmalu trideset let?» je zastokala hči.
«E, saj še pri štiridesetih človek nima vse pameti skupaj!» je zamahnil možak in treščil razžvečeno viržinko na tla.
Rejenka hoče v svet
urediPo Prelomu je bilo vso pomlad dovolj govorjenja in ljudje so s prstom kazali na Drevenovo Cilo, češ:
«Slamnata nevesta!»
Marsikatera mati se ni mogla načuditi Klemenu, kako vendar more biti tak, a druge so branile:
«Kaj se je pa tako metala za njim! Najboljša jed se človeku zaskuti, če mu jo kdo le preveč ponuja!»
Bilo je tudi dovolj takih, ki so ugibali, da mladi Plaznik nemara niti ne sme več popustiti rejenke, češ:
«Bo morda prej zibelka, potlej harmonika.»
Poslednje je mater Matildo najbolj razkurilo. Po strani je gledala sina, strupeno zbadala bodočo snaho in branila na vse strani.
Najhujša je bila Pucovka, ko sta šli s Plazničko na binkoštno nedeljo od litanij.
«Le verjemi, Matilda, da to ni brez nič!»
«Če je moj sin, se tako daleč ni spozabila.»
«Kri ne vpraša,» je vztrajala Pucovka. «In takele znajo. To jim je že kar prirojeno.»
Plaznička je povešala glavo in premišljala, kdaj bi se bilo utegnilo zgoditi. Nazadnje se ji je zazdelo, da morda vendar zares ni dovolj pazila na sina.
Doma je ogledovala Pavlo, kakor bi jo hotela prebosti z očmi. Dekle, ki jo je tudi samo doseglo nekaj tega šušljanja, je občutilo botrine poglede kakor sramotne udarce. Naposled se ni mogla nič več premagovati.
«Kaj sem vam pa danes tako na poti?»
Bilo je kakor žerjavica v slamo.
«Vidiš, kako ji rase greben! Še pogledati je več ne smem. Za ogrebanje, seveda, sem bila dobra. Ko sem jo odrepila, bi morala pa miže hoditi mimo nje.»
Ker je Pavla molčala, je tudi gospodinja nekoliko premolknila, da je brž za tem laže nadaljevala:
«O, le ne misli, da sem res slepa! Vse vidim in več, kakor bi bilo tebi po godu.»
«Na meni nimate kaj videti.»
«Sram te bodi, ko se ti je tako mudilo, hotnica nemarna, da nisi mogla pričakati.»
Pavlo je oblila rdečica.
«Mati, ali se nič ne bojite Boga, da mi valite tak greh na glavo, čeprav veste, da ga nisem nikoli zagrešila?»
«Le delaj se svetnico,» je v nenadni nasladi besnela Plaznička, «misliš, da ne vem, kako si se slinila za njim! Si mu žulje Štela po dlaneh, kajne, ko sta zmeraj tičala skupaj.»
«Če ste taki, vse skupaj ni več vredno besede,» se je obrnila Pavla proč in trdovratno molčala, najsi je gospodinja še tako naganjala:
«Kakopak, saj vem, da moraš molčati, ko tega kmalu ne bo mogoče več skrivati. Da bom morala na stara leta učakati tako sramoto.»
Zategnila je v jok in si s črnim predpasnikom zakrila obraz, ko je prišel Klemen domov.
«Kaj pa je?»
Pavla se je upognila kakor mlada beka, mati pa je jadikovaje zavijala, da ji taka sramota koplje grob.
«Sramota?»
«No, ali sem te kdaj tako učila?»
Klemen ni razumel, mati pa:
«Če je že res moralo biti, bi bil vsaj počakal, da vaju združi v Bogu potrjena zveza.»
Tedaj je Klemen srdito dvignil pest, ne proti materi, ampak proti nevidnemu zlobniku, ki si upa krasti čast njegovi izvoljenki.
«Kdo vam je natvezel to laž, mati?» je zahropel in lahno odrinil Pavlo, ki ga je prosila, naj se nikar ne jezi. «Kdo se je upal z blatom nad njo, mati? Povejte, da mu s temile rokami stisnem goltanec.»
«Križani Jezus,» so se Plaznički takoj posušile solze, «tak zdaj še človek niti življenja ne bo več varen zavoljo nje! Klemen, Klemen, kam si zagazil, da te je Bog tako zapustil?»
«Lepo te prosim, Klemen, če me imaš le malo rad, molči!» je rotila Pavla. «Naj govore, kar ho- čejo. Polagoma se bo izkazalo in potlej bo resnica osramotila tiste, kii so zvarili ta strup.»
Kakor je bil razpaljen, so ga njene oči vendar premagale. Roke so mu omahnile in brez volje je sedel za mizo. Strmo je gledal predse in se ni hotel niti zmeniti več za materino stokanje.
«Zdaj vidim, kako sem odveč,» je naposled obupala Plaznička, ki jo je bolj mimo vsega drugega skelela misel, da njena beseda ni več prva v hiši. «Ne bom vaju ne svarila ne učila, vedita pa le, da čas vse posojeno vrne.»
In je odšla.
«Jo že spet nese k Drevenki,» je jezilo Klemena, Pavla pa je lahno stopila k njemu: «Nikar se ne upiraj! Saj veš: Materina kletev.»
«Ne žlobudraj, Pavla, ki si vse predobra, da bi mogla razumeti, kdo vari ta sok.»
Hkratu se je zasmejal, da je odmevalo po sobi:
«Proti glasu svojega srca ne morem ravnati.»
Klemen je nagubal čelo:
«Zdaj začni še ti, da bo mera res zvrhana!»
