Boj v Blejskem jezeru

Večkrat so videli ljudje zjutraj zgodaj ali pa tudi zvečer, ko se je stemnilo, skozi Štenge v Bohinj ali iz Bohinja iti velikega moža, ki se je zdel vsakemu nenavaden. V dotiko ni prišel nikdo z njim; zato se je nenavadna prikazen tem bolj čudna zdela vsakemu, kdor jo je videl. Pastirjem in drvarjem je prišla misel, da je to povodnji mož, ki hodi iz Blejskega jezera k svojemu Bohinjskemu tovarišu v gostije. Pravili so, da imata oba vsak v svojem domovji lepo prebivališče, iz čistega stekla je hiša, iz samih krasnih kristalov so stebri vsega poslopja, ki stoji na dnu vode, kamor le malokatero oko more pogledati. Vsega ima družina povodnjega moža obilo in živi prav po kraljevo. Najboljša jedila, najplemenitejše pijače in vsakih veselic je dosti. Zato hodijo povodnjaki drug drugega obiskat, vendar drugi ne smejo iz vode, kot sam mož, ker ta jim ne dovoli.

Bilo je jesenski čas. Šel je iz Bohinja neki kmet zjutraj še pred dnem skozi Štenge v Bled. Zapazil je pred sabo nekoga, ki je tudi šel ravno tem potem kot on. Podvizal se je kmet, da bi došel človeka, ki gre pred njim. Družbo je hotel imeti. Toda čim hitreje je šel, tem bolj naglo je korakal tujec pred njim. Ni ga bilo mogoče dohiteti. Ko sta šla od Bele po cesti, jelo se je daniti, in čim svitleje je postajalo, tem hitreje je šel tujec pred kmetom. Bil je to povodnji mož, ki ga je kmet dobro videl, predno se mu je izgubil izpred oči.

Tam, kjer gre svet doli proti jezeru, zavil je povodnji mož s poti, šel je naravnost proti vodi. — Kmet, ki je hotel videti, kaj bode, in se do dobrega prepričati, ali je to res povodnjak ali ne, stopil je za njim, da je videl dobro na jezero. Tu je obstal. Pokrižal se je in molil, kajti na otoku je zazvonilo dan. Ali ni še odzvonilo, ko je planil povodnjak v vodo in se je izgubil v valovih, ki so se zgrnili čez njega in ga pokrili. Bele pene so se pokazale in so šle na kvišku, kjer se je potopil. Sledile so mu po vrhu vode, da se je videlo in razločiti moglo, kam, na katero stran gre. Šel je proti otoku na vzhodno stran cerkve, kjer je voda najglobokeja.

Kmet je vedno gledal na vodo in opazoval, kdaj se bodo pene izgubile. Ali pogubile so se samo tam, kjer so se najpred pokazale in tako počasi naprej. Pod cerkvijo pa jih ni hotelo zmanjkati. Voda se je zagnala, da so nastali veliki valovi, pljuskalo je jezero kakor srdito in se poganjalo celo na obrežje. Pen je bilo vedno več videti in šumenje, bučanje vode je postajalo vedno mogočneje. Precej dolgo je trpelo in pokazale so se pod cerkvijo krvave pene mesto belih, valovi pa so šli vedno više. Kmet je izbežal, ker spoznal je, da se je boj vnel med povodnjakoma, hud boj; torej ni varno stati na bregu blizu vode, ker se ne ve, kakšen bode konec.

Ves dan je bilo jezero nemirno, valovi so bili tako nenavadni, da se čolnarji niso upali na vodo; vendar so se krvave pene pogubile. Deževati je jelo in lilo je tako, da ni šel izpod strehe, kdor ni moral; studenci celo so pridrli, obnebje je bilo črno, kakor bi se hotelo maščevati in kaznjevati kako hudodelstvo.

Nenavadne prikazni so bile to; nikdar se kaj takega še ni videlo, da bi bilo tako nanagloma nastalo. Nikdo ni vedel, kaj bi to pomeniti imelo.

Kmet je pripovedoval doma, kaj je videl. Star pastir pa je pravil, da nekoliko dni popred, predno je nastalo hudo deževje in črno obnebje, so videli pri jezerih pod Vršacem povodnjega moža iz Bohinjskega jezera. Le redkokrat se je primerilo, da je bil tu gori. In ravno zdaj je odpeljal povodnjak iz Blejskega jezera onemu iz Bohinjskega ženo. Pred ga je večkrat obiskal in zdaj, ko ga ni bilo doma, ga je sosed njegov prekanil in mu ženo vzel.

"Pastirji so v mraku živino pod streho spravili, ko se zasliši strašno tuljenje na jezerskem obrobju pod Savico. To je bilo dan pred dežjem. Groza je bilo ljudi, molili so in prosili, da bi se jim kaj hudega ne primerilo. Živina se je tresla v stajah in strašan je bil glas doli pri vodi, da je vsakega pretresel, kdor ga je slišal. Dolgo v noč se je razlegalo vpitje in tuljenje v skalovju, celo gori proti Savici ga je bilo slišati. Proti polnoči je še le potihnilo, mi pa nismo zaspali, kar nas je bilo pri staneh. Celo psov je bilo groza, da so javkali in se tresli kakor od hudega mraza. Morali smo jih pod streho vzeti. Čuden, neznan večer je bil to in pomnili ga bomo. Dolgo že pasem, ali kaj takega še nisem doživel."

Tako je govoril stari ovčar.

