Brajlovski Kristus
| Brajlovski Kristus. |
| |||||||||||||
Ali ste bilij gospod, kdaj na Podolju in ali poznate naš Brajlov? Ne? Tako torej niste čuli niti o naši kapelici, niti o Kristusu, ki se nahaja v tej kapelici in ni ga človeka, ki bi Mu pogledal v lice in se ne bi zganilo njegovo srce. Jaz nisem več mlad; v brkah imam že srebrne niti in plešo na glavi, čemur sem se že privadil. — Kakor sem bil rojen, tako tudi umrem v Brajlovem pod peroti našega Kristusa. Pa tudi meni igrajo solze v očesih, kadar vidim Njega s povešeno glavo in pribitimi rokami, s trnjevo krono in pa še lice, kakšno lice! Kolikor je bilo na svetu bolečin in muk, to vse je sprejelo nase Njegovo lice. Pa te tudi gleda Gospod z emajlovimi očmi, kakor bi ti govoril: Vidiš, koliko trpim za te, človek? S čim mi poplačaš moje bolečine? Poglej v svojo dušo, zgrozi se nad seboj, padi na tla, kesaj se in jokaj! ...«
To razpelo je napravil vrl umetnik, na katerem je počival Duh božji. A lasje, gospod, na tem razpelu niso iz svile, lahko jih potipaš, da so pravi lasje. —
Mogoče, gospod, da si eden izmed onih, ki ne verujejo v čudeže. Toda verjemi ali ne verjemi, ti lasje rastejo od leta do leta. Ko dorastejo enkrat do tal, kdo ve, kaj se zgodi takrat. Eden pravi, da pride konec sveta, drugi, da naša ljudovlada vstane iz groba ter vnovič pogleda na svet s strogim očesom. Toda naj vam povem, na kak način je dospel naš Kristus v Brajlov.
Bilo je to davno, še za časa starodavnih kraljev poljskih, mogoče še za časa Jana Sobijeskega in mogoče še poprej. Odpusti mi gospod, jaz nisem učen človek, torej veš, da naš Brajlov ni sam na svetu, marveč da se nahaja še drugi Brajlov na Turškem, kjer pogani ugonabljajo ljudi ...
Naš brajlovski gospod, svobodni hetman Potocki, je hodil s hrabro družino po Dnjestru, ob Donavi in Črnem morju, ugonabljal poganske ladje ter požigal njih vasi. Dokaj slave si je pridobil Potocki; sam sultan v Stambulu se ga je bal kakor ponočnega duha. In radi tega je imel več zaslug v nebesih, zakaj koliko krščanskih duš je rešil on težkih verig muslimanske sužnosti, to ve le sam Bog; pamet nas grešnikov je za to preslaba. Potocki se je bojeval v Turčiji, mahal s krivo sabljo, blagoslovljeno v Čenstohovem, po turških turbanih, odpiral ječe in razbijal verige. Neko noč je spal na preprogi v svojem čolnu z lahnimi vesli ter začul glas:
»Hej, ti hetman, hetman! Dokaj siti, vrli vitez, storil za Boga, toda največje reči še nisi izvršil, najdražji suženj se še nahaja v turški sužnosti in sicer v ječi ... Ako tega rešiš, potem ti Bog odpusti vse tvoje grehe.«
Potocki je čutil, da to niso navadne sanje, da govori z njim angel božji, in mu reče:
»A kdo je ta suženj? Pokaži in meni ne bo žal za sabljo?«
»Pojdi,« reče mu angel, »k brajlovskemu paši.« »Aha!« mu odvrne Potocki, »kakor vidim, ti še ne veš, da je ta paša razpisal na mojo glavo dvajset tisoč cekinov. Ne veš očividno niti tega, da imam malo vojakov, v Brajlovu pa se nahaja deset tisoč Turkov razen janičarjev? Ali si videl, kakšno je v Brajlovu obzidje, kakšni nasipi in na njih topovi in možnarji! ... Jaz nisem našel svoje glave na polju, da bi jo izpostavljal v gotovo smrt.«
»Kar praviš, to je resnica. Toda stori to, kar ti velim, dobro bo za tvojo dušo.« Potocki se je prebudil ter jel premišljevati. In hotel je izpolniti božjo voljo, pa vedel je, da Brajlov ni taka trdnjava, da bi jo on mogel premagati. In Turki za obzidjem so tudi hrabri, zlodjevi sinovi, nič slabši od naših.