«Jaz pojdem...»
Plaznik je izbuljil oči:
«Ti?»
Pavla je prikimala.
«Da boš rešen ti, pojdem! Razumeš? Ako bo treba in ti bo še kaj zame, me lahko pokličeš. S srcem bom zmeraj pri tebi.»
Klemen je pritisnil čelo v desno dlan in zastokal kakor bolnik. Pavla je sedla k njemu.
«Zdajle me nemara krivo sodiš,» mu je obe dlani položila na dlesno ramo, «čez čas pa vem, da mi boš dal prav. Svet se ne začne in konča v Prelomu.»
«Tak očetova kri?» je bil Klemen oster.
Pavla ni hotela poprijeti, češ:
«Ne vem, ker ga nisem nikoli poznala. Ne morem ga niti braniti niti zagovarjali.»
«Temveč pojdeš kar rajši po njegovim sledeh!»
«Če ti prija, me lahko tudi s takimi očitki ponižuješ. Rada te imam vzlic temu.»
«No, no...»
«Pravila ti ne bom; ne znam, ne morem...»
Glas je bil tako mehak in voljan, da se je zdelo Klemenu kakor božanje, ko je pravila, kako se ji zdi najbolj prav. Ta teden bi šla kak dan pogledat v Ljubljano. Morda najde kaj posla. Potlej bi se domenila in prišla Klemenu povedat, kje bo in kako. Morda se mati pomiri, ko je ne bo vsak dan imela pred očmi. Nemara se ji celo stoži po njej. Tedaj se Klemen lahko v lepem pomeni z materjo. Samo jeze nikar in ne hudih besedi! Ako pa mati vzlic vsemu vztraja, naj ji Klemen ne kljubuje. Morda je božja volja tako... Če nista drug drugemu namenjena, ne bo noben trud rodil sadu. Tedaj mu vrača besedo in želi srečo. Pozabila ga ne bo nikoli. Vse žive dni se bo grela v upanju, da nekoč vsaj pravični Bog združi v večni blaženosti, kar so razdrli ljudje v svojem zavistnem sovraštvu.
Kakor hladilno olje na rano so kapljale njene besede v Klemenovo srce.
«Dobra si, Pavla,» je vzdihnil, «mnogo predobra zame in za nas vse. Tako se mi zdi...»
Dekle mu je s poljubom preprečilo nadaljnjo hvalo, a Klemen jo je začel božati po laseh. Trenutki molčanja so bili kakor zamaknjenje, dokler se ni zavedel Plaznik:
«Dobro tedaj! Karkoli si mu svetovala doslej, je bilo prav. Bodi ti še to, angel moj. Samo...»
«No?»
«Ali veš, koliko pogube bo prežalo v mestu nate?»
«Kaj se bom tega bala, ko mi bo pa povsod svetila misel nate! Tudi ne pojdem na slepo. Saj ti bom vendar poprej povedala...»
Potem sta odšla na polje. Dan je bil jasen in topel, priroda kakor nevesta in vse čez in čez en sam veličasten praznik. Pavla se je s pogledi poslavljala od njiv, senožeti in košenic, od trat in dolin, od vsega tega lepega sveta, kjer je preživljala detinstvo in vedro mladost. Čuvstva so jo tako prevzemala, da skoro ni mogla govoriti. Saj je slednji razor, vsaka leha in sleherno drevo obujalo nežne spomine v njej. Čutila je, kako korenini v tej zemlji in koliko bo treba prestati bolečine, preden bo res izruvana iz nje.
Ko sta hodila tako brez cilja, se je Klemenu stožilo:
«Misliš, da je res tako najbolje?»
«Saj sem ti povedala...»
«A kaj, če bi jaz rekel ne?»
Pavla je skomignila z rameni in nekoliko pomislila, češ:
«Prav za prav ne vem, kaj bi storila. Nemara bi ti celo ušla, ako bi vedela, da te z begom osrečim...»
Klemen ni mogel razumeti veličine tolikšne žrtve in je bil nejevoljen:
«To ni vse skupaj nič! Kaj se bova ozirala na ljudi in jih poslušala!»
«Pozabljaš, da je med njimi tvoja lastna mati, ki je hkratu moja največja dobrotnica.»
«Naj bo! Ali mar nimam tudi jaz pravice do življenja? Dobrotnica? Le verjemi, Pavla, da si dobrote s poštenim delom pošteno plačala, celo preplačala!»
Pavla je odločno odkimala in molčala, dokler se nista počasi vrnila domov. Klemen ni hotel v hišo, ampak je krenil po dvorišču na vas in zavil v gostilno, kjer ga je fantovska družba kot redkega gosta sprejela z velikim hrupom in veseljem. Rejenka je ostala doma in povedala botri svoje misli. Govorila je tako mirno in brez nejevolje, da je Plazničko kmalu prepričala o svoji iskrenosti.
«Saj nič ne rečem,» je bila mati Matilda nazadnje čisto omehčana, «vendar moraš sama videti, kako je življenje dan za dnem bolj trnjevo. Od same zastopnosti ne bosta mogla živeti. Na poslopjih je treba polno popravil in kamor pogledam, se kažejo samo stroški, zato boš sama spoznala, da bi pri nas nevesta brez dote pahnila v nesrečo sebe, Klemena in grunt. Kako je potlej...»
Plaznička je videla rejenkin splašeni pogled in obmolknila. Domenili sta se potem, da Pavla pojde, ako ne bo mogoče drugače, tudi brez Klemenove vednosti.
