Bolezen (Gregor Koritnik)
| Bolezen. Fantazija. Gregor Koritnik |
| |||||||||||||
Bilo je v onih žalostnih časih, ko je bil prvi človek pahnjen iz zemeljskega raja, kjer je užival sladki mir in
zadovoljnost.
Pripekalo je južno solnce in razgreta, zasoparjena zemlja je izdihovala iz svojih grudi toplo, težkotrudno sapo tako, da je Adam ves oznojen pustil delo in se vlegel v hladno senco širokovejnate palme, da se malce odpočije od mukotrpnega napora. Vlegel se je podolgem, podložil roke pod glavo in gledal s širokoodprtimi očmi v ažurno nebo nad seboj. Zamislil se je in mislil je čudne misli takrat prvi zemljan.
Vržen je bil iz rajskega vrta, kjer je imel vsega v izobilju in užival s svojo mlado družico Evo vse sladkosti rajskega življenja ... Kakor kralj in kraljica sta stopala po svojem krasnem kraljestvu, nobene skrbi in brige nista čutili njuni mladi srci. Vse ju je spoštovalo in se jima klanjalo. Zveri so se zbrale okoli njiju, čisto krotke in vdane in rosne bujno razcvele rože ob rajskem studencu so pohlevno sklanjale svoje nedolžne kelihe, kadar sta stopala mimo njih ... Vse v raju se je kopalo v sreči in blaženstvu. Večna lepota ju je zaslanjala tako, da niti vedela nista, kaj je grdo. Vse kar sta videla je bilo lepo in mlado. Ali pozneje se je dogodila nesreča. Hudobna kača je bila zavidna njuni sreči in zadovoljnosti in posegla je vmes s svojim satanskim jezikom ... Zapeljala ju je v greh. Okusila sta prepovedani sad in s tem zaslužila ostro kazen. Bog je poslal strogega keruba, kateri je zavihtel nad njima svoj goreči meč in ju zapodil iz rajskega vrta. In takrat so se jima odprle oči. Zagledala sta pred seboj žalostno bodočnost, polno grenkih solz in trpljenja. Stopila sta v drugi svet, zemlja solz se je razgrnila pred njima, zarastla s trnjem in osatom ...
Adam je ležal nepremično v hladni senci in premišljeval o svoji žalostni usodi. Obsojen je bil na dosmrtno kazen in sam se ni skoraj zavedel zakaj. Kača mu je stala pred očmi, škripal je z zobmi in stiskal pesti ... Zakaj je bila ustvarjena tudi kača, zakaj ni bilo vse dobro in lepo kakor je bilo nekoč ... Ubil bi kačo, zdrobil bi ji glavo.
In ko je Adam tako mislil in gledal z jeznimi očmi pod nebo, zašumela je visoka trava kraj njegove glave in lahni koraki so ga predramili iz neveselih sanj. Mislil je, da je prišla Eva, da se nasloni malo na njegove prsi in se odpočije za hip v prijetnem hladu palmovega drevesa. Dvignil je glavo in se ozrl. Ali kako se je preplašil, ko je namesto Eve zagledal pred seboj visoko, suho žensko z udrtimi očmi in koščenimi in izsušenimi rokami, na katerih so se poznale plave, starikave žile ...
Obstrmel je in gledal vanjo z izbuljenimi očmi. Ona grda žena se je pa smehljala na videz prijazno in ustnice so se ji zaokrožile v nerodni posiljen nasmeh. „Kaj me gledaš tako plašno, ti borni človek? Prišla sem, da ti odkrijem malo tajnosti življenja. Ti sicer živiš, ali življenja ne poznaš, ker ga pa moraš prej ali slej poznati, sem prišla, da ti malo odkrijem, da ne boš še bolj plašno gledal, kadar se ti bo v poznejšem življenju pripetila kakšna nezgoda." Debelo je gledal Adam čudno neznanko in zbal se je njenih besed ... Kaj bi neki rada od mene? Morda me bo zopet kakšna nesreča iznenadila? Žena je grda kakor kača ...
Neznanka se je usedla poleg njega in Adam jo je vprašal, tresoč se od strahu in iznenađenja:
"Kdo si ti, neznana žena? Še nikoli te nisem videl in ne vedel, da je razen mene in Eve še kakšno z govorom in razumom obdarjeno bitje na svetu ..."
