V nebo iz mračne megle samoten grad stermí,
vojaška groza bivši nekdaj sosedšini,
turobno doli gleda zidovje v jezero;
terdnjave močne stolpi – prah zdaj in sutje so.
V kapelici poderti mertvaški kamen še
lepotijo tri zale, tri modre vijolice.
Sred' ozkega merliša, u sredi tamnih sob,
zagledaš Bogomila in Mete hladni grob.
K nji marsikter je cenjen junakov hodil v vas,
iz ptujega jih vabil lepote njene glas;
al žar ljubezni žive, ki led serca topí,
se ji le smeha vreden, se ji igrača zdí.
Že dolgo v persih vroči ljubezni plam gorí,
skril rad bi ga Bogomil, pa mu mogoče ni;
ker čudna je ljubezni, ljubezni perva moč,
ne vklene je veriga ter ne strahú obroč.
Povedati ji more, odkriti ji sercé,
kako občuti skrivši u persih mu plamté:
Da ona je edina, kar jih je svet rodil,
da sercom serce venec zakona bi ovil.
Pa komaj to izusti, dekle zahrohotá:
„Odgrinjati ni treba, Bogomil! dna sercá,
saj mi je prav očitno povedal tvoj pogled,
da, vitez! u ljubezni si za mé vès unet.“
„Na turških zdaj mejah tam žarí za vero boj,
mi cara meč pridobi! Storivši to, si moj!
Drugači ti prisegam, ne pridi pred očí;
moj perstan, res, se z golo besedo ne dobi“.
Na konja bojevit'ga se verže mlad junak,
če prav ovija vroče serce mu tuge mrak –
saj mu še ena zvezda na nebu up miglja;
orjaškega cesarja damaška sabljica.
Že vabi v boj vojake trobente glasni znam,
ponosno v zraku zvija se vojni oriplam;
za dom in sveto vero se vnema mlada krí,
mogočni Bog pomaga, junaku moč delí.
Po boji smert koraka kakor požrešni zmaj,
že Turk za Turkom pada, že sili trop nazaj;
kar dolg hlačón pridirja, in klevc zasuče meč,
se vzdigne polomesec, za njim vihar dereč.
Pa glej! nad oroslana koj plane mlad junak,
pogumni vitez Bogmil – trepeče za-nj že vsak.
Junak dviguje krepko v imenu božjem dlan,
zabliska ostri meč se, – izhrope oroslan.
Trepet in bleda groza prevzame turški trop,
ker je njih car orjaški pogina merzli rop.
Pa sem ter tje divjajo, povsod podí jih strah,
ker na-nje treska vragov prebritkih sabelj mah.
Meč carski opas'vaje hití domú nazaj,
poklada ga pred Meto za obljubljeni raj,
neusmiljene hinavke serca strupen napúh
je zmage dragi ceni, je mili prošnji glúh.
In mlačno ga pogleda: „Da! srečen si zares!
Še strunam ga osreci, če vnet si za me ves.
Drugači se zaklinjam, ne prid' mi pred očí,
da imaš meč cesarski, to še zadosti ni“.
Se solznega očesa priklone ji junak,
odreče milim strunam, omolkne glas sladak.
Ne toži mili luni več plunkov jasni don,
zastonj ga péti vnema serca goreč nagon.
Le tam pod sivo skalo jezera šum verší,
visoko v zrak valovje serdito se pení.
Na sredi sive skale tri vijolice cvetó,
vijolice prezale dišeče tak sladkó.
In zala zasmehavka junaku besedí:
„Lej doli, kjer ob skali valovje se podí,
cvetó tri zale vijolce za pirni venec res:
Moj ženin jih bo vtergal, če vnet je za me ves“!
Junak unet ljubezni se volji njeni vdá,
prezale vijolce vterže – veselja lesketá:
Pa čuj! mu zaropoče skaline grom in pok,
iz temnega pečovja se čuje – smertni stok.
In jezera valovi se zgrinjajo šumé,
in na okrog vertinci plesaje se verté.
Za njim poskoči Meta na pomoč v jezero,
pa tudi njo valovi na dno potegnejo.
Po jezeru veslaje prepeva ribič mlad –
za goro solnce pada, večerni piše hlad –
in mrežo kviško vleče – pa riba ni bilá,
merliča dva za roke terdo se skup derž'ta.
V kapelici poderti mertvaški kamen še
lepotíjo tri zale, tri modre vijolice;
sred ozkega merliša, u sredi temnih sob
zagledaš – Bogomila in Mete hladni grob.