Dolgo je premišljeval hetman. Pa se sreča s svojim zvestim orožjenoscem Dlugošem in ta ga vpraša:
»Čemu hodiš okrog tako zamišljen, gospod?«
»Molči, Dlugoš, ker to presega tvojo pamet.«
»Ej, gospod,« mu odvrne Dlugoš, »tako pač nisi govoril, ko te je imel krimski kan ujetega v Bahčisaraju slično tici v zlati kletki in sem jaz s svojim bedastim razumom iztuhtal, kako te rešim.«
Potockega je jelo biti sram, zaupal je Dlugošu svoje sanje in ta je bil takoj pripravljen.
»Saj imamo, gospod, mnogo cekinov! Kjer moč ne zadoščuje, ondi pomaga zlato. Sleci vitežko opravo, obleci judovski kaftan, pa pojdiva v Brajlov kupovat ljudi!«
Junaka zares prideta v Brajlov, Paša in natezalnicah in za groš odškodnine, za groša, toliko je bilo ujetnikov v tem Brajlovu, da so jih dajali tako poceni. Potockemu je že pošel denar ... Takrat se mu je angel prikazal ponoči.
»Nu,« reče mu Potocki, »storil sem, kar si zahteval. Si zadovoljen?«
»Ti še nisi vsega izvršil,« mu poreče angel.
»Kako to? Kje je ju vodi po ječah moškega zahteva žensko samo pol torej tvoj suženj? mestu so sedaj vse ječe prazne, pokupil sem vse jetnike.«
»Ali si pogledal v klet pod hišo od paše?«
»Ne, nisem pogledal, toda kdo bi mogel ondi biti. Klet je že zaprta malone več let.«
»Vrl vojak si in dober kristjan, toda marsikaj neumnega poveš. Ti s svojo človeško pametjo ne tuhtaj, marveč poslušaj, kar ti velim.«
Potocki je šel drugi dan k paši in ga prosil, naj odpre klet. Paša je poslušal ter si božal brado.
»Odpreti klet! Čemu je ne bi odprl? Za denar se zgodi vse. Samo kaj ti, Žid, hočeš najti ondi?«
»Kar najdem, to kupim, effendi. Ne boj se, saj ti plačam.«
Paša se je nasmejal:
»Videl sem že bedake, toda takega, kot si ti, žid, še nisem videl. Zlata že nisi potrosil malo, nakupil si jetnikov za deset tisoč in sam ostaneš gol in berač in samo zahvali Boga, da te ne zaprem. Mar nisi čul, da se vozi po Dunaju klatež in lopov Potocki ... Ta je pripravlje oropati in obesiti tudi vas, Žide ...«
»Ehe, in tebi, effendi, gotovo še ni znano, da je že mesec dni, kar obirajo telo Potockega ribe v morju? Bil je preveč predrzen. Ni mu bilo dovolj ugonabljati mesta ob Donavi, šel je napadat anatolsko obrežje. Toda tu je naletel slabo; srečal se je na morju z veliko silo. Pridno je pobijal njegove vojake trebisonski paša ter razmetal po morju vse lahke čolne. Ladjo Potockega je prevrtal s kroglo in vsi ljudje, ki so bili v njej, so se potopili.
Paša se je razveselil. Ni si mislil, da bi to utegnila biti laž. Verjel je in se čudil, da niso poslali s tako važno novico k njemu glasnikov iz Stambula. Toda židje so tak narod, da vsako novico poizvedo en dan poprej nego se zgodi. Mozes pove to Iciku, Icik Srulu — glasnik sicer gre, toda oni so ga prehiteli za sto milj.
»Dobro, žid, razveselil si me! Ničesar vama ne odrečem. Sam pa grem, da se z mulami zahvalim Allahu za smrt Potockega, saj to si je ta pes tudi zaslužil. Vidva pa si le odprita klet in poiščita si ondi, kar je vama pogodu.
