Bolna duša
| Bolna duša Franjo Strah |
| |||||||||||||
Mislim, da je bilo v septembru. Tisto leto smo že videli nebroj prireditev, pa nas že ni kaj prida vleklo. Šli pa smo le. Peš, s kolesi — kakor je kdo mogel. Zakaj sv. Rok je čudno vabljiv in kadar njegov zvon pošlje glas preko polj, človeka objame nehote hrepenenje po njegovi bližini. Čudovito se sveti njegov zvonik v solncu, kadar ga pogledaš iz naše vasi v opoldanskih urah.
Naših deklet je bilo nenavadno mnogo. Telovadile so, potem smo pa posedali za mizami v hladu in senci; pogovori ob takih prilikah so posebno prijetni. Pa kaj jaz vem, kaj mi je tisti dan bilo, da nisem bil za nobeno pametno besedo. Včasih je človek že tak ...
Sedel sem sam vase zatopljen in mimo mene je šlo življenje; kakor nit se je odvijalo ... Skoraj se je zmračilo.
»Pojdimo, dekleta!«
»Ali že —?«
»Čas je!«
Kati se je dvignila izza mize. Kakor okrog matere so se zbrale sestre ob nji, svoji predsednici.
»No, Pavla —!«
»Jaz še ne grem!«
»Kako, da ne greš. Vse skupaj pojdemo, kakor smo skupaj prišle.«
Pavla se je upirala in ni hotela. Čakale so jo, ona pa se je obrnila od njih, zagledala se vstran in strmela nekam v daljavo, kakor v sanjah ... Še so ji ponudile roko in besedo, pa ji niso uklonile trme.
»Pavla ...!«
Nič.
Preko polja vodi pot domov, mimo ozar in samotnih hrušek, po vijugastih kolovozih. Mimo kozolcev hite dekleta in mimo cvetočih ajd, sivih in črnih.
Težko je voziti s kolesom po tisti poti. Kamenju se je treba izogibati na osušenemu blatu, ki ovira vožnjo in človeka skoro vrže iz ravnotežja. Zato vozim počasi in že daleč v polju tam ob hrastovem gozdičku dohitim Kati.
Kati stopa zadnja, deset korakov za drugimi, sama. Stopil sem s kolesa in se čudil. Saj ni nikoli sama hodila, okrog nje in na nji je bil vedno smeh. Zakaj torej nocoj?
Ne spomnim se, kako sem pogovor začel, le to vem, da ji je že ob prvem nagovoru privrelo težko in bolno:
»Pusti me!«
Tedaj sem jo šele pogledal v obraz, v tiste velike, sive oči in tedaj sem videl, da so te oči jokale ... In tedaj sem šele zapazil robec v njeni roki, ki ga je krčevito stiskala, potem pa trudno otrla solzne oči.
»Kati! Kakšna pa si danes?«
Zatrepetala je z očmi in ustnice so ji čudno igrale, odgovorila pa ni.
»No, Kati ...!«
»Ah ...!« se je utrgalo iž nje. Potem je zaihtela ...
Težko je govoriti človeku tedaj, kadar mu je duša polna boli in bridkega. Takrat se človek pogovarja le s seboj. Nerazumljive so te besede in neslišne, komaj, komaj jih čuti sorodna duša. Razodevajo trpljenje in vso notranjo borbo. Samo tisti jih pozna, ki jih je sam kedaj doživel. Zakaj nikjer ni zapisano, kakšna je duša tvojega sočloveka. Po vseh skritih kotih take bolne duše je polno lepega, v skrivnosten mrak zastrtega. Grozota je v tistem trenutku, ko duša sama joka. Skrivnostno hrepenenje in trepet po neznanem je v njej. Le redki so, ki znajo v takih trenutkih dati jokajočemu ono, kar išče in kar bi tako hvaležno sprejel.
Jaz tisti večer nisem mogel. Vedel sem, da so dnevi, ko človek živi samo zase in je drugim v nadlego vsaka beseda, porojena v svoji lastni bolečini. Tak sem bil tisti dan. Kako naj potem druge tolažim!
Nič ne vem, kako sem se poslovil, le to vem, da sem Kati pustil samo ... Morda je to bilo kruto, ali jaz res nisem mogel drugače.
A vedel sem: zaradi Pavle ji je hudo! — In pomislil sem sam v sebi: ko bi vse sestre nosile ime Kati in bi tudi v sebi imele vse ono, kar ima ona! Ko bi se vse zavedale, da ljudje gledajo in merijo naše korake tudi tam, kjer ni oči.
In ko bi se vsaj zavedale, kako težak je včasih trobojni trak na rokavu bele bluze. Tako, kot si to težo tisti večer občutila ti, Kati!
Da Kati, enkrat samkrat sem to videl jaz — kolikokrat pa je bilo, ko ni videl nobeden? Kdo bi vedel — saj si nosila predsedniški trak skoro štiri leta. Ali ga prav zato nočeš več?
Morda ...