Bramanski ponos v kleščah
| Bramanski ponos v kleščah. |
| |||||||||||||
Indijskim kastam načelujejo Bramani in ponosno gledajo na vse druge smrtnike. Kot nasledniki indogermanskih zmagalcev in ker so, kakor pripoveduje pravljica, izšli iz ust Bramovih, se smatrajo še danes za plemstvo dežele, kateremu pripada prvenstvo in čast pred malovrednim ljudstvom. Te socialne prednosti so si pa znali ohraniti vsled večjih duševnih zmožnosti in vsled trdnega zaupanja ljudstva na to kasto, ki jo po njihovem mnenju Bog ljubi. Iz tega je izvirala njihova moč in brezmejni ponos. Te ukoreninjene lastnosti bramanskih kast so pa udje drugih kast pogosto osmešili.
Mnogoštevilne pripovedke te vrste krožijo med ljudstvom. Mnoge izmed teh so že zelo stare. Tudi sledeča pripovedka, ki jo je pripadnik Vajdijeve kaste zapisal v staroindijsko knjigo za pripovedke, je zelo stara.
Nekje v Indiji so bili o priliki praznika povabljeni vsi moški zastopniki bramanskih kast k slovesni pojedini. Na potu so se srečali štirje taki zastopniki, ki so kmalu potem srečali kšatrija (vojaka). Ta jih je ponižno pozdravil: Saranaidaya (Pozdravljeni, gospodje!)! »Ta vojak je zelo razumen mož,« pripomni eden izmed Bramanov. »Ali niste videli, kako me je pravkar lepo pozdravil?« »Tebe je pozdravil?« pripomni drugi. »Tebe že ne. Pozdravil je le mene. Ali niste videli, da je med pozdravom mene pogledal?« Ravnoisti pozdrav sta si tudi druga dva Bramana lastila zase. »Temu prepiru se izognimo !« so rekli. »Pojdimo nazaj k vojaku in njega samega vprašajmo, komu velja pozdrav!« Rečeno — storjeno! Tekli so za vojakom in kričali oddaleč nanj: »Povej, kateremu izmed nas velja pozdrav?« »Tistemu, ki je najneumnejši,« je bil odgovor. Sedaj je pa hotel vsak izmed teh štirih Bramanov biti najneumnejši, samo da bi njemu veljal pozdrav. Vnel se je živahen prepir in prišlo bi do tepeža, da ni najpametnejši predlagal modrega predloga. »Sedaj smo dospeli v Darmapuro. Sodišče je odprto in sodnik in prisežniki so pripravljeni, da sodijo. Ti bodo tudi našo zadevo rešili.« Predlog je bil sprejet. Šli so k sodniku, mu povedali vzrok in okoliščine prepira in ga prosili razsodbe.
Predmet njihove prošnje je zbudil v sodni dvorani splošno veselost. Sodnik, ki je bil iz Vajdijeve kaste, se je natihem veselil, da bo mogel na tako lep način osramotiti puhlost Bramanov. Naredil je častitljiv obraz in začel: »Vojakove besede povedo jasno, da velja pozdrav tistemu, ki je najneumnejši. Vi ste pa nam tuji in nobeden ne pozna vaših duševnih zmožnosti. Vi sami nas morate s tem seznaniti; vsak izmed vas naj pove dogodek iz svojega življenja, iz česar se potem da sklepati, kdo je najbolj neumen?«
»Poglejte na mojo oguljeno obleko,« je začel prvi. »Vzrok "je ta: pred nekaj leti mi je dal dobrotljiv trgovec v darilo balo finega platna. Iz tega sem si dal narediti plašč in vrhnjo obleko. Po predpisih sem moral novo obleko prej oprati, preden sem jo oblekel, ker je prišla iz nečistih rok tkalca. V ta namen sem jo namočil v vodi in jo obesil sušit na drevo. Tedaj je prišel pes, nečista žival, in je tekel pod obešeno obleko naprej. Jaz sem se bal, da se ne bi žival dotaknila z repom obleke in jo zopet onečistila. Da bi se o tem prepričal prepričal, sem dal srp, obrnjen navzgor, na ramo in se plazil po vseh štirih pod obleko naprej, kakor je to prej naredil pes. Še prej sem pa naročil otrokom, naj pazijo, če se bo konec srpa dotaknil obleke, ali ne. »Dotaknil se je,« so zakričali otroci. »Pri Bramovih ustih,« sem zaklel, »potem se je obleke tudi pes dotaknil.« Proč torej z nečistimi stvarmi! Strgal sem obleko in vrgel kosce razjarjen na vse vetrove. To je bilo kmalu znano po vsej vasi in vsak me je imel za najneumnejšega človeka.«
»Zdi se mi,« mu je sodnik prestrigel besedo, »ti znaš dobro po štirih hoditi. To nam moraš dokazati.« Takoj se je Bramanec spustil na tla in začel hoditi okrog po štirih med veselim smehom zbrane množice. »Dobro«, je rekel sodnik, »to, kar smo slišali in videli, nas je prepričalo, da si zelo neumen, vendar moramo tudi druge zaslišati.«
