Bolezen profesorja Omahna
| Bolezen profesorja Omahna Valentin Korun |
| |||||||||||||
Spisal dr. Korun.
Lala je pel in žvižgal fifi profesor Karel Omahen, kadar se je, kakor je bila njegova navada, sprehajal po samotnih potih tivolskega gozda. Lala je pel in švrkal s palico po obpotnem grmičevju. Tupatam je postal, se ozrl po zelenju in s polnim požirkom vase potegnil aromatičen vzduh jelovine. Potem pa je zopet nadaljeval svojo pot ter prepeval lala ali pa žvižgal fifi. Mislil pa ni nič in bil je zadovoljen.
Modroval je takole: »Karel, če hočeš kaj imeti od prostega časa, moraš biti popolnoma prost, telesno in duševno. Niti spominov ne jemlji s seboj na sprehode, zlasti ne neprijetnih. Naj le ostanejo doma ali kjerkoli! Čemu bi vlačil za sabo še to nepotrebno prtljago?«
Tako si je mislil Omahen in obneslo se mu je to modrovanje. Lala je prepeval in si žvižgal fifi ter se veselil življenja. Pa zakaj bi se ne? Služba toliko nese, da samcat lagotno živi; več pa ne rabi. Da ga pa glavobolje ne muči, za to že skrbi. Če ima rešiti kak težji pedagoški problem, si pač tako uravna, da ne prihaja preveč mišljenja naenkrat. In srce? No, smešno! Saj so njegova leta že v sredi med tretjo in četrto desetko in tako je umevno, da je boleznim, ki jih, kakor pravijo, povzroča srce, že zdavnaj odrastel.
Sicer ne, da bi ne videl rad ženskih. Tega ni mogel trditi. Še prav rad jih je imel. Toda rad jih je imel samo tako in toliko, da pri tem njegovem radoimenju srce ni imelo nič opravila. In tako je ostal neoženjen ter je brezskrbno prepeval lala in žvižgal fifi, pa se o skrbeh tožečim zakonskim možem škodoželjno nasmihal:
»Hahaha! Prav vam je, bebci! Zakaj ste pa šli in si obtovorili hrbet? Kdo vas je silil? Jaz že ne in kdo drugi tudi ne. Sami ste hiteli pod jarem. Pa še kako se vam je mudilo! Kar strpeti niste mogli. Sedaj pa le tovorite, norci! Potem si pa še navlečete tiste drobnjadi, ki ji pravite deca! Pa še koliko! Kakor da bi šlo za stavo. Čemu pa? Zdrava pamet, ko bi jo imeli, bi vam bila povedala, da se z otroki breme obteži. Saj pravim! Prav kakor da bi bil na vas mislil tisti modri Rimljan, ko je pisal: »Kar v sužnjost drve.« No, zdaj pa imate: Jaz prepevam lala in žvižgam fifi v kratkočasje samemu sebi, vi pa, da zazibljete v spanje svojo kričavo deco.«
Tako sakriležno je govoril o zakonu profesor Karel Omahen, tako sakriležno o njega svetih dolžnostih ter njih neizogibnih nasledkih. Seve, ker je v svoji samski prešernosti mislil, da je on z nasrčnim oklepom zavarovan proti tisti edinopravi ljubezni, ki vodi po zložni, z drobnim peskom posuti poti sladkostim zakona naravnost v mehki naročaj.
Toda z nasrčnim oklepom ni bil zavarovan, o tem se je motil. Le samoljuben je bil in previden. Zato se je pa tudi snoči tako dolgo pomišljal, predno se je odločil, da je šel k trgovcu Peharju na domačo veselico.
Vendar pa mu ni bilo čisto nič žal, da se je je udeležil. Ravno nasprotno. Prav ljubo mu je bilo snoči in danes. Saj se je zabaval izborno. Še celo plesal je pridno, čeprav je bil menil, da je nad takimi otročarijami, kakor je ples, že sklenil svoje račune. No, pa s Peharjevo Maro plesati je res tudi veselje. Ne bil bi si mislil, da se ta drobni otročaj tako dobro razume na plese. Tako se lahkotno vrti, kakor vrtalka in fino, da ti je prava radost, ko jo k sebi priviješ sukaje se z njo po dvorani.
