Brakada
| Brakada Rado Murnik |
| |||||||||||||
Napočil je krasen jesenski dan. Prav židane volje sem jo ubral po Ljubljanskem polju na Posavje in prišel, dobri misli hudo podoben, več tisoč sekund prepozno na lovsko zbirališče, kamor nas je bil povabil naš preljubi gospod Ičar na svojo prvo brakado ne samo na plašne zajce, ampak tudi na lepe fazane, kljunače, jerebice in druge take okusne živalce. Brakada se je odlikovala s fino nianso, imeli nismo nobenega psa brakirja.
Ko sem zvedel tožno vest, da so lovci že odrinili na drugo stran Save, sem nemudoma krenil po cesti, vodeči mimo Šmartna pri Hrastju. Ta cesta je zares idealna cesta in po vsej Evropi bi zastonj iskal kaj tako vzornega. Potoval sem predlanskim v Bosni po najbolj zapuščenih krajih, koder po cele ure nisem srečal žive duše, toda tako idealno zanemarjene ceste nisem naletel nikjer. Blato in jame, jame in blato, luknje in luže, pa luže in luknje so pozdravljale moje globoko ginjene čevlje z melidiozno cmakajočim napevom. Židane volje moraš biti in popolnoma trezen, ako hočeš prenesti svojega prav nič asekuriranega rojstva kosti in meso varno ter brez škode preko teh umazanih, polžih prepadov. No, jaz sem bi docela trezen in še prav posebno svilene volje — dovolite mi to grdo besedo — in zato sem srečno premagal vse tehnične težkoče tega peklenskega pota, kar brez čolna in zrakoplova.
Oddaleč, na levi, sem slišal streljati. Obotavljal sem se nekaj časa, če pojdem po novem mostu čez Savo ali pri starem brodu. Naposled sem spoznal, da je najbolje, če se pripeljem po čolnu. Dvoje bujnostasnih peric je pralo perilo ob bregu; povedali sta mi, da so šli krvoločni lovci pravkar tod mimo in na drugo plat. Mojemu glasnemu „Ha, ha!" se je takoj odzvala možakarica onstran sinjezelene Save in me prevedla s svojim čolnom na drugi breg mnogo laglje in prijetneje, kakor pa prevaja nekateri mladi, seve „nadepolni" slovenski leposlovun tuje proizvode v svojo nerodno klobasarščino.
Na severnem bregu Save stoji bajta, ki je vredna svojega slikarja. Kaj tako prikladnega in obenem originalnega za spreten čopič ne najdeš kmalu daleč naokoli. To napol razpalo, častitljivo staro hišico ti je treba samo videti; in če se ti ne zarodi obtem embrio romana ali pa vsaj daljše novele, vrzi svoje pero pod kap in kar neutedoma študiraj za dvornega svetnika!
Možakarsko sem jo mahnil po produ ob levem bregu za lovci in kmalu zasledil prve gonjače. V kratkem so ugledale moje srečne oči gospoda Čarostrelca, najhujšega lovca pod solncem, luno in zvezdami.
Gospod Čarostrelec je brezdvomno dika slovenskih lovcev. Že njegov pogled je tako strašan, krvoločen in pa tako grozan, da se mora tresti pred njim najbolj zagrizeni lev in najbolj degenerirani tiger. Vselej, kadar se snidem z gospodom Čarostrelcem, naj bo že v Vodmatu ali pa kje drugje, zmerom hvalim Boga, da me ni ustvaril za kljunača ali fazana, zajca ali kaj takega. Oborožen je gospod Čarostrelec z nebrojnimi naboji, lepo razvrščenimi v koketnem lovskem pasu, in nikdar še ni zgrešila njegova dragocena puška svojega cilja; sam priznava, da mu ne nese šiber drugam, kakor kamor je meril on. Raznotere okolnosti sicer ovirajo gospodu Čarostrelcu pravi razvoj njegovega izrednega lovskega talenta. Po pravici moram pa pristaviti, da navzlic vsem zaprekam in oviram ne odneha v svojem vzvišenem poklicu, tem manj, ker ga jako plodonosno podpira v njegovem idealnem stremljenju možakar Renček.
