Boj z medvedom
| Boj z medvedom Josip Lavtižar |
| |||||||
Bil sem doma na velikonočnih šolskih počitnicah. S planine pod Vršičem sta prišla dva drvarja z razburljivo novico, da sta videla v gozdu medveda. Bil je blizu njiju, stopal minu štorov posekanih semrek in izginil v gošči. Prestrašeno sta gledala za veliko kosmato zverino temnorjave barve, debele glave, kratkih ušes in kratkega rilca.
Še tisti večer je obhodil občinski sluga Jok vso našo vas z županovim ukazom, da mora iti drugo jutro iz vsake hiše en možak na medvedji lov. Orožje naj vzame s seboj kakršnokoli; zadostujeta tudi sekira ali okovana palica, če ni drugega. Snel sem tudi jaz očetovo staro puško s kljuke in šel s tovariši nad medveda. Zunaj vasi nas je občinsko sluga zastal. Bilo nas je 70.
»Danes ga moramo dobiti« - nam je prigovarjal in žvečil tobak. »To pa strogo naročam, naj tisti, ki ga bo streljal, dobro pomeri, ker postane le malo ranjeni medved silno hud in ne prizanese preganjalcu.«
Po potu nam je Jok še veliko drugih reči iz medvedjega življenja pripovedoval, nekaj resničnih, nekaj pa tudi izmišljenih. Jaz sem bil tisto leto že v osmi šoli, toda sem moral kar molčati in poslušati Joka, ki je znal le za silo čitati in pisati.
Pod strmimi stenami Prisanka je razdelil svoje ljudi po štiri in štiri vkup. Odkazal jim je gozd, skozi katerega naj prodirajo vedno višje in spravijo medveda na planino vrh Vršiča. Na Vršiču pa smo čakali kosmatinca tisti, ki smo bili oboroženi s puškami.
Ob dveh popoldne so začeli prihajati k nam na vrh oddelki gonjačev. Izvedeli smo, da sta dva gonjača videla v snegu široke stopinje ter opazila nekaj temnega, ki je izginilo na trentarsko stran, pripadajoči že Goriškemu. Gotovo je bil medved. Vpila sta nekaj časa, da bi opozorila zgoraj stoječe, pa ga ni nobeden videl.
Proti večeru smo se vrnili v Kranjsko Goro. Veliko ljudi nam je prišlo naproti, toda videli so, da smo brez medveda. Tudi Jok ni bil več tako gostobeseden kakor je bil zjutraj.
O tem dogodku je izvedel Špik iz Trente.
Trenta je raztreseno selo onkraj Vršiča na goriški strani, štiri dobre ure od Kranjske Gore. Po skaloviti dolini šumi Soča, ki izvira v Trenti pod Jalovcem. Trenta je po sodbi turistov najlepši kraj, kakršnega si more misliti prijatelj gora. Veličastni snežniki okrožujejo ta nepopisno divni košček zemlje.
Kdo je bil Špik? Mlad, takrat tridesetleten mož, ki se je pisal Anton Tožbar. Hišo je imel poleg trentarske cerkve, zato je opravljal mežnarsko službo. Najbolj ga je veselil lov na divje koze. Poznal je vse steze po ondotnem skalovju ter kot človek jeklenih živcev plezal brez omotice po najbolj opasnih strminah.
O medvedu je sodil takole:
Če so ga Kranjskogorci prepodili s severne strani Prisanka, bo zdaj na južni, to je na naši strani, in ker ga niso dobili Kranjskogorci, ga bom dobil jaz. Ni verjetno, da bi bil šel medved nazaj, ker so ga preveč ostrašili. Najbolj gotovo je ostal v gozdovih nad Trento, kjer ga čaka zdaj moja krogla.
Tako je računal Špik in napravil imeniten načrt. Ni pa iskal velike tovarišije, ki bi ga samo motila. Svojo misel je razodel le sosedu Štruklju, pravtako ustrajnemu lovcu kakor je bil on. Nič nista odlašala temveč takoj odšla na usodno pot vsak z dobro nabito puško in z zadostnim strelivom. Tudi živeža sta vzela s seboj za nekaj dni, ker takega dela nista upala izvršiti tako hitro.
Prvi dan sta gledala bolj po tleh kakor okrog sebe. Dobro sta poznala sled divje koze, toliko lažje bosta spoznala široki sled medvedjih stopal. Hodila sta po peščenem deloma še po zasneženem svetu, ki mu pravijo v Kontah. Na večer prvega dneva sta pa vedela o medvedu toliko kakor zjutraj, ko sta šla od doma. Prenočila sta v skalnati duplini, toda kljub mrazu nista upala narediti ogenj, da bi ne motila kožuharja, ki morebiti ni bil daleč.
Drugo jutro, dan svetega Marka 25. aprila, sta zajtrkovala kruh s slanino in si ugasila žejo pri bližnjem studencu. Slutila sta, da ju čaka usodni dam prve vrste.
Na močvirnatem svetu poleg studenca ju je osupnilo prvo iznenadenje. V luži sta zagledala široke stopinje, ki gotovo niso bile od druge živali kakor od medveda.
»Sva mu že na sledu« - je zašepetal Špik tovarišu.