Drugi Braman je začel: »Znova sem si dal, kakor je pri nas Bramanih to navada, obriti glavo. Ko je brivec storil svojo dolžnost, sem zapovedal svoji ženi, da naj mu da za plačilo eno krono. Po pomoti mu je pa dala dvekronski novec. Zahteval sem torej eno krono nazaj. On se je branil in prišlo je do zmerjanja. Naenkrat je brivec jezno rekel, če naj tudi glavo moje žene obrije. Jaz sem bil trdno odločen, umazanemu možu iz druge kaste denarja ne dati več kakor zasluži in sem zato pritrdil. Ko je žena to opazila, je zbežala. Pripeljal sem jo nazaj in jo trdno držal, dokler ji ni brivec las čisto obril. Vsled jeze in sramu se je zaprla v svojo sobo in se ni dolgo, dolgo pokazala. Zadeva bi ostala torej tajna, da ni capinski brivec to vsem v vasi povedal. Tedaj so bile vse žene zelo razburjene in ko so moji starši o tem zvedeli, so rekli: »Je li kdo že videl kdaj bolj neumnega norca?«
»Anantaya,« je začel tretji, »je bilo moje prejšnje ime, sedaj me pa imenujejo bambusovega Anantayo. To nečastno ime sem na ta način dobil: Nekega večera sem, preden sem šel spat, imenoval ženo klepetuljo, kakor so večinoma vse ženske res klepetulje. »Oho,« je odvrnila, »kar se tiče klepetanja, poznam najmanj enega, kateri ni nič boljši.« Razumel sem, kaj je hotela s tem reči, in sem odvrnil: »O tem se hočemo prepričati in poskusiti, kateri izmed naju bo prvi spregovoril. Kdor se bo prvi oglasil, mora dati drugemu bambusov list (zelo čislan drevesni list). Stavo sva sprejela in postalo je v hiši tiho kot v grobu. Jutro je prišlo in oba sva ostala v postelji, da ne bi imela prilike govoriti. Tako so ostala hišna vrata do večera zaprta. Sosedje so slutili nesrečo in naju klicali. Nobeden se ni oglasil. Imeli so naju za mrtva. Zaraditega je bil poklican vaški kovač, ki je vlomil vrata. Kmalu je bilo stanovanje napolnjeno radovedneže. Zagledali so naju gluha in nema na posteljah. »Začarana sta« so si šepetali ljudje. »Vaški čarovnik naj pride, da jima odvzame prokletstvo.« Vaški čarovnik je prišel in napenjal vsa svoja čarovniška sredstva — zaman. »Ti so obsedeni od hudiča, in sicer od zelo trdoživega, ki ga lahko iztiram samo z dragimi sredstvi. Kdo mi da pet zlatnikov, da poskusim?« S težkim srcem so dali starši zahtevani denar in pričelo se je izganjanje hudiča. Čarovnik je naredil ogenj na tleh, vzel železo, ga razžaril in pritisnil na gole podplate moje žene. Kakor blisk je skočila pokoncu in vpila: »Apa, apa (dovolj). Sedaj sem tudi jaz začel govoriti, ker sem dobil stavo.« Ko so starši in vaščani vso reč zvedeli, so mi razjarjeni vpili: »Ti si najneumnejši na svetu.«
Četrti Braman je pripovedoval o nesreči, ki se mu je po lastni neumnosti pripetila na ženitovanjskem potovanju: »Šel sem po svojo nevesto v zelo oddaljeno vas. Nazaj grede sva šla skozi peščeno puščavo. Žareči solnčni žarki so pesek tako segreli, da je mojo nežno nevesto v noge tako peklo, kakor bi po žerjavici hodila. Obnemogla je padla na tla in bila blizu smrti. Na srečo se je prikazala za mano volovska karavana, obložena s tovori. Počakal sem jo in opisal voditelju karavane svoj obupen položaj. On mi je sveto obljubil, da bo za pet zlatnikov peljal mojo nevesto na eni svojih živali do mojega stanovanja. Karavana se je hitro oddaljila, in jaz sem ji peš trudno sledil. Ko sem dospel domov, ni videl noben nobene volovske karavane in moje neveste tudi ni bilo nikjer. Zato so se zbrali prvaki Bramanov in mi prisodili globo 200 padogov (zlatnikov), ker sem svojo nevesto vsled neumnosti prepustil možu nizke in nečiste kaste. Sedaj sem bil šele revež, in nikdo mi ni hotel dati hčere v zakon. To vendar kaže, da sem izrodek neumnosti«.
Po zaslišanju teh čudnih dogodb štirih Bramanov je prišla razsodba sodnikova. Glasila se je: »Vsak izmed vas je naštel dokaze brezprimerne neumnosti. Vi ste v resnici vsi veliki norci. Ker je pa težko določiti, kateri izmed vas je najneumnejši, zato naj vsak vojakov pozdrav smatra zase.