Renček, najbolj nesebična duša, kolikortudi sem jih spoznal naokrog po Slovenskem in drugod, je navzlic svojim pregrešnim nagnjenostim takorekoč rešilni angel vsakemu lovcu, ki zaupa vanj. Njegov ideal so patroni, in, stavim svojo glavo, če bi Renček podedoval po kakšnem, doslej imaginarnem stricu v Ameriki devet milijonov, bi dal osem milijonov takoj za puške in patrončke.
Ko sem se približal gospodu Čarostrelcu, me je sprejel s sijajnim in zaeno dostojanstvenim obrazom slavodobitnega vojskovodje, ki je premagal z uma in svinca svetlim mečem najmanj trikrat močnejšega sovražnika. Ustrelil je zajca dva metra nad trebuhom. Še preden sem mu mogel dostojno čestitati, je že pridirjal drugi zajec proti nam. Gospod Čarostrelec je počil dvakrat po njen, toda neizkušena žival v svoji neumnosti ni letela po pravem potu in se je zakadila gospodu Čarostrelcu naravnost med noge. Toda lovec je stal kakor hrast v viharju, prijel dolgoušca za ušesi in ga držal tako dolgo, da ga je Renček rešil vseh pozemskih skrbi. Gospod Čarostrelec je imel torej že drugega zajca in greben mu je zrastel tako, da ni bilo več pametno govoriti ž njim.
Napotil sem se torej k drugim strelcem, ki pa, žal, niso imeli tako imenitnih uspehov. Klavrno so gledali in skoraj se niso upali nagovoriti gospoda Čarostrelca, ki je umoril dvoje zajcev, ne da bi kaj zadel.
Zastonj sem tolažil gospoda Laviča, ki je bojda že medveda klical na korajžo, zastonj tudi vse druge lovce. Žalostno so povešali glavo in molče prenašali slavo gospoda Čarostrelca.
Po kratkem zajtrku smo odrinili iznova nad zverinjad. Dobili smo dvoje fazanov, troje kljunačev, šest zajcev in štiri jerebice. Vse to nam je nastreljal Čarostrelec, ne da bi kaj meril.
Lovu je sledil drugi, mnogo važnejši del brakade, namreč lovska večerja. Spričo toliko slastnih jedi sem prosil svetnika Antona, naj me vsaj za štiriindvajset ur izpremeni v žival prežvekovalko, ki ima po več želodcev. Toda svetega Antona prejkone ni bilo doma in prekmalo sem moral odnehati v svojih najplemenitejših namerah. Veselilo me je, da me je vsaj nekoliko utešil blagodejni humor jovialnega gospoda Cvetodolskega, ki seveda kot najboljši prijatelj gospodu Čarostrelcu ni zavidal njegove barbarske lovske sreče ampak se odkritosrčno radoval, da gospod Čarostrelec postreli vsako žival, katero zadene Renček.
Na gospoda Čarostrelca junaško zdravje smo pili „tiho kaludžerko" in njemu na čast vprizorili strašanski „lovski ropot". Naposled smo sklenili enoglasno, da pošljemo ob prihodnji brakadi gospoda Čarostrelca brez nas na lov, seveda pa ne brez Renčka. Prisegel nam je pri svetem Hubertu, Katinki in Julči, da nam ostane zvest navekomaj.
Zlobni jeziki so mi izdali, da ima gospod Čarostrelec že pripravljen popravek za moje odkritosrčne črtice. Prosim ga, naj to opusti, ker kar vnaprej radovoljno preklicem vse, kar sem se tukaj zlagal. Lovski pozdrav!