Bogatajeva hči

Bogatajeva hči.
Anonimno

Izdano:	Domoljub 3. september 1891 (4/17), 194–200
Viri:	dLib 17
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1. Smrt očetova.

Vpokojeni stotnik Vidic je že nekaj let živel v malem mestecu K. s svojo jedino hčerko Gabrijelo. Stotnik sicer ni bil napačen človek, a skrival ni nikjer, da nič ne veruje, da je bogataj. Žena mu je kmalu umrla in to je bila zanj velika nesreča; še večja pa za hčer. Oče je mnogo skrbel da bi se deklica izobrazila in olikala, a tega ni maral, da bi se mnogo ukvarjala s krščanskim naukom. Francosko, angleško govoriti, na klavirju igrati, v družbi lepo znati govoriti in prijazno se vesti, to je mislil stotnik, da je poglavitni namen šol za gosposke deklice. Poslal jo je torej v tako šolo kjer so se vsega tega učile, kjer se je pa zanemarjalo najbolj poglavitno: vzrejevati in vnemati deklice za bogoljubno in delavno življenje.

Tako se je zgodilo, da Gabrijela ni imela veselja ne do molitve in ne do dela, ko se je vrnila iz šole k očetu. Zato pa tudi nikjer ni bila zadovoljna. Kako bi tudi bila? V višji dekliški šoli govorilo se je le o veselicah, o prijetnih družbah, o plesih, kamor zahajajo mladi lepi gospodiči, a vsega tega pa Gabrijela ni imela v malem mestu, kjer je oče prebival, druzega pa ni znala; vzlasti se ji je nespametno zdelo hoditi v cerkev in nizkotno prijeti za kako delo v domači hiši. Seveda, kaj hoče taka bela, nežna ročica v kuhinji, kjer je v nevarnosti, da se omaže?!

V družbi očetovih prijateljev jej je bilo tudi dolgočasno. To so bili sami že bolj postarni možje, ki so se razgovarjali le o politiki, o vojskah, o vremenu, o pijači itd. Zato se je tukaj Gabrijela čutila zelo nesrečno in je vedno silila očeta, da bi se preselili v kako večje mesto.

Stotnik je zelo rad imel svojo jedinico, zato se je tudi on pripravljal na odhod. Prodal je svoje posestvo in ves denar je izročil svojemu prijatelju Blumu na Dunaju, ki je z denarjem kupčeval in si pri tem z igranjem na borzi pridobil veliko bogastvo. Tudi on je imel hčer, s katero je bila Gabrijela skupaj v višji dekliški šoli. Zato se je stotnik mislil preseliti na Dunaj. Toda človek obrača, Bog pa obrne.

Spomladi je bilo in stotnik se je na popotovanju prehladil ter moral v posteljo. Prijela ga je huda pljučnica in za starega moža je bila bolezen nevarna, smrtonosna.

Neki popoldan pride zdravnik. Gabrijela je zapustila očetovo sobo.

»Kaj bo z menoj, gospod zdravnik?« reče stotnik s slabim glasom. »Kaj ne, da mi bo treba umreti?«

»Bog ne daj! – Kaj vendar mislite?« pravi zdravnik. A glas njegov je bil tak, da je bolnik precej uganil pravo misel zdravnikovo, katere ni hotel naravnost povedati.

»Ne zakrivajte nevarnosti staremu vojaku,« pravi bolnik. »Seveda raji hočem, da bi Gabrijeli o tem nič ne omenili. Ne maram, da bi se mi jokala okrog postelje. Rad bi seveda videl, da bi bila hči preskrbljena; vendar tudi, tako upam, da ji ne bo nobene sile na svetu. Dal sem jo v šolo, kjer se je olikala in privadila lepega vedenja. Tudi nekaj denarja ji zapustim; upam torej, da bo tudi brez mene lahko živela.«

Stara dekla Barba je med tem razgovorom hodila ven in noter in vjela mnogo besed. »Seveda ima Gabrijela vsega dovolj,« govorila je stara Barba sama seboj, »toda vere nima nobene, in vera je vsakemu za življenje najpotrebnejša.« V tem pa jo pokliče nagloma zdravnik:

»Barba, Barba, hitro! Kje je Gabrijela? Urno naj pride k očetu, ki že umirajo.«

»Gabrijela, Gabrijela,« kliče Barba. »Po duhovnika!« – A bilo je prepozno. Gabrijela jo takoj pritekla, toda le enkrat se je še umirajoči oče ozrl nanjo s steklenim očesom, ko je Gabrijela vzdihovala: Oče, oče, nikar umreti!

