Brambovci

Brambovci
Zgodovinski roman

Ivan Lah
14. poglavje v razdelu Boj v tisku ni označeno.
Izdano: Ljubljana: Matica Slovenska, 1910–1911 (Knezova knjižnica, 17 in 18)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Kazalo
I. del I. Mladost. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12.
II. Vojna. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13.
II. del I. Boj. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19.
II. Domovina. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17.
Konec.

I. delUredi

I. Mladost.Uredi

1.Uredi

Jesenskega dne l. 1808. je bilo Novo Mesto nenavadno živo. Po mestu so se izprehajale mlade meščanke, znane lepotice, mladeniči so se zbirali pri krčmah ter se ponosno ozirali po trgu, možje pa so postajali v gručah in se modro razgovarjali. Skozi odprta okna so gledale na cesto hišne gospodinje in stare matere, obdane od kopice veselih otrok. Zdajpazdaj se je zaslišal glasen pok zunaj mesta, kar je spravilo vso množico v zadovoljno veselost. Vse je kazalo, da meščani pričakujejo nekoga, najbolj pa se je to videlo na paradni obleki mestnega čuvaja, ki je imel mnogo dela z otroki in je bil zelo nejevoljen na vse tiste, kateri se niso hoteli takoj pokoriti njegovim poveljem, ko je zahteval prostor, red in mir. Toda njegovo delo je bilo popolnoma zaman, kajti trg se je polnil bolj in bolj. Močan strel zunaj mesta je naznanjal, da se bliža težko pričakovani izprevod mestnih očetov.

„To je zadnji konfin,“ je kričal čuvaj, „sedaj prostor, halo!“ In je delal prostor po sredi trga, ki so ga veseli meščani zopet kmalu napolnili. Med tem sta prijezdila na trg jezdeca. Pridržala sta svoja konja pred veliko hišo in sta obstala.

Ljudje na trgu so stiskali glave in se skrivaj ozirali na nju. Starejšega jezdeca so poznali vsi: bil je to gospod Miko Muhič z Mušičjega, ki so ga poznali vsi meščanski in gosposki krogi po vsem Kranjskem in še kje drugje, in celo kmetom ni bil neznan. Kajti gospod Muhič je bil nenavadna prikazen: bil je majhne, drobne postave, nežnega, skoraj ženskega obraza; na koncu obraza se je zibala nenavadno prijazna bradica, ki je največ pripomogla k temu, da se je gospod Muhič vedno smehljal. Njegovo lice je bilo belo, okrašeno s čisto rdečico — nekateri so rekli, da je tako, kakor bi bilo pobarvano — nosil je čisto belo baroko z malim cofom in dragoceno rumeno obleko. Gospod Muhič je bil res prijazen in ljubezniv človek; zato so poznali njegovo ime po vsej Kranjski in tudi drugod. Gospod Muhič je bil star sicer že nad petdeset let, toda hotel je biti še vedno mlad; od tod je izvirala ona natančnost in popolnost, ki se je kazala na njegovi zunanjosti. Nikomur ni bilo neznano, da gospod Muhič rad ugaja ženskam, da se zna lepo vesti in sladko govoriti, da je to človek, ki spada v višje kroge in nosi po vsej pravici ime: kavalir. Gospod Muhič je delal sploh vse, kar je videl, da delajo ljudje, ki so se držali natančno pravil tedanje dunajske mode. Zato je tudi nosljal iz lepe črne tobakire, kakor so to delali vsi veliki možje tedanje dobe. To je bil gospod Miko Muhič z Mušičjega, zakega so poznali vsi. Vedeli so celo par skrivnosti iz njegovega življenja: vedeli so na pr., da je bil gospod Muhič v svoji mladosti na Dunaju, da je bil zelo priljubljen na dvoru in da je igral veliko vlogo pri dvornih dramah, da je šel celo s cesarjem Jožefom na vojsko zoper Turke, da se je tam izkazal z zelo junaškimi čini in da je vse njegovo sedanje življenje le zaslužen počitek po trudapolni dvorni službi. Da je bilo vse to res tako, tega ni bilo treba daleč okoli izpraševati, mogel je vsak to slišati iz ust gospoda Muhiča samega; kajti seznaniti se ž njim ni bilo težko; po par besedah je gospod Muhič s sladkimi nasmehom sam začel pogovor o Dunaju in o svoji dvorni službi. Tako je njegova oseba postala znana daleč na okrog. Povesti o njem so zašle velo med narod, tako da je bilo na Dolenjskem malo ljudi, ki bi ne poznali imena gospoda Mika Muhiča z Mušičjega in njegove dvorne službe. Prikazal se je ob vsaki bolj svečani priliki v Novem Mestu, starejšim meščanom je bila dobro znana njegova zgovornost in prijaznosti, mladim krasoticam pa ni bil neznan njegov ljubeznivi smehljaj. Gospod Muhič je dobro vedel, da govore sedaj po trgu o njem, in je bil zelo zadovoljen, kajti hotel je, da se o njem govori. Sicer ga meščanska množica ni zanimala. Oziral se je le po mladih meščankah in se jim sladko nasmihal. Ni bilo mogoče dvomiti, da se tudi mlade meščanke ozirajo skrivaj na gospoda Muhiča, toda bolj jih je morda zanimal mladi jezdec, ki je sedel na lepem belem konju poleg gospoda Muhiča. Gospod Muhič je navadno privedel s seboj kakega znanca ali prijatelja, kar ni bilo čudno, ker je imel mnogo znancev in prijateljev na svetu in to — v najvišjih krogih. Zato se je pokazal zdaj z mladim, zdaj s starim znancem ali prijateljem: enkrat je bil to znanec iz dvorne službe, drugič je bil z njim prijatelj iz mladih let, tretjič zopet sorodnik iz višjih krogov. S tem je gospod Muhič navadno tudi dokazal, da ima svoje znanstvo v višjih krogih. Stalnih znancev ali prijateljev, kakor se je videlo, ni imel gospod Muhič mnogo, kajti vselej, kadar se je zopet pokazal na Dolenjskem, je pripeljal s seboj novega prijatelja. Meščani so si to razlagali tako, da ljudje višjih krogov vidijo lahko mnogo lepših krajev, nego so dolenjske gorice. Zato posetijo menda le priljubljenega gospoda Muhiča, odidejo in se ne vrnejo nikdar več.

Tako so tudi danes meščani ugibali, kdo bi bil mladenič, ki sedi na strani gospoda Muhiča. Njegova zunanjost ni spominjala nič na „višje kroge“ — imel pa je na sebi popolnoma navadno lovsko obleko — pa tudi njegov obraz ni kazal nič zanimivega: tako da mladim, izbirčnim mestnim krasoticam ni ugajal in so šle naprej svojo pot, ne da bi se dolgo ozirale. Gospod Muhič je hitro opazil to in se je skrito nasmehnil: „No,“ je začel, „moj dragi jakobinec, kako ti ugaja v tem dolenjskem gnezdu?“ Mladi jezdec se je posmejal in rekel: „Jako dobro, stric! Krasen dan je; kakor živa poezija je to mesto, ti meščani, ki še slavnostno obhajajo spomin svojih davnih pravic. Staro je vse in zato poetično, spominja skoraj vse onih meščanov v „Faustu“. Toda hočeš ali nočeš, tudi sem pride to, kar vi imenujete jakobinski duh.“

Gospod Muhič se je smehljal: „Ker že tako učeno govoriš, ti moram povedati, da bi bil tu Faust brez Margarete in jakobinski duh brez jakobincev. Sicer pa Bog ve, kaj se vse skriva po tem starem zidovju. Nekoč sem našel tukaj mucko, ki je bila vredna, da bi jo bil zaprl pri sebi v sobo ... Kar se pa tiče današnje slavnosti, je to lepa in imenitna stvar, poleg tega pa tudi zelo važna, ker gre vendar za mestnega sodnika in za stare mestne pravice. Ti govoriš o nekakih novih pravicah ljudstva, du peuple, tu pa gre za starodavne mestne pravice.“

„Za pravice, ki so brez pomena in naravnost škodljive“, je rekel drugi.

„Oho, kako pa to?“ Gospod Muhič je za trenutek napravil resen obraz.

„Zato, ker živimo v času, ko se vse pranavlja, tudi pravosodje in javna uprava ...“

„Vem, od kod ta duh: jakobinci so mislili tudi na Dunaj,“ se je smejal gospod Muhič.

„Glejte, procesija se bliža,“ je rekel drugi.

Po trgu je zašumelo. Množica se je gnetla sem ter tja in med njimi se je pokazal zdaj tu zdaj tam visoki klobuk mestnega čuvaja, ki je hotel imeti na trgu prostor za izprevod. Vsi so se ozirali proti gorenjemu koncu trga, od koder se je kmalu pojavil črn jezdec na visokem konju. Otroci so lezli na drevesa, zidove in strehe in tudi množica na trgu se je takoj uvrstila ob hišah ter je naredila prostor na trgu, kakor si je bil že izdavna želel mestni čuvaj. Za črnim jezdecem, ki je z visoko palico v roki naznanjal prihod svečanega izprevoda, so se kmalu prikazali na konjih župan in mestni očetje v črni svetniški opravi. Jezdili so počasi po mestu navzdol, držali so se ponosno in resno, kakor je to zahtevala njih čast in dostojanstvo, kajti izprevod, ki se je vršil danes, se je vršil le enkrat na leto. Na ta dan je namreč župan z mestnim sodnikom in mestnimi očeti v slavnostni svetniški obleki objezdil mestno mejo, ki je bila daleč zunaj mesta; tam so bili mejniki, ki so določali, koliko okolice pripada v področje mestnega sodnika. Pri vsakem mejniku so ustrelili iz osemfuntnega možnarja. Godilo se je to od starih časov, odkar je nadvojvoda Rudolf ustanovil to mesto v obrambo proti turškim napadom ter ga obvaroval z raznimi svoboščinami in pravicami. Ko pa ni bilo o Turkih več sledu, so na Dunaju pozabili na nekdanjo slavo mesta in na zasluge davnih njegovih prebivalcev ter so mu hoteli vzeti pravico mestnega sodnika. Vzrok temu so bile slabe mestne ječe, iz katerih so najhujši tatje in roparji navadno pobegnili, poleg tega pa tudi drugi nedostatki, ki so se množili od leta do leta; mestni očetje si zaradi pomanjkanja denarja niso mogli pomagati; tako niso imeli nič drugega nego mnogo dolgov, zapuščenih še od njihovih prednikov, in stare pravice, shranjene v mestni hiši. Toda mestni očetje so dobro poznali svojo dolžnost in so tudi v teh hudih časih branili pravice mesta ter zahtevali, da se jim pusti mestni sodnik in vsa ona okolica, ki je od nekdaj spadala pod njihovo oblast. Posebno slovesno so obhajali to letos, ko je vse kazalo, da na Dunajo popolnoma resno mislijo — brez ozira na stare pravice in listine — vzeti Novemu Mestu pravico in čast mestnega sodnika. Zato so sedeli mestni očetje resnih in ponosnih obrazov na svojih konjih in njih obleka je kazala, da ne puste niti starih noš niti navad niti pravic.

Meščani so mestne očete veselo pozdravljali, ljudje iz okolice in s kmetov pa so iz spoštovanja pred njimi celo sneli klobuke. Tako se je izprevod pomikal po ulici proti mestni hiši, ki je bila okrašena z zelenjem in vinsko trto, a je vendar z vso svojo zunanjostjo bila živ spomenik nekdanje, sedaj propale slave in obenem glasna priča praznih mestnih blagajn in slabega gospodarstva. Toda vse to ni motilo niti mestnih očetov niti drugih meščanov v njih trdni veri, da je pri njihovem dolgem boju z Dunajem pravica na njih strani. Pred mestno hišo so svetovalci s pomočjo svojih hlapcev drug za drugim stopili s svojih konj ter odšli k slavnostnemu zborovanju, ki je bilo združeno z bogato pojedino, kakor je to bila stara navada. Trg pa je napolnila živa, pisana množica: eni so drli v mestno hišo; tu je nastal velik boj med meščani in mestnim čuvajem, ki so mu krepko pomagali hlapci mestnih očetov, a drugi so se razgubili po krčmah. Povsod pa je zavladalo veselje in prepričanje, da so mestne pravice nedotakljive, da cesar ne more vzeti, kar je cesar dal, da mora pravica zmagati, da stoji stara slava in govori za to, da potomci uživajo isto čast, kakor so jo zaslužili njih predniki. Tako so govorili mestni očetje pri bogati pojedini in isto so ponavljali meščani po stokrat pri majolikah, polnih dolenjskega vina.

„No, kaj praviš k temu?“ je vprašal gospod Muhič svojega mladega spremljevalca, ko so se začeli ljudje razhajati s trga.

„Zdi se mi,“ je odgovoril ta mirno, „da ne vedo, zakaj pravzaprav jezdarijo tod po okolici in po mestu.“

„Oho,“ je zaklical gospod Muhič, „saj gre vendar za mestnega sodnika, to ve vsak otrok.“

„A meni se zdi, da je to samo parada; vse se godi samo zaradi starih navad. Ta družba tu je že tako stara, da se ne spomni na nič novega, vse njeno življenje obstoji le v starih navadah in v starih spominih, dočim se bliža od daleč novo življenje ...“

„Reci rajši: jakobinci,“ mu je segel gospod Muhič v besedo.

„Jakobinci ali ne jakobinci,“ je odgovoril mladenič, „a stare narejene pravice so propadle, kakor strohni star papir, ko leži dolgo zanemarjen v arhivu, kajti vstale so med tem nove pravice, pravice prirode, človeka, ljudstva in to je sila, mlada, sveža, kipeča, ki bo pokopala kakor gnoj vse one stare ostanke, (da vzraste novo življenje, kakor žito na novo preoranem polju.“

„No, no,“ ga je miril gospod Muhič, „misliš, če so jakobinci na Francoskem orali po vratovih, da bodo tudi pri nas? O tem bi se dalo, dragi moj, premišljati.“

„Gotovo; toda morda pride, predno se bo o tem premišljalo.“

V tem je gospod Muhič pogledal proti dolenji strani trga in nehote pritegnil vajeti svojega konja.

„Glej,“ je rekel, „kočija prihaja. Radoveden sem, kdo bi to bil; konji se mi zde zelo znani ...“

Predno sta se mogla oba jezdeca zavedeti, kako in kaj, je obstala prav pred njima lepa kočija z iskrimi konji in dvoje ženskih rok je migalo njima v pozdrav. V kočiji sta sedeli dami; ena starejša in druga mlajša.

„Dober dan, gospod Muhič, dober dan, gospod Salmič,“ je klicala starejša dama jezdecema v pozdrav. Mlajša pa je samo počasi dvignila svojo roko in je komaj slišno zaklicala:

„Gospod Kristjan! ...“

Oba jezdeca je prihod teh dveh znank tako presenetil, da sta sedela kakor pribita v sedlih in se nizko priklanjala. Šele čez nekaj časa se je gospod Muhič nekako zavedel, skočil lahno s konja ter stopil k kočiji, kjer je začel obema damama poljubljati roke. To je iz presenečenja zbudilo tudi njegovega mladega prijatelja, ki je takoj za njim spretno skočil s konja ter hitel k kočiji.

„Kaj vendar delate tukaj, gospod Muhič?“ je vprašala starejša dama.

„Pravzaprav nič, gospodična,“ je rekel gospod Muhič, „gledala sva slavnostni obhod mestnih očetov.“

„In kam ste namenjeni?“

„V Mušičje.“

„In vi, gospod Salmič?“

„Jaz istotako,“ je odgovoril ta kratko. Presenečenje in zmedenost se mu je videla na obrazu, temna rdečica mu je pokrila lice in v zadregi se je prijel z eno roko za ročaj kočije, z drugo pa si je hitel vihati brke. To je tudi gospoda Muhiča, ki je bil v takih rečeh zelo natančen, spravilo v neprijeten položaj, tako da je zardelo tudi njegovo čisto belo lice.

„No,“ je začela zopet starejša dama, „tega se niste nadejali, da se srečamo tukaj, ampak slučaj je vsegamogočen.“

„To je res,“ je pritrdil prisiljeno gospod Muhič, da bi spravil sebe in svojega mladega prijatelja iz zadrege. „A kam gre vaša pot?“ je vprašal potem.

„Midve se peljeva na izprehod. Slavnostni izprevod sva videli pri vhodu v mesto; mene vabi okolica ...“ je rekla starejša dama.

„Ali vam moreva biti v službo?“ je vprašal gospod Muhič.

„Prosimo,“ je rekla mlajša dama in se veselo posmejala ...

V trenutku sta bila oba jezdeca zopet na konjih, kočijaž je pognal konje, kočija je zdrčala po trgu med glasnimi mestnimi hišami in za njo sta zdirjala oba jezdeca. Gospod Muhič se je pogladil po rdečih licih in se pomenljivo ozrl na svojega mlajšega tovariša, kakor bi hotel reči: To je vražje čudna stvar, a pravi kavalir ne zagreši izlepa tako, da bi mu prava dama ne odpustila.

Kakor je bilo torej videti, sta bili našima znancema obe dami dobro znani. Starejša je bila Klara Vranek, ki se ji je že poznalo njenih štirideset let, dasi je bila še gospodična. Bila je dobro znana po ljubljanskih salonih in tudi drugod v meščanskih krogih. Govorilo se je o njej, da je bila v mladosti znana lepotica in da je občevala v najvišjih krogih. Njeno ime je izvajal neki profesor od starodavne kranjske plemenite rodovine Vranjek ali Wranegg, ki je pa propadla že v prejšnjih stoletjih. Še rajša pa se je sklicevala gospodična Vrankova na slavno rodbino Kobencljev in je rada omenjala, da stoji z njimi v najožjem sorodstvu. Zato je bilo znano, da se gospodična Klara rada giblje v višjih krogih, da ljubi razkošje in bogastvo, da prezira vse, kar je nižjega rodu, ter ceni ljudi le po njih rodbini in sorodstvu. V ožjih krogih se je govorilo celo o tem, da je bil neki gospod Miko Muhič z Mušičjega v svojih mladih neumnih letih čez glavo zaljubljen v gospodično Klaro Vrankovo in da je to postalo usodno za njega in za njo. Koliko je bilo na tem resnice, ni mogel nihče vedeti, vedeli pa so vsi: kjer se pojavi gospod Muhič, se prikaže kmalu tudi gospodična Klara Vrankova, in iz tega so sklepali, da traja ona prva velika ljubezen še vedno v podobi prijateljstva, dasi je gospod Muhič povsod in vedno temu ugovarjal. Mlajša gospodična pa je bila njena gojenka, Helena Kudričeva, hčerka visokega državnega dostojanstvenika v pokoju; bilo ji je sedaj že nad dvajset let; nje krasota je bila neminljiva, rastla je skoraj z leti; ni bilo neznano niti njej niti drugim, da se je Kristjan Salmič nesmrtno zaljubil vanjo v svoji mladosti in da je ostal tej svoji ljubezni do danes zvest. Toda ona je bila ponosna. Plamtela so za njo nešteta srca v Ljubljani; prihajali so zaradi nje tja lepi in bogati mladeniči tudi iz Trsta in iz severnih mest. A ona je bila ponosna; govorilo se je, da nje ljubezni ni dobil niti mladi Kristjan Salmič niti kdo drug. Pod naslovom lepe Helene so se glasile o njej pesmi in skladbe; toda vse je bilo pri njej brez uspeha.

Kočija je torej drdrala iz mesta po izvoženi cesti in za njo sta jezdila jezdeca. Gospod Muhič je jezdil na oni strani, kjer je sedela gospodična Klara, in Kristjan Salmič je jezdil ob Heleni. Po cesti so se pomikali počasni kmetski vozovi, in vmes so hodili ljudje, ki so bili šli gledat obhod mestnih očetov ... Po deželi je vladala jesen: polja so bila že pusta, gorice so bile rumene, po brdih se je kazalo le tuintam zelenje, solnce je sijalo slabotno, a čisto. Tako je drdrala kočija naprej, dokler ni cesta zavila navkreber po dolgem, z listjem posutem drevoredu.

„Vi ste torej na Vinicah,“ je začel gospod Muhič pogovor s Klaro.

„Da, bili sva tukaj na trgatvi in sva ostali dozdaj. Mislim, da se kmalu vrneva v Ljubljano.“

„In gospa Gusičeva?“ je popraševal gospod Muhič.

„Je zelo ljubezniva gostiteljica. Sploh krasna družba, škoda, da nas ne posetite.“

„Zagotavljam vas, da vas posetimo v najkrajšem času,“ je rekel gospod Muhič.

„To nas bo veselilo,“ je rekla Klara z zadovoljnim nasmehom.

Med tem je začel tudi Salmič pogovor s Heleno.

„Kako vam ugaja na Vinicah?“ je vprašal.

„Zelo mi ugaja; je prijetno na kmetih. Z gospodično Barbaro se zelo dobro razumeva. Imam jo zelo rada.“

„To je lepo,“ je rekel Salmič.

„Vi ste si vendar v rodu,“ je rekla Helena, „lahko bi nas posetili.“

„Seveda,“ je rekel Salmič, „toda jaz sem šele pravkar prišel na Dolenjsko. Ako bi vedel, da me želi videti moja lepa gospodična, bi bil že izdavna zapustil mesto in prišel sem.“

Helena se je zagledala predse in vprašala:

„A kaj ste delali sedaj v mestu?“

„Govori se vedno o vojski in to me tako zanima,“ je rekel Salmič.

„Kdo govori o vojski?“ je posegla gospodična Klara v pogovor.

„No, dandanes govoriti o vojski ni nič nenavadnega,“ je rekel Salmič. „Ves mir sedaj je pravzaprav samo priprava, kajti ko se morje razburi, se ne pomiri tako hitro.“

„Jaz mislim nasprotno,“ je rekel gospod Muhič, „da se nam ni treba bati, kajti pri nas imamo še mnogo junakov iz starih časov. Ti skrbe za mir.“

Salmič je na to molčal in je šele čez nekaj časa pripomnil:

„To je ravno vprašanje, ali je to sreča za nas.“

„Ali nečete iti z nami na Vinice?“ je vprašala Klara, da bi obrnila pogovor na drugo stran.

„Spremimo Vas prav do gradu, gospodična, potem pa morava oditi, kajti pri nas pričakujejo danes našega mladega gosta; vidimo pa se v najkrajšem času,“ je rekel gospod Muhič.

Helena se je ozrla pri tem na Salmiča in je na lahno zardela. Tudi on se je resno ozrl na njo.

„Jutri je lov pri Langerju na Poganicah in pojutrišnjem pridemo k vam,“ je rekel. Ona je na to molčala.

Pot se je vzpenjala navzgor, kočija se je pomikala počasi. Gospod Muhič je pripovedoval o svojem najnovejšem potovanju ter je potem začel razlagati jakobinske nazore svojega mladega prijatelja, pri čemer je gospodična Klara skoraj s solzami v očeh vzdihnila: „Zdi se mi, da prihajajo zelo pusti časi.“ Med smrekami na vrhu se je že svetilo belo grajsko zidovje. Oba kavalirja sta obrnila konje, poljubila sta damama roke ter izročila pozdrave za gospo Gusičevo in gospodično Barbaro.

Nato sta odjahala v dir navzdol proti dolini. Po okolici je že padal večer.

2.Uredi

Gospod Miko Muhič ni imel navade, molčati. Govoril in pripovedoval je zelo rad, nikdar mu ni nedostajalo primernih dovtipov, in kadar mu ni prišlo nič drugega na misel, je začel praviti povesti, kakršne je pripovedoval Gil Blas. Gospod Muhič je namreč zelo dobro poznal Gil Blasa in ga čez vse visoko cenil. Knjigo o Gil Blasu je smatral za vrhunec umetnosti; samo Ovid in Boccacio sta se temu vrhuncu približala. Gil Blas je bil gospodu Muhiču vzor; take umetnosti, a tudi takih časov in takega življenja si je želel. Zato je gospod Muhič rad govoril o Gil Blasu in njegovih čudovitih dogodkih in izkušal svoji osebi pridobiti vsaj nekaj one slave, ki jo je v njegovih očeh imel Gil Blas. Zato je gospod Muhič rad pravil povesti, ki niso bile naravnost Gil Blasove, a so bile onim vendar zelo podobne.

Toda proti svoji navadi je gospod Muhič danes molčal. Morda ga je tako zmotila večerna jesenska pokrajina, ki je, polna skrivnosti, polna umiranja in hrepenenja, bledela pod rdečimi pasovi zadnje večerne zarje ter s tem resno spominjala na minljivost vsega posvetnega. Ali pa je morda gospoda Muhiča tako presenetilo, da je srečal staro znanko, in se je pri tem morda spomnil lepih mladih dni in kakih trenotkov, ki so bili morda še lepši, nego jih opisuje Gil Blas. Z eno besedo: gospod Muhič ni pripovedoval niti svojih niti Gil Blasovih povesti, in kdor ga je poznal, je lahko v tem videl nekaj posebnega. Ali morda ni hotel motiti svojega stričnika? Gospod Muhič je bil vkljub svojim letom še vedno mlad, razumel je mladost in je vedel, da pridejo včasih trenotki, ko najrajši ostanemo sami s svojimi mislimi. Imel je dobre oči in jasen pogled, zato je dobro videl, kako so zaljubljene misli zaigrale po mladem obrazu njegovega tovariša. Ker je imel gospod Muhič, kar se tiče srčnih in ljubezenskih stvari, zelo dober spomin, se je še dobro spominjal nekaterih dogodkov prejšnjih let, zato je molčal.

Kristjan Salmič je poln nemira, poln radosti in skritega hrepenenja sedel na svojem konju ter se zagledal čez plan. Parkrat se je ozrl nazaj, kjer je za drevoredom že izdavna izginila kočija in tudi belo graščinsko zidovje, potem pa se je zamislil.

Nič ni težje pisatelju nego to, ako mora pripoznati, da njegov junak ni lep. Vemo, da bodo poslej mnoge čitateljice nezaupne in junaku nenaklonjene ter mu bodo privoščile vso ono trpko usodo, ki ga je tako zvesto spremljala skozi vso njegovo mladost in je že sedaj z vso silo ležala na njegovem mladem življenju. A pomisliti moramo, da to ni bila krivda niti njegovih staršev niti njegova; kajti podobi njegovega očeta in njegove matere, ki sta viseli v stari hiši v Ljubljani, sta kazali dvoje oseb prijetne zunanjosti in marsikaka poteza z onih obrazov se je dala spoznati tudi na obrazu njunega sina. Toda lepota je zelo različna in delal bi krivico našemu mlademu junaku, ako bi o njem trdili naravnost, da ni lep. Res ni bilo na njegovi glavi, niti v očeh, niti v laseh onih posebnosti, ki jih je tako ljubila ona romantična doba in ki imajo še danes vpliv na mehka ženska srca, zato pa se je posvetilo včasih v njegovih temnih očeh nekaj, kar je moglo v trenotku zmagati človeka, ki je stal pred njim.

Postava našega junaka ni bila velika niti vitka; a njegovo telo je kazalo nenavadno silo in je bilo na plečih nekako napeto, posebno kadar je sedel na konju. Njegov obraz je bil zagorel, imel je dolge črne lase in majhne brke, izpod čela pa so blestele njegove oči, jasne kakor orlove. Sploh je imel Kristjan toliko podobnosti z Napoleonom, da mu je moral to na tihem priznati celo gospod Muhič, dasi mu je bilo to zelo neljubo. Kristjan se je tega dobro zavedal in je nosil celo lase na isti način, kakor jih je videl pri Napoleonu; kajti naš junak je oboževal Napoleona kot največji ženi nove dobe. To je bil vzor, ki je o njem sanjala njegova mlada duša, to je bil zgled, za katerim je hrepenela sile polna mladost: ali za njim ali proti njemu, to je vse eno; glavno je: tako, kakor on, to, kar on, Napoleon.

Kristjan Salmič je izvajal svoje ime od stare plemenite rodovine grofov Salmov in o slavi je pričala vsa zgodovina njegovih prednikov, ki jo je on, zdaj edini čisti potomec, tudi iskal in študiral; zato je verjel v svojo silo, v svoj talent, verjel je vase prav tako, kakor je verjel v ženi Napoleonov. Njegova mladost je bila burna in težka, toda vere vase ni izgubil, dasi je čutil, da mu sreča ni mila, da je dosedaj le malo dosegel izmed onih velikih ciljev, ki jih je že iz svojih najmlajših let nosil s seboj.

Kot sin bogatega meščana je kmalu spoznal, da prihajajo v Krajino novi časi, da se svet okoli nje budi iz dolge zaspanosti, da se podirajo preozka obzidja mest, da raste novo življenje iz starih razvalin. V svoji zgodnji mladosti je izgubil mater, da se je še komaj spominjal nje ljubeče roke, ki ga je božala vsak večer in vsako jutro v mehki, beli postelji. Pozneje ga je njegov oče, resen mož, ki se je bolj zanimal za cene na ljubljanskem trgu in v tržaški luki nego za vzgojo svojega sina, prepustil učiteljem, dokler ni prišel na latinske šole. Tu se je zaljubil najprej v latinščino, ki je bila po njegovem mnenju najpopolnejši jezik vseh vekov in svetov in edina vredna, da so v njej govorili nesmrtni bogovi. Ljubil je one bogove, ki so se mu kazali iz knjig v vsej krasoti, in ljubil je junake, ki so stopili na pot boja in slave ter so si kot polbogovi zagotovili večnost na svetu.

To vse je ljubil in iskal je knjig, ki bi mu mogle še več in več govoriti o tem. V Ilijadi se mu je odprl svet Homerjevih junakov; vabili so ga s seboj v preteklost; hotel je, da bi bil živel v onih časih. Pozneje ga je navdušil božanski Aleksander in zdelo se mu je, da bi vzel sulico in ščit in bi stopil v njegove bojne vrste ... Kak narod so bili ti Grki, ti Rimljani, da še danes ves svet govori o njih! In nekoč se je iz tega vprašanja rodilo novo vprašanje: A kdo je živel tu v prejšnjih dobah, kdo so bili naši dedi, kaj so delali, kje so se vojskovali? In tu je začel iskati zgodovino svoje zemlje. Valvazorja je našel, ki ga je hranil njegov oče spravljenega kot staro dragocenost, ne da bi vedel, kaj je v njem, nekoč je dobil Linhartovo „Zgodovino Kranjske“ in Vodnikovo „Povedanje od kranjske dežele“ je znal na pamet. Ilirci so bili torej narod — tako je zvedel — ki so živeli tukaj takrat, ko je že Aleksander slavil svetovne zmage. Pozabljen, neznan narod. Zakaj niso zbrali svojih mož ob meji, zakaj niso postavili ladij na morje, zakaj niso zapisali svoje slave v zgodovino? Zakaj, zakaj? Dolga in težka vprašanja so se stavila mladeniču takrat vsako noč. In zdelo se mu je, da je manjkalo moža, kakor je bil Aleksander; ni bilo nikogar, ki bi bil zavladal doma ter nesel slavo ilirskega imena čez mejo svoje domovine tja na sever čez Alpe ali preko morja na jug. In zdelo se mu je, da je ležal ta narod kakor mrtva sila; premagali so ga vsi, vladali so nad njim vsi in nazadnje je Turek postal njegov strah. Zakaj ni vstala sila močna in velika, zakaj se ni pojavil velik junak, ki bi jo bil zbudil, in danes bi govoril svet o Ilircih! To vprašanje je ostalo mladeniču nerešeno. Knjige na njegovi mizi so se množile in veselil se je na čas, ko bo odšel ven v velika mesta na visoke šole in bo tam po starih knjižnicah iskal zgodovine starih Ilircev. Poleg drugih knjig so tam ležale Linhartove „Blumen aus Krain“, Vodnikove „Pratike“ in „Ljubljanske Novice“. Kristjanu Salmiču se je zdelo, da bi moral tudi on tako pisati staro zgodovino ali pesmi. V bližini njegove hiše na Bregu je stala palača barona Zoisa. Ne enkrat je Kristjan Salmič gledal preko ograje domačega vrta na Zoisov vrt ter mislil čudne misli o tem, kako bi bilo, ko bi se govorilo, da tudi on piše, ko bi tudi on mogel napisati o svojem življenju ... Take so bile njegove misli.

Nekoč zvečer je sedel sam v svoji sobi in se je zagledal v obraz svoje matere; bil je to lep obraz, ki je kazal mlado ženo najlepših let. Čudno težko je postalo Kristjanu srce, vročina mu je zalila glavo, čutil je, kakor da leži nekaj v njem, kar bi moral komu povedati. Toda ni imel niti matere niti prijatelja niti ... Roka je nehote posegla po peresu in čez čas so ležale pred njim te vrstice na papirju;

Je modrček pisan,
je pasek nje zlat,
in pankelc prerisan
ovija ji vrat.

Je avbica bela
in Židana čez,
je pesmice pela,
plesala je vmes ...

„Kdo je bil to, s kom govorim to?“ se je čudil Kristjan sam sebi in je gledal vrste, kakor da so tuje, kakor da jih ni napisala njegova roka. Spomnil se je, da je podobne besede že čital drugje, in vroča rdečica mu je žgala obraz. Stopil je k oknu in zrl v noč. Pred njim je šumela Ljubljanica v počasnem toku, v senci pobrežnih hiš so se zibali nje valovi. Od Krakovega sem je prihajal vesel šum polpijanih ribičev in voznikov. Pred njim pa se je dvigal ponosni Grad z dolgim hrbtom, kakor da bi hotel pripovedovati obširno povest o davni preteklosti. In zganilo se je nekaj v srcu, nemir je napolnil dušo, nekaj se je rodilo v njem, sam ni vedel, kaj. Sedel je k mizi in je zopet vzel pero. Zdelo se mu je, da bi pisal odo na Grad. Na papir so mu silile neke latinske besede: O arx, magna, alto in vertice, caput ... Roka je zastala. Vedel je, da so v verzu napake, in je premišljal, kako bi rekel to, kar hoče reči. Med tem so se prikradle od nekod nove misli v nemških besedah:

Es fließt der Fluß entlang der Stadt,
an ihm die Burg steht auf der Wacht,
und was er zu erzählen hat,
erzählt die ganze Nacht.

Von alten Zeiten, altem Ruhm ...

Obstala je roka in ni šlo dalje. Še nikdar se ni čutil tako zapuščenega in osamljenega. Naslonil se je na okno in se je zopet zagledal v noč. V svojem srcu je čutil pesmi, ki so se budile v raznih jezikih, toda čutil je, da jim ne najde izraza v nobenem. Sklenil je, da bo drugega dne, ko bo mirnejši, napisal vse, kar mu zdaj prihaja na misel. V katerem jeziku, tega še sam ni vedel: najlaže je pisal nemški, latinščina mu je ugajala, toda preveč je ljubil Horacija, nego da bi pisal slabe ode. Čutil pa je obenem, da bi bilo vendar vse to treba napisati v tem novem, slovenskem jeziku. Toda v tem jeziku zložiti odo, se mu je zdelo bolj nemogoče nego v latinskem. Imel je zato težko noč; čutil je, da bi moral izpregovoriti, in je videl, da je podoben ptiču mladiču, ki začuti v sebi lepo pesem in je še ne more zapeti. Vkljub temu pa je bil sam o sebi prepričan, da bi lahko napisal mnogo pesmi, ko bi vedel, kaj in kako. Zato je čital vsak dan pesmi in latinskih od se je učil na glas.

Nekoč je šel na „večer“, kjer so italijanski pevci in pevke peli razne pesmi ter igrali kratke igre, videl je, da je igra in pesem nekaj zelo lahkega; pri tem pa se je zgodilo, da se je hudo razvnel za mlado italijansko pevko, kar ga je spravilo na čisto drugo pot. Zavzel se je, da jo mora drugega dne videti in govoriti z njo.

Ves nemiren je hodil drugi dan po ljubljanskih ulicah, dokler je ni srečal v spremstvu štirih visokih gospodov. Ves obupan, se je vrnil domov in premišljal svoj položaj. Zdelo se mu je, da je vse to premajhno, da je Ljubljana premajhna, da mora ven v svet in začeti živeti. Spomnil se je, da ima oče v Trstu prijatelja, starega znanca, in pravil mu je večkrat, naj ga pošlje tja v primorsko mesto. In morda bi se bilo to že zgodilo, da niso nastali takrat na jugu viharni časi, ki se niso hoteli več pomiriti. Ko je mladi Kristjan videl lepo mlado Italijanko, se mu je zdelo, da bi bilo tam na jugu ob morju krasno. Pomislil je, kako bi sanjal tam na južnem vrtu kje ob strani krasotice, kakor je, recimo ta, italijanska pevka. Moral si je priznati, da se mu hoče samo zaradi nje tja. Toda ona ima gotovo druge? Ne, on si je upal zmagati vse njene stare oboževalce in si pridobiti njeno ljubezen. Pa o tem ni hotel niti misliti. Ko je čez tri dni zvedel, da pojde italijanska pevska družba v Trst, je bil njegov sklep gotov. Stopil je pred svojega očeta ter mu naznanil, da odpotuje na jug, v Trst in v druga mesta, ker si želi ogledati svet ... Takrat je prvič čutil brezobzirno strogost svojega očeta.

„Nikamor,“ je rekel odločno stari Salmič in mu obrnil hrbet. Sin je odšel, ne da bi izpregovoril še kako besedo. V svoji sobi je legel na preprogo in zdelo se mu je, da je zelo nesrečen. Premišljal je, kako bi se iztrgal iz trdih vezi, ki so ga obdajale, in kako bi prišel v zlato svobodo. Nič drugega ni kazalo nego čakati; to je bila za njega gotovo največja muka.

3.Uredi

Tako težko mladost je preživel naš junak. Hotelo se mu je zlagati pesmi in sam ni vedel, kako naj začne, dasi je znal na pamet latinske ode in dasi je poznal gospoda patra Valentina. Poznal je zgodovino svoje domovine, toda ni vedel, kaj naj stori z njo. Ženske je hotel opevati in delati ode na ljubljanski Grad. Na zadnje pa se je zaljubil v italijansko pevko, ker je pela vroče pesmi o ljubezni. Hotel je na jug, od koder je prihajala ta pesem ...

Toda tam je bila vojska. Mislil je na vojsko ...

Nekega dne zjutraj je nastal krik na cesti. Nekdo je vpil, da vojska prihaja od juga. To je bil klic, ki so ga prebivalci mesta Ljubljane že dolgo s strahom pričakovali. Kajti že od prve pomladi, ko se je razvnela vojska, so prihajala z bojišč slaba poročila, avstrijska vojska se je umikala pred francosko in vprašanje je bilo samo, proti kateri strani zavije ta bojni veter. Toda bolj in bolj je bilo vidno, da gre smer vojske proti Kranjski, kar je zbegalo vse ljudstvo, kmete in meščane. Ko se je torej po Ljubljani raznesel glas, da prihaja vojska, so eni odpirali okna in izpraševali, kaj je, drugi so prestrašeni hiteli na ulico. Po mestu se je bila raznesla novica, da je francoska vojska pod Bonapartom v Italiji zmagala, da je vzela Benetke in da se bliža že Trstu in Ljubljani. Ta novica je vznemirila celo mesto in še večji strah je napolnil meščane, ko so čez nekaj časa začele iti v mesto umikajoče se avstrijske čete. To je Kristjana zmotilo v njegovi zaljubljenosti. Vesel je bil vojske in veselilo ga je v srcu, da je zmagal Napoleon Bonaparte, o katerem se je razširila slava že takrat, ko je bil prvič stopil na italijanska tla. Upal je tudi, da bo morda v zmedi, ki lahko zdaj nastane v mestu, imel priliko, izkazati italijanski pevki kako uslugo ter si s tem nakloniti njeno srce. Poln zelo različnih misli in čuvstev, je odšel na ulico. Mesto je bilo vznemirjeno in preplašeno, novica se je rodila iz novice, druga strašnejša od druge. Kajti od davnih časov, ko so še Turki hodili plenit po Krajini ter ropali znotraj in zunaj ljubljanskega mestnega obzidja, od tistih strašnih dob, o katerih je zdaj bila samo še pravljica, od takrat ni prišel še sovražnik v Ljubljano in mirni meščanje so si mislili sovražnika kot morečo tolpo ljudi, ki plane v mesto nenadoma, ki pomori in podavi vse, potem pokrade in oropa, kar se da, in nazadnje zažge mesto. Tem strašnejša pa je bila misel na tako tolpo sedaj, ko je bilo vsem znano, da so v sovražni vojski, ki se je obrnila proti Ljubljani, zbrani ostanki one pariške bande, ki je nekaj let preje delala revolucijo, umorila kralja, obglavila na tisoče mirnih ljudi ter postreljala na stotine zvestih meščanov kakor pse. Vse, kar je kdo kdaj kje slišal o francoskih revolucionarjih, o jakobincih in sanskilotih, vse je zdaj vstalo v živem spominu ter je begalo uboge meščane. Iz tega so rastle tudi one grozeče vesti, ki so jim v tem trenutku verjeli vsi ter radi njih hiteli izpraševat svoje prijatelje, ali naj beže ali naj ostanejo. Niti pomirjajoče besede vojakov, da je sovražnik še daleč, niso mogle pomiriti prestrašenih meščanov. Po mestu je bila velika zmešnjava, kajti dohajale so vedno nove čete, vse je bilo utrujeno in izmučeno, vsi so iskali stanovanja. Razume se, da so meščani radi postregli avstrijskim vojakom, kajti mislili so, da so varni, dokler je vojska v mestu.

Kristjan je zavil proti Glavnemu trgu, kjer je stanovala gospoda, in je zagledal tam množico vozov in kočij ter veliko množico ljudi, ki je begala sem ter tja, ne vede, kaj storiti, kajti gospoda se je pripravljala na odhod in to je bilo znamenje, da se ne bliža nič dobrega. Toda Kristjan je gledal predvsem vojake in častnike, bil je srečen, da je enkrat videl ljudi, ki so bili v vojski. A to umikanje mu ni ugajalo. Zdelo se mu je, da bi mu bilo nemogoče, se umakniti: za njega je bilo mogoče le dvoje: ali zmagati ali pasti. Ko je šel meseca februarja nadvojvoda Karel skozi Ljubljano poveljevat italijanski vojski ter so mu meščani pred njegovim stanovanjem pred hotelom „Pri divjem možu“ delali navdušene ovacije, je stal tudi Kristjan med množico in je nehote zavihtel klobuk, ko se je nadvojvoda prikazal pri oknu. Zganilo se je v njem nekaj kipečega, zazdelo se mu je, da bi tudi on vzel orožje in šel, a pravo navdušenje to ni bilo in pozneje se ni čudil, ko so prihajale z bojišča slabe novice. Čutil je v sebi nerazumljivo ljubezen do cesarskega nadvojvode, ki je imel biti drugi Lavdon, drugi princ Evgen. Ljubil ga je zaradi njegove odločnosti, da je prijel za meč ter šel branit domovino. Ljubil ga je in mu je želel zmage. Tudi zdaj je čutil z njim; nadvojvoda Karel je imel njegovo ljubezen, a njegovo občudovanje je veljalo zmagovalcu Napoleonu. Mislil si je živo, kako se je ulila ona silna vojska francoskih revolucionarjev čez Alpe v Italijo in njim na čelu mladi junak Napoleon, ki je že s samim imenom pretresel ves svet. Občudoval je hrabrost in domoljubje onih ljudi, ki so iz njemu neznanih vzrokov doma morili ljudi, podrli stari red ter postavili na prestol svojo sirovo silo in tako uničili notranjo silo domovine, ki pa so ob času, ko so njihovi sosedje prišli z orožjem v roki, da bi nje, razdvojene in oslabljene, premagali ter jim vsilili novega kralja, zbrali svoje zadnje sile, hiteli na mejo ter zapodili združene evropske vojske v njih stare dežele. Kje se je vzela ta sila, kje se je rodila njih moč, kako se je moglo vse to dvigniti iz onih potokov krvi, o katerih se je s tako grozo govorilo pred nekaj leti, da so se dobri meščanje prekrižavali in klicali: Bog nas varuj! ... Zakaj se je zgodilo vse to, kak pomen ima in kam hočejo ti ljudje z vojskami? Klical si je v spomin staro grško in rimsko zgodovino in je iskal primer. Spomnil se je tega, kar je bil nekoč slišal od starega meščana, ki je stanoval v pritličju njihove hiše: pravil mu je o cesarju Jožefu, da ni umrl, a da se o tem ne sme govoriti; pravil mu je, kako je hotel cesar Jožef vladati, kako je hotel izpremeniti svoje dežele, ljudi — toda gospoda s tem ni bila zadovoljna, zato so rekli, da je umrl ... Tako je pravil stari meščan, ki je stanoval v pritličju hiše. Spomnil se je tega in je videl: Staro propada, rodi se nekaj novega ... In to novo prihaja kakor vihar na valovih, ki so se razlili preko francoskih mej in bijejo zdaj ob granice Italije, Švice in Nemčije ter hočejo preplaviti Evropo. Šele zdaj se mu je zdelo, da razume one besede, ki so se pele v ljubljanskem gledališču, ko je šel nadvojvoda Karel v Italijo: „Trka nam Francoz na vrata.“ — To ni bilo trkanje, to je bilo znamenje prihajajočega viharja. In zdaj je živo videl pred seboj ona italijanska polja, lombardske planjave, lepa stara mesta, zeleno beneško ravan, ponosne Benetke, kraljico morja, široke reke, mogočne trdnjave, starodavno močno Mantovo, videl je, kako vse trepeta in se trese pred viharjem, ki prihaja. Videl je, kako se usipljejo preko gor bojaželjne trume francoske vojske, ljudi, ki so se rodili v krvi in so vzrastli iz krvi. Videl je, kako hite naprej za zmagonosno zastavo, ne drži jih niti zidovje trdnjav niti obzidje mest, ne deroče vode, ne široke planjave in njim na čelu mlad junak, zmagovalec Napoleon Bonaparte. Zdelo se mu je, da vidi resni obraz nadvojvode Karla, ki vodi svojo vojsko, utrjuje trdnjave, pripravlja mesta, brani prehode, brani, brani ... Vse zaman ... In tako je prišel ta dan: vojska se vrača na sever, razkropljena, razbita, utrujene in zmagovite trume drve naprej, kakor drvi val, ki ga nič ne ustavi. In vse beži, vojska beži, meščani beže, gospoda beži. Od kod se je vzela ta sila, tako velika, strašna, zmagovita? Kaj jo vodi: krvoželjnost ali dobiček ali slava ? In kaj je nje namen: smrt, rušenje, uničenje, propad ali ono novo, novo? ... Kaj bi bilo to novo, na to ni vedel Kristjan več jasnega odgovora. Vse, kar je videl okoli sebe, je bil beg, beg pred nečim, kar prihaja kot neodvratno, neizogibno, neizprosno ...

Tako je hodil Kristjan po ljubljanskih ulicah in gledal vojake.

Vrnil se je domov šele zvečer in je našel pred hišo dolgo vrsto konj in v veži in pritličju utrujene vojake, ki so iskali primernega kota za svoj počitek. Bili so ruski kozaki, ki so se vračali preko Ljubljane domov. Kristjanu se je zazdelo, da sliši med njimi znane besede. Odšel je po stopnicah navzgor in je našel svojega očeta zelo slabe volje. „Vse gre,“ je rekel, „pojdeva tudi midva na dolenjski grad. Jutri zjutraj se odpeljem. Z vojaki ni dobro imeti opravka.“

Ta novica je bila Kristjanu zelo neljuba. Odšel je v svojo sobo, naslonil se na okno in gledal na vojake in množico na cesti.

V tem trenutku je pridrdrala po cesti kočija in se ustavila pred hišo. Lepa, črna dekliška glavica je bila popolnoma podobna oni, ki jo je bil videl v gledališču onokrat, ko so peli italijanski pevci svoje pesmi, toda bila je še krasnejša, mnogo krasnejša. Ne vede, zakaj in kako, je planil Kristjan od okna in je hitel navzdol po stopnicah, v veži se je preril med gosto množico vojakov in šele, ko je stal pred vrati, se je domislil, da pravzaprav ne ve, pokaj je tako prihitel dol. Toda lepa, črna glavica se mu je posmejala iz kočije, kakor da ga pozdravlja stara znanka, kakor da jo je videl že mnogokrat ... In vendar je ni videl še nikdar. „Dober večer,“ se je oglasil debel moški glas v kočiji. „Stopite, prosim, mladi gospod, h gospodu Salmiču in recite, da, če ni še sam pobegnil, naj da prenočišče beguncu, prijatelju Kudriču.“

Kristjan ni videl niti raznega napotja, ki so ga bili vojaki razpostavili po veži, niti ležečih vojakov, ničesar. Bežal je navzgor in za seboj je slišal tu in tam le kak jezen vzklik; planil je v sobo k očetu in mu naznanil, da je na cesti družina gospoda Kudriča. Stari Salmič je mirno vzel svoj cilinder, odložil je pipo in rekel:

„Pojdem sam dol.“ S počasnimi koraki sta odšla po stopnicah navzdol. Potujoča družba je med tem stopila iz kočije; najprej je tu bila naša znanka z lepo, črno glavico, gospodična šestnajstih let, krasne postave in čudovite krasote, za njo je izstopila starejša dama in nazadnje velik gospod petdesetih let, visoke postave. Ko se je ta okrenil, je že zagledal na pragu Salmiča: očeta in sina. Stopil je k svojemu staremu prijatelju ter ga bratovsko objel.

„Vse beži,“ je rekel, „ves Trst je pobegnil, vražji časi so.“

„No, prijatelji imajo pri prijateljih najlepše pribežališče,“ je odgovoril Salmič. „Tu je moj sin,“ je pristavil. „Tu pa moja hči,“ je odgovoril Kudrič, „in z nami je gospodična Vranek.“ Gospod Salmič je po stari navadi obema damama krepko stisnil roke. Kristjan je podal Heleni roko in se globoko priklonil, isto je storil proti gospodični Vrankovi, pri čemer je hudo zardel. Tako so odšli po stopnicah navzgor; Kristjan je Heleni razlagal o vojakih v mestu in o tem, da je oče že sklenil, da se jutri odpeljejo na dolenjski grad, obenem pa je čutil, da mu kri tako zaliva srce, da komaj more govoriti. Gledal je krasni dekliški obraz in v tem trenutku mu je bilo jasno, da je bilo vse, kar je bilo prej, samo hrepenenje, zdaj je pa prišla ljubezen, velika, krasna, sveta, kakor da bi v svetišču zasvetil ogenj, prižgan od neznane roke. Tako se je Kristjan Salmič zaljubil v Heleno.

4.Uredi

Težko je pisatelju, opisovati prve trenutke ljubezni z navadnimi besedami, ko zanje niti veliki pesniki niso mogli najti dovolj lepih besedi. Tem težje je to ker je prav tako pisatelju kakor junaku te povesti prešlo že deset dolgih let od onega srečnega časa, ko se mu je to dogodilo. Jesenska pokrajina, po kateri je jahal naš junak s svojim molčečim stricem, je bila sedaj prava podoba njegove duše: Vse je prešlo, minilo, odcvela je pomlad, neplodno poletje je odnesel čas in zdaj je jesen, pusta in prazna, življenje trepeta in umira, viharji se drve v negotovosti in iščejo prostih polj, kjer morejo divjati, se drviti, razsajati, lomiti in podirati po volji. Toda današnji jesenski večer je bil tako tih, šepetajoč, mamljiv, da bi se človeku zdelo: to je le zastor; za trenutek se razgrne vse in zadaj zazeleni, zacvete pomlad, in v tej tišini, v tej jesenski pokrajini, v večernem šepetanju se je naš junak zamislil v ono krasno pomlad, ki je cvetela takrat pred desetimi leti. Kako se je torej vse to zgodilo? Ko je Kristjan oni večer slonel na oknu svoje sobe ter gledal v zgodnjo pomladansko noč, ni vedel, kaj se je z njim zgodilo. Neka kipeča sila se je zbirala v srcu, čudovita moč mu je polnila žile, po glavi je šumelo tisoč misli, nemir je obvladal dušo. Zdelo se mu je, da je treba odgovoriti na neko vprašanje, ki nanje ni vedel odgovora, zdelo se mu je, da ga premaguje neka sila, ki jo je treba premagati; zato se je zdaj prijel za vročo glavo, da bi laže razumel svoje misli, zdaj zopet stisnil krepke pesti, kakor da hoče z njimi zmagati ves svet, če bi se mu postavil na pot do njegove sreče. Zdelo se mu je, kakor da se že kopičijo sovražne sile, nasprotni viharji, da rastejo gore in prepadi, da se širi na daljavo svet, ki ga hoče ločiti od nje — in vse to je bilo treba zmagati. Da, zmagati, uničiti in si osvojiti njo za vselej ... Tako je mislil junak in je poslušal večer. Naposled je bil mir, vsepovsod čudovita krasota, vsepovsod je odmevala le ena beseda: ljubim. Odmevalo je to v visoki pomladanski noči, po sobi, po zraku, šumelo je to v valovih Ljubljanice, trepetalo je to v drevju pod Gradom, šuštelo je to v vetru, ki je pihljal ob oknu. In ves svet, kakor da se je izpremenil: vse je bilo čudovito krasno, polno, popolnoma, kakor bi moralo biti, da bi bil svet popoln. Tako krasna še ni bila Ljubljana in nje stare hiše, tako mogočno veličasten še ni bil Grad, lepše ni tekla nikoli Ljubljanica, nebo ni bilo nikdar še tako visoko in tako polno blestečih se zvezd. In sredi te čudovite krasote, sredi te neskončne pesmi ljubezni je mislil srečni Kristjan, da zidovje iste hiše v prvem nadstropju skriva v sebi njo, Heleno, ki jo on ljubi, obožuje, ljubi, ljubi ... Mislil je nanjo: ali spi, ali čuje, ali tudi ona misli na njega, ali ga ljubi. Spominjal se je na vsako besedo, ki sta jo govorila pri večerji. Zdelo se mu je, da je bil zelo redkobeseden in neroden; ona se je smejala ves čas: zakaj, komu: iz radosti, iz zabave, iz ljubezni: ali se ljubezen pri ženi drugače pojavi nego pri možu? In zakaj mu je tako hladno podala roko, ko je odšla spat? In zakaj mu ni hotela gledati v oči, kadar se je zagledal vanjo? Tako je Kristjan ljubil ono noč.