Šla sta v klet. Ondi je bilo temno in mokro, hotelo se jima je spodrsniti; soliter je visel na steni. Kako bi tu mogel prebiti živ človek? Ne vztrajal bi niti en teden. In Potocki je skomignil z rameni.
»Torej menda ni angel božji govoril z menoj v spanju. Pojdiva, Dlugoš, dokler je nama še prijazen, da si paša ne bi domislil, kakšna tiča sva!« In že sta krenila proti durim, ko Potockega prime stari orožjenosec za kaftan.
»Stoj, gospod! A kakšen čudež se sveti ondi v kotu?«
Potocki se je ogledal in ostrmel. Ni se mogel zdržati na nogah, marveč je padel z licem na tla. Za gospodarjem je padel tudi Dlugoš. Svetloba pa je bila zmerom večja in večja, kakor bi bilo solnce zasijalo v kleti. Ta svetloba je prihajala od svetega razpela Kristusovega, katero so neverniki vrgli v klet, da je že mnogo let ležalo nikomur poznano med smetiščem.
Junaka sta si dela razpelo na rame ter ga nesla ven iz poltemne kleti pod jasno nebo. In Potocki se je radoval ter molil:
»Glej, glej, kakšnemu jetniku sem jaz pridobil pot iz ječe. Veliko milost si mi izkazal, moj Bog, da si mi naložil tako sveto breme.«
Paša je videl, kakšen čudež sta našla junaka v kleti, in se zamračil.
»Da, krščanskega Boga jaz ne potrebujem, ker imam Mohameda. Pa tudi to je res, da je bolje, ako ga dam vama, ki sta žida, nego psom gjaurom. Oni bi ga že postavili v cerkev in ga molili. Toda če le ne tiči v tem kaka čarovnija?«
»Spominjaj se, effendi,« izpregovori Potocki, »da si nama dal svojo mož-besedo, češ, da vse, kar najdeva v kleti, je najino.« — »Kaj besedo? Beseda je moja. Ako hočem, dam, ako nočem, pa ne dam. Toda vzemita ta kip. Vendar ne brezplačno.«
»Na denar ne gledava. Plačava ti, kolikor zahtevaš.«
»Nočem mnogo, pa tudi ne malo. Kolikor bo tehtalo razpelo, toliko mi nasuješ cekinov, ne enega več, pa tudi ne manj.«
Potocki izbuli oči. Ne more biti drugače, nego da je paša vsled lakomnosti prišel ob pamet. Za denar mu sicer ni bilo žal, toda kje vzeti zlato? To, kar je imel, je dal paši za jetnike. Kaj torej naj stori? Pogledal je Dlugoša. Ta je tudi stal ter stopal vsled zadrege z ene noge na drugo.
»Ne, effendi, tako ne pojde!« je povzel Potocki, toda v tem hipu je zapihljal tih vetrič in medtem je začul od zunaj znani glas:
»Privoli!«
Junak zamahne.
»Ej, naj pa bo! Postavi tehtnico, effendi. Dasiravno te nočem žaliti, pravim vendar, da si lakomen kakor volk. Toda kaj mi je storiti? Kadar plačam, bo to tvoja sreča! Žal mi je za zlatom, toda žal mi je tudi izpustiti iz rok to, kar sem našel. Sedem kož slečem zanj iz bogatih gjaurov naše pokrajine.«
Postavili so razpelo na tehtnico, ta se je zagugala in polna steklenica je potegnila skledico do tal.
Paša se je nasmejal.
»Nu, žid, odpri mošnjiček!«
Neviden angel pa je pošepetal Potockemu:
»Ne boj se. Vzemi iz mošnjička prvi denar, ki ti pride pod prste, in ga vrzi na prazno skledico.«
Potocki je vzel cekin, ga položil in skledica s cekinom je padla ter obstala ravno z ono skledico, na kateri je bilo razpelo. Paša se je prestrašil, ko je videl to čudo, toda medtem, ko si je on gladil brado in klical Mohameda na pomoč, sta Potocki in Dlugoš že vzela kip. Okrog nju so stali Vsi od njiju pokupljeni sužnji.