Toda stotnik je umrl. Umrl, kakor je živel. Ni se spravil z Bogom, katerega je tajil. Zgrešil je svoje življenje in nepripravljen stopiti je moral pred večnega Sodnika.

2. Brez vere, brez tolažbe!

Po smrti Stotnikovi je bilo življenje v malem mestu Gabrijeli neznosno. Kamor je stopila, povsod bila je sama. Imela ni nobenega opravila in nobene tolažbe v dnevih poskušnje. – Jedina stara Barba je bila pri njej, a kaj je hotela gospodičinja Gabrijela s staro Barbo, ki ni znala druzega,kakor delati, moliti in v cerkev hoditi!!

Barba pa je Gabrijelo zelo rada imela in hudo ji je bilo, da sedaj toliko trpi. Stregla ji je z največjo vdanostjo in mnogo molila, da bi Bog vse prav obrnil.

»Poskusi moliti, Gabrijela,« reče ji nekega dné stara Barba, ki jo vidi vso objokano in obupano. »Morda ti bo potem ložje.«

»Ej pusti te neumnosti, Barba! – Kaj mi bo pomagalo moliti? Če še toliko molim, očeta gotovo ne sklicem v življenje.« – Nejevoljna vstane, vzame klobuk in odide iz hiše – olikana Gabrijela!

»Kake sirote so te gosposke stvarce,« pravi Barba. »Dokler jim je sreča mila, od samega veselja ne vedó, kaj bi počele. Ako jih pa zadene kaka nezgoda, tedaj so vse zbegane in si ne vedó nič pomagati. Škoda za Gabrijelo, da so jo tako slabo izšolali. Dobra je in vse zna, samo, kar je najpotrebnejše, o tem ničesar ne vé. Bog ne daj, da bi se lotila kakega dela, ali da bi kedaj kaj molila!

Gabrijela je ravno iz hiše stopila, ko ji pismonoša namenjen k njej, izroči pismo. Urno se vrne s pismom v hišo. Nekaj posebno veselega je moralo biti v pismu, ker Barba je zapazila, da se je obraz razjasnil Gabrijeli, ko je pismo prebirala.

In za Gabrijelo so bile res vesele novice v pismu. Znana prijateljica z Dunaja, Blumova po imenu, povabila jo je, naj pride k njej na Dunaj, da se nekoliko razvedri po bridkih nezgodah in izgubah.

Takoj je Gabrijela odpisala, da z veseljem pride na Dunaj in Barba je imela dosti opraviti, da je vse potrebno vredila in pripravila za pot. Kajti Gabrijela ni imela druge misli in želje kakor: »Proč iz tega pustega kraja, čim preje, tem bolje!«

»Z Bogom, Gabrijela, zdrava bodi in srečnejša se vrni!« Tako se je poslavljala od odhajajoče Gabrijele zvesta Barba.

»Škoda, da je tej deklici tako zgodaj umrla njena dobra mati. Vse drugače bi bila vzrejena in vzlasti sedaj bi pri Bogu iskala pomoči, katere je toliko potrebna,« tako je modrovala Barba, ko je gledala za vlakom, kateri je odpeljal Gabrijelo v daljni svet. Ondi je upala najti Gabrijela svojo zadovoljnost. Revica, ki ni vedela, da človek zadovoljnost nosi seboj. Ni spoznala, da vir njeni nezadovoljnosti tiči v njenem mrzlem, brezvernem srcu!

3. Obup.

Gabrijela je dobila na železnici prav raznovrstno družbo, ki se je kratkočasila z raznimi novicami.