Od barja sem je zavel južni pomladanski veter, kakor pozdrav od juga. Poigral se je ob oknu in šepetal ... Po ulicah in po mestu je bilo zelo nemirno, kajti že dolgo ni imela Ljubljana v sebi toliko ljudi. Toda Kristjan je bil čisto pozabil, da so vojaki v mestu, da se vojska bliža, da prihaja veliki zmagovalec Napoleon, da vse beži, beži ... Nad ono zmesjo misli, ki so polnile njegovo mlado glavo, ko je gledal vojake po mestu, iz one zmesi je zdaj vstala le ena jasna, ljubljena misel: Helena. Vse drugo naj že bode tako ali tako, naš junak je čutil, da je ta misel, ta Helena odločilnega pomena v njegovem življenju. In postala je res usodna. Kristjan ni zaspal do jutra. Ležal je na postelji in gledal skozi odprto okno v noč ... Njegove misli so postajale čim dalje težje, trudnejše, nejasne; utrujen od te težke sile, ki je padla tako nenadoma na njegovo malado življenje, je zaspal.

Drugi dan so drdrale kočija za kočijo skozi Ljubljano: bogataši iz Trsta in gospoda iz južnih krajev je bežala preko Save na Štajersko. Tudi novi polki umikajoče se avstrijske vojske so napolnili na pol zapuščeno mesto, kajti zjutraj je i večina Ljubljančanov pobegnila. Tudi pred hišo na Bregu sta stali že zjutraj ob osmih dve kočiji in poleg njiju osedlan konj. V prvi sta sedela stara prijatelja Kudrič in Salmič, v drugi pa je sedela Helena z gospodično Klaro. Na konju je sedel Kristjan in tako so odhiteli na dolenjski grad Vinice, kjer je živela gospa Gusičeva s hčerko Barbaro. Bilo je jasno pomladansko jutro. Helena se je smejala veselo in ni se na ničemer poznalo, da beži pred Francozi. Kristjan je bil bled in zdelo se mu je, da se ga loteva groznica. Vkljub temu je jezdil ponosno svojega konja ter ostajal vedno na strani Helene. Gospodična Vrankova je začela govor po francosko in se je čudila, da Kristjan še ne govori francosko, kar je spravilo mladeniča v veliko zadrego; sklenil je, da se čim preje nauči tega jezika, ki ga je gospodična Vrankova imenovala najpopolnejšega izmed vseh jezikov, francosko literaturo pa je smatrala za edino, kar je sploh vredno čitati. Dasi je Kristjan le slabo razumel francoščino, je razločil vendar dobro, ko je gospodična Vrankova omenila Heleni, da je na njem nekaj napoleonskega, kar ga je napolnilo z velikim veseljem, dasi se je delal, kakor da ni slišal tega. Čutil je, kako se je Helena pri onih besedah veselo ozrla nanj. Sploh se Kristjan pri vsej svoji zaljubljenosti ni mogel pritožiti, da bi mu Helena ne bila naklonjena. Toda ona je bila takrat še veliko premlada, da bi mogla razumevati vsa ona čuvstva, ki so vzplamtela v srcu mladega Kristjana. On si jo je želel mnogo drugače: resnejšo, bolj zaljubljeno, da bi se zanimala za svetovne stvari, ki se gode, ter da bi govorila z njim o tem: toda samo smejala se je in se veselila, sama ni vedela na kaj. To je bila prva senca, ki je padla na mlado trato Kristjanove ljubezni. In tako so prišli prvi težki trenutki, ki jih je zakrivil mladi junak s svojo zaljubljenostjo že ne na potu in še bolj pozneje na Vinicah, ko se je Kristjan pri gospodični Vrankovi učil francoščine ter obenem živel v svoji prvi ljubezni najkrasnejšo pomlad svojega življenja.

Gospa Gusičeva je bila ožja sorodnica Salmičev in Muhičev. Živela je kot vdova s svojo desetletno hčerko na graščini Vinice. Tam se je nastanila vsa družba, razvilo se je lepo življenje; gospodična Klara je učila mlade ljudi, kako se je treba vesti po pravi francoski modi, Kristjan in Helena pa vkljub vsem tem naukom nista zamudila nobenega trenutka, da bi se ne sešla zvečer na vrtu ali na polju, kjer je zaljubljeni Kristjan poljubljal roke svoji oboževani boginji in jo na kolenih prosil ljubezni. Res ga je deklica, premagana od njegovih vročih poljubov, tudi poljubila parkrat v obraz, a Kristjan je čutil, da ni v njej prave ljubezni; hotel je imeti v njej nekaj drugega. Toda sam ji ni znal povedati, kakšno jo hoče imeti. Helena pa je bila, kakor mlade deklice sploh, samozavestna in ponosna ter je primerno kaznovala vsako nezadovoljnost nikdar zadovoljnega svojega oboževatelja, na kar jo je on vselej prosil odpuščanja. Ljubezen je taka, da ljubi neizpremenjeno in neizpremenljivo; tako je ljubil tudi Kristjan Heleno takšno, kakršna je bila, in je bil srečen in hvaležen za vse one trenutke, ki mu jih je nudila krasota njene mladosti.

Med tem je bil prvi strah pred Francozi minil in počasi so se ljudje zopet vračali v mesto. Avstrijska vojska se je umikala preko Ljubljane in alpskih prelazov na sever in za njo je pritiskala ona nezmagljiva sila, ki je niso mogle udržati niti italijanske trdnjave niti združena avstrijska vojska. Zadnjega marca je izdal Napoleon, ki je bil na svojem zmagovitem potu dospel v Celovec, v imenu francoske republike proklamacijo pod geslom: svoboda, enakost, in je obetal prebivalcem Kranjske mir in svobodo ter jih opominjal k mirnosti in prijateljstvu napram francoski vojski, ki ni prišla sem rušit, podirat in morit, ampak ima z deželo in njenimi prebivalci najlepše namene. Tudi general Bernadotte je iz svojega tabora v Logatcu razglasil podobno proklamacijo v nemškem, francoskem in slovenskem jeziku, na kar so se Ljubljančani in Kranjci v svojem strahu nekoliko pomirili. Ta razglas je prišel tudi na Dolenjsko, kjer pa je vkljub temu vladala napram tujcem velika nezaupnost. Kristjan je prebral ta razglas v vseh treh jezikih, in ne enkrat, ampak tolikokrat, da ga je znal dobesedno na pamet. „Francoska vojska ne prihaja k vam, da bi vas podjarmila,“ — ponavljal je Kristjan besede iz razglasa, ki je bil naslovljen na „prebivalce Kranjske“ — „ne da bi le količkaj izpremenila vaše verske navade in vaše šege. Ona je prijateljica vseh narodov ... Francoska republika ima pravico, z vami postopati kot zmagovalka. Toda sporazumljenje, ki nas veže, bo odpravilo to pravico ... Ali ni vojska že sama po sebi dokaj strašna? Ali ne trpite že dovolj za zmote, ki so jih zakrivili drugi ...“

Tako je govoril razglas in Kristjan je premišljal te besede. Republika zmagovalka ponuja prijateljstvo, mir ... Zbudila se je v njem nepremagljiva želja, videti te ljudi, te zmagovalce, to veliko silo in če mogoče, videti pred vsem njega, ki ga je občudoval s celim srcem. Ako je imela že premagana vojska zanj na sebi toliko vabljivega, kako ga je šele vabila vojska, ki je premagala vse one trdnjave, mesta, gore, vode, zapreke in ljudi, ki so se ji stavili nasproti na njenem potu slave in zmage. Zato mu je bilo zelo všeč, ko je njegov oče nekega dne začel govoriti, da ni dobro, če v hiši gospodujejo tuji ljudje, in da bi bilo prav, ako bi zdaj, ko se je polegel prvi vihar, kdo pogledal v Ljubljano, da bi videl, kaj in kako. Dasi je Kristjana ljubezen do Helene tesno vezala na Vinice, je bil vendar pripravljen, takoj drugi dan odjahati v Ljubljano ter tam pogledati, kaj se godi v njih hiši. Stari Salmič sicer svojemu sinu še ni mnogo zaupal, vendar mu je dovolil, da gre v Ljubljano, in zdelo se mu je zelo dobro, ko je zapazil, da se sin zanima tudi za njegove domače skrbi. Zvečer se je Kristjan poslovil od Helene, ki je imela o francoski vojski vkljub vsem razglasom vendar drugačno mnenje nego o Francozih in je zato nehote, polna strahu, pri slovesu šepnila Kristjanu v uho:

„Tako se bojim, da bi se ti kaj ne zgodilo.“ A v srcu je bila vesela, da je on tako odločen in pogumen. Nje besede pa so zazvenele v zaljubljenem srcu mladeniča tako sladko, da jo je objel z vso silo ter začel poljubljati, kamor je mogel, ter je šepetal zraven: Ti moja, ti moja ... V tem trenutku pa se je pojavila na stezi gospodična Vrankova ter je pristopila s strogim obrazom. Helena, vsa razburjena, je od strahu vzkliknila in si zakrila z rokami obraz; Kristjan pa se ni dal motiti, prijel je Heleno za roko, stopil je korak naprej in rekel gospodični Vrankovi v obraz:

„Da, ona je moja. Ni naju treba varovati, kakor otroke; midva se ljubiva in nihče naju ne loči.“

Gospodična Vrankova je vzela Heleno za drugo roko in ne mené se za besede, ki jih je govoril Kristjan s tako odločnostjo, je rekla:

„Dovolite, gospod ... Upam, da je to bilo prvič in zadnjič,“ ter je odvedla Heleno s seboj. Kristjan je ostal sam na vrtu. Sedel je na klop ter stiskal pesti. Pri večerji je bilo tisti večer nenavadno tiho in napeto, zato se je družba kmalu razšla, posebno ker je gospodična Vrankova tožila, da Heleni danes ni dobro.

V težkih mislih je Kristjan prebedel ono noč in zjutraj je ob prvem svitu odjezdil ob Krki navzgor Proti Ljubljani.

Bilo je jasno pomladansko jutro. Krka je šumela veselo, mladi ozeleneli griči so se svetili pod žarkim solncem, ptiči so se oglašali po drevesih ob cesti.

Kmetje, ki so delali na polju, so se zvedavo ozirali za jezdecem.

Kristjana so obhajale čudne misli, zdaj žalostne, zdaj vesele in podil je konja, da bi bil preje v mestu.

5.Uredi

Ko je Kristjan prijezdil pred domačo hišo na Bregu, je našel tam nekoliko francoskih vojakov, ki so sedeli na klopi. Poiskal je hišnega oskrbnika, ki je bil zelo vesel, ko je zagledal domačega mladega gospoda. Kristjan ga je vprašal po novicah, pa starček ga je prijel za roko in mu dajal znamenje, da se ne sme mnogo govoriti.

„Postali bomo Francozi, gospod. Sicer pa nič hudega. Vojak je vojak. Škoda le, da se ne morem z njimi razumeti!“ V hiši je bilo nastanjenih par oficirjev in od njih je Kristjan zvedel, da v najbližjih dneh obišče Ljubljano sam Napoleon.

Kristjan je sklenil, ostati v Ljubljani ter čakati. Vojaštvo, ki je bilo v Ljubljani, je bilo le majhen del one vojske, ki je drla naprej preko Save ter prisilila avstrijsko razbito vojsko k premirju v Ljubnem. Kristjan je videl tu shujšane, upale obraze, ljudi, ki se jim je poznalo, da so preživeli mnogo časa na bojišču in ne enkrat gledali smrti v obraz. Ker je slišal, da se francoska vojska vrne preko Ljubljane v Italijo, je ostal tem rajši tu, da bi videl francosko armado. Par dni pozneje so vrele množice ljubljanskih meščanov na Glavni trg pred škofijo; kajti ob osmih zjutraj se je raznesla novica, da je dospel Napoleon Bonaparte s svojimi generali ter si izvolil stanovati v škofiji. Množice so stale na ulici, gledale v okna ter pričakovale, kdaj se jim prikaže obraz groznega zmagovalca. Med množico je stal tudi Kristjan in zrl nepremično v zaprta okna. Ljudje so si pripovedovali razne novice, ki so se dogodile v zadnjem času po mestu. Mnogi so se na tihem pritoževali nad vojaki, mnogi so bili zadovoljni, da je vsaj tako, kakor je, kajti prej so bili vsi prepričani, da se je približal Ljubljani konec.

Naenkrat je nastala velika tišina. Okno se je odprlo in prikazal se je zagorel obraz, udrtih lic, podolgastega, napetega nosu, pod mračnim čelom se je svetilo dvoje ostrih, jasnih oči, ki so pol prijazno, pol prezirljivo zrle na množico na trgu. To je bil Napoleon Bonaparte, poveljnik francoske vojske. V Kristjanu je zatrepetalo srce, ko ga je zagledal. Zdaj ga je videl iz oči v oči, njega, ki ga je občudoval, ki je sanjal o njem, ki mu je bil vzor vojaka, moža, zmagovalca. Zdelo se mu je, kakor da vidi boga. V trenutku je celo začutil, da so se srečale njiju oči, in Kristjanu je samoobsebi prišlo vprašanje: Ali se bova videla še kdaj od blizu, čisto od blizu? ... Čutil je v tem trenutku, da je Napoleon človek, o katerem se ni varal. Bil je tak, kakor si ga je bil predstavljal. To je vojak in vojskovodja obenem. Surovost je bilo videti na njegovem licu, toda iz teh oči je sijal duh, ženi, sila, pa tudi visokost in plemenitost. Kristjan ni premaknil oči od njega. Zopet je bil tak trenutek, ko je nekaj vstajalo v njegovem srcu, nekaj kipečega, mogočnega, nekaj, o čemer se mu je zdelo, da mora na dan, toda molčal je.

Ni čutil niti množice okoli sebe, niti ni videl francoskih straž pred vrati škofije, niti generalov Bernadotta, Massene, Murata, o katerih so govorili ljudje kot o velikih junakih, videl je le njega, kajti: kaj bi bili ti vsi, ko bi ne bilo njega! Molče in kakor nerazumljivo sta si stali tu nasproti dve sili, meščani premaganega tujega mesta in vojskovodja zmagovite tuje vojske. Bilo je, kakor da visi med obema vprašanje: Kaj hočete od nas, kaj hočete od mene? Negotovost in nejasnost je ležala tu kakor nerazrešljivo vprašanje. Od kod in kam? Vse to, se je zdelo Kristjanu, je jasno le njemu, ki je prehodil s svojo vojsko zmagoslavno pot, ki ima jasen cilj pred seboj in obvladuje zmes pod seboj ... On vidi in razume čas in svet ...

Pri teh različnih mislih Kristjan niti ni zapazil, da je okno ostalo prazno in da se je ljudstvo začelo razhajati: on ga je videl tam še vedno, čutil je njegov pogled, slutil je njegove misli. Pred njim je za vselej stala ta božanska oseba močnega, silnega, nepremagljivega ...

Ves ta dan je bil v Ljubljani kakor praznik; še pozno v večer, ko se je Napoleon že odpeljal po Tržaški cesti proti jugu, so hodile množice semtertja ter govorile o njem.

Kristjan je hodil dolgo časa po mestu in se štel srečnega, da je doživel ta dan, ki ga je smatral za največji dan svojega življenja. Pozno v noč se je vrnil v svojo hišo in je dolgo slonel na oknu svoje sobe, kakor nekdaj. Tudi zdaj se je budila latinska oda, slovenska pesem in nemški verz v njem, toda čutil je, da se vse to, kar misli in čuti, ne da izraziti. Potem pa je sedel ter pisal Heleni sledeče pismo:

Ljuba moja Helena! Pišem Ti danes po tem velikem dnevu, ko sem videl iz oči v oči največji ženi sedanjega sveta. Danes zjutraj je namreč prišel v Ljubljano Napoleon Bonaparte, poveljnik francoske vojske. Dopoldne je stala pred škofijo velika množica ljudstva, med njo sem bil tudi jaz. Napoleon se je prikazal na oknu in je dolgo gledal na množico, ki je gledala nanj. Jaz ljubim tega junaka, obožujem njegovega duha in občudujem njegove velike zmožnosti. Hotel bi biti na njegovi strani, svetiti se v svitu njegove slave, ali ...stopiti proti njemu ... Ne, tega ti ne razumeš, nihče ne razume tega. Jaz sem sam, sam in moje misli so edine moje znanke. Kaj sem občutil, ljuba moja Helena, ko si mi tako iz srca zašepetala v slovo one sladke besede, iz katerih se je slišala vsa tvoja srčna skrb zame, iz katerih se je videlo, da Ti ni vse eno, ali živim, ali ne! V tistem trenutku sem čutil, kako si vsa moja. O, ko bi me Ti razumela, Helena, ko bi Ti vedela, kaj jaz mislim! Spal nisem vso noč iz skrbi, da Ti trpiš. Poslej sploh prepovem gospodični Vrankovi, se vtikati v najine razmere. Ona je stara in ne more vedeti, kako ljubi mlado srce, ko ljubi s tako silno prvo ljubeznijo, kakor se ljubiva midva. Kajti jaz živim le zate, Helena moja, tvoja sreča mi je vse. Zato nečem, da bi te kdo motil v Tvoji ljubezni do mene. Nisva več otroka; človek, ki ljubi, ni otrok, zato mora biti vse, kakor jaz hočem. In kaj hočem jaz? Da si vsa moja, da delaš vse, kar jaz hočem, da si ena duša z menoj. Vse drugo izvršim sam. Kajti ko bi ne bilo Tebe, ljuba Helena, zapustim deželo, hišo, očeta, vse, vse in stopim v službo onega velikega junaka, ki danes s svojo slavo polni svet. Postal bi oficir in bi šel daleč po svetu za zmagami, za slavo; sedaj pa imam Tebe, ljubljenka moja, in živim le zate. Toda najina ljubezen ne sme biti zapreka do višjih ciljev, in Ti moraš stati ob moji strani kot junakinja, Ti moraš razumeti, kaj jaz želim, ter iti z menoj. Ni mogoče živeti pri ljudeh, ki naju imajo za otroke ter nama hočejo zapovedovati. Kako se bojim, da si morala slišati od stare device trpke besede zaradi mene! Gotovo je povedala gospodična vso stvar tudi drugim in sedaj bodo pazili na naju. Tega ne prenesem. Ako me ljubiš, Helena — in o tem ne dvomim danes več — potem boš vse storila, kakor Ti bom svetoval jaz. Helena, kako Te ljubim! V tem velikem dnevu čutim, kako Te ljubim!

Poljublja te tisočkrat Tvoj

Kristjan.

Ko je Kristjan napisal to pismo, mu je odleglo; čutil se je zadovoljnega in srečnega, kajti prvič v življenju je mogel nekomu pisati to, kar je mislil. Vedel je sicer, da bi bilo treba v pismu še mnogo in mnogo reči, da bi ji povedal vse, če sploh more človek v ljubezni vse povedati, kar čuti in misli. Zapečatil je pismo, pogledal še enkrat na speče mesto pod gradom in kmalu potem zaspal, — utrujen od dojmov današnjega dne.

Drugo jutro je prihajala vračajoča se francoska vojska v Ljubljano. Kristjan je oddal pismo na pošto ter ves dan ogledoval vojake slavnega zmagovalca.

Toda usoda našemu junaku in njegovi ljubljenki ni bila mila. Ko je on občudoval ono desettisočero množico generala Massene, ki se je nastanila po ljubljanskih cerkvah in samostanih, ter se navduševal pri pogledu na njih divje obraze, se je zbirala nad njim in njegovo ljubeznijo huda nevihta. Kajti pismo je prišlo v roke gospodične Vrankove, ki je bila zaradi besede „stara devica“ tako nesmrtno razžaljena, da se je zjokala ter sklenila, da ne more biti niti en dan več pod ono streho, kjer bi stanoval tako sirov človek brez olike, kakor je Kristjan. Seveda je pokazala pismo takoj gospodu Kudriču. Gospod Kudrič pa se je v tej zadevi posvetoval s svojim prijateljem. Na čast gospodične Vrankove moramo priznati, da ni ona nikomur govorila o dogodku na vrtu, kajti imela je mladi par sama zelo rada in poleg tega je bila odgovorna za svojo gojenko. Toda zdaj je šla z vso jezo v boj zoper mladega človeka, ki jo je tako razžalil. Iz tega je bil torej velik vihar, o katerem pa je Helena malo zvedela, kajti brezskrbno se je igrala s psi na vrtu. Stara prijatelja se radi stvari nista toliko razburjala; mahnila sta z roko in menila, da je to med mladino kaj navadnega. Bolj nego druge stvari pa je zbodlo starega Salmiča v oči, da se njegov sin navdušuje za Napoleona in za one francoske jakobince, ki so zakrivili zadnja leta toliko zla po svetu. Zato je sedel k mizi in napisal sledeče očetovske besede:

Mojemu sinu Kristjanu. Poročam Ti, da smo prejeli Tvoje pismo. Zato Ti zapovedujem, da takoj prideš domov sem na Vinice, kjer bova več govorila o tem. Moj sin, kako žalost mi delaš! To je torej Tvoje povračilo za mojo skrb, za vse moje očetovske dobrote do Tebe? Kar se tiče druge stvari, Ti povem, da sva govorila s Kudričem: Helena bo Tvoja, zato pa ni treba uganjati nobenih otročarij in neumnosti. Bom prav vesel, če nisi več otrok. Mi smo vsi zdravi, kar želimo tudi Tebi. Oskrbi torej vse potrebno in pridi domov. Z očetovsko ljubeznijo Te pričakuje Tvoj oče M. Salmič.

S precejšnjim dvomom o uspehu je oddal stari Salmič to pismo in ko ga je že oddal, se mu je zdelo, da je napravil veliko neumnost.

Ko je Kristjan prejel pismo, se je prijel za glavo in se vprašal: Kam sedaj? Da ne pojde na Vinice, to je bilo za njega gotovo. Zato je bil ves srečen, da je še istega dne srečal v Ljubljani svojega strica Mika Muhiča z Mušičjega, ki je bil svojega stričnika tudi zelo vesel. Mladenič mu je potožil svoje bolečine in dobri stric je obljubil, da bo posredoval med očetom in sinom. Dan na to sta odjezdila na Dolenjsko, toda ne na Vinice, ampak na Mušičje. Odtod je jezdil gospod Muhič na Vinice, kjer je razložil staremu Salmiču vso zadevo v najbolj izbranih potezah in celo gospodično Vrankovo je znal potolažiti s svojo veliko ljubeznivostjo. Sklenilo se je, da pojde Kristjan na Dunaj in v druga mesta, da se navadi olike in da vidi kaj sveta. To je bila najboljša rešitev iz tega težkega položaja.

Gospod Muhič je prinesel to novico na Mušičje, kjer je čakal Kristjan v velikem obupu, kajti zdelo se mu je, da si je izkazil vso svojo srečo. Kristjan je bil z novico popolnoma zadovoljen. Hotel se je samo posloviti od Helene in to se mu je tudi dovolilo; dan pred odhodom je prišel z gospodom Muhičem na Vinice. Gospodične Vrankove ta dan ni bilo doma, dasi je govoril z njo gospod Muhič prav v trenutku, ko se je v drugi sobi poslavljal Kristjan od Helene. Deklica je bila mirna in ni čutila one globoke bolesti ločitve, kakor Kristjan. Vendar je bilo videti, da je nesrečna, kajti na njeno mlado radost je padla tako velika nesreča. Toda bolj je ljubila svojo mladost nego ljubezen, zato je ostala hladna, ko jo je tolažil Kristjan z lepimi besedami ter ji govoril o bodočnosti. Pustila se je poljubljati, toda v slovo so se le na lahno zganile njene ustnice na njegovem licu. Težek dvom je padel na Kristjanovo mlado ljubezen.

Slovo od drugih je bilo kratko. Oče mu je dal par krepkih očetovskih naukov in mu dodal primerno svoto denarja in tako je odšel Kristjan s stricem Muhičem v tujino ...

To vse se je bilo zgodilo pred desetimi leti.

6.Uredi

Kaj bi se zgodilo z našim junakom v onem usodnem trenutku, ko je bil prejel strogo in ob enem ljubezni polno pismo svojega očeta, da ni na ulici srečal svojega dobrega strica Mika Muhiča, to je danes popolnoma negotova in brezpomembna stvar. Mladenič ni imel o tem niti pojma, kako ga ljubi njegov oče. Tudi ni vedel, da se je družba na Vinicah med tem, ko je on občudoval Napoleona in njegovo vojsko po Ljubljani, pomnožila za eno osebo, in ta oseba je bil sam gospod stric Miko Muhič z Mušičjega; to je bilo popolnoma naravno, kajti rekli smo, da, kjer se je pokazala gospodična Vrankova, se je kmalu pojavil gospod Muhič. Stari Salmič, ki vkljub vsemu sorodstvu ni ljubil niti Mika Muhiča niti njegovih bratov, je takrat, ko je videl, da bi njegovo pismo lahko imelo slabe posledice, prav prijateljsko prosil gospoda Muhiča, naj odide v Ljubljano ter naj čuva njegovega sina vseh nepremišljenih korakov, kar je gospod Muhič tudi storil. Kristjanu je bilo vse to neznano in zaupal je vse svojemu stricu kot najboljšemu prijatelju, ki ga je slučajno našel v težavnih časih. In res se je gospodu Muhiču posrečilo, obvarovati mladeniča vseh prenagljenih sklepov, ki jih v važnih trenutkih rodi mlada, razburjena kri. Da, še več: ljubeznivost in prijateljska dobrohotnost, oziroma sladkost njegovih besedi je bila tako velika, da je popolnoma ukrotil mladega leva, ki je hotel raztrgati vse vezi, katere bi mogle omejevati njegovo svobodo. Gospodu Muhiču se je res zdelo, da opravlja posel levjih krotilcev, in priznati si je moral sam, da ta posel ni lahek in da so le skrajno ugodne razmere pripomogle k uspehu. Ko bi bil dobil Kristjan podobno pismo onega dne, ko je bil Napoleon v Ljubljani, bi ne bil čakal niti trenutek, ampak bi bil vstopil v Napoleonovo vojsko, toda zdaj je bil Napoleon daleč v Italiji, vsa njegova vojska je odšla na jug in v par dneh se je imelo skleniti premirje, a s tem je bila vojska končana. Kaj bi torej zdaj, ko ni vojske? In morda vojske niti več ne bo; kje bi bile potem zmage, kje slava? To in tako je preudarjal Kristjan, ko je mislil, da bi bilo najbolje, oditi za francosko vojsko na jug. A tu mu je prišlo vprašanje, zakaj ne gre v domači, avstrijski tabor, tudi tu potrebujejo junakov in ko bi jih imeli, bi se ne bilo treba umikati iz Italije prav v štajerske gore. Prej ali slej bo hotela Avstrija svoje dežele nazaj in takrat bo čas, se biti, zmagovati, se proslaviti ... Tudi o tem je Kristjan premišljal. Potem je mislil, da bi sploh odšel daleč kam ven v svet: v Trst, Italijo ali kam čez morje, v Pariz, na Dunaj, sploh kam daleč, da bi se ne vrnil dolgo ali sploh nikdar več. Kajti v resnici ga je bilo zdaj sram pred očetom, pred Heleno, pred gospodično Vrankovo, pred vsemi, ki so kaj vedeli o pismu; pri vsaki misli na besede, ki jih je bil zapisal v pismu, je sedaj zardel sam pred seboj, dasi si je moral priznati, da jih je pisal popolnoma iz srca. Zdelo se mu je, da bi mu bilo nemogoče, brez zadrege in neprijetnih misli govoriti z ljudmi, ki so imeli priliko, zvedeti njegove srčne skrivnosti. To ga je gnalo proč od znancev, da, celo od Helene. Če se enkrat proslavi, dokaže s tem vsem onim, ki so smatrali njegovo pismo za otročarijo in neumnost, da ga je pisal zrel mož, iz globokega prepričanja, iz ljubečega srca, človek, ki ve, kaj hoče. Toda budile so se v njem misli, ki so nasprotovale njegovim drznim sklepom, in v tej svoji neodločnosti, v tem težkem času je srečal strica Muhiča. Gospod Muhič je bil gotovo človek, ki je mogel najbolj srečno izvršiti svoj posel. Poznal je mlade ljudi, njih prednosti in njih napake in s svojo ljubeznivostjo je moral zase pridobiti vsakega človeka. Tako je tudi Kristjana kmalu potolažil in ga pridobil zase. Njegov nasvet, naj gre ž njim k stricu v Mušičje, se je zdel Kristjanu najboljše, kar si more želeti v teh težkih časih. Bil je res utrujen od teh razburjenih dni in njih dogodkov in ne moremo tajiti, da si je želel, imeti dobrega, odkritega prijatelja, kakor se mu je kazal stric Muhič; hotel se je posloviti od očeta, o katerega dobroti in ljubezni je bil prepričan, in hotel je videti še enkrat Heleno ter govoriti z njo. Zato je dovolj potolažen odšel s svojim stricem na Dolenjsko. Ni pa bil tako srečen in zadovoljen tedaj, ko je odhajal v tujino, kajti zdelo se mu je, da je zdaj na slabšem, nego bi bil preje, ko bi bil odšel sam na svojo roko. Ono bi bilo samosvoje, odločno dejanje, moralo bi buditi občudovanje in spoštovanje pri vseh, a sedaj gre le pod varuštvom, kot učenec, ki ga pod nadzorstvom pošljejo v šolo. Poleg tega mu je bilo zdaj vse manj jasno nego preje, posebno se mu je zdelo, da je padel njegov ugled pri Heleni in da se je zato tako hladno poslovila od njega. — Vse to je mladeniča bolelo in gospod Muhič je dobro vedel, kaj se godi v njegovi duši. Zato mu je začel praviti o svoji dvorni službi, o velikem mestu in o veselem študentovskem življenju. Vse to Kristjana ni moglo utolažiti. Ostalo mu je le eno upanje: da se morda na Dunaju stvar kako zasuče in se mu morda ponudi prilika, nastopiti pot slave. Helena mu je bila zagotovljena; morda je celo prav, da ga izgubi za nekaj časa, da bo bolj zahrepenela po njem. Sploh je bil Kristjan na vsej poti zelo slabe volje in nič ga ni moglo razveseliti. Začel je celo sumiti, da je stric Muhič le njegov nadzornik v podobi prijatelja. Ta misel mu je bila težka, kajti o dobrohotnosti gospoda Muhiča je bilo težko dvomiti. Da, zdelo se mu je, da ga ljubi kakor nihče na svetu. Kristjan ni bil v svoji mladosti nikdar navajen, da kdo pazi nanj, in zato mu je bilo zdaj vsako nadzorstvo odveč. Toda že v Gradcu je znal gospod Muhič najti take zabave in tako družbo, da Kristjan o njegovem prijateljstvu ni mogel več dvomiti, in ko sta se pozno v jutru vračala od nočnih dogodkov, ga je gospod Muhič tako prijateljsko poljubil ter ga pri tem nazval vrlega dečka, da je Kristjan čutil njegovo nesebično ljubezen.

Tako je prišel naš junak na Dunaj, prišel je z gospodom Muhičem v visoko družbo, videl je svet in njegove navade, videl je mnogo dobrega in slabega, a pri tem ostal zvest vsem svojim idealom: svoji Heleni, svoji sili in svoji slavi. Gospod Muhič se je pogosto jezil, da so njegovi tovariši izza časa njegove dvorne službe pomrli, ker bi sicer bilo mnogo prijetneje na Dunaju, zraven pa je tudi tožil, da so minili stari, boljši časi.

Dasi je gospod Muhič tožil za starimi, dobrimi časi, je vendar našel zase in svojega nečaka dovolj zabave in to zabavo je smatral za najpotrebnejšo šolo, ki največ nauči mladega človeka. Po onem slučaju s pismom je gospod Muhič sodil, da je treba Kristjanu pred vsem občevanja z višjim ženskim svetom, kjer ima mlad mož najlepšo priliko, da postane uglajen kavalir, salonski človek z vsemi primernimi pokloni, izrazi in finesami, potrebnimi vsakemu človeku, ki je hotel živeti v boljši družbi one dobe. Dasi je Kristjan v tem oziru dobil pri gospodu Muhiču dovolj pouka, je gospod Muhič vendar zmajeval nad zmožnostmi svojega učenca in se je čudil, da ima njegov nečak za kavalirstvo tako malo talenta. Tedanje dunajsko življenje je imelo v sebi mnogo zanimivega. Višja družba je živela še v onem svetu, ki ga je bila ustvarila francoska moda za Ludvika XVI. Držala se je te mode ne le v obleki, ampak tudi v govoru in v raznih navadah. Spomini na krasno življenje za velike cesarice Marije Terezije so se še ponavljali v starejših salonih, ki so se držali domače tradicije. Mlajši svet je hotel biti bolj francoski. Tam so videli vzor pravega, srečnega in veselega življenja. V tej družbi so se še pojavljali pesniki, ki so v heksametrih slavili slavne čine in pisali elegije na slavnostne dni. Poleg njih so se čule staroklasične ode in idile, ki so spominjale na „Daphnis in Cloe“. Sladka pesem klavira se je razlegala pozno v noč po salonu. Dogodki v Franciji so nekoliko vznemirili ta tihi mir. Kot žrtev revolucije je padla tudi avstrijska princezinja, Marija Antonijeta. Višja družba je zahtevala osveto jakobincem in revolucionarjem, ki so ji postali nevarni. Res so združene evropske vojske šle proti francoskim revolucionarjem, toda zmagale niso sovražnikov, kakor so si želeli višji krogi. Salonska družba te dobe je potrebovala vojne, da je mogla govoriti o junakih in junaških činih; živela je v spominih na slavo stare zgodovine in sama je hotela biti slavna. Občudovala je junake, ki so bili v vojni, njihove junaške čine si je izmislila družba sama in je govorila o njih.

Sedaj je bilo zopet po vojni; dogodki zadnje spomladi so bili še vsem živo v spominu in so bili predmet vseh važnih pogovorov. Mnogo se je govorilo o velikih zmagah avstrijske vojske, o hrabrosti nadvojvode Karla in njegovih generalov, o čudoviti sili zvestih zaveznikov Rusov, o neverjetnih činih Suvorova in njegovih kozakov. Mnenje vseh je bilo odločno protifrancosko, v zmagi Francozov so videli nepravilnost, ki si je niso mogli razlagati. Sila Avstrije se jim je zdela nepremagljiva, posebno ko se je mogla naslanjati na zvesto zaveznico Rusijo. Sploh se tudi zmaga Napoleonova v zadnji vojni ni smatrala za zmago, kajti Napoleon se je ustavil daleč pred Dunajem in si ni upal, se bližati glavnemu mestu. Avstrija je res izgubila nekaj sveta na jugu, ki pa ga bo lahko dobila nazaj, kakorhitro zopet zbere svoje sile. Tako je bilo mnenje v višjih krogih, tudi v onih, ki so bili v ožji zvezi s samim dvorom, in od ondod se je širilo isto mnenje v meščanskih krogih.

Gospod Muhič je vodil svojega učenca v vse one kroge, kjer je bil sam znan, ter je predstavljal svojega nečaka kot nadepolnega mladega junaka, ki bi gotovo kmalu delal čast avstrijski armadi in svojemu narodu. Dasi je ta pohvala Kristjanu ugajala, ga vendar ni navdušila tako, kakor si je želel stric Muhič.

V bleščečih damskih salonih je bilo našemu mlademu junaku pogosto tesno in neprijetno. Slišal je vedno iste poklone, iste pohvale, iste pogovore. Dočim se je gospod Muhič dobro zabaval pri mladih in starih damah, je Kristjan pogosto sedel zamišljen v kotu ter si želel ven iz te bleščeče krasote. Njega je zanimala vojska, vojaki, trdnjave, topovi, vojne priprave; tam je hotel videti ono razbito silo, nad katero je slavil svojo zmago zmagovalec Napoleon; Kristjanu se je zdelo, da se na Dunaju mnogo več govori nego dela, da je vse ono blesteče življenje v damskih salonih in drugod le zunanje, da se za njim skriva trhlost in praznota, starost in onemoglost in se prikriva le z lepimi šminkami in dvorljivimi besedami. Zato se je gospod Muhič v tem življenju čutil kakor doma, Kristjan pa se je dolgočasil, dasi je videl mnogo krasotic, nežnih, belih lic, živih oči, sladkih nasmehov, in je kot bodoči junak budil v salonih isto zanimanje, kakor so ga budili oni, ki so se udeležili zadnje vojne.

Gospod Muhič pa ni poznal samo višjih krogov, ampak je vedel tudi za vse one zabavne kraje, kjer mladi ljudje v veseli družbi lahko pozabijo svoje srčne in druge bolečine. Gospod Muhič je upal, da Kristjan počasi pozabi na Heleno in da se bo dal potem iz njega napraviti kavalir.

Zato sta začela veselo ponočno življenje, pri čemer je Kristjan spoznal pravi Dunaj. V to veselo in brezskrbno življenje je poseglo nekoč iznenada pismo z novico, da mora pohiteti domov k smrtni postelji svojega očeta.

V največji zimi je hitel Kristjan, kot zvest sin svojega očeta, na Kranjsko. Našel ga je še pri življenju, toda nekaj dni pozneje je dobil tihi blagoslov od tresočih se rok umirajočega očeta ... Na očetov pogreb je prišel tudi stari, zvesti prijatelj Kudrič iz Trsta s svojo hčerko Heleno. Toda ti časi so bili veliko prežalostni, nego da bi se bilo govorilo o ljubezni in sreči. Dan po pogrebu je gospod Kudrič s hčerko odpotoval. Kristjan je ostal sam in premišljeval, kod naj gre na življenja pot.

Ostal je v Ljubljani in se zakopal v knjige. Čital je „Perzijska pisma“, Voltairjeve spise, Rousseaujeve knjige. Svojo knjižnico je polnil z deli iz sočasne nemške literature in se je naslajal ob romantičnih verzih zaljubljenih pesnikov. Študiral je zgodovino in se je obenem poglabljal v filozofijo „Fausta“.

Pri tem so ga zanimali dogodki v Cojzovi palači in pričakoval je, da prinese najbližji čas poleg „Novic“ od patra Vodnika še kaj večjega, krasnejšega.

Toda časi so se pomirili in nič posebnega se ni hotelo dogoditi.

7.Uredi

V dolgih zimskih nočeh je pisal Kristjan zaljubljena pisma Heleni, toda odgovorov je prejel malo. Zato se je v začetku pomladi napotil v Trst.

Pomlad je bila enaka kakor pred letom, a ne več tako živa, zelena, vesela. Čutil je, da je z ono pomladjo prešlo nekaj, kar ne pride nikdar več, zato ne bo tako lepa, živa, zelena nobena pomlad.

Z radostjo v srcu je pozdravil Jadransko morje, ko ga je zagledal pred seboj in poln hrepenjenja po novi čisti radosti življenja je izpodbodel konja ter jezdil po strmi cesti navzdol. Kakor star morski galeb je ležalo mesto ob morju in valovi ob njem so mu šumeli mogočno pesem.

Par ladij se je zibalo v pristanu in okoli njih so plavali ribiški čolniči. Okolica je bila prazna, brda so stala gola, pričakovala so toplega solnca in kamnate hiše med trtami so dremale, kakor da še ni prišlo jutro. Vse je bilo tako tiho, brez življenja.

Kristjan je prijahal v staro mesto ter se ustavil v gostilni; tu je natančneje vprašal, kje stoji Kudričeva hiša. Ko je dobil pojasnilo, se je nemudoma odpravil tja. Hiša je stala blizu morja, tako da so nje vrtovi segali prav na obal.

Prvi človek, ki ga je srečal Kristjan na vrtu, je bila gospodična Vrankova, kar je smatral takoj za slabo znamenje. Sprejela ga je hladno, tako da ji je Kristjan bral že na obrazu ono mržnjo, ki jo je imela do njega od onega časa, ko jo je nazval „staro devico“. Vedla ga je v sobo, kjer je Kristjan sedel ter čakal, dokler ni prišel gospod Kudrič. Tudi stari prijatelj njegovega očeta ga je sprejel tako hladno, da Kristjan niti najmanj ni dvomil, da njegova pot ne bo imela uspeha. Toda on je predvsem hotel videti Heleno ter govoriti z njo. Sanjal je o tem vso zimo in vso pot ni mislil na nič drugega. Gospod Kudrič ga je pozdravil kot sina svojega prijatelja; bistri duh Kristjanov je kmalu spoznal, da je ta pozdrav zelo hladen, prisiljen in neodkrit. Vedeti moramo namreč, da je bil gospod Kudrič zelo strog mož, ki je Kristjanu vse besede v onem pismu zameril mnogo bolj nego Kristjanov oče. Posebno njegovo nagnjenje do francoskih jakobincev mu je bilo tako zoprno, da je le iz velike ljubavi do svojega starega prijatelja obljubil, njegovemu sinu dati svojo hčer za ženo. Pri tem si je seveda mislil, da bodo z leti mladeniču izginile iz glave vse one fantazije o Napoleonu in o francoski vojski. Začel se je torej med njima ta pogovor:

„Prihajate iz Ljubljane,“ je rekel gospod Kudrič.

„Da,“ je odgovoril Kristjan, „tam sem prebil vso zimo ter sem izkušal, se poglobiti v gospodarske in trgovske posle svojega očeta, poleg tega sem pred vsem študiral. Kadar je človek sam, kaj hoče! Zato sem mislil, da bi se sedaj izpolnila beseda, ki sta si jo dala vi in moj pokojni oče — vidite sami, da mi je nemogoče živeti samemu. Tudi upam, da najdem v vas, v prijatelju svojega pokojnega očeta, ono zaslombo, ki bi si je želel v teh zapuščenih časih.“

„Vi bi se torej hoteli ženiti,“ je rekel gospod Kudrič.

„Tudi, toda ne takoj. A rad bi vedel, kako stoji moja reč. Veste, da sva se ljubila s Heleno in da jo jaz ljubim še sedaj. Hranim tudi pismo svojega očeta, kjer izjavlja oče, da sta v tem vidva ene misli ter da postane Helena moja žena.“

Gospod Kudrič je nekaj časa molčal. „Stvar je namreč ta,“ je začel čez nekaj časa, „vidva sta še oba nekoliko premlada in kar se tiče drugih stvari, jaz nisem dal besede. Veste, da je moja edinka in da si bom dobro premislil, komu jo zaupam.“

Kristjan je na skrivnem skrčil pesti, rekel ni ničesar. Čutil se je globoko razžaljenega.

„Sicer se pa nadejam, da se tako ne mudi,“ je nadaljeval Kudrič, „in da počakamo.“

„Tudi prav, kakor vas je volja,“ je rekel Kristjan, „želel bi vendar o tem govoriti s Heleno.“

„Prosim, o tem govorite z gospodično Vrankovo,“ je rekel Kudrič.

V tem je stopila v sobo gospodična Vrankova, prisedla z zelo prijaznim obrazom k mizi ter pričela izpraševati po Ljubljani in znanih ljubljanskih krogih. Po dolgem pogovoru, pri katerem je zbiral Kristjan vso svojo ljubeznivost, je končno govorica vendarle nanesla na Heleno in Kristjan je vprašal po njej. Gospodična Vrankova mu je odgovorila, da je danes bolehna ter da ji ni mogoče nikogar sprejeti.

„Počakam torej do jutri.“

„Morda ne bo nič bolje,“ je rekla gospodična Vrankova.

„Torej pojutrišnjem,“ je rekel Kristjan.

„Izkušajte svojo srečo,“ je rekla stara vzgojiteljica in lahko viden, zvit nasmeh je šel preko njenih finih usten.

Kristjan se je poslovil in gospodična Vrankova ga je spremljala do vrat ter rekla: „Povedati vam moram novico, ki vam bo kot mlademu, zaljubljenemu človeku morda neprijetna.“

„Govorite,“ je rekel Kristjan.

„Helena se moži, snubi jo bogat nemški baron.“

„Hvala lepa za vašo prijateljsko odkritost,“ je rekel Kristjan in vsa kri mu je šinila v lice.

Naj je že to bila resnica ali laž, bilo je to zanj nekaj strašnega. Gospodična Vrankova je dobro vedela, kaj se godi v njegovem srcu, in v njenih očeh se je videlo, da se je zlobno radovala bolesti tega mladega človeka, ki jo je nekoč tako predrzno razžalil.

„Zato bi vam svetovala in vas prosila, da bi ne motili Helene v teh dneh ter ji ne delali težkega srca. Ona vas ni nikdar ljubila, to vam morem povedati jaz; kar je bilo, je bila le mladostna igrača, kajti ona ljubi šele zdaj s silno prvo ljubeznijo. Prepovedati vam ne morem in nečem, da bi z njo ne govorili, kadar se ji zboljša nje zdravje; kot mlad, razumen mož je v teh težkih trenutkih ne boste motili s starimi spomini ali celo z očitanji. Kdor ljubi, mora vse to razumeti; želim torej, da vse to razumete in se po tem ravnate ...“

Kristjan je vedel, da je vsa ta nesreča samo pokora za en nepremišljen korak v njegovem življenju. Trpel je neizrečno; vsaka beseda je pretresla njegovo zaljubljeno srce do dna. Toda ostal je miren, poljubil je stari gospodični roko in rekel: „A posloviti se smem od nje?“

„To,“ je rekla gospodična po kratkem pomišljanju, „bo, upajmo, jutri mogoče.“ In zaprla je vrata pred njim.

Kakor izgubljen je odšel Kristjan po ozkih mestnih ulicah naravnost k morju.

Morje je bilo mirno, skoraj brez valov, obsijano od mladih žarkov pomladanskega solnca. Kristjan se je zagledal v njegovo širjavo tja proti drugi strani obale in se zamislil v svojo usodo. Kakorkoli je preudaril svoje življenje, na noben način ni našel smisla v njem niti je videl, da bi imel kak pomen svet okoli njega. Ko bi ga jutri ali pojutrišnjem odnesli valovi s seboj, kaj komu mar? Ali še danes! Danes? Premislil je vse to in za trenutek so ga pridržale te misli ob morju. Toda spomnil se je, da je vse to, kar se je zgodilo, le delo osvetoželjne, užaljene ženske, in kak mož bi bil, ki bi ne šel v boj zoper to? Toda prišlo je vprašanje, ali je res vse to le delo gospodične Vrankove. Zakaj ga je tako hladno sprejel stari prijatelj njegovega očeta? Zakaj ni prišla ona, Helena, ako ga ljubi, zakaj ni pozabila ljubezni, ako je izmišljena, zakaj ni planila iz sobe v njegovo naročje ter ga objela, poljubila ter dokazala pred vsemi, da je njegova? Tudi to je Kristjan premislil, potem pa se je nasmehnil sam sebi in rekel: „Zdi se mi, da sem mlad, mnogo dela leži pred menoj in jaz se ukvarjam s takimi vprašanji!“ — Razveselil se je pomladi na jugu, vozil se je v čolnu po morju in se vrnil šele pozno zvečer v mesto.

Vkljub vsem trdnim sklepom je hodil ono noč okoli vrtov, ki so segali do morske obali, in je potem dolgo gledal čez polujasno morsko plan.

Drugi dan je Kristjan zopet posetil Kudričevo hišo, toda starega prijatelja svojega očeta ni dobil doma. Sprejela ga je zopet gospodična Vrankova, ki ga je vedla ven na vrt. Kmalu so se odprla stranska vrata verande in na vrt je stopila Helena, krasna, mlada, nekoliko bleda, z lahnim nasmehom na licih. Pozdravila je Kristjana z vso prijaznostjo in mu je celo pri ustih podržala svojo drobno ročico, ko ji jo je poljubil. Gospodična Vrankova je seveda ostala pri mizi na vrtu, kjer sta morala ves čas sedeti tudi oba mlada človeka. Pogovor se je pletel o zelo navadnih, vsakdanjih stvareh, o literaturi, o času in o znancih. Kristjanu je postalo kmalu tesno. Hotel je govoriti o drugih stvareh, toda gospodična Vrankova je takoj prešla zopet na prejšnji pogovor.

„Ženite se, gospodična,“ je rekel Kristjan Heleni, ko se je pogovor zopet ustavil nekoliko. Helena je zardela.

„To vas je presenetilo,“ je rekla po francosko.

„Da. Na vsak način; želim vam obilo sreče.“

Helena se je zasmejala, kakor vselej, kadar se je govorilo o resnih stvareh. Ta smeh je bil že v prejšnjih, blaženih časih tako pogosto vzrok njunim prepirom. Tudi sedaj mu je bilo pri njem neprijetno, videl je, da je Helena še vedno otročja in mlada.

Poslovil se je kmalu in moral si je priznati, da mu to slovo ni tako težko, kakor si ga je bil predstavljal prejšnji dan, ali vsaj, kakor ga je želela gospodična Vrankova. Poljubil je Heleni roko, pogledal jo je z resnim, mirnim pogledom, ne da bi se bil ozrl.

Še istega dne proti večeru je zapustil primorsko mesto, pogledal še enkrat z višave na sivi, stari Trst, na bleščeče se morje, poiskal je z bistrim pogledom hišo z vrtom ob morju ter zaklical vsemu skupaj francoski „adieu“. Tako je odšel nazaj na Kranjsko.

Prvič v življenju je pogrešal poleg sebe svojega dobrega strica, gospoda Muhiča, danes bi bil hotel poslušati vso noč njegove povesti, naj bi že bile iz časa njegove dvorne službe, resnični zgodovinski dogodki, ali iz življenja Gil Blasa ali pa izmišljene v živi fantaziji starega kavalirja.

Od doma je odšel naš junak zopet v svet, našel je tam zopet gospoda Muhiča, živela sta veselo in ni ga zmotilo niti leto 1805., ko je Napoleon vodil novo vojsko zoper Avstrijo. Na Heleno je mislil vedno in je ob vsaki priliki vpraševal po njej. Veselilo ga je, ko je slišal, da se še ni možila. Živel je še vedno v svoji ljubezni, sili in slavi. Ljubil je še vedno z vso mlado dušo, verjel v svojo veliko silo in upal, da prineso novi časi, če mu ni bila usoda v mladosti naklonjena, nove sreče s seboj.

Toda dober gospodar ni bil Kristjan. Prebival je le malo v Ljubljani. In ker se mu je zdelo, da bi mogel začeti velike stvari šele potem, ko bi imel mnogo denarja, je začel izterjavati stare dolgove. Zato je zdaj na jesen odšel zelo rad na Dolenjsko s stricem Muhičem, ki ga je bil povabil s seboj, kajti tudi Muhiči so mu bili dolžni. Tako smo našega junaka srečali na Dolenjskem pri zelo čudnih opravkih; to pa je bilo njegovemu staremu prijatelju, stricu gospodu Muhiču, popolnoma neznano.

Zdaj nam bo jasno, zakaj sta oba jezdeca tako molče jezdila drug poleg drugega. Sosret z onima gospodičnama je obema v srcu zbudil mnogo lepih in trpkih spominov. Medtem sta čisto prezrla, da sta že prešla Krko, da se bližata že podnožju Gorjancev, in niti zapazila nista, da se je popolnoma zmračilo.

Šele ko sta zavila s ceste na stransko pot proti Mušičjemu, se je vzdramil gospod Muhič, vzdihnil globoko in rekel:

„Še vedno je krasna!“

„Kdo?“ je vprašal Kristjan ves zamišljen.

„No kdo! Helena!“ ... je rekel gospod Muhič in je skrivaj pogledal Kristjana.

Kristjan ni odgovoril takoj. Pritegnil je konju vajeti in rekel:

„Tudi gospodična Vrankova se ni nič postarala.“

„lzvestnim ljudem so usodili bogovi večno mladost,“ je rekel na to gospod Muhič.

„Da, a naravno je, da so ti ljudje navadno le ženske,“ je rekel Kristjan.

„Gotovo, prijatelj,“ je govoril gospod Muhič, „kajti bogovi jih ljubijo, kakor mi.“

„Samo da je njih ljubezen včasih manj stalna nego naša,“ je pristavil Kristjan.

„Da,“ je z lahkim nasmehom odgovoril gospod Muhič, „zdi se mi, da jo še vedno ljubiš.“

„To je vprašanje,“ je odvrnil Kristjan, „a glavna stvar je, da bi jo mogel še vedno ljubiti.“

„Vem,“ je rekel gospod Muhič, „ljubezen pogosto vidi vprašanja tam, kjer daje že odgovore.“

„Sicer se pa, kakor vidite, bliža zopet vojska,“ je rekel Kristjan.

„Ha, Mars, Venus in Amor, to se je vedno strinjalo.“

„Mogoče,“ je pritrdil Kristjan ... „Vidi se že Mušičje.“

Za gozdom se je dvigalo temno grajsko zidovje. Ker je bila pot temna, sta oba jezdeca utihnila ter jezdila drug za drugim po ozki poti proti gradu.

