Boj na požiravniku
1
urediDihurjeva bajta je imela pet njiv, na največjo je prišlo nekaj okrog dva birna posetve. Kadar so spomladi, ko je mecesen na gori že ozelenel, Dihurjevi začeli z oranjem, so sosedje rekali:
„Pri Dihurjevih že spet zemlja gori!“
Dihurjev svet je ležal na zgneteni grudi ogromnega plazu, ki se je v starih časih udrl visoko na gori in do gole skale vse poplaknil v dolino. Zaradi tega so hiši prav za prav pravili pri Plazovniku, vendar je vsa soseska že od nekdaj uporabljala ime Dihur.
V suhih letih, ako vigredi ni žgal suhi veter in je bilo brez toče, so Dihurjeve njive dajale po navadi štirikratno seme. To je bila že dobra letina. V mokrotnih letih pa so včasih komaj seme vračale. Nekoč je dal oves na njivi „spodnja čeljust" desetkratno seme. Ko je takratni Dihur stresel zadnji, dvaindvajseti biren v predal na pod¬ strešju, je vzdihnil:
„Tako bi nosil vse življenje ..."
Bilo mu je takrat sedemdeset let. Za spomin na tako letino je vsekal v podboj gumna letnico 1876.
Take letine od tistih dob ni bilo nikoli več.
Svet, katerega je obdelovalo že toliko Dihurjevih rodov, da nihče začetka ni pomnil, je bil mokroten, ilovnat. Povsod je silila iz njega sluzasta mokrota, ki se ni dala osušiti. Niže v dolini so vreli na dan številni studenci. Stari ljudje so pravili, da gora na tem mestu stiska vodo iz sebe. Svojevrstna pošast so bile mlakuže, kjer je mokrota posebno močno udarjala na dan. Te mlaktiže so Dihurji imenovali „požiravnike“, menda zaradi tega, ker so požirali, uničevali rast. Požiravniki so se prestavljali po vsem polju. Včasih je tak požeruh deloval na enem mestu nekaj let, posrkal vase s svojimi požrešnimi čeljustmi vso rušo, potem se je pa potuhnil pod zemljo in se nenadoma pojavil kje na drugem koncu in znova začel svoje razdejanje. Včasih je enemu takemu potuhnjencu sledilo več novih požeruhov. Temu so Dihurji rekali:
„Požiravnik se je rodil!"
Dihurjevi so se borili rod za rodom z lakotno, rdečo zemljo, tešili njen glad z gnojem, parali ji nedrja, razbijali grude njenega čela, odpirali žile njenega osrčja in mašili žrela požiravnikov z odpadki, prhovino in kamenjem. Vse zastonj! — Zemlja je ostala vedno enako nenasitna in požrešna, hlastno je goltala gnoj in ga brez sledu posrkavala kakor znoj njihovih rok in čel. Zdelo se je, da se njene lakotne ilovnate čeljusti požrešno stegajo po samem Dihurjevem rodu in srkajo za njegovim mozgom in za njegovo krvjo, zakaj rod za rodom je postajal bolj krmežljav.
Polovica živeža, ki je obstajal iz ovsenega kruha in močnika, so dajali požiravniki, ostalo pa so morali Dihurji pridelati drugod ali pa pristradati. Zategadelj je bilo znano vsem gospodinjam po vsej soseski, da so Dihurji razvpiti rezači ogromnih kosov kruha in da ni priporočljivo, polagati pri malicah premalo načetih hlebov pred nje.
In kakor nalašč je pri Dihurjevih neprestano tekla zibelka. Tudi sedaj je kričalo pri bajti pet malih Dihurjev, čeravno je bila mati Dihurka šele kakih deset let pri hiši. Neki Dihur je napravil zibanje; na vodni pogon od studenca za plotom. Sosedje so trdili, da so bili vsi na ta način zibani Dihurji nekoliko zavaljeni in da se jih ta lastnost še danes trdovratno drži. Ta čudežna naprava je še sedaj pod streho.
Komaj so se mladi Dihurji dobro znebili plenic, so se že razpršili po svetu po raznih pastirskih službah. Po navadi so Dihurji napredovali do volarjev, Dihurke pa do kravaric, le redkokdaj se je pripetilo, da se je kak Dihur priženil na kako bajto ali Dihurka omožila na grunt. Vedelo se je le to, da so Dihurji v daljni žlahti z bogatim kmetom Košuto onstran gore, kjer je nekdaj gospodinjila Dihurjeva strina. Vendar se Košute niso brigali za ito sorodstvo, narobe, celo sramovali so se ga. Dva Dihurjeva strica sta ostala pri rudarjih v Mežici. Nikoli nista prihajala domov, pri bajti pa je nastala legenda o njunem čarobnem, gosposkem življenju.