»Ali že veste, da je na Dunaju neki judovski banki kar čez noč zmanjkalo sape? Mnogo ljudij bo tukaj zgubilo svoj denar. Nekateri še prav veliko.

Ravno tukaj berem v listu, da se je vsled velikih izgub neki Blum včeraj vstrelil na Dunaju. Ta mož je namreč izgubil vse svoje imetje, a poleg tega je imel še za druge naložen denar pri tej banki. Tako pišejo listi, da je vzlasti veliko izgubil tudi neki stotnik Vidic.«

Gabrijela, ki je poslušala ta razgovor, vzdihnila je globoko pri tej strašni novici, s katero je zvedela,da je očetov prijatelj zapravil vse njeno premoženje, da je sedaj – beračica na svetu in da nima nikamor iti. Zakaj k Blumovim ne more, ker se je oče usmrtil in ker so vse izgubili.

Obupne misli rojile so Gabrijeli po glavi. Življenje za njo sedaj ni imelo nobene cene. Zakaj denar imeti, veseliti se, vživati, to je bilo pri njej življenje. A kaj hoče sedaj brez denarja na svetu? Kratkočasiti se ne bo mogla, kajti za to treba denarja, druzega na svetu tako ne zna, delo ji je – prenizko, molitev prenespametna.

»Kar je Blum storil, ko je prišel ob vse, to tudi meni kaže storiti.« Ta grozen sklep je zorel v njenem srcu. − Neki mlad mož, ki je sedel blizo nje, zvedel je za vzrok njene obupnosti in jo je skrbno opazoval. Gledal je, kako je nekaj poskušala pri vratih voza, kakor da bi jih hotela odpreti. Nekaterekrati je pogledala tudi skozi okno. »Sedaj smo kmalu na visokem mostu, kaj ne da,« vpraša Gabrijela poleg sebe sedečega gospoda. »Kmalu bomo tam, a takrat bi Vam ne svetoval gledati skozi okno, ker pogled v ta prepad, ki se vidi z mosta, ni prijeten za človeka.«

V tem pa se pripelje vlak na most, in jame bolj počasi voziti. Gabrijela pa v trenutku odpre vrata pri vozu in hoče planiti čez mostovo ograjo v propad. Izvršila bi bila gotovo ta grozen poskus, da je ni pridržal za obleko mladenič, ki je ves čas njeno gibanje natanko opazoval in se mu je zdelo, da ženska namerava nekaj tacega storiti.

Popotniki v vozu so seveda vsi prestrašeni povpraševali, kaj da to pomeni, ko je Gabrijela nezavestna slonela v kotu voza. Pri padcu namreč je omahnila ob steno voza, ko jo je prijei za obleko sosed v vozu ter se pri tem močno poškodovala.

Dolgo časa je bilo potreba, da se je Gabrijela zopet zavedla. Rudečica jo je oblivala po obrazu in naenkrat je bila zopet vsa bleda, znamenje, da je vse vrelo in kipelo v njenem srcu.

»Oh, zakaj že nisem tam doli v globini propada? Čemu sem še na svetu, da ljudje gledajo in – me zasmehujejo kot – samomorilko, ki je hotela vničiti svoje mlado življenje.«

»Nikar tako govoriti, drago dete,« spregovori v bližini neki star redovnik. »Nečem spraševati, kaj te je gnalo v ta neznani propad. Toda, ako veruješ v Boga in veš, da imaš neumrljivo dušo, ako ti je znano, da na onem svetu Bog plačuje, a tudi kaznuje, tedaj nikar ne misli, da bi si bila s tem svojo nesrečo zmanjšala. – Upaj, dete moje, saj tudi nad teboj čuje Oče nebeški in tudi ti imaš prostora dovelj v njegovem božjem Srcu.«

Te prijazne očetovske besede so nekoliko pomirile razburjene valove obupnih strastij, ki so divjali v srcu nesrečne Gabrijele.

