Bolnik (France Bevk)
| Bolnik. France Bevk |
| |||||||||||||
Kadarkoli sem ga videl, se je jokal v bledi podolgovati obraz, ki je imel čudno obliko nepravilnega trikotnika in je bil koščen do pretiranosti. Lične kosti, brada in čelo, vse je sijalo skozi tenko napeto kožo, ušesa so strčeča in prosojna, ustnice tenke in skrivljene v oni žalostni izraz, ki ga je delal neprestano neizmerno smešnega, ne glede na kapo, ki jo je izbral čisto po svojem obrazu in dolgem, nerodnem telesu. Las skoro ni imel, glava je bila kot porastla z redkim, rdečkastim puhom.
Čudna je postava, ki sem jo opisal, in nihče mi ne bo verjel. Če dodam, da mu je en čevelj redno uhajal z noge, a da mu ni padel nikdar po tleh in da so se mu vsak trenutek napele gube čez lica od brade do ušes in očes in se čudno zvijale, kot kolesar, ki ima pasti s kolesa, tedaj je slika popolna.
Še zdaj ga vidim pred seboj. Sive oči so gledale žalostno in izgubljeno.
»Pozor!«
On se je zganil, skrivil ustne, gube na licih so se zvile, oči so zrle mrklo.
»Kaj ti je?«
Molčal je in že jokal. Ustnice so se skrivile, slednja žilica na obrazu je spremenila svojo potezo.
»Bolan je,« je pojasnil nekdo.
»Kaj mu je?«
»Zvrti se mu v glavi in pade. Nič ne pomaga, kar pade, in treba ga je obdržati, da ne pokvari puške,« je razlagal mlad fant, brihten in živ kot kaplja.
»V glavi sem bil operiran,« je dejal in jokal dalje.
»Čemu pa jočeš?«
»Saj vedno joče«.
»Ne morem drugače. Saj ne jočem,« je razlagal v joku.
»Tiho! Ni lepo, če jočeš; saj si fant. Pojdi k zdravniku!«
»Saj sem šel, pa sem zdrav.« Jokal je.
Zdaj smo se smejali vsi.
»Tiho! Pozor!«
Puške so tleskale v rokah, padale na tla, oprijemale se ramen in se ovijale teles ter se upogibale in ravnale kot sveče, vse v enem taktu. Le ena puška je hodila za nami in zastala tu pa tam — vse nič ni pomagalo.
»Delaj! Potrudi se zlepa ali zgrda. Saj vse nič ne pomaga.«
»Ali smem po vode?«
»Kaj sem dejal? No, pojdi!«
Šel je; ko se je vrnil, je jokal. Zopet smo se zgibali v pripekajočem solncu, obrazi so sijali.
Oni se je zgrabil naenkrat za glavo in spustil puško, da je padla po tleh, dva sta ga popadla in peljala opotekajočega na kraj ceste in ga položila; oči je imel zaprte, usta še vedno skrivljena v čudovit jok. Sicer nobene agonije, nobenega znaka, samo nekoliko sključil se je bil, roke ni pustil s čela.
»Vlijte mu vode, na senca, v usta ...«
Zganil se je in zamahnil z roko. »Ne.«
»Potem ti ni slabo. Lažeš? Kako je?«
»Tako; zavrti se mi, da padem ... nič ne vem ...«
»Ali zdaj veš?«
»Vem ...« »Ali se ti še vrti? Vstani, morda bo šlo.«
Pomislil je, nato je vstal, vzel puško in zopet zakremžil obraz v jok, pogledal na desno in na levo.
»Ampak, čemu jočeš, za božjo voljo?«
Vsi smo bili nervozni pod vtisom njegovega neprestanega joka.
Drugi dan je padel pri ekserciranju na tla. Naš poveljnik je pristopil in vprašal:
»Kaj je možu?«
»Pravi, da se mu naenkrat zavrti.«
»Ampak, čemu joče na tak način?«
Stal je »v pozoru« pred njim in ni dejal besede. Glavo je imel nagnjeno, kot bi hotel vzbuditi usmiljenje, in se kremžil bol) kot kdaj prej.
