Bradica
| ← Deklica - žabica | Lonček, kuhaj Bradica Pravljica iz zakarpatske Ukrajine |
Lonček, kuhaj → |
| |||||||||||||||
BRADICA
Neki kralj je imel dvanajst lovcev, ki so mu morali sleherni dan prinesti kakšen ulov, vsaj vrano, če drugega niso ujeli.
Nekega dne kraljevi lovci niso ničesar ustrelili. Prišli so na gozdno jaso, sredi katere je rasel velik hrast. Tedaj so psi zalajali in zdirjali k hrastu. Lovci so šli za njimi in se začudili: na hrastovi veji je sedel droban možiček z dolgo belo brado. Potegnili so ga na tla.
»Kako ti je ime?« so ga vprašali.
»Bradica,« je odgovoril možiček z otroškim glasom.
Lovci so odnesli možička Bradico v kraljevo palačo in kralj se ga je zelo razveselil. Spravil je gozdnega možička v zlato skrinjico, da ga bo pokazal svojim gostom.
Kraljevič pa je odkril, kam je oče skril zlati ključek. Vzel ga je, odklenil skrinjico in ven je skočil Bradica. Dolgo sta se igrala, ko pa se je kraljevič ozrl v stran, je gozdni možiček skočil na okensko polico in hop-hop, že je bil zunaj. Kraljevič je milo jokal in ga prosil, naj se vrne.
»Ne morem,« je rekel možiček, »doma me čakajo.«
»Usmili se me,« je moledoval kraljevič. »Oče me bo strašno pretepel, ko bo videl, da sem te spustil.«
»Ne boj se, nič hudega se ti ne bo zgodilo,« je rekel možiček Bradica. »Vzemi tole piščalko, in kadar ti bo hudo, zapiskaj nanjo.«
Drugi dan je prišlo v palačo mnogo gostov iz bljižnih kraljestev in daljnih cesarstev. Kralj jih je vabil, naj sedejo k obloženim mizam, a niso hoteli.
»Najprej nam pokaži Bradico, potem se bomo gostili,« so rekli gostje.
Sluga je prinesel zlato skrinjico, kralj jo je odklenil z zlatim ključkom in ni mogel verjeti lastnim očem: skrinjica je bila prazna.
»Lepo si nas presenetil,« so se mu posmehovali gostje.
Kralj se je razhudil in je poklical kraljico:
»Kje je Bradica? Skrinjica je bila v tvoji sobi.«
»Saj nisem pestunja tvoje Bradice,« se je razjezila kraljica, ki ni prenesla, da bi se kdo jezil nanjo.
Zdaj šele se je kralj razjezil in je ukazal, naj kraljico kruto kaznujejo. Ko je to zaslišal kraljevič, je bridko zajokal:
»Očka rodni moj! Mamica je nedolžna! Jaz sem izpustil Bradico.«
Razjarjeni očka je pognal svojega sinka iz palače. Kraljevič je dneve in noči taval po gozdu in nazadnje je izčrpan legel pod star hrast. Takrat se je pa spomnil na možičkovo piščalko, vzel jo je iz žepa in zapiskal nanjo.
Iz teme so pritekli drobni možički z dolgimi belimi bradami. Vzeli so kraljeviča v naročje in ga ponesli v kraljevo palačo.
Kralj je sedel na zlatem prestolu, ni jedel, ni pil, ko pa je zagledal svojega sinka, se je neznansko razveselil. Vse možičke Bradice je spustil nazaj v gozd in še zahvaliti se jim je pozabil, ker so mu rešili kraljeviča.
Možički še zdaj živijo v temnih karpatskih gozdovih.
Pravljica iz zakarpatske Ukrajine