Žena pa se je podprla z rokami in govorila:
"Ime mi je Bolezen. Ker pa ti sploh ne moreš razumeti in pojmiti mojega bitja, obrazložim ti ga v kratkem in se ti odkrijem ... Še nikdar me nisi videl in slutil, da prebivam na zemlji. Jaz sem pa vedela zate, prej nego si bil na svetu in naprej sem videla tvoje nesrečno življenje ... Prej nego so drevesa pognala iz plodnih grudi matere zemlje, prej nego je solnce obsijalo to neizmerno telo vesoljnega stvarstva, sem bila jaz. Bila sem v gorečem kaosu plamtečih solnc, v hladnih vodah vsesplošnega morja; bila sem že v semenu, iz katerega je pognalo zelenje, trave in drevesa. Bila sem odkrita v semenu, katero je bilo vsejano, da se iz njega izloči kal življenju in človeku kakor si ti ... In kjer sem bila jaz, so atomi plašno drhteli in se umikali od mene; bali so se me kakor se me ti zdaj bojiš. Jaz sem bila pa v svesti svoje moči in gospodstva in nisem se mogla in hotela odstraniti in izogniti. Vgrizla sem se v one plašne, drobne delčke in ostala sem v njih in živela bom v njih do njihove smrti. In kjer sem jaz, tam je strah in trepet. Moje življenje je večno, moje delovanje je brezobzirno, neizprosno, uničujoče ... Strah in grozo bo vzbujalo moje ime, dokler bo na svetu življenje, dokler bodo živa bitja lazila po neizmernih prostorih vseprostranega stvarstva ...
Moje ime je Bolezen. "
Adam je strmel v neznanko ves začuden in preplašen. Meril jo je nemirno od vrha do tal in jo vprašal: "In zakaj si na svetu, hudobna žena? Kdo te je ustvaril? Kdo ti je dal oblast, da groziš tako ošabno celemu svetu v pogin in propast ..."
In govorila je Bolezen: "Prišel bi pred milijoni let, ko še ni bilo na svetu živega bitja, ko je še vesoljnost odeval temni plašč večne noči ... Prišel bi takrat in zavpil v oni mrtvospeči kaos: "Kdo te je ustvaril, zakaj si tu?" In ne bi dobil odgovora. In ako bi vprašal potem, ko je solnce vzplamtelo na visokem nebu in vzkliknil: "Kdo te je prižgal, ti velika luč, kdo ti je dal moč, da svetiš svojevoljno in ogrevaš te velike svetove. Nič ti ne bi odgovorilo. Solnce bi sijalo kakor prej in ti bi ostal brez odgovora v veliki, nedosežni uganki ... Jaz pa sem že bila takrat in slišala bi tvoj vprašujoč klic, ali odgovora ti ne bi dala. Jaz sem brezobzirna in svojevoljna. Moje življenje je večno in nima vzroka izven sebe ...
Poslušaj me in ohrani v srcu moje besede.
Bilo je nekdaj pred davnimi, davnimi dobami. Takrat še ni bilo zemlje in solnce še ni gorelo na nebu. Vse kar vidiš sedaj okrog sebe, je bilo takrat razredčeno v obliki megle, ki je napolnjevala vsemir. Te megle so bile povsod; tu, kjer zdaj stoji zemlja, gori, kjer vidiš solnce in zvezde. Nikjer ni bilo drugega kakor prozirne meglene tančice. Jaz sem pa živela že takrat. Bila sem oslabljena v onih tankih plasteh, napolnjevala sem z njimi vred vse te neizmerne prostore vesoljnosti in vedela sem, kaj se bo s tem dalje godilo. Videla sem, kako se one megle zgoščujejo, kako postajajo svetovi, zemlje in morja - kako poganja zemlja kali, kako se rodi življenje. Videla sem takrat tebe. Izvil si se iz toplih grudi matere zemlje in stopil v raj. Lepo ti je bilo v njem in kamorkoli si pogledal, si videl povsod večno lepoto in dobroto. Bog je govoril le s teboj ... Ti si bil takrat še mlad in neizkušen. Gledal si, pa nisi razumel. Čudil si se in hvalil Stvarnika ... Jaz sem te videla in smilil si se mi zaradi svoje naivnosti ... Videla sem, kako britko boš enkrat razočaran ... In ko si okusil prepovedani sad, so se ti odprle oči ... Zagledal si pred seboj zemljo, kjer raste trnje in osat videl bi svojo večno obsodbo ... Jaz sem že bila takrat v tebi: obujal si kes za storjeni greh in ta kes sem bila jaz ... Plakal si grenke solze in namakal z njimi trdo zasluženi kruh. Te solze in ta kruh sem bila jaz ... Jaz sem bila v tebi že takrat, v duši in telesu tvojem sem bila. Vse, kar si žalostnega mislil, vse kar si mučnega pretrpel, vse sem bila jaz in vendar me nisi nikdar videl, ne poznal. Moje ime je Bolezen in moje življenje je večno ..."