»Kaj Vam je? Čemu jočete?«
Molčal je. Poteze od brade do ušes so se zvijale z vso naglico, roka je nekaj zamahnila.
»Vprašajte tega človeka, čemu da joče? Ali ne zna govoriti, ali ne zna drugače jokati?«
»Čemu jočeš?« smo se obrnili do njega.
Postal je zmeden, obrnil se je zdaj na desno, zdaj na levo ...
Poveljnik se je obrnil od njega. »Jutri naj gre k zdravniku. Pustite ga ležati.«
Tako je ležal cel popoldan in se tiščal sključen za glavo, s skremženim obrazom v tla.
Ko je stopil drugega dne v zdravniško sobo in so zaklicali njegovo ime, so pogledali vsi hkrati vanj in se zasmejali.
»Naš znanec!«
»No, kako je?«
On pa je stal pred njimi, sredi julijskega solnca, ki je padalo skozi odprta okna v sobo, in se kremžil in tresel, kot da stoji sredi mrzle zime.
»Kaj Vam je?«
»Vrti se mi. Ne morem. Če delam, če imam puško, se mi zavrti.«
»In če nimate puške, ste zdrav?«
»Da,« je pokimal nehote in ni vedel, kaj se smejejo. Nasmehnil se je tudi on skozi skremžene gube obraza, da je bila veselost le še večja.
»Kaj z njim?«
Drugi je skomignil z rameni. »Opišite, kaj Vam je. Ne samo glede puške; o Vaši omotici hočemo biti poučeni.«
Nasmeh je izginil, na njegovo mesto je stopil jok. Govoril ni mnogo, kazal je na čelo in na tilnik.
»Kompaniemarot!«
Ko je bil drugi dan pri preiskavi, so ga napodili. Dospevši za nami na vežbališče, se je jokal.
Poveljnik je stopil k njemu. »Zdrav?«
»Da.« Spomnil se je. »Ne.«
»Da in ne. Vežbajte ga! Izgine mu omotica.«
Ta dan ni padel na tla. Celo priden je bil in se je potrudil. Drugi dan pa so ga zopet peljali z vežbališča. Ostal je zopet en dan doma. Tretji dan se je prikazal zopet. Njegova roka, njegova noga in puška je romala daleč za drugimi.
»Povejte, kaj je z Vami? Karkoli hočete, napravimo, samo pametno mora biti.«
Kremžil se je zopet v čudovit jok, ki ni imel baje ne začetka in ne konca, in ni dejal ničesar.
»Vrti se mu,« je razlagal živi fant.
»Pravi, da naenkrat nič ne vidi in ...«
Kaznovali so ga, pustili so ga ležati, vodili k zdravnikom, ki niso mogli dognati ničesar, še manj pa je mogel kaj dopovedati on sam, ker je neprestano pačil obraz v svoj posebni jok. Tako je živel svoje posebno življenje in jokal pri raportu, vojih, zdravniku in celo pri menaži, padal na tla in se tiščal za čelo.
Počasi smo se privadili njegovemu joku in njegovemu obrazu vsi, tudi poveljniki. Nismo ga več ločili izmed tisočerih obrazov, in zdelo se je nam, da je nekaj manjkalo naši vrsti, če ji je manjkala njegova glava, ki se je za spoznanje dvigala iznad vseh.
Nekega dne pa je ozdravel nenadoma. Nič ne vem, kako se je to zgodilo, ali naravnim potom, ali drugače. Nič več ni ponavljal svojemu poveljniku, da ne more, ni več spustil puške na tla in se zgrabil za glavo. To se je zgodilo tako na tiho, da sprva niti zapazili nismo, da je zdrav, sam pa ni povedal. Morda bi bili zapazili, če ne bi jokal. Jok pa mu je ostal še vedno, tudi potem. Ko ga ni bilo več pri nas, mi je izginilo iz spomina vse, njegova bluza, hlače in celo suha, tenka in krivenčasta postava, glava pa mi je ostala z vsemi potezami tako živo, da bi jo lahko naslikal s kapo vred.
Kam so ga poslali, ne vem. Da joče, o tem sem prepričan.