Past
urediSredi tedna se je Pavla zgodaj zjutraj odpravila na dve uri oddaljeno postajo. Odšla je bila skrivaj, ne da bi bila povedala Klemenu; kajti Plaznik ni vse dni hotel ničesar več slišati o njenem načrtu. Prav zaradi tega se ji je pot neznosno vlekla.
«S tako težkim srcem je morda nekdaj odhajal v svet moj oče,» jo je grenko obšlo, ko je prišla že tako daleč, da so oči zaman iskale Preloma. V mrki slutnji se je skoraj hotela vrniti, vendar jo je zadržala misel na botro Plazničko. Da prav za prav niti ne odhaja zares zdoma, se je tolažila, ampak da gre le pogledat. Tudi če najde kaj primernega, se vrne še poprej v Prelom, da se domenijo. Medtem se lahko še vse Bog ve kako zaokrene.
V vlaku jo je iznova pričelo tesniti. Gorje, gorje! je ropotalo kolesje: Gorje, gorje!
Potniki so vstopali na postajah in izstopali, nekateri resni in zaskrbljeni, drugi šegavi in razposajeni, največ pa je bilo takih z brezbrižnimi obrazi, da so med vožnjo kramljali o čemerkoli, kakor da sede doma za mizo in čakajo malice.
«Kam se peljete?» je vprašal Pavlo moški srednjih let in bolj mestno oblečen.
«V Ljubljano...»
«Za stalno?»
«Ne vem.»
«Iščete dela?»
«V službo bi rada.»
Nato ji je pravil, da ni dosti upanja. Delovnih ljudi da je več ko dela. Kruh da je v mestu dosti.
Pavle se je loteval strah. Tujec je to opazil in poizvedoval:
«Ali nimate doma kmetije?»
«Jaz sploh nimam doma.»
«Nekje ste vendar živeli doslej.»
«Pri tujih ljudeh.»
Ker je le vpraševal, mu je začela Pavla pripovedovati svojo zgodbo. Ta in oni je prisluhnil in iz drugega kot voza se je oglasila živahna mladenka:
«To ste neumni, ko se ozirate na tisto vašo godrnjavo botro!»
«Vi se ne bi, kaj?» se je nasmehnil tujec, ki je bil prvi nagovoril Pavlo.
«Saj nisem trčena,» se je odrezala neznanka. «O, jaz bi ji že podkurila.»
V splošen smeh je menil tujec:
«Tudi ta bo drugih misli, ko preživi nekaj mesecev v mestu.»
«A potlej bo nemara prepozno,» je nagnila mladenka kodrasto glavo in poredno namežiknila.
Pavla je zardela in povesila oči. Čemu jo le neki toliko vprašujejo in kaj jim mar, kam je namenjena! Ona ve, kar ve. Da bi ne dobila dela? O, seveda, takile, ki imajo roke kakor svila, taki lahko ne najdejo dela! No, Pavla se pa ne ustraši nobenega moškega, kjer je treba res prijeti. Saj je morala pri Plaznikovih vedno delati vse od kraja in je tudi rada delala. Da taka ne bi dobila dela?
Vzlic temu jo je skrbelo in so se ji tresle noge, ko je izstopila in se z valom množice pomikala proti izhodu. Zunaj na ulici se je potlej vedno zadevala ob ljudi, ko je tavala križem in iskala Krušnetovo Mico iz Češmelja. Mica je namreč služila nekje v mestu za natakarico in je mati Drevenka vedela za njen naslov. Ko ji je Plaznička zaupala, za kaj se je Pavla odločila, je bila soseda brž pripravljena pomagati. Tako je rejenka dobila Micin naslov in nasvet, naj se le brez skrbi zaupa Krošnetovi, ki je vajena mesta in ji bo zato brez dvoma rada in lahko pomagala.
Pozno popoldne je rejenka šele našla Mico. Gostilna, kjer je služila Krošnetova, je bila zunaj v predmestju, kjer se ulice stesne in hiše ponižajo. V megli so te ulice kakor smrdljivi jarki. Čez dan so polne bosopetih paglavcev. Tu in tam huškne mimo siromašno oblečena delavka, včasih mladenka, ki se ji mudi bog ve kam, vmes delavci, branjevci, siromaki in pohajači, dolgeprstni klateži in raznoteri ljudje, ki jim človek pač lahko prisodi revščino, a težko ugane njih poklic. Bolj ko se gostita megla in mrak, bolj so te tesni pošastne in skrivnostne. Pavla trepeče, ko stopa po njih. Kam se skrije tukaj pomlad, ki je tam zunaj v Prelomu tako lepa?
Iznad pritličnih hiš se dvigne višja in iz nje odmeva hrup.
«Ali je tukaj gostilna «Pri deveti deželi»?»
«Tukaj, golobička,» se zasmeje brkat dedec.
Pa se je hoče okleniti.
«No!» ga odrine Pavla in se umakne.
Dedec zarobanti in se zareži:
«Viš jo, viš, ta je pa že rogata! Odkod si jo pa primahala, kaj?»
Pavla molči, nekaj časa čaka in smukne potlej v vežo, ki je polna soparice. Tu in tam huškne mimo nje dekle, včasih pokuka iz sobe v vežo gizdalin ali resobrad potepuh, a vsem se tako mudi, da nihče ne opazi Pavle.
«Mir,» se slednjič odpro vrata, «goveda nemarna!»
Krošnetova Mica pridrvi iz sobe in se jezno oteplje roja nakajenih nadležnežev. Tudi njej se tako mudi, da se skoro zaleti v Pavlo:
«Oh, ali me res ne slepijo oči?»