8.Uredi

Grad, ki sta se mu približala, je bil star, obdan s črnosivim zidovjem, obrastel okoli in okoli z bršljinom ter divjimi trtami, skrit med vrhovi visokih hrastov in lip. Ležal je v podnožju gorovja ter je bil okoli in okoli zavarovan z jarki. Na vsej njegovi zunanjosti se je kazala njegova starost, najbolj pa je o njej pričala slaba, tuintam že udrta streha. Vsa ta starina je bila tako obdana z gozdovi in goščavami, da se je prikazala popotniku šele, ko je že stal tik pred njo. To je bilo torej Mušičje ali Mišičje, kakor so besedo izgovarjali okoličani. Starodavni, slavni rod Muhičev pa svojega imena ni izvajal niti od muh niti od miši, ampak Muhiči so se po sporočilu svojih dedov in na podlagi izgubljenih zgodovinskih virov sklicevali nazaj na stare čase ter dokazovali, da je bil njih praded francoski vitez, ki se je tod skozi vračal s križarske vojske ter je zaradi prejšnje razuzdanosti tukaj hotel živeti spokorno življenje do smrti. Zato si je visoko gori na gori, kjer se še danes vidijo razvaline starega gradu, s svojimi ljudmi sezidal malo trdnjavo, ki je bila pol samostan, pol grad. Dasi so bili Slovenci že takrat spreobrnjeni h krščanski veri, so vendar živeli še zelo pogansko življenje; pobožni francoski vitez jih je šele prisilil, da so zidali cerkve ter tako nastopili pravo pot krščanskega življenja. Ime tega junaka je bilo Mihael; pod imenom velikega nadangela, ki je bil zmagal satana, se je hotel slavni francoski praded sedanjih Muhičev vojskovati v Palestini na svetih mestih proti Saracenom, mohamedancem. Kake zmage in kako slavo si je pridobil, o tem molči zgodovina, kajti krščanska skromnost pobožnemu vitezu ni dopuščala, da bi slavil svoja dela, ki jih je hotel vršiti le v božjo čast. Toliko je vendar gotovo, da je levo roko izgubil pri obleganju Jeruzalema. Slavnega junaka so njegovi ljudje klicali po izgovoru svojega jezika, zato je že stari grad dobil ime Mišelci. Francoski vitez se je udeležil še novih vojsk in nekoč privedel s seboj krasen plen: hčerko plemenite rodovine, ki se je z vso dušo zaljubila v slavnega viteza ter postala njegova žena. Bila je baje tako krasna, da so se zanjo borili vitezi na turnirjih, toda ona je hotela svoje življenje preživeti v samostanu, šele vitez slavnega imena je omamil njeno srce, tako da je sklenila, z njim do smrti skupaj živeti samostansko življenje na Mišelcih. Tako se je začel in tako se je razmnožil rod Muhičev. V turških časih je bil grad na gori razdejan; nato je eden njihovih prednikov, po imenu Krištof, ki se je udeležil tudi slavne bitke pri Mohaču na Ogrskem, sezidal nov grad niže v dolini, in ta je dobil ime Mušičje. Odkar je bila pisana zgodovina, se je nahajalo samo ime Muhiči, ne Mihiči. Povest o francoskem vitezu iz časa križarskih vojsk in o lepi krasotici plemenitega rodu, ki si jo je priboril enoroki vitez, je živela v rodu Muhičev že od davnih časov. Pripovedovala jo je mati svojemu detetu in oče jo je v vsej svoji resnosti sinu ponovil s strogim naročilom, naj je ne pozabi v vseh dnevih svojega življenja ter naj jo ohrani bodočnosti v svet spomin. Ob slovesnih prilikah, ob godovih in svatbah, ob rojstvih in pogrebih se je ponavljala ta povest ter budila samozavest in čast starih, navdušenje in ponos mladih Muhičev. Ni čuda, da je prešla povest tudi med preprosto ljudstvo na Gorjancih, ki si je iz vsega napravilo bajko po svoji volji in srcu. Gospod Miko Muhič je za svoje dvorne službe pogosto porabil povest o svojem slavnem pradedu in trdil, da se je v njem zopet združil prvotni par Muhičev: po svojem pradedu si je lastil gospod Miko Muhič hrabrost, junaštvo in neustrašenost, združeno s skromnostjo in uslužnostjo pravega viteza, po svoji prababici pa je podedoval, kakor je trdil sam, krasoto in milino. Zato se je tudi gospod Miko Muhič smatral za edinega pravega potomca pravih Muhičev, za edino vrednega, da se po njem prerodi in bodočnosti ohrani rod Muhičev. Radi tega je bil gospod Miko Muhič tudi malo doma na Mušičjem in se je slabo razumel s svojimi štirimi brati. Gospod Miko Muhič je bil izmed vseh potomcev francoskega križarja najbolj vnet preiskovalec starih arhivov in je ob vsaki priliki, ko se je sešel z velikimi učenjaki, govoril o tem, kako in kje bi se dalo najti prvotno francosko ime sedanjih Muhičev. Gospod Muhič sam namreč ni cenil knjig razen Gil Blasa, še manj bi se mu bilo ljubilo, pregledovati stare listine, a s svojo ljubeznivostjo je kmalu pridobil zase učene ljudi, ki so z velikim zanimanjem in veseljem izkušali ustreči gospodu Muhiču. Gospod Muhič pri tem ni obupal, da se nekoč razgrne davnina ter se pokaže francoski praded v vsej svoji slavi s pravim imenom, kakor ga je podedoval po svojih plemenitih francoskih dedih. V tem je torej ležala velika zgodovina rodu Muhičev in gradu Mušičjega, kamor sta ravnokar dospela jezdeca.

Okoli in okoli je ležala že temna jesenska noč. Težka tema je legla po šumah in pokrila dolino, hrib in log. Izza gostih, temnih vrhov se je le težko dalo spoznati črno, divje zidovje, obdano od skal in grmovja. Po mehkem, ilastem potu je jahal gospod Muhič dalje, dokler se ni za trenutek zjasnilo nad njim — in pred njim se je pokazalo vsaj deloma pobeljeno pročelje starega gradu. Jezdeca sta stopila na širok grajski most. Kristjan se je pri tem ozrl na obe strani in zdelo se mu je, kakor da jaha v zaklet grad. Bilo je še videti vse utrdbe, ki so bile v prejšnjih časih tu zelo potrebne ter so dobro varovale grad turških in drugih napadov. Sprejeli so ju lajaje razni psi, ki so se oglašali na vseh koncih obzidja, in njih jezni glasovi so odmevali po gozdovih naokrog. Kristjan je med njimi slišal celo glasove, ki so bili vse prej nego pasji, in se je pri tem spomnil, da se stric Marko Muhič že mnogo let ukvarja s tem, da meša mlade lisice in volkove z raznimi pasjimi rodovi. Na temnem dvorišču, kamor sta prijezdila, je bilo prazno in tudi okna gradu so bila nerazsvetljena. Kmalu pa se je pojavila pred njima črna postava, ki je prijela konja gospoda Muhiča za uzdo. Za njim se je pojavila še druga, podobna postava, ki je prijela za uzdo Kristjanovega konja. Jezdeca sta skočila s svojih sedel in gospod Muhič je rekel Kristjanu:

„Pot tukaj ni popolnoma gladka, dobro je paziti, sicer bi si človek še lahko zlomil nogo.“ Pri tem je prijel svojega mladega nečaka za roko in začela sta iti po stopnicah navzgor. Kristjan si je moral pripoznati, da po takih stopnicah že dolgo ni hodil, in bilo mu je zelo neprijetno, ko je parkrat skoraj padel. Skozi široka vrata sta prišla na hladen hodnik, ki je vodil dalje med temnimi zidovi na notranje dvorišče, in tam se je v spodnjih prostorih vendar nekaj svetilo.

„Upam, da naju pričakujejo,“ je rekel gospod Muhič. Kristjan ga je sledil in tako sta prišla preko dvorišča na nov hodnik in dalje pod mogočnimi oboki pred velika vrata, ki jih je gospod Muhič odprl z vso svojo silo. Soba, kamor sta stopila sedaj, je bila slabo razsvetljena; toliko se je dalo spoznati, da je to takozvana lovska soba, kajti stene so bile polne kož in rogov Bog ve kdaj ustreljenih jelenov in srnjakov. Dolga miza je stala na sredi, sicer pa je bila soba prazna in brez pohištva.

Stopila sta v drugo sobo in tam so stali pri polni, obloženi mizi štirje bratje, strici Muhiči. Bila je stara navada, da se je najstarejši sin v rodovini Muhičev po svojem slavnem predniku imenoval Mihael, drugi je dobil ime po onem Muhiču, ki se je bojeval pri Mohaču, in se je torej imenoval Krištof; šele ako je bilo več sinov, so se izbirala imena poljubno, kakor so ugajala očetu ali materi. Tako so tudi zdaj stali vsi štirje bratje po vrsti, po letih in po imenih: prvi, najstarejši in obenem gospodar na Mušičjem je bil Mihael Muhič, človek nenavadne velikosti, porastel z dolgo črno brado, drugi je bil Krištof, mož male postave in silnih rok, tretji je bil Andrej, prijazen človek nekoliko škilastih oči, a zadnji je bil Marko, daleč okoli znan lovec, človek, ki je preživel večino svojega življenja v gozdovih. Peti teh bratov je bil Nikolaj Muhič, ali kakor so ga vsi imenovali, Miko Muhič.

Kristjan je stopil najprej k Mihaelu, ki ga je očetovsko ljubeznivo poljubil, in je podal potem roko drugim trem, ki so ga vsi pozdravili s prav odkritim veseljem. Ženske v gradu so bile samo kuharice, kajti izmed vseh Muhičev se je bil oženil le najstarejši brat, Mihael Muhič, toda žena mu je umrla, predno mu je porodila težko zaželjenega potomca. Pokopana je bila k slavnim prednikom v grajski kapeli. Ker je brat Miko govoril, da bo po njem bodoči rod Muhičev zavzemal višje mesto nego doslej — gospod Miko je takrat mislil, da se bo ženil na dvoru — se ni ženil nobeden izmed bratov več, pač pa je bilo okoli po kmetskih kočah dovolj otrok, o katerih so sosedje po svoji stari navadi sodili, da spadajo v rod Muhičev.

Kristjan se je usedel na stol poleg najstarejšega strica in se je ogledal po sobi. Soba je kazala vse znake starodavnosti. Stare podobe, orožje, ščiti, kože, vse je pričalo o davni slavi, o divjih bojnih časih. Vse te spomine mu je bil razložil že pred leti stric Andrej, a Kristjana so zdaj mnogo bolj zanimali nego tedaj in izkušal se je pri vsaki stvari domisliti, kaj pomenja in na kaj spominja. Pri tem pa je začutil, da je tako truden od različnih dogodkov današnjega dne, da si ne more želeti nič drugega nego počitek. Tu so se vrata odprla in debela kuharica je prinesla večerjo v sobo. Duh po pečeni divjačini je napolnil vse prostore ... Stric Marko je med tem točil vino v majolike.

Začela se je večerja.

„Kako živiš, Kristjan?“ je začel pogovor najstarejši Muhič, stric Mihael ter se pogladil po bradi.

„Živim, kakor ves današnji svet, v omahovanju in negotovosti,“ je odgovoril Kristjan. „Čas bi že bil, lotiti se kakega večjega podjetja, zato zbiram denar ...“

„Praviš, da je naš čas negotov,“ je rekel počasi stric Krištof, „kako misliš to?“

„Ne vemo, ali imamo mir ali vojsko,“ je odgovoril Kristjan.

„To je res,“ je poprijel besedo tretji brat, Andrej, „ali se ne govori sedaj o črni vojski?“

„Tudi, tudi, a črna vojska je brez pomena, če ni cesarske vojske,“ je menil Kristjan.

Na koncu mize se je dvignila črna glava in brat Marko je rekel z divjim, temnim glasom:

„Ako spravijo črno vojsko skupaj, pa pride lahko sto Napoleonov s Francoskega in vsi bodo bežali.“

„To pa to,“ je potrdil gospodar Mihael.

Nato je nastal zopet molk, ki je bil v navadi pri Muhičih. Kajti pogosto so sedeli vsi štirje bratje pri jedi, ne da bi govorili eno samo besedo. Bilo je to četvero ljudi, ki so pod eno streho živeli vsak svoje življenje. To življenje je bilo — morda po zgledu slavnega pradeda vseh Muhičev — res samostansko, tako da so se nehote navadili svete čednosti molčljivosti. Mnogo je k temu pripomoglo tudi to, da so bili ti štirje bratje popolnoma različni značaji, vsak se je držal svojih navad in običajev, vsak je imel svoje nazore in posebnosti, da ne govorimo o Miku Muhiču, ki je bil še posebna izjema. Najstarejši brat Mihael se je čutil gospodarja v gradu in na posestvih, in to je tudi bil po poslednji volji svojega očeta. Moral bi bratom izplačati denar, ki ga je določevala oporoka, toda nobeden ni zahteval denarja, kajti vsi Muhiči so ljubili preteklost in zgodovino, oziroma Mušičje in svojo rodovino in niso hoteli deliti ali oslabiti dedne posesti. Gospodarji so bili torej vsi, a kadar je nastopal Mihael v imenu vseh kot edini gospodar, ni nihče ugovarjal. Zato je brat Mihael pogosto pregledoval zidovje in prostore mušiškega gradu in je pogosto izkušal sani z lastno roko popraviti, kjer je kaj sledov zapustil vse uničujoči čas. Enako si je drugi brat Krištof lastil pravico, gospodovati konjem in drugi živini; tudi njega ni nihče oviral v njegovih poslih; bil je znan daleč okoli kot izboren jezdec in poznavalec konj. Najbolj nežne nature med vsemi brati je bil Andrej, ki se je zanimal samo za ptiče in golobe ter je v tem oziru dosegel tako velike uspehe, da so ga po njegovih ptičih poznali daleč po kranjskih in hrvatskih gradovih. Bil je tudi čedne, vitke postave in milega, skoraj ženskega obličja, kar ga je zelo priljubilo ženskam, dasi so mu oči gledale nekoliko navzkriž. Kar se tiče torej perutnine in ptičev, ki so polnili dvorišče mušiškega gradu in vrtove ter gozdove okoli njega, je spadalo vse to pod oblast Andreja Muhiča. Četrti Muhič, Marko, pa si je bil osvojil gozdove in njegove prebivalce. Bil je tu kakor kralj v svojem kraljestvu in njegovi predrzni lovski čini, dvakratni lov na medveda in razni drugi dogodki niso bili neznani v kranjski zemlji. Tako je Kristjan gledal svoje strice pred seboj. Imel je pri tem priliko, opaziti, da je jedel vsak svojo jed: eden govedino, drugi divjačino, tretji perutnino, in videl je tudi, da jedo nenavadno mnogo. Kristjanu jed danes ni teknila, pač pa je pil mnogo vina.

Tako je prešla večerja brez posebnih pogovorov. Po večerji se je začelo stricem zehati ter je le zdaj pa zdaj kateri povedal kako svoje počasi in dobro preudarjeno mnenje o vojski in o današnjih časih. Takrat je začel govoriti Kristjan o namenu svojega prihoda, o svojem pokojnem očetu in o dolgovih, ki bi jih bilo treba plačati. Tu je celo Miko Muhič nekoliko nemirno pogledal Kristjanu v obraz. Kajti če je vsak izmed bratov Muhičev imel svoje opravilo, imel ga je tudi Miko Muhič in to je bilo: izposojevati si in zapravljati denar v imenu vseh Muhičev. Kakor drugih, tako tudi njega ni pri tem nihče oviral in gospod Miko Muhič je to priliko porabil v to, da je veselo in razkošno živel po svetu — tudi to v imenu vseh Muhičev — ter igral kavalirja svoje dobe, a to je stalo mnogo več, nego je znašalo vse njegovo premoženje. Zato tudi vprašanje o dolgovih ni nikogar tako vznemirilo kakor njega; a gospod Miko Muhič ni nobene stvari tako rad odlašal na jutri kakor dolgove, zato je zdaj pripomnil s sladkim nasmehom:

„To vse uredimo jutri.“ In je pil.

Toda Kristjan ni bil zadovoljen. Njegov obraz je bil nenavadno resen, nemir in nezadovoljnost v njegovem srcu sta iskala izhoda.

„Jutri pojdemo na lov,“ je rekel, „na Poganice in potem se več ne vrnem v to gnezdo.“

Tu se je zganila temna postava gospodarja Mihaela, oči so razžarele, veliki, črni lasje so se stresli, brada je stopila naprej.

„Kaj si rekel? Gnezdo?“ je zavpil in položil težko roko na mizo. „Ti, ti ... Veš, kje se je rodila tvoja mati! haa? Fej!“ Pljunil je v stran, beseda mu je zastala v grlu, vstal je in odšel ven na hodnik.

„No, no, prepirali se ne bomo,“ je začel Miko Muhič, „ako se ti tako mudi in če ni ravno denarja, izplača se ti nekaj v blagu, recimo, v konjih ali pa v lesu.“

„Kaj?“ se je oglasilo hkratu dvoje glasov.

„V konjih, v lesovih ...“ Krištof in Marko sta vstala s svojih sedežev in uprla grozeče poglede na brata Mika.

„Čigavi so konji? Čigavi so lesovi? Kdo ima pravico, dajati ali prodajati?“ Oba sta odšla od mize in razburjeno hodila gor in dol po sobi.

„Bolje je, da se o takih rečeh ne govori,“ je rekel brat Andrej, ki je mirno sedel pri mizi, kajti njegove posesti se ni bil nihče dotaknil; zato ni imel vzroka, se razburjati. Ko bi bil brat Miko svetoval, naj se dolgovi plačajo z golobi, ptiči in perutnino, bi se bil gotovo razjezil tudi mirni Andrej in bil bi povedal, da nima do ptičev in kuretnine nihče pravice razen njega.

„Tudi o takih rečeh je treba govoriti,“ je rekel Kristjan, „kajti danes so časi, ko ima denar svojo vrednost, in ni tako, kakor je bilo preje, ko je človek izhajal brez denarja.“

Tu se je ustavil brat Marko pred Kristjanom in rekel:

„Kdor doma sedi, izhaja tudi brez denarja. Čemu ti je treba trositi denar po svetu?“

„To zahteva čas,“ je govoril Kristjan, „kdor doma sedi, ne ve ničesar.“

„Kdo ne ve ničesar?“ se je raztogotil stric Marko.

Med tem se je vrnil gospodar Mihael v sobo in je rekel:

„Govorimo zadnjo besedo: Kdor je dolgove naredil, ta naj jih plača.“ In je obrnil hrbet ter odšel ven.

„Jaz sem že rekel,“ je začel gospod Miko, ki je videl, da se zbira zdaj vihar nad njegovo glavo; „rekel sem, da se midva pogovoriva o tem jutri.“

Toda bilo je že prepozno. Brat Krištof, ki je zaradi svoje konjske kupčije imel še največ prilike, govoriti z ljudmi, je stopil za korak naprej in je rekel:

„Je ravno prav, da se pogovorimo danes, ko smo vsi skupaj. Komur se ljubi, hoditi po svetu za ženskami in drugimi neumnostmi, naj si to tudi sam plačuje. Zastran nas lahko preroma ves svet, ne zahtevamo od njega drugega, nego da ne dela sramote svojemu imenu. Naš brat je do danes prejel od nas več, nego mu je šlo, nihče mu ni tega očital; da bi pa nas hodil terjat s takimi mladiči, s katerimi se on potepa po svetu ...“

Miko Muhič in Kristjan sta skočila na noge.

„Ti boš to meni očital, ti, meni, ki sem proslavil ime Muhičev na najvišja mesta ter po širnem svetu raznesel slavo ...“

Krištof in Marko sta se na ves glas zasmejala.

„Tudi nas poznajo, tudi nas,“ je ugovarjal Andrej, „poznajo naše ime in nas in naše konje — ne pa samo naših oblek in komplimentov.“

Kristjan se je čutil razžaljenega. Stiskal je pesti in je hotel planiti nad strica Krištofa. Toda ti štirje strici so se mu zdeli kakor štirje medvedi, živeči v podgozdnem brlogu, in videl je, da bi slabo opravil, če bi se spustil z njimi v boj. Zato je pomiril svojo jezo in je izkušal pomiriti tudi razdražene brate, kajti Miko Muhič je škripal z zobmi in se oziral po orožju.

Med tem je stopil tudi gospodar Mihael zopet v sobo, pristopil k mizi in rekel:

„Nikdar se še ni v tej hiši kršilo gostoljubje in se tudi danes ne bo. Z našim nečakom se pogovorim jaz jutri, mi pa kot bratje ne bomo očitali drug drugemu njegovih napak. Pri spominu naših dedov se varujmo vsega, kar bi motilo mir in srečo te hiše! Bog in sveti križ! Želim vam lahko noč.“ S temi besedami je odšel. Vsi bratje so na to molčali. Krištof in Marko sta se prekrižala ter odšla drug za drugim iz sobe.

„Res ni lepo, če se prepirajo sorodniki,“ je rekel Andrej in je tudi vstal. „Kristjan, nisi vajen vina. Ko se prespiš, bo dobro.“ Prekrižal se je in odšel. Kristjan in Miko Muhič sta ostala sama.

„Zakaj mi nisi prej povedal, po kaj greš na Dolenjsko! Vidiš, kak vihar si naredil!“ je rekel gospod Muhič.

Kristjan je bil truden in glava mu je postala težka. Sam ni vedel, zakaj in kako je nastal prepir, ki bi bil skoraj povod resnemu boju. Šele zdaj se mu je zdelo, da je bil temu vzrok njegov lastni nemir, ker se je o takih časih zelo rad prepiral z ljudmi. Bila pa mu je tudi zoprna ona tiha samostanska zadovoljnost, v kateri so živeli njegovi strici, in hotelo se mu je prepira z njimi. Kajti videl je prav tu še oni stari svet s svojim življenjem, ki si je ostal vedno enak in je bil iz same svete zadovoljnosti s samim seboj slep za vse izpremembe in prevrate, ki jih je bil s seboj prinesel čas. Toda mladi revolucionar je videl, s kako odločnostjo branijo stari ljudje svoj red in mir.

Gospod Muhič je bil zaradi vsega, kar se je bilo dogodilo, zelo žalosten; prišlo je vse tako nenadoma, prvič je slišal svoje brate tako govoriti, prvič je videl da bo poslej tudi pri njem dobil denar drugo veljavo. Za enkrat mu ni kazalo nič drugega, kakor ostati zvesto na strani svojega nečaka.

„Bil si nepreviden,“ je govoril, „kar je dolga, bo vse plačano, a misliti moraš, da so tu drugi ljudje nego na Dunaju.“

Ko sta odšla iz sobe, se je tudi gospod Miko Muhič prekrižal, kajti to so delali vsi rodovi drug za drugim v trajen spomin, da izhajajo iz rodu križarjev.

„Kako neumne navade in tradicije, pri tem pa umiranje sedanjosti iz same ljubezni do preteklosti,“ je mrmral Kristjan sam pri sebi, zakaj dobro mu je bila znana povest o francoskem križarju in o raznih šegah v rodovini Muhičev, ki naj bi spominjale na davno preteklost. Star hlapec jima je posvetil po hodniku in po stopnicah navzgor. Miko Muhič je Kristjanu krepko stisnil roko ter mu želel lahko noč. Ko je Kristjan prišel v svojo sobo, se je začudil nje lepi opravi in ni se motil, ko je menil, da je ta soba namenjena le za najboljše goste.

Utrujen je legel na posteljo in se zagledal v jesensko noč. „Ali me ljubi ali me ne ljubi!“ — To je bilo vprašanje, ki je bilo vzrok vsega današnjega nemira in prepira. Razreševaje to vprašanje, je Kristjan trdno zaspal, ne da bi bil našel pravi odgovor.

9.Uredi

Dasi sta Kristjan in gospod Muhič sklenila, da drugega dne čimpreje odpotujeta z gradu, se to vendar ni zgodilo. Visoko je že sijalo jutranje jesensko solnce, ko se je Kristjan prebudil. Čutil se je dobro okrepčanega, pogledal je skozi okno ter se začel spominjati dogodkov včerajšnjega dne. Obenem so se tudi že vrata odprla in vstopil je gospodar Mihael Muhič z resnim, temnim obrazom. Usedel se je na stol pri vratih in je začel pogovor, ki se mu je poznalo, da ga je po noči natančno preudaril:

„Ljubi Kristjan, moje sestre sin! Ena kri nas veže, vezati nas mora ena ljubezen. Zato ne sme biti vzrok sovraštva to, kar napravi v neumnem trenutku neprevidna mladost ali dobro vino. Po smrti tvojega očeta bi bila moja dolžnost, skrbeti zate, ker sem najstarejši izmed tvojih stricev. Toda ti nisi prišel na Mušičje in jaz te nisem mogel iskati po svetu. Vem, da se je zgodilo mnogo napačnega, vem pa tudi, da se da vse popraviti, ker ne moreš zatajiti v sebi rodu Muhičev. Veš, da se zbira vojska brambovcev, in želel bi te videti med onimi, ki se hočejo boriti za cesarja. Spominjam se še, da te je nekoč slepota zavedla tako daleč, da si se veselil jakobinskih zmag, toda to je bila mladost, zdaj pa si že preudaren mož. Hotel bi da bi rod Muhičev, ki je vedno zvesto služil cesarju, tudi zdaj dal moža, ki bi mu delal čast. To pričakujem od tebe. Kar se tiče denarja, ga dobiš, kolikor izkažejo dolžna pisma, dasi ni naša dolžnost, plačevati dolgove, ki jih dela naš brat. To sem ti hotel povedati.“ Dasi je bil glas gospodarja Mihaela trd, sirov in skoraj neprijeten, je Kristjan vendar čutil, da govori iz njegovih besedi prav očetovska skrb in ljubezen.

„To si še premislim,“ je rekel čez nekaj časa. „Z denarjem, ki sem ga hotel dobiti, sem imel najboljše namene. Mislim tudi, da se zdaj umirim ter ostanem stalno v Ljubljani. Morda se celo oženim.“

„Tudi to je pametno,“ je rekel gospodar Mihael, „a če bi imela biti vojska, se take stvari navadno odlože na poznejši čas. Sicer pa: jaz sem govoril, kakor sem mislil, in ti delaj kakor hočeš. Vedi le eno: srce tvojega strica Mihaela je v skrbi za tebe in ti želi samo dobro, zraven pa ne pozabi, da je v tebi kri Muhičev in da imaš dolžnosti do cesarja. Za take stvari boš našel pri nas tudi denarja dovolj.“ Tako je rekel in vstal ter odšel.

Kristjan je nekoliko pomislil te besede in je našel v njih mnogo lepega. Potem se je hitro umil in oblekel in čez malo časa je že stal na velikem dvorišču, ki je bilo zarastlo in zanemarjeno, kakor da ni žive duše v gradu. Na drugem koncu dvorišča je stal stric Andrej in se oziral po drevju, kako se parijo golobje. Stric Krištof je bil na vse zgodaj nekam odjezdil s par konji, a brat Marko je že izdavna sedel s puško v gozdu. Tu je imel Kristjan priliko, videti vso zapuščenost in siromaščino mušiškega gradu.

„Odrinemo, odrinemo,“ je klical Miko Muhič, ki je bil ravnokar prišel po stopnicah. Stric Mihael se je približal Kristjanu ter mu podal roko, gospod Miko Muhič pa je med tem že sedel v sedlu, ker je vedel, da se nobeden njegovih bratov ne poslovi od njega. Tudi stric Andrej je počasi prišel preko dvorišča z mladim sokolom na rami ter je podal Kristjanu roko v slovo.

Nekaj časa nato sta hitela dva jezdeca drug za drugim po ozki poti proti glavni cesti. Dan je bil jesenski, jasen. Od gozdov na zapadni strani so odmevali streli in lovski rogovi. Tam je bil danes velik lov.

Gospod Miko Muhič je bil vkljub lepemu dnevu zelo slabe volje; kajti je imel po svetu mnogo dolgov, se mu ni še nikdar primerilo kaj takega, kakor snoči. Čutil se je globoko razžaljenega od svojih bratov in bil je nejevoljen tudi na Kristjana, ker se v tako važni zadevi ni prej posvetoval z njim. Toda gospod Miko ni bil človek, ki bi si bil dal sploh s čim greniti dneve svojega življenja. Zato je kratkomalo mahnil z roko in se posmejal prav od srca ter rekel:

„Da ne bova pozneje več na to mislila, mi povej, kako je z denarjem. Kajti tako na svetu nič ne dela in kazi veselja in radosti kakor denar.“

„Denarja dobiva, kolikor hočeva,“ je rekel Kristjan, „a stopiti morava med brambovce.“

Gospodu Muhiču se je od radosti razjasnil obraz.

„Imaš prav, je rekel, to sem mislil že izdavna storiti. Tudi Mihael ima prav. Na vsak način krasna misel. Na Poganicah gotovo danes ne bova slišala nič drugega nego o brambovcih. Prišlo je to kakor nalašč. Sicer postane življenje dolgočasno, posebno če je bil človek kdaj že v vojski in je navajen, sukati meč.“

„Jaz si to še premislim,“ je rekel Kristjan. Potem sta jezdila molče dalje. Ko je gospod Muhič z zadovoljnim smehljajem zahvaljeval ugodno svojo zvezdo in vse druge višje moči, ker so se tako hitro razpršili oblaki skrbi, ki so se bili prejšnji večer zbrali nad njegovo glavo ter pretili v marsičem izpremeniti njegovo svobodno kavalirsko življenje, so obdajale Kristjana dovolj težke misli. Gospod Muhič ni videl pred seboj sedaj drugega nego lepo vojaško življenje — dasi o vojni še ni bilo niti glasu — in je pri tem že delal račun, ki ga bo položil svojim bratom za to, ker v imenu vseh Muhičev služi cesarju; Kristjan pa je resno premišljal, kaj bi storil. Prejšnje leto je namreč Napoleon premagal Nemce in je držal v svoji oblasti vso Evropo. Oni Napoleon, ki ga je bil nekoč Kristjan občudoval kot vojskovodjo, kot junaka in zmagovalca, je postal med tem že francoski cesar in Evropa je ležala pred njegovimi nogami; ni je bilo še sile, ki bi se mu bila mogla postaviti v bran. Kristjan tudi sedaj, ko je imel priliko, bliže spoznati svet, življenje, čas, zgodovino in tudi francoske prekucije, ni prenehal občudovati Napoleona, nasprotno videl je v njem onega velikega moža, ki je sredi velike zmešnjave jasno videl svoj cilj in je šel za njim z ono odločnostjo in brezobzirnostjo, ki je morala zmagati. Zmagala je in dosegla vrhunec v cesarski kroni. In kdo je bil ta Napoleon? Sin navadnega advokata s Korzike, sin malega otoka, a velike razmere so ga napravile velikega, ker jih je znal obvladati. In tako je premišljal Kristjan o sebi. Čutil je, da je sin pozabljene domovine, kjer so razmere take, da niso zmožne, roditi velikega moža. Zato je pustil visokoleteče misli in še do danes ni v sebi rešil vprašanja: kje bi laže našel slavo: ali z Napoleonom ali proti njemu ... Slišal je, da se je začelo po Nemškem ono gibanje, ki je imelo namen, uničiti Napoleona in francosko oblast v Evropi. Nemški narod je začel zbirati svoje raztresene misli in svoje razbite moči ter se je pripravljal na vojsko. O tem se je govorilo po Ljubljani že vso pomlad in tudi Avstrija je klicala na pomoč svoje brambovce. Odkar je bil Kristjan zvedel, da mu hoče Heleno prevzeti neki nemški baron, je sovražil vse Nemce in vse barone. Šele z leti je pozabil ono grozno bolest, toda za Nemce se vkljub temu ni ogreval. Čutil je, da so mu Francozi bliže; to ni bilo čudno, saj je stala vsa Evropa pod vplivom francoske mode. Zato se ni posebno zanimal za boj, ki so ga bili Nemci začeli zoper Napoleona, in tudi Vodnikove pesmi o brambovcih ga niso navdušile. Videl je sicer one čete, ki so se zbirale junija meseca v Ljubljani, udeležil se je celo slavnosti, ko se je blagoslovila brambovska zastava, videl je nadvojvodo Ivana, ki je bil prišel v Ljubljano navduševat brambovce, toda sam se ni navdušil za ta boj. Mislil si je pač, da bo nekaj strašnega, če se zdaj vname vojska med Napoleonom in Evropo, in da se bo težko izogniti boju, a med brambovce ni stopil, čeprav se mu je zdelo, da bi bilo tu odprto polje slave. Tudi se je kmalu pokazalo, da bi proti dobri francoski vojski ostala skoraj brez pomena ta vojska brambovcev, ki je bila na videz tako velika.

Tako je prišla jesen; glasovi, ki so prihajali iz sveta na Kranjsko, sicer niso govorili o vojski, pač pa se je še vedno dala čutiti ona negotovost, ki je že nekaj let v njo propadala stara, preperela Evropa. To negotovost je Kristjan dobro razumel, ni mu pa bilo negotovo, čigava bo zmaga. Zato je pustil, da so šli časi s svojimi novicami in govoricami mimo njega, izkušal je celo, se počasi ločiti od svojih mladih sanj: izkušal je, pozabiti Heleno in hotel je v sebi zadušiti hrepenenje po slavi; to ga je vodilo po praznih, neplodnih cestah, odvajajočih ga proč od one naloge, ki mu jo je dal njegov pokojni oče. Res je storil že prve korake k poboljšanju; pozvedoval je po bogatih nevestah ter zbiral denar iz starih dolgov za nova podjetja, kar se je nenadoma zgodilo, da sta se srečala s Heleno, in tudi besede strica Mihaela niso mogle iti mirno mimo njegovih misli. „Na vsak način bi bilo častno in lepo, se boriti proti tujcem za domovino, kakor to delajo vsi, ki so zvesti, stari podložniki cesarjevi. A stopiti med brambovce, se pravi toliko, kakor opustiti druge velike misli, ki se tičejo mojih podjetij in oporoke mojega očeta. Tudi je to zopet pot od nje, kajti od one prve pomladi je preteklo deset let in z njimi je odletela vihrava mladost. Vojska se lahko zategne na dolgo in konec. Konec pride lahko tudi sredi vojske. In potem je ona izgubljena zame za vselej ...“

Pri tem premišljevanju je prišlo Kristjanu v srce par tako sladkih misli, da se je pri njih dolgo zamudil, obenem pa si je moral priznati, da ni več mlad in da je pravzaprav čas, se umiriti in si odpočiti. Te-le misli ga je bilo skoraj sram, a vabila ga je zelo, kajti tega počitka si ni mogel misliti brez nje.

Popoldne sta dospela Kristjan in gospod Muhič na Poganice, kjer sta našla veliko družbo, ki se je bila vrnila z lova. Lovci so na dvorišču že trebili divjačino in hlapci so se izprehajali s psi najrazličnejših vrst. Takoj na dvorišču je nova gosta sprejel grajski gospodar, gospod Langer ter ju vedel s seboj v gornje prostore, kjer se je razlegel glasen šum lovske družbe.

Kakor povsod, je bil gospod Muhič tudi na Poganicah dobro znan ter je poznal i vse goste, ki so se tam shajali ob svečanih prilikah. Kristjana je predstavil kot svojega nečaka, ki mu je najbolj vroča želja, posvetiti svoje moči domovini. To je starega gospoda Langerja posebno razveselilo, kajti močno je sovražil francoske jakobince in njihovega voditelja Napoleona; posebno v zadnjem letu je grad Poganice postal shajališče vseh onih, ki so se hoteli z besedo ali z dejanjem bojevati proti Francozom. Tu so se zbirale prve sile dolenjskih brambovcev in glas o Poganicah in o Langerju je že ono jesen napolnil vso Dolenjsko.

Tudi danes so bili zbrani bližnji in daljni sosedje in gospoda je bila dobre volje. Gospoda Muhiča so sprejeli medse z velikim veseljem, kajti nikomur ni bilo neznano, da zna gospod Miko Muhič z Mušičjega izborno zabavati družbo. Med gosti je našel gospod Muhič celo take svoje prijatelje, ki so ga objeli od veselja. Miza je bila bogato obložena z jedjo in pijačo in videlo se je, da so imeli lovci v gozdih mnogo dela in da so zelo potrebni krepčila. Gospod Miko Muhič se je torej takoj znašel v družbi, ponosljal je sam in dal je nosljati drugim, a nato je začel pripovedovati o svojem zadnjem potovanju. Kristjan pa se je usedel skoncema mize ter je začel po vrsti ogledovati zadovoljne, svetle obraze, ki so se bleščali v radosti in smehu, ko je gospod Muhič pripovedoval svoje dogodke o potovanju. Nasproti njemu je sedel star, debel gospod, ki je pomežikoval s tolstimi očmi in prekladal debele roke po mizi.

„Vi ste torej sin pokojnega Salmiča,“ je začel pogovor.

„Prosim, gospod,“ je rekel Kristjan.

„Poznal sem ga — dobra duša,“ je rekel gospod in se je zagledal v steno.

Na drugem koncu mize je Kristjan zapazil mladega človeka, ki mu je prisodil kakih petindvajset let. Sedel je mirno in molče in se le zdajpazdaj zasmejal z drugimi vred. Kristjanu je mladenič ugajal. Bil je lepega, nekoliko bledega obraza, črnih las, zamišljenih oči. Začel ga je zanimati, ker se mu je zdel zanimiv človek.

„Prosim vas, kdo je mladi gospod tam doli na koncu mize?“ je vprašal svojega soseda. Debeli gospod se je počasi okrenil.

„A, a,“ je dejal, „to je Egid Gusičev, posestnik na Krkovem, sin pokojnega Gusiča in njegove prve žene. Bližnji sosed je Poganicam. Mlad fant, pa dober gospodar.“ O tem Egidu Gusiču je slišal Kristjan že pred desetimi leti, ker se je že takrat začenjala pravda med njim in med onimi, ki so mu kratili njegove pravice. Več ga ni zanimalo. Sploh se je Kristjan počutil v tej družbi zelo slabo in se je kmalu zamislil v svoje misli, kar se miza pred njim zaziblje, stoli zaropotajo, velikanski krohot napolni sobo in drobni gospod Miko Muhič je sedel na rokah nekoliko ljudi, ki so ga dvigali više in više ...

„Živeli brambovci,“ je odmevalo kakor iz enega grla. Kristjanu je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo. Miko Muhič je stopil med brambovce in navdušeni njegovi prijatelji so dali na ta način duška svoji zadovoljnosti. Kristjan je porabil ta trenutek ter je odšel iz sobe, kajti vedel je, da more stric Muhič govoriti včasih tudi besede, ki so le na pol resnične, in bi ga lahko pripravil v tak položaj, kjer bi se bilo treba odločiti. Tega pa Kristjan ni hotel. In ni se motil, kajti komaj je bil na stopnicah, je že slišal svoje ime in gromovit „vivat“.

Hipoma pa je Kristjan obstal na stopnicah. Nasproti mu je priletela z veselim smehom mlada gospodična, ki se ga je tako ustrašila, da je mahoma obstala, posebno, ko je Kristjan nehote iztegnil roko proti njej, kakor da ji hoče zabraniti pot naprej. Gospodična ga je parkrat strahoma pogledala in presenečeni Kristjan je že iskal besedi, da bi jo nagovoril, ko sta prišla za njo po stopnicah dva stara gospoda.

V enem je Kristjan takoj spoznal domačega gospoda Langerja, drugi pa mu je bil popolnoma neznan.

Mlada človeka sta stala drug proti drugemu v veliki zadregi, ki jo je razrešil gospod Langer s tem, da je Kristjana predstavil svojemu staremu prijatelju Vranglu in njegovi hčerki Alenici. Kristjan se je obema priklonil ter je ponudil gospodični roko v oporo. Ona se ga je prijela nalahno s tresočo roko. Pripeljala se je bila ravnokar iz Ljubljane na posete.

Prihod novih gostov je spravil celo družbo v novo življenje in Kristjan je imel priliko, poprositi svojega strica, naj ne govori o tem, kar še ni gotovo, namreč da tudi on vstopi med brambovce.

Čez nekaj časa je začel govoriti gospod Langer svoj govor: ... „Ta sveta dolžnost do našega presvetlega cesarja Franca, do naše staroslavne Avstrije, do naše domovine, ta nas kliče pod orožje, na boj. Sveta in velika je ta dolžnost, kajti veleva nam, braniti vero našo, našo slavo in čast, naše imetje in našo last. Kdo ne bi šel z navdušenjem v boj, kdo bi zapustil ob takih časih našega dobrega, našega milega cesarja. Zato zakličimo: vivat cesar Franc, živela vojna, da zmagajo brambovci!“ Tako je končal gospod Langer in dvignil majoliko, polno vina, visoko nad mizo.

„Vivat! Vivaaat!“ je grmelo po sobi in odmevalo po vseh prostorih.

Pili so vsi iz polnih čaš na pogin Napoleonov in na zmago Avstrije.

Med tem pa je gospodična, ki je sedela poleg gospoda Vrangla, odšla v gorenje prostore; ko je Kristjan vprašal po njej, je dobil odgovor, da je potrebna počitka in da pride šele zvečer.

Lovska družba se je torej prepustila zopet svojemu veselju; začela se je pojedina in gostija, pri čemer ni nedostajalo govorov, ki so pričali o bojnem navdušenju pričujoče družbe.

Kristjan pa je čul iz vsega le nerazumljiv hrum ter je mislil na slučaj, ki se je prigodil na stopnicah. Kaj mu je prišlo zdaj v srce tako nenadoma? Ali je to le iznova prebujeni stari nemir, ali je to nekaj novega, ponovljena pomlad, enaka oni prvi ..?

„Kakor golobica,“ si je šepetal in si živo predstavljal nje podobo.

„Ta je bogata,“ je rekel debeli sosed poleg njega, ki je uganil, kaj se je zgodilo. Kristjan ga je pogledal in ni razumel, zakaj ta človek govori tako o postranskih stvareh, ki so popolnoma brez pomena.

Zgodilo pa se je tako, kakor se navadno dogaja, da je namreč bila vsa lovska družba z gospodom Muhičem in Kristjanom vred zvečer že tako vesela, da je začela prepevati pesmi, se med seboj objemati in poljubljati. In konec koncev je bil ta, da se Kristjan zjutraj, ko se je prebudil, nikakor ni mogel spomniti, ali je govoril prejšnji večer z Alenico ali ne. Spominjal se je le toliko, da so pili in peli pozno v noč.

Ko sta s stricem Muhičem jahala zjutraj s Poganic, je videl v oknu njen obraz in jo je pozdravil. Odzdravila mu je komaj vidno, kar ga je spravilo v zelo slabo voljo. Tudi gospod Muhič se je držal čemerno in se po tihem jezil na premočno vino.

Tako sta jahala molče proti Vinicam.

10.Uredi

Vkljub vsem težkim trenutkom, ki so jih s seboj prinesli burni časi vihrave mladosti, ni še izgubil Kristjan one sladke nade, ki pričakuje nekaj velikega, nenavadnega, nekaj, kar ostane za vselej zapisano kot največji trenutek življenja. Kajti tako je ustvarjeno človeško srce, da tudi v najhujših časih ne prestane upati, ampak se zasanja v svoje mamljive želje in si po njih ustvarja bodoče čase. Pridejo sicer prevare in razočaranja, toda to srca ne moti, da ne bi sanjalo svojih lepih sanj, kajti če ga zapuste nade, se oklene spominov ... Tako je preživel Kristjan svoja leta; pričakoval je nekaj, kar ni hotelo priti. Čakal je namreč na oni veliki trenutek življenja, ko bi mogel reči: Tu sem na cilju, sem je šla vsa moja mlada sila, sem je hrepenelo moje srce, sem sem dospel. Ta cilj je bil dosle nerazdružljivo zvezan z njegovo ljubeznijo do Helene in brez nje — se mu je zdelo — bi se za njega ne moglo zgoditi nič velikega na svetu. In tako je čakal v trdnem upanju, da nekoč pride ta največji trenutek, ki bo razrešil vsa vprašanja, vso negotovost, ki bo položil temelj novemu stalnemu življenju. Toda Kristjan je bil veliko preresen in preponosen, nego da bi bil delal na to, da bi ta trenutek prišel čim preje. Vedel je namreč dobro, da Helena ni poročena, a iskal je ni, niti ni izkušal, se sniti z njo. Čakal je, da pride trenutek sam, da ga prinese čas, slučaj, sploh: verjel je na višjo moč, ki se ji pravi usoda. Kakor je sam ljubil neomejeno svobodo, tako ni hotel po sili jemati svobode drugim. In tako so prešli časi njegove mladosti in niti oni niti slučaj niti usoda niso hoteli prinesti zaljubljenemu srcu onega velikega trenutka, ki je nanj čakalo vse tako željno.

Ta veliki trenutek je imel po Kristjanovih mislih biti takrat, ko se nekoč slučajno snideta s Heleno kje v sobi ali na vrtu, ko se bodo nehote prijele njiju roke in bo ona priznala, da je grešila proti njemu, ker ga ni ljubila, ker ni bila tako vsa njegova, kakor je on hotel, ker mu je tako uničila lepo mladost. In enako bi ji pripoznal on, da jo je ljubil ves čas, toda ni je hotel prositi ljubezni, ampak je čakal, da se ona sama odloči, zakaj dvoje ljubečih src najde tudi v največji zmešnjavi pravo pot, ki jo kaže obema jasna zvezda — ljubezen. In če se to ne zgodi, je znamenje, da se nista ljubila, da je bila ljubezen le prevara, in potem je bolje, da se ne snideta, kajti težko je ljubečemu srcu, ako mu ne odmevajo čuvstva v sorodnem srcu. Tako je mislil Kristjan. Stric Miko Muhič je imel sicer po vseh mestih zelo mnogo znank in prijateljic še iz časa svoje dvorne službe in zdelo se mu je pri vzgoji potrebno, da seznani svojega nečaka z vsemi temi znankami in prijateljicami, ki so imele zopet svoje mlajše znanke in prijateljice, vendar je ostal Kristjan zvest svoji ljubezni v vseh umazanih kotih tedanjega propalega mestnega življenja, ni izgubil svojih lepih mladih sanj in onega visokega poleta, ki mu je bil prirojen ter mu je ostal vedno najvarnejši spremljevalec po polzkih potih nemirnega življenja.

Kristjan torej ni dvomil, da se je približal sedaj oni veliki trenutek, ki je na njega prečakal vsa leta svoje mladosti. Ko je pred par dnevi tako nenadoma srečal Heleno, si je mislil, da je njegova vera v usodo in v slučaj popolnoma prava in da se bo vse zgodilo, kakor je pričakoval. Vedel je, da bo v par dnevih na Vinicah, in tam se odloči bodočnost njegovega življenja. Toda dasi je ostala Helena še vedno tako nežno krasna, kakor je bila v dobi šestnajstih let, ko jo je videl prvič, se mu je vendar zdelo, da se ji poznajo ona leta, kar jih je bilo čez dvajset. Kazalo se mu je sicer, da ji dela krivico, kajti tudi on ni bil zdaj več dvajsetleten mladenič, vendar, kar je tako lahko odpustil samemu sebi, tega ni mogel odpustiti njej. In še ena težka misel se mu je vrivala: zakaj se Helena pri vsej svoji krasoti vendar le ni možila, ko je bila ipak poznana kot krasna in bogata daleč okrog? Ali je tako ljubila njega, da se ni mogla odločiti za nobenega, ali se je to godilo iz ponosa, ker so ji drugi še manj ugajali nego on, ali so ji bili morda nedosežni oni, ki jih je ona hotela? Kajti o njenih ženinih je čul vedno in povsod, koder ga je pot vodila po svetu. To so bila vprašanja, ki so se mu vsiljevala neenkrat in so zanesla v njegovo ljubezen one dvome, ki jih je moglo uničiti le odkrito in ljubeznipolno pripoznanje. Kristjan ni bil človek, ki bi ne bil odpustil tudi hujših prestopkov ženi, ki jo je ljubil, a hotel je za to imeti veliko ljubezen, odkrito pripoznanje in srčno vdano zaupanje.

Nekaj sladkih pogledov, s katerimi ga je gledala Helena tako ljubko oni večer, ko jo je spremljal z gospodom Muhičem iz Novega Mesta, je vplivalo na zaljubljenega Kristjana tako, da je pustil vse dvome in vprašanja in bi bil prebodel na mestu vsakega, ki bi se drznil, dvomiti o Helenini ljubezni do njega; ni si mogel misliti, da bi mogle lagati one krasne oči, da bi mogli varati oni sladki pogledi. Toda slučaj na stopnicah v poganiškem gradu je zopet izpremenil vse in bolj ko kdaj so se ponovili dvomi in pomisleki in stara vprašanja so prinesla novih vprašanj na dan, tako da je Kristjan začutil, kakor da je nastal velik vihar, ravno predno je hotel zaviti v pristan. Ni dvomil zdaj samo o Helenini ljubezni, kakor je to bilo preje, ampak je začel dvomiti celo o svoji ljubezni in o vrednosti prve svoje ljubezni sploh. Priznati si je moral, da vzplamti včasih srce v zgodnji mladosti, hrepeneč po ljubezni in sreči, ne zato, ker je spoznalo, da je res dobro to, kar ljubi, ampak omamljeno od goljufive zunanje krasote. In ko prineso časi pravo spoznanje, uvidi to neumno zaljubljeno srce, da je ljubilo le to, kar si je samo želelo, da je ljubilo le svoje lastne sanje, porojene iz nerazumljivega hrepenenja, in da je resnica zelo različna od njegovih sanj. In ko je Kristjan premislil vso svojo izgubljeno mladost, se mu je rodilo vprašanje, ali mu je Helena sploh usojena, ali je ona tista, ki mu je namenjena, da bo z njo preživel vse življenje. Ako bi to bilo resnično, zakaj ga ni ljubila z vso silo od prvega začetka, zakaj ni stala na njegovi strani nasproti onim ljudem, ki so za vsako ceno hoteli kaliti njegovo srečo in ga ločiti od nje? Zakaj ni niti pri njegovi prvi ločitvi niti pri njegovem posetu v Trstu dokazala z dejanjem, da je njegova? Ženska, ki bo mene ljubila — je mislil Kristjan — ne sme poznati nobenih vzgojiteljic, nobenih varuhov — s tem je mislil njenega očeta — „kajti silnejše od vseh onih so moje roke, ki jo bodo nosile po vseh rožnih potih skozi življenje; kdor ne zaupa tej sili, ni vreden moje ljubezni, obenem pa je to dokaz, da so mu drugi ljubši nego jaz. Kdor sestro ali brata bolj ljubi nego mene, ni mene vreden“ — si je citiral potem iz evangelija. „In že to, da se nisva srečala skoraj deset let“ — je mislil Kristjan dalje — „že to je dokaz, da je bila ona prva ljubezen le trenutek, stvar slučaja, o katerem si je srce več mislilo, nego je bilo v njem resničnega. In tudi to, da je stari Kudrič prelomil besedo, ki jo je dal mojemu pokojnemu očetu, svojemu zvestemu, staremu prijatelju, to je dokaz velike neznačajnosti starega Kudriča in obenem je to znamenje male ljubezni njegove hčere, če se je moglo to sploh zgoditi, kajti ko bi me bila ona ljubila s pravo, silno ljubeznijo, kje bi bila sila na svetu, ki bi naju bila mogla razločiti? Da, takrat je bila to res zadeva moje časti in pravi mož bi bil pretrgal vse zveze z ljudmi, ki so postopali na tak način. Tako je vse kazalo, da je Helena upala dobiti ženina iz najvišjih krogov, sploh vabiti k sebi kavalirje ter jih opajati s svojo krasoto, navsezadnje pa, ko bi izginili ženini ter se kavalirji postarali, bi prišel na vrsto Kristjan Salmič, človek, ki jo je zvesto ljubil vso svojo mladost ter ni imel za to enega lepega trenutka, pač pa si je moral v tujem svetu in pri tujih ljudeh iskati radosti, sreče in ljubezni; to ga je delalo čim dalje bolj nesrečnega, nezadovoljnega in nemirnega, dokler ni sploh opustil vsega drugega ter se posvetil očetovi zapuščini — „Zdaj, ko so se drugi naužili ob njeni cvetoči mladosti, bi prišel jaz,“ je pomislil Kristjan in res so se mu skrčile pesti, tako je bil užaljen.

Podobne misli, ki so se že prejšnje čase vsiljevale tolikrat, a jih je vselej zmagala mogočna sila ljubezni, so zdaj bolj in bolj prevladovale njegovo zaljubljenost. Saj je vsa preteklost govorila tako jasno in prepričevalno, da se mu je zdelo čudno, da ni že izdavna razumel vsega tega. On, ki ni hotel biti nikdar in nikjer niti drugi niti tretji ali poslednji, ampak vedno in povsod prvi ali pa rajši nič, on naj bi bil pri svoji ljubici samo ona rešitev, ki pride šele v poštev, kadar je že propalo vse drugo! Ta misel mu je bila težka, vedno težja. Čutil se je ponižanega, osramočenega; na njegovo razburjeno glavo so donele grozne besede: Vzel je, kar je ostalo za nami ...

Obenem s temi mislimi se je zagrizla težka bolest v srce. Kajti videl je, da ljubi vkljub vsem tem očitanjem in dvomom, čutil je, da še ni zmagal svoje prve tako silne ljubezni, da vendar še ona edina polni s čudovito, nerazumljivo silo svet v njem, ki bi ostal prazen, ko bi ne bilo nje ... Prišlo je vprašanje, ali bi mogel sploh ljubiti iznova, drugo ... Ali je mogoče, da bi vzrastlo kaj novega tam, kjer še ni padlo staro? Tudi, ko bi hotel živeti z drugo, ali bi mogel ljubiti z vso novo, mlado silo tako, kakor je ljubil njo? In ko bi ga ljubila mlada žena, ali bi ga ne vabile od nje še nekdanje, dozdaj žive, neuničene in neoslabljene sanje, ki bi bile zmožne, uničiti srečo njemu in njej, ki bi hotela živeti z njim? Iz teh misli ni bilo nobenega izhoda, na vsa vprašanja je bil le en odgovor: Dokler nisi uničil v sebi starega boga, ne moreš postavljati novega. „Jaz te uničim, uničim, pozabim te,“ je sklenil razdvojeni mladenič, toda v istem trenutku se mu je je zdelo tako škoda! „Nikdar, nikdar! Mogoče ji delam krivico, nihče ne ve, kaj se pogosto godi daleč kje v globočinah srca, v svetu, ki nimamo pogleda vanj. Vidimo valove, vetrove pa slutimo v daljavi ...“ In če je zdaj pomislil Kristjan na svoj slučaj na grajskih stopnicah, se mu je stavilo isto toliko vprašanj, na katera je odgovarjal najbolje en sam odgovor: Bil je to trenutek, o katerem si človek več misli, nego je v resnici. Kristjan si ni mogel tajiti, da se ga je deklica dojmila nenavadno globoko; na njenem obrazu in v njenih očeh — tako se mu je zdelo — se kaže mnogo onih lastnosti, ki si jih je tako želel videti pri Heleni. Toda kdo ve, če ni to prevara, sanje, porojene iz želj ...? A eno je spoznal: da bi bil zmožen, zelo ljubiti tako dobro gospodično, da bi bilo to najslajše zdravilo za vse bolesti in dvome in da bi mogel na ta način pozabiti vse, kar je bilo nekdaj. To bi bila tudi najlepša osveta onim, ki so mu uničili njegovo mladost.