»Ostani zdrav, effendi, z najinim cekinom in ne imej naju v slabem spominu!«
Vsled božje volje jih je zakril teman oblak in prišli so do Donave, kjer so čakali predrzneže urni čolni.
Paša se je zbrihtal, poklical nekaj pametnih muli in ulemov.
»Pogodite, mulle, iz korana, kak čudež se je zgodil. Žida sta mi vzela krščanskega Boga in mi dala zanj samo en cekin.«
Mulle so pogledali v koran in uganili. »Bedast si, paša. Bilo bi bolje, ko bi se ne bil rodil. Saj nista Žida prišla kupovat k tebi krščanskega Boga, marveč to je bil sam svobodni veliki hetman Potocki s svojim orožjenoscem, zvestim Dlugošem. Pa še to ti povemo, da nam je le to razpelo vzdrževalo Brajlov. Zdaj, ko si ga dal v roke kristjanom, pomeni to toliko, kakor bi bil njim dal v roke ključe od mesta.«
Paša se je razjezil.
Propadla je sedaj moja glava. Bodite usmiljeni, mulle, molčite vsaj za malo časa o tej naši pomoti. Saj jaz še strgam to stvar iz gjaurskih rok in vse bo zopet po starem. Toda ako izve to sultan v Stambulu, mi pošlje motvoz za moj beli vrat.«
Veter je pihljal nad Črnim morjem in široka jadra na čolnih so pomagala, da so čolni Potockega urno plovili po Dnjestru proti zalivu in rojstna krajina že ni bila več daleč. Sveto razpelo je stalo zadi na čolnu in popotnikoma je šla plovba izpod rok. Dlugoš se je oziral po širni morski daljavi, a ondi, kjer se je nebo strinjalo (zlivalo) z vodo, se mu je zdelo, da je videl sovražnikova jadra.
»To ni dobro, gospod. Brajlovski paša hiti za nami na svojih fregatah. Veslajte urneje. Bežimo, dokler nas še ne zagledajo bisurmani!«
Toda kaj? Ni še pretekla ura in že so zažvižgale nad čolni krogle raz turških fregat. Samo da nobena ni zadela. Krogle so letele preko čolnov. Padale so v morje — vodni stebri so bili višji od jamborov.
Paša je kričal nad topničarji.
»Kakšni topničarji ste; babe, ne pa vojaki. Saj tudi doboste plačilo, brž ko se vrnemo domov.«
In zapovedal je svojim askerom vsesti se v lahke čolne.
Dasiravno je bil Potocki hraber junak, vendar se je prestrašil tudi on, ko je videl, kako je drvila nadenj, slično kobilicam, bisurmanska moč. Od hrbta se vali kakor zidovje, od strani mu kaže rogove. Potocki je zatrobil in njegovi čolni so se združili s čolni pogumne družine.
»Bratje, ne premagamo paše, na slehernega izmed nas pride po dvanajst Turkov. Ne uidemo jim; ti zlodjevi sinovi jadrajo urneje, jadra imajo širja in tudi več veslarjev. Očividno je, da je napočil čas, ko bo treba trpeti za vero Kristusovo, položiti svojo glavo pod turški jatagan. Ako je treba umreti, pa umremo, toda živi se poganom ne damo v roke. Nimamo ne duhovnika niti popa — imamo pa Kristusa Gospoda. Kesajmo se pred njim svojih grehov. Bežali pred bisurmani ne bomo. Spoprimemo se z njimi z ostrimi sabljami; drago bo plačal paša naše glave. Ena mati se razjoče na Podolju, deset mater pa v turški deželi! A svojega čolna s svetim kipom jaz ne dam Turkom ne živ ne mrtev. Naj se rajši sveti kip razleti v ozračju na tisoč kosov, rajši naj izgine v globočini morja, nego bi imel zopet dospeti v poganske roke!«
Oblekla sta snažne srajce, sleherni se je spomnil in kesal svojih storjenih grehov in jih položil k nogam Kristusa. Turških čolnov je prihajalo čimdalje več. Že so videli turške turbane in rdeče fese. Lesketale so se puške in jatagani. Od čolnov se je razlegal klic:
»Allah! Allah!«
»Stoj!« zapove Potocki. »Kvišku vesla, gospodje!«
Čolni so obstali, dvignjena vesla so štrlela kvišku nalik ščetini. Na turških čolnih pa so se tudi že dvignili kavelji slično mačjim krempljem. Puške so počile, sinje morje se je pokrilo z ognjem in dimom. Bisurmani so videli, da askeri drug za drugim padajo s čolna, da se krvavi penasta voda, da lezejo preko ognja, grabijo s kavelji za robove.