Ko je izginilo močvirje, sta imela slabši sled. Počasi sta stopala naprej in prišla do gozda. Tukaj ju je čakalo drugo iznenadenje. Pod debelo bukvo je bilo izkpano ležišče, napolnjeno s prstjo in z listjem. Vmes je ležalo nekaj dlake. Najvažnejšo pa je bilo to, da sta opazila v ležišču kup svežih odpadkov, pomešanih s kostmi. Nedvomno dokaz, da je medved tukaj prenočil.
Špik, Špik, bliža se veliki trenotek!
»Smo že vkup« - je govoril Štruklju na uho. »Ti greš zdaj ob robu gozda navzdol tako dolgo, da prideš do konca gošče. Tukaj se obrneš ter hodiš po gozdu sem in tja, da si vedno bliže mene. Mogoče, da medveda polagoma spraviš v mojo bližino. Poglej tisto veliko skalo, ki ni daleč od naju v bregu. Skrit za to skalo bom čakal medveda. Ako je v gozdu, bo šel gotovo proti ležišču, kjer je bil čez noč in lahko bom streljal nanj.
Štrukelj je odšel, Špik pa je stopal v breg in se stisnil za skalo od koder je imel obširen pogled naokrog. Čakal je precej dolgo. Kar začuje med drevjem pokanje suhih vej.
Špik, Špik! Pokaži, da si velik mož.
Zagrmelo je. Medved se je stresel, zdrsnil na tla in tako zarjovel, da je bilo strašno slišati med skalovjem. Kmalu pa je vstal in stopal v gozd nazaj. Špik je v hitrici nabil puško in šel po krvavem sledu za njim. Toda na ovinku sta zadela skupaj, ker se je medved vrnil, ko je zagledal prepad pred seboj. Špik je streljal še enkrat, žal brezuspešno. Pozneje se je izvedelo, da v naglici pri nabijanju puške ni djal krogle vanjo.
Zdaj je stal pred medvedom in zamahnil s puškinim kopitom po medvedovi glavi. Začel se je boj na življenje in smrt. Razkačena zver je bila hitrejša mimu njega. Imela je še toliko moči, da se je postavila na zadnji nogi, s sprednjima nogama objela Špika in mu odtrgala spodnjo čeljust z jezikom vred. To se je zgodilo ob robu prepada.
Tačas je prišel Štrukelj na pomoč. Hotel je streljati, pa ni upal, ker bi bil lahko zadel Špika. Vendar je bil toliko pogumen, da je hotel odgnati medveda. Tu pa se je, čeprav ves oslabljen, zagnal tudi proti Štruklju. Štrukelj je hitro skočil čez skalnato razpoko, medved ga je dosegel z gobcem in mu odgriznil peto na nogi. Potem je začel medved pojemati. Padel je na tla, pihal in tulil ter se končno prevalil po strmini v prepad. Tudi Špiku je izpodrsnilo, prijel je za rušev grm in obvisel na njem. S težavo ga je potegnil Štrukelj na vrh.
Tako se je polovil zadnji medved od tega kraja. Od tistega časa niso videli Trentarji menda nobenega več.
Ranjenca pa sta hodila zelo težko v dolino domov. Dosti huda je bila Štrukljeva rana na nogi, toda malenkostna v primeri s Špikovo poškodbo. Špiku je tekla dolgo časa kri iz obraza. Tovariš mu je rano izpiral z vodo in ovijal z robcem. Težko sta hodila v Trento. Ljudje so ju sprejeli z grozo. Špik ni mogel od te dobe ničveč govoriti, le kak težko umljiv slog je spravil iz sebe. Znal pa je za silo pisati, da so Trentarji pisanja izvedeli, kako se mu je godilo na medvedjem lovu.
Štrukljeva rana na nogi se je kmalu zacelila, drugače pa je bilo s Špikovo. Sprejeli so g v ljubljansko bolnišnico. Zdravniki še niso imeli takega poškodovanca, zato so oskrbeli boljšo postrežbo. Ozdravljen je zapustil bolnišnico, toda spodnje čeljusti in jezika mu ni mogel dati nihče več.
In kako je bilo z medvedom? Trentarji so dobili mrtvega v prepadu. Tehtal je blizu 200 kilogramov. Krogla mu je šla ob vratu med pleča. Meso so si razdelili domačini med seboj, koža pa je donesla Špiku precej dobička. Kazal jo je ljudem po raznih krajih. Radi so jo ogledovali in mu dajali podporo v denarju ali v blagu. Potem jo je kupil grof Coronini in jo oddal muzeju v Gorici.
Špik je živel po tem dogodku še trideset let. Obraz je imel pod očmi vedno zavezan z robcem. Pokazal ga je le takrat, kadar je jedel ali pil. Uživati pa je mogel le tekočine. Z eno roko je potisnil livo v požiralnik, z drugo roko pa vlival tekočo hrano v sebe. Govoriti pa ni mogel, temveč je kazal le z znamenj, kaj želi.
Kakor je bilo njegovo življenje nenavadno, tako nenavadna je bila tudi njegova smrt. Ko sta leta 1900 s sinom podirala smreke, je padlo eno deblo na Špika in ga ubilo. Dočakal je 61 let.
Če prideš kdaj v Trento, obišči na tamošnjem pokopališču grob junaka, ki se je boril z medvedom.