Pavla se v zadregi smehlja in ne ve, kaj se godi z njo. Okrog dvojice se gneto pivci, mlado in staro vrešči, tudi dekleta, ki se jim je tako mudilo se primotajo in pasejo zijala, da je rejenka čisto iz uma.
«Ha, ha, ha, kaj praviš, Mici? Da je ženinu ušla? Ta je prava!»
Pijano roganje šele iztrezni Pavlo. Jezno se ozre in spozna, da je v sobi za točilno mizo kraj Krošnetove kakor na ogled. Soba je nabito polna in vendar se zdi Pavli, da vidi samo enega človeka. V kotu sedi sam zase, ne, ženska mu sedi nasproti in s hrbtom obrnjena proti Pavli. Živahno se pomenkujeta, kakor da ne sedita sredi gostilniškega vrišča, ampak kje doma v toplo zakurjeni sobici. Zdajle je on dvignil glavo in namignil natakarici.
«Takoj, gospod Podveznik, smem še pol litrčka?» je Krošnetova že pri mizi, medtem ko oni s pogledom obvisi na rejenki.
«Je tam vaša sestra?» ga čuje vpraševati Pavla, a Mica ponosno:
«To ne, ampak rojakinja, ožja rojakinja. Z naše grede cvet!»
«Mmm,» se muza gost, «pa bi naj vendar malo prisedla.»
«Če bo le hotela,» se smeje Krošnetova, ko pride po vino.
«To imaš srečo,» šepeče Pavli. «Dedec ima denarja, joj, terno si zadela! Kar pojdi!» jo nalahno rine pred seboj.
«Oh,» se izmika sirota, «ko me je pa tako sram.»
«Se že privadiš,» jo posadi Mica za mizo k Podvezniku in Pavla spozna: To je agent, ki ji je bil nekoč tako sladko govoril v Prelomu.
Podveznik je sladek in tudi ženska, ki mu sedi nasproti, je vsa medena. Za gospo Nelo jo kličejo. Obraz ima rumenkast in že nekoliko zguban. Oba silita v Pavlo, po kakšnih opravkih je prišla v mesto, dokler se rejenki ne razveže jezik. Pa začne pripovedovati in s toplo odkritostjo razodene vse, kar ji teži srce. Gospa Nela se dobrohotno muza, gospod Podveznik pa samo kima, češ:
«Nič se ne boj, dete, službo ti preskrbimo tako, da boš gospa.»
Naj bi kar ostala v mestu, ji prigovarjata, Pavla pa se izmika. Domov mora na vsak način, da pove botri in morda tudi Klemenu.
«Njemu ne smeš črhniti niti besede,» jo posvari gospa. «Ti še ne razumeš, kako je to.»
Pavla res ne razume. Samo občutek tesnobe jo muči in nerazumljiv strah ji navdaja srce. Komaj čaka, da sme s Krošnetovo oditi. V nizki podstrešni sobici, kjer domuje natakarica Mica, se Pavli udero solze.
«Zakaj pa jokaš?»
«Ker sem tako sama na svetu,» si slednjič Strženova olajša srce.
Mica se smeje, češ:
«Saj ne boš dolgo. Taki, kakršna si, ti ne bo manjkalo druščine.»
Rejenka presliši in se ne zave, kam merijo nagajive besede. Izkuša si dopovedati, da je našla v Krošnetovi sestro, ki si je je često želela. S toplim glasom ji pripoveduje, kako se spominja gospoda Podveznika še iz Preloma, kako je bil tedaj mimogrede prijazen z njo, čeprav se nista nič poznala, in kako se ji je sinoči takoj zazdel znan, ko ga je opazila.
Zvon javlja že tretjo uro čez polnoč, ko dekleti še vedno kramljata. Mica hoče vedeti vse novice iz domačih krajev, Pavla pa bi rada v teh nekaj urah izvedela vse čudne posebnosti mestnega in kdo in kaj je pravzaprav ta gospod Podveznik in kaj je gospa Nela. Ali je njegova žena ali nemara samo sorodnica? Zakaj je tako rumenkasta v obraz in čemu ima tako medle vodene oči?
Krošnetova se napol v dremavici zagonetno smehlja. Da bo Pavla vse to že izvedela, pravi, nemara še prezgodaj.
«Kako to misliš?»
«Kaj?»
«No, zastran teh dveh.»
«Oh, saj vidiš, da že napol spim in ne vem, kaj žlobudram,» se prevali Mica in res že ne sliši več Pavle, ki ji pripoveduje, kako ji je gospod Podveznik do velikega Šmarna obljubil priti ponjo v Prelom. Samo doma da ne sme povedati, niti botri ne, ker bi se sicer oglasilo za službo preveč deklet. Vsem je on seveda ne more preskrbeti in tudi ni vsaka sposobna. Potem bi bila samo zamera in nazadnje nemara še Pavla sama ne bi prišla na vrsto.
Ker se Mica nič več ne oglasi, tudi Pavla počasi zadremlje, vendar spi nemirno in je zjutraj, ko z natakarico vstaneta, vsa metuljasta in kakor stepena. Šele doma v Prelomu si opomore, skrita skrb pa ji vse dni kakor breme stiska srce.
Brez sledu
urediČas bliskovo beži in Pavla se bolj in bolj boji Klemena. Kolikor more, se mu izmika, najsi jo tudi še tako vleče k njemu.
Drugo nedeljo v rožniku pride Podveznik v Prelom. Tako mimogrede se oglasi in kakor nalašč sreča Pavlo, ko se popoldne vrača od večernic. Samo nekaj besedi izpregovorita. Pove ji, da je prišel zastran vinske kupčije, in jo hkratu vpraša, kako je z njeno molčečnostjo.