Ko je imel sedanji Dihur deset let, ga je mati odvedla h kmetu Osojniku pod goro za pastirja. Vso pot mu je slikala izobilje, ki ga tam čaka, potice in pogače, da Dihurček pri slovesu niti solze ni potočil. Toda tam ga je čakalo trdo življenje. Sit je sicer bil, toda napori službe so presegali njegove moči. Cez dan je pasel petnajst glav govedi, zvečer po večerji in skoraj do polnoči pa vole, ki so čez dan delali pri ozimini in po deteljiščih. Zjutraj ob treh pa ga je veliki hlapec Matija že budil k mlačvi.
Pogosto je pastirček zaspal na kupu slame. Tedaj ga je Matija budil s cepcem:
„Ali boš zastonj žri kruh, ti dihur dihurski!"
Nato je zlobno natolceval:
„Pazite na jajca, Dihur je pri hiši!"
Rada ga je imela edino dekla Mica, to pa menda zato, ker sta z materjo včasih skupaj služili.
Dihur dihurski! Nihče drugi mu ni privoščil lepe besede.
Pastirček je požiral solze in tešil zakrknjeno jezo na paši; ko je bil sam z živino, se je privijal k bavhom in jirsom, se grel ob njihovih toplih telesih ali pa ise zatopil v otožne jesenske barve lesov in polj. Včasih pa je pozabil na neprijetne misli, spreletela ga je pastirska prešemost, da je zavriskal čez globel do sosednjih bregov, kjer so pasli drugi pastirji. Zavriskal je dvakrat, trikrat, ko pa je zaželeni odziv izostal, je malodušno umolknil in se skril za grmovje, da bi ga pastirji, ki so ga prezirali, ne opazili.
Včasih so sosedni pastirji kakor obsedeni kričali čez globel:
„O1e, ole-e-e Dihu-u-ur!“
Nekega takega mrhuna je mladi Dihur premikastil pri potoku ob meji. Drugi dan sta ga počakala dva in sta mu vrnila.
Nekega jutra, ko je pri mlačvi zopet zadremal na kupu slame, mu je iberžnik pljusknil žehtar vode na glavo. Dihurček je pravkar sanjal nepopisno sladke sanje o pogačah in o beli posteljici. Popadla ga je jeza in zagnal se je v fantina kakor sršen. Prestregel ga je Matija in ga začel rezati s cepcem, kamor je padlo, dokler mu ga ni iztrgala iz rok dekla Mica.
„Ali ga boš ubil?“
„Kruha si še ne zasluži, tepel bi se pa že!“
Malega Dihurja so skeleli udarci in skelela ga je duša:
„Kaj sem jim storil?"
Silno sovraštvo ga je obšlo do vseh in ko je dekla Mica odšla mlest, je neopaženo izginil s skednja in jo pobrisal proti domu.
„Nočem več služiti. Povedal bom očetu in materi, kako se mi godi, in gotovo bom smel ostati doma. Ali pa me bodo dali drugam!"
Toda čim bliže bajti je prihajal, tem bolj ga je opominjala vest:
„Kaj si storil?"
Na misel so mu prihajale materine besede, ki mu jih je rekla ob slovesu na Osojnikovem dvorišču:
„Lepo priden bodi in potrpi, četudi te kaj trdega zadene. Pri Osojniku boš kruha sit, doma pa vas je še pet."
Sklenil je, da bo na kolenih prosil starše, naj ga ne naženejo nazaj. Ko se je pa približal ob prvem svitanju domači bajti in videl izza plota očeta v odrini za, hlevom sekati steljo, mu je upadel pogum. Ake bi srečal mater, bi bilo vse drugače. Z materjo mora najprej govoriti!
Skobacal se je za plotom po vseh štirih do bajte in prisluhnil. Čul je hlastati plamen na ognjišču, matere pa ni bilo nikjer.
Tedaj se je oglasil v izbi bratec Lekšej:
„Mati bo zvečer prinesla pogače!"
Begunca je spreletela groza — mati je bila na dnini. Kaj storiti? Očetu ni smel pred oči, zato je skrivaj zlezel na podstrešje in se skril med staro šaro v kot, kjer je kljub skeleči skrbi kmalu zaspal in se zbudil šele v mraku. V veži je slišal materin glas. Bil je silno lačen. Ko se je že mislil skobacati po stopnicah is podstrešja, je ma¬ homa zaslišal tudi očetov glas. Stisnil se je nazaj v kot. Nato je slišal, kako so spodaj večerjali, kako sta se Lekšej in sestrica Lenoga prepirala, kdo bo postrgal močnikov pisker, in kako je oče prekinil prepir s tem, da je z žlico oplazil bratca po roki in je ta zavekal. Potem je slišal, kako so se spravili spat, kako je zaropotal zapah vežnih vrat in nato se je bajta zavila v hladni jesenski mir.
Dihurček je z grozo uvidel, da je ob večerjo. Ker je spal čez dan, tiste noči dolgo, dolgo ni mogel zatisniti oči. Prisluškoval je sopenju spečih staršev, bratov in sestric, ki je prihajalo iz izbe, zraven pa je koval načrte za drugi dan. Začelo ga je zebsti; zakopal se je v pleve in cunje in slednjič zaspal.