Pa o plesu bi še ne rekel toliko; saj znajo plesati tudi druge. Vendar tako milobnih pogledov pa nima kmalu katera. Gotovo, da ne. Ko je v Omahna uprla svoji plavi očesci, mu je kar gorko postajalo okrog srca. Potem pa, kako ti čebeče! Šaljivo in resno, kakor nanese, vendar pa ljubko tako, da bi jo poslušal naprej in naprej. Prav res, tale Peharjeva Mara bi pa že bila v stanu zmotiti glavo in razruti srce tudi treznemu možu. Se pravi, marsikateremu. Njemu pa ne. Se ni bati. Za to je profesor Karel Omahen prestar in premoder.
Ali ni smešno, kakšne nazore ima njegov prijatelj, zdravnik dr. Znojilšek! Misli, da je to že ljubezen, če Omahen nekoliko več občuje z eno ko z drugo. Sicer se je pa hotel itak samo pošaliti, ko je podražil snoči njega in Maro. Poznati je treba tega Znojilška. Ljudi v zadrego pripravljati, to je njegova zabava. — Kako je že bilo? Kako! Promenirala sta Omahen in Mara. Ona je čebetala, on jo poslušal. Poslušal jo je; toda kaj mu je pravila, bi pa danes ne mogel povedati, ker je bil nekam raztresen. In ko sta tako promenirala viseča drug ob drugega roki, stopi pred njiju dr. Znojilšek in s prstom kažoč proti onemu delu dvorane, ki je bil umetno prirejen v nekak cvetličnjak:
»Le pazita!« pravi. »Nocoj je na vaju pomeril. Sicer se mi pa zdi, da je moje svarilo prepozno. Kakor se vidi, že tičita njegovi puščici v vaju.«
Nato pa je odšel hudomušno smeje se, pripravivši v zadrego Omahna in Maro. Ona je povesila oči in zardela, on se je pa ponovno ozrl tja proti cvetlicam, med katerimi skrit se je nahajal Amorjev kip iz mramorja izklesan. Široko razkoračen je stal poniglavi božec, v ročici držeč lok slonokoščeni. Svilena tetiva je bila močno napeta, ob njo pa je tiščal ostro puščico, v sladki strup namočeno, ter preže na nov plen je iz svoje cvetlične zasede meril z njo po plesni dvorani.
In kadarkoli se je Omahen ozrl, vsikdar se mu je zdelo, da je ost puščice obrnjena prav proti njemu. Pa se ni motil. Ko bi imel božanske oči, kak strašen prizor! Videl bi bil, kako je puščica najprej prodrla mehko srčece Mari, iz rane pa ji je kapljala rdeče krvce kaplja za kapljo. Potem pa bi bil videl, da je božec s smehom na ustnah vzel iz zlatega tulca najmočnejšo in najbolj ostasto, kar jih je hranil, in ki je imela grozno zakrivljeno kljuko. In ko jo je dolgo namakal v srebrni skodeli, polni sladkega strupa, jo je z največjo močjo zalučal proti zakrknjenim prsim samca Omahna, da se mu je globoko zadrla v srce. Takoj se je ulil iz njega curek krvi, s krvjo pa se je strup pomešal ter se razlival po celem telesu.
Seve, tega groznega klanja, ker ni imel božanskih oči, Omahen ni videl; videl ga ni, pa hudo je občutil njega učinek. Neka skeleča sladkost mu je začela razjedati drobje, njegovega bitja se je polaščal nemir in ginevala mu je samska brezskrbnost.
In ko se je naslednjega dne sprehajal po tivolskem gozdu, se mu prav nič ni ljubilo, da bi prepeval lala ali žvižgal fifi po svoji stari navadi. Čisto druge reči so mu vršele po glavi. Kar tja v Peharjev salon so mu silile misli, v Peharjev salon k Peharjevi Mari. Ravno tako, kakor vešče okrog luči, so se vrtele okrog njenega cvetočega obrazka, njenih plavih oči in rožnatih ustec.