«Nič nisem povedala.»
«Tudi botri ne?»
«Njej sem rekla samo toliko, da kmalu odidem in da čakam na pisanje, kdaj naj nastopim.»
«Potlej je dobro. Na Šmaren pridem med ma. oš. Glej, da boš pripravljena.»
Pavla obljubi in gre. Na ovinku, kjer se s ceste odcepi pot k Plaznikovim, jo pod visoko tepko pričakuje Klemen.
«Kdo pa je bil ta pritepenec?»
«Kaj vem!» trepetaje laže Pavla. «Vprašal me je, kakšne so kaj gostilne v Prelomu.»
«Tebe?» je Klemen nezaupljiv. «Ali pričneš barantanje?»
«Kaj si morem pomagati, če me pa sredi ceste ogovori!»
Klemen se odkašlja in počasi stopa kraj nje.
«Nekaj se kuha,» se trga iz njega, «to vem. Mati te je dobila v oblast, mati in kaj še vem kdo. Nič ne taji, ko veš, da mi ne prikriješ.»
«Saj ti nimam česa tajiti.»
«Sama v svojo nesrečo tiščiš, Pavla. Boš videla, kako boš še jokala zavoljo trme.»
Strženova se zgrozi:
«Ali mi ni dovolj hudo, Klemen, da moraš začeti še ti?»
Gre ji na jok in Klemenu je žal trdobe.
«Saj nisem ničesar rekel.»
«Vsem sem vam odveč, že vidim,» obstane Pavla pred vežnimi vrati, «in kakor hitro bom mogla, izginem odtod.»
Klemen odstopi in zaškriplje z zobmi.
«Tako? Dobro, jaz ti ne bom branil, da veš!»
Hkratu sunkovito odpre vrata, prime dekle in ga skoro odnese v hišo.
«Ženska,» hrope in jo krčevito stisne v objem, «ali res ne razumeš, kako te imam rad in kako sveto pravico so ti dali na to zemljo delo, mladost, ki si jo pustila tukaj, žulji in znoj, Pavla, Pavla...»
«Klemen,» se boji ona, «mati...»
«Mati, pekel ali nebo, Pavla, ti si moja,» gori v njem, da je ves kakor divji. «Pasti so ti nastavili. Čeprav ne vem, kakšne, vem, da so ti jih! Zakaj mi ne zaupaš, Pavla?»
Toliki ognjevitosti rejenka ni kos. Počasi se otajajo misli, besede, počasi, v pretrganih stavkih začne govoriti. Kako se je odločila, pove, kako sta se domenili z materjo in kako je potem šla v mesto iskat primernega dela. Vse pove: Kako je iskala Krošnetovo in kako jo je nazadnje našla, kaj sta se menili in...
Pred hišo zaškriplje korak. Pavla se vsa vroča izmuzne iz Klemenovega objema in stopi po sobi proti prednjemu oknu v sredi, Klemen pa začne hoditi po sobi.
«Ali sta že oba doma?» se dela Plaznička nevedno. «Danes se vama je pa mudilo.»
«Božja volja, da molčim,» je obšlo Pavlo, ki je bila tik pred botrinim prihodom hotela povedati Klemenu vse natanko, kaj sta se v mestu domenila z gospodom Podveznikom. Proti njeni nekdanji navadi ni mati to nedeljo nič sitnarila in Klemen je bil zdaj tem bolj trden v prepričanju, da mati po Drevenkinih navodilih odpravlja Pavlo v svet. Brez besede je odšel in zavil na vas.
«Kaj pa je hotel?» je bila Plaznička prijazna s Pavlo.
«Ničesar.»
«No, no, odkod je spet ta veter?»
«Oh,» je skomignila Pavla, «taka sem že, da ne vem, kje se me glava drži. Da bi le prišlo pisanje!»
Rednica ni več silila vanjo in popoldne se je vleklo kakor jesenska megla nad močvirjem, najsi je tudi sijalo toplo poletno sonce in je bil dan jasen in čist.
Na nebu so se vžigale zvezde, a Klemena še vedno ni bilo domov.
«Križ božji,» je zaskrbelo mater, «zdaj se je vdal pijači.»
Pavla je vzdihnila.
«Vse hudo se vali name,» je kakor sama zase tožila Plaznička, «to imam za dobroto.»
Rejenko je zaščemelo v očeh.
«Če bi vam mogla pomagati...»
«Saj ti nič ne rečem,» je bila gospodinja previdna, «a tak pa le ni bil, dokler se ni zagledal vate.»
Pavlo je zaskelelo, vendar je molčala. Plaznica pa:
«Ponj bi šla. Tebe bo ubogal.»
Pavla se je branila. Kaj poreko ljudje, ki imajo že zdaj take jezike! In tudi on! Bo mislil, da si lasti kakšno oblast nad njim in nalašč ne bo hotel domov.
Kakor so se zdeli pomisleki tudi materi tehtni, je le prigovarjala, dokler se nista domenili, da pojdeta obe. Plaznička bo počakala zunaj, a Pavla pojde noter.
Klemen je bil že nekoliko vinjen, ko je zagledal Pavlo.
«No, salament,» se mu je razlezel obraz, «nocoj pa, oh, nocoj, ko mesec svetil booo...»
Na vsem lepem je začel peti in je posadil dekle kraj sebe za mizo. Kar je bilo mladine, jo je urezala s Klemenom, še stari so pritisnili, dokler ni pela vsa soba. Kakor na ukaz so fantje privedli dekleta in začeli dajati za vino, da je trdonogi oštir z vso služinčadjo vred komaj utegnil sproti dostreči.