Take in podobne misli je preudarjal in premišljal Kristjan ne le na oni dolgočasni jesenski poti, ko sta jahala s stricem Muhičem s Poganic na Vinice, ampak tudi potem, ko je živel na Vinicah dovolj dolgočasne dnove.

Ne more biti dvoma o tem, da sta bila oba gosta na Vinicah zelo dobro došla in da sta bila tudi z vso radostjo sprejeta, kajti na Vinicah so bile same ženske, kar je delalo življenje precej pusto in dolgočasno. Gospa Gusičeva je bila v onih letih, ko nobena ženska še neče priznati, da bi bila stara. Bila je živahna in vesela in ni ji manjkalo ženinov ne v prejšnjih ne v sedanjih časih. Dobro pa je razumela gospodarstvo in je z vso ljubeznijo živela svoji hčerki Barbari, ki je tudi že mikala različne ženine od blizu in od daleč. Toda s tem, da se gospa Gusičeva ni hotela možiti, se še ni odrekla vsem radostim tega sveta in je ljubila veselo družbo. Posebno je ljubila one izolikane ljudi, ki so bili vzgojeni po pravi francoski modi in ki jih je najbolje znal zastopati ravno gospod Miko Muhič. Tudi gospodična Vrankova ni ljubila samote, dasi so nje leta že davno presegla ono mejo, ko se o ženi govori, da ji cveto zadnji dnovi. Bila je sicer stroga, kar se tiče občevanja, držala se je natanko vseh pravil, tega temelja one družbe à la mode, ki se je mogla zdaj imenovati kot preživela, a duhovitosti ji ni mogel nihče odrekati; poznala je življenje in umetnost in v gotovih trenutkih je postajala celo ljubezniva. Seveda je gospodična Vrankova po stari navadi razlikovala življenje v družbi, ki mora odgovarjati bontonu, in življenje na samem, n. pr. v vabljivi sobici ali v cvetoči prirodi, — kar je najbolje vedel gospod Miko Muhič z Mušičjega. Gospodična Vrankova je hotela biti človek francoskega salona, ne onega življenja, kjer odločujeta dva človeka po svoji volji ter si posteljeta tako, kakor se njima zdi najkrasneje. Naravno je bilo, da se je tudi Helena razveselila gostov, kajti navajena je bila velikega mesta in visoke družbe, zato ji je na Vinicah kmalu postalo dolgčas. Nehote pa se je razveselila tudi tega, da je eden izmed gostov Kristjan, oni dobri Kristjan, ki je bil vanjo nekoč tako otročje zaljubljen. Gospod Miko Muhič se je, po stari navadi, tudi tukaj hitro našel v družbi in je ugajal vsem. Imel je o pravem času vedno prave dovtipe in ni nikdar pozabil, da mora zabavati štiri dame, da se torej ne sme posvetiti nobeni preveč in nobeni premalo. Posebno je pazil, da je držal primerno ravnotežje med gospo Gusičevo in gospodično Vrankovo, ki sta obe zahtevali, da bi jima posvetil čim več pozornosti. Gospod Miko Muhič, najvdanejši učenec slavnega Gil Blasa, je bil namreč dober poznavalec ženskih src in ni na nič v svojem življenju pazil tako, kakor na to, da bi se ne zameril kaki ženski. To je bila tudi prva lekcija, ki jo je dal svojemu učencu Kristjanu takoj v onih prvih časih, ko je bil neizkušeni Kristjan v tem oziru napravil tako usodno napako. Napram mlajšima dvema gospodičnama pa je prevzel gospod Muhič ulogo starega strica; tako mu je najbolj kazalo, kajti — to je bilo njegovo drugo pravilo — v življenju in v družbi mora človek prevzeti ono ulogo, ki jo more najbolje igrati, oziroma, ki mu najbolje pristoja. Tako je živel gospod Muhič v popolni zadovoljnosti svojega srca in želodca — kar je smatral za vrhunec vse pozemeljske sreče — in je pri tem celo pozabil na svoje denarne zadrege in tudi na svojo brambovsko dolžnost.

Kristjan pa, kakor je bilo naravno, ni prišel na Vinice z ono odkrito radostjo, ki jo je bil Heleni obljubil. Tega tudi ni mogel prikrivati; bil je resen, govoril je malo in je rad odhajal sam na lov. Pred vsem si je moral priznati, da še do danes ni odpustil gospodični Vrankovi onih dejanj, ki mu je z njimi ona provzročila toliko bolesti. Nasproti temu so lahko vsi opazili, da je gospodična Vrankova sedaj po dolgih desetih letih odpustila Kristjanu njegovo žalitev s „staro devico“. Toda Kristjanu je bilo sedaj vse eno, kako se vede stara vzgojiteljica napram njemu, dasi ga je gospod Muhič resno opominjal na prvo in glavno pravilo svojega življenja. Kristjan je hotel tudi, naj ga vidi Helena resnega in brezobzirnega in naj čuti v tem, da ga več ne zmaguje ljubezen. Tudi Helena je bila resna in se je izogibala vsem daljšim pogovorom o preteklosti. Čutila je, da on trpi, toda vzroki njegovih bolesti so ji bili neznani.

Nekoč je šel zvečer Kristjan po vrtu ter se ustavil ob oni klopici, kjer sta sedela nekdaj s Heleno. Vse je bilo še tako, kakor nekdaj: isto drevo je nad njo razprostiralo svoje veje, isti grmovi so ga obdajali; le da je bilo takrat vse v cvetju in danes je odpadalo že zadnje listje. Nehote se je usedel in se je zamislil. Tedaj pa je za njim zašumelo. Kristjan se je ozrl in je zagledal na stezi Heleno v beli obleki, ogrnjeno z zelenim kožuščkom. Hotela se je umakniti, ko ga je zagledala, toda on je planil k njej ter jo prijel za roko:

„Helena, Helena,“ je šepetal, ves omamljen od presenečenja. Tudi ona je bila nemirna in razburjena ter se je dala brez odpora vesti na klopico. Sedla je poleg njega in se ga oklenila z obema rokama, on pa je ni prenehal poljubljati na usta, na lica in na oči in je pri tem šepetal neprestano:

„Helena, ali me ljubiš, kakor jaz tebe ...?“

Ona ni odgovorila; slonela je kakor zelo utrujena na njegovih prsih in ga lahno poljubila, če so se njene ustnice srečale z njegovimi.

„Zakaj si prišla sem?“ jo je izpraševal potem, a tudi na to ni dobil odgovora; očital je sam sebi, da so ta vprašanja odveč. Začel je pripovedovati, kako se je izogibal tega kraja in kako ga je danes slučajno vedla pot tod mimo.

„In zdaj si prišla k meni živa, ti moja sladka golobica,“ je šepetal potem, „povej mi, ali si kdaj, ko si bila sama, posedala tu in mislila name? Govori, Helena, duša moja! ... Ti ne veš, kako te ljubim, kako bi hotel, da bi bila vsa moja ...“

„Kristjan,“ je šepnila ona v odgovor ...

Tako sta šepetala na klopci še dolgo v noč, jesenski veter je šuštel po vrtu in velo listje, padajoče z dreves, ju je posipalo.

„Sedaj bova pripravljala svatbo, hočeš?“ je vprašal na koncu Kristjan Heleno.

Tudi na to vprašanje je dobil samo poljub v odgovor, zato je začel zopet šepetati in razlagati načrte, ki jih je imel zasnovane za bodočnost.

Tako sta sanjala v objemu sladke ljubezni in nihče ju ni motil; za to je že skrbel stric Miko Muhič, ki je imel ob istem času rendezvous z gospodično Vrankovo daleč na drugem koncu vrta.

Šele mrzli nočni veter je prebudil zaljubljenca iz prijetnih sanj. Kristjan je spremil Heleno do vrat in je tam začel nje trepetajoče ustnice polniti z novimi poljubi, kakor da bi hotel ugasiti žejo desetih let.

„Kako si vendar nestrpen“ je rekla Helena, ko sta se poljubila v slovo.

Kristjan je ostal na vrtu in še dolgo gledal v njena razsvetljena okna. Potem pa je stopil k obzidju in se zagledal po dolini po jesenski mesečni noči.

„Prišel je veliki trenutek, prišel ...“ In zdelo se mu je, kakor da je bil prepotoval veliko puščavo, kjer je trpel hudo žejo; zdaj je dospel do zaželjenega studenca ter se napil. Dà, še več: dospel je na cilj. Na cilj ...? Na visokem nebu se je utrnila zvezda ter je počasi padala proti jugu.

„To je bilo vse priznanje in spoznanje, vse, vse,“ si je govoril, ves razburjen ... „O veliki trenutek, zakaj nisi prišel prej, ko je po tebi hrepenelo mlado srce, ljubezni polno, dvomov prosto ... Zakaj se je moralo prej vse zgoditi, predno si prišel ti, čas, poln neizrečne sreče ...?“

Kristjan je čutil, da je zaljubljen prav tako, kakor je bil pred desetimi leti, čutil se je mladega in silnega in je sanjal o Heleni vso noč.

Nekaj dni potem je odjezdil v Ljubljano, ker je hotel urediti svoje domače razmere in pripravljati najnujnejše stvari za novo življenje. To delo mu je bilo zelo zabavno in pisal je o tem Heleni tako zabavna pisma, da se je gospodična prav od srca smejala njegovi pridnosti. Po dolenjskih gričih pa je med tem padala jesen, bližala se je zima z mrzlimi vetrovi, belimi snegovi, prinesla je s seboj mnogo mraza in mnogo novic, in povsod so začeli govoriti o vojski.

11.Uredi

Prijateljstvo, oj ti velika sila, ki družiš človeška srca od zorne mladosti do pozne starosti! V tebi iščejo zaupanja in podpore mlada, hrepeneča srca, v tebi dobe srčne sile in poguma razdvojene duše mladeničev, v tebi najdejo tolažbo in pozabljenje spomini osamljenih starčkov. Prijateljstvo, ti kraljestvo sile, sreče in radosti ...

Tako je premišljal gospod Muhič večkrat, ko je bil ostal sam s štirimi damami na Vinicah. Ni si mogel tajiti, da ima svojega nečaka zelo rad, in postalo mu je dolgočasno, posebno, ko se mu je zdelo, da je tudi on enkrat grešil zoper prvo pravilo svojega življenja; a to ni bilo čudno, če pomislimo, da je gospod Muhič moral dvoriti štirim damam, izmed katerih sta postali dve ljubosumni prav oni večer, ko je iz samega prijateljstva do svojega nečaka zabaval na drugem koncu vrta gospodično Klaro, da bi ne mogla motiti mladega para pri njunem ljubezenskem sestanku, prav oni večer se je zameril gospe Gusičevi, ki je bila slučajno tudi prišla na vrt. Ko po Kristjanovem odhodu gospodična Klara ni mogla več skrivati, da je v njej oživela vsa stara ljubezen do gospoda Muhiča, je postalo gospodu Muhiču nemogoče, še nadalje ostati na Vinicah. Tudi se je približala zima in gospoda Muhiča je v takem času vabilo v mesto. Bili so torej različni vzroki, ki so delovali na to, da je gospod Muhič nekega jutra osedlal svojega konja ter odjezdil proti Ljubljani, dasi je prejšnji večer plakala na njegovih prsih gospodična Klara in dasi sta obe gospodični, Helena in Barbara z vso sladkostjo in ljubeznivostjo pregovarjali svojega „strička,“ naj še ostane pri njiju ter ju zabava. Gospod Muhič se je izgovarjal na to, da ima važne opravke, posebno kar se tiče vojaških dolžnosti; in v tem oziru ni mogoče kaj odlašati. Potolažil ju je tudi s tem, da se najbrže kmalu vrne s Kristjanom na poset, a če to ne bo mogoče, se pa itak kmalu vidijo v Ljubljani, ker je bila vsa družba namenjena, da preživi ta predpust v mestu. Tako se je torej poslovil gospod Muhič z lepimi obljubami in sladkimi besedami ter se na ta način izognil vsem neprijetnim dogodkom, ki bi bili prišli kot kazen za to, da je enkrat — in to iz prijateljstva — grešil zoper prvo in glavno pravilo svojega življenja. Popolnoma zadovoljen sam s seboj, je gospod Muhič jezdil po dolenjskih cestah in hvalil sam svojo modrost.

V Ljubljani je takoj poiskal Kristjana, ki ga je našel globoko zamišljenega pri računih. To je dalo gospodu Muhiču povod, da je takoj začel govoriti o tem, o čemer je govoril najbolj nerad in vselej šele po dolgem obotavljanju, to je, o denarnih stvareh. Pojasnil je najprej, da so zdaj vsi njegovi dolžniki brez skrbi, bratje bodo plačali vse dolgove zato, ker je vstopil med brambovce; še bolj varno pa je vsako posojilo sedaj, ko je resno sklenil, se oženiti z neko bogato žensko. Kristjan si ni dal dolgo dokazovati varnosti posojil, ampak je takoj založil svojega strica s primernimi vsotami, za kar ga je gospod Muhič zahvalil tako prisrčno, da so mu prišle skoraj solze v oči.

„Vsi te bodo prej zapustili nego jaz,“ je rekel gospod Muhič, ko je odhajal.

Tako je začel gospod Muhič zopet svoje staro življenje v ljubljanski družbi, po hotelih in kavarnah; našel si je dohod v meščanske in gosposke kroge ter se je seznanjal z novimi ljudmi. Parkrat je celo za nekaj časa izginil iz Ljubljane ter se prikazal zopet z novimi znanci in z raznimi novicami.

Kristjan se je med tem poglobil v svoje domače razmere in je hotel položiti trden temelj svojemu bodočemu gospodarstvu. Spoznal je, da bi bilo njegovo premoženje mnogo večje, ko bi bil obdržal trgovske stike v oni množini, kakor se je to godilo za njegovega očeta. Toda za izgubljenim je prazno žalovanje. Zadovoljil se je torej s tem, kar je bilo, in je izprevidel, da mu poznanje sveta lahko pripomore k bogastvu. Tako je delal račune za bodočnost in pisal o njih tudi Heleni.

Da je Kristjan tako hitro odšel z Vinic, to je imelo svoj posebni vzrok. Vkljub onemu večeru, ki je bil tako tesno združil dvoje mladih src, vendar Kristjan še ni bil srečen, kajti zdelo se mu je, da je bilo vse, kar se je dogodilo takrat, zopet le omamljenje trenutka, ponovljenje nekdanjih časov, brez globljega spoznanja: nista se še odprli obe duši, da bi v njiju bila ena ljubezen, ena misel, eno življenje. Videl je pa tudi, da ga njegovi dvomi delajo nesrečnega in da mu lahko uničijo vso bodočo srečo. Zato si je mislil, da je edina rešitev iz tega težkega položaja to, da sta ločena daleč drug od drugega, da bosta hrepenela drug po drugem in da za tem pride čim preje popolno združenje v zakonu, ko bo ona vsa njegova in on ves njen. Zato je tako hitel s pripravami, po Veliki noči je hotel imeti svatbo; in v svoje račune in opravke se je poglobil tem rajši, ker je hotel pozabiti vse drugo in živeti le v eni misli, da z vsem svojim delom pripravlja trden temelj svoje in njene sreče. Tako je pisal tudi Heleni in tudi ona se je veselila njegovega dela; le da bi bila svatba tako hitro, tega ni hotela slišati; iz tega je Kristjan spoznal, da še ni tako blizu svoje sreče, kakor si je prej mislil. Dasi mu je to spoznanje napravilo novih dvomov in bolesti, je delal pridno, računal, pisal in delal načrte.

Iz teh njegovih računov in načrtov ga je iztrgal gospod Muhič, ki je nekega jutra planil k njemu v sobo ter ga objel, poln radosti, z besedami:

„Prijatelj, našel sem prijatelja, zlato dušo, potomca francoskih mušketirjev v avstrijski službi, upokojenega častnika, izvanrednega človeka, najlepšega kavalirja, ki si ga moreš misliti, najbolj duhovitega Francoza, kar jih poznam, sploh, sploh ...“ Izgovoril je to vse v eni sapi ter vlekel Kristjana s seboj za roko, češ, da čaka ta nenavadni človek v kavarni, ker hoče poznati tudi mlajšega Muhičevega prijatelja.

„Pa kako se vendar imenuje,“ je vpraševal Kristjan nestrpnega gospoda Muhiča, kajti njega ta izvanredni Francoz ni nič bolj zanimal kakor vsi Francozi sploh.

„Don Pier, Don Pier, prijatelj, že ime govori,“ je rekel gospod Muhič, „jaz poznam svet in ljudi, a človeka bolj po svoji volji do danes nisem srečal.“

Kristjan je sicer v zadnjem času malo zahajal v družbo; imel je sam s seboj dovolj dela, zato je stric Muhič hodil k njemu le pripovedovat najnovejše dogodke in novice; zdaj pa je vseeno odložil pero in papir ter si oblekel najlepšo obleko, zakaj še nikdar se ni stric Muhič tako navdušil za kakega človeka.

„To se je zgodilo tako,“ je pripovedoval med tem gospod Muhič; „sedim v kavarni in se dolgočasim; nič ni bolj dolgočasnega, nego sedeti samemu v kavarni. Tu sta sedela pri drugi mizi častnika. Govorila sta tiho med seboj in se nista menila za drugo družbo. Kar plane eden na noge in zakriči drugemu: „Ako ne bodete molčali, gospod, bodete imeli opraviti z mojim rapirjem.“ — „Sem na razpolago,“ je odgovoril drugi mirno, kakor da mu je kdo ponudil tabakero. — „Jutri zjutraj ob šestih na Gradu,“ je rekel prvi ter je nenadoma odšel. „Na svidenje,“ je odgovoril drugi ter mirno sedel pri mizi, kakor da je rekel „lahko noč“ svojemu prijatelju. Zanimalo me je to in hotel sem se seznaniti s tem izvanrednim človekom. Pristopim torej k njemu ter se predstavim. Gotovo je tudi on spoznal, s kom ima priliko govoriti, kajti v nekaj trenutkih sva si bila najiskrenejša prijatelja. Ko sem ga vprašal po vzroku, zakaj se je sprl s tovarišem, se je posmejal prezirljivo ter menil, da to ni vredno besede. „Kadar je pijan,“ je pravil, „govori o rapirju in izziva; pride mu to nenadoma; jutri zjutraj ga ne bo na Grad, kakor že dvakrat ni prišel, ampak bo zopet prosil sprave; ako pride, bo ležal v svoji krvi, dasi imam, kakor vidite, ranjeno levo roko; to imam za spomin na bitko pri Slavkovem.“ — „Za Boga svetega,“ sem rekel, „in vi občujete še s človekom, ki nima niti toliko časti, da bi ... — „Potrpite,“ je odgovoril oni mirno, „jaz sem tu popolnoma sam in sem še tujec. Vidim pa, da sem zašel v pravo gnezdo. Zato ne zamerim človeku, ki je še popolnoma mlad in še ni stal v boju, da dela take neumnosti. Otroka je lepše poučiti nego takoj kaznovati. Kar se tiče mene, sem stare plemenite rodovine, katere sinovi so služili že od nekdaj na francoskem dvoru; za revolucije smo prišli na avstrijska tla, kjer sem tudi jaz stopil v avstrijsko službo ... Toda v krvi se podedujejo stari časi ...“ Tako je govoril in jaz sem mu krepko stisnil roko, kajti tudi jaz sem potomec stare rodovine in po krvi francoskega rodu, kar naju je zbližalo še bolj. Tudi on je imel priliko, spoznati, da gospod Miko Muhič z Mušičjega ni preživel svojih časov le v Ljubljani in na Kranjskem, ampak da poznajo njegovo ime prav tako dobro tudi v Gradcu in na Dunaju in še kje drugod. Govorila sva do polnoči in si dala sestanek danes zjutraj v kavarni. Prijatelj, jaz nisem spal vso noč; po noči sem te hotel priti vreč iz postelje, da bi ti vse povedal, toda vražja stvar je, ti govoriti o človeku, o katerem ne veš, če bo jutri zjutraj še živ. Zato sem čakal do jutra. Že ob sedmih sem sedel v kavarni in ob istem času je prišel on, popolnoma miren, kakor da se ni nič zgodilo. — „Kako je?“ ga vprašam. — „Leži,“ je odgovoril kratko. — „Mrtev?“ vprašam. — „Otroci se ne smejo takoj kaznovati, ampak se morajo poučiti,“ je odgovoril.

Tako je pripovedoval gospod Muhič, ko sta že hitela s Kristjanom ob bregu Ljubljanice čez Čevljarski most na Glavni trg.

„Ima denar, plačuje z zlatom,“ je pravil gospod Muhič, „in tudi tebe bi rad poznal, mojega nečaka, učenca in prijatelja.“

Ko sta stopila v kavarno, je zagledal Kristjan pri mizi vitkega moža v bogati obleki, nenavadno krasnega obraza, z malo, francosko bradico, kratkih, črnih las in temnih oči.

Gospod Muhič je z vso njemu lastno dvorno uglajenostjo stopil za par korakov naprej ter predstavil Kristjana svojemu novemu prijatelju. Francoz se je nalahno priklonil ter izgovoril svoje ime tako, da je bilo slišati, kakor ga je bil izgovoril že preje gospod Muhič. Sedli so k mizi.

„Dovolite, Vaše ime me zelo spominja španskih vitezov,“ je začel gospod Muhič.

„Da, to je razumljivo,“ je odgovoril Don Pier, „kajti vsa naša rodovina je izhajala prvotno iz Španije, od koder je prišla na francoski dvor. Jaz sam sem bil lani še v Španiji in sem se udeležil bojev zoper Francoze, kar mi je obnovilo mojo rano na levi roki.“

Gospod Muhič je občudujoč gledal tega človeka. Potemtakem so bili njegovi predniki iz rodu starih španskih vitezov, ki so bili znani po svoji hrabrosti, in potomci teh prednikov so bili na dvoru francoskih kraljev in so bili morda v četi onih kraljevskih mušketirjev, ki so se bojevali za kratek čas zjutraj, opoldne in zvečer. Španska dežela in francoski nekdanji dvor so bili namreč po mislih gospoda Muhiča oni kraji, kjer se je dalo živeti najkrasnejše življenje. Pripomniti moramo, da je v onih krajih doživel svoje čudovite dogodke tudi ljubljenec gospoda Muhiča, Gil Blas. Zato je bil gospod Muhič tako navdušen za svojega novega znanca; ni rad komu priznal prednosti pred seboj, bodisi glede znamenitih dogodkov iz raja ljubezni ali glede kavalirstva ali glede rodu; a tu je moral priznati, da se je sešel s človekom, ki je iz slavnega rodu in se mu mora priznati čast dovršenega kavalirja v vedenju, življenju in govorici.

Za Kristjana je imel v njem najlepši zgled. Kristjana novo znanje ni tako navdušilo kakor strica Muhiča. Ugajal mu je sicer ta človek po svoji zunanjosti, toda ni se mogel ubraniti misli, da je vse na njem sama prevara; v njegovih ostrih očeh je slutil nenavadno zvitost, in vse njegovo pripovedovanje se mu je zdelo kakor krasna laž; zakaj vse, kar je izgovoril, je bilo izgovorjeno tako, da je bilo težko dvomiti, da bi ne bilo res. Kristjan je iz prejšnjih let dobro poznal svojega strica, ki se je rad navdušil za ljudi te vrste, ki so se pa le prepogosto pokazali v popolnoma drugi luči, nego jih je videl prevarani gospod Muhič. Sploh se je Kristjan z nezaupanjem bližal vsem novim, neznanim ljudem, in sedaj ga je njegova domačija že mnogo bolj vabila nego tovrstna družba. Edino, kar ga je vabilo, je bila umetnost dvoboja, o kateri je s tako navdušenostjo govoril gospod Muhič.

Obratno pa je novemu znancu gospoda Muhiča Kristjan zelo ugajal, kar je zapazil na svoje veliko veselje ne le gospod Muhič, ampak tudi Kristjan sam. Don Pier je začel vpraševati po njegovih razmerah, po svatbi in po nevesti s takim zanimanjem in tako prijateljski, da je Kristjan parkrat prišel v zadrego. Konec vsega je bil, da ga je Kristjan povabil k sebi ne kot gosta, ampak kot prijatelja ter mu ponudil stanovanje v svoji hiši, ker se je hotel pri njem učiti sabljanja, one umetnosti, ki jo je Kristjan že od nekdaj visoko cenil, brez katere si ni mogel predstavljati nobenega pravega junaka. To ponudbo je sprejel Don Pier z velikim zadovoljstvom in je Kristjanu prijateljski stisnil roko, gospod Muhič pa je v svojem navdušenju poljubil Kristjana in se je veselil tega, da se je v Kristjanu pokazal pristen potomec Muhičev, kri od njihove krvi.

Tako so se torej seznanili ti trije ljudje. Don Pier se je s svojim slugo in z dvema konjema preselil v hišo starih Salmičev in je sklenil posebno z gospodom Muhičem najožje prijateljstvo; na to gospod Miko Muhič ni bil malo ponosen, s Kristjanom pa je občeval Don Pier z onim spoštovanjem in z dvorljivostjo, s katero se počasi, a tem gotoveje pridobivajo nezaupna in častihlepna srca. Tako je bil Kristjan s svojim gostom povsem zadovoljen, postajal mu je bolj in bolj zaupen in spoznal kmalu, da se je popolnoma varal, ko je v njegovih besedah in v zunanjosti videl prevaro in laž. Nasprotno, če je premislil, da je Don Pier kot deček moral zapustiti vso rodovino, svojo domovino, svoje grajsko življenje, bežati v tujino ter tu iskati službe in se bojevati proti sinovom lastnega naroda, je videl v tem žalostno delo usode, ki pogosto preganja človeka od rojstva; v takih trenutkih je Kristjan čutil globoko sočutje do tega človeka, ki mu je tako mnogokrat z dejanji in z besedami dokazal svoje odkrito spoštovanje; in Kristjan je obsodil svojo nezaupnost, ki obsoja, predno je presodila človeka in njegovo življenje. Tako je rastlo prijateljstvo v novi družbi.

Med tem pa je Don Pier pokazal Kristjanu in gospodu Muhiču svojo umetnost v sabljanju; priznati sta mu morala oba, da je v tem izvanreden mojster. Gospod Muhič, ki je rad pravil o svojih neštevilnih dvobojih, je rad priznal, da bi ne bil več med živimi, ko bi bil kdaj srečal takega nasprotnika. Poslej so se vadili in borili vsak dan. Don Pier je Kristjanu priznal nenavadno sposobnost za to umetnost, kar je Kristjanu napravilo veliko radost; gospodu Muhiču pa je Don Pier na njegovo neskončno zadovoljnost izrazil svoje občudovanje, češ, da tostran francoskih mej ni imel prilike, videti podobnega borca, posebno kar se tiče francoskega načina boritve. Kristjan je sklenil, porabiti svojo sposobnost v to, da se res dobro izuri v borjenju, gospod Muhič pa je pripisoval te svoje in Kristjanove zmožnosti svojemu davnemu francoskemu dedu, križarskemu vitezu.

Tako so porabili za vajo ves dan, zvečer pa so posedali po kavarnah ter igrali šah, karte in druge igre. Poznali so jih kmalu povsod in povsod so budili pozornost, za kar je najbolj skrbel gospod Muhič; on, vsaj za svojo osebo je bil prepričan, da podobne trojice nima Ljubljana, pa niti Gradec in kako drugo mesto ne. Bil je ponosen na oba svoja prijatelja.

Kristjan vendar pri vsem tem ni pozabil, da ima svoje dolžnosti do Helene in do svojih načrtov. Zato je ono malo časa, kar sta mu ga pustila njegova prijatelja, porabil v to, da je začel popravljati notranjščino svoje hiše; hotel je svojo ženo privesti v prenovljene prostore svojih dedov.

Vse to, kar se je dogodilo, je bilo vzrok, da se vkljub mnogim vabilom niti Kristjan niti gospod Muhič nista vrnila na Vinice in da sta pisala rajši damam, naj pridejo v Ljubljano na predpust.

Ker je bil med tem zapadel precej velik sneg, se to ni takoj zgodilo, pač pa sta Kristjan in gospod Muhič dobila pisma, v katerih ni nedostajalo očitanj, ki pa so se končno zlila v sladko obljubo, da pride takoj po Božiču vsa družba v Ljubljano.

Kristjanu so segla očitanja v srce in očital si je tudi sam, da zapravlja čas v Ljubljani, ko si ona želi, da bi bil pri njej. Toda ni se mogel ločiti od svoje družbe. Heleni je pisal, naj sprejme ta čas v pokoro za onih deset let, ki jih je moral preživeti brez nje.

Bil je jasen zimski dan, ko so trije jezdeci spremljali dvoje kočij, ki sta po dolenjski cesti hiteli proti Ljubljani.

Bela planjava ljubljanskega barja se je bleščala v zimskem solncu, ki je svetilo megleno, brez sil. Lačne vrane in sestradani ptiči so polnili cesto in polje naokoli. Po ravnini je brila dolenjska burja.

Trije prijatelji: gospod Muhič, Don Pier in Kristjan so spremljali goste z Vinic v Ljubljano.

12.Uredi

Predpust onega leta je bil v Ljubljani zelo vesel in živahen. Temu ni bila vzrok samo lepa zima, ki je vabila ljudi na zimske vožnje po saneh, ampak mnogo je pripomoglo k temu tudi to, da se je vso zimo govorilo o vojski in so zato ljudje iz daljne provincije radi hiteli v glavno mesto, da bi tam slišali natančnejših novic. Negotovost in razburjenost je rastla od dne do dne; pripravljena je stala ne le cela cesarska vojska, ampak tudi velika sila prostovoljnih brambovcev, in za temi je prišla še vojska, zbrana iz navadnih kmetskih ljudi, ki se je imenovala črna vojska. Povsod so se utrjevale trdnjave in gradile utrdbe. Tako so se sešli v Ljubljani stari znanci in prijatelji ter se pogovarjali o preteklih in bodočih časih.

Ljubljana se je kot glavno mesto dežele pripravljala na vojno z vso resnostjo. Ljubljančani so bili navdušeni za svojo staro državo in za svojega cesarja ter so v teh resnih časih dali tudi duška svoji navdušenosti. Zato je bil predpust poln plesov in slavnosti. Obhajali so se z veliko svečanostjo vsi oni dnovi, ki so ob njih Ljubljančani vsako leto imeli priliko, dokazati, da so zvesti podložniki svojega cesarja; letos so imeli teh slavnostnih dni več nego po navadi, da ne omenjamo onih večerov, ki so se ponavljali dan za dnem v višjih krogih, kjer se je ob takih prilikah govorilo pozno v noč o stari slavi in mladi sili avstrijske države in nje vojske. Vsi trije kavalirji: gospod Muhič, Kristjan in Don Pier so se pridno udeleževali teh zabav, plesov, veselic in drugih večerov, posebno odkar se je preselila v Ljubljano družba z Vinic.

Kristjan je bil zelo srečen in zadovoljen, da je imel Heleno v svoji bližini, kajti s tem je bil rešen one večne notranje nezadovoljnosti, ki ji je bilo vzrok to, da je živel vedno med dvema svetovoma: ali zapustiti mesto ter sanjati na samotnem dolenjskem gradu ob strani svoje ljubljene Helene ali pa posvetiti v mestu vse svoje moči pripravam za svatbo. Vesel je bil tudi zato, ker je zdaj gospodična Helena mogla videti, da se on resno pripravlja na bližnjo bodočnost; upal je, da se bo tudi ona odločila in bo njegova takoj, ko bo post končan. Zdelo se mu je to tembolj gotovo, ker si je isto želela gospodična Klara, ki je bila zadnji čas Kristjanu zelo naklonjena in skoraj vedno z njim enih misli, ter je vplivala tudi na Heleno, da je začela misliti na bližnjo svatbo. Kako bi tudi ne mislila? Saj je videla pred seboj krasno bodočnost in Kristjan vso zimo ni prenehal popravljati starega doma svojih očetov, kjer je v nekaj mesecih ona imela zavladati kakor kraljica.

A nekdo je zmotil Kristjanu tiho srečo. To je bil Don Pier. Francoz se je zavedal svojega vpliva, ki ga je zaradi svoje lepote imel na ženske, ter je bil predrzen toliko, kolikor mu je dopuščalo njegovo kavalirstvo. Ta predrznost se je skrivala vedno za najkrasnejšimi izrazi in za najslajšimi besedami in za najbolj vdanimi pokloni. Razumljivo je, da je bil Don Pier v damski družbi zelo priljubljen, posebno še, ker je imelo njegovo življenje zelo romantično ozadje; zato se je stara gospodična Vrankova zaljubila vanj z vso svojo ljubeznijo in celo gospa Gusičeva mu je bila nenavadno naklonjena, tako da se je včasih i gospod Muhič čutil užaljenega. In tudi Kristjanove ljubosumne oči so videle, da je Helena Don Pieru bolj prijazna, nego bi nevesta smela biti prijatelju svojega ženina. To je bil tudi vzrok nove skrite bolesti in zato je Kristjan malo zahajal v družbo. Kadar so bili skupaj, se je videlo, da ni med njimi prave zaupnosti in odkritosti. Najbolj se je znal premagovati gospod Muhič, ki je vedno hvalil vse različne lastnosti in umetnosti svojega francoskega prijatelja, a pri tem seveda tudi ni pozabil sebe. Zraven je z veseljem pripovedoval o bližnji vojski, pri čemer je vselej prišel na hvalo brambovcev. Tako so tekli predpustni dnevi dovolj neveselo, posebno ko je Kristjan na neki veselici srečal gospoda Vrangla z Alenico ter ostal z njo toliko časa, da se je gospod Muhič bal za svojega učenca; zdelo se mu je, da se je zopet pregrešil zoper ono prvo in glavno pravilo, ki govori o tem, da se človek ženskam ne sme zameriti. In res je dala Helena Kristjanu čutiti svojo nejevoljo nad tem ter je od te dobe dajala Francozu prednost pred njim in ni skrivala tega niti pred javnostjo, kar je Kristjana spravilo popolnoma v obup.

* * *

V začetku februarja, ko je droben sneg naletaval na mesto in grad, je bila v reduti maškerada. Kakor vse zabave in veselice onega predpusta, je bila tudi maškerada v reduti letos zelo živa in vesela. Sešli so se na njej ljudje iz vseh različnih krajev, gospoda in meščani; vrteli so se tu pari z zakrinkanimi obrazi v najrazličnejših oblekah. Med pari se je smukal mal domino, v katerem so spoznali vsi gospoda Muhiča, dasi je govoril s tankim glasom. Občno pozornost je zbujal črn vitez v svileni obleki, ki je bil večini neznan, toda harlekin z velikim ovratnikom, ki je stal za vrati, je v njem po levi roki spoznal Don Piera. Ta harlekin je bil Kristjan. S paznim očesom je iskal med pari Heleno, a ni se mu posrečilo, jo najti. V visoki, črni dami z belimi lasmi je brž spoznal gospodično Vrankovo, iz česar je sklepal, da je tudi Helena tukaj. Kristjan je bil zelo dobre volje in hotelo se mu je igrati igro neumno, kakor jo more igrati samo harlekin. Tu se je naenkrat pred njim pojavila odaliska s krasnimi očmi in ga pogledala.

„Kje sem videl te oči?“ je ugibal harlekin in je šel proti njej. Odaliska je zbežala, toda po par korakih je že Harlekin trdo držal nje roko in tudi vedel, da ima v rokah Alenico. Navada je bila na starih maškeradah, da se ljudje niso hoteli poznati, tudi če so se spoznali, ampak so igrali po volji vsak svojo ulogo dalje, kakor se jim je ravno zdelo, da bo zabava lepša.

„Iz katerega harema si ušla, krasna odaliska?“ je izpraševal harlekin in je stiskal roko gospodični, ki ga je začudeno gledala in ga ni spoznala. „Kaj iščeš po Ljubljani sedaj, ko je pomlad na jugu in pri nas še pada sneg? Ali si se opila ljubezni in iščeš nove čaše opojnih sladkosti? Vzemi harlekina v službo!“

„Od kod je prišel harlekin?“ je vprašala odaliska, „zakaj ni rajši ostal v Italiji, če tako ljubi pomlad?“

„Pomlad je tam, kjer je ljubezen,“ je govoril harlekin. „Z ljubeznijo potuje harlekin in išče ljubezni; in če se zaljubi v odalisko, kdo mu more braniti, da bi ne prišel do nje?“

„Lepo govorite, gospod,“ je rekla gospodična in mu hotela vzeti svojo roko, ki jo je držal z vso silo.

„Bodi moja plesalka danes,“ je prosil harlekin.

„Bom,“ je odgovorila gospodična, „a sedaj me pusti!“ Harlekin je izpustil njeno roko in ona je izginila med pari. Za seboj pa je slišal smeh; mali domino se je ravnokar izgubil med množico. Harlekin je odšel po dvorani ter se moral braniti napadom faznih razposajenih pajacev in vabljivih laških pevk, ki so ga hotele vzeti s seboj. Harlekin se ni dosti zmenil zanje, kajti iskal je le črnega viteza v svileni obleki. Med tem se ga je prijela debela dama v dragoceni obleki, ki mu je začela takoj šepetati zaljubljene besede. Kristjan je spoznal gospo Gusičevo in se je bal, da so ga spoznali tudi še drugi. Maska ga je povpraševala po njegovi nevesti, on pa je rekel, da je nevesta odšla brez njega na Francosko.

„To je zelo nevarno, puščati žene same na pot, posebno, ko so že neveste,“ je govorila dama, „in to celo na Francosko! Nič se na svetu slabše ne poplača kakor preveliko zaupanje.“

„Toda brez zaupanja bi propadel svet,“ je odgovoril harlekin.

„Svet lahko propade, a mi ne smemo,“ je odgovorila dama. „Francozi so zapeljivi, to veste.“

„Pardon, madame,“ je rekel harlekin, „ravno ker bi ne hotel propasti, prosim, da me za trenutek pustite; vrnem se kmalu sam v vaše naročje.“ Harlekin je namreč zagledal črnega viteza, ki se je izprehajal z gospodično v beli obleki. Odšel je za njima in poslušal. Krasna postava gospodične v beli obleki ni dala Kristjanu mnogo časa dvomiti, da ima pred seboj Heleno. Bila je krasna v tem trenutku in Kristjan je ves zahrepenel po njej, ko je zagledal nje bele, razgaljene roke. Tem bolj ga je zabolelo, da hodi ob strani drugega; zdelo se mu je, da ne hodi le slučajno na strani črnega viteza, ampak da sta dogovorjena.

„In vendar je ljubezen le otroška radost, nekaka igrača mladosti, čuvstvo, ki v resnejših letih izgine skoraj popolnoma in se pojavlja le kot znamenje naše življenjske sile,“ je pripovedoval črni vitez. Bela gospodična se ga je oklepala z golo roko in se mu je smejala. „Torej, gospod vitez je že v onih resnejših letih, ko človek več ne ljubi,“ je odgovorila. „To morajo biti žalostna leta, ne hotela bi jih doživeti, kajti živeti ljubezni prazno življenje, ne dajte nam bogovi!“ „Torej gospodična rada ljubi in rada trpi zaradi ljubezni?“

„Da, čakam velike ljubezni in ta se rodi edino iz trpljenja.“

„Z menoj ni nikdar tako krasno govorila,“ je pomislil harlekin zadaj, ko je zaslišal te besede.

„Preziram trpljenje in vsak trenutek življenja, ki ne prihaja iz radosti in se ne izliva v radost,“ je govoril vitez. „Zaničujem tudi ljubezen, ki se rodi iz trpljenja in rodi trpljenje.“

„Tudi jaz ljubim radost,“ je vzdihnila bela gospodična, „a prave sreče nisem čutila iz nje. Toda pustiva to, gospod, in povejte, če ste zaljubljeni!“

„Sem, in to zelo srečno.“

„To je dobro. Tudi jaz bi se hotela zaljubiti.“

„To je zelo lahko, gospodična; pogosto se to zgodi celo proti naši volji.“

„Da, da, to se celo mora zgoditi, če ne, to ni prava zaljubljenost. Človek mora iti, gnan od neznane sile, preko ovir, preko razmer in predsodkov. Igre potrebujemo, sicer je dolgčas na svetu.“

„Do danes nisem vedel, da je tako duhovita,“ je rekel Kristjan sam pri sebi. „Toda, ali je to igra ali resnica?“ se je vprašal potem. „Ako je to resnica, zakaj ni tudi z menoj taka, kakor sedaj z njim, in če je to igra, zakaj se ne igra z menoj tako?“

„Imate prav,“ je rekel Don Pier, „dolgočasne igre tudi jaz ne prenesem. A življenje nas uči potrpežljivosti, ker moramo čakati, da se iz enega dejanja razvije drugo.“

„Da, toda treba je včasi z lastno silo poseči vmes in pospešiti prehod, kajti nič ni na svetu dolgočasnejše kakor čakanje,“ je rekla maska v beli obleki.

„Ko bi je ne bil nikdar ljubil, bi se vanjo zaljubil sedaj radi teh besedi,“ si je mislil harlekin in je komaj obvladal čuvstva, da ni planil naprej ter objel njenih dražestnih, belih rok.

„Gospodična bi gotovo rada igrala v življenju veliko ulogo,“ je začel zopet črni vitez.

„Da, hotela bi jo igrati; rada igram in ljubim uspehe svoje igrače,“ je rekla dama.

„In jaz trpim pri tem,“ si je mislil Kristjan in je stisnil pesti.

V tem je zagodla godba. Harlekin je izginil med pari in se stisnil v kot. Kmalu se mu je približala maska v črnem dominu in je rekla:

„Danes ni čas niti za ljubezen niti za ljubosumnost, ampak samo za radost.“ — Harlekin pa je zagledal odalisko med pari, hitel je k njej ter zaplesal z njo. „Niti za ljubezen, niti za ljubosumnost ...“ mu je šumelo po glavi, „samo za radost.“ In v tem trenutku se mu je zazdel ves svet maškerada, igra, varanje, laž, vse brez globljih čuvstev, prazna zunanjost, zaradi katere trpe vsi, ki smatrajo igro za resno. Pri tem je pogledal parkrat svoji odaliski v oči in je čisto pozabil, zabavati svojo plesalko. Toda opazil je, da njene oči iščejo nekoga drugega po dvorani.

Godba je prenehala, pari so šli v promenadi naokrog. Harlekin se je zasmejal: „Ali se tudi odaliski zdi, da je ves svet maškerada?“ je vprašal svojo plesalko.

„Tudi odaliski se zdi tako,“ mu je odgovorila ta, „toda ljubezen izpreminja to maškerado v resnico.“

„Odaliska je gotovo zaljubljena, ker tako govori,“ je rekel harlekin.

„Tega odaliska sama ne ve,“ je bil odgovor, „kajti ljubezen je cvetka, ki raste sama po svoji volji, kakor se ji poljubi. Toda harlekin brez dvoma ni zaljubljen.“ „Harlekin je dvakrat zaljubljen,“ je odgovoril harlekin; „kaj pravite Vi k temu?“ „To je mogoče samo pri harlekinu,“ je rekla odaliska. „Govori se, da nam je dano samo enkrat ljubiti.“ S tem sta prišla do vrat, odaliska se je poklonila in odšla. Harlekin se je obrnil in je zagledal za seboj masko v beli obleki; prijel je njeno roko in jo stisnil k sebi: „Duša moja,“ ji je šepnil, „zakaj se tako igraš z menoj ?“

„Ali ti ni prišel gospod Muhič nekaj povedat?“ ga je vprašala ona mirno.

On se je spomnil Muhičevih besed in se je pomiril tem bolj, ker je videl, da so prihajale od nje.

„Danes si tako krasna, vabljiva, zapeljiva,“ je šepetal s strastnimi besedami, „in z vitezom sta lep par. Rekel sem že, ko bi ne bil vate zaljubljen že deset let, bi se zaljubil danes. A to je ravno, da te ljubim čim dalje, tem bolj ...“

„In koga ljubiš še?“ je vprašala ona.

„Nikogar na svetu; iskal bi pri drugih utehe samo takrat, kadar bi me ti silila, da gre proč od tebe moja pot. O, ko bi ti razumela harlekina! Nikdar bi ne iskala ne ljubezni ne prijateljstva, ne sreče ne radosti drugod nego pri njem. Živela bi z njim in bi čutila, kaj je radost, porojena iz trpljenja, kaj je ono življenje, ki ni igra, ampak resnica in pri tem lepša od vseh iger na svetu!!“

„Zakaj smatraš igro za resnico?“

„Jaz moram verjeti temu, kar vidim; zunanjost nam kaže to, kar je v notranjosti.“

„Pri igri ne,“ je rekla Helena in se je zasmejala.

Godba je zaigrala. Zaplesala sta valček in Kristjan je šele zdaj spoznal, da mu ona s svojo masko kot balerina tvori par. Čutil se je srečnega, da more vendarle nazivati svojo to krasno ženo, ki se ji po lepoti ne more meriti nobena v tej dvorani. Privil jo je tesno k sebi in ji šepnil v uho:

„Helena, ali si moja ...?“

Ona mu na to ni odgovorila, le roko mu je na lahno stisnila.

„Zakaj me mučiš?“ je šepnil zopet.

„Ah, ti zaljubljeni harlekin,“ je rekla ona z veselim smehom.

On je molčal.

„Ali se lepo pleše z odalisko?“ ga je vprašala potem.

„Krasno, gospodična, a priznam, tako nebeško ne, kakor z vami.“

„To me veseli,“ je rekla ona, „naplešite se torej dobro, gospod harlekin, kajti po plesu človek izborno spi.“

„Helena,“ je vzkliknil on, „ne igraj se, jaz ne prenesem tega.“

Godba je prenehala in pari so se razšli.

Pred Heleno se je naenkrat pojavil vitez v črni svileni obleki ter se priklonil. Ona je stisnila Kristjanu roko, z drugo pa se je oprijela viteza. Harlekin se je poklonil in je ostal sam. Odšel je po dvorani. V kotu je kmalu naletel na malega domina, ki je sedel med dvema damama: ena je bila v črni obleki, z belimi lasmi, druga pa v dragocenem kostumu, ki se je lesketal v lučih. Harlekin je prisedel in začel se je pogovor štirih neznanih si ljudi, pri čemer se je harlekin odlikoval s tako duhovitostjo in dovtipnostjo, da je bil gospod Muhič v svojem dominu prav od srca vesel svojega nekdanjega učenca; obe dami sta se mu, polni smeha, priklanjali ter ga odlikovali z neštetimi pohvalami za tako zabavo. To vse je spravilo ljubosumnega harlekina v jako dobro voljo; prepustil se je godbi in plesu, tako da sta se ž njim naplesali obe dami do utrujenosti, potem pa je poiskal odalisko ter jo pripravil v smeh, dasi je bila zelo žalostna. Harlekin je mislil, da je zakrivil to žalost on s svojima dvema ljubeznima, in mu je bilo žal lepe odaliske. Ker je hotel kljubovati lepi balerini, je plesal z odalisko ter ji pri tem mnogo govoril o ljubezni. S tem pa je skoraj popolnoma pozabil na balerino in ko jo je proti jutru iskal, je naletel na gospoda Muhiča, ki je bil že razkril svoj obraz in mu naznanil, da se je Helena že odpeljala.

„In kdo jo je spremil?“ je vprašal Kristjan.

„Črni vitez,“ je odgovoril gospod Muhič, ki je bil precej slabe volje.

„Koketa, koketa,“ je odgovoril Kristjan jezno in je izginil med pari, da bi zopet našel svojo odalisko, toda ta je med tem izginila. Zato je zapustil veselo plesišče, se ogrnil v svojo črno pelerino, sedel v prvo kočijo, ki jo je našel zunaj, in se je odpeljal domov ... Vse je divjalo v njem. Najrajši bi bil odšel po mestu, poiskal predrznega Francoza in ga pozval na rapirje. Toda premagal se je in je izkušal bolest prespati ter vse premisliti; zdelo se mu je, da je njegova zaljubljenost brezumna, njegova ljubosumnost pa krivična. Tako je ležal na postelji in gledal v sneženo zimsko noč. Pred njim so se še vedno blestele sveče, godba je odmevala po dvorani, glasen šum se je razlegal po prostorih, pari so šumeli v razposajeni radosti. Toda vse to je bilo le ozadje: on je videl le črnega viteza z lepo, belo balerino ... Ta lepa, bela balerina je njegova nevesta! Hodi in pleše z drugimi in njemu daje lepe nauke! Na njegovo vprašanje mu stisne roko; da bi ne bilo dvomov, kdo je njen kavalir, se da drugemu spremiti domov. Premišljal je o tem vsem celo noč in ko se je že svitalo za Gradom, je prišel do zaključka, da je edino častno zanj, pustiti Heleni prosto pot ter si poiskati nove sreče drugod ... Tako ga je našel še gospod Muhič, ki ga je obiskal okoli poldne ter mu začel vlivati prijateljsko tolažbo sladkih besedi na skeleče rane užaljene ljubezni ter mu obenem dokazal, da je Don Pier spremil bolj gospodično Klaro nego Heleno; a tudi za njega, za Muhiča je bil ta večer odločilen: Spremil je bil namreč domov gospo Gusičevo.

Nato je začel gospod Muhič pripovedovati zanimive in nezanimive dogodke s plesa, ki jih je Kristjan poslušal le na pol. Sklenil je Kristjan, da se bo poslej še bolj vadil v borbi z rapirjem, ker človek pogosto ne ve, ali ga obdajajo zvesti prijatelji ali zviti sovražniki, posebno zdaj, ko je vojna skoraj gotova.

„Krasna ženska, pravim, krasni časi so to,“ je govoril gospod Muhič.

„Kdo?“ je vprašal Kristjan.

„Gospa Gusičeva, menim.“ Smehljal se je gospod Muhič in je začel opisovati posebnosti njene krasote.

Kristjan pa je molče gledal skozi okno v jasni zimski dan, potem pa je začel meriti zasneženo zidovje starega ljubljanskega Gradu.

II. Vojna.Uredi

1.Uredi

Ko se je nagibala zima k koncu in je prihajala pomlad v deželo, so se bližali viharni časi, polni bojev in vojsk, bolj viharni in nemirni, nego so o njih vedeli pripovedovati stari ljudje, bolj sovražni nego vsi oni, ki so o njih slišali praviti od svojih dedov, bolj preteči in uničujoči, nego so bili oni, ki so jih pomnili še vsi izza zadnjih let. Prišel je glas o tem od severa in juga in je napolnil s strahom vso deželo; prišel je tudi na Dolenjsko, in odmevi o tem so šli po dolinah in so segli do zadnje koče. Posedali so ljudje vso zimo okoli peči in govorili o tem, kaj je novega po svetu, govorili so o težkih časih, o francoski vojski, o revoluciji, njenih krvolokih in so menili, da je prišla doba, o kateri so pravili z grozo, da pojde človek zoper človeka, brat zoper brata; kakor je prišlo vse to drugam, tako — so mislili — pride tudi na Dolenjsko. Starci so se spomnili starih prerokovanj o črni vojski, pravili so o njej najstarejši ljudje, nekaj groznega je preletelo vse, ki so slišali to ime; tudi črna kuga — so pravili starci — pride vedno za vojsko. In mehkočutne starke so pomislile na vse, kar so slišale kdaj podobnega, ter so govorile o tem tako, kakor da je bilo to že izdavna prerokovano: postal je svet hudoben in prišla je nad ljudi nesreča z vso težo, da spozna svet svoj greh in z jokom in pokoro prosi usmiljenja ... Oni, ki so pomnili, kako so prišli pred leti Francozi na Kranjsko, so pravili o njih, kar so vedeli iz lastne izkušnje in kar so slišali od drugih. Pripovedovali so, da se takrat ni zgodilo nič posebnega, dasi so bili „cesarski“ tepeni, kajti Francoz ni Turek, in ljudje so bežali pred njim bolj, nego je bilo treba. Drugi so se spomnili, da so bili Francozi pred štirimi leti v Ljubljani in je niti požgali niso ... Toda sedaj je bilo drugače, nego je bilo takrat: takrat je francoska vojska napadala in naši so se umikali, ker so bili slabejši, cesar je bil zato pripravljen, odstopiti dežele; sedaj je „naš“ sovražniku napovedal črno vojsko, ker hoče imeti dežele nazaj; zato bo sedaj boj drugačen. In predstavljali so si, kako je to, črna vojska: kri teče v potokih, vse reke so krvave, polja in ravnine so pokrite z gnilimi trupli, črni vrani lete od vseh strani in se goste z mrliči; vasi, gore, mesta padajo v prah, vse beži, vse umira, kakor da se plazi po deželi velikanska strupena kača. In za njo stopa dolga, črna senca: kuga ... Česar ni pomorila vojska, pada pod njeno koso, tako da pogine vsa dežela; le malokdo se reši v gore, grozen duh smrti polni vso deželo ... Tako so mislili o črni vojski. Pomnili so že mnogo znanih ljudi, ki jih je v zadnjih letih vzela vojska s seboj in ki se niso vrnili nikdar več. Obležali so Bog ve kje daleč v tujini, da ne bo nihče nikdar vedel, kje je njihov grob. Mnogi so tudi prišli domov brez roke ali brez noge in so pravili strašne reči, ki se gode po svetu. Po sejmih, po shodih, po božjih potih, pri farah, po krčmah in po hišah so posedali taki ljudje, ki so bili ranjeni v vojski ter so beračili in molili, potem pa so pravili, kaj so doživeli. Z vzdihi in solzami so govorili o vsem, kar so videli, in so končali z besedami: Bog nas varuj! Ljudje so se spomnili starih časov, ki so o njih pripovedovali stari možje, in so začeli praviti o turških vojskah, ko je hodil Turek v deželo. Huje je bilo takrat, so govorili, kajti Turek je prišel nenadoma, ne kot vojak, ampak kakor ropar: moril in požgal je vse. Zdaj gre vojak nad vojaka, takrat pa so šli vsi nad kmeta.

