Bosopeta druščina
| Bosopeta druščina Miha Mate |
| |||||||||||
Prijatelja uredi
Tisti večer se je Nac spravil zgodaj spat. Doma je bilo enajst otrok, ki so ležali kot vžigalice drug ob drugem v edini sobi majhne bajte. Nac, kot najstarejši, je zato poleti ležal v leseni lopi na senu, ki so ga pripravili za kozo Lizo.
Tam je bilo njegovo malo kraljestvo. Po kotih in kotičkih je imel skritih na stotine drobnih stvari, ki so bile samo njegove. Imel je bleščeče frnikole, prazne tulce nabojev, več različnih frač, karte iz lepenke … Njegovo največje bogastvo pa je bila lokostrelna puška, ki si jo je sam napravil in jo skrbno skrival pred domačimi za najvišjim tramom v lopi.
Trudil se je, da bi čimprej zaspal. Toda spanec ni in ni hotel priti. Bolele so ga vse kosti od nogometne tekme in od pretepa, ki je sledil. Nenadoma je zaslišal oprezne in boječe korake, ki so se približevali lopi. Oče ni, si je mislil. Njegov korak je trši in bolj odločen. Koraki pa so bili zdaj že prav blizu in neka roka je nalahno potrkala na lesena vrata:
"Nac, a že spiš?!"
Potuhnil se je in čakal.
"Nac, odpri! Jaz sem, Cene!" se je pridušeno zaslišalo z druge strani.
"Ceneee …?" je zazijal Nac. "Kaj te je pa prineslo?"
"Brž mi odpri, vse ti bom povedal."
Počasi in previdno je dvignil zapah. Pred njim je stal preplašeni Cene.
"Hitro se vrzi v kot, da naju kdo ne opazi!" mu je šepetaje ukazal Nac. Zapahnil je vrata, potem pa še malo prisluhnil, če se ni kdo prebudil v bajti. Zunaj je bila tiha, temna noč.
"Lepa reč," je dejal Cenetu, "kot tat se potikaš okoli."
"Kaj hočem, ni šlo drugače … nič drugega mi ni preostalo … Sezi mi pod srajco, pa ti bo vse jasno!"
Naceva roka je počasi drsela po njegovem hrbtu.
"Saj si ves v krastah in brazgotinah!"
"Dobro me je premikastil, a ne? To ni človek, to je žival …! Zaprl me je v svinjak in potem vzel bič. Nič ni izbiral. Kamor je padlo, je padlo. Bil je ves penast, ti rečem! Z rokami sem si pokril glavo. Hotel sem jo obvarovati …!"
"In to vse zaradi tiste uboge čaplje, a ne?" "Samo zaradi nje, samo zaradi nje …" je skoraj v solzah šepetal Cene.
"Revež, ubogi … kdo bi si mislil, da je Fridl takšna surovina …" je dejal Nac in v očeh sta se mu zalesketali solzi.
"Še tisti večer sem mu pobegnil. Mene že ne bo pretepal kot žival. Nikoli mu ne odpustim tistega biča, nikoli …!"
"In kje si bil vse te dni?"
"Skrival sem se. Podnevi v gozdu, ponoči v skednjih. Vse do danes, do današnjega jutra …"
Cenetu je zastala beseda. Zdrznil se je, potem pa nanj vrgel še star, razcapan suknjič.
Počasi se je umirjal. Nac je mislil, da se je spet spomnil Fridlovega biča in udarcev, ki jih je prejel.
"Danes, danes, pa se je zgodilo najhujše," je počasi nadaljeval Cene. "Včeraj, pozno ponoči sem se zavlekel v Jesihov skedenj. Zaril sem se v seno in kmalu zaspal. Bil sem tako utrujen, da niti opazil nisem, kdaj se je zdanilo. Tedaj pa sem na svislih nad seboj zaslišal nekakšno šumenje. Nekdo je od zgoraj metal seno zraven kopice, v kateri sem spal. Kot miš sem se potuhnil in prisluškoval. Čakal sem na ugoden trenutek, da jo pobrišem. Tedaj pa je nekaj švistnilo poleg mene in se z vso močjo zarilo v podnice. Bile so vile."