«Plaznik, na tvoje zdravje!»
«Pavla, le srkni ga, le!»
«Tam na vrtni gredi,» je nastavil krepek glas, ki so se mu zopet pridružili vsi.
«Poj, Pavla, in vesela bodi!» je prigovarjal Klemen, «saj je samo enkrat na teden nedelja!»
Pavli je kljuvalo v sencih. Mislila je na botro, ki čaka zunaj pod oknom, na Krošnetovo Mico, ki morda zdajle streže tisti rumenkasti gospe Neli in na gospoda Podveznika. Bog ve, ali je še v Prelomu? Čuden človek. Kakor duh se pojavi in prav tako izgine. To mora res biti neznansko bogat! Od česa naj bi sicer živel! In da se mu ljubi iztikati takole po kmetih okrog...
Družba je bila vedno bolj živahna. Še oče Dreven se je bil odnekod primotal s Cilo. Odkar sta se bila osmodila pri Plaznikovih, jo je ob nedeljah rad jemal s seboj. Naj ljudje vidijo, da ni Drevenu tisto čisto nič mar, če se Plaznik brani njegove hčere.
«O, sosed,» se mu nasmeje Klemen, ko ga zagleda, «kar k nam, sosed, k nam.»
Cila se drži kakor malik in Pavla nemirno preseda. V zmedi krčmarskega hrupa se naleti, da naposled sedita druga kraj druge. Med njima je nevidna stena. Moški govore vprek, obe dekleti pa sta dolgo mutasti. Slednjič Pavla, prav po tihem:
«Botra so me prosili, naj grem ponj; zdaj je pa tako ...»
«Oh,» zavije Cila oči, «saj še zdaj čakajo zunaj.»
«Povedat jim grem.»
«Saj res,» ugaja Cili, ki bi potem lahko sedela prav pri Klemenu.
Pavla vstane, a Klemen takoj začuti namero.
«Sedi no!»
«Ne morem več.»
«Kaj ne boš mogla!»
«Glava me boli!»
«Pa še mene, no!»
In je vstal, poklical krčmarja in plačal.
«Ta ga pa ima na vajetih,» je zavrelo po krčmi, ko je Plaznik s Pavlo odšel. «No, sicer ni napačna in utegneta še prav dobro voziti.»
Dreven od jeze pokliče štefan vina in Cila vneto pridiguje, kako je zdaj svet narobe. Beraču pomoliš grižljaj, pa ti vzame vse, kar imaš.
Plaznica je vesela, da se je Pavli slednjič posrečilo privesti Klemena iz krčme.
«Ko bi le bila gruntarska, pa bi res ne branila,» razpleta v mislih, medtem ko Klemen veselo zauka v noč.
Kako ti je, rejenka Pavla, mučenica odpovedi, kako ti je, ko v tihi zvestobi pozabljaš sebe in izkušaš omogočiti le srečo njemu, ki ga ljubiš? Oj, Pavla, ali niso strašni ti žgoči poletni dnevi, ko v taki naglici minevajo, kakor da se jim mudi k tistemu trenutku, ki te bo ločil od Klemena! Zakaj jokaš ponoči v tihi kamrici, Pavla, zakaj? Ali res ne veš, da ti rosa ne more ohladiti bolečine, ki ti razgloja srce? Vrzi hinavske nasvete v prah, dekle, otresi se vseh, ki ti sladko govore, in se okleni Klemena! Ali mu res še sedaj ne vidiš v srce in ne veš, ne čutiš, kako toplo je vneto zate? Oj, Pavla, te toplote ne hrani slepa strast, le nikar ne misli tako! Žar v Klemenovi duši je plemenita ljubezen bitja, ki je vedno pripravljeno tudi žrtvovati, ne samo sprejemati.
Saj Pavla nekoliko tega čuti ali vsaj sluti, vendar se ne more odločiti za brezobzirnost nasproti botri. Vedno ji je v mislih, da mora biti hvaležna za izakazane dobrote.
Da, dobrota! Bog ve, koliko gorja razlije zahrbtna zloba pod njeno zaščito! V imenu dobrote mora Pavla, ta sveži cvet, zatreti samo sebe. Ko srce gori v zvestobi, morajo usta govoriti o ločitvi.
Pavla, Pavla, kam te vodi pot?
Tako je že vsa zapletena, da ubožica sama sebe več ne razume. Krošnetova ji včasih piše, kako je zdaj v mestu lepo in kako nestrpno jo že pričakuje.
«Bo le res šla,» se veseli Plaznička. Seve, ženica ne more spoznati, kam podi rejenko. Nemara bi si le premislila, ako bi vedela, kaj čaka Pavlo in kaj čaka Klemena. Seveda bi si premislila, toda mati Matilda je res slepa in gluha. Samo to ve, da je Dreven že tedaj posekal gozd, ko je les še kaj veljal. Težke tisočake je takrat pospravil in dobršen del jih pride s Cilo k Plaznikovim. V tej veseli zavesti potolaži še na večer pred Šmarnom sosedo, ki ji gre vse prepočasi:
«Prav v kratkem pojde, v kratkem. Le brez skrbi! Potlej bo hitro urejeno.»
Zjutraj na praznik je Pavla kakor mrlič.
«Ali si bolna?» se začudi celo botra in na tihem misli:
«Kje bi bila verjela, da jo bo tako zadelo!»
«Pisanja čakam,» se potaji Pavla.
Pred mašo se vznemiri Klemen:
«Dekle, če ne bo drugače, boš morala k zdravniku.»