Tisti, ki so več hodili okoli po deželi in so imeli priliko, slišati novice o vojski, so pravili, da neprenehoma gredo vojaki skozi Ljubljano, pešci, konji, topovi; vsi gredo proti Italiji ... Ljubljana leži ravno na poti med Dunajem in Rimom, zato mora vse skozi njo, zato je videla že toliko sovražnikov, zato gre vsaka vojska čez Krajino. Tako so mislili in mnogi so bili ponosni na to: ako bo treba, so govorili med seboj, pojdemo tudi mi. Vsak brani svoje ... Vedeli so, da cesar ni sklical samo svoje vojske, ampak je poklical na pomoč tudi brambovce in kmete. Ako bi ne bila sila, bi tega ne bil storil, ker: vojak naj ostane pri puški, kmet pri drevesu. A če je sila velika, je treba pomagati cesarju. Navduševalo jih je tudi to, ker se je govorilo, da se je nabralo od vseh krajev toliko brambovcev, da vseh niso mogli niti sprejeti in da se v vsakem večjem kraju zbira kmetska črna vojska. Tuintam se je pojavil človek, ki je znal čitati in jim je čital besede: „Kako radi so cesarjev glas poslušali, k orožju skup tekli in vreli, bode nekdaj v prihodnjih časih per naših poznih vnukih slovelo. Od roda do roda si bodo eden drugimu pravili, kakšni junaki smo v naših dnevih bili inu bodo pesmi nam na čast skladali.“ Zraven jim je pismouk bral pesmi o brambovcih, ki jih je znal že na pol na pamet.

Slišalo se je vedno, da se vali od Francoskega sem čez Italijo in Nemčijo velikanska vojska, ki bo preplavila vse cesarske dežele. Vodi jo sam Napoleon Bonaparte, ki je razžaljen, ker hoče imeti cesar svoje dežele nazaj. Tako so ljudje z veliko radovednostjo čakali novic. Hodili so s hribov v doline, prišli so v Novo Mesto, ostali so tam po več dni in so poslušali, kaj se godi novega po svetu. Mnogo jih je ostalo tam ter odšlo skupaj s četami, ki so šle dan za dnem skozi mesto. Iz raznih občin so tja prignali mlade ljudi ter jih poslali dalje proti Ljubljani.

Taki časi so se torej začeli na Dolenjskem, ko se je bližala pomlad. Nekak tesen strah je vladal po hišah, po družinah in po vaseh, ko se je povsod govorilo o strašnih, nezaslišanih časih. Po krčmah so si možje pri vinu dajali drug drugemu pogum in se rotili na svojo čast in pest, da sedaj, ko gre vse na vojsko, tudi oni ne bodo mirovali, če se prikaže sovražnik v tej strani. Zato so naročili cerkveniku, da naj bije takoj plat zvona, če zapazi sovražnika, da še ljudje o pravem času stečejo in si poiščejo orožje. Priveril se je možak, ki mu je zlezlo vino v glavo, pomaknil je kučmo na stran in udaril ob mizo: zdelo se mu je, da bi ležalo vse pobito, ko bi med sovražnika udaril z mogočno pestjo.

Takrat se je vzdignil stari Čelešnik s Krtine in je odšel s sinom v Novo Mesto. Celo zimo je poslušal vse, kar so ljudje pripovedovali, molčal je in ni govoril, kadil je pipo in samo prikimaval, zraven pa je kašljal, kakor brez potrebe; delal je brezove metle in jih prodajal naokoli: dva sina je imel in eno kočo: težko je eno kočo deliti med dva sina; zato je o Svečnici odšel mlajši sin v Novo Mesto in se ni vrnil več; ujeli so ga in so ga vzeli s seboj na vojsko. Ko je starec to zvedel, je vzel pipo iz ust, čudno so pogledale njegove oči, bilo je, kakor da hoče nekaj reči, — a rekel ni ničesar. Nikdar ni z nikomer govoril o tem, le v nedeljo, ko je pil v krčmi in so ljudje govorili o vojski, je mahnil z roko in se oglasil: „Tudi moj je tam; v mesto je šel in so ga vzeli.“ Umolknil je ... In ko se je stajal led po potih in je skopnel po hribih sneg, ko je glasneje zašumela narastla Krka, je vstal starec nekoč zjutraj in je rekel starejšemu sinu: „Pojdi, greva pogledat.“ — Zaklenila sta kočo in odšla. Srečavali so ju ljudje in ju izpraševali, kam gresta. „Greva pogledat,“ je odgovarjal starec vsem na kratko. Nihče ni mogel vedeti, ali je gnala starca želja, videti še enkrat mlajšega sina, ali je hotel sam pogledati vojsko. Nobeden se ni vrnil nikdar več na Krtino: niti starec niti starejši niti mlajši sin. Ostala je zapuščena koča in povest z njo — oni pa so izginili v vojski. Take povesti so se začele. Zato so pogumni in bojaželjni ljudje hiteli k veliki cesti v doline, plašni in boječi pa so poiskali zakotne vasi, kamor so znesli tudi skopuhi svoj dragi denar. V hribih so poiskali znancev in sorodnikov vsi, ki niso bili varni. Tam so se širile novice, mnogokrat ponavljane, popravljene in prenarejene, zdaj grozne, zdaj šaljive, zdaj strašeče, zdaj dovtipne, od vasi do vasi bolj različne, povečane in izpremenjene, pomnožene in olepšane, tako da je verjel oni, ki je pripovedoval, in oni, ki so poslušali. Pripovedovali so o Napoleonu in o francoskih generalih, drugi so slavili princa Karla in cesarja Franca, drugi pa so govorili le o domači vojski, nazadnje so se poslovili ter odšli. Tako se je poslovil Janez z Vrbovja od cele vasi in tudi od tete Maruške, ki se je bil sprl z njo nekaj dni prej zaradi svoje ljubice, zaukal je na konci vasi, ko je videl, da gledajo ljudje za njim, in je odšel proti Novemu Mestu, kakor vsi, ki so bili doma nezadovoljni in so iskali novih, boljših krajev. Vsem je bilo žal za njim, dekleta so se solzila in se jezila nad skopo teto Maruško, Janez pa je ukal čez vasi in pravil povsod, da gre na vojsko. Ni se vrnil nikdar več, niti k ljubici niti k teti Maruški. — Mnogo mladeničev je zmanjkalo čez noč; prišli so bili ponoči biriči in so jih vzeli; mnogo se jih je skrivalo po gozdih in so se le včasih skrivaj upali priti v vas. In kadar jih dolgo več ni bilo, so zaplakale matere in sestre ... In stare matere so molile na posteljah s solzami pozno v noč ter prosile rešitve in pomoči v teh hudih časih. To je bil čas, ko se je usedel narodni pevec in je zapel ganljivo „pesem od pričujočega sveta“, kjer je potožil vse težave in gorje, ki jih je prinesla s seboj ta zgodnja pomlad. Pomlad je prišla nenavadno zgodaj, a bila je viharna in mrzla; vetrovi so se borili med seboj nad vrhovi, zato dolgo ni izginil poslednji sneg z brd. Izkušeni ljudje so prerokovali slabo letino, modre može je skrbelo, kaj bo z vinsko trto. Le počasi so se odkrivali grebeni Gorjancev in motno so se kazali beli hrami po zelenih vinskih goricah. Iz različnih znamenj so starke prerokovale velike nesreče. Tako so trdile, da je na mladi mesec zapadalo solnce v krvavi zarji in ponoči so se potem utrinjale zvezde, kakor da žalujejo nad zemljo. Sveta noč je bila tisto leto meglena in oblačna, ne sneženo-bela, z jasnim zvezdnatim nebom: mnogi, ki so se spomnili tega, so zdaj vedeli, da je to imelo pomeniti nekaj slabega. Pri predicah se je ono zimo pogosto trgala nit, kar je bilo znamenje, da jih bo mnogo umrlo, in v nedeljo, ko so posedali možje po gostilnah, so pravili, da se pogosto oglaša čuk in da letajo v mraku čudni črni ptiči okoli hiš. Popotniki so o poznih večerih neradi ostajali zunaj vasi, češ, da se vidi letos mnogo strahov, in v noči so se vsi izogibali križpotij, da ne bi videli zlih znamenj. Začetkom marca so videli nekateri leteti gorečo metlo preko neba; preletela je vso Kranjsko, od gorenjskih gor pa do Gorjancev. Bilo je to zgodaj zjutraj in za gorečo metlo je šel ognjen dež ... Kaj čuda, da se je raznesla govorica, da je videla neka žena dvoje solnc, eno zlato in drugo krvavo, in krvavo je zlato pokrilo. Drugod so trdili, da se vidi vsak večer na zapadni strani goreča vojska, ki se pomika proti jugu in potem izgine za gorami. Ljudje so hiteli na višave, na holme in klance ter so gledali na zapad pozno zvečer in zdelo se jim je, da res vidijo gorečo vojsko, ki se pomika proti jugu; prevzeti od strahu in groze, so se vračali domov. Take in podobne reči so pripovedovali ljudje: verjeli so samim sebi in drugim; zato so pripovedovali s takim prepričanjem, da je celo resni in modri človek, ki je slišal vse to, pomislil, če morda res ne prihaja kaj posebnega. Tak nemir se je polastil ljudstva, kar se je raznesel glas, da gredo brambovci iz Novega Mesta na vojsko, da je Napoleon že v Italiji, da hiti od Dunaja velika vojska čez gore in da se ob Kolpi na hrvatski granici in po Beli Krajini zbira kmetska črna vojska. To je bil začetek one pomladi — na Dolenjskem.

2.Uredi

Zgodaj zjutraj, ko je zardelo v prvih žarkih pomladansko nebo nad Gorjanci, sta stala na dvorišču pristave Krkovo konja pripravljena in osedlana za na pot; okoli njiju se je obiral star hlapec in popravljal zdaj uzde, zdaj kaj drugega, ker se mu je zdelo, da ni vse v redu.

Lahna megla je ležala po dolenjskih hribih in pokrivala dolino ob Krki; preko vrhov je vel hladen jutranji veter; hlapec se je oziral na vse strani neba, da bi videl, kakšno vreme bo danes; med tem pa se je pogosto ozrl v prvo nadstropje pristave, kjer so bila okna razsvetljena, in je mrmral sam pri sebi:

„No, koliko časa se odpravlja gospod Egid! Ali pa so ženske v kuhinji tako počasne! Grdo je, če pride človek najzadnji; mislili bi lahko, da smo lenuhi.“

Pri tem je začel zopet preudarjati, če je vzel vse s seboj na pot in če ne bi kazalo, vzeti še kaj, kar bi se potrebovalo zdaj ali zdaj. Včasih pusti človek kaj malega doma in potem mu hodi vse navzkriž. Pregledal je še enkrat vse jermenje pri sedlih in pri uzdah in hvalil potihoma domačega sedlarja, Antona Košemaja, ki je napravil vse tako trdno. Gladil je med tem oba konja po smrčkih in začel z njima pogovor:

„Zdaj bosta videla, kaj se pravi, ko pojdemo na vojsko! Ti, pisanec, ne boš imel časa, si izbirati v krmi, kakor si si izbiral doma; senožetne mrve nisi maral, izbirčnost ti konjska! Le čakaj: Trava ob cesti bo dobra, če jo dobiš, prav je tako. In ti, lisec, boš brcal, kolikor boš hotel, seveda ne nas, ampak Francoze, ako se ti bo ljubilo. Poznam te, ti si muhast, a tam jih drugače dobiš po gobcu, nego sem ti jih nametal jaz. Tudi plašiti se ti ne bo ljubilo, vesel boš, ako si odpočiješ. Prav se vama godi: dobro je, da se včasih poizkusi kaj slabega, slabo je, ako se kdo preobje dobrega kruha. Nič se ne prilizuj, pramec; pojdemo kakor bo cesarju po volji. In ti, lisec, nič ne premišljuj: kakor gospodar, tako mi ... Tako je govoril hlapec in je začel zopet gladiti konja. Konja sta prislanjala glavi k staremu hlapcu, kakor da razumeta, kaj jima pripoveduje. Po dvorišču je prišel hlapec Janez in je tudi začel gledati po nebu:

„Lepo pot boste imeli, Andrej,“ je rekel staremu hlapcu in se ozrl v prvo nadstropje na razsvetljena okna. „Škoda, da tudi jaz ne grem z vama; bili bi trije.“

„Kdo bi pa doma gospodaril,“ je rekel Andrej. „Le dobro pazi na vse, da se ne zgodi kaka nesreča. Na malega dobro pazite, da se ne preobje. Nas morda dolgo ne bo domov.“ Pri tem „malem“ je mislil stari hlapec na žrebe, ki mu je bilo najljubše izmed vseh konj, ker je videl, da bo nekoč iz njega lep konj.

„Pa bi res, človek, dol bi šel v Novo mesto, bi vzel puško, pa bi šel,“ je modroval počasi hlapec Janez.

„Ej, Bog, da ti ni treba,“ mu je odgovarjal Andrej. „Ti veš, kaj imaš v vasi in kakšen jok bi bil, ko bi šel. Nas je to minilo in tudi gospod Egid se ne meni za take reči. Doma dobro varujte, ker je vedno čuti o konjarjih. V goricah pazite na seno, da ne bodo drugi hodili krast, dobro pazi na kobilo, da se ponoči ne zadrhne! Pastirja pa resno primi, da ne bo lazil ponoči okoli, doma naj spi, ne drugod ...“

V tem se je začulo v kuhinji ropotanje.

„Počasi se obirajo ženske v kuhinji, kakor kokoši na plotu,“ je rekel Andrej. „Petelin je pel že ob treh in so vstale šele zdaj.“

Na dvorišču se je prikazalo par zaspanih dekel in med njimi je prišel pastir, slok, suh fant, z rokami za pasom.

„Ti Grega,“ je rekel Andrej pastirju, „da ne boš lazil okoli cele noči; na kobilo je treba paziti, da se ne zadrhne; ako boš žrebe izpustil, glej, kod bo letalo, da si nog ne polomi. To ti povem, da se ti ne bo dobro godilo, če se kobili kaj zgodi ...“

Pastir Grega se ni dosti zmenil za te reči, zazehal je leno in rekel: „Mi bomo doma skrbeli za svoje stvari, vi pa glejte, da se vsi v vojski ne polomite.“

„Ti neroda se boš polomil,“ se je razjezil hlapec.

Na vzhodu se je svitalo. Velik, bel pas je stal po celem nebu in griči so se svetili v njem. Megle so se leno vlekle po dolinah. Po gozdu okoli pristave se je slišalo glasno prepevanje ptičev. Vmes se je na gredi oglašal petelin.

„Lep dan bo danes,“ je prerokoval hlapec, „a vreme se rado izprevrže: april ima rep zavit.“

Med tem je gospod Egid, potomec stare rodovine Gusičev, pospravljal v prvem nadstropju pristave svoje reči v omare in skrinje ter si počasi nadeval svojo brambovsko obleko. Zopet in zopet se je ozrl po svoji zapuščeni sobici in se obračal pred zrcalom. Vihal si je pri tem male črne brke ter si gladil dolge lase. Ozrl se je po podobah starih dedov na stenah in zdelo se mu je, da so danes vseh oči uprte vanj. Posegel je še enkrat v predalce pod zrcalom in je zopet prečital drobno pisemce, ki ga je znal že skoraj na pamet, skoro na glas je čital besede: „Veseli me, da ste tudi Vi stopili med branitelje domovine. Na potu v boj Vas bo povsod spremljala moja misel. Želim Vam pri tem sreče in zmage; vse drugo prepustimo bodočnosti in upajmo vse najboljše. Velika ljubezen rodi velika dejanja. Ta nam bode tudi najlepši dokaz o velikosti naše ljubezni ...“ Čital je še dalje in je poljubil na koncu pismo, kjer je stalo ime: Alenica V. Nato je spravil pismo v žep. Ozrl se je zopet po sobi in je zagledal v kotu staro podobo Marije, ki je bila že od davnih časov zaščitnica te hiše in nje družine. Pripognil se je pred njo in je šepetal tiho molitev: „Varuj, velika priprošnica, v viharnih časih mene in njo!“ Po tej kratki molitvi je zaklenil vse ter vtaknil ključe za pas. Nato je odšel počasi po stopnicah in stopil na dvorišče. V jutranjem svitu je bilo lepo videti njegovo vitko postavo v temni obleki. Visok klobuk je imel na glavi in čez obleko je imel črno ogrinjalo.

„Dobro jutro,“ je rekel glasno in si popravljal meč, „ali je vse pripravljeno?“

„Vse,“ je odgovoril hlapec Andrej, „samo ženske še prineso svoje.“

Gospod Egid je začel ogledovati konja in ju je pri tem gladil po vratu. Kuharica je prinesla Andreju celo bisago, napolnjeno z raznimi rečmi, ki jih je Andrej lahko spoznal po duhu, in mu šepnila:

„Varuj sebe in gospoda, za božjo voljo!“

Andrej je bil z bisago zadovoljen, onih besedi pa kakor da ni slišal, ker ni hotel v takem slučaju nikdar poslušati žensk.

„Zdaj je vse,“ je rekel in vrgel bisago pred sedlo svojega konja.

„Torej varujte dobro dom in delajte, kakor sem ukazal,“ je rekel gospod Egid, „bodite, kakor če bi bil jaz doma. Upam, da se kmalu vrnemo. Janez bo ta čas gospodaril, vi pa storite vsak svoje, da bo Vse prav.“

„Želimo vam srečno pot in da bi se kmalu vrnili srečni in zdravi,“ je rekel hlapec Janez v imenu cele družine in glas se mu je tresel, kajti kuharica Marijana je zajokala in za njo so se spustile dekle v jok.

„Saj bomo kmalu doma,“ je tolažil polglasno Andrej, ki ni mogel slišati joka, ker je imel zelo mehko srce.

Gospod Egid je med tem urno zajahal svojega konja in za njim je tudi Andrej kmalu sedel na svojem ter je popravljal bisage pred seboj.

„Torej z Bogom,“ je zaklical gospod Egid in obrnil konja proti vratom. Ozrl se je še enkrat na prijazno, belo pristavo, na svoje lepo domovanje, na dvorišče in vrtove, na družino, ki je stala pred pristavo, in je hitro odjahal.

„Da ne pozabiš na kobilo,“ je naročal Andrej glasno hlapcu Janezu, „in ti, Grega, žrebeta ne puščaj v nemar, in ponoči, kakor sem rekel, ...“

Naprej se ni slišalo, kaj je naročal stari hlapec, kajti konj ga je že odnesel skozi vrata za gospodarjem.

„Z Bogom,“ je klicala cela družina za mladim gospodarjem in hlapec Janez je takoj odšel po dvorišču, da ne bi videli drugi, kako so ga zalile solze, in celo pastir Grega je čutil, da mu jok sili v oči. Ženske so stopile na zid, si brisale solze in gledale, kako izginjata jezdeca v megleno dolino.

„Sam Bog ju obvaruj in sveti Ahac,“ so molile pri tem. „Križ božji, kakšni časi, sama vojska!“ so tarnale. Videle so, kako se je gospod Egid zopet in zopet ozrl po pristavi in tudi Andrej jim je še parkrat pomigal z roko ter kričal o senu, o kobili in žrebetu ...

Hlapec Janez je na tihem v srcu obetal še enkrat vse, kar je bil včeraj obljubil gospodu: da bo vodil gospodarstvo ter skrbel za to, da bo gospod z njim zadovoljen, kadar se vrne z vojske domov. Rastla sta skupaj od mladih nog, ko je prišel še kot deček v hišo njegovega očeta, zato se mu je zdaj milo storilo po dobrem mladem gospodarju, ki sta si bila skoraj prijatelja, dasi je bil eden gospod in drugi hlapec. Hotel je z dobrim gospodarstvom dokazati, da je vreden zaupanja, ki mu ga je izkazal gospod, prepustivši mu vse v roke. „Če pa se ne vrnem,“ tako mu je snoči govoril gospod Egid, „potem pridejo drugi in vse se bo razdelilo, kakor sem zapisal v oporoki.“ Pri tej misli so hlapcu Janezu solze zalivale oči in najrajši bi bil šel tudi on z gospodom kamorkoli, da bi mu pokazal svojo zvestobo in vdanost. — Celo pastir Grega je ta trenutek obljubil sam pred seboj, da bo delal vse tako, da se ne bo mogel nihče pritoževati nad njim.

Bolj in bolj se je izgubljal po megleni dolini odmev konjskih kopit in na zadnje je utihnil popolnoma. Družina se je razšla po delu.

Zažarelo je kakor v rdečem ognju rumeno nebo nad Gorjanci, v jutranjem solncu razsvetljeno, in vsa pokrajina je oživela pod njim. Zeleni griči so pokazali svoje vedre glave iz meglic in se posmejali drug drugemu v pozdrav. V brzem teku sta peketala oba jezdeca po cesti med griči proti Novemu Mestu ...

Andrej je mislil še vedno domov in se je pogosto prijemal za žepe, ki jih je imel napolnjene z raznimi potrebnimi rečmi.

„Nič ne rečem,“ je govoril sam s seboj, „Janez je pameten dovolj, ako ga ne bo zmotila ženska. Kadar se človek ženi, je za vse slep. Na gorice ne bodo pazili, ljudje bodo seno znosili, žrebe bodo izpridili, kobila ... Sploh, vse bo narobe, ko ne bo previdnega gospodarja ...“ Za tega previdnega gospodarja je smatral Andrej samega sebe.

Gospod Egid se je zagledal po ravni cesti pred seboj. Težko je zapuščal domačijo, toda zdelo se mu je, da mora biti tako. Spominjal se je vsega, kako je to prišlo in kako se je vse zgodilo od onega časa, ko je bil na lovu pri gospodu Langerju na Poganici. Takrat je prvič videl Alenico, ki mu je o njej pripovedoval gospod Langer, da pride jeseni k njemu na trgatev. Oni večer, ko so polpijani lovci proslavljali gospoda Mika Muhiča ter pili na zmago brambovcev, ko so vsi, opojeni od dobrega vina, pozabili na vse drugo in samo prepevali pesmi ter kričali svoj „vivat“, takrat se je gospod Egid seznanil z gospodom Vranglom in z Alenico. Nihče izmed navdušenih lovcev ni vedel takrat, da sloni zunaj na verandi mlad par, tako poln ljubezni, da ni bilo treba niti njemu niti njej govoriti o ljubezni. Ko sta se prvič zagledala, je Alenica globoko zardela in ni bilo mogoče dvomiti, da se je je nenavadno dojmil gospod Egid Gusič. Enako je bil gospod Egid ves čas pri njej tako neroden in molčeč, da ne bi mogel nihče dvomiti o njegovi zaljubljenosti. In ker sta mislila oba, da bo bolje, če bosta sama, sta odšla na verando: tam sta gledala vrt pod seboj, govorila sta o rožah in cvetih, po lepi noči sta se ozirala, po visokem nebu, o zvezdah sta si pravila in o raznih drugih lepih rečeh. Noč je bila jesenska, čudovito lepa, vetrovi so šepetali okoli oglov, listje je šumelo po vrtu, mesec se je nagajivo skrival za oblaki ... Gospod Egid je ves trepetal od čiste sreče v tem trenutku ... Toda predno je zaljubljeni Egid mogel začeti govoriti o svoji ljubezni in o svojem zapuščenem življenju, je prišel na verando gospod Vrangel ter je s seboj odvedel svojo hčerko, češ, da je hladen večer. Ona je odšla v svojo sobo, on pa se je poslovil, sedel je na svojega konja ter odjahal domov. Poslej je hodil pogosto na Poganice in je imel priliko, govoriti z njo. Govorila sta vedno navadne reči in on ji ni mogel nikdar povedati tega, kar ji je hotel povedati. Na Poganicah pa so se shajali v onem času tudi vsi bojaželjni in slavohlepni ljudje in četa Langerjevih brambovcev je rastla od dne do dne. S tem je tudi oseba poveljnika dolenjske deželne brambe postala znana daleč na okrog in so od vseh strani sem prihajali izpraševat po novicah. Tako se je zgodilo, kakor se je moralo zgoditi, da je gospod Egid stopil med brambovce. Alenica je bila zaradi tega zelo vesela. Zadnji večer pred njenim odhodom ji je na vrtu poganiškega gradu razkril, da je storil ta korak iz ljubezni do nje; ko ji je pri tem pripovedoval o svoji ljubezni do domovine, so se naenkrat zganile njene roke in predno je vedel, kaj se je zgodilo, — je poljubljal deklico, ki jo je tako ljubil od prvega trenutka, ko jo je bil zagledal ... Drugo jutro se je ona odpeljala v Ljubljano.

Gospod Egid je preživel vso zimo na deželi: deloma doma, deloma pri gospodu Langerju na Poganicah. Ni bil mestni človek in je nerad zahajal v mesto. Po svojem očetu je podedoval pristavo Krkovo; za njo se je vnela tožba med njim in gospo Gusičevo, njegovo mačeho. Pravda je tekla že mnogo let, ne da bi odločila pravico na eno ali na drugo stran. Zato se je gospod Egid malo zanimal za družbo, tem bolj pa za svoje gospodarstvo in proti vsej navadi tedanje gospode je mogel ostati celo zimo sam na svoji pristavi. Seveda si je zelo želel družice, toda o tem je bilo težko govoriti, dokler je tekla pravda; zato pa se je gospod Egid v svoji samoti bavil s streljanjem in borjenjem in je prebiral stare nemške knjige. Poleg tega pa je jezdil vsak teden v Novo Mesto, kjer je oddal pismo za Ljubljano. Vsak mesec pa je tudi on prejel pismo in eno izmed teh ga je vabilo na maškerado v Ljubljano. Dasi si je gospod Egid iskreno želel, zopet enkrat videti Alenico, je ostal vendar tudi takrat doma, ker ni ljubil plesa, in se je odpravil v Ljubljano šele teden dni pozneje. Obiskal je gospoda Vrangla in je komaj potolažil Alenico, ki je bila zelo nezadovoljna s tem, da ni prišel na maškerado. Toda videl je v tem, da ga ona ljubi, in je sklenil tudi v tem delati vse po njeni volji. Egida je zelo veselilo, da se je bolj in bolj bližala vojna, kajti mislil je, da se s tem za nekaj časa odtegne kmetskemu življenju ter pride v mesto, kjer se človek priuči lepemu vedenju. Upal je, da bodo brambovci gotovo branili domačo deželo in nje stolno mesto, in na ta način bi mogel braniti tudi njo vsake nevarnosti. Ko se je torej raznesel ob prvi pomladi glas, da se je vojna začela in da odidejo brambovci iz Novega Mesta, je pisal gospod Egid Alenici navdušeno pismo, polno ljubezni do nje in domovine, ki ga je končal z besedami:

„Tako sem stopil v službo domovine za njeno brambo. Jaz hočem braniti njo, ona pa naj mi ohrani svoj najkrasnejši biser ... Naj bi to bila pot k najini sreči.“

Na to pismo je dobil gospod Egid odgovor, ki ga je skrbno čuval v predalu pod zrcalom ter ga je čital še enkrat pred svojim odhodom, potem pa ga je skrbno shranil na svojih prsih.

Ko je s hlapcem Andrejem odjezdil proti Novemu Mestu, da z brambovci vred odide proti Ljubljani, mu je jasno pomladansko jutro kmalu prineslo pred oči nje podobo: videl je jasno nje drobno postavo, okrogli obraz s črnimi očmi, obdan od kodrov, ki so jo delali tako otroško ... Za griči se je že skrila njegova pristava, duša mu je bila lahka, vesela, saj je bil na poti, ki drži k njej ...

„Da bi le ne pozabili, da bi dajali spodnjo mrvo živini, da se zgornja prihrani,“ je govoril Andrej polglasno. Gospod Egid pa je z zadovoljnim smehom pognal konja v dir, zatopljen v svoje lepe misli, zato ni odgovoril. Andrej je zmajal nezadovoljno z glavo in je še nadalje premišljal in preudarjal svoje gospodarske skrbi.

Dan je vstajal nad gorami, Krka ob cesti je radostno šumela, griči so blesteli v solnčnem svitu.

3.Uredi

Novo Mesto je bilo na vse zgodaj oživelo in je bilo polno naroda. Od vseh strani so prihajali ljudje v mesto, kajti danes so odhajali brambovci na vojsko. Mnogi so imeli med njimi svoje znance in sorodnike; mnogi so prišli iz radovednosti, ker so upali, da zvedo zopet kaj novega o vojski. Po mestu so ponosno hodili brambovci; oblečeni so bili v sive suknje z rdečimi obšitki, na glavi so imeli okrogle, na eni strani navzgor zavihane klobuke. Njih orožje, meč in puška, je bilo staro, obrabljeno, kakor so ga rabili še v prejšnjih časih. Toda ravno to jim je dajalo še več poguma in ponosa. Gostilne in krčme so bile danes napolnjene, kajti mnogo ljudstva je ostalo že od prejšnjega dne v mestu.

Brambovci, ki so se zbirali na trgu, so bili zelo pomešana četa. Bili so med njimi mladi ljudje, ki jih je vabilo v boj mladostno navdušenje, bili so tu mladeniči v najlepši dobi, ki niso bili zadovoljni z domačim življenjem, in bili so tudi starejši ljudje, ki jih je bolj veselil boj nego delo, in tako so se shajali, kakor jih je nanesla različna usoda od Bele Krajine in iz kočevskih hribov, iz krajev okoli Gorjancev in iz dolin ob Krki, z dolenjskih gričev in od savskih bregov.

Med množico je hodil tudi starec v kožuhu, počasi, s poniknjeno glavo. Zdelo se mu je, da je še zima, ker je skoraj še cel mesec do Svetega Jurija; zato si je nadel kožuh in je potlačil kučmo na ušesa. Trda je bila njegova hoja in ostro so gledale oči izpod košatih obrvi. Pregledoval je ljudi, ki so šli mimo njega, in je zmigaval z glavo:

„Ni ga, ni.“

Kjer je zapazil brambovce, je obstal in pregledal po vrsti njih obraze, toda sina, ki ga je iskal, ni našel nikjer. Kar ga je nekdo potresel za kožuh in kričal: „Hej, Kožina ...“

Starec se je ozrl in zagledal starejšega moža, z porastlim, temnim obrazom.

„A, Konjar,“ je zamrmral in si popravil kožuh. Bilo je videti, da mu ni ljubo, da ga kdo moti.

„Imaš zopet konje?“ je izpraševal konjar. „A, kaj bi s konji,“ je odgovoril Kožina. „Sina iščeš,“ je rekel Konjar in se zasmejal. „Pri Petelinčku je.“

Mestni čuvaj se je prav tu prepiral z ljudmi in jim dopovedoval, da mora biti pred mestno hišo prostor. Množica je porinila čuvaja in oba moža nazaj. Kožina se je iztrgal iz množice in je odšel po trgu navzdol proti gostilni, kjer je stal nad vrati velik železen petelin, pod njim pa je bilo z nerodnimi črkami zapisano: „Pri Petelinčku“. Glasen šum je prihajal iz gostilne. Godec Bernard, ki so ga poznali po celem Dolenjskem, je sedel v veži in igral na harmoniko. Na dvorišču je stalo nekaj konj in dvoje velikih voz. Gostilna je bila polna različnih gostov in tudi brambovci so še sedeli pri mizah in se krepčali za pot. Med gosti pa se je sukalo mlado, čedno dekle, domača hči, ki je nalivala gostom vina. — V tem se je začul iz sobe glasen prepir. Vsi gostje so se ozrli tja. Dva fanta, eden v brambovski obleki in drug, dolg, šibek mladenič, sta se prepirala. Videti je bilo le malo krčmarjevo postavo, ki je razganjal ljudi in miril razdražena mladeniča. Naenkrat so začele pokati mize in stoli, čulo se je razbijanje steklenic, in ko se je stari Kožina ozrl, je zagledal svojega sina v brambovski obleki, ki je bil ravno skočil na mizo in hotel s puško udariti.

„Kožina,“ zakričal je starec in odrival ljudi, da bi prišel v sobo. V tem pa je nekdo prevrnil mizo in dolgi brambovec je padel čez ljudi, kjer se je naenkrat začutil v močnih, koščenih rokah svojega očeta.

„Konjski tat,“ je zakričal sin, „tvoja ne bo!“ In izkušal se je osvoboditi iz močnih rok. Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo v tem boju med očetom in sinom, ko je mlada sila začela že zmagovati nad koščeno močjo premaganega starca, da se niso jeli ljudje, ki so gledali ves boj, razmikati, in neki glas je zaklical:

„Mir, gospod Muhič je tukaj!“

V tem trenutku je stal tudi brambovec Kožina že na nogah in drugi so dvignili obupanega starca. Ime vsem znanega, ljubeznivega gospoda Muhiča je vplivalo tako, da so vsi mahoma obstali.

Res, pri vratih stranske sobe se je pokazala drobna postava gospoda Muhiča, v obleki brambovskega častnika. Njegov obraz je bil tako strog in resen, kakor da ima gospod Muhič pravico, zapovedovati vsej gostilni. Vsi so čakali z napetostjo, kaj izpregovori, oni pa, ki so se zdeli samim sebi kolikortoliko krivi prepira in pretepa, so se skrivaj zmuznili pri vratih. Gospod Muhič je vzpel svojo malo osebo, prijel za svojo svetlo, novo sabljo in zagrmel z močnim glasom nad Kožino:

„Kdo ti je dovolil, da se pretepaš po gostilnah? Ali si ti brambovec? Ali se boš tu klal z jeduhi, s konjskimi tatovi in postopači? Ali boš tu napadal stare ljudi? Kje je tvoje mesto?“ Vse je molčalo na te besede, Kožina si je popravil klobuk na glavi in je hotel oditi. Med tem pa je stopil stari Kožina k gospodu Muhiču, ga prijel za roko ter rekel: „Odpustite mu, gospod, moj sin je. Ako pojde z Vami, gospod, ga vzemite v svoje varstvo. Ni slab dečko, ampak ...“ In solze so oblile starca po licu. Gospod Muhič je z resnim očesom premeril Kožino in je rekel:

„Dobro! Vidi se, da si dobrega očeta sin in da si po njem podedoval vse dobre lastnosti ... Odslej si moj sluga. Tam zunaj na dvorišču je moj konj.“

„In on ima konja v hlevu, gospod,“ je rekel starec.

„Dobro,“ je rekel gospod Muhič, „konja in tvojo službo ti plačam pošteno, videl boš mnogo sveta in vrnil se boš pametnejši, nego si odšel. V pol uri naj bodeta konja pripravljena. Za zdaj ti je vse odpuščeno. Bodi vrl dečko in dobro se ti bo godilo.“ Kožina je bil s tem zelo zadovoljen.

„Bom,“ je rekel in odšel skozi stranska vrata na dvorišče. Stari Kožina pa je prijel drobno, belo roko gospoda Muhiča ter jo začel poljubljati. „Hvala vam, gospod,“ je rekel s solzami v očeh, „jaz sem Kožina iz Bele Krajine in on je moj edini sin.“

„Dobro, dobro,“ je rekel gospod Muhič, „vrnil se bo vesel in zdrav, brž ko bo konec vojske.“

Vsem, ki so ta prizor gledali, je zelo ugajal nastop gospoda Muhiča in mnogi so razumeli, zakaj je njegovo ime povsod tako znano in spoštovano. „On je bil že v vojski in pri cesarju, je že star vojak,“ so si šepetali, ko so se razhajali iz gostilne na trg. Take in podobne besede so bile velika tolažba za starega Kožino, ki je potolažen odšel na dvorišče, kjer je Kožini dajal lepe nauke, naj v boju ne stopa med prve vrste, ampak naj se previdno drži svojega gospoda, naj ne pozabi doma in očeta in naj se srečno vrne domov. Sin je na vse to molčal in pripravljal svojega in gospodovega konja, kajti zunaj se je že oglašal boben in meščani so vreli na trg.

Čudno se bo morda zdelo, da se pri vseh velikih dogodkih te povesti pojavi naenkrat popolnoma nepričakovano oseba gospoda Muhiča, ki s svojo ljubeznivostjo in dobrotljivostjo takoj zopet sprijazni ljudi, ki so si iz kakršnegakoli vzroka prišli navzkriž. Toda v resnici ni to nič čudnega, če pomislimo, da gospod Muhič ni bil nikjer stalen, da je rad potoval iz kraja v kraj in da je bil rad povsod zraven, kjer je bilo kaj posebnega. Drugič ne smemo pozabiti drugega pravila, ki je po njem gospod Muhič uravnaval svoje nemirno, slučajev in presenečenj polno življenje, namreč, da mora človek igrati v življenju ono ulogo, ki mu najbolje pristoja; ravnajoč se po tem pravilu, je gospod Muhič mogel vplivno poseči v važne dogodke, ki jih je srečal na potih svojega življenja. Končno smo v strahu pred vojsko, ki je bil napolnil vso deželo, pozabili na važne ljubljanske novice.

Gospodu Muhiču ni ostalo skrito, da se je mademoiselle Klara — tako je vedno iz prijateljstva imenoval gospodično Vrankovo — zaljubila v njegovega lepega francoskega prijatelja. To ni bilo samo na sebi nič čudnega, ker je bila gospodična Klara zaljubljena v vse lepe može, in to tembolj, čim več je bilo na njih francoskega. Na eni strani je bilo to gospodu Muhiču celo po volji, kajti že izdavna mu je bilo žal, da je zaradi prevelikih simpatij do gospodične Klare izgubil prijaznost in naklonjenost bogate gospe Gusičeve. Toda gospodična Klara je bila, kakor se je govorilo, prva ljubezen gospoda Muhiča, ko je še kot mlad plemič prišel na dunajski dvor, in zato ni bilo lahko premagati čuvstva do nje, posebno ko je v pretekli jeseni imel toliko časa in priložnosti, svojo staro ljubezen obuditi v vsej njeni mladostni sili. Dasi se ni mogel nihče pritoževati o skromnosti gospoda Muhiča, vendar v kraljestvu ljubezni ni hotel biti zadnji, v gotovih slučajih pa niti drugi. Zato ga ni malo užalilo, ko je videl, da daje gospodična Klara mlademu Francozu prednost pred njim. Samega sebe gospod Muhič ni smatral za starega, a o gospodični Klari je bil prepričan, da je njena ljubezen do mladih gospodov odveč in nepotrebna. „Ako sem se jaz zadovoljil z ulogo starega strica,“ je mislil gospod Muhič, „zakaj bi ona ...?“ In v svoji užaljenosti je poiskal gospod Muhič pribežališče pri gospe Gusičevi in zdelo se mu je, da je dobro zamenjal. Bilo pa je pri tem še drugo vprašanje, ki se ni dotikalo toliko njegove ljubezni, kakor njegovega prijateljstva: zdelo se mu je, da igra njegov francoski prijatelj zelo zvito ulogo in da je srce stare vzgojiteljice samo prehod v srce njene gojenke. To se gospodu Muhiču ni le zdelo, ampak o tem je bil kmalu celo prepričan, toda njegova miroljubnost, ki je preprečila že mnogo lahkomiselnih dvobojev, mu tudi tu ni pustila, da bi prinesel spor med prijatelje. Od občudovanja, ki ga je v njem od prvega začetka zbujal Don Pier, mu je še ostalo toliko slepote, da je pogosto videl le visoko francosko eleganco in najnovejšo modo v tem, kar bi se sicer smatralo kot prestopek proti ženski časti ali vsaj kot netaktnost napram družabnemu življenju, ako se v vsaki malenkosti neče iskati čin, ki ga je naperil prijatelj proti prijatelju. Gospod Muhič je torej imel počasi ono težko stališče, ki se ga je vselej rad izognil s tem, da je odšel v kak drug kraj. Toda iz Ljubljane se v teh važnih časih ni mogel ganiti, ker se je bal za Kristjana. Dasi je videl, da Kristjan Helenino nezvestobo vrača z nezvestobo, da se njegovo nekdaj tako vroče zaljubljeno srce čim dalje bolj ohlaja za Heleno ter čim dalje bolj gori za Alenico, vendar je izkušeni gospod Muhič videl v tem zelo nevarno igro, katere nevarnost je presodil lahko po starem pregovoru. Gospod Muhič je namreč poznal Kristjana in Heleno in vedel o njej to, da se rada igra z moškimi srci in dela ljudi ljubosumne, — tega pri ljubosumnem Kristjanu ni bilo težko doseči — o svojem nekdanjem učencu pa je vedel, da rad kljubuje, da se vznemiri za vsako malenkost in pozna do ciljev samo eno pot in ta je: brez ovinkov. Gospod Muhič je zelo ljubil ta mladi par in je vedno delal na to, da bi bila srečna, toda dozdaj je imel gospod Muhič pri tem svojem delovanju tako žalostne izkušnje, da je začel obupavati nad srečnim koncem te tako dolge ljubezni. Žal mu je bilo za Kristjana, kajti zdelo se mu je, da je Helena več kriva nego on. Žal mu je bilo tudi Helene, ki je bila srčno dobra gospodična in jo je zapeljala le njena samozavest in prirejena koketnost, da je pozabila na svojo ljubezen in je hotela mučiti ljudi, ki so jo ljubili.

Vse to je vedel gospod Muhič in je vse natanko presodil: videl je, da se bliža neizogibna nesreča, ako se ne zgodi kaj posebnega. To se je tudi zgodilo: začela se je namreč vojna in nekega dne je dobil gospod Muhič pismo od poveljnika dolenskih brambovcev, gospoda Langerja, ki ga je vabil, naj pride nemudoma na Dolenjsko, kjer bo pomagal zbirati in vaditi čete domovini v bran. Gospod Muhič pa ni šel nemudoma na Dolenjsko, ampak je šel najprej h Kristjanu in ga prosil pri vseh bogovih, naj stopi k brambovcem, kajti le na ta način je upal gospod Muhič prinesti izpremembo v ono igro, ki je bila tako nevarna za njegovega mladega prijatelja. Toda Kristjan ni hotel zapustiti Ljubljane, rekel je, da jo mora varovati sovražnikov. Povedal pa je te besede tako nejasno, da gospod Muhič ni vedel, ali mu more zaupati ali ne. Ko je gospod Muhič spoznal, da Kristjan ne bo izpolnil volje svojih stricev in da ne misli vstopiti niti med brambovce niti v cesarsko vojsko, ga ni hotel več pregovarjati; ker pa je videl, da mora oditi sam in da ne bo imel Kristjan ob sebi nikakega odkritega prijatelja, ga je prosil, naj mu da besedo, da ne stori nobenega odločilnega koraka, dokler se zopet ne bosta videla. Kristjan je bil postal do svojega strica sicer zelo hladen in ga je smatral za nepotrebnega varuha, ker je hotel hoditi popolnoma samostojna pota; toda o prijateljski zvestobi gospoda Muhiča je bil tako prepričan, da mu te prošnje za slovo ni mogel odreči in mu je po kratkem premišljevanju krepko stisnil roko. To je pomirilo tudi gospoda Muhiča v njegovih skrbeh. Tako sta se razšla.

Nato je posetil gospod Muhič gospo Gusičevo in ji naznanil svoj odhod. Gospa Gusičeva bi bila že davno rada odšla nazaj na Dolenjsko in le strah pred samoto na Vinicah — kakor je rekla — jo je zadrževal toliko časa v Ljubljani. V resnici jo je zadržala ljubezniva družba in nje lastna naklonjenost do gospoda Muhiča v mestu tako dolgo, da je podaljšala svoj predpust daleč v post.

Gospod Muhič je to dobro vedel, zato se ni čudil, da je bila gospa Gusičeva pripravljena, s svojo hčerko takoj oditi na Dolenjsko. Tako so takoj drugega dne odpotovali iz Ljubljane.

4.Uredi

Potovanje gospoda Muhiča in obeh dam je bilo važno zaradi nenadnega dogodka, ki se jim je pripetil na poti. Ta dogodek je rešil gospoda Muhiča onih domačih skrbi, ki so ga obhajale, odkar se je vživel v misel, da prej ali slej postane gospodar na Vinicah. Gospod Muhič je pogosto trdil, da še nikoli ni potoval, ne da bi se mu pripetilo na poti kaj posebnega.

Tako se je moral pripetiti tudi ta dogodek. Ko so ustavili pred gostilno pod Medvedjakom, da bi si konji nekoliko odpočili, je pred gostilno stalo nekoliko težko obloženih voz z napreženimi konji in poleg vrat je bil privezan osedlan konj. Kočijaž je po nerodnem zapeljal kočijo tako, da so se konji ustavili ravno nasproti drugim konjem. Tu je notranji konj začel iztegovati gobec naprej in se je izkušal na ta način seznaniti s svojimi novimi tovariši. Toda nasprotnemu konju se je zdelo, da ima ta konjska prijaznost drug namen; ker ni z nikomer hotel deliti svojega ovsa, je ugriznil notranjega konja v gobec tako, da je ta strahoma skočil nazaj. Zgodilo se je to tako hitro, da družba med tem niti ni utegnila, izstopiti iz kočije. Nastal je iz tega boj med konji, ki so se plašili drug drugega, stara kočija je pokala pod konjskimi udarci in presenečeni kočijaž je pri tem padel s kozla pod kolesa. V tem težkem trenotku sta klicali obe dami na pomoč, toda gospod Muhič, ki bi bil moral prvi pomagati, je takrat lezel ravno s konja, ki se je začel z drugimi vred tako plašiti, da je odnesel gospoda Muhiča daleč s seboj po cesti. Tu je skočil iz gostilniške veže mlad gospod v črni obleki in je z močnimi rokami prijel oba konja pri kočiji, tako da sta se mahoma pomirila. Hlapci, ki so med tem prihiteli od vseh strani, so takoj storili svojo dolžnost, in tako je bila vsa nevarnost pri kraju.

Gosposki mladenič v črni obleki je stopil med tem k damama v kočiji, ki si pa še nista oddahnili od velikega strahu. Med tem se je vrnil tudi gospod Muhič s ceste, kamor ga je bil zanesel splašeni konj, in je radostno klical na ves glas: „To ste vi, gospod Repelj!“ Pri tem je skočil s konja ter začel objemati mladeniča. Mladi človek je sicer poznal gospoda Muhiča po imenu in po obrazu, ker sta se pogosto srečala v Ljubljani in na cestah, osebno pa nista bila znana, zato ga je tem bolj presenetila nenavadna ljubeznivost, s kakršno ga je tu sprejel gospod Muhič. A tudi gospod Muhič svoje obile ljubeznivosti ni razdajal nikdar zastonj, vedel je dobro, zakaj je to storil: vedel je namreč, da je Tilen Repelj iz ene najbogatejših rodbin na Dolenjskem; vedel je dobro, kje leži dvorec ob karlovški cesti, od koder gredo vozovi, težko obloženi, na vse strani. Govorilo se je, da Replji denarjev ne štejejo, ampak merijo. Zato si je gospod Muhič že izdavna želel, se seznaniti s Tilnom Repljem, ki je imel postati dedič velikega bogastva. Smatral je torej slučaj, ki se je ravnokar pripetil, za najsrečnejši dogodek, kar se jih je kdaj dogodilo na njegovem potovanju; zato je tudi tako prijateljsko objel mladega kupca. V svojo veliko zadovoljnost je opazil gospod Muhič, da gleda gospodična Barbara, ki je od strahu še vsa trepetala v kočiji, na svojega rešitelja z začudenimi, zaljubljenemi očmi, in enako je presenetilo Tilna, ko je zagledal mladi, ljubeznivi obražček pred seboj. Sploh je videl gospod Muhič, da je bil ta nenavadni slučaj velikega pomena, naj ga je že zakrivila kočijaževa nerodnost ali konjska nevoščljivost ali kdorkoli.

„Moram vas v imenu svojih dam zahvaliti za rešitev,“ je začel gospod Muhič, ko je zbral svoje misli in je videl, da je treba govoriti. „Ob enem dovolite, da vam predstavim svoji sorodnici gospo in gospodično Gusičevo z Vinic.“

„No, nevarnost ni bila velika,“ je rekel Tilen in se priklanjal damama, ki sta med tem že izstopali iz kočije. Odšli so skupaj v posebno sobo, kjer so potrebovali štiri ure, predno sta si ženski toliko oddahnili od prestanega strahu, da so mogli napreči in potovati dalje. Ko so se ločili, jim je moral Tilen obljubiti, da jih bo čim preje posetil na Vinicah.

Odsle je Tilen pogosto posečal Vinice ter je ostajal po cele dni v Novem Mestu, kjer mu je gospod Muhič delal zabavno družbo. Postala sta tako prijatelja, da ga je gospod Muhič kmalu tikal, češ, da ga ima rad kakor lastnega sina. Kar se tiče gospodične Barbare, se je zdelo gospodu Muhiču, da Tilnu ni treba posebno pihati na srce; da je mladi par zaljubljen sam vase, o tem — tako je rekel gospod Muhič — so čivkali že vsi vrabci na strehi viniške graščine. In s tem je bil gospod Muhič zelo zadovoljen; zdelo se mu je, da ni zastonj preživel onega časa, ko je moral svoje sile posvetiti obrambi domovine. Gospod Muhič je namreč dobil naročilo od gospoda Langerja, naj gleda na to, da se bodo brambovci, ki so se že shajali v Novem Mestu, urili pogosto v orožju. Gospod Muhič je vestno izpolnil dolžnost, toda pri tem ni pozabil, da je treba v življenju porabiti vse trenutke, posebno v tako viharnih vojnih časih; zato se je veselil svojega življenja na Vinicah ali na kakem drugem gradu v okolici; s Tilnom je včasih presedel v Novem Mestu cele noči. Tako je zelo hitro tekel čas.

Med tem se je začela vojna in gospod Muhič je videl, da bo treba zapustiti Vinice in vse, kar je tam lepega in prijetnega. Toda to ga ni spravilo iz dobre volje, saj ga dozdaj še ni nikdar zapustila dobra sreča. Izročil je Vinice in vse, kar je na njih, svojemu dobremu prijatelju Tilnu Replju in je bil na ta način popolnoma pripravljen, oditi na polje slave, kakor je gospod Muhič rad imenoval vojno, da bi s tem v sebi pokazal starega vojaka. Snoči se je torej gospod Muhič poslovil na Vinicah in je prespal noč pri „Petelinčku“, da bi mogel na vse zgodaj odrediti vse potrebno za odhod brambovcev. Slovo na Vinicah ni bilo lahko, kajti o tem času se je čutil gospod Muhič kakor pravi gospodar na Vinicah, in to celo tako, da je pri tem skoraj pozabil na vse drugo razen na svojo brambovsko dolžnost. Ko je za slovo objel gospo Gusičevo, je čutil po dolgih letih v srcu zopet nekaj, kar je bilo zelo podobno ljubezni. A zdaj ni bilo časa za ljubezen; treba je bilo oditi.

Ko se je gospod Muhič zjutraj zbudil v gorenji sobi pri „Petelinčku“, je pomislil, da se s tem začenja zanj popolnoma nova doba življenja. Odšel je takoj v spodnje prostore, da bi se primerno pokrepčal. Pri tem je gledal pisano množico v sosednji sobi. Spomnil se je, da še nima sluge po svoji volji, ki bi mu oskrboval konja in druge reči. Ugajal mu je dolg brambovec, ki ga je videl jahati na dvorišče; videl ga je potem, ko se je smukal okoli krčmarjeve hčerke. Gospod Muhič je ljubil močne ljudi in si je mislil, da bi bil to sluga po njegovi volji. Med tem pa je nastal v gostilni prepir in predno je mogel gospod Muhič od krčmarja zvedeti, ali je oni lepi konj na dvorišču brambovčeva last, je nastal pretep, ki ga je pomiril gospod Muhič s svojo vplivno osebnostjo. Tako je mislil gospod Muhič, da je vse urejeno in preskrbljeno. Ko je plačeval krčmarju račun, ni pozabil vprašati, kdo je bil človek, ki se je pretepal z brambovcem. Zvedel je, da je to konjarjev sin in eden največjih konjskih tatov, kakor ga je bil nazval gospod Muhič že preje.

„Konjarji so torej vsi konjski tatovi,“ je vprašal gospod Muhič, spomnivši se znanega imena, ki ga je bil slišal tudi preje ob raznih prilikah.

„Vsi, vsi, gospod,“ je odgovoril krčmar, „a ujeli še niso nobenega.“

„Potem bo ta prvi,“ je rekel gospod Muhič, ko je odhajal.

Na dvorišču sta že stala pripravljena konja in Kozma je stal pred njima.

„Veš, da je to konjski tat,“ je vprašal gospod Muhič Kozmo in pokazal s prstom v sobo.

„Vem,“ je odgovoril Kozma.

„In vsi konjarji ?“

„Vsi.“

„Potem je dobro,“ je rekel gospod Muhič in sedel na konja.

Ko sta prišla na trg, je bila tam velika gneča. Ljudstvo je drlo iz hiš in gostilen. Gospod Muhič si je delal s konjem prostor med ljudmi in je dobro slišal, kako so ljudje, ki so se ozirali po njem, izgovarjali s strahom in spoštovanjem njegovo ime. Ko je prišel do čete brambovcev, ki je stala na trgu, je izbral štiri može in jim ukazal, naj gredo v krčmo pri „Petelinčku“ in naj zvežejo onega konjarjevega sina, ki jim ga bo pokazal krčmar. Kozma je pri tem zelo hvaležno pogledal na svojega gospoda, toda obraz gospoda Muhiča je bil zelo resen in je ukazoval dalje: „Odvedite ga v ječo in od tam ga bodo vtaknili v vojaško suknjo, da ne bo utegnil krasti konj.“ Vojaki so odšli, gospod Muhič pa je ponosno odjahal navzgor po trgu. Tam je našel že gospoda Langerja, ki se je ravno pogovarjal z Egidom Gusičem. Gospod Muhič je poznal Egida že z onega večera na Poganicah in ga je takoj prijateljsko pozdravil. Tudi Egid se je razveselil gospoda Muhiča, ker je upal, v njem najti dobrega prijatelja. Zato je bil zelo vesel, ko je začel gospod Muhič z njim daljši pogovor, izražajoč svojo najsrčnejšo željo, da bi ostala ves čas v najožji bližini.