Zjutraj je najprej počakal, če pojde morda oče z doma na dnino. Toda odšla je mati. Dasiravno je begunca krčevito mučil glad, je vendar zdržal ves dan na podstrešju v nadi, da bo zvečer ujel mater na skrivaj. Toda tudi tisti večer se mu to ni posrečilo. Ro je šla mlest, jo je izpod strehe rahlo skušal priklicati.
„Mati, mati!"
Materi se je zdelo, da sliši pritajen glas; obstala je pred pragom, a tisti hip je prišel sem od hleva oče in jo zmotil. Potem je bilo kakor prejšnji večer, večerja, rožljanje zapaha in nato dihanje spečih ljudi iz izbe.
Naslednje jutro je Dihurčku začelo postajati slabo. Toda s slabostjo nikakor ni hotela utihniti vest ali miniti strah. Proti poldnevu pa ni mogel več prestati in tedaj je odločno vstal, češ, naj se zgodi, kar se hoče, in se odpravil k stopnicam. Tedaj je kakor nalašč prišla mati okrog ogla. Ko jo je poklical, se je najprej skoraj onesvestila, potem pa skrivaj, da bi je oče ne opazil, zlezla na podstrešje.
Mladi Dihurček se je onemogel privil k njej:
„Kruha!“
Ni ga vpraševala, temveč mu je skrivaj prinesla pisker mleka in kos ovsenega kruha.
Potem ji je šele zaupal, da je že tretji dan skrit na podstrešju in da je pobegnil.
„Ali bodo oče hudi?” je bojazljivo povpraševal.
„Silno hudi bodo!"
„Prosite jih vi!"
„Ali bi ne šel nazaj?" ga je vprašala mati prizanesljivo.
„Nazaj ne grem!" je rekel deček trdovratno.
Tri dni ga je mati skrivala na podstrešju in dan na dan odlagala, povedati očetu resnico. Četrti dan pa je Dihur slučajno iskal nekaj na podstrešju in ga prii tej priliki odkril pod cunjami.
Njegove oči so se izprašujoče zavrtale v pastirčka.
„Pobegnil sem!" se je začel izpovedovati mladi Dihur.
Oče ga ni vprašal niti besedice o vzroku, temveč ga je za lase potegnil na dvorišče, mu potegnil hlače na pete in ga začel neusmiljeno mlatiti. Ko je mladi Dihur prenehal vekati in je iz njegovih ust prihajalo le še slabotno grčanje, je iz veže planila Dihurka in z enim sunkom iztrgala otroka iz očetovih rok.
„Mene ubij, če hočeš!“
Do večera je ležal mladi Dihur nezavesten na klopi v veži. Mati ga je močila z vodo, njegovi bratci in sestrice pa so s preplašenimi očmi gledali vanj. Ko je prišel k sebi, je oče trdo ukazal:
„Vstani in pojdi z menoj!“
Mati je molčala. Deček je vedel, kaj to pomeni. Tiho je vstal in se odpravil na pot. Pri lesi se je ozrl nazaj na hišni prag, da bi videl mater, brate in sestrice. Potem se vso pot ni več ozrl.
Bosonogega in gologlavega, kakršen je pobegnil iz službe, je gnal oče nazaj k Osojniku. Pastir je korakal tri korake pred očetom in se tresel od mrzlice. Molčala sta vso pot, šele pri Osojnikovi lesi je oče rekel:
„Ko prideva v hišo, poklekni pred gospodarja ter ga prosi odpuščanja vpričo vseh ljudi!“
Pri Osojniku je bila družina zbrana pri malici.
Pastirčku se je stemnilo pred očmi od jeze in bolečin. Kakor izgubljen je obstal sredi sobe.
„Poklekni!“ je zapovedal oče in ga potisnil na kolena.
Pastirček je pokleknil in sklenil roke kakor k molitvi ter krčevito zaihtel, izpregovoriti pa ni mogel.
„Prosi!“
Med ihtenjem so se slišale pretrgane besede:
“Odpustite mi in vzemite me nazaj, nikoli več ne bom tega storili!“
Nato ga je popadel jok.
Tedaj je vstal Osojnik od mize in rekel:
“Dihur, vedel si, kaj se spodobi! Od nas še nihče ni pobegnil!“ Nato je velika dekla Mica dvignila pastirčka k sebi na stol in ga začela tešiti. Toda pastirček ni mogel jesti in še vedno se je tresel.
Velika dekla Mica je srdito izbruhnila:
“Ali ste zverine ali kaj!“
Dihur je malo posedel na klopi pri peči, ko pa je odhajal, se ni poslovil od sina, temveč je za hip obstal med vrati in hlastno, skoraj proseče rekel:
„Ne zmerjajte ga, ker tega ne prenese! ...“
Vsa izba je vedela, kaj to pomeni, in je molčala.
Od tistih dob je mladega Dihurčka metala božjast.