«Če bi ti vedel,» toži Pavlino srce, a usta samo branijo:
«Saj mi ni nič.»
«Pa imej ti ključe,» meni Plaznička, ko odhaja v cerkev, «da moreš vsaj domov, ako bi ne mogla prestajati v cerkvi.»
Rejenki se zdi kakor migljaj usode. Klemen gleda mrko in mrma:
«Zmeraj imata nekšne skrivnosti. Le glej, Pavla, da te še ne bo skominalo.»
Mati je že zunaj in tudi Klemen stopi proti vratom.
«Klemen,» omaguje Pavla sredi sobe.
Plaznik se ozre.
«Klemen.»
«Kaj ti pa je?»
«Oh...»
«Zakaj si zdaj nenadno tako čudna?»
«Ne vem. Ali si jezen name?»
«Skoro.»
«Odpusti, Klemen, odpusti!» sklene dekle roke. «Kakor pred božjim obličjem ti povem: Za tvojo srečo, samo za tvojo!»
«Kaj vendar?»
Pavla odkima. Iz zvonika zavabi zvon.
«Po maši se morava do kraja pomeniti,» reče Klemen in stopi na plano. «Tako ne gre več.»
Pavla molči.
«Zadnji boj je dokončan,» ji kljuje misel, ko zasuče ključ in odhiti v cerkev.
«Zdaj moram,» se odloči, še pred evangelijem pritisne robec na usta in se prerine iz cerkve. Apneno bleda je in vse se ozira za njo.
«Samo proč, le proč,» si prigovarja, ko hiti proti Plaznikovini.
Pod istim kostanjem kakor pred nekaj tedni ji zastopi gospod Podveznik pot.
«Ali si pripravljena?»
«Sem.»
On je oblečen drugače, kakor ga je bila vajena videti doslej.
«Le hitro!» priganja, ko stopa kraj nje.
Pavla odklene vrata. Saj prav za prav niti ne ve, čemu je šla domov. Nekaj perila bi nemara vzela s seboj, malo obleke.
«Na denar ne pozabi,» meni Podveznik. «Te kmečke cunje zdaj itak ne bodo več zate.»
Denar! Kje naj ga Pavla vzame? Škoda, da ondan ni shranila deleža, ki ga ji je bil naštel Klemen.
Po kratkem razgovoru se odloči Podveznik:
«Saj je vendar tvoje!»
«Jaz se ne dotaknem.»
«Pa pusti! Vzamem torej jaz. Veš, golobička, na pot ni mogoče brez denarja.»
Kakor bi trenil, je odprta omara, kjer ima Plaznička denar. Pavla zamiži od groze.
«Ali si se poslovila?»
«Nič.»
«To se pa že spodobi,» se nasmeje Podveznik, potisne Pavli svinčnik v roke in jo odvede k mizi. List papirja položi tamkaj prednjo, češ:
«Nekaj besed jim že lahko napišeš, da ne bodo v skrbeh! Samo hiti!»
Pavla napiše z drhtečo roko:
«Zbogom, Klemen!»
In gresta, a ne po poti, ampak po vrteh, da prideta šele zunaj vasi na cesto. Tam stoji avtomobil. Podveznik odpre vrata in skoro s silo posadi Pavlo v voz.
Ko se domači vrnejo, začne Plaznička klicati Pavlo, dokler ne zagleda odprtih omar. V mrki slutnji seže v predal in skoro omahne.
«Klemen, Klemen, vse nama je odnesla!»
Klemen ostrmi. Na mizi ga zbode listek: Zbogom, Klemen!
Moj Bog, kaj se je zgodilo!
Na mah je vsa vas pokonci. Od ust do ust brni novica, strašna novica, da je rejenka Pavla okradla Plaznikove im nato brez sledu izginila.
«No, lepo nevesto si je bil izbral!» se roga po vasi zavist, Klemen pa doma v čumnati preklinja tiste, ki so pognali ljubljeno po svetu. Da bi odkril vsaj kako sled za njo!
Ah, zaman! Za mrtvim priča grob, kam je izginil, za Pavlo ni sledu...
V.
urediDan za dnem rase razburjenje po Prelomu. Vsakdo ve povedati kaj drugega, drug hujše mimo drugega. Drevenka piše Krošnetovi, ki pa sporoči, da Pavle ni bilo k njej in da sploh nič ne ve zanjo. Orožniki slede in zaslišujejo križem, toda vse, česar se lotijo, se kmalu izkaže kot prazno ugibanje. Vse je pokonci, samo Drevenovi so mirni.
«Če bosta zdaj kaj v zagati,» ponudi soseda Plaznički, «je dejal naš oče, da vama lahko malo seže pod pazduho.»
«Oh, oh,» niha Matilda, medtem ko razpihuje soseda:
«Ali ti nisem pravila, da nikar ne verjemi! Strženove ni bilo nikoli nič prida.»
Mati ponudi Klemenu, a sin:
«Samo tega mi ne omenite več! Kakor hitro začutim en sam Drevenov dinar pod našo streho, zapustim vse skupaj in pojdem.»
Plaznička je ostrmela. Poleg vseh drugih udarcev še ta skrb! In nazadnje: Kaj bo, ako Klemen ne odneha!
Klemen hira. Iz dneva v dan je bolj koščen, vedno bolj bled in mrk. Ni mu ne za delo ne za jelo. Kadar ga mati ogovori, samo zagodrnja ali pa sploh molči. Avgust je minil, september je v kraju, za vsako delo je treba najemati ljudi, Klemen pa lazi okrog kakor senca. Na vse strani pisari, na vse kraje se vozari, zdaj je na orožniški postaji, zdaj na sodišču, zdaj tukaj, zdaj tam, samo doma nima obstanka. Povsod dopoveduje:
«Verjemite, da se je zgodila nesreča. Pavla ni kriva.»