„Prijateljstvo in zvestobo je težko najti na svetu, zato jo moramo ceniti, posebno v teh časih,“ je končal gospod Muhič svoj govor in odjahal dalje ob strani gospoda Langerja, z veseljem opazujoč, kako so se med množico dvigale roke, ki so kazale na njega. Kar se je med tem na povelje gospoda Muhiča dogodilo v gostilni „pri Petelinčku“, ni ostalo množici neznano; v gostilni je bil velikanski ropot in boj, predno so vojaki izvršili to, kar jim je naročil gospod Muhič, in potem so vedli konjskega tatu po trgu v sodišče, tako da so ga vsi videli. Vsi so bili s tem zelo zadovoljni, kajti konjarji so bili po Dolenjskem dobro znana tatinska družba, ki se je ni upal nihče zasledovati, ker ni nihče vedel, kdo je v tej družbi. Ljudje so poznali le starca s temnim, zarastlim obrazom, ki so ga klicali z imenom konjar in ki je prodajal s svojimi štirimi sinovi konje po sejmih. Toda ukradenih konj niso pri njem našli nikdar; vedeli so samo, da ima zveze s tatovi in da prodaja konje v Italijo. Ime konjarjev je bilo torej zelo znano in počasi so ljudje s tem imenom nazivali vse sumljive ljudi in vse tatvine so zapisovali njim na rovaš. Zaradi tega so bili ljudje zelo veseli, ko so zaslišali, da je dal gospod Muhič zapreti vsaj enega teh ljudi, seveda so vsi mislili, da se je to zgodilo radi tatvine. Zato so vsi kazali s prstom nanj, ki si je upal poseči po ljudeh, katerih so se bali mestni očetje, sodniki in čuvaji. Gospod Muhič je vedel, da je s tem njegovo ime pridobilo novo slavo pri ljudstvu, a ni vedel, da stoji med množico tudi starec s temnim, porastlim obrazom, ki prisega pri vseh vragih osveto gospodu Muhiču in vsem brambovcem.

Med tem so brambovci stali že v vrstah, boben je zaropotal in navdušeno pozdravljena od ljudstva, je odhajala četa skozi mestna vrata po cesti proti Ljubljani.

5.Uredi

Tako so nastopili brambovci ono slavno pot, ki je šla o njej povest od roda do roda in je ostala zapisana za vse čase v spominu dolenjskega ljudstva.

Šli so samozavestno in ponosno, kakor je o njih prepevala pesem, predno so se odpravili na pot:

Kaj smo mi brambovci,
nismo več cagovci,
volje smo židane,
Dobro nam je.

Kaj neki maramo,
samo to baramo:
kje so sovražniki:
jih čemo pobit!

Taka je bila dobra volja brambovcev. Tako so korakali brambovci po cesti v jasno pomladansko jutro. Navdušenost je polnila njih srca, radost jim je sijala z lic. Pozabili so na vse, kar so zapustili doma, in so si zapeli veselo pesem o ravnem polju, o belih cestah, o zelenih tratah, o samotnih hišicah. Kakor je pela pesem:

Domove varite,
prav gospodarite,
ženice, matere,
stari možje!

Neveste, ljubice,
terčmo na kupice,
ko nazaj pridemo,
poroka bo.

Vse te pesmi so slišali že po zimi, navdušile so jih takrat in odmevale so zdaj od gričev ob cesti ... Bela cesta se je vila med zelenimi griči, med mladimi lesovi, preko tihih dolin, skozi radovedne vasi. Tam so stali ljudje pred hišami in so pozdravljali brambovce svoje domovine. Odločno in trdo so doneli koraki po trdi cesti, odločno in trdo, kakor pesem brambovska:

Presvetli cesar vabi nas
na domovine bran,
germi že mesto, terg nu vas:
k banderom ven na plan.

Per tim bander persežemo,
na pričo je nebo,
de, kamor pojde, pojdemo,
veselje nam je to.

Pred vrati svojih hiš so stali gospodarji, možje krepkih rok in bodrih misli, gledali veselo mimo hitečo četo in marsikateremu se je zahotelo, da bi vzel puško in šel z njimi. Na oknih so držale matere svoje otroke in kazale na cesto:

„Glej, brambovci gredo.“

Starci so zadovoljno prikimavali:

„Dobra vojska to.“

Med rožami na okencih so se skrivali mladi, rdeči obrazi deklet; zapazili so jih mladi brambovci ter jim dvigali od daleč roke v pozdrav. Zganile so se rože na oknu, zaslišal se je dekliški smeh in vrh roženkravta ali rožmarina je priletel na cesto. Z veselim vzklikom si ga je zataknil brambovec za klobuk. Tako so šli dalje čez doline in klance, čez polja in vasi. Zdaj je ropotal boben, zdaj je pela tromba, da se je slišalo daleč in odmevalo od gričev naokoli: kjer je stal človek, jim je klical od daleč pozdrav in iz daljave so prihajali ljudje na obronke ter gledali na cesto, koder so šli brambovci. Ko so odšli iz vasi dalje, so posedli ljudje skupaj po hišah in krčmah ter so govorili o brambovcih, o novi vojski, o cesarju in o Napoleonu, o črni vojski in o sovražnikih. Tako so šli brambovci: spremljala jih je vesela pesem in dobra volja.

Solnce je jasno svetilo od vzhoda in ožarjalo pomladansko pokrajino ob cesti. Po drevesih so posedale jate lastavic in spremljale veselo četo. Vinske gorice so se vrstile ob poti, kakor da jih pozdravljajo iz daljav, cerkvice po hribih so jim pošiljale pozdrav, lesovi so molčali po dolinah kakor polni slutenj. Šumeli so veseli potoki po lokah in bregovih, trate in livade so zelenele ob njih, vsa zemlja je dihala v jutranjih sapah, tih šepet je polnil ozračje, kakor da vsa narava čuti, da se bliža pomlad zdaj, ko gredo brambovci na vojsko. Zato so zbežale vse mračne misli, zato se je glasila radostna pesem, da so odmevali griči naokoli, zato je polnila dobra volja navdušena srca, ker je od povsod prihajala pomlad. V mladi sili se je sama po sebi oglašala pesem, ki jim jo je bil zapel Valentin Vodnik preje, nego so vedeli, da pojdejo na vojsko:

Drava, čigava je,
Soča, čigava je,
Ih bomo vprašali,
Kdo jih če pit ...

Ta mlada četa je bila pripravljena, braniti zemljo od Soče do Drave ...

Gospod Langer, ki je jezdil naprej, je bil mož, že precej prileten in resen. Zavzel se je bil resno za svojo reč in je danes z zadovoljnostjo jahal na čelu svoje čete. Imel je med gospodo na Kranjskem in v sosednjih deželah mnogo znancev in prijateljev, v zadnjem času pa je njegovo ime postalo znano tudi na višjem mestu. Odločnost, s katero je navduševal svojo okolico za boj zoper Francoze, in vnema, s katero je zbiral svojo četo brambovcev, je pričala dovolj o njegovi ljubezni do domovine in o vdanosti do cesarja. V tem je pokazal v sebi starega vojaka; tudi visoko število let ga ni oviralo, da bi ne bil vodil osebno svoje čete v boj, domovini v obrambo, cesarju na pomoč. Spremljalo ga je nekoliko njegovih ožjih prijateljev, ki so bolj mislili na lepo življenje v Ljubljani nego na vojsko.

Gospod Muhič je jezdil prav pred četo in si je hotel takoj prvi dan dobiti pri ljudeh, s katerimi mu je usoda za nekaj časa določila skupno življenje, oni ugled, ki ga je hotel uživati v vsaki družbi. Zato je pogosto zadržal konja in je pustil, da je vsa četa marširala mimo njega; pri tem je gospod Muhič vsakega moža premotril z resnim, paznim očesom. Tako je bilo brambovcem kmalu jasno, da je gospod Langer sicer vrhovni poveljnik cele brambovske čete, da pa ima gospod Muhič tudi zelo važno besedo; to jim je bilo zelo po volji, kajti o gospodu Muhiču je že vsak slišal kaj dobrega in veselega.

Gospod Egid je jezdil poleg gospoda Langerja in je gledal po gričih in daljnih vaseh, ki so se prikazovale in skrivale med njimi. Lahko mu je bilo srce. Spomnil se je svoje družine in njene zvestobe. Pogladil je zdaj pa zdaj konja po vratu; konj je čutil gospodarjevo zadovoljnost in je ponosno napel vrat s košato grivo. Če je pomislil, da bo jutri že v Ljubljani, da bo videl Alenico in govoril ž njo, mu je čudna radost napolnila prsi: hotelo se mu je, da bi izpodbodel konja in zletel naprej naravnost proti Ljubljani.

„Da, da, domovina sedaj potrebuje ljudi,“ je začel gospod Langer, „in mi ji moramo žrtvovati vse svoje sile. Ne smemo gledati vsak nase, ampak vsi na vse, ker gre skupen sovražnik proti vsem. Vsak pusti doma kaj svojega, nihče ni popolnoma sam na svetu; domovina terja žrtev. Jaz sem prepričan o gotovi zmagi; poznam naše ljudi. Treba je le voditeljev in ljudje gredo za njimi v ogenj. In to zahteva naša čast.“

„Sedaj verujemo lahko vsi na zmago,“ je rekel gospod Egid.

„Ni povsod ljudi, kakor bi bilo treba,“ je rekel gospod Langer. „Notranjci so nas prekosili; to je velikega pomena, ravno na jugu je treba zapreti pot. Ako ubranimo oba prehoda čez Goriško in Kranjsko, potem smo od juga zavarovani; čez Tirolsko Francozi gotovo ne prodero. Ob Donavi je vojska močna in že ime nadvojvode Karla nam jamči dovolj.“

„Gotovo so to najlepše nade,“ je rekel Egid, „vendar je veliko vprašanje, na kateri strani stoji Napoleon sam, kajti on je vajen, prehiteti nasprotnika in ga pobiti, predno more zbrati vse sile. To se pri nas lahko zgodi.“

„Tega se ni bati,“ je rekel gospod Langer; „ako pogledate ta narod po vaseh, vidite, da leži za nami še velika sila. Danes je pravzaprav ves narod vojska in če sovražnik dobi deželo, naroda ne more vzeti, tu nastane boj, ki ga ne prenese noben Napoleon. To uči Španija. Danes sem prepričan, da vstane ves ta narod, kakor en mož, kakor hitro se izda razglas za črno vojsko. Tako velika je danes naša sila: lahko rečemo: nepremagljivi smo.“

V tem je prijahal gospod Muhič v ospredje in je zadnje besede potrdil z zadovoljnim nasmehom:

„O tem danes nihče več ne more dvomiti.“

Toda gospod Langer je imel svoje misli in je molče odjahal naprej. To priložnost je porabil gospod Muhič, da je začel pogovor z Egidom, ki mu je čim dalje bolj ugajal; videl je, da bo tudi v vojski treba imeti kakega posebnega prijatelja.

Z dosedanjim razvojem stvari je bil gospod Muhič zadovoljen. Vinice in njihove prebivalce je preskrbel in uredil je vso stvar tako, da bo prihodnji predpust lahko poroka, če se med tem živ in zdrav vrne z vojne; denarno vprašanje je s službo pri brambovcih popolnoma rešeno; prišlo je vse ravno v pravi čas. Kar se tiče Kristjana, je gospod Muhič presodil tako, da so spletke v Ljubljani dosegle svoj vrhunec, da so razmere dozorele in da je ravno prav prišla vojna, ki bo odločila zmago na eno ali na drugo stran. Glavno svojo nalogo je pri tem gospod Muhič videl v tem, da varuje svojega prijatelja Kristjana vsake nesreče. Zato je komaj čakal, da bi že prišli v Ljubljano in njegovo ljubeznijo. Med brambovci igra gospod Muhič ono ulogo, ki mu najbolj pristoja. Tako je bil sam s seboj popolnoma zadovoljen in je začel pogovor z Egidom.

„Čudno se mi zdi,“ je rekel gospod Muhič, ko sta zaostala toliko, da sta jezdila tik pred četo, „res, čudno se mi zdi, da se nisva seznanila že onokrat na Poganicah.“

„To ste imeli mnogo družbe, gospod Muhič,“ je odgovoril Egid.

„To je res,“ je rekel gospod Muhič. „Takrat je bila družba nenavadno vesela.“

„Da, še več,“ je rekel Egid, „bilo je to pravo bojno navdušenje.“

„Imate prav,“ se je posmejal gospod Muhič, „bojno navdušenje je bilo. Zdi se mi, da ste z mrakom odšli,“ je pridejal čez nekaj časa.

„Da,“ je rekel Egid, „odšel sem.“ Zadnje besede je izgovoril precej neodločno, ker tudi niso bile povsem resnične. Hotel bi bil začeti pogovor o onem večeru z gospodom Muhičem, ker je do njega čutil toliko zaupanja; zelo rad bi bil z njim govoril o Alenici; toda ni se mu zdelo primerno, da bi govoril takoj prvi dan o takih rečeh, zato je rajši rekel, da je odšel z večerom domov.

„To je škoda,“ je rekel na to gospod Muhič, „glavna zabava se je začela šele zvečer. Ozirali se nismo niti na to, da ima gospod Langer goste. Ali ste videli gospodično Vranglovo?“

„Videl.“

„Kako vam je ugajala?“

„Zelo mi je ugajala.“

„Temu se ne čudim. V Ljubljani bodete imeli priliko, se natančneje seznaniti z njo, jaz sem z družino dobro znan. Samo zaljubiti se ne smete vanjo!“

„Zakaj ne,“ je vprašal Egid mirno.

„Zato ne, ker sta zdaj menda že dva zaljubljena, da ne govorim o onih, ki jaz ne vem zanje. Premagati bi morali vse te, če jo hočete dobiti.“

„To ne bo težka stvar,“ je rekel Egid s tako samozavestjo, da se je gospodu Muhiču zelo priljubil ta trenutek. „A koga, mislite, ima ona rada?“

„Na to prašanje vam ne morem odgovoriti, to so srčne skrivnosti, ki so pri ženskah še mnogo bolj skrite nego pri moških,“ je rekel gospod Muhič. „Jaz, kakor veste, sem imel v svojem življenju priliko, spoznati mnogo žensk. V svoji mladosti sem prišel na dvor, kjer mi je bila odprta vsa visoka dvorna družba. Lahko si mislite, da gospod Miko Muhič z Mušičjega ni pozabil tam delati časti svojemu imenu: Občeval sem z ženami na dvoru in v mestu. Spoznal sem vse njih posebnosti, njih krasote in sladkosti, njih ljubezen in prevaro, njih vdanost in sovraštvo, njih dobrosrčnost in maščevalnost. Pozneje sem se udeležil vojne pod Jožefom II.; šli smo čez Ogrsko in sem zopet — spoznaval. Življenje je večna šola, dragi prijatelj, glavna stvar je, da se učiš spoznavati. Poznejša leta sem preživel v velikih mestih in bi bil brez dvoma videl tudi Pariz, da se ni takrat stvar tako nesrečno zasukala, kajti pravi kavalir mora poznati mnogo sveta; ženske so sicer povsod enake, a povsod imajo tudi kaj posebnega. Poznate Gil Blasa?“

Gospod Egid se je bil med tem tako zamislil v svoje misli, da je popolnoma preslišal to dolgo lekcijo gospoda Muhiča in se je ozrl šele na to vprašanje.

„Nimam časti, ga poznati,“ je rekel, kakor da ga to vprašanje ne zanima. „Nič do tega,“ je rekel dobrohotno gospod Muhič, „prej ali slej ga bodete imeli priliko spoznati; potem bodete poznali tudi ženske.“

„Jaz sem bil malo po svetu in imam malo znancev,“ je rekel Egid.

„Zato tudi žensk ne poznate; želel bi, da bi ne bila varana vaša vera, če še verujete vanje. Glavna stvar je, da si o njih ne mislimo preveč in da jim nič ne verujemo. Ako bi hodili v latinske šole, bi se lahko pri Ovidiju naučili ljubezni.“

„Hodil sem k frančiškanom v Novo Mesto,“ je rekel na to Egid, „a ljubezni se iz knjig nisem naučil.“

„Zato je še majhno vaše spoznanje in je dobro, da greste v svet s prijateljem, ki vam ve v vsakem slučaju prav svetovati.“

„To me zelo veseli in sem vam hvaležen,“ je rekel Egid, ki je bil popolnoma prepričan o prijateljstvu gospoda Muhiča, ne pa tako o tem, da bi se ženskam ne smelo nič verjeti. Vendar pri tem ni pozabil na ono novico, da sta že dva zaljubljena v Alenico, in to mu ni bilo po volji. Gospod Muhič mu je pripovedoval o svojem mladem nečaku Kristjanu, ki ga pri tem ni pozabil nazvati z jakobincem, in o Franzocu Don Pieru. Gospod Egid razen imen ni slišal skoraj ničesar; zamislil se je v svoje misli in je poslušal pesem, ki so jo peli brambovci za njegovim hrbtom, kjer se je slišal med drugimi tudi silni Andrejev glas. Andrej je jezdil namreč ves čas za svojim gospodarjem in je bil ponosen na to, da ni v vsej četi tako lepega, hrabrega brambovca, kakor je gospod Egid, in da ni v vsej četi lepših konj, nego sta ta dva, ki sta vzrastla na Krkovem. Poleg njega je jezdil Langerjev hlapec; to je bil suh, neroden človek, ki je sedel sključeno na konju, kar je Andreja zelo jezilo, zakaj treba je vendar razločevati med tem, kako gre človek na vojsko in kako goni konje na vodo. Zato je Andrej dolgo premišljal, kako naj začne pogovor z njim: o vremenu ali o konjih. Toda hlapec je bil zelo redkobeseden človek in se ni znal pogovoriti niti o tem niti o onem in Andrej je mislil, da bi ga bili lahko pustili doma in bi on sam opravil oba gospoda in tri konje.

„Dobro se jezdi, kaj?“ ga je vprašal Andrej.

Hlapec je prikimal.

„Ali si že bil kdaj po svetu?“

„Bil sem že.“

„Ali si Ljubljano že videl?“

„Že videl.“

„Na Laškem pa še nisi bil.“

„Na Laškem pa nisem bil.“

„Ali se kaj bojiš?“

„Nič.“

„Ali si že streljal?“

„Doma smo se učili na dvorišču.“

„A vojska ni dvorišče, fant.“

„Gospod je rekel, da bom samo pri konjih.“

„In če kdo pride, da bi konje vzel?“

„Potem ga bom streljal.“

„Tako je,“ je pritrdil Andrej, „a konja imaš nizkega; pri nas imamo visoke konje Imamo dobro kobilo.“

Hlapec je nato zopet prikimal.

Andrej tudi še ni bil daleč po svetu in vojske tudi še ni videl, a zdel se je sam sebi sposoben za vse, za kar ga porabi gospod. Zato je sedel ponosno na konju in se je samozavestno oziral po drugih. Pri tem seveda ni pozabil niti na bisago pred seboj, — kajti čim dalje bolj je spoznaval nje veliko vrednost, — niti ni pozabil na svoje domače skrbi, ki so rastle tembolj, čim dalje za njim je ostajalo Krkovo. Andrej pa v takem položaju ni rad molčal, ampak je hotel o tem govoriti s kom. Zato je bil zelo zadovoljen, ko je k njemu prijezdil Kozina in je jezdil poleg njega menda, ker je tudi gospod Muhič jezdil poleg Egida. Kozma je Andreju ugajal, ker je bil močne postave in je imel lepega konja. Spoznal je tudi, da se bo mogel z njim dobro pogovoriti, kajti Kozina je razumel pri konjih, pri senu in drugih važnih rečeh. Ko mu je Andrej začel pripovedovati svoje skrbi, je tudi Kozma začel praviti o svojem domu. Toda med tem so brambovci zapeli pesem in Kozma je pomagal z močnim, debelini glasom. To je Andreja tako navdušilo, da je začel tudi on zategovati, in to je bilo, kar je gospoda Egida tako zmotilo v njegovih mislih, da se je ozrl. Tudi gospod Muhič je pogledal nazaj na svojega slugo in se je zasmejal od zadovoljnosti. Še celo njemu se je hotelo zapeti, ko je odmevala pesem iz navdušenih src:

Jemljejo slovo,
na vojsko gredo — o, — o, ...

Ko se je delala noč, so se bližali brambovci že Višnji Gori. Utihnile so pesmi, kajti utrudila se je četa ter si želela počitka.

Drugega dne so brambovci zagledali Ljubljano in jo navdušeno pozdravili. Od daleč jih je pozdravil mogočni Grad ter jih vabil na svoje zidovje, da bi od tam odbijali sovražnika na vse strani. Ko so korakali v podnožju Golovca, so videli na njem ljudi in vojake, ki so delali trdnjave. Vse je obšlo radostno čuvstvo sile, zvestobe in zmage.

Dasi se je Ljubljana v zadnjem času že privadila vojakov in brambovskih čet, je vendar navdušeno sprejela dolenjske brambovce v svoje obzidje. Pri dolenjskem mostu se je zbrala velika množica meščanov, ki so spremljali brambovce po ulicah, in množica je rastla bolj in bolj. Okna visokih hiš so se odpirala in bele roke so iz njih pozdravljale branitelje mesta in domovine. Ko so šli brambovci čez Stari trg, se je tam zasmejal z okna mlad obrazek, ki ga je že od daleč pozdravljal gospod Langer, pa tudi gospod Muhič in gospod Egid. Ko je jezdil mimo okna gospod Egid, je priletel nanj šopek cvetlic, Egid ga je ujel z roko in zahvalil lepo gospodično na oknu. V tem trenotku je gospod Muhič pozdravil dva znanca, ki sta nanj klicala z ulice: bila sta Don Pier in Kristjan. Andrej, ki je ponosno jezdil za svojim gospodom in se jezil na otroke, ker so mu lezli preblizu konja, je za trenutek pozabil svojo slabo voljo, ki ga je danes mučila že od ranega jutra zato, ker so mu na prenočišču podgane snedle in uničile vse, kar so mu bile doma ženske naložile v bisago; razjasnil se mu je obraz, ko je zagledal lepo gospodično na oknu, a ko je videl, da je bil šopek namenjen gospodu Egidu, je od same radosti tako vzkliknil, da je začel konj plesati; on pa je gledal samo na okno in rekel:

„Ta pa, ta.“ In je sklenil, da se ne bo več jezil niti na Višnjane niti na podgane, ampak da pojde v prvo gostilno, ki bo kje poleg vojašnice, in bo pil na radost. Sunil je pri tem z nogo par nagajivih dečkov, ki so se mu upali preblizu.

Tako so šli brambovci dalje po ljubljanskih ulicah ter se ustavili pred zidovjem šentpetrske kasarne. Tam jim je bilo določeno bivališče, dokler ne pridejo nova povelja.

6.Uredi

Prvo, kar je hotel gospod Muhič po svojem prihodu v Ljubljano storiti, je bilo: obiskati Kristjana ter dobro pregledati njegov položaj. Kajti mislil je na svojega mladega prijatelja ves čas, ko so ga vojne priprave držale na Dolenjskem, in želel si je že davno, da bi ga zopet videl ter se pogovoril ž njim. Dasi je gospod Muhič zaupal Kristjanovi dani besedi, se je vendar bal za njega, ker je poznal njegovo vihravo naravo, „nepremišljenost pri važnih korakih in prenagljenost v sklepih,“ kakor je to imenoval gospod Muhič. Skrbelo pa je gospoda Muhiča tudi to, ker mu je dal Kristjan besedo samo do onega časa, dokler se ne vrne on, gospod Muhič; ako se je torej med tem zgodilo kaj posebnega, se bodo „nepremišljeni koraki in prenagljeni sklepi“ izvršili, kakor hitro se pokaže on v Ljubljani. Te in take skrbi so mučile gospoda Muhiča vedno, kadar je pomislil na Ljubljano in na svojega mladega prijatelja. In mislil je nanj vedno; v tem ga niso motile niti vojne priprave niti brambovske dolžnosti, niti dobra gospa Gusičeva niti bodoči njegov zet Tilen Repelj.

Misliti si moremo torej, kako se je razveselil gospod Muhič, ko je na Starem trgu zagledal svojega prijatelja še živega in zdravega in celo v družbi onega človeka, ki je bil — po mnenju gospoda Muhiča — s svojim rapirjem najbolj nevaren vihravosti Kristjanovi. Zato je naznanil gospodu Langerju takoj, ko so prišli na dvorišče vojašnice, da ima važne družinske zadeve in druge opravke. „Pridite zvečer v kavarno na Glavnem trgu,“ je šepnil mimogrede Egidu, „imeli bomo tam prijetno družbo.“

„Pridem,“ je rekel Egid.

Nato je oddal svojega konja Kozmi ter je odšel proti mestu. Mestne ulice so bile polne in žive; vojakov je bilo mnogo v mestu in tudi ljudstva. Gospod Muhič je ponosno korakal v svoji lepi brambovski obleki; hotel je iti naravnost h Kristjanu. Toda že na Poljanski cesti se je zadel ob visokega častnika v kavalerijski uniformi.

„A, gospod Muhič,“ ga je pozdravil pri tem visoki častnik. „To ste Vi, gospod Šimič,“ je vzkliknil presenečeni gospod Muhič in je meril z veselimi očmi visoko postavo svojega znanca: bil je to res Juri Šimič, ki je bil učenec gospoda Muhiča, ko se je ta udeležil svoje prve velike vojne proti Turkom pod cesarjem Jožefom. Toda le nenavadno dobri spomin, s katerim je hranil gospod Muhič živo pred očmi podobe vseh svojih neštetih prijateljev, znancev, učencev, sorodnikov in drugih ljudi, le ta nenavadno dobri spomin je pripomogel, da je gospod Muhič spoznal svojega nekdanjega učenca; kajti takrat je bil to mladenič komaj dvajsetih let, dolg in visok, tako da je gospod Muhič našel na njem mnogo smešnega. Toda v vojni se je izkazal mladi Šimič hrabrega junaka in vztrajnega vojaka, zato je ostal v vojski in je hitro dosegel višje časti. Tako ga je srečal sedaj gospod Muhič in se ni mogel načuditi njegovi ogromni postavi in velikim, črnim brkom, ki so segali daleč na vsako stran obraza.

„Torej zopet na vojsko?“ je začel pogovor Juri Šimič in je položil svojo močno roko na drobno ramo gospoda Muhiča, ki je še vedno strmel v velikega junaka pred seboj.

„Zopet na vojsko,“ je odgovoril čez nekaj časa gospod Muhič. „Danes gre vse na vojsko, kar leze in grede. In vi — dovolite, sedaj je že mnogo let, kar se nisva videla.“

„Jaz odhajam jutri v Italijo,“ je rekel Juri Šimič.

„V Italijo?“ je ponovil začudeno gospod Muhič, „tam bo vendar najhujši ogenj.“

„To pač ni nič čudnega, da gremo ravno mi tja,“ je rekel Juri Šimič ravnodušno z veselim smehom, „pravi vojak gre tja, kjer je boj. Mi pridemo najprej na vrsto, mislim, da vi ne bodete niti videli sovražnikov.“

„Vse je mogoče,“ je odvrnil gospod Muhič, „toda kar se tiče sovražnikov, lahko nekaj dela prepustite tudi nam, da nam ne bo dolgčas.“

„Iz vas govori še vedno stari vojak,“ je rekel Juri Šimič; to je spravilo gospoda Muhiča v dobro voljo.

„Pravzaprav,“ je rekel, „se mi zdi škoda, da sem se kdaj ločil od vojske, a razmere so nanesle tako, da sem bil bolj vojak v miru. Sicer pa mi tudi moja leta niso dopuščala prevelikih težav: toda sedaj je bilo neizogibno in kakor vidite, sem še vedno, kakor sem bil nekdaj. Človek včasih sam sebi zaupa premalo. Vam bo seveda laže, ker ste se udeležili vseh teh prekucij.“

„Da, do sedaj sem se udeležil vseh vojn, kar jih pomnim,“ je rekel Juri Šimič, „človek se vsemu privadi, tudi vojni.“

„Da, da,“ je rekel gospod Muhič, „vem, kako je to. Saj se spominjate. Jaz sem se sicer že nekoliko odvadil, zato pa imam nekaj mladih moči okoli sebe, s katerimi bi vas rad seznanil, da bi videli, kaj postane iz ljudi, ki z menoj hodijo na vojsko.“

„Vidimo se torej zvečer v kavarni na Glavnem trgu,“ je rekel Juri Šimič, „danes sem na večerji pri gospodu Vranglu.“

„E,“ se je začudil gospod Muhič, „pa ne morda celo pri gospodični Vranglovi.“

„Tudi nekoliko,“ je odgovoril z glasnim smehom Juri Šimič, „a pravi vojak dandanes nima časa, misliti niti na ljubezen, še manj na svatbo. Toda kar se tega tiče, sem v družini dober prijatelj in sem v njej mnogo občeval v Gradcu. To je že staro prijateljstvo naših očetov.“

V tem sta prišla na Glavni trg, ki je bil poln gospode, ker se je že mračilo in je prijazen pomladanski večer vabil ljudi iz hiš. Med množico je gospod Muhič zagledal tudi Kristjana, ki je stal na trgu z Don Pierom ter z velikim zanimanjem opazoval mimo idoče dame.

„Dovolite,“ je rekel gospod Muhič svojemu znancu, „tu bom imel takoj priliko, vas seznaniti z enim svojih mladih prijateljev, ki mu ne manjka nobenih lastnosti dobrega vojaka, toda ljubezen ga je tako zmotila, da ga vojna nič ne vabi. Upam pa, da se bo vzgledal v svojega učitelja in da mi bo delal čast.“ Ko se je Muhič ozrl, je stal Kristjan sam na trgu, Don Pier pa je izginil med množico.

Gospod Muhič je pristopil h Kristjanu, potrkal ga na ramo ter ga ob enem krepko prijel za roko:

„Da si mi zdrav, Kristjan,“ je rekel gospod Muhič, „tukaj imaš čast, spoznati mladega mojega prijatelja Šimiča, ki se je z menoj vred udeležil vojske proti Turkom, ki je bil v vseh bitkah zadnjih let ter odhaja jutri v Italijo. On je bil moj učenec in je zdaj naš ožji prijatelj, ker je tudi star prijatelj družine Vranglove ...“

Kristjan, ki ga je bil nekoliko presenetil pozdrav gospoda Muhiča, se je poklonil Šimiču in je občudoval njegovo junaško postavo. Tudi besede, s katerimi je gospod Muhič predstavil Šimiča, so mu šle v srce.

Šimič mu je stisnil roko ter se poslovil, češ, da se zvečer vidijo v kavarni.

Tako sta ostala Kristjan in gospod Muhič sama, kar je bilo gospodu Muhiču zelo ljubo, kajti hotel je s svojim nečakom mnogo govoriti in zvedeti vse, kar se je prigodilo med tem. Ko sta stopala drug za drugim med množico po ulicah, je govoril Muhič o Šimiču:

„Vidiš, to je junak, kakršnega more roditi samo Bela Krajina. Zaradi same vojske nima niti časa, da bi se zaljubil. Moram ti povedati, da ima za služabnika brambovca, ki je skoraj ravno tako velik in močan: kakor vidiš, je vojne mnogo, vojakov pa še več, tako da bo ta vojska pravzaprav veliko veselje.“

Tako sta stopala ob bregu Ljubljanice in gospod Muhič je s skrbnim očesom ogledoval obraz svojega prijatelja; zdelo se mu je, da so se dogodile med tem važne reči.

Kristjan se ni nič posebno razveselil svojega strica, najmanj zato, ker ga je zagledal v brambovski obleki. Med tem se je bilo namreč zgodilo ravno nasprotno temu, česar se je tako bal gospod Muhič: Kristjan in Don Pier sta postala čim dalje večja prijatelja, zato pa se je Kristjanovo prijateljstvo do gospoda Muhiča ohladilo, kajti videl je zopet v stricu Muhiču več varuha nego prijatelja. Vendar je hotel tudi on govoriti z gospodom Muhičem, in sicer poleg vsega tudi o stvareh, ki se niso tikale gospoda Muhiča niti kot strica niti kot prijatelja, ampak kot dolžnika. Zato je šel z njim domov.

„Torej najprej,“ je začel gospod Muhič pogovor, ko sta sedela v polmračni sobi, „najprej, kar se mene tiče: seznanil sem se s Tilnom Repljem in sem Barbari preskrbel bogatega ženina, samemu sebi pa sem s tem zagotovil Vinice in še več, ker mislim resno na to, da se takoj po vojni oženim. S tem, kakor vidiš, stoje moje denarne razmere v najlepšem redu. Drugih novic nimam nego, da je naša četa za vojno popolnoma pripravljena in da imam tam tudi mladega prijatelja Gusiča ...“

„Vem, vem,“ je rekel Kristjan, ki je ležal na divanu in mirno poslušal gospoda Muhiča.

„Dobro,“ je rekel gospod Muhič, „sedaj pa hočem zvedeti od tebe vse, kar se je zgodilo, odkar sem te zapustil. Kakor vidim, nisi delal nobenih nepremišljenih korakov in prenagljenih sklepov, kar me zelo veseli in je vse hvale vredno. — Torej nista prišla z Don Pierom nikdar navzkriž?“

„Pravi prijatelji nimajo nikdar vzroka, se prepirati,“ je odgovoril Kristjan zamišljeno.

„To je prav lepo,“ je rekel gospod Muhič, „to sem si tudi želel, kajti verjemi mi, da sem se bal zate zaradi tvoje vročekrvnosti.“

„Ta strah je bil popolnoma odveč,“ je rekel Kristjan, „kajti prvič sem jaz sam sedaj dovolj razsoden človek, ki ne potrebuje, da bi se kdo bal za njega; drugič pa je težko govoriti o vročekrvnosti; spominjam se, da so bili drugi bolj ljubosumni pri vsej svoji starosti nego jaz pri svojih mladih letih.“

„Gospod Muhič je dobro čutil ost, ki je bila skrita v teh besedah in je merila nanj. In preveč je ljubil Kristjana, da bi ga ne bile zabolele te besede. Koliko je on skrbel in mislil na svojega mladega prijatelja, in to mu je bila sedaj zahvala! Toda skril je svojo globoko žalost v sebi in je nadaljeval z vso svojo ljubeznivostjo:

„Glavna stvar je, da se dobro razumeta s prijateljem Don Pierom, ker bi sicer imel zate samo en svet: da odideš na vojsko z nami. Tudi bi napel vse svoje sile, da bi dosegel to. Iz vsega vidim, da nisi več ljubosumen in če nisi več ljubosumen, je znamenje, da več ne ljubiš.“

Kristjan se je popravil na divanu in rekel: „O tem bi se dalo govoriti; a ljubezen, ki ne najde v drugem srcu odmeva, je brez pomena in jo je treba premagati. Zato sem šel preko svoje ljubezni za novo srečo in me ne more zanimati, kdo trga rože na vrtu, katerega cvetje ni namenjeno meni.“

Gospod Muhič je preveč poznal mlade zaljubljene ljudi, da bi ne bil čutil bolesti, ki je bila izražena v teh besedah. Ljubil je Kristjana in ljubil je Heleno in je videl, da se mlada človeka zopet lahkomiselno igrata s svojo srečo. Globoko v srcu je začutil bolest, ki ji ta trenutek ni našel izraza.

Kristjan je nadaljeval:

„Sploh, čemu govoriti o tem? Nekatera vprašanja ostanejo nerazrešljiva, ker leže globoko v naši naravi ali pa v naravi sveta. Zato se dado razrešiti le s tem, da se ne rešujejo, ampak da jih preidemo. Taka vprašanja so pri vsem, kar je velikega: svet, človek, ljubezen.“

„Gotovo, da so,“ je rekel gospod Muhič in je pomislil sam pri sebi: „Sedaj začenja celo filozofirati.“

„Torej nerazrešljivih vprašanj ne bomo reševali in prosil bi vas, da si ne lomite z njimi glave. Kar se mene tiče, se nahajam, kakor vidite, pri najboljši zadovoljnosti. In to je glavna stvar. Posegati nasilno v življenje, se pravi: motiti usodo pri njenem delu, delati zoper naravo.“

„Že zopet filozofira,“ je zamrmral gospod Muhič sam pri sebi.

„Zato lahko vzamete celo reč kakor hočete: delajte dovtipe, smejte se ali delajte elegije in jokajte: le pregovarjati, razrešiti, izpremeniti ne izkušajte. Sploh ne govorimo o tem resno, kajti svet je grozna komedija. Govoriva torej rajši resno o čem drugem, recimo, o denarju.“

Gospoda Muhiča je ta izprememba v pogovoru zadela zelo nemilo; rajši bi bil poslušal filozofiranje, ki bi bilo še bolj čudno, nego je bilo dosedanje, samo da bi ne bilo treba govoriti o tem. Čutil se je užaljenega, kakor vselej, kadar je kdo z njim govoril o denarju.

„Povedal sem ti, kako stoje moje zadeve,“ je rekel čez čas. „Na vojni potrebuje človek mnogo denarja.“

„Dobro,“ je rekel Kristjan veselo, „to je bilo le mimogrede. Potem sva končala. Ali imate mogoče še kaj na srcu?“

„Še mnogo,“ je rekel gospod Muhič, ki se ni dal motiti v svoji prijateljski ljubeznivosti niti s temi besedami, ki jih je govoril Kristjan prezirljivo in skoraj izzivajoče.

„Da, dragi Kristjan, še mnogo imam na srcu, toda o tem se pogovoriva drugič: kar se tiče tvojih nerazrešljivih vprašanj, vedi, da smo tudi mi včasih hodili v šolo in študirali. Tudi mi smo filozofirali, prijatelj! Prav! Filozofija nas je očistila, a ustvarilo nas je življenje.“

„Seveda, komedija rodi komedijante,“ se je zasmejal Kristjan.

„Ali pa komedijanti delajo komedijo,“ mu je odvrnil gospod Muhič in vstal.

„Torej se vidimo v kavarni,“ je rekel Kristjan in se prevalil leno na divanu.

Gospod Muhič mu je v slovo krepko stisnil roko brez besedi. Hotel je sesti poleg njega na divan ter ga objeti. Ljubil je danes tega nesrečnega mladeniča bolj nego kdaj prej. Čutil je z njim vso bolest, ki je razjedala mlado dušo. Toda gospod Muhič je vedel, da bi dosegel ravno nasprotje tega, kar bi si želel, zato ga je pustil samega. Odšel je počasi po stopnicah in je zmajeval z glavo.

Ko je bil gospod Muhič še v latinskih šolah pri jezuitih, je bilo sklenjeno doma na Mušičjem in v njegovem srcu, da postane duhovnik. Toda že v tej zgodnji mladosti so lepe žene tako zanimale njegove začudene oči, da se ni moglo več dvomiti, kateremu stanu se bo posvetil mladi gospod Nikolaj. Ko pa so bili baš takrat jezuiti izgnani in niso hoteli ljudje nič več verovati, je postal tudi gospod Muhič neveren in naravnost brezbožnik. Filozofiral je o Bogu, o svetu, o življenju, kakor vsi boljši ljudje tedanje dobe. Izkušal se je v tem oziru celo povzpeti nad druge in se je z vso odločnostjo zavzemal za nauke, ki jih je učil profesor Novak, še posebno potem, ko se je začel proti tem naukom boj, češ, da so brezverski, ker se je v njih trdilo, da človek nima enotne duše, da svet stoji morda že milijon let, da cerkev nima pravega čistega nauka itd. Takrat je torej gospod Muhič filozofiral in je bil o sebi resno prepričan, da bo na tem polju dosegel velike uspehe in nevenljivo slavo. Toda ko se je gospod Miko zaljubil v mlado gospodično Klaro Vrankovo, je hitro izprevidel, da pota filozofije ne držijo k njej. Zato je oblekel nase obleko mladega dvorjana in je spoznal, da so tu uspehi bolj gotovi, slava laže dosežna. Kot dvorni kavalir je našel šele pravi poklic svojega življenja in je počasi popolnoma pozabil, da je nekdaj filozofiral. Svoje vednosti je porabil tu in tam o priliki, kadar je hotel pokazati svojo učenost. Vso filozofijo življenja pa mu je odkril mojster Gil Blas. Na te čase se je spomnil gospod Muhič, ko je stopal po oživljenih ulicah proti Glavnemu trgu ter mislil na Kristjana. Poznal je to burno, nemirno, kipečo mladost in ni zameril svojemu mlademu prijatelju, da je filozofiral in igral komedijo; kajti vedel je, da je bila to samo maska, za katero se je skrivala globoka bolest. Zdelo se mu je samo, da bi vse to moglo postati za Kristjana opasno.

* * *

Brez ozira na to, da se je med tem že popolnoma zmračilo, je šel gospod Muhič obiskat gospodično Vrankovo, ker je hotel govoriti še danes s Heleno. Štel se je namreč še vedno za starega hišnega prijatelja in je mislil, da ima prost dohod ob vsakem času. Res je našel doma obe gospodični in opravičil svoj pozni obisk s tem, da so v teh nerednih in negotovih časih dovoljeni in mogoči tudi nepričakovani in izvanredni obiski, dasi gospodična Klara ni bila istega mnenja. Toda gospod Muhič je bil zelo dobre volje in je spravil obe gospodični v veselje. Dočim gospodična Klara ni mogla takoj premagati svoje nejevolje in je izkušala z resnim obrazom dokazati, da ji gospod Muhič danes ni mil gost, je bila Helena tako razposajena, da je celo objela „starega strička“, kar je gospodu Muhiču zelo ugajalo. Ogledala ga je od vseh strani, pohvalila je njegovo brambovsko obleko in je priznala, da se je zopet pomladil za deset let. Nazadnje ga je celo vzela za roke in je hotela z njim plesati valček, tako da se je gospod Muhič res moral z njo parkrat zavrteti po sobi.

„Nikogar nimam tako rada, kakor našega strica,“ je rekla, ko sta sedla na otomano. Tudi to je gospodu Muhiču ugajalo. Veselila ga je njena odkrita radost in je ni hotel z ničimer motiti; hotel je le uganiti, kaj se skriva za njo. Toda niti v šaljivem pogovoru, ki sta ga imela na otomani, niti pozneje pri kavi, ki jo je servirala gospodična Klara, ni mogel najti ničesar, kar bi mu dalo odgovor na njegova skrita vprašanja, tako da je gospod Muhič, ko se je pozno v noči poslavljal in je Helena plesala pred njim ter si prepevala pesmi, mrmral sam pri sebi: „Čuden par je to: on filozofira in ona prepeva: ali je oboje igra, ali je oboje resnica? A oba sta pri najboljši volji in zadovoljnosti; to je dobro znamenje. Oj, mladost, brezskrbna in nepremišljena!“ „No, golobica,“ je rekel potem na glas, „naj ti mila sreča varuje tvoje mehko gnezdece.“ „In vas, dragi stric, naj spremlja Fortuna na vaših bojnih potih,“ mu je odvrnila Helena. A vsa ta radost in smeh in ves ta večer je vplival na gospoda Muhiča tako, da se je globoko oddahnil, ko je bil zopet na trgu.

7.Uredi

Gospod Egid je naročil Andreju vse, kar se mu je zdelo potrebno glede konj, ter mu dopovedal, da stoji na Starem trgu velika hiša, ki ima visoka, okrogla vrata, tja naj mu pride sporočit, če se zgodi kaj posebnega. Nato je odšel v mesto naravnost k Vranglovim, kjer je našel Jurija Šimiča in troje starejših gospodov, ožjih družinskih prijateljev. Mladi brambovski častnik je bil od cele družbe veselo sprejet, gospod Vrangel sam ga je predstavil kot dobrega gospodarja in hrabrega vojaka. Iz stranske sobe mu je prišla nasproti Alenica, ki se ji je gospod Egid globoko priklonil in ji poljubil roko. Bil je zelo srečen, ko jo je zagledal pred seboj, kajti v tem trenutku se mu je zdelo, da bi bil brezuspešen trud vseh ljubljanskih kavalirjev, ki bi jo hoteli zmotiti s sladkimi besedami; prepričan je bil, da je ta deklica njegova s celim srcem in da mu je ne vzame nihče na svetu.

Pri mizi je imel danes glavno besedo Juri Šimič, pripovedoval je čudovite stvari iz svojega vojaškega življenja, ki so bile tuintam grozne in skoraj neverjetne, a vendar mogoče, saj jih je pripovedoval človek, ki se je udeležil vseh vojn zadnjega časa in se mu je poznalo na odkritem obrazu, da ne govori iz bahavosti. Egid je z velikim spoštovanjem gledal na izkušenega vojaka, zato je opomnil eden starejših gospodov:

„Le poslušajte, mladi prijatelj, vse to čaka tudi vas.“

„Vem,“ je odgovoril ravnodušno Egid, „saj tudi pričakujem vse to.“

„To je dobro,“ je rekel gospod Vrangel, „a škoda bi bilo pristave, če se nanjo ne vrne nje gospodar ... Koliko nesreče provzroči en sam človek, kakor je Napoleon Bonaparte!“

„Sedaj je konec,“ je govoril starejši gost, „sedaj ga zaduše. Sedaj pride maščevanje, pokora in kazen.“

„Bog daj,“ so pritrjevali drugi. Juri Šimič pa se je posmejal in rekel: „Popolnoma gotovo ni, kajti Napoleon je velik vojskovodja in poleg tega veste, da je rekel Nelson o njem, ko mu je ušel na Sredozemskem Morju, da imajo otroci satanovi tudi satansko srečo.“

„Saj gre vendar vse na vojsko,“ je rekel starejši gospod.

„To je res,“ je odgovoril Juri Šimič, „a zmagati more edino cesarska vojska, ki je navajena trudov in težav.“

„Nadvojvoda Karel ga bo užugal,“ je trdil zopet gospod, ki je bil prepričan o tem, da bo Napoleon premagan.

„Bog daj,“ so pritrjevali drugi.

Alenica, ki je zelo nerada poslušala pogovor o vojni, je povabila Egida v drugo sobo, kjer je stal klavir. Juri Šimič je gledal za mladim parom in je rekel: „Res, Napoleon ima mnogo na svoji vesti; če se prav pomisli, je on kriv, da sem jaz še danes samec, kajti dal nam je toliko dela, da na poroko niti nismo utegnili misliti; mlajši, kakor vidim, mislijo bolj na smrt kakor mi, ker bolj skrbe za življenje in bolj hite ljubiti.“ Drugi so se na to zasmejali in gospod Vrangel je pripomnil na ves glas, da bo cesar gotovo znal primerno nagraditi svoje junake za njih trud. Gospod Egid je še slišal besede, ki jih je govoril Juri Šimič, toda ni utegnil premišljati o njih. Alenica je sedla h klavirju in začela igrati. Egid je slonel ob steni in je gledal, kako se gibljejo nje bele roke; čutil je, kakor da njej iz srca prihajajo zvoki, glasovi te pesmi, ki mu je razhudila v prsih tako kipeča čuvstva, da bi bil najrajši padel pred svojo oboževano gospodično ter jo začel poljubljati. Zagledal se je potem v nje ljubko glavico z velikimi črnimi kodri ob vsaki strani in poslušal mirno; pesem se mu je zdela krasna kakor oni večer na poganiškem gradu. Ko je končala, ji je poljubil roko in tiho zašepetal:

„Alenica, tako te ljubim ...“

Ona se mu je sladko posmejala ter naslonila glavo ob njegovo ramo. Nato sta sedla skupaj ter si začela pripovedovati razne reči: on je pravil o svojem gospodarstvu in o dolgi zimi, ona pa mu je povedala vse svoje predpustne dogodke. Bilo je že pozno v noči, ko so gostje odhajali. Juri Šimič je bil zelo dobre volje in je rekel:

„Gospod Muhič me je povabil v kavarno, hočem preživeti z njim to zadnjo noč. On je vendarle zlata duša! Za dobre učence je on najboljši učitelj. Gospod Gusič ima veliko srečo, da je prišel na moje nekdanje mesto: naučil se bo ne le boja, ampak tudi drugih za življenje zelo važnih reči. Kajti gospod Muhič je človek, ki vse dobro razume in ljubezen najbolj.“

„Le škoda, da v tem nihče ne potrebuje učiteljev,“ je rekel z glasnim smehom starejši gospod.

„To je resnica,“ se je posmejal Juri Šimič veselo, „a še večja škoda je, če jih kdo potrebuje; jaz, kakor vidite, sem še samec, dasi sem bil njegov učenec.“

Med tem so se gostje poslavljali drug od drugega, in Egid je občudoval hladnokrvnost Jurija Šimiča, ki odhaja jutri na vojno in se danes poslavlja, kakor da na to niti ne misli. Ugajala mu je ta vojaška ravnodušnost in je sklenil: biti mu kolikor mogoče enak. Ko sta odhajala po širokih stopnicah navzdol, je Juri Šimič mogočno ropotal s svojo veliko sabljo, potem pa je naenkrat obstal in rekel: „To je zlato dekle, ta gospodična! ... Želim Vam obilo sreče,“ in je podal roko Egidu. Egid je prijel njegovo močno roko ter mu jo krepko stisnil. Odšla sta po trgu molče v kavarno.

Ko sta vstopila, je bilo v vseh prostorih kavarne zelo živo, kajti v mestu se je nahajalo ob tem času ne le mnogo vojaštva, ampak tudi mnogo drugih ljudi, ki so imeli tu svoje opravke. Po kavarnah so se zvedeli najnovejši dogodki in so se slišale najbolj zanimive novice. Tu je bilo tudi navadno shajališče prijateljev in znancev. Zato je bilo v kavarni živo in veselo pozno v noč. Najbolj šumno je bilo seveda pri mizi, kjer je sedel gospod Muhič z večjo družbo. Gospod Muhič je imel povsod mnogo prijateljev in znancev, največ pa v Ljubljani, kjer je bil od zadnjega predpusta splošno znana oseba. Ko je bil nenadoma izginil na Dolenjsko, so ga mnogi pogrešali zaradi druščine in zabave, kajti hudomušnost in dovtipnost gospoda Muhiča sta bili vsem prav tako ljubi, kakor njegova ljubeznivost in prijaznost. Poleg tega je bil gospod Muhič kavalir, ki ni gledal na denar, kadar je imel okoli sebe prijatelje. Zato ni čuda, da so ga danes njegovi prijatelji in znanci z veseljem pozdravili v svoji sredi. V tej splošni radosti je gospod Muhič tudi pozabil na vse bolesti, ki mu jih je prizadel pogovor s Kristjanom; največ pa je k njegovi dobri volji pripomogla Helenina veselost, ni mogel nanjo pozabiti ves večer; še nikdar ni bil za Heleno tako navdušen, kakor sedaj, ko je z njim plesala ter priznala, da ima rada svojega „strička“. Poleg tega je gospod Muhič že ves večer govoril o svojem nekdanjem učencu Juriju Šimiču, ki ga je našel sedaj kot slavnega junaka. Ko sta torej vstopila Egid in Juri Šimič, jima je hitel gospod Muhič naproti in je od radosti objel Šimiča sredi kavarne, potem pa je rekel na ves glas, da so slišali vsi, ne le pri njegovi mizi, ampak tudi drugod:

„To je, gospoda, Juri Šimič, moj nekdanji učenec, ki je šel pod mojo komando prvič na vojno. Pretepal se je že v vseh vojnah proti Napoleonu in jutri odide v Italijo. Pri vsej svoji slavi ni do danes pozabil svojega učitelja. Edino to sem ga pozabil naučiti, kako se zmagujejo ženska srca, zato je še danes samec.“

„Kakor njegov učitelj,“ je pripomnil nekdo.

„Dobro, gospoda,“ se je zasmejal gospod Muhič, „a pomisliti morate, da je zdaj že ves čas vojna in da se nagrade dele šele po vojni, naj že pridejo iz cesarskih rok ali pa iz ženskih src.“

Gostje so se zasmejali na glas.

Juri Šimič se je posadil na stol poleg gospoda Muhiča, ki se je sedaj zdel zelo majhen poleg junaškega svojega tovariša. Gospod Muhič je seznanil svoja novodošla prijatelja z ostalo svojo družbo, ki je obstajala večinoma iz častnikov in plemenitašev. Pri vsakem imenu je dodal tudi primerne opazke, označujoč osebnost svojega znanca. Kristjana je imenoval svojega najljubšega učenca, ki je po čudnih naključjih usode v njegovih rokah postal jakobinec, da bi ga odlikoval sam Robespiere, če bi bil še živ, Egida je nazval svojega najmlajšega učenca, ki obeta v vsakem oziru največ, ker zna spajati „utile et dulce“. Ko je predstavljal Don Piera in Jurija Šimiča, je videl, da si nista podala rok, ampak sta se le lahno poklonila drug drugemu. Gospod Muhič je dobro vedel, kaj pomenijo podobni pokloni, in je zakril svojo zadrego s tem, da je Don Piera nazval svojega francoskega prijatelja iz avstrijske vojske ter obenem pripomnil, da sta si po krvi morda bolj v sorodstvu, nego morejo dokazati dozdaj spisane zgodovine o križarskih vojskah. Napram Egidu je pohvalil gospod Muhič tudi njegovo umetnost v sukanju rapirja in ga je priporočal kot najboljšega učitelja, pri čemer se je Don Pier molče priklonil Egidu.

Dasi so se opazke gospoda Muhiča glasile včasih čudne, vendar niso nikdar žalile, ampak so bile vedno zavite in izgovorjene tako, da so hvalile onega, komur so veljale, in zabavale one, ki so jih poslušali. Gospod Muhič je bil danes nenavadno srečen, kajti sedel je sredi treh svojih učencev, na katere je mogel biti ponosen, in on tega ponosa ni skrival, dasi ga je izražal le v dovtipih.

Središče vse družbe je bil Juri Šimič, ki so ga vsi gledali občuduje, on pa je mirno sedel na svojem mestu in gladil velike črne brke na obe strani in se z glasnim, globokim smehom od srca smejal opazkam gospoda Muhiča.

