Botra smrt

Tistikrat, ko se smrt še ni zakrivala človeškim očem, se je siromašnemu ribiču ob Muri rodil enajsti otrok. Nejevoljno so ga sprejeli bratje, ki še sami niso imeli dovolj kruha, nejevoljno ga je sprejel tudi oče, ki je moral sinku preskrbeti botro. Hodil je od hiše do hiše, prehodil vso vas, toda povsod so mu pred nosom zapirali vrata. Naj je moledoval kolikor je hotel, nihče ni hotel biti boter njegovemu otroku.

"Oh, da bi vsaj prišla smrt in ga vzela k sebi," si je v obupu zaželel ribič, ko se je ves žalosten vračal domov.

Komaj je spregovorril te besede, že mu je smrt prišla nasproti.

"Klical si me," je rekla. "Kaj želiš od mene?"

"Prosil bi te za botro svojemu enajstemu otroku," se je hitro znašel ribič. "Vse hiše sem že obhodil, toda povsod so me odslovili. Zdaj si ti moje edino upanje."

"Dobro, da si se spomnil name. Boljše botre svojemu otroku ne bi mogel dobiti."

Smrt je šla z njim in ob krstu držala svečo enajstemu ribičevemu otroku. Ko je otroka prinesla od krsta in ga okopala, se je poslovila, še prej pa je podarila ribiču tri zlatnike.

"Ko otrok nekoliko doraste, ga daj v šole, da se izuči za zdravnika," je naročila očetu. "Kdo mu je bila botra, pa mu smeš povedati šele takrat, ko postane zdravnik."

Po teh besedah je smrt izginila kakor bi se vdrla v zemljo. Oče ribič je ni videl nikdar več. Življenje pa je teklo naprej, z vsemi radostmi in skrbmi in kmalu je bilo spet vse po starem. Otroci so rasli in ker so vsak dan zahtevali več kruha, je oče moral delati od jutra do večera. Enajsti ribičev sin je rasel kakor vrba ob potoku, bil je zdrav in močan, pameten pa tako, da mu ni bilo enakega v okolici. Ko je raztrgal tretje hlače, mu je mati spekla popotnico in oče ga je odpeljal v tuje mesto, v črno šolo. Devet let je živel na tujem, devet let ni nihče od domačih slišal o njem. Potem se je nekega dne vrnil, oblečen v črno in v rokah je nosil veliko zdravniško torbo. Bil je visok in močan in ke je očetu in materi podal roko, sta ga komaj spoznala.

"Vrnil sem se, oče," je rekel. "Postal sem zdravnik, kakor ste želeli."

"Nisem tega želel jaz, temveč tvoja botra," je odvrnil ribič.

"Botra? Kdo pa je pravzaprav moja botra? Nikdar mi niste povedali o njej."

"Tvoja botra je smrt."

In oče je povedal sinu vse, kar se je zgodio ob njegovem rojstvu. Sin je nekaj časa molčal, potem je rekel:

"Vedno bom hvaležen svoji botri, da mi je pomagala. S svojim delom je ne bom razočaral."

Komaj se je mladi zdravnik odpočil od dolge poti, že so ga klicali k bolniku. Toda njegova prva pot je bila zaman. Med hišnimi vrati je srečal visoko suho ženo s koso na ramenu. Njegova botra je prišla pred njim in že opravila svoje delo. Molče se je vračal zdravnik domov. Botra smrt mu je šla ob strani.

"Ker si moj krščenec, ti hočem vedno pomagati," mu je rekla. "Odslej se bom pokazala le tvojim očem. Navzoča bom pri vsakem bolniku, h kateremu te bodo poklicali. Toda vedi: če me boš videl stati pri bolnikovih nogah, bo bolnik ozdravel, če pa bom stala ob njegovi glavi, bo umrl. Ravnaj se po mojih besedah in postal boš najslavnejši zdravnik na svet."