»Allah! Allah!«
Nalik blisku šviga sablja v rokah Potockega, kot tikve padajo pod udarci ogoljene glave. Sliko Kristusa pa zakrije Potocki s svojimi prsi. Koliko krogel se je razletelo ob njegovem vernem oklepu. Sekal je brez prenehanja, popevajoč:
»Sveti Bog, sveti močni, sveti neumrljivi, usmili se nas!«
Na njegov glas se oglase vsi kozaki. In od te pesmi se je zagugalo sinje morje.
Veter se je zaobrnil, od severa je zapihal krivec. Morje se je zmračilo, potemnelo, vzdihalo. Val je podajal valu snežene kosmulje.
Na fregatah so začutili, da se bliža velika ujma, ter razobesili zastavo v znamenje, naj čolni stopijo nazaj k ladjam.
»Čemu ugonabljati po nepotrebnem ljudi?« spregovori paša. »Saj sedaj nam gjauri itak ne uidejo. Paševe fregate so močne, morska ujma jim ne more škoditi, toda čolne gjaurov razmeče kakor treske. — Streljajte od vseh ladij!«
Na morju se je čul pok. Topovi so grmeli, valovi rjoveli. Temnomodri valovi so do neba vzdigali svoje srebrne grebene. Čolni se razsujejo po morju. Stari orožjenosec Dlugoš pa si viha svoje sive brke.
»To ni nič. Morje nam ne napravi krivice, ono nas ne izda, mi smo že stari prijatelji z morjem.«
Pritisnil je krmilo. Čoln je vzplaval, čuvan od Kristusa, za njim popihajo kozaški čolni, toda slično črnim oblakom lete nad nje bisurmanske fregate, z njih pa padajo kaljene krogle.
»Stoj! Ne boš več dolgo streljal, zlodjevsin!« zavpije Dlugoš ter sam zmerom močneje pritiska krmilo in poriva čoln proti severoizhodu.
»Zemlja! Zemlja! Evo, vsled dirjanja so zakipeli sivi valovi nalik jasnemu srebru.
»Toda Dlugoš, kam podiš ladjo? Saj se ona razleti na skalah pragov.«
»Ne uči ti starega Dlugoša, kako je treba postopati z jeznim morjem. Pritiskajte vesla, bratje atamani! da bodo čolni švigali naprej slično pšicam!«
Čolni žvižgajo, kosajo se z valovi in vetrom. Turške fregate pa za njimi.
Povzpel se je val ter hipoma prenesel Potockega preko skalovja. Samo dno se je nekoliko drgnilo ob skale.
Turki so zapazili, da so se dali zapeljati in da so dospeli na nevarno mesto, toda bilo je že prepozno. Težke fregate se niso dale ustaviti, v urnem begu so butnile ob podvodne skale in bile ondi razbite. Na drobne kosce so jih razbili srditi valovi, na dno so popadali težki topovi, niti eden izmed »askerov« ni prišel živ na obrežje. Utonil je paša z vsem svojim spremstvom kakor Faraon v Rdečem morju.
Potocki pa je na drugi strani v tihi pristaji čakal, dokler ne preneha ujma, potem pa je veslal proti produ Dnjestra, hvaleč Boga za svojo rešitev. Dospel je v svoj rojstni Brajlov ter z veliko častjo postavil Kristusa, rešenega iz sužnosti, v svoji rodbinski kapelici. Ondi stoji še sedaj enako češčen od gospode in kmetov, od katoličanov in pravoslavnih, ter bo stal, dokler bo Njegova sveta volja.