Kristjan je bil od početka zelo slabe volje; ko pa mu je gospod Muhič razložil, kako se mu je dobro godilo pri Heleni, se je razveselil tudi on in je za nekaj časa pozabil na vse ter se prepustil veselju. Naj bi se gospod Muhič prepričal, da je zadovoljen sam s seboj in s svojimi razmerami. Ko sta vstopila Egid in Juri Šimič v kavarno, je njegovo pozornost najprej nase obrnila junaška postava Jurija Šimiča in ko ga je videl pri mizi tako zadovoljnega, mu je skoraj zavidal za njegovo srečo in slavo; videl je v njem moža boja, človeka, ki mu je bojevanje veselje in zabava, ker mu je vseeno, ali pade danes ali jutri, tu ali tam .. „To je pot slave in sreče,“ je premišljal Kristjan sam pri sebi, „to je pot navzgor, pot uspehov. Kje bi bil že lahko ti, ko bi bil nastopil isto pot in bi se ne bil ukvarjal z ženskim vprašanjem!“ Zdel se je sam sebi v tem trenutku majhen, brez sil, brez odločnosti. „Čemu si izgubljal svoje sile okoli žensk in beračil za njih ljubezen, čemu si izgubljal čas, ko si se obiral okoli lahkoživih žensk, ki so se hotele igrati s teboj; čemu si trpel in se mučil kakor otrok, ki si ne ve pomagati?“ Tako si je očital. „Drugi pa so šli in so rastli v slavi in sili in kje si ostal ti, oboževalec. Napoleona!“ Toda v teh mislih ga je naenkrat zmotil šopek, ki ga je zagledal na Egidovih prsih. To je bil šopek, ki je bil priletel z okna na brambovce. Kristjan ga je dobro poznal. Egidu je bil Kristjan znan še z onega večera na Poganicah in mu je zelo ugajal. Želel je že takrat, se seznaniti z njim, ker je mislil, da bi bila dobra prijatelja. Zato je bil zelo vesel, ko ga je zagledal v kavarni, posebno ker mu je tudi Alenica pripovedovala o njem, češ, da ji dela zelo lepe poklone, ki se jih je menda naučil od gospoda Muhiča. Ker je bil Egid tudi slišal, da je Kristjan zaljubljen v Heleno — o čemer se je posebno mnogo govorilo jeseni, ko sta živela Kristjan in gospod Muhič toliko časa na Vinicah — je hotel z njim skleniti ožje prijateljstvo, misleč, da enaka usoda, sreča ali nesreča, najlepše druži ljudi. Toda Kristjan mu je bil podal roko zelo hladno in Egidu se je zdelo, da on Kristjanu ne ugaja tako, kakor Kristjan njemu; iz tega je sklepal, da bi mu bila njegova družba odveč; poleg tega se je zdel sam sebi veliko preveč preprost, kakor da bi se mogel gibati v visoki družbi. Lahko bi se kdo spotikal ob njegovi kmetski nerodnosti. Videl je, da bo bolje in lepše, če se bolj posveti Alenici in brambovcem nego družbi. Pri tem se je zamislil v lepi večer, ki ga je bil preživel v sobi pri klavirju, in niti zapazil ni, da ga gleda dvoje zelo ostrih oči ... Ko je opazil, da ga opazuje Kristjan, se je obrnil k gospodu Muhiču, ki je ravno pripovedoval neko zelo smešno historijo, ki so jo vsi spremljali z glasnim smehom: tikala se je generala Massene. O tem-le so se pripovedovale različne zabavne in tudi nelepe reči, tako da je krožila med narodom o njem tudi smešna in zabavljiva pesem. Ko je gospod Muhič končal, so se vsi zakrohotali. Kristjan pa se ni smejal. Polotila se ga je posebna želja, skaliti to brezskrbno radost; ta želja se je rodila iz one njegove kipeče sile, ki je iskala izhoda in ga v gotovih trenutkih ni našla drugače kakor v tem, da je Kristjan pokušal, s pikrimi besedami dražiti ljudi; to je želel danes tem bolj, ker je hotel pri tej priliki osmešiti Egida.

„Še eno, gospoda, te še ne veste,“ je dejal. „Ko je bila bitka pri Slavkovem končana, je stopil Napoleon k obema nasprotnikoma, jima podal roko in rekel: Nekoliko hladno je, se mi zdi, gospoda! Varujta se, da se ne prehladita, kajti če se prav spominjam, je danes drugega decembra.“

„Dvomim, da je rekel ravno tako,“ je rekel smehljaje se Juri Šimič.

„To so ti pisali gotovo jakobinci iz Pariza,“ je pridejal gospod Muhič.

Kristjana je zelo veselilo, da so se vznemirjali ob njegovi nedolžni opazki, kajti želel je prepira in priložnosti, da bi mogel povedati to, kar je ležalo tako nemirno na srcu.

„Vi dvomite, gospod Šimič,“ je rekel veselo, „bili ste sami v tej bitki, lahko veste, kako je bilo.“

„Mrzlo je bilo res in sam zase vem, da me ni zeblo ves dan, tudi Napoleonu, ne vem, če se je godilo kaj bolje. A kakor se vidi, ni šala, če vas gospod Muhič prišteva med jakobince.“

„Gotovo ne,“ je odgovoril Kristjan, „le to je škoda, da jakobincev več ni.“

„Kaj ni Napoleon cesar vseh jakobincev?“ je rekel gospod Muhič.

„Napoleon je cesar in bi istotako obglavil jakobince, kakor so jakobinci obglavljali kralje in cesarje,“ je odgovoril Kristjan mirno.

Gospod Muhič je hotel rešiti sebe in celo družbo iz zadrege in je začel govoriti o zlati mladini.

„Lep šopek imate,“ je rekel Kristjan Egidu, ko sta se ujela z očmi.

Egid mu je prikimal in se posmejal.

„Izvrstno ste ga ujeli,“ je rekel Kristjan dalje. „Ali mislite, da je bil namenjen vam?“

Egid je poslušal gospoda Muhiča in ni hotel odgovoriti na to vprašanje, zdelo se mu je neumestno, da bi govoril o takih rečeh.

„Jaz z vami govorim,“ je rekel Kristjan na glas in je meril z ostrimi očmi Egida.

„Prosim,“ je rekel Egid, „jaz vas poslušam.“

„Ali mislite, da je bilo namenjeno vam, kar ste ujeli z roko v zraku?“ je ponovil Kristjan resno.

„Gotovo, ker sicer bi ne bil lovil,“ je odgovoril mirno Egid. „Mislim pa, da v tem oziru nisem vam dolžan nobenega odgovora.“

„Ali veste tudi, kdo je vrgel iz okna šopek, ki ste ga ujeli?“ je kričal Kristjan.

„Vem in tudi vem, zakaj ...“ je rekel Egid.

Gospod Muhič je pri tem tako hitel nosljati, da se je na koncu njegovega nosu poznala obilna mera tobaka. Videl je pa takoj, da je stvar postala resna, in je hitel h Kristjanu; toda ta ga je odrinil z roko in je kričal:

„Kaj si ne domišlja vsak tak brambovec, ki pride iz dolenjskih hribov varovat Ljubljano francoske vojske! To vam Napoleon naredi še drugače vroč dan nego pri Slavkovem, če bo taka vojska šla proti njemu.“

„Gospod, ako hočete z menoj o čem govoriti, imate priliko jutri ...“ je rekel Egid, ki je ves trepetal od razburjenja, kajti vsi gostje v kavarni so gledali prepir. Gospod Muhič je z obema rokama držal Kristjana, toda bilo je prepozno.

„Sprejemam vaš poziv, gospod,“ je rekel Kristjan in je hotel oditi z Don Pierom. Gospod Muhič je s prestrašenim obrazom gledal obraze okoli sebe ter premišljal, ali je res ali se mu le sanja; če je res, potem je Egid izgubljen. V tem je počasi vstal Juri Šimič in pristopil h Kristjanu, ki je bil že pri vratih.

„Dovolite, gospod,“ je rekel, „razžalili ste armado, ki sem ji član tudi jaz. Ker jutri ob petih odidem dalje, prosim, da se ob štirih najdete na Mirju.“

„Na službo, gospod,“ je rekel Kristjan in je s svojim prijateljem mirno odšel.

Egid je sedel mirno pri mizi, le nekoliko bled je bil njegov obraz od razburjenja; kar se je zgodilo, se mu je zdelo zanj grozno sramotno in očital si je, zakaj ni takoj pri prvih besedah Kristjanu vrgel steklenice v obraz.

Tudi gospod Muhič je bil vznemirjen; iz najlepše radosti ga je vzbudil ta nenadni dogodek; sedel je v sladki zavesti, da sedi sredi ljubljenih prijateljev, in tu je nastal boj; za vsakega izmed njih bi mu bilo žal; kakor se je prej bal za Egida, tako se je zdaj bal za Kristjana, ko je pomislil na junaško postavo Jurija Šimiča. Pri tem je celo pozabil, da je sam tudi brambovec in da je tudi on med razžaljenimi. Toda ta trenutek bi bil gospod Muhič odpustil vse in vsem, ko bi le mogel rešiti svojega ljubljenega nečaka; poznal je njegovo vihravo naravo, njegove „nepremišljene korake in prenagljene sklepe,“ zato bi bil vse odpustil; toda drugi niso odpustili, niso mogli odpustiti; žalitev je bila prevelika, javna, očitna, izzivajoča.

Juri Šimič se je usedel mirno na svoje mesto, kakor da se ni nič prigodilo. Pogladil si je brke na desno in na levo ter rekel:

„Vino je vendarle na Kranjskem zelo dobro.“ In je izpil kozarec do dna.

Ura je bila dve po polnoči.

„Na vsak način upam, gospod Muhič, da niste trudni,“ je rekel Juri Šimič.

„Nisem,“ je rekel gospod Muhič, ki je bil v resnici zelo truden, toda hotel je ostati s Šimičem, da bi po možnosti vplival nanj. Juri Šimič je naročil dvoje kočij, je legel na staro zofo v kavarni, prosil tovariše, naj ga ob polu štirih pokličejo, in je kmalu glasno zasmrčal. Gospod Muhič, Egid in dvoje častnikov, ki so še ostali pri mizi, so začeli kartati. Igra se je gospodu Muhiču zdela dolga kakor večnost.

Že pred določenim časom je gospod Muhič s trepetajočo roko poklical Šimiča, ki pa se je dal težko zbuditi. Ko se je parkrat pretegnil po zofi in si popravil brke, se je menda spomnil, zakaj ga kličejo. Izpil je hitro črno kavo in rekel:

„Pojdimo!“

Zunaj se je gospod Egid poslovil in Juri Šimič mu je pri tem krepko stisnil roko ter rekel:

„Dobro se držite, mladi prijatelj!

Egid je odšel proti Staremu trgu, drugi pa so stopili v kočijo ter se odpeljali.

Gospod Muhič je sedel z Jurijem Šimičem in je na vse načine izkušal okreniti pogovor tako, da bi opravičil Kristjana. Toda Juri Šimič o tem ni hotel ničesar slišati in je govoril o stvareh, ki danes gospoda Muhiča niti iz daleka niso zanimale. Tako so se pripeljali na Mirje in izstopili.

Jutro je bilo megleno, jasno, mirno. Mesto je ležalo skrito v mrakovih, zaspano v podnožju Gradu in po barju naokrog je plavala gosta megla. Od Trnovega sem se je čulo šumenje Gradaščice. Kmalu je pridrdrala tudi druga kočija in izstopila sta Kristjan in Don Pier. Gospod Muhič je čutil, da ga zelo boli srce. Toda predno je mogel pomisliti, kako in kaj, sta si stala Juri Šimič in Kristjan že drug proti drugemu in sablje so žvižgale po jutranjem zraku. Gospodu Muhiču je zastajal dih in srce je prestajalo z udarci. „Zdi se mi, de sem dobil srčno napako,“ je rekel sam pri sebi in se prijel za svojo srčno stran. „Ali je bilo treba delati take skrbi in sovraštvo?“ je godrnjal, ne vede, kaj bi govoril. „Ali je treba nositi svojo glavo v nevarnost! Oj ti mladost, lahkomiselna! Ako se prepira z menoj, naj se prepira, a žaliti ljudi in na tak način!“ Gospodu Muhiču se je zdelo, da bi planil med oba borilca in ju razločil. Toda stal je na mestu, kakor pribit. Dvakrat je že zaslišal, kako je zažvižgala izbita sablja po zraku; niti ni hotel pogledati, kdo jo je izbil in kdo jo je izgubil. Zdaj je nekaj padlo na tla. Ko je gospod Muhič pogledal, je videl, da leži nekdo na tleh in da nekdo gre proti njemu.

„Ne bil bi mislil, da je to tako dober borec,“ je rekel Juri Šimič, „škoda, da ni vojak. Torej da ste zdravi, ljubi gospod Muhič! Ako pridete v Belo Krajino, pozdravite v mojem imenu očeta in strica mojega. Poleg tega vam je svojega mladega nečaka čuvati človeka, ki se imenuje Don Pier.“ S temi besedami se je usedel Juri Šimič v kočijo in se je odpeljal z enim izmed tovarišev. Gospod Muhič pa je hitel k ranjenemu Kristjanu. Položili so ga v kočijo in se odpeljali domov.

8.Uredi

Andrej se je zjutraj zbudil in je čutil povsod, da je imel zelo nemirno noč. Sanjalo se mu je, da varuje zaklad, ki mu ga je izročil gospod Egid, in mnogo sovražnikov je bilo okoli, ki so čakali, kdaj bo zaspal, da bi mu ga v spanju ukradli. Boril se je z njimi dolgo, zmerjal jih je in odganjal proč, toda bili so močnejši nego on in ko se je bojeval z njimi že s poslednjimi silami, se je prebudil. Pogledal je okoli sebe, in ker je bilo vse mirno, je zaspal ... Toda sanjati se mu je začelo o samih kačah, ki so lezle proti njemu od vseh strani, iz jarkov in gozdov; Andrej je bil po njih na vso moč, toda ubiti ni mogel nobene; vse so hotele naprej proti gospodu Egidu. Iz takih sanj se je Andrej prebudil, začel je gledati okoli sebe in premišljevati, kje je. Ko je videl, da leži v hlevu poleg svojih konj, se je takoj spomnil, da je s svojim gospodom na poti v vojno, in bil je zadovoljen. Izprevidel je tudi, da ima trdo posteljo in da je to vzrok takih sanj. Ozrl se je pri tem zadaj za svoje zglavje, kamor je včeraj spravil svoje stvari, in je pomislil, če se mu je morda tudi to sanjalo, da so mu prejšnjo noč podgane snedle in uničile velik del onih dobrih reči, ki so mu z njimi ženske napolnile bisage za na pot. Toda prazne bisage ob njegovem zglavju so pričale, da se mu to ni sanjalo, ampak da je bila to resnica, zaradi katere je bil že prejšnji dan tako slabe volje, da ga ni mogel prav razveseliti niti slavnostni prihod v Ljubljano niti oni dogodek na Starem trgu, ko je lepa gospodična tako odlikovala njegovega gospoda. Kakor prejšnji dan, tako je Andrej tudi zdaj na vse zgodaj preklel vse višnjanske in druge podgane, zraven pa še vse mačke, ki so bolj vnete za mleko in smetano nego za podganji zarod; a nazadnje je še vse prebivalce višnjegorskega mesta zmerjal s „polžarji“, zato, ker je ta gospoda — tako je trdil Andrej v svoji jezi — prelena, da bi pregledala, kdo vse stanuje v njenih hišah. Andrej si je sicer takoj na to očital, da ni prav, ker preklinja na vse jutro, ko bi se mu bilo prekrižati. Tudi je bil pri vsej stvari sam kriv; kajti preveliko bojno navdušenje ga je zmotilo tako, da se je oni večer v neki višnjegorski gostilni pobratil z vsemi gosti in plačal za toliko vina, da so bili vsi pijani, in Andrej sam je le s pomočjo svojega tovariša Kozme srečno našel pot v svoje prenočišče, kjer je spal do jutra, kakor ubit; zato so lahko imele podgane dobro in mirno pojedino v njegovih bisagah. Ta višnjegorska gostilna s svojim vinom je bila tudi vzrok, da je imel Andrej drugi dan težko glavo in da je bil slabe volje tem bolj, ker ni bilo s čim pokrepčati želodca. Tako je prišla vsa nesreča naenkrat in je kazala za seboj še celo vrsto težkih dni. Ko so si namreč brambovci od svojega pota malo odpočili, so jih spravili takoj v vrste ter so jih učili korakati, skakati, se sukati, se pripogibati, ležati in še mnogo drugega, o čemer je Andrej mislil, da je vsakemu znano že iz prvih dveh let življenja in da je zato zdaj nepotrebno in odveč. Toda nihče ni vprašal Andreja, kaj misli o tem, pač pa so gledali, če prav prestavlja svoje noge. Tako je moral Andrej poleg svojega tovariša Kozine „eksercirati“ pozno v mrak in ni bilo čuda, da si je na večer zaželel imeti vsaj tisto vino, kar so ga razlili v višnjegorski gostilni po tleh, in dobiti vsaj še en komad tiste svinjine, ki jo je bil vrgel proč, ker so jo že podgane načele. Danes je čutil v nogah tako utrujenost, da si je komaj upal, se opreti nanje. Zmignil je torej z glavo in si priznal, da ima vojaško življenje malo dobrega na sebi. In tudi ponočne sanje niso kazale nič dobrega.

„Kače: to pomeni zmeraj sovražnika,“ si je razlagal, „gospod Egid ima sovražnika, ki ga hoče uničiti, kajti proti njemu so sikale. Tisti zaklad pomeni, da gremo deželo branit proti Francozom; to bi ne bilo nič napačnega, ker je res. A denar pomeni v sanjah zmeraj kaj slabega. Morda tudi kače pomenijo Francoze; zdi se mi, da se boje gospoda Egida. Imajo prav, naj se ga boje — samo Bog ga obvari hudega.“ Andrej je počasi in vzdihovaje vstal in s strahom ga je obšla misel, da se bodo morda danes zopet vadili hoditi, skakati, padati in drugih takih nepotrebnih reči. Blizu njega je spal Kozma poleg svojih konj in po celem hlevu okoli in okoli so spali vojaki, kjer je kdo našel prostora.

Andrej je stopil med svoja dva konja in jima je obetal, da prinese najboljšega sena, ki ga dobi. Naslonil se jima je na močne vratove in je govoril:

„Jaz vama nisem nevoščljiv, draga moja, a tak red je pri vojakih, da je malo jela, dosti dela. Kjer je preveč ljudi, je vsega premalo, tudi jaz sem imel slabo večerjo, kakor vidva — naj vrag vzame podgane in vse, kar škodo dela. — Vidiš, lisec, ko bi bila zdaj detelja, ki raste na spodnji njivi pod Krkovim! Ko pridemo domov, ti je navalim polne jasli. Toda vidva zdaj ves dan ležita, jaz pa moram hoditi po dvorišču in se prestopati tako, kakor drugi štejejo, zraven pa je treba še paziti, s katero nogo se začne. Ali sem te vprašal kdaj, pramec, s katero nogo se opreš, kadar potegneš? Jaz vem, kaj ti diši, lisec! Pri nas ločka v najslabši letini nisi pokusil, tu pa se bo treba nanj privaditi. Toda to vse je šele začetek; kaj šele pride!“

Tako si je Andrej potožil svoje težave s konjema in bilo mu je laže pri srcu. Nato je odšel po seno za konje in je ves čas godrnjal čez slabe čase.

Na dvorišču je že pela tromba in klicala vojake na vaje. Andrej se je spomnil domačega petelina in doma, pomislil je, če niso oni, ki so ostali doma, preleni, če ne ostaja Janez predolgo v vasi, če pastir Grega ni preveč zaspan, če vstajajo pravočasno ter v redu odpravijo družino. Med tem so se na dvorišču že shajali vojaki in Andrej je mislil, da naredi najbolj pametno, če založi konjema sena ter potem odide pogledat v mesto; upal je, da tam najde gospoda Egida ter mu razloži, kako ravnajo z njim in s konjema. Toda ko se je ozrl proti vratom, je videl, da tam stoji straža, ki zadrži vsakega, ki gre ven ali noter. „kaj smo v ječi, kali? Ali nismo šli iz dobre volje na vojsko?“ je godrnjal in mislil, kako bi našel izgovor, da bi prišel skozi vrata.

Prišel je h kupu, kjer je dobil prejšnji dan seno za konje, a tam je stal že vojak in je odmeril vsakemu, kolikor je bilo treba. Andreju so se zdeli šopi veliko premajhni; zato je prijel sam, kolikor je mogel, in hotel odnesti svojima konjema.

„Kaj tam?“ je vprašal vojak.

„Za naše konje.“

„Koliko glav?“

Vojak mu je vrgel dve povesmi sena, ki ju je Andrej odnesel molče, dasi je zmigoval z glavo in si mislil, da to niti za enega ne bo dovolj, kaj šele za dva. Žal mu je bilo, da ni vstal že preje, ko še ni bilo vojaka tam, in bi bil odnesel, kolikor bi bil hotel. Sklenil je, da to stori drugo noč.

„Ko bi bilo vsaj to dobro, kolikor je,“ je rekel, „dalo bi se živeti. Toda malo in slabo, to je težava. Tu se ne da nič ugovarjati. Čim bolj molčiš, bolje je. Vojska je vojska. To ni samo pretep in boj, ampak so tudi druge težave, ker ljudje in živina vzemo tudi želodce s seboj.“

Po dvorišču se je čulo vpitje poveljnikov in trdo korakanje vojakov. Andrej ni imel prav nič veselja, korakati po dvorišču, zato se je usedel med konja, da bi ga ne zapazili in pozabili na njega. Zraven je mislil na Krkovo in na prijetnosti, ki jih ima človek doma. Ker so tudi drugi vojaki brez skrbi ostali v hlevu ter krmili svoje konje, je videl Andrej, da danes ne bo treba niti korakati niti skakati niti padati. Zato je sklenil, da odide v mesto. Ko je napojil svoja konja ter ju za slovo pogladil po gobcih, je odšel čez dvorišče proti vratom.

„Kam?“ je vprašal vojak, ki je stal na straži.

„H gospodu Egidu,“ je odgovoril Andrej.

„Kdo je to?“

„Moj gospod, naš gospod, gospod Egid Gusič.“

„Kaj je on?“

„Gospod s Krkovega, ožji znanec gospoda Langerja in gospoda Muhiča.“

Vojak je odkimal z glavo in pokazal z roko nazaj na dvorišče, kar je Andrej takoj razumel.

Toda med tem je prišel visok vojak s strogim obrazom, ki je začel kričati:

„Kaj hoče? Ven v mesto? Tako umazan in poln slame!“

Andrej je videl, da to ni nikaka šala, in je odšel nazaj proti hlevom. Tam so se že zbirali vojaki in so se vadili v puškah in v streljanju. V tej vrsti je moral Andrej korakati celo dopoldne, kar je popoldne bridko potožil svojima konjema. Seveda je mislil ves čas, kadar mu je kdo očital nerodnost, da pove vse gospodu Egidu, toda to je malo pomagalo, kajti popoldne so se vaje nadaljevale. Tako je bil Andrej šele proti večeru toliko prost, da je mogel oditi po svojih potih.

Vedeti moramo, da je bil Andrej najbolj zvest hlapec, ki si ga moremo misliti. Služil je na Krkovem od mladih let in se je tam čutil kakor pol gospodarja. Ljubil je svojega gospoda tako, da mu je bilo dolgčas, če ga ni videl ves dan. Andrej je mislil, da bi lastnega sina bolj ne ljubil, — ko bi ga imel. — V mestu se mu je tembolj stožilo po gospodu, ko ga ni videl že dva dni. Andrej si je dobro zapomnil, katera je ona velika hiša z visokimi, okroglimi vrati na Starem trgu; vedel je, da oni smehljajoči obraz, bela roka, šopek z okna — ni bilo le slučajno, kakor se je to godilo po drugih ulicah, ampak da je to imelo svoj pomen. Bil je zelo vesel, da je vse to veljalo gospodu Egidu. Tudi ko bi bilo v vojašnici vse v redu in bi ne bilo treba pritožb, bi bil šel Andrej pod večer pogledat, kje stoji velika hiša z visokimi, okroglimi vrati na Starem trgu. Tako je prišel Andrej po mestnih ulicah, kjer so ga zanimale hiše in ljudje, na Stari trg in je že od daleč videl hišo, kjer je prebival njegov gospod. Stopil je na drugo stran ulice in je z radovednimi očmi pogledoval v okna prvega nadstropja. Zdelo se mu je, da vidi pri oknu lepi obraz mlade gospodične. Šel je torej navzgor po stopnicah in je pri vratih pozvonil. Kmalu se je na vratih prikazala Alenica in Andrej se je pred njo nerodno priklonil, kar je gospodični tako ugajalo, da se je veselo zasmejala.

„Kaj hočete?“ je vprašala.

„Če je tu gospod Egid, vprašam.“

„Ne, gospod Egid stanuje više,“ je rekla gospodična. „Ali je to vaš gospod?“

„Da, naš gospod, moj gospod,“ je pritrdil ponosno Andrej; bil je zelo vesel, da se gospodična spušča z njim v pogovor. Zato je nadaljeval: „Petdeset let imam in več nego štirideset let sem že v njegovi hiši. Imamo lepo gospodarstvo. Gospod Egid je dober gospodar.“

„To je lepo,“ je rekla Alenica, „a vašega gospoda že ves dan ni doma.“

„Ne doma?“ je ponovil Andrej.

„Ali ni bil v vojašnici?“

„Tega ne vem,“ je rekel Andrej in je premišljal, kako je to mogoče, da gospoda Egida ni doma niti v vojašnici.

„Ali mu imate povedati kaj važnega?“ je vprašala Alenica.

Andrej se je popraskal za ušesi.

„So tudi važne stvari,“ je odgovoril za nekaj časa.

„To lahko poveste meni,“ je rekla Alenica, „jaz sporočim gospodu Egidu.“

Andrej se je še bolj popraskal.

„To so vojaške stvari, gospodična,“ je rekel, „jaz, sam poiščem gospoda in mu povem.“

„Dobro,“ je rekla Alenica, „kadar najdete gospoda Egida, mu sporočite moj pozdrav.“

„Bom,“ je odgovoril Andrej, „tega ne bom pozabil.“

Alenica je zaprla vrata, Andrej pa je stal še nekaj časa in gledal, kakor da jo vidi še vedno pred seboj. Potem je počasi odšel navzdol po stopnicah in govoril sam pri sebi: „To je prijazna gospodična, samo, če jaz nisem bil neroda.“

Ko je Andrej že stal na ulici, se je vprašal, kam naj se obrne. Postal je na mestu ter je premišljal, kje bi bil gospod Egid. Mogoče je, da je pri gospodu Langerju ali da se kje vadi, kakor se vadijo na dvorišču drugi vojaki. Tako je šel počasi dalje po ulicah. Ogledoval je visoke hiše in cerkve ter se oziral za gosposkimi ljudmi in raznimi vojaki, ki jih je srečal na ulici. Prišel je iz ulice v ulico, potem je začel iti navzgor, občudoval je zidovje Gradu in šele, ko je zapazil, da je padla noč na mesto, se je spomnil, da se mora vrniti v vojašnico. Toda upal je še vedno, da bo na ulicah kje srečal gospoda Egida, da bi mu še danes potožil svoje težave in mu izročil pozdrav od lepe gospodične; zato je odšel dalje po ulicah in se jezil, da med vsemi temi ljudmi, ki gredo mimo njega, ni gospoda Egida.

Tako je iskal sluga po mestu svojega gospoda, dokler se ni sam izgubil. Ko je šel namreč po Poljanski cesti na ono stran, kjer je mislil, da leži vojašnica, je zaslišal iz gostilne veselo petje in smeh. To je spomnilo Andreja, da je žejen in lačen. Zato je stopil v gostilno, ki je bila polna ljudi iz predmestij in vojakov iz raznih oddelkov. Andrej se je kmalu seznanil ž njimi in je pozabil na gospoda, na konje, na vojašnico in na svoje težave. Govoril je navdušeno o vojski, slavil je gospodarstvo gospoda Egida, pripovedoval je o kobili in o konjih in je prepeval pesmi. V tem svojem navdušenju ni Andrej zapazil, da so vojaki že odšli domov. Pripovedoval je, kar mu je prišlo na misel, in je pravil celo, da ima njegov gospod v Ljubljani najlepšo gospodično. V nerodnosti je prevrnil vino, zaradi česar se je začel prepirati z vso družbo pri mizi. Ljubljančane je imenoval zaspance in zajce, ki niti svojega mesta ne morejo braniti. Zato so ga prijele krepke krčmarjeve roke in ga porinile ven na cesto, dasi se je Andrej branil z zadnjimi silami. Obžaloval je zelo, da ni vzel seboj Kozme, ki bi lahko pometal vse te meščane na tla ter ga vedel v vojašnico. Toda ko je bil Andrej na svežem zraku, je pozabil na vse to in je zapel pesem z močnim, zategujočim glasom. Tu ga je naenkrat obdala straža štirih vojakov, zvezali so mu roke na hrbtu ter ga odvedli s seboj. Andrej se je sicer branil, češ, da je svoboden vojak, toda trde roke vojakov so ga kmalu premagale. Ta trenutek se je pojavila na ulici visoka postava gospoda Egida. Andrej je takoj spoznal svojega gospoda, obenem pa se je tako sramoval svoje pijanosti, da je bil mahoma trezen.

„Gospod, gospod!“ je zaklical.

Gospod Egid je pristopil. Spoznal je bil Andreja že od daleč po pesmi.

„Stojte,“ je zapovedal vojakom. „Razvežite ga!“

Vojaki so razvezali Andreju roke. Gospod Egid je molčal. Užalilo ga je zelo, da je našel svojega zvestega hlapca v takem položaju, toda reči mu ni mogel žal besede.

„Gospod,“ je začel Andrej, „povsod sem vas iskal, hotel sem vam povedati ...“ Tu se je Andrej ozrl na okoli stoječe vojake.

„Kaj si hotel povedati?“ je vprašal Egid s takim prijaznim glasom, kakor ga Andrej ni pričakoval.

„Hotel sem vam sporočiti pozdrav od — iz one velike hiše, kjer stanujete. Poiščite svojega gospoda — je rekla — in sporočite mu moj pozdrav.“

„Dobro,“ je rekel gospod Egid z bolj ostrim glasom, „sedaj pojdite spat.“

„Hotel sem še povedati ...“ je začel Andrej.

„Kaj?“

„Premalo sena je za konje.“

„To jutri,“ je rekel gospod Egid in je odšel po ulicah.

Andrej je odšel z vojaki proti vojašnici in jim je pripovedoval o dobrem gospodarju. Toda kljub vsej tej prijaznosti ga niso pustili iti spat k njegovim konjem, kakor je sam hotel, ampak so ga zaprli v temno sobo, kjer si je moral poiskati ležišče na golih tleh, in zdaj se je Andrej mnogokrat pokesal, da je odšel z gospodom na vojsko.

9.Uredi

Gospod Muhič se je zbudil proti večeru na stari postelji, v veliki, nemoblirani sobi in je začel zbirati svoje misli. Najprej je premišljal, ali je zdaj večer ali jutro. Zunaj je bil že polumrak in zidovje na Gradu je bilo še obsijano od solnca. Dasi je imel gospod Muhič svoje okno proti vzhodni strani, kjer pa ni bilo videti nikakega solnca, in dasi je bil Grad obsijan od zapadne strani z zarjo, popolnoma različno od jutranje zore, je vendarle od početka verjel, da je jutro in ne večer; dokazoval si je, da je spal vso noč. Težka mu je bila glava in težka njegova misel. Končno pa je moral verjeti, da ni spal po noči, ampak po dnevi, da njegove mučne sanje niso bile sanje, ampak čista resnica. Gospod Muhič bi bil res rajši verjel, da vzhaja solnce na zahodu ali da se je Ljubljana obrnila na nasprotno stran ali tudi to, da vidijo njegove oči vse narobe, rajši in laže bi verjel vse to, nego da sanje niso sanje, ampak da je vse čista resnica, kar se je bilo zgodilo prejšnjo noč. Stopil je k oknu: videl je, da stanuje v Kristjanovi hiši na Bregu, kamor so se bili pripeljali zjutraj. Res je, da so pili včeraj skupaj v kavarni, da je Kristjan pozval Egida na dvoboj, da je Simič pozval Kristjana, da se je zjutraj ta boj že vršil in da je Kristjan padel. Res je, da je Simič — hvala Bogu — takoj zjutraj odšel v Italijo, res je, da Kristjan leži ranjen v svoji sobi. Gospod Muhič je spal ves dan trdneje nego Adam, ko mu je Bog rebra lomil, in zato je bil zdaj večer in ne jutro. Ko je gospod Muhič natančno premislil vse to, se je začel oblačiti. Kakor vsi kavalirji tedanje dobe, je tudi gospod Muhič potreboval mnogo časa, predno se je umil, počesal in namazal tako, da je imel sam nad seboj dopadenje. Ako je danes opustil marsikaj, kar je sicer delal vsak dan kot neizogibno potrebno za ohranitev lepote in mladosti svojega obraza, ni storil tega le, ker je vstal zvečer namesto zjutraj, ampak predvsem zato, ker je hotel pogledati, kaj se godi v spodnjem nadstropju. Zato je hitro končal s svojim lišpanjem in ko je nazadnje v oknu zagledal svoj obraz, si je rekel: „Gospod Miko Muhič z Mušičjega, ta noč vas je zelo vzela. Še par takih, pa bodete starejši za polovico svojih let.“ Nato je odšel po stopnicah navzdol. Ko je vstopil v sobo, je našel Kristjana na naslonjaču ob oknu. Gospod Muhič se je temu nemalo začudil, kajti spominjal se je, da so zjutraj položili Kristjana v posteljo tako slabega, da je odšel spat na prigovarjanje zdravnikovo, ki je trdil, da ni nikake nevarnosti in da bo ranjencu takoj bolje, ko se prespi. Kristjan se je dobro prespal in gospod Muhič je očital sam sebi, da se ni zbudil preje. Zato se je zdaj usedel na stol poleg njega in ga vprašal po zdravju.

Kristjan je bil slabe volje. Levo roko je imel obvezano, z desno si je podpiral glavo.

„To je bilo zelo neprevidno od tebe, ljubi Kristjan,“ je začel gospod Muhič, „vidiš, kaka prokleta neumnost je prišla iz tega. To delajo nepremišljeni koraki in prenagljeni sklepi. Recimo, da smo preveč pili in da te je zmotilo vino, a take žalitve so presegale sploh vsako slučajnost. Tudi jaz sem bil razžaljen, a jaz ti odpuščam, ker te poznam ...“

„Ako vas je volja, me lahko pozovete,“ je rekel Kristjan z mirnim glasom, ki je bil enak zasmehovanju.

„Tega ne storim,“ je rekel gospod Muhič, „ne bilo bi lepo, da bi prelivala sorodno kri, in mislim, da imaš toliko ljubezni do svojega strica, da bi ti ne bilo mogoče, se biti z njim, kakor bi bilo meni nemogoče, se biti s teboj.“

„Kjer je razžaljenje, tam ni ozirov,“ je rekel zopet Kristjan s trdim glasom. „Pozovite in videli bodete, da se bijem. Meni je vse eno.“

„Dobro,“ je rekel gospod Muhič, „pustiva to. Lahko si vedel, da človek, kakor je Egid Gusič, ni izurjen borec, on se ni hodil učit bojevanja na rapirje. Kaka torej slava zate, če prebodeš tega mladega človeka? Ali misliš, da dobiš s tem njeno ljubezen?“

„Ne govorite o tem! Ako ste bili pijani vi, jaz nisem bil pijan,“ je rekel Kristjan jezno. „Kdor zna izzivati, naj se tudi bije. Tu ni nobene izpremembe. Boga naj zahvali, da ima sedaj toliko časa, da se lahko izuči, predno bo zdrava ta roka. Vi ste njegov učitelj, torej veste, kaj je vaša dolžnost.“

„Vem, dragi moj,“ je rekel gospod Muhič, „tudi ne misli, da je Gusič bojazljivec. Toda ne govoriva o tem! Hotel sem te vprašati, če potrebuješ česa.“

„Ničesar,“ je odgovoril kratko Kristjan.

Gospod Muhič je položil roko Kristjanu na rame in rekel:

„Kakor gotovo sem tvoj stric, Miko Muhič, tako gotovo te imam najrajši izmed vseh. Zato se pa tudi tem bolj bojim za tvoje srečo. Vem dobro, kako je s teboj: vojak je prešel v drugo trdnjavo, ko naj bi branil svojo. Življenje je boj, za ciljem. Toda ti nimaš cilja ...“

Kristjan se je ozrl na svojega strica, kojega ni slišal še nikdar govoriti tako resno ...

„Trdnjava, boj, cilj,“ je ponavljal, „ali nisem stal dovolj dolgo, ali se nisem bojeval, ali nisem imel cilja?“

„Vem,“ je rekel gospod Muhič, „nisi sam kriv, a premišljaj o tem.“

Nato je gospod Muhič podal Kristjanu roko, ki mu jo je ta krepko stisnil. Morda se nista še nikdar tako razumela, kakor ta trenutek, in gospodu Muhiču je bilo tako mehko okoli srca, da bi se bil najraje razjokal, ko je šel po stopnicah na ulico.

„Kdo je torej kriv?“ je začel premišljati. „On sam ni kriv: on je dober mladenič iz dobrega rodu in morda je nekoliko nesreče v tem, da ima preveč bojevite krvi iz rodu Muhičev. To dela njegova natura in on ni odgovoren za to. Ko bi to ne bil potomec čiste krvi, bi bilo še slabše, nego je sedaj. Kajti bojevita kri o pravem času dela slavo prednikom in potomcem. Ustvarjen je za boj, zato mu mir škoduje. To je tako, kakor če bi iskrega, mladega konja vpregel pred težek voz. Mlad je in bojevit: zato dela nepremišljene korake in prenagljene sklepe. Poleg vsega je prišla tudi nesreča s Heleno. Golobica ni čisto nedolžna, treba ji bo to povedati: rada se smeje drugim in potem ... Toda to dela narava ... Ali se je tega naučila od svoje učiteljice? ... Vedi vrag! Šimič tudi ni kriv. On je moj učenec in je ravnal kakor vsak vojak. Dovolj je storil, da mu je prizanesel, preklal bi ga bil lahko na dva dela. Vrag je prinesel Šimiča ravno ta dan v Ljubljano. Ko bi se ne bila srečala, bi ne bilo vsega tega. To je torej krivo vse nesreče, da je Šimič prišel v Ljubljano in da sva se srečala ...“ Gospod Muhič je mahnil z roko. „To ni nič. On je pozval Egida. Egid tudi ni kriv. Egid je mirna natura, naravno je, da lovi šopek, ki mu ga vrže njegova ljubica z okna. Torej šopek, rože, tu je vzrok vse neumnosti ... Ne šopek, ampak oni, ki ga je vrgel. Alenica? Hm, ona ljubi tistega, ki njej ugaja. Kje je torej vzrok, kdo je kriv? Tisti, ki je spravil vse te ljudi skupaj, da so imeli priliko, se prepirati. To sem jaz? ... Jaz?“ Gospod Muhič se je čudil samemu sebi in si ni hotel verjeti. „Človek ima najboljši namen, zbrati veselo družbo in se razveseliti. Čemu je treba prepirov in pobojev? Jaz nisem kriv, jaz sem sam ... Seveda dva kavalirja in ena gospodična, to je vedno dvoboj. Toda tu sta vendar dve gospodični in dva ... Don Pier?“ Tu se je začel gospod Muhič spominjati besedi, ki mu jih je rekel Juri Šimič v slovo. Kakorkoli je premišljal, ni dobil pravega odgovora, kajti če je vzel za vzrok cele nesreče to, da je Don Pier začel dvoriti Heleni, je padla vsa krivda zopet na njega, ker je on seznanil družbo s svojim francoskim prijateljem. Nazadnje je začel gospod Muhič naštevati: „Temu je torej vzrok: ali narava ali slučaj, ali vojna ali Napoleon ali — vrag vedi, kdo ...“ V takem premišljevanju je prišel na Stari trg. Hotel je obiskati Egida ter se pogovoriti z njim. Toda v Egidovi sobi je bilo vse prazno, zato je odšel zopet po stopnicah navzdol. Tu so se odprla vrata v prvem nadstropju in Alenica je stopila na hodnik.

„Iščete gospoda Gusiča, gospod?“

„Na službo, krasna gospodična, iščem,“ je odgovoril gospod Muhič in se je globoko priklonil. V mraku se mu je zdel nekoliko bledi obrazek te gospodične tako krasen, da se gospod Muhič ni čudil, če so se zaradi nje zgodile stvari, ki njemu, staremu kavalirju, delajo preglavice. V tem trenutku je bil gospod Muhič prepričan, da je krasota te gospodične vzrok vse nesreče.“

„Gospoda Gusiča že ves dan ni doma,“ je rekla Alenica.

„In gospodični je brez dvoma dolgčas po njem.“

„Vi ste njegov prijatelj?“

„Kakor vidite, gospodična. Zdi se mi, da celo še več.“

„In niste bili skupaj z njim?“

„Bil sem, gospodična, in smatral bom za svojo dolžnost, da ga poiščem in privedem s seboj. To je zelo vnet vojak, gospodična, brez dvoma ga je zvabila takoj prvi dan vojaščina, ker hoče vestno izpolnjevati svoje dolžnosti. Za prvo dolžnost vojakovo se smatra boj in ne ljubezen; ko pa se privadimo, nam postane drugo prvo. Zato naj se gospodična ne vznemirja, kajti dandanes so vojaške dolžnosti zelo resne in treba jim je žrtvovati marsikateri lep trenutek kratkega življenja in marsikako čuvstvo ljubečega srca. Sem vam na službo, gospodična ...“ Gospod Muhič se je globoko priklonil in odšel.

Gospod Muhič se ni čudil, da ni Egida doma, kajti vedel je, da človek v takih časih nerad ostaja v sobi in išče pozabljenja kje drugje. Vedel je tudi, da zanimajo mladega, navdušenega vojaka trdnjave, okopi, utrdbe in druge stvari, kar bo vse v najbližjem času zanj velike važnosti. Vendar si ni mogel razlagati, da mlad, zaljubljen kavalir zapušča po ves dan svojo lepo gospodično, ki ga hrepeneč pričakuje. Zato je sklenil, dati Egidu primerno poučenje o prvi priliki, ko se srečata. Upal je, da ga ponoči najde v kavarni, zato je odšel sedaj zopet na zabavo k Heleni.

* * *

Gospodična Klara je sicer z resnim obrazom zopet hotela pokazati, da ji taki večerni obiski niso posebno ljubi, zato pa je Helena tem veseleje sprejela gospoda Muhiča. Gospod Muhič je porabil njeno ljubeznivost, jo posadil poleg sebe in ji rekel, da ji mora kot „dobri striček“ dati nekaj resnih naukov. Nato ji je začel v najkrasnejših besedah pripovedovati, kaj se godi s Kristjanom, in je res dosegel toliko, da ga je Helena vsaj nekaj časa poslušala, nazadnje pa je zopet prosila, da naj pleše z njo.

„Ti golobica nezvesta“ ji je šepetal gospod Muhič pri tem, „glej, kako bi se dalo to lepo golobčkati tu pri tebi.“

„Naj torej pride, zakaj ne pride nikdar?“ je rekla Helena.

Gospoda Muhiča je to spravilo v veliko zadrego.

„Za zdaj je to nemogoče.“

„Zakaj?“ je vprašala Helena in obstala pred njim.

„No, ni mogoče, dokler se vse ne pojasni,“ je razlagal gospod Muhič, ki se je zelo ustrašil, ker se mu je zareklo, ob enem pa se je razveselil njenega vprašanja, ki je jasno dokazovalo, da ji ni vse eno, ali more jutri Kristjan k njej ali ne. Tako se je gospod Muhič poslovil zelo zadovoljen s svojim uspehom ter je odšel v kavarno.

10.Uredi

Ko je Andrej iskal gospoda Egida na stanovanju, ga ni bilo doma. Hlapec niti ni slutil, da je njegov gospod še mnogo bolj nesrečen nego on. Kajti vkljub vsej utrujenosti od dolgega pota ni mogel gospod Egid po vsem tem, kar se je bilo dogodilo v kavarni, celo noč zatisniti oči. Nemirno je ležal napol oblečen na postelji in je premišljal o vsem. Šele zjutraj, ko so se že oživljale ulice, je zaspal; toda kmalu ga je zbudila težka misel, vstal je in je premišljal zopet, kaj storiti. Eno mu je bilo jasno: da ne sme govoriti z Alenico, dokler zadeva ne bo končana; kajti molčati o tem bi mu bilo nemogoče, lagati bi ji ne hotel in govoriti o tem ni smel. Zato je odšel ven iz mesta. V prosti prirodi mu je postalo laže pri srcu. Hodil je ves dan po utrdbah okoli mesta, pregledal je Grad in visoko obzidje okoli njega, prešel je vse okope na Golovcu, potem pa krenil proti Turnu pod Rožnikom, kjer je do večera gledal vojake, ki so delali okope in nasipe.

„Tu bo bojišče,“ si je mislil in si želel, da bi naenkrat zaslišal grom topov, da bi bilo konec mučnih misli, ki so ga spremljale ves čas, da bi se začela vojna in boj, da bi padel kot branitelj domovine, kajti bodočnost se mu je kazala grda in neprijazna.

Šele pozno po noči se je vrnil v mesto. Hodil je po mestu, dokler ni srečal svojega hlapca. Potem se je vrnil domov.

„Gospod se je izgubil, hlapec se je izgubil, vse je izgubljeno,“ je govoril sam pri sebi in se čutil uničenega, nesrečnega. Očital si je, da je Alenico s svojim vedenjem pustil v negotovosti in da ji je provzročil morebiti bolesti. Mogoče bo mislila, da ima važne opravke na utrdbah ali v vojašnici? Toda niti ta misel ga ni utolažila. Čutil je, da je nevreden njene ljubezni.

Tiho je šel mimo njenih vrat po stopnicah navzgor, slonel je potem ob oknu in ni zaspal vso noč.

Gospod Muhič je drugo jutro navsezgodaj vstal in se jezil nad svojimi mladimi prijatelji, ki mu s svojo nerodnostjo kratijo ono sladko spanje v jutranjih urah, ki ga je gospod Muhič zelo visoko cenil; navadno ni vstajal pred deveto uro. Jezil se je na Egida, ker ni prišel v kavarno, kjer se shajajo zvečer vsi ljudje, ki si imajo povedati kaj važnega.

Ko je zvedel od postrežnice, da Kristjan še trdno spi, ga ni hotel buditi; vzel je v dvorani dvoje rapirjev in je odšel takoj k Egidu, da bi ga dobil še doma. Res je našel Egida še v postelji. Na obrazu se mu je poznala utrujenost in notranja muka. Gospod Muhič mu je voščil dobro jutro in ga gledal nekaj časa nepremično; Egid se je naslonil na zglavje in je gledal gospoda Muhiča brez besede. Gospod Muhič je vrgel orožje na mizo in je sedel na stol poleg postelje.

„Iskal sem te že včeraj,“ je rekel, ne da bi bil pomislil, ali sta že pila z Egidom bratovščino. Imel ga je rad kot svojega sina, zato ga je tikal.

„Ves dan te ni bilo doma. Mislil sem, da gledaš utrdbe ali pa se kje vežbaš v borbi, kar je previdno in prav.“

„Ne, nisem se vežbal,“ je rekel Egid.

„To je neprevidno in neprav,“ je rekel gospod Muhič, „zato sem sedaj prinesel meče s seboj. Treba je, da se pogovorimo.“

„Čemu govoriti,“ je rekel Egid, „čim preje je končano, tem bolje.“

„Dobro,“ je rekel gospod Muhič. „Najprej glede gospodične. Vidi se, da si še malo časa pri meni v šoli, kajti naredil si včeraj velikansko in skoraj neodpustno napako proti kavalirstvu in ljubezni. Nisi se oglasil pri gospodični, ki te je pričakovala: to je treba nemudoma popraviti. Sreča je še bila, da sem prišel zvečer jaz sem ter te izgovoril, da imaš važne opravke na utrdbah.“

„Vi ste to storili?“ je vprašal Egid presenečeno ter posegel po njegovi roki.

„Da, a s tem še ni storjeno vse, zato sem danes zjutraj tako zgodaj potrkal na tvoja vrata, ker sem v skrbeh za tvojo in njeno srečo. Danes pojdeš z menoj h gospodični, kjer opravičiva tvoje včerajšnje vedenje. Pojdeš?“

„Pojdem,“ je pritrdil Egid.

„Vso stvar prepusti meni, mala laž dela včasih veliko radost in nikomur ne škoduje. To je prva in glavna stvar, da gospodična ne trpi v hrepenenju, kajti zaljubljena je zelo in jaz bi se na tvojem mestu bridko kesal, da nisem presanjal včeraj pri njej vsega popoldneva, ko je bila sama doma in te je pričakovala.“

Egid ni na to odgovoril ničesar. Laž je zelo sovražil in je premišljal o tem, ali bi ne bilo bolje, izpovedati resnico. Ni hotel laži niti sedaj, da bi njemu ali drugim delala radost, kajti tudi bol je bila njemu sladka in prijetna, če jo je mogel deliti z ljubljenim bitjem. Spoštoval je sicer gospoda Muhiča, a vseh njegovih naukov ni odobraval: ni bil prepričan, da se ne sme ženskam nič verjeti, in ni mogel razumeti, zakaj bi se moral mlad človek učiti ljubezni iz knjig ali od starejših kavalirjev. Zato mu je bila tudi zoprna misel, da bi zaradi male radosti lagal Alenici. Če bi govoril resnico — se mu je zdelo — bi ga ona razumela in čutila z njim. Toda to je bilo nemogoče. In to ga je delalo tako zelo nesrečnega.

„Treba je govoriti še o drugi stvari,“ je začel zopet gospod Muhič, ki je bil nekoliko časa molčal. „Da je Kristjan ranjen, to veš.“

„Ranjen?“ je ponovil Egid mirno.

„Da,“ je rekel gospod Muhič, „toda ne močno.“

„To je sreča,“ je rekel Egid, „a to me ne zanima.“

„To te ne zanima?“ se je začudil gospod Muhič. „Torej se je tudi tebe lotila bojevitost.“

„Čim preje se odloči, tem bolje,“ je rekel Egid in je vstal.

Gospodu Muhiču je ugajala ta odločnost in mirnost; ni je pričakoval pri človeku, ki ni bil od mladih nog vojak. Toda težko je v sebi delil prijatelja in strica, in vendar je bilo na škodo enemu, kar je bilo na korist drugemu. Zato bi bil najrajši dosegel spravo, če bi bilo mogoče.

Egid je vstal in s prezirljivim smehom vzel orožje v roke. Gospod Muhič je odložil jopič in začela sta se vaditi; gospod Muhič je občudoval Egidovo urnost in ravnodušnost. Ob enajstih sta šla na poset k Vranglovim in popoldne sta nadaljevala. Tako ju je našel še Andrej, ki je zvečer tistega dne nenadoma stopil v sobo z besedami:

„Gospod Langer vam velijo sporočiti, da jutri zjutraj brambovci odidejo iz Ljubljane.“

„Kaj,“ je vprašal z glasnim vzklikom gospod Muhič, ki je komaj verjel svojim lastnim očem in ušesom in je mislil, da sliši glas iz svojega lastnega srca. Andrej se je čudil, zakaj je ta novica gospoda Muhiča tako čudno presenetila, kajti on sam je je bil zelo vesel. Nadejal se je, da ga to reši kazni.

Ko se je Andrej tistega dne zjutraj prebudil v ječi, so ga odvedli v sobo, kjer je sedelo nekaj častnikov. Andrej je po njih strogih obrazih spoznal, da ga ne čaka nič dobrega. Po kratkem pogovoru v jeziku, njemu nerazumljivem, mu je vojak, ki je stal pred njim, naznanil, da bo, ker je predolgo popival in potem prepeval po ulicah, za kazen ekserciral ves dan na dvorišču in da bo za večerjo dobil deset palic. Andrej ni k temu rekel ničesar, ker je upal, da pride gospod Egid in ga reši vseh nesreč. Toda gospoda Egida ni bilo in Andrej je moral ves dan korakati po dvorišču ter se vaditi s puško, kar ga je zelo jezilo. Toda po vseh teh vajah je imela priti večerja desetih palic. Gospoda Egida ni bilo od nikoder, in že se je bližal mrak. Tu se je pojavil na dvorišču gospod Langer, ki ga je oprostil vaj in „večerje“ ter ga poslal h gospodu Egidu. Vse to je mislil Andrej gospodu Egidu povedati, kajti zdelo se mu je, da je za mal prestopek prestal preveč kazni. Toda z odhodom iz Ljubljane bo itak konec vsemu trpljenju.

Andrej je bil tako zatopljen v svoje misli, da se je ves stresel, ko je gospod Muhič vrgel orožje iz rok, pristopil čisto blizu njega ter ga vprašal:

„Kaj govoriš? Govori še enkrat!“

„Jutri odidemo iz Ljubljane,“ je ponovil Andrej.

Gospod Muhič je od radosti objel Egida ter ga začel poljubljati.

„Zdaj je rešeno, zdaj je vse rešeno,“ je klical ter začel nosljati tobak.

Egid pa je mirno odložil rapir na mizo ter je utrujen sedel na stol.

11.Uredi

Gospod Muhič je dobro vedel, zakaj je bil tako vesel novice, da odidejo brambovci iz Ljubljane. Spoznal je, da so se tu sešli ljudje, ki bi se zaradi različnosti svoje čudi in zaradi enakosti svojih src ne smeli sniti; zato je videl edino rešitev, najkrajšo in najlepšo v tem, da se zopet razidejo. Gospodu Muhiču je prihajala ta misel že prej, toda ni upal, da bi se uresničila, zakaj brambovci so bili namenjeni predvsem za obrambo domače dežele in njenega glavnega mesta, in nihče ni mislil, da odidejo brambovci k redni vojski. Zato je prišla ta rešitev tako nenadoma in je mahoma razgnala vse mrakove, ki so se zbrali kot grozeča nevihta nad prijateljskim srcem gospoda Muhiča. Dasi je bila to rešitev le za trenutek in je s tem postala vsa bodočnost le negotova, je bil gospod Muhič vendar zadovoljen, kajti bila je to rešitev iz najtežjega položaja, kar jih je pomnil v svojem življenju.

Gospod Muhič je tudi takoj vedel, kaj je sedaj njegova dolžnost. Ker eden izmed nasprotnikov nemudoma odpotuje in ker je drugi nasprotnik za sedaj za boj nezmožen, je treba dvoboj preložiti do prve prilike ali do prvega svidenja.