In res, gospoda mu pritrjuje, ko jim vse natanko pojasni. Ako bi bila kje v službi, bi jo morali že nekako zaslediti. Saj jo mora vsak gospodar priglasiti.
«Ali ne sumite prav nič?» pravi malo pred vsemi svetimi orožniški komandir. «Da bi imel vsaj konček nitke.»
Klemen ugiblje:
«Saj ni nikoli nikamor šla.»
«Ali ni bila pomladi v Ljubljani?»
«En sam dan.»
«In ni bilo potlej nič sumljivega?»
Klemen premišlja.
«Samo enkrat je govorila s tujim človekom,» pravi, «in je menda bil po vinskih kupčijah v Prelomu.»
«Odkod ga je poznala?»
«Saj ga ni! Kar tako jo je ustavil na cesti.»
Nato mora Klemen natanko opisati tujca. Orožnik gubanči čelo.
«Ali se vam kaj zdi?» je Plaznik nestrpen, a oni samo skomigne z rameni.
«Oglasite se morda čez nekaj dni.»
November je že, megla in mraz, ko plane Klemen spet v orožniško pisarno:
«Gospod, gospod, živa je še!»
In mu da dopisnico z dvema besedama: Pomagaj! Pavla.
«Se mi je že zdelo,» se zresni orožnik in začne praviti strmečemu Plazniku, kako so zadnje dni iznova začeli slediti proti gostilni pri «Deveti deželi,» ki da je v mestu razkričana beznica in jo imajo oblastva že dolgo na sumu. Ondan so od tam pozaprli vrsto izgubljenih deklet, ki so izpovedale marsikaj zanimivega. Vse so se spominjale kmečke lepotice, ki je tam okrog binkošti prišla obiskat natakarico. Nato so prijeli še Krošnetovo. Povedala je, da je Pavla res prenočila pri njej in kako sta se zanjo zanimala bogati gospod Podveznik in gospa Nela. Obljubila sta ji službo in še bog ve kaj.
Oba, gospod Podveznik in gospa Nela, sta izginila nekam čudno hkratu s Pavlo. V gostilni nista ničesar omenila, samo blizu ju ni več. Izgubljenke so slikale še razne okolnosti.
«Zdaj pa še tale karta! Smo že na konju!» je vzkliknil orožnik in urno napisal brzojavko: «Sledite na Sušak!»
Poštni žig je bil namreč s Sušaka. Nato je menil, da bi bilo nabolj pametno, ako bi se Klemen sam podal v mesto. Komandir da mu rad da orožnika s potrebnimi navodili in pojasnili. Tukaj da je treba hiteti:
«Po golih kolenih na kraj sveta, če je treba,» je bil Klemen takoj pripravljen.
«Pavla!»
«Klemen!»
Dvoje bitij je stalo dva dni za tem v policijski pisarni na Sušaku in uradnik, ki je sestavljal zapisnik, se ni mogel dovolj načuditi.
Pavla je pripovedovala, kako je mati Plaznička želela, naj bi odšla služit, da bi se Klemen rajši oprijel Drevenove Cile. Ker je ubožica mislila, da tako pomore Klemenu, se je res odločila za žrtev in ravnala poslej po botrinih nasvetih. Kaj je ona vedela, kdo je gospod Podveznik! Ko je prišel ponjo, je bila prepričana, da jo odvede v službo. Vse natanko je potem opisala, kako je bilo glede denarja. Privedli so tudi Podveznika, ki je sicer nekaj časa tajil in se zvijal, dokler se ni nazadnje vdal.
«Da smo le še pravočasno zalotili tega ptička!» je bil policijski uradnik zadovoljen. «Kar šest neizkušenih deklet hkratu je hotel odpeljati v sramoto.»
In je pravil Klemenu, kako si je bil brezvestni lopov znal preskrbeti potrebne listine na izmišljeno ime in kam so bila dekleta namenjena. Klemen bi bil najrajši strl v prah to zver v človeški podobi, toda uradnik ga je ljubeznivo pomiril, češ:
«Nič se ne jezite! Roka pravice ga drži in ga bo trdo prijela, vi pa bodite zdaj veseli, da ni prišlo do hujšega.»
In je bil Klemen res vesel! Ko sta potovala s Pavlo nazaj v Prelom, mu je vso pot pripovedovala, kaj je morala prestati in kako se je borila, da je ohranila svojo čast. Klemenu so se včasih od studi in groze ježili lasje in se še doma potem ni mogel brzdati, da ne bi bil opovrgel materi:
«Le poslušajte, da boste videli, kam ste jo hoteli pahniti!»
Plaznička je poslušala in se je marsikdaj razjokala ob Pavlinem pripovedovanju. Objemala je rejenko in jo prosila odpuščanja.
«Saj veš, da sama nisem mislila tako.»
«Botra, saj vam ne očitam.»
«Ubogo dete,» je stokala mati Matilda, «zdaj vidim, da je res ni dote, ki bi presegala bogastvo zvestobe!»
Klemen in Pavla še danes vesta to. Zdavnaj ju že druži zakonska vez in babica Matilda z veseljem pestuje in neguje vnuka in vnukinjo. Deklica je čisto živa Pavla in babica prosi samo:
«Bog daj, da bi ti ne bilo treba nikdar prestati tega, kar je morala mati!»
In ji ne bo treba! Oče Klemen je dovolj moder, bo že pazil, da bo vse prav!