Nacu je zastal dih. Tudi Cene je za trenutek obmolknil in se zazrl v prijatelja.
"Če, če … bi padle samo za nekaj pednjev malo bolj v levo, bi bilo po meni. Pribile bi me ob pod …"
Cene se je spet zamislil in po daljšem premolku nadaljeval:
"Popolnoma sem otrpnil. Nisem se mogel premakniti. S svisli se je po lestvi spuščal najstarejši Jesihov sin Janez. Nekaj si je požvižgaval med spuščanjem. Kazal mi je hrbet in me ni videl. Zbral sem vse svoje moči in voljo in se zavlekel v najtemnejši kot skednja. Počakal sem, da je odšel v hlev po koš, medtem pa sem smuknil na plano. Zunaj sem globoko zajel sapo …"
"Groza, groza," je šepetal pretreseni Nac. In nenadoma, kot da se je nekaj zganilo v njem, je objel prijatelja. Po njegovih licih so polzele solze. Tudi Cene jih je čutil na svojem obrazu.
Skrivnostno odkritje uredi
Drugo jutro ni nihče manjkal na paši. Vseh se je lotila nekakšna mrzlica, kaj jim bo razkrilo odkopavanje. Kot mravlje so se vrgli na delo. Hitro so napredovali, kajti s seboj so prinesli majhne lopate in motike.
"Saj smo kot v rudniku," je dejal Jazbec.
"Tu vidiš vsaj nebo nad seboj," mu je odgovoril Možganček, ki je ravno počival.
"Pazite, fantje," jih je tedaj opozoril Nac, ki je stal zadaj za Jazbecem in Rihto.
Pred njimi je zazijala večja odprtina.
"Zdaj pa previdno," je rekel Jazbec, "ni hudir, da ni kaj zadaj."
Odstopil je za korak, potem pa od daleč udaril z motiko po ometu poleg odprtine.
"Vrata!" so v en glas zavpili dečki.
"Nič drugega nam ne preostane, kot da očistimo dohod, potem pa bomo že še videli …" je dejal preudarno Nac.
Še z večjo vnemo so se zažrli v ruševine, izpod katerih so se vse bolj kazale deske. Z motikami so udarjali obnje, te pa so odskakovale, kot bi bile iz gumija.
"Tako ne bomo nič opravili," je dejal Možganček. "Vsi se moramo upreti vanje. Mogoče bodo popustile."
Postavili so se drug ob drugega in se z rameni uprli vanje. Toda deske niso popustile, kaj šele cela vrata.
"Kaj pa če jih razbijemo s kamenjem," je predlagal Jazbec.
"Najbolje bo, če se kar z glavo zaletiš vanje," mu je pikro rekel Možganček.
"Ti jih pa z jezikom razžagaj! Dovolj je oster!" mu je vrnil Jazbec.
"Dovolj je govoričenja, tako ne bomo ničesar opravili!" je ostro prekinil njun prepir Nac, potem pa nadaljeval z mirnejšim glasom:
"Bombarder in Jazbec, stopita sem! Dvignili bomo tole skalo in z njo poskusili zlomiti deske. Mislim, da smo mi trije najmočnejši. Ti, Možganček, pa boš štel do tri, da jo bomo naenkrat zagnali vanje!"
Po dveh, treh poskusih s skalo je v sredini nastala majhna reža. Nac je pogledal skoznjo.
"Ali kaj vidiš?" je bil radoveden Jazbec.
"Nič, tema je kot v rogu. Napraviti moramo večjo odprtino!"
Spet so poskusili. Odprtina je bila sedaj že tolikšna, da bi se lahko skoznjo prerinil najdrobnejši med njimi.
"Pridi sem, Špiček," je poklical Nac. "Suh si kot trlica. Splazil se boš skozi luknjo v notranjosti."
Odmaknili so se in Špiček je pričel lesti skozi luknjo. Videli so le še njegove tanke noge. Nenadoma pa so tudi te izginile in nekaj je štrbunknilo v notranjost. Obnemeli so.
"Si si kaj napravil?" je zaskrbljeno vprašal Nac.