Pridružile pa so se jim tudi skrbi, katerih Omahen do današnjega dne ni niti poznal. Skrbelo ga je, kako je kaj plesal; ali se je vedel tako, da je bilo prav in spodobno, in ali ni bil kaj neroden; potem pa, je li bil okusno opravljen, se mu li je frak dobro prilegel in ali je med plesom klak dovolj elegantno držal v roki. In pri tem je, ne da bi se bil zavedal smešnosti svojega ravnanja, z očmi sam sebe premeril prazno motreč, kako se mu prilega površnik in ali imajo čevlji moderno fasono. Tako neumnovažno se mu je danes zdelo vse to, da bi se bil krohotom smejal sam sebi že Karel Omahen, kamoli učeni profesor Omahen, ko bi mu v srcu ne tičala otrovana puščica.
Pa Amorjev strup je učinkoval z naglim uspehom. To je bilo videti iz celega njegovega razpoloženja. Zakaj živo so ga zanimali danes prizori, za katere je imel, če jih je sploh bil opazil, v prejšnjih časih samo banalen usmev.
Tam na veji starega gabra je videl parček divjih golobov. Bila sta on in pa ona. Samec se je kakor zamaknjen vrtel, z repkom mahljal in zaljubljeno grulil, samica pa mu je nastavljala kljunček, tleskajoč ob telesce z napol razprtimi perutmi. Zagrlivši se sta pa zletela z vejice na tla, pobrala mehko suhljad ter jo nesla na rogovilasto vejo na gabru, kjer sta si gnezdece pletla. In to je šlo neutrudno naprej. Zagrlila sta se, potem sta pa zopet pohitela na delo.
»Ljubko je to,« si je mislil Karel Omahen. »Pa že naprej skrbita za posteljico mlademu zarodu, dobro vedoč, da njuna ljubezen ne ostane neplodna.«
Tako je sam pri sebi govoril opazujoč to zaljubljeno ptičjo dvojico, pa mehko mu je bilo v duši, da je sentimentalen postajal, sentimentalen on, ki je štel že vendar precej nad trideset zim in spomladi. In bliskoma, ne da bi bil vedel kdaj in kako, mu je švignila misel od golobčkov na gabrovi veji čez vrhove dreves in slemena poslopij naravnost v mesto ter se ustavila v Peharjevem salonu. In gnezdice, to mu je šele vzbujalo nenavadne predstave! Spomnilo ga je nečesa, na kar že leta in leta ni mislil, spomnilo je zakrknjega samca — čujte! — zibelke.
In ko je šel dalje po poti, ves vase zamišljen, mu pride nasproti tovariš profesor Stanonik s svojo družino, štejočo njega, gospo in triletnega sinčka. »Oh ta Stanonik! Kakor otrok je! Tako se s sinčkom igra. Meče mu žogo, teka za njim, se smeje in šali. Sinček pa skače, se mu ovija okrog nog in ga vleče za brado. Smešno in malodostojno za profesorja bi se bilo zdelo Omahnu tako početje včeraj; danes pa ne, ampak čisto naravno in prijazno. Če oče ne bo imel s sinkom veselja, kdo ga pa imej!« si je mislil na tihem.
Pa kako je Stanonikova gospa častitljiva in lepa! Tako se mu še nikdar ni zdela. Počasi hodi za možem in sinkom, med tem ko ji dvojna sreča odseva z obraza, sreča zakonske žene in materina sreča. Seve, ona ne more z njima igrati, ko bi tudi hotela; treba ji je nase paziti, ker nosi dete pod srcem. Nelepe in mesene so bile misli, ki so drugikrat vstajale v Omahnu, kadar je videl žensko v blagoslovljenem stanju. Danes pa je čutil neko posebno spoštovanje do Stanonikove gospe, kakor še nikdar poprej. In duška je dal temu svojemu čuvstvu, da se ji je priklonil nenavadno globoko, pa tudi Stanoniku se je prijazno nasmejal in sinčka je pogladil po laskih. Ko se je pa mimo prišedši nazaj ozrl po srečni družini, porajalo se mu je v srce nekaj takega kakor zavist, da si sicer ni bila njegova lastnost, da bi bil kdaj koga zavidal.