Kakor je smrt rekla, tako je tudi bilo. Zdravnik jo je odslej videl le pri svojih bolnikih. Zdaj jim je stala ob glavi, zdaj ob nogah. Vedno se je ravnal po njej, čeprav se mu večkrat njena odločitev ni zdela pravilna, posebno takrat, ko se je postavila ob glavo mladega človeka. Ni ji ugovarjal, kajti vedel je, da je tu popolnoma brez moči. Leta so tekla in enajst ribičev sin je postal najbolj znan zdravnik daleč naokoli. Nihče v svetu mu ni bil enak. Zgodilo se je, da je zbolel kralj sosednje dežele. Razglasil je po vsem svetu, da dobi tisti, ki ga ozdravi, pol kraljestva in hčerko edinko za ženo. Zdravniki vsega sveta so hiteli v deželo bolnega kralja, toda noben ga ni mogel pozdraviti. Za kraljevo bolezen je izvedel tudi enajsti ribičev sin. Ni dolgo razmišljal, takoj je odšel na pot v sosednjo deželo. Hodil je devet dni in šele deseto jutro je prišel na dvor bolnega kralja. Vsi v gradu so se razveselili njegovega prihoda. Takoj so ga peljali k postelji bolnega kralja. Zdravnik ga je pogledal in ko je ob njegovem zglavju opazil svojo botro smrt, se je takoj obrnil. Spoznal je, da kralju ni pomoči in hotel je takoj zapustiti grad. Tedaj pa je zagledal kraljevo hčerko. Njen žalostni pogled je počival na njem in njene ustnice so šepetale: "Rešite mi očeta!" Mladi zdravnik je obstal kot okamnel. Nikdar še ni videl lepšega dekleta in ko se je spomnil, da jo lahko dobi za ženo, je bil pripravljen na vse, tudi da z goljufijo doseže kraljevo ozdravitev.

"Obrnite posteljo!" je ukazal presenečenim strežnikom. Ukaz je bil takoj izvršen in prevarana smrt se je znašla pri kraljevih nogah. Kralj je odprl oči in se zravnal na postelji, prelepa kraljična pa se je vsa srečna vrgla ribičevemu sinu okrog vratu.

V kraljevem gradu je zavladalo nepopisno veselje. Takoj so se začele pripravljati na poroko lepe kraljične z mladim zdravnikom. Kralj se je zdaj počutil še bolj zdrav kakor kadarkoli prej in sam je vodil vse priprave za gostijo. Toda veselje ni trajalo dolgo. Dan pred poroko se je pri ribičevemu sinu oglasila njegova botra smrt.

"Pojdi z menoj!" je ukazala. "Nekaj ti moram pokazati."

Smrt ga je vodila s seboj v temni gozd. Prišla sta na široko jaso, kjer se je razprostiral čuden vrt, ki ni bil podoben nobenemu drugemu vrtu na svetu. Na gredah ni bilo ne dreves ne trave ne rož, pač pa so gorele sveče, različne velikosti. Nekatere so bile komaj prižgane, druge so že dogorevale.:Smrt je mirno stopala med gredami, zdravnik za njo. Na koncu vrta sta se ustavila. Smrt je stegnila svojo koščeno roko in rekla:

"Vrt, v katerem stojiš, je vrt življenja in smrti. Vsaka sveča, ki jo vidiš goreti, pomeni življenje nekega človeka. Ta sveča, ki ugaša, je kraljeva, katerega si ozdravil zoper mojo voljo. Ta visoka sveča zraven nje je sveča tvojega življenja. Ti dve sveči moram sedaj med seboj zamenjati. Ti dobiš svečo kraljevega življenja, kralj dobi svečo tvojega življenja."

Zdravnik je prebledel. Padej je pred botro na kolena.

"Usmili se me!" jo je prosil. "Pusti mi svečo mojega življenja. Nikdar več ne bom storil ničesar zoper tvojo voljo."

"Ni mogoče," je rekla smrt. "Vse na svetu se da podkupiti, le mene ni mogoče. Meni so enaki vsi, kralji in berači. Ti si bil zadnji, ki se me videl na mojih poteh, edini, ki si vedel za življenja ljudi. Ker si me prevaral, boš moral umreti. Pojdi nazaj v grad in poslovi se od kraljične in vseh, i so ti bili dragi. Jutri opoldne bo dogorela tvoja sveča in takrat pridem pote."

Ko se je zdravnik poslovil od svojih staršev, bratov, kralja in njegove prelepe hčerke, je smrt upihnila lučko njegovega življenja. V kraljevem gradu, kjer je bilo že vse pripravljeno za poroko, je zavladala velika žalost. Mladi zdravnik je umrl. Namesto k poroki so zazvonili zvonovi k pogrebu.