"Pri fužinah so tudi čuli vpitje ponoči, pristavi sosed, "in pravijo, da po polnoči je popolnoma potihnilo, ko se je vlekel hrup ob vodi od jezera doli. Tedaj je torej moral priti povodnjak na sled tatvini in je šel naravnost tja, kjer je sodruga najti mislil. Saj se je kaj takega že slišalo, da si povodnjaki žene odpeljujejo, tako sem od starih, ki jih ni več, čul pripovedovati".

"Tudi se je že prigodilo, da se je kaka lepa kmetska dekla izgubila in je ni bilo več najti. Ako je prišla sama o nesrečnem času na breg k vodi, zgrabil jo je povodnji mož in jo je nesel pod vodo v svoje prebivališče. Pravijo, da se takim ženskam ne godi slabo, da je mož dober z ženo, da ji pripravlja vsega dosti, samo prostosti nima žena več. Le redkokrat se primeri, če se mož posebno zanaša na ženo in ji vse zaupa, da ji dovoli iti obiskat svoje ljudi. Prišla je enkrat ena, ko je bilo preteklo več let, kar se je izgubila; bila je tedaj krasna dekle, prišla je kot resna, vendar pa lepa žena nepričakovana k svojim ljudem. Spoznali bi je ne bili več, ko bi jim ne bila vsega povedala, kdaj in kako se je izgubila. Toda dolgo ni smela ostati pri domačih, ker nesreča bi bila zadela vso družino, ko bi ne bila šla zopet nazaj. Prišel je že o mraku mož po njo in, ko se je branila iti, izgubil se je ali kmalu je bil zopet tu. Ljudje so molili in z blagoslovljeno vodo so ga odgnali. Toda rekel je: "Veš, da imaš otroka, kateremu si ti mati, kakor jaz oče. Ako ostaneš tu, prinesem ti ga polovico, predno se zopet zdani."

To je bilo ženi pregrozovito, rajši se je ločila zopet od svojih, kakor da bi bila otroka deliti pustila. Šla je v povodnje prebivališče. Pravila je ljudem, kakšno je življenje pod vodo in kakšno pohištvo imajo, kako krasno, čarobno pa kako je vendar neznano". Tako je star pastir pripovedoval poslušajočim zbranim.

V Bohinjki so ribiči lovili. Že zgodaj drugo jutro po hudi burji so šli na delo. Mnogo so nalovili in zadovoljni so prišli domov, tako da se je petje čulo iz male lesene koče od vode gori. "Dobro se nam je izplačal trud današnjega dneva", pravi mož svoji ženi, "zahvaliti se moramo Bogu, toliko sva nalovila se sinom, da sva morala na več krajih precej v ribnicah pustiti. Jutri pojdeta Jože in hlapec po žival, da spravimo vse domov in precej odpošljemo. Poslušaj! danes zjutraj, ko sva odhajala, saj veš, tema je še bila, ko sva se poslovila, danes zjutraj nama je skoraj grozo delalo. Ko bi bil človek bojazljiv in babjeveren, gotovo bi se bil bal in križe delal. Ravno za Veliki kamen sva prišla, hodila sva po bližnjicah in zaslišiva strašen ropot in vriš zgoraj na cesti. Ravno kot drdranje voz in peketanje konj, velik hrup se je slišal. Smrečje se je uklanjalo, bukve so se majale, kakor da bi se drevje lomilo. Potres to ni bil. Na cesti pa se mi je zdelo ravno tako živo, kakor kadar peljejo svatje nevesto. Ali držalo se ni poti, šlo je naravnost in naglo je izginilo. Čudne reči so na svetu in čudne moči, ki jih ne poznamo. Ko sva prišla ob šestih popoldan nazaj grede proti domu k mlinarju, mudila sva se nekoliko in govorili smo različnosti. Prašala sva ga, ali je on tudi slišal zjutraj kaj takega kot midva. Pravil nama je, da to ni bilo drugega, kot beg povodnjega moža, ki je peljal svojo ženo domov".

"Res mora to biti, ker tudi tukaj so danes ljudje pravili, kako grozno in burno je bilo včeraj Blejsko jezero; ves dan je bilo nemirno in polno valov kakor bi hotelo izliti se iz svojih prostorov. Rekli so, da je bil jako hud boj v vodi, ki je trajal dolgo časa. Danes proti jutru pa so tudi slišali, kako se je voda zaganjala in prišel je iz jezera povodnji mož z družico ter jo odpeljal proti Bohinju. Čolnarji, ki so se imeli na otok pripeljati, čuli so in videli, kaj se je godilo".

Od tistih časov ni več slišati, da bi se komu prikazal povodnji mož v Štengah; ali okoli Blejskega jezera ga še vidijo ali slišijo, vendar vselej le ponoči. Pride včasih iz vode in zleze celo na kak hlev, kjer sedi in gleda v vodo. Kakor hitro pa se zdani, beži zopet v jezero; tudi kedar bi se imel s kakim človekom sniti na hlevu, krene rajši v stran, in če ne more drugače, puhne naglo v vodo, kjer ga zakrijejo valovi. Pokaže se tudi mladeničem, ki se hodijo ponoči kopat, vendar ne stori nikomur nič žalega. Vidijo ga včasih na vodi ležati, ali bližati se mu ne upajo, ker se jim to nevarno zdi. Pravijo, da bi morebiti človeka utopil, ko bi se predrznil mu preveč na blizu priti v vodi. Moškim pač ni nevaren, vendar se ga je ženskam treba bati. Saj samo zavoljo tega pride iz vode, da bi vzel kako dekle, ko bi mu prišla v pest. Ali luči se boji in se precej umakne in izbeži, ko bi ga hotel kdo z lučjo osvetiti.

Samostal.