Pa danes je že bilo tako, da bi bilo težko spoznati “starega” Omahna. Ves drugačen je bil, včerajšnjemu malo podoben. Kaj še, da bi bil tiste razposajene volje kakor navadno, ampak pošteno siten je bil in zlovoljen. Iz zavisti, ki jo je naenkrat občutil do Stanonikove zakonske sreče, mu je vzklila nezadovoljnost z dosedanjim samskim življenjem. Uverjal se je, da nima prave postrežbe ne doma ne v gostilni; sentimentalno je tožil, da ga nihče nikoli ne vpraša, ali si česa želi in kako se počuti; in čudil se je, da še nima bolj pokvarjenega želodca, ko mora vendar tako slabo hrano uživati po zakajenih krčmah. »Kakšno življenje je to. Vsak pes ima boljše!« je vzkliknil, ko mu je zlovoljnost vzkipela do vrha.
Ravno takrat pa, ko se je tako hudoval nad tujo postrežbo, gostilniško hrano in bogsigavedi nad čim vsem, mu pride nasproti dr. Znojilšek.
»Kaki počutki, profesor? Ali si se dobro naspal po snočnji soareji?« vpraša Omahna.
Ta pa čemerno: »Tako, tako. Nič dobro mi ni. Duši me nekaj tu notri.«
Na kar ga Znojilšek važno potiplje za žilo, potem pa sumljivo z glavo zmaje ter pravi: »Bolan si, prijatelj! Hudo bolan, in sicer na srcu. Prav snoči si se nalezel bakcilov. Saj sem te svaril, pa mi nisi verjel. Hu! in kakšnih bakcilov si se nalezel! Povem ti, ti bakcili so od vraga, kadar se zarijejo v človeški organizem. Ne odpraviš jih z nobeno miksturo, nobeno masažo. Zato pa ne išči zdravil po lekarnah in zdravja po kopališčih. Škoda denarja! Zanj si kupi rajši široko zakonsko postelj, čez leto in dan si pa steši zibelko. Seve, prej je pa treba, da stopiš v zakon. Moja zdravniška častna beseda, da je to edina, pa — hvala bodi bogu! — tudi gotova pomoč zoper te vrste bolezni. Pa kmalu ga skleni, in sicer ... Pa kaj ti bi pravil, s kom naj ga skleneš? Saj ti bolezen sama daje čutiti. Vedi pa, da tudi Mara boleha na tej hudimasti kugi. Ravnokar prihajam od nje priporočivši ji isto zdravilo ko tebi. Zdravilni proces je pa tale, poslušaj: Tvoji bakcili bodo imunizirali njo, njeni pa tebe, in zopet bosta zdrava.«
To izgovorivši pa je naglo odšel rekoč, da se mu mudi k nekemu bolniku v Šiško.
In prav je, da je odšel. Če ne, bi se bil profesor Omahen vkljub svojemu dostojanstvu spozabil, da bi bil javno pred sprehajajočim občinstvom objel in poljubil bradatega Znojilška. Tako neznansko se je vzradostil, ko je slišal ime medikamenta in izvedel o načinu zdravljenja. Zato je pa tudi takoj sklenil, da se hoče čisto natančno ravnati po njegovem nasvetu. Seve, kaj je pa tudi drugega hotel, ko mu je Amorjeva puščica tičala globoko v drobju, njen strup pa razkrajal mozeg in kri!
Ko bi pa imel profesor Karel Omahen toliko božanstva v srcu, kolikor ima učenosti v glavi, bi bil pri tej priči videl silno smešen prizor. Tam ob potu za rožnatim grmom je stal razkoračen poniglavi božec. Z ročicama je strgal Omahnu korenjček, pa se tako hehetal, da je bil ves solzen od smeha; škodoželjno se je hehetal, ker se mu je zdelo dobro in koristno, da je zavdal smrtni udarec razuzdanemu samskemu življenju prešernega in zakrknjega samca.