»Ah, blagi gospod, ne zamerite mi! Sirota sem na svetu. Mater sem komaj poznala; očeta mi je nedavno vzela bridka smrt in sedaj v vozu sem zvedela, da sem tudi ob vse premoženje, katero je moj oče imel shranjeno pri svojem prijatelju Blumu, o katerem ste govorili, da se je usmrtil, ker je zgubil vse imetje, tudi imetje mojega očeta. Jaz sem sedaj sirota – beračica na svetu. To je zame prehud udarec. Kaj hočem sedaj in kam naj se obrnem?« ...

»Povabim Vas, da pojdete z menoj, dokler se ne pozdravite,« reče ji mladenič, ki jo je rešil smrti.

»Ne, tega ne storim,« reče v svojem napačnem ponosu zadeta Gabrijela, »miloščine nisem vajena prositi, a ne tudi uživati.«

»Dobro,« pravi mladenič, »ako tega nečete, naznanim Vas policiji zaradi poskušenega samomora.«

Tedaj pa se vzdigne razžaljena in prestrašena Gabrijela. »Kaj pravite. Kaj ima policija z menoj?«

»Poskušan samomor je kaznjivo dejanje,« odgovori mladenič.

»Tega ne! Te sramote ne!« vzdihuje Gabrijela. »Rajše grem še z Vami!«

»Le pojdi z blagim mladeničem, ki ti je rešil življenje,« reče redovnik, »in uči se spoznavati važnost našega življenja, okleni se molitve, poprimi se dela in namen življenja, ki ti je sedaj neznosna uganjka, ti bo jasen, prepričala se boš, da ga nimamo dražjega zaklada, kakor je življenje posvečeno delu in molitvi, s katerima si zamoremo pridobiti neskončno srečno večnost.«

4. Srečen konec.

Za Gabrijelo se je pričelo novo življenje v hiši njenega rešitelja, blagega mladeniča. Težko ga je doma že pričakovala njegova skrbna mati; čudila se je, ko je videla, v kaki družbi da je prišel, a ko ji je sin pojasnil, kaj se mu je pripetilo na potu, sprejela je prav prijazno svojo novo hčer ter ji stregla na vse strani, vzlasti ko je spoznala, kako slabo vzgojo je imela v svojih šolarskih letih. – Prijazno solnce vabljivega krščanskega življenja, ki se je razcvitalo v tej blagi družini, svetilo in ogrevalo je tudi mrzlo srce naše Gabrijele. Ker ni hotela, da bi bila nepridoma pri hiši, pomagala je materi pri delu in tudi v cerkev je hodila; začetkoma, ker si ni upala ugovarjati, sčasoma pa je že težko pričakovala nedelje, da si v cerkvi nekoliko olajša svoje srce.

Spoznavala je vedno bolj pravi namen življenja, priljubila si ji je molitev, omililo se ji je delo in v tem je prebila najhujšo preskušnjo svojega življenja, katero je zakrivila njena slaba vzgoja.

Ko si je domač sin nekaj let pozneje izbiral nevesto, ni je imel daleč iskati. Gabrijela mu je bila hvaležna in iz srca vdana; v dveh letih se je popolno spremenila in mati mu je zatrjevala, da si boljše gospodinje ne more želeti, kakor je Gabrijela.

Po poroki pripeljala sta se novoporočenca v mestece K., kjer je nekdaj Gabrijela tako nezadovoljno živela s svojim očetom. Imela je ondi še nekaj svoje oprave, katero ji je še vedno hranila stara Barba.

Tedaj pa se je zdelo, da se je Barba pomladila. Videla je, kako spretno in marljivo Gabrijela sama vravnava svojo opravo; opazila je, da je zjutraj urno šla v cerkev k sv. maši. Tedaj je bila Barba srečna misleč: Gabrijela sedaj rada moli in dela. Sedaj je gotovo srečna. – Gabrijela je videla, kako se Barbi ta sprememba čudna dozdeva, zato ji reče:

»Ti se čudiš, Barba, nad spremembo pri meni. Glej, popravili so dobri ljudje z velikim trudom in z molitvami, kar je zakrivila slaba vzgoja, katere nikomur ne privoščim.«