Adam je z odprtimi ustmi poslušal čudne besede in ni jih razumel. Gledal je nepremakljiv v Bolezen, ki je govorila dalje mirno in monotono: "Tvoje življenje bo kratko in vendar me boš moral večkrat z jeznimi očmi gledati pred svojimi vrati. Kadar se mi bo zdelo, te bom obiskala. Prinesla ti bom pa v hišo vsakikrat jok in trepet ... Moji poseti so trdi in težki. In ko boš umrl, zapustil boš potomce, ljudi, kakor si ti ... Jaz jih bom rodila in jih spremljala do groba. In kadar se mi bo zdelo, spustila bom svojo težko roko na nje in jih mučila; jaz sem svojevoljna, brezobzirna, kruta ..."
Prestrašen se je ozrl Adam proti nebu, poklical bi na pomoč večno Pravico, a glas mu je zamrl v ustih, srepo je pogledal v obraz svoji sosedi in trepetal je po celem telesu. Kaj bi storil? Čutil je, kako je slab, a njegova soseda je nadaljevala svoj čudni, grozeči govor: "Mnogo zaroda boš zapustil, ti nesrečni človek. Celi narodi bodo vstali iz tvojega semena, kakor jata ptic se bodo razkropili po celi zemlji. Bogati bodo in mogočni. Jaz bom pa ostala pri njih vedno, neizprosno ... Rajali bodo in živeli razkošno pomlad življenja, veselili se bodo, ljubili in prepevali; jaz bom pa prišla v nevidnih atomih k njim, okužila jim bom zrak, razdejala jim bom sijajne hramove sreče in zadovoljnosti. Bolni jok bo napolnil zemljo, reke solz bodo iztočile ljudske oči, milijon prošenj bo izkipelo iz zbeganih src; jaz bom pa vršila dalje svojo neizprosno nalogo. Padali bodo hramovi sreče, kopale se bodo globoke, črne jame in polnile se bodo z mrtvimi telesi. Jaz bom pa hodila preko svežih grobov, smejala se bom in izpolnjevala naprej svoj namen ... Moj namen je smrt in propast ..."
Nato je bolezen obmolknila in se ozrla proti zapadu, kjer je solnce tonilo v krvavem morju in poljubljalo z bledimi trakovi Adamov preplašeni obraz. Nekaj neizrečeno težkega in žalostnega je bilo v onem večeru in Adam je vzdihnil globoko iz srca in iz oči sta mu kanili dve svetli, debeli solzi kakor znoj ... Pogledal je okoli sebe ali čudne žene ni bilo nikjer.
Vstal je in stopil izpod drevesa. Takrat je pa v votlini, kjer je stanoval, nekaj žalostnega zaihtelo in slišalo se je bolno stokanje. "Eva se je preplašila grde žene," si je mislil Adam in skočil v votlino. Tam je pa ležala Eva vsa bleda in onesveščena ... Kraj nje pa je nekaj bolno cvililo in stokalo ... Ves iz sebe je stopil blizu; preiskal je mesto in je našel otroka ...
Zavzet je držal Adam na rokah drobno dete, božal ga je in mislil besede, ki mu jih je govorila Bolezen popoldne v hladni senci palmovega drevesa: "In ko boš umrl, zapustil boš potomce - ljudi, kakor si ti ... Jaz jih bom rodila in jih spremljala do groba ..."
Razjokal se je in poljubil dete, ki je venomer cvililo in zijalo in s solznimi očmi je gledal Evo, ki je ležala na tleh, vsa bleda in onesveščena ...