"Vse, vse je dobro, le malo sem se potolkel," se je slišalo od znotraj. "Kaže, da sem padel po stopnicah. Tu je pravo razbojniško gnezdo!"
Špiček se je počasi privajal temi. Otipaval je stene. Bile so betonske in vlažne. Nenadoma se je ob nekaj spotaknil. Bilo je podobno drogu in iz železa. To pa bo nekaj, si je mislil. Pobral je tisto reč in se po stopnicah splazil k luknji.
"Nate, mogoče vam bo kaj koristilo. S tem boste lažje vdrli vrata."
Dečki so se radovedno zbrali okrog Naca. Ta je držal v rokah pravo pravcato mitralješko cev. Vsak se je hotel dotakniti mrzle kovine.
"Hudimana, kdo bi si mislil," je dejal Nac in se zazrl v tovariše.
Kot ta stavo so razrušili vrata. V notranjosti je bilo sedaj malo več svetlobe. Drug za drugim so se zrinili v obokan prostor. Začeli so ga raziskovati. Na eni strani so bile ozke, lesene police kot v shrambi. Bile so popolnoma prazne, le na srednji so našli dve prazni in že prepereli vreči.
"Vse je izropano," je dejal Rihta. "Tu je bilo gotovo skladišče."
"Iščimo najprej, mogoče pa so Italijančki imeli tu orožarno," je predlagal Ječmenček.
Vse so pretaknili, toda brez uspeha. Že so hoteli končati z iskanjem, ko je Nac vzradoščeno vzkliknil:
"Pridite, pridite sem, nekaj sem staknil!" Stal je v najtemačnejšem kotu in iz nekakšne vdolbine poskušal izvleči nekaj težkega. Pomagali so mu še drugi in pred njimi se je pokazal zaboj. Ko so ga odprli, so zagledali drugo poleg druge zložene italijanske bombe.
"Madonca, paradajzarice! In to cel zaboj!" je vzkliknil Bombarder. "Salamensko bo pokalo!"
"Da se jih ne dotaknete," jim je ukazal Nac. "Razmisliti moramo, kaj bomo z njimi. To je lahko zelo nevarno! Mislim, da bi bilo najbolje, če bi jih zakopali!"
Dečki so bili užaljeni, da jim ne zaupa, toda vseeno so ga poslušali.
Nenadoma se je na drugem koncu oglasil Ječmenček:
"Poglejte, na drugi strani so line!"
"To je pravi bunker," je dejal Bombarder. "Z vseh strani so se lahko branili …"
"Utrdba je morala imeti več takšnih prostorov," je pristavil Maček.
"In tu … in tu …" se je nenadoma oglasil Špiček, "je pravi betonski jarek, ki nekam pelje. "
Radovedno so stopili za njim. Nad jarkom so bile nametane veje, spodaj pa se je nabiralo smrdeče blato. Toda to jih ni motilo. Pričeli so odstranjevati veje in kmalu so se znašli zunaj, v gostem grmovju. Globoko so zajeli zrak.
"Butci!" se je tedaj počil po glavi Možganček. "Mi pa rinemo z glavo skozi zid, namesto da bi preiskali okolico bunkerja in gotovo bi našli tale jarek. Ti, Jazbec, pa še praviš: voham, voham … Figo vohaš! Lahko bi nas že zdavnaj pripeljal v tole jazbino."
"Po temle dreku, a?!" je dejal sebi in drugim v tolažbo Jazbec.
"Čeprav po njem," je gonil svoje Možganček.
Prerekanje bi se gotovo nadaljevalo, če ne bi Nac sklenil:
"Našli smo, kar smo iskali. To bo kar dober brlog za Ceneta. Očistili ga bomo, iz polic pa mu lahko zbijemo posteljo. Ne bo sicer kraljevsko, toda v njem se bo dalo prebiti. Na večerni paši se spet dobimo. Doma pobrskajte za kakšnimi capami in odejami, jaz pa bom poskrbel za žeblje in kladivo. Tudi Ceneta bom skušal naskrivaj pripeljati."
Ko so se razšli, je sonce na svodu že prešlo običajno uro, ob kateri so se odpravljali proti domu.