„Do prve prilike ali do prvega svidenja,“ je premišljal gospod Muhič in je zadovoljno nosljal, „to bi se reklo toliko, kakor: če pademo v vojni, ne bo dvoboja, če pa ne pademo, se bodemo klali doma. Vražji časi to!“ Pri tem je premišljal in računal, kako dolgo bi se dalo še odložiti in kako naj stvar uravna pri Kristjanu. Podal je čez nekaj časa Egidu roko in rekel:

„Kar se tiče drugih stvari, prepusti meni, uredim ti vse jaz, kajti gospod Muhič je star in se nima s kom poslavljati razen od svojih prijateljev. Ti pa glej, da se lepo posloviš od svoje ljubice, kajti velika razlika je med tem: varovati domače mesto ali pa se biti po tujih deželah, kjer ne veš, ali je sovražnik pred teboj ali za teboj. Toda na to pri tem ne misli, ampak pij sladkosti iz čiste čaše ljubezni, dokler ti je ne odtegne sovražna usoda. Gospoda Muhiča, svojega zvestega prijatelja, pa najdeš zvečer v kavarni, kjer bo s prijatelji pil zadnjo prijateljsko kupo, predno ga zopet objame bojni vihar.“ S temi besedami se je gospod Muhič poslovil in odšel.

Egid pa s tem ni bil tako zadovoljen kakor gospod Muhič. Prvič ga je njegova neustrašenost in odločnost vabila v boj za svojo čast in za svojo ljubljenko. Ni ga pri tem strašilo niti obupavanje gospoda Muhiča, ki ni mogel pozabiti, da se je Kristjan učil bojevanja pri Francozu in da je ravno v rapirju nenavaden mojster. Dasi je Egid verjel vsem tem čudnim pravljicam o rapirju in je bil prepričan o veliki izurjenosti in drznosti svojega nasprotnika, je vendar trdno veroval v svojo zmago, ki jo je smatral za zmago pravice in resnice, kajti bil si je v svesti, da on ni zakrivil ničesar, da je bil žaljen in izzivan. Zato si je tudi želel odločilnega boja s svojim nasprotnikom. Zdelo se mu je, da stopa pri tem njegova oseba popolnoma v ozadje, da se bojuje za čast brambovcev, za čast armade, da, — zdelo se mu je, da se bojuje s skritim prijateljem onih sovražnikov, ki danes napadajo domovino, onih tujcev, ki hočejo premagati cesarja, onih „izrodkov človeškega rodu“, ki so zakrivili toliko gorja povsod, kamor so zašli med narode. Zato se je čudil, da je Juri Šimič dobojeval boj samo na pol; toda bil je pri tem tudi vesel, kajti mislil je, da je morebiti njemu usojeno, da dobojuje boj s sovražnikom, ki je bil po njegovem mnenju bliže, nego so ga videli različni vojskovodje in poveljniki.

„In če bi padel jaz?“ je pomislil pri tem. „Padel bi v najlepšem in najčastnejšem boju, ki si ga morem misliti, padel bi v brambi svoje časti, svoje ljubljenke in domovine.“ Toda naenkrat ga je v teh mislih ustavilo neko čuvstvo, ki je bilo od začetka nerazumljivo, toda tako silno, da ni več mogel premišljati o tem.

„Ne obsojaj, ne ubijaj.“ Ta glas je slišal v sebi in pri tem se je tako sramoval svojih prejšnjih misli, da je čutil, kako mu je rdečica zalila lica.

„Toda to je moja dolžnost, dolžnost vojaka, ki je prisegel, da bo služil cesarju in domovini, in ta dolžnost je slepa za ves svet in gluha za vsa druga čuvstva. Ta dolžnost je brezobzirna in neizpremenljiva: pozna le eno voljo in izvršuje le eno povelje: ne pozna niti brata niti znanca niti človeka: pozna samo dvojno vrsto ljudi: prijatelje, to je, naše, ki se bojujejo za našega cesarja, in sovražnike, ki se bojujejo proti cesarju! Vsaka omahljivost v tem boju pomeni gotov poraz, vsaka neodločnost v izpolnjevanju dolžnosti pomeni lastni pogin. Kdor hoče na boj, ne more imeti pred seboj nič drugega nego smrt ali zmago.“ Tako je premišljal Egid in nato mu je prišlo vprašanje, čemu razmišlja o tem.

„Ako torej jutri odidemo,“ je mislil dalje, „potem je dvoje mogoče: ali se vrnemo z zmago ali se sploh ne vrnemo, ali pa drugi se vrnejo in jaz se ne vrnem. Ako se vrnem, potem dobijemo boj, ako pa med tem on izgine — potem ne bo boja —, če se pa jaz ne vrnem — tudi ne bo boja ...“ Zadnje stavke je premislil počasi. „In kaj potem?“ se je vprašal ... „Ne pobotava se na tem svetu ...“

„Ali ni odpuščanja,“ se je zopet odzval oni notranji glas, ki je bil že preje osramotil take njegove misli.

„Odpuščanja za razžaljenje — tega vojak ne pozna, posebno če ni samo osebno, ampak se tiče vse njegove armade ...“

In vendar zopet ni mogel zmagati onega čuvstva, ki se je glasilo v njegovem srcu in je bilo bolj resnično nego njegove besede, zbudilo se je v njem samo po sebi proti njegovi volji kot nekaj, kar je v resnici veliko, mogočno, zmagujoče, kar dviga ljubezen v srcih in dobroto v ljudeh, kar osrečuje nesrečne in tolaži žalostne.

„Dobro, recimo, da mu jaz odpustim,“ je premišljal potem, „postavimo, da je sprejel plačilo od drugih, kakor ga je zaslužil, in jaz za svojo osebo mu odpuščam. Recimo, da si seževa v roke ter se razideva kot prijatelja, ker ne veva, ali se še kdaj snideva živa in bi ne bilo lepo s takimi stvarmi oditi na oni svet, ako umrjeva ...“

„Kaj to govorim?“ se je vprašal naenkrat. „To so neumnosti. In to navsezadnje ni moja stvar, ampak je stvar reda in navade. Od nekdaj je bilo tako in bo vselej. To zahteva stan, vojaščina in ne jaz. Zadoščeno mora biti krivici in to je po vojaško mogoče samo z orožjem.“

„In če je bil to samo trenutek v pijanosti, v razburjenosti?“ se je zopet vprašal.

„Ne, hotel je, iskal je boja, hotel me je ugonobiti zaradi nje, in jaz jo hočem braniti, moram jo braniti, sicer bi rekli, da sem strahopetec. Kako bi ona gledala name in kako bi ji mogel jaz odkrito pogledati v oči?“

„Toda kdo ti jo more vzeti, če je tvoja ...?“ Rodilo se je to vprašanje od nekod iz srca globočin. Zdelo se mu je, da ga ni čutil, ampak da ga je slišal, kakor da ga je kdo izgovoril v tihem mraku, ki je polnil sobo. In celo glas se mu je zdel znan, popolnoma znan, kakor da ga je vprašala — ona. Prijel se je za glavo in se ozrl okoli sebe.

„Ali sanjam, ali bedim, ali kaj premišljujem tukaj?“ se je vprašal. Utrujenost vsled prečutih dveh noči in vsled dozdaj nepoznanih notranjih bojev je bila tako velika, da je sede spal in sanjal ter razreševal vprašanja, ki so ga obdajala neprestano že dva dni in se nikakor niso dala razrešiti. Res je bil zjutraj z gospodom Muhičem obiskal Alenico ter jo potolažil tako popolnoma, da niti iz daleka ni slutila, kaj se godi z njim. A ta uspeh je dosegla le ona krasna laž, ki jo je znal gospod Muhič odeti v najizbranejše besede ter jo s svojo ljubeznivostjo in šegavostjo napraviti resnici popolnoma enako. Ker Egid iz svojega težkega položaja ni našel drugega izhoda in ker ni hotel, da bi z njim trpela gospodična, kar bi bilo po besedah gospoda Muhiča popolnoma nedopustno, se je vdal nasvetu gospoda Muhiča in jo je zjutraj potolažil z lepimi besedami. Storil je to tudi zato, da bi gospod Muhič o njem ne mogel reči, da ni kavalir, in ker ni hotel pokazati svoje vznemirjenosti, ki bi si jo bil gospod Muhič lahko razlagal kot bojazljivost, kar pa v resnici ni bila. Toda, ko je žvenketalo orožje pred njim in je meril z gospodom Muhičem dobre in slabe udarce, se mu je zopet in zopet samo po sebi stavilo vprašanje:

„Kako bo tvoje življenje, ki ga boš postavil na laž, kaka bo ljubezen iz nje in kaka sreča, ki jo boš zidal na njej?“

Zato s tem vprašanje za njega ni bilo rešeno, ampak je postalo le še težje, ker je začutil na svojem srcu laž, krivdo, greh ... Tako je o tem premišljal ves dan, premišljal in preudarjal prav do onega trenutka, ko je vstopil Andrej. In zato za njega novica ni bila tako rešitev, kakor za gospoda Muhiča, ampak je zahtevala temeljitejše razrešitve. Egid svoje mladosti ni bil preživel v velikih mestih, ampak na svojem gospodarstvu. V mesto je zahajal malo in celo vesela družba bližnjih gradov ga ni mnogo vabila. Zato je to bil pravi sin prirode, ki ga je vzgojila. Vse je bilo pri njem naravno in odkrito, resnično in pravično, kakor to kaže večni zakon v prirodi in v srcu. Od mladih let je bil navezan nase in se je vzgajal sam. Ni se vzgajal niti po latinskih niti po francoskih niti po nemških knjigah, ampak po svojem lastnem čuvstvu, kakor mu je to-le kazalo, da je dobro in prav. Zato ni poznal sodobne lažnive in prikrite družbe, ki še ni bila odložila svojih šmink in barok ne z glav ne iz src. Ta družba je živela, kakor ji je ukazovala stara moda, prinesena iz tujine ne le po zunanjosti, ampak tudi po notranjosti. Kakor je lagala šminka na obrazu in baroka na glavi, tako je bila lažniva beseda na ustnah in misel v očeh. Potrebovalo je po mnenju onih ljudi tudi življenje svojo šminko in krinko, da bi ostalo vedno enako lepo. Kajti zunanjost mora biti lepa in kaj komu mar, kaj se skriva za njo ... ?

Vse to je Egid kmalu čutil, ko je prišel v to družbo, njegovo neizkaženo čuvstvo mu je pripomoglo, videti v jasni luči oni svet, ki ga je obdajal. Tudi je Egid čutil takoj, da sta si s tem svetom navzkriž, čutil se je osamljenega v družbi, in čutil je tudi, da on ni družbi po volji. Zdelo se mu je, da je ta družba kakor lepo prebarvano polje; ako pogledaš nanje, je veselje, ako stopiš po njem, hodiš po — blatu in se zamažeš sam. Tako je sodil Egid o družbi, ki jo je videl, a tega ni vedel, ali ima prav družba ali on. Tudi ni hotel tega razreševati; hotel je počakati, da se razreši samo. Sklenil je, da se ne vda drugim, ampak da se ohrani, kakor je bil dosle. Toda v tej družbi je bila tudi Alenčica in treba jo je bilo rešiti iz nje ter si jo osvojiti zase. Dasi je imel priliko, videti na njej mnogo krasnejšega, bolj odkritega in čistega, nego je videl pri drugih, vendar je bila tudi ona v marsičem enaka tej družbi. Egid je upal, da bo v njej imel tako ženo, kakor si jo je predstavljal od mladih svojih dni, in njena naravnost in odkritost sta mu dajali mnogo nade, da bo nekoč bolj ljubila njega in vse to, kar ljubi on, nego družbo in njene razvade. Vendar si v tem ni bil popolnoma siguren, kajti videl je, da lepa zunanjost lahko preslepi človeka, da ga sladka laž omami, da ga zvabi ničemurnost sveta, prava resnica, ljubezen in sreča pa ostanejo nepoznane, zavržene, pozabljene. Tako je Egid mislil, da bi Alenico lahko premagala vabljivost sveta vkljub veliki ljubezni, ki ju veže sedaj, in zato je bilo treba živeti življenje te družbe po vseh njenih starih nazorih in navadah. To je tudi Egida speljalo, da je zapustil svoj dom ter odšel na vojsko. Hotel je biti blizu nje in jo varovati, toda to je bilo mogoče le tedaj, če je postal človek one družbe, ki ga je obdajala. Ko je bil gospod Egid doma navdušeno oblekel brambovsko obleko, je ugajal sam sebi kot mlad človek, ki hoče s svojo silo služiti cesarju ter braniti domovino, zdaj pa se mu je zazdela ta obleka nekaj drugega, zdelo se mu je, da ne kaže tega, kar je v resnici, ampak da je le krinka. Zato je bil zelo nezadovoljen, toda tolažil se je s tem, da ga je na take misli spravil slučaj s Kristjanom.

Egid je imel svoje mnenje o časti. Ni bil niti strašljivec, ni se bal boja niti smrti, toda izgubiti življenje za prazen nič, to se mu je zdelo povsem neumno.

„Ubijal bi človeka ali on mene,“ si je mislil. „Ubijal bi in moril, zakaj? Zaradi pijanosti, zaradi nepremišljenosti in domišljavosti; ali zato, ker on ljubi, kar ljubim jaz? Kak nesmisel! Zaradi razžaljenja, pravijo. Dobro; odkod je prišlo to žaljenje in zakaj? Zato, ker nekdo želi sreče sebi in ne drugim. Vojska, to je nekaj drugega, ubija sicer človek tudi, mori, strelja, kolje ...“ Egid je šele zdaj pomislil, česar ni pomislil nikdar preje. Zdaj se mu je res zdelo, da gre ubijat in morit, toda odgovarjal si je, da gre branit domovino, da je to dolžnost do cesarja, in pri tem si je klical v spomin tiste besede, ki jih je slišal tolikrat:

Sovražna roka še nikir
ni boja žugala,
le skerb nas je za ljubi mir
v obrambo združila ...

Tako je pel pesnik Vodnik o brambovcih, tako se je slišalo povsod in tako je mislil tudi gospod Egid.

„Mi se samo branimo in braniti se moramo,“ si je odgovoril, „to je naša dolžnost. Res je tudi to prelivanje krvi, a vsak brani svoje. Kdor neče moritve in klanja, naj ne napada. To je boj naroda proti narodu, cesarja proti cesarju ...“ Pri tem je Egid zopet pomislil, če je to res samo to in zakaj je to tako. Toda tega vprašanja ni hotel razrešiti; čutil se je vojaka in je hotel brez pomišljanja vršiti svojo dolžnost.

„A da se bijeta dva človeka ene dežele, enega cesarja med seboj, to je gotovo neumnost. — Če bi to povedal odkrito tej družbi, bi te vrgla iz sebe. Kdo ima torej prav! Ne gre za to, ali je zmagala pravica ali krivica, ti ali on; čast je rešena; zmagala je izurjenost, zvitost, sila, ali kdo je zmagal? Pravica sama molči — in Bog —? Recimo, da ga ubiješ ti. S krvavimi rokami boš objemal ženo, ki jo ljubiš. Ali se ne bo v najlepših trenutkih življenja dvigala pred teboj črna senca ...? Recimo, da padeš ti? Padel si zato, ker ti ni nekdo privoščil sreče, ki si jo je želel sam. S kako pravico posega nekdo v srečo dveh ljudi? Kako more ona, ako je ljubila, pozabiti tistega, ki ga je ljubila, in kako bi mogla podati roko drugemu ...? Uničena sreča!“ Egid je zopet pomislil.

„Toda kako bi mogla žena ljubiti nečastnega človeka, človeka, ki nima poguma, braniti svojo in njeno čast ...?“ Tako vprašanje mu je prišlo zopet iz teh misli. „Nečastnega človeka,“ je mislil potem, „zakaj sem nečasten?“ Spomnil se je, da je bil on prvi, ki je pozval Kristjana. In postalo mu je težko v srcu. Zdaj, ko se je po dveh dneh napetosti cela stvar nekoliko izpremenila, je mogel mirno premišljati o tem. Videl je, da ne pride do konca.

Bil je utrujen od teh misli.

Spomnil se je, da jutri odidejo in da se je treba pripraviti na pot.

Opasal je svoj meč in se ustrašil svojega obraza, ko se je zagledal v zrcalu.

Odšel je počasi po stopnicah navzdol.

Šel se je poslavljat od Alenice.

12.Uredi

Med tem je šel gospod Muhič po ulicah z lahnim, poskočnim korakom, kakor je šel vselej, kadar je bil vesel kakega svojega uspeha ali kadar je imel kako posebno poslanstvo. Pozabil je na vse drugo in si je mrmral ves čas zadovoljne besede: „Srečo imaš, gospod Muhič, v najhujši zadregi se vedno zgodi kaj posebnega, kar reši tebe in tvoje prijatelje stisk in težav. Da bi bilo vedno tako, gospod Muhič, da bi te nikdar ne zapustila dobra sreča, tudi na vojski ne.“ Tako mrmraje je prešel vse ulice, ki so bile polne meščanstva in vojaštva. Danes se gospod Muhič ni menil zanje, ampak je šel naravnost h Kristjanu. Našel ga je ležečega na divanu in poleg njega je sedel Don Pier. Gospod Muhič je oba prijateljsko pozdravil ter začel pogovor:

„Nekaj novega, prijatelja,“ je rekel, „jutri zjutraj odidemo iz mesta.“

„Kdo odide?“ je vprašal Don Pier.

„No, mi, gospod, brambovci ...“

„Aaa?“ se je začudil Don Pier.

„To vas zelo veseli, kakor je videti,“ je rekel Kristjan.

„Priznati moram, da me to zelo veseli, kolikor se tiče moje osebe. Ne vem, kako so s tem zadovoljni drugi.“ Gospod Muhič je dobro videl v mraku škodoželjni nasmeh na obrazu Don Piera.

„ln kam pojdete?“ je vprašal Kristjan.

„O tem se ne ve nič; najbrže v tabor,“ je odgovoril gospod Muhič in je nadaljeval: „Kakor vidita, imam svoje poslanstvo: ker je sedaj zaradi raznih zadržkov boj nemogoč, je treba zadevo preložiti na gotov čas. Prosim torej gospoda, da se o tem izrazita.“

„Ob prvem snidenju pod enakimi pogoji,“ je rekel Don Pier.

„Jaz bi natančneje določil to prvo snidenje,“ je rekel gospod Muhič, „kajti snidejo se ljudje lahko tudi v takem slučaju, ko je nemogoče, urejati osebne zadeve. Zato je potreba natančnejših določil.“

„Zelo skrbite za svojega klijenta,“ se je posmejal Don Pier.

„Morda bolj, nego je njemu ljubo in vam prav,“ ga je zavrnil gospod Muhič.

„To ste povedali zelo modro, vendar se mi zdi, da ste zamenjali dve besedi.“

„Nikakor,“ je odgovoril mirno gospod Muhič, „povedal sem popolnoma, kakor sem mislil in kakor je resnica. Kar se tiče tega, vam ne morem napraviti nobenega veselja. Za svojo osebo želim, da bi ne bilo nikdar tega prvega snidenja, ne zato, ker bi mi bilo žal mojega klijenta, ampak tudi zato, ker imam rad svojega nečaka. Da se torej razumemo in da bi se ne moglo reči, da se izogibamo! Prvo snidenje je torej popolnoma slučajna stvar, ki je lahko cela večnost ne prinese.“

„Opomniti moram, gospod,“ je rekel Don Pier, „da sem vas cenil za večjega kavalirja in da bolj poznate dobre navade, ki drže čast in ponos današnjih kavalirjev na onem višku, kamor so se povzpeli naši veliki francoski predniki.“

Gospoda Muhiča je to očitanje zadelo globoko v srce.

„Kajti pravi kavalir,“ je nadaljeval Don Pier, „ne bo izgubljal minute, ampak bo sam izkušal, dati čim prej priliko za prvo snidenje.“

„To se bo tudi zgodilo,“ je rekel gospod Muhič.

„To nas veseli,“ je rekel Don Pier.

„Gotovo,“ je pritrdil gospod Muhič, „zgodilo se bo to pred vsem zato, da boste imeli priliko, spoznati, da nisem iskal drugih poti z ozirom na vas. Torej veljaj vaša formula v vsej svoji vrednosti, gospod,“ je rekel s priklonom ter vstal.

„S tem smo popolnoma zadovoljni,“ je rekel Don Pier.

„To nas veseli,“ je rekel gospod Muhič. „In sedaj se moram posloviti tudi od tebe, dragi moj Kristjan,“ je nadaljeval za nekaj časa gospod Muhič, ko je bil primaknil stol k divanu. „Mislil sem res, da bomo imeli lepe dni in da bomo skupaj branili mesto, kar bi prineslo nam vsem mnogo radosti in zabave. Sedaj pa se je treba ločiti. Ako torej več ne boš videl svojega strica Mika Muhiča, vedi, da te je zelo ljubil in ti želel vse najboljše. Spomni se, da si ob njegovi strani preživel lepo mladost in da ti je on mnogokrat pomagal premagati zapreke in zadržke, ki kaze radosti življenja. Enako se bo tvoj stric, če te ne bo več videl, vedno z veseljem spominjal svojega Kristjana, ki ga je ljubil najbolj, kar je imel prijateljev na svetu.“ Pri tem se je srce gospoda Muhiča tako omehčalo, da se mu je začel glas tresti. Najrajši bi bil objel svojega nečaka, kajti v nekaki temni slutnji se je ta trenutek zelo bal za njega. Toda gospod Muhič je premagal svoja mehka čuvstva, podal je molče Kristjanu roko in mu rekel:

„Pri tem bi še želel pred vsem, da bi ne pozabil Vinic in onih krasnih dni. Gospodična te čaka in se čudi, zakaj ne prideš na poset. Srečen bom zelo, če bom zopet zaslišal pesem, ki je odmevala od zgodnje pomladi do pozne jeseni; to bo znamenje, da je ni uničila temna sila mrzle zime, ampak da je prebila sneg in led, oživela v novi pomladi z novo silo, združila stare in nove čase, napolnila srca z ljubeznijo ter rodila mnogo krasnega cvetja v solnčnojasnem poletju.“

„Gospod Muhič je postal pesnik,“ se je nasmehnil Don Pier.

„Da,“ je odgovoril gospod Muhič, „danes se mi zdi, da sem izgrešil svoj poklic.“

Kristjan je resno uprl oči v svojega strica. Gospod Muhič je govoril o gospodični in Don Pier ni mogel vedeti, katero gospodično ima v mislih; Kristjan pa je dobro razumel, o kom se govori, in je nehote z vso silo pridržal roko gospoda Muhiča, kakor da bi mu hotel reči, naj ne odhaja od njega. Tudi gospodu Muhiču se je zdelo, da ima Kristjanu še mnogo povedati, toda bile so to take stvari, ki bi jih bila morala govoriti med štirimi očmi. Zadovoljen je bil, da je razumel Kristjan vsaj to, kar je bilo najvažnejše.

„Kar se tiče časov, ki se bližajo z brzimi koraki, bi ti priporočal še enkrat, da stopiš med branitelje domovine in se izkažeš vrednega potomca svojega rodu. To je testament tvojega strica,“ je rekel gospod Muhič in je poljubil Kristjana v slovo. V tem trenutku je bil Kristjan svojega strica zelo vesel.

„Mnogo sreče na potu in v boju,“ je rekel, „upam, da se zopet vidiva. Prihaja pomlad in z njo spomin na pesem. Nimam nič zoper to, če jo slišim še enkrat; poslušal bi jo rad, toda ne začasno, ampak večno ...“

Gospod Muhič je pomislil te besede in jih razumel. Čutil je, kakor da mu je srce poskočilo od radosti.

„Kakor gotovo sem sin svojega očeta, tako gotovo ničesar bolj ne želim nego to. Verjemi, da bo stric Miko Muhič vsak dan mislil na to, da bo to njegova zadnja misel na bojišču in njegova edina želja.“ Nato je gospod Muhič še enkrat stisnil Kristjanu roko, se priklonil Don Pieru in odšel.

Gospodu Muhiču se je zdelo, da so zdaj izginile zadnje mračne misli, ki so ga težile nekaj dni kakor črna mora. Bil je ves srečen, da ga je Kristjan razumel, veroval je v dobre sile, ki jih je bil spoznal v tem vihravem mladeniču, in je upal, da sam najde pravo pot iz tega čudnega življenja, ki bi moglo postati zanj pogubno. Zato si je gospod Muhič globoko oddahnil in se razgledal po visokem pomladanskem večeru nad mestom. Večer se mu je zdel danes tako lahen, čist, prozoren tja daleč do nebeških višav. Čutil je v srcu radost, ki je ni mogel uživati sam, zato je odšel čez most pod Trančo na Glavni trg. Moral si je priznati, da mu danes Ljubljana ugaja bolj nego ves svet, bolj nego vsa velika mesta, zazdela se mu je zelo lepa, domača, prijazna. Celo na mostu je obstal in gledal v reko pod seboj ter navzdol po nabrežju. Čudno se mu je zdelo, da je naenkrat postalo zanj tako lepo in občudovanja vredno to mesto, ki ga je videl že tolikrat in ni še nikdar nič posebnega našel na njem. Danes se mu je zdelo, da bi hotel ostati za vselej v tem mestu in živeti v njem krasne dni. Gospod Muhič se je preril skozi množico in je že od daleč videl na oknu Heleno, ki ga je tudi takoj zagledala in ga je pozdravljala z roko. Hitel je navzgor po stopnicah, kjer ga je Helena pričakovala že pri vratih. Objela ga je veselo in ga peljala v sobo.

„Daj, daj, sladka moja gospodična,“ je govoril med tem gospod Muhič, „ne objemlji me preveč, ker imam še vedno mlado srce in je velika nevarnost, da se zaljubim vate. In to bi bilo za naju oba zelo odveč.“ Ko sta sedla v sobi, je gospod Muhič nadaljeval:

„Kakor vidim, sem uvedel res grdo navado, te nočne obiske, zdi se mi, da ste se jih že privadili. Toda povedati moram, da so bili vsi izvanredni: prvi je bil ob mojem prihodu, gnala me je k vam iskrena želja, da bi vas videl čimpreje, drugi je bil o posebnem slučaju, ki se je tikal tudi tebe, in današnji je zaradi mojega odhoda, ker bi ne mogel zapustiti Ljubljane, ne da bi se poslovil s teboj?“

„Kam odhajate,“ mu je segla Helena v besedo.

„Na vojno, draga gospodična. Jutri odidejo vsi brambovci, tako se glasi povelje in tako veleva dolžnost.“ Helena je nekaj časa molčala.

„Sedaj,“ je nadaljeval gospod Muhič, „poslušaj, draga golobica, besede svojega dobrega strička. Veš, da mi je bolj do tvoje in drugih ljudi sreče nego moje lastne. Zato ne pozabi na Vinice, gospodična, in se spomni lepe pomladi, ki je tam cvela nekoč, in premišljaj o krasoti jesenskih večerov, ki so šepetali zaljubljene prisege. Verjemi, da bo stric Miko Muhič zelo žalosten, če bo videl, da je bila preteklost pozabljena in bodočnost izgubljena. Kaj bi hotel še reči! Mnogo, mnogo. — Srce dobre gospodične ne bo nikdar dopustilo, da bi bil uničen njen junak.“ Pri tem je gospod Muhič Heleni neprestano poljubljal bele roke. Ona je še vedno molčala. Gospodu Muhiču se je zdelo, da je svoje poslanstvo izvršil. Zato se je začel ž njo šaliti.

„Jaz vem, kako je dobra naša gospodična,“ je rekel s sladkim smehljajem, „a drugi je ne razumejo.“

„Da, gospod Muhič, vi veste, da je to res.“

„Seveda,“ je rekel gospod Muhič.

„Kipeče, veselo mora biti življenje.“

„Gotovo, kipeče, veselo,“ je ponovil gospod Muhič. „In to tudi bo; še zelo kipeče in veselo; le pomisli!“ Gospod Muhič je izgovoril te besede s tako nagajivostjo, da je Helena morala razumeti, kaj misli.

„Nič se ne jezi, gospodična,“ je nadljeval mirno gospod Muhič. „Kipeče, veselo! Proti temu tudi nihče nima nič; vesela in kipeča ljubezen je več vredna kakor vse šale sveta. Ko bi bil jaz našel ženo, kakor je gospodična Helena, bi se bil gotovo oženil. Toda ni bilo sreče; tudi nisem imel talenta zato; poznalo se je, da sem bil namenjen za duhovniški stan. Nič se ne boj zakona; življenje je lahko vedno veselo in kipeče; da ne govorim o tem, kako veselo in kipeče je šele potem, ko se pomnoži samo s seboj, po vseh pravilih aritmetike: dvakrat dve je štiri. Zraven pridejo pa še druge prijetnosti. Jaz jih sicer nisem užil, videl sem jih in mi je bilo žal, da jih nisem izkusil. Nič ne verjemi, da bi bilo drugod krasneje nego v Ljubljani. Danes sem videl, da je to zelo lepo mesto. Kar se tiče drugega, je bila hiša popravljena že pred pustom. Jaz sem bil samo enkrat v oni sobici in verjemi, da ...“

„Nehajte že vendar, gospod,“ je rekla Helena vsa rdeča.

„Vse to je treba premisliti,“ je nadaljeval gospod Muhič, „in potem bi bilo vse lepo, brez nesreč in zmešnjav. Meni je včasih zelo dolgčas na svetu, ker sem pozabil, si preskrbeti nekaj takega, kar se da z veseljem ljubiti. Potem je življenje veselo in kipeče. Ko smo bili mi mladi, smo ljubili gospodične. Še danes mi ni žal in niti na smrtno uro mi ne bo. Toda ko bi bili prav ljubili, bi bili srečnejši. Kajti vse mine in ljubezen ostane.“

„Ne govorite več,“ je vzkliknila Helena, „me popolnoma omamite.“

„Tako nevaren nisem več, gospodična, ampak na Vinice pomisli ... Gospodična Helena je položila gospodu Muhiču prst na usta, ko je hotel nadaljevati. V tem je prišla v sobo gospodična Klara. Gospod Muhič se je spomnil onih časov, ko je moral zabavati gospodično Klaro zato, da so se mogli mladi ljudje ljubiti, in ta spomin mu je postal danes zelo prijeten. Tudi gospodična Klara je bila dobre volje, toda gospod Muhič ni mogel spoznati, ali iz zadovoljnosti, ker je vesela, da odidejo brambovci in z njimi gospod Muhič, ali zato, ker bi ob slovesu rada dala čutiti gospodu Muhiču svojo staro ljubezen. Gospod Muhič se je počutil vkljub vsemu zelo dobro in se je šele pozno v noč poslovil od svojih ljubeznivih dam; še pri slovesu je zatrjeval, da bo kmalu enak svojemu največjemu učencu Juriju Šimiču, ker kmalu tudi on zaradi same vojske ne bo imel več časa za ljubezen in svatbo.


13.Uredi

Drugega dne je odšla četa brambovcev iz Ljubljane po cesti ob Savi navzgor. Vojaške trume, pehota, konjeništvo in topovi so se pomikali pred njimi in za njimi. Ljudje so stali po vaseh in na polju, gledali mimoidoče čete, pozdravljali jih iz daljave in jim klicali srečo na pot. Vsa dolina je bila polna vojakov, dan za dnem so se pomikale čete v glavni tabor proti Trbižu, od koder je imela oditi združena vojska čez gorske vrhove v Italijo proti sovražniku.

Bolj in bolj so se dvigale gore, bolj visoke, bolj snežene, bolj in bolj se jim je bližala cesta. Vode so bile narastle in so šumele z bregov po dolinah proti Savi. Vasi so počasi izginile, bolj in bolj prazna je postajala cesta; pastirske koče so se kazale z golih planin, ne meneč se za cesto, ki se vije med gorami. Nekaj veličastnega in nekaj mogočnega je bilo v tej gorski prirodi, ki je molče strmela na tuje množice ljudi. Nje to ni motilo; zbujala se je v zmagujoči pomladanski sili; ledovi so se tajali, snegovi so kopneli, vode so šumele, vrhovi so blesteli, doline so zelenele, planine so cvetele; gore so se radovale v toplih žarkih in čistile v njih svoje skale in bregove; njim so bile tuje množice, ki so nemirno hitele mimo njih in so z molkom odgovarjale njim, ki so izpraševali, če jih vidijo še kdaj.

Gospod Langer je jezdil resno na svojem konju, kakor je to bila njegova navada. Po poti se je seznanjal s poveljniki drugih čet, ko so se srečavali. Gospod Muhič je bil dobre volje, kakor vselej po prepiti noči. Ostal je na strani gospoda Egida ter mu pripovedoval o Gil Blasu in o svojem dvorjanskem življenju. Egid pa ni bil pri najboljši volji, dasi je zelo rad poslušal gospoda Muhiča, ker se je med tem lahko prepustil svojim mislim. Bile so različne skrbi, ki so mučile mladeniču glavo in srce. Prvič se ni izpolnilo to, kar je pričakoval in kar ga je izvabilo na vojno: niso ostali v Ljubljani, ampak so prepustili nje brambo drugim. S tem mu je bilo nemogoče, ostati skupaj z njo in jo braniti v času nevarnosti. Posledica tega je bila, da se je moral ločiti od Alenice, in slovo je bilo zelo težko. Sladko je bilo sicer, pri tem pomisliti na prejšnji večer, na spravo, na sladke poljube, na gorke objeme; pri slovesu drugega dne mu je padla uboga gospodična, vsa objokana, okoli vratu in se ni mogla ločiti od njega. Bila je sicer sladka zavest, da je krivda poravnana, da je sedaj jasneje med njima, nego je bilo kdaj prej, ločitev je bila težka in ob misli nanjo je zabolelo Egida srce. To je bil drugi vzrok, zakaj Egida niso mogle spraviti v dobro voljo niti najlepše povesti gospoda Muhiča. Tretji vzrok pa je bil ta, da je pustil za seboj nasprotnika, s katerim se nista spravila niti si nista povedala, zakaj se sovražita. To vse je ležalo Egidu težko na srcu in iz teh misli ga ni mogel zbuditi niti pomladanski dan nad gorami niti vojaške čete na cesti niti negotova bodočnost, ki se je skrivala v temni daljavi. Vedel je, kaj mu je dolžnost kot vojaku, in je šel, kakor se je glasila zapoved.

„Gremo,“ si je mislil, „kakor je ukazano, da bijemo boj in če nam je usojeno pasti, pademo.“ Pri tem ga je veselilo, da je šum in ropot na cesti s svojo grmečo in zvenečo silo zadušil take misli. Kajti tisoči so šli isto pot in kaj je en človek med tisoči ... Brambovci so si peli svojo pesem, vmes pa se je zdaj pa zdaj oglasilo ropotanje bobna.

Andrej, ki je jezdil spredaj pred četo, je bil zelo zadovoljen, da so ostavili Ljubljano. Zakaj dogodki v Ljubljani so mu vzbujali le neprijetne spomine. Tudi je bil Andrej takega mnenja, da kadar kdo gre na vojno, naj gre najprej proti sovražniku in naj ne sedi po vojašnicah. Zato je bil zadovoljen in dobre volje. Govoril je sam s seboj in šepetal svojemu konju:

„Vidiš, sedaj se nam zopet dobro godi, ko nismo več zaprti v ljubljanski vojašnici, kjer si imel vsega premalo. Tu po vaseh si zopet poiščemo kaj boljšega. Če pojdemo na Laško, se nam ne bo godilo slabo, pasli se bomo, koder bo nam ljubo ...“

Iz same zadovoljnosti je Andrej široko odprl usta, položil roko na eno stran in izpustil hreščeč glas, da je konj zaobrnil ušesa na drugo stran ter da se je okrenil celo gospod Langer in pogledal, kdo poje tako. Andrej je pritegnil še bolj; ker pa je videl, da je zmotil tudi gospoda Egida v njegovih mislih, je počasi odnehal in je s solzami v očeh pritegoval s temnim glasom dolgo zategnjeni dolenjski pesmi, ki so jo peli brambovci. Odmevala je v njej cesta, planina in gora. Kakor da je od daleč prišla za njimi ta pesem, tiha, otožna, kakor odmev zelenih gričev, kakor glas z dolgih polj v dolini! Stožilo se je brambovcu in je zapel pesem o trški gorici; lepša se mu je zdela nego svet okoli njega, silnejša nego šum rek pod gorami, čistejša nego jasni dan nad njim. Zažarele so pri tem utrujene oči, kakor da si je v njih vse hrepenenje in radost in želja in žalost, kakor poje pesem. Glasneje je pritegnil Andrej, kajti spomnil se je na Krkovo. Poleg njega je jezdil Kozma in je prepeval z močnim glasom. Tudi on je mislil nazaj na dom in otožno je bilo njegovo srce; kajti omožili so mu bili nekam daleč njegovo ljubo in od takrat mu ni bilo več sreče na svetu. Zato se je pretepal po dolenjskih gostilnah, dokler ni stopil v službo brambovcev in odšel z njimi v svet ... Šel je na vojno, da bi tam našel smrt ali pozabljenje, da bi ne videl krajev, kjer sta se ljubila, da bi ne videl ceste, po kateri so mu peljali njegovo ljubo.

„Tako smo peli včasih,“ mu je rekel Andrej, „bili smo mladi in smo vasovali. Dve uri od Krkovega. Imel sem lep glas, lepšega nego ti. Življenje je bilo, da človek z veseljem pomisli nanje ... Vidiš tam goro s tremi vrhovi, pokrito s snegom: to je Triglav. Slišal sem o njem od starih ljudi. Najvišja gora, nekdaj so mislili, da sega do nebes. Tu nekje je Bled. Stara mati moja je hodila na božjo pot na jezero. In Sava teče daleč, tudi tam pri Brežicah jo imamo. Kdo bi prišel čez te gore? Pa naj pride! Dokler giblje desnica, jo bomo branili. Niti ne počakamo, da bi kdo prišel vanjo, z meje ga zapodimo, z meje. Ej.“

Tako je govoril Andrej in se je zagledal v krasni svet okoli sebe in tudi Kozma se je zagledal in zdela se mu je zelo krasna in lepa. Začutil je čudovito moč v svojih rokah in zdelo se mu je, da bi s to močjo mogel vzdržati in uničiti cele sovražne množice na meji.

* * *

Ko je četrtič zapadlo solnce za visoke gore, so obstali brambovci na polju za Trbižem v mali vasici. Vsa planjava okoli in okoli, kar so nesle oči, je bila oživljena, povsod polno ljudi, konj, šotorov, vozov in topov; vasi so bile prenapolnjene vojakov, utrujene čete so počivale zunaj po poljih in gričih. Vsa dolina od Trbiža proti Beljaku, ob Dobraču in navzgor ob Zilji je bila polna vojske, ki se je sešla od vseh strani; konji so dirjali semtertja, jezdeci so raznašali povelja, zdaj se je dvignila črna truma tu, zdaj tam in je odšla dalje, kamor je velel ukaz. Brambovci so izginili v tem morju oboroženih množic.

Poltemna noč je pokrila vojsko in pokrajino naokrog; povsod so se svetili ognji, vojaki so si kuhali večerjo; temne sence so se izprehajale po polju, konji so rezgetali po stajah, okoli voz so ležali ljudje in tuintam se je začul glasen klic, konj je zapeketal po cesti. Nastal je šum, oglasil se je boben, zapela je tromba, široka senca se je premikala preko polja, nova četa je prišla.

Vse to je opazoval Egid z griča izpred hiše, kjer sta si našla stanovanje z gospodom Muhičem. Gospod Muhič si je pripravil dobro posteljo, — nastopal je proti ljudem kot višji general — potem pa je odšel po taboru iskat svojih starih znancev. Egidu se ni hotelo danes piti z neznanimi častniki, zato je ostal na griču in je gledal že nekaj časa, kakor brez misli, z množicami napolnjeno pokrajino pred seboj. Iz vse te temne nejasne slike je prihajal le en razločen glas: vojska. Sedaj je bilo Egidu jasno, kaj je vojska, ko je videl te oborožene množice pred seboj, te ljudi, preoblečene v vojaško obleko, s puško na rami, z mečem ob pasu, pripravljene, storiti vse, kar se jim ukaže, namenjene za boj in določene za smrt. Sedaj je videl in čutil to grozno silo in zdela se mu je strašna. Jutri ali enkrat prihodnje dni se usujejo te množice preko gor, kjer stoji sovražnik z enakimi množicami, začelo se bo pokanje pušk in grmenje topov, zarili se bosta divji sili druga v drugo, dokler ena izmed obeh ne pogine. To je mislil gospod Egid. Noč je bila od juga oblačna, na severu jasna, zvezdnata. Bilo je videti, kakor da gore zadržujejo oblake, toda počasi so rastli oblaki čez njih vrhove, pokrili so jih in zakrili. Temnilo se je, le mnogoštevilni ognji so razsvetljevali pokrajino, ki se je mirila bolj in bolj. Andrej je ležal na senu pred lopo, kjer je bil privezal svoje konje in jim zavalil velike šope sena. Ležal je v popolni zadovoljnosti in gledal na gospoda Egida, ki je slonel ob drevesu pred hišo. Andrej je bil zelo srečen, da je imel tako blizu svojega gospoda.

Gospod Egid se je zagledal na gore okoli sebe in je zamišljeno gledal na vzhod, kjer je z rdečim sijem počasi prihajal ščip izza obzorja. Tako se je razsvetlila pokrajina na vzhodu: dolge doline se vlečejo v daljavo in se izgubljajo med gorami. Ni sneženih gor, vrhovi z gozdovi se dvigajo ob dolinah in razvaline na njih, spomini starih časov. Slavna zemlja! Kakor da so se potopile na jugu one visoke gorenjske gore, kakor da so izginile tam, kjer se kažejo le še sneženi vrhovi čez greben.

„To je Koroška,“ je premišljal Andrej, „tostran gor. Vem, stara mati je hodila sem na božjo pot, na Gosposvetsko Polje. Čudne reči je pripovedovala, čudne o starih časih ... In tam za gorami! ... Kaj je tam za gorami? ...“ Andreju se je stožilo. Vstal je in odšel proti gospodu Egidu.

Mesec je posvetil izza gor in je obsijal temni greben dolgega Dobrača. Bila je hladna pomladanska noč, mrzel veter je vel preko doline.

„Hladna noč bo,“ je začel Andrej, ko se je približal svojemu gospodu.

Egid se je ozrl nanj, kakor da ga je zbudil iz sanj.

„Konja sta zdaj dobro oskrbljena,“ je nadaljeval Andrej, „bolje nego v vojašnici. Hotel sem vam vse povedati.“

„Kaj si hotel povedati?“ je vprašal Egid.

„Vse, kakor se je dogodilo, ker ne vemo danes kaj bo jutri, in bi lahko napačno sodili o meni. Tudi bi lahko mislili, da sem sam postal tak človek. A ni vse tako, kakor bi si bilo želeti. Zdaj je minilo in nečem govoriti o tem, v mestu pa sem vas poiskal, ker sem se imel pritožiti o marsičem. Zato sem hotel to povedati, ker danes ne vemo, kaj bo jutri.“

Egid je pogledal svojega hlapca in je komaj razumel, o čem govori. Le to je videl, da ga je k njemu prignala neka krivda, „ker danes ne vemo, kaj bo jutri.“

„Vem, vse vem,“ je rekel Egid, „tudi vem, da nisi bil ti kriv.“

„To tudi zato,“ je rekel Andrej, „ker bi ne bilo prav, ko bi me ne bil rešil gospod Langer.“

„Tudi to vem, rešiti bi te bil moral jaz.“

Zdaj je Andrej povedal vse, kar je hotel povedati. Le eno mu je še ležalo na srcu; po kratkem molku je začel: „Recimo, da se naenkrat kaj zgodi; kar imam zaslužka, naj ostane pri hiši.“

Egid se je nehote nasmehnil.

„To bodi brez skrbi,“ je odgovoril Andreju.

„Sedaj pa bo čas počivati,“ je rekel Andrej in je odšel proti lopi.

Egid pa je strmel na slabo razsvetljeno planjavo ki je bila mirna, tiha; ognji so pogašali, ljudje so spali, ves tabor je počival. V mesečnem svitu so se videli razločno veliki vozovi, topovi, šatori in speče trume okoli poslopij ... „Ker danes ne vemo, kaj bo jutri.“ In zopet je strmel kakor brez misli v pokrajino pred seboj.

Andrej pa je pogledal na spečo trumo brambovcev in je videl ob steni visokega človeka, ki je gledal nazaj proti goram. Bil je Kozina. Njegova visoka postava je stala kakor velika črna senca. Andrej se mu je približal in rekel:

„Na kaj misliš, Kozma?“

Kozma ga je pogledal in rekel kratko:

„Nič.“

„Tam je Dolenjsko,“ je rekel Andrej in je kazal s prstom na vzhod.

„Ej,“ je odgovoril Kozma in je stal nepremično kakor preje.

Mrzel veter je zapihal silneje.

„In kam jutri, Andrej?“ je vprašal Kozma čez nekaj časa.

„Tja, kjer solnce zahaja,“ je odgovoril Andrej in si je poiskal topel kot v senu. Bil je zadovoljen, ker se je tako lepo dogovoril s svojim gospodom. Kozma je stal še vedno in gledal na vzhod. Njemu ni bilo, kakor drugim; zdelo se mu je, da je mesec krvavo obrobljen, videl je pred seboj bitko, moritev, poboj in zraven je mislil na svojo ljubo.

Egid je še dolgo slonel ob drevesu in je premišljal o ljudeh, ki tu spe vsak s svojimi sanjami, vsak s svojo povestjo, vsak s svojimi mislimi in željami ... Tu ga je naenkrat zmotil gospod Muhič, ki je prinesel s seboj par steklenic dobre pijače in ga je povabil s seboj v hišo. Tam je gospod Muhič dokazal, da v njem živi pravi vojak, ki živi danes srečno brez misli na jutri. Kajti pil je in pel in pripovedoval vesele povesti, da je celo Egid pozabil na vse in se je veselo smejal pozno v noč. Gospod Muhič je pripovedoval o pravicah in dolžnostih dobrega moža ter o sladkostih sedmega zakramenta.

* * *

Zjutraj navsezgodaj so bobni in trombe budile vojake iz spanja. Bilo je desetega aprila, ko se je začela vsa vojska pomikati čez prelaze Julijskih Alp proti Italiji na bojišče. Vsa dolina je oživela, vse se je pripravljalo na pot. Druga za drugo so odhajale čete ob Dravi in ob Zilji navzgor. En del vojske je odšel čez Malborjet, drugi čez Predil. Brambovci so dobili povelje, da odidejo ob Dravi navzgor in da branijo trg Saksenburg, dokler ne dobe ukaza, da odidejo dalje. Nemško ime je donelo čudno v ušesih dolenjskih brambovcev in Andrej je izpraševal domače ljudi, kje je ono mesto, kamor pojdejo. Korošci so kazali proti zapadu.

„To pridemo daleč, ako pojdemo zmeraj naprej,“ je godrnjal Andrej, kajti zdelo se mu je, da pridejo celo v take kraje, kjer bo tuja zemlja in tuji ljudje. Toda upal je, da se kmalu vrnejo, zato je v slovo klical ljudem:

„Na svidenje ...“

Toda težko je bilo misliti, kakšna bo ta vrnitev in kakšno svidenje.


II. delUredi

I. Boj.Uredi

1.Uredi

Koncem aprila se je začela vojna na vseh koncih. Francoska vojska se je od dveh strani bližala avstrijskim mejam. Glavna vojska se je pomikala na severu ob Donavi; vrhovni poveljnik ji je bil sam Napoleon Bonaparte. Drugi oddelek francoske vojske se je bližal od juga iz Italije pod vodstvom podkralja Evgena Beauharnaisa. Tako se je morala tudi avstrijska armada razdeliti na dva dela: severni del je vodil nadvojvoda Ivan, ki je imel pred vsem nalogo, zadržati južno francosko vojsko onstran Alp ter onemogočiti združitev obeh francoskih armad. Njegova naloga je bila velike važnosti in razmere so bile za avstrijsko armado zelo ugodne; avstrijska vojska na jugu je imela v svoji oblasti nekaj dobrih trdnjav, poleg tega so visoke gore same zapirale sovražniku vhod v notranjo državo; z njimi je bila meja na jugu dobro zavarovana; v slučaju skrajne stiske je imela cesarski vojski na pomoč prispeti črna vojska, ki je bila zbrana iz oboroženega ljudstva. Avstrija je torej trdno upala na zmago; zanesla se je na svojo navdušeno vojsko in na pomoč domačih narodov. Povsod se je videlo, da se bije zadnji, odločilni boj med Napoleonom in cesarjem Francem.

Toda avstrijska vojska se ni mogla uspešno braniti proti izurjenim francoskim četam. Dasi se je Avstrija dolgo pripravljala na vojno in je imela natanko izdelane svoje načrte, se je začela kmalu po prvih spopadih ponavljati ona igra, ki se je vršila par let prej na Nemškem: poveljniki so se vdajali na milost in nemilost, umikali so se silnemu sovražniku ter so izkušali, se boju izogniti na življenje in smrt; težko se je bilo bojevati proti mogočnemu zmagovalcu, o katerega nepremagljivosti so bili prepričani ne le njegovi vojaki, ampak tudi nasprotniki. Zato je kmalu prešla ona odločnost in bojevitost, o kateri so govorili prej vsi oni, ki so vojake in ljudstvo navduševali za boj; utihnila je bojaželjnost in navdušenost, ki se je prej glasila v pisanih in nepisanih pesmih. Avstrijska vojska na severu se je začela kmalu umikati nazaj ob Donavi, zavarovala češke dežele in se je bližala Dunaju, da bi glavno mesto čuvala sovražnika. Napoleon se v takih slučajih ni rad dolgo mudil na potu, ampak je hitro pritiskal na umikajočo se vojsko.

Na jugu je bila bojna sreča na strani Avstrijcev. Imeli so mnogo ugodnejše pozicije nego sovražniki in ni bilo težko, odbijati njih neodločne napade. Sredi aprila sta si stopili armadi nasproti in v dneh od 14. do 18. aprila je avstrijska vojska na vsej črti zmagovala nad francoskimi četami. Ker pa se je med tem začel severni del vojske umikati, se je morala tudi južna vojska pomakniti nazaj, da bi šla Dunaju na pomoč, ako bi bilo treba. Med tem pa je podkralj Evgen pomnožil svoje čete in je začel pritiskati umikajočo se avstrijsko vojsko. Avstrijci so morali zapustiti Italijo in nje trdnjave ter se pomakniti v gore, kjer bi z malimi posadkami mogli zasesti gorske prelaze ter tako zabraniti sovražniku vhod v notranje avstrijske dežele. Ker so Tirolci sami stopili v boj so izkušali zadržati zmagovito francosko vojsko na njenem potu, je bilo treba predvsem zavarovati pot čez Koroško in Kranjsko. Avstrijci so torej zasedli in utrdili dvoje najvažnejših alpskih prehodov, Malbourget in Predil in so tam pustili svoje posadke, ki naj bi sovražnikom branile prehod. Poleg tega so se utrdili v okopih pri Razdrtem na Notranjskem, da bi Francozem zabranili pot proti Ljubljani. Z glavno vojsko se je nadvojvoda Ivan pomaknil na Štajersko, da bi od tod hitel na pomoč Dunaju.

Tako je šla francoska armada na severu in na jugu zmagovito naprej. Avstriji je pretila velika nevarnost.

Pomlad se je bila že razcvetela po vseh poljih in lesih. Dnovi so bili nenavadno topli, zato so prihajali tudi veliki nalivi. Ljudje so postajali na polju in po novicah izpraševali ljudi, ki so jih videli na cesti. Ozirali so se na sever in na jug in so vsak dan pričakovali novih strašnih dogodkov. Zvečer so gledali krvavo solnčno zarjo; iz tega so sklepali, da se je izvršila po dnevi krvava bitka. Vse, o čemer so si bili pripovedovali po zimi pri peči in v zgodnji pomladi, ko so prišle prve vesti po vojni, vse se jim je zdaj zdelo kot resnično in pomenljivo. Iz tega so sklepali, da pride za tem še vse drugo, kar so prerokovali stari ljudje, z vso grozo in kaznijo.

Takrat je izšel izraz, ki se je razglasil po vseh deželah, da naj se zbere črna vojska. V nedeljo po maši je stopil birič pred radovedne vaščane ter jim čital s kričečim glasom: „Kadar se bo dalo znamenje, da je blizu sovražnik, oboroži se vsak in pridi na pomoč, da se ubranimo sovražniku ... Vse od 16. do 50. leta stopi pod orožje. Vsak naj si vzame tisto orožje, do katerega ima največ zaupanja. Šest do sedem čevljev dolge drogove, ostnike, ostre vile, ravne kose ali kar kdo hoče, oborožen pa mora biti vsak. Črna vojska Dolenjske se deli v tri velike dele, ki spadajo vsak zase skupaj ... Črna vojska bo imela enega poveljnika in štiri podpoveljnike; vsak bo imel 40 mož. Dolžnost vsakega je, storiti, kar veleva ukaz.“ K tem besedam je birič pridal še nekaj svojih besedi. Tak ukaz se je čital povsod na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. Ljudje so stali in gledali; slišali so cesarjeve besede in so vedeli, da ne pomenijo nič dobrega: tu in tam se je kdo oglasil z navdušenimi klici, drugi pa so se molče razhajali. Šele v krčmi ob vinu se je ogrela kri, udarili so s pestmi ob mizo, bahavo so pogledali okoli sebe in kričali o vojski, o Napoleonu, o Francozih i.t.d.

Mir je vladal po deželi, tihota, polna negotovega pričakovanja in skrite bojazni. Ponoči so se ozirali skozi okna ljudje, ki niso mogli spati, in so gledali na vse strani, če bi morda kje požar ne oznanjal strašne novice, da se bliža sovražnik. Na pol v spanju je poslušal cerkevnik, če se ne oglasi morda plat zvona v sosednji cerkvi, da bi tudi on še v pravi čas dal ljudem znamenje, naj se zbero na boj. Med tem pa so neprestano prihajale novice, da beži dan za dnem avstrijska vojska skozi Ljubljano na sever, da sovražnik že stopa čez mejo. Skoraj ob istem času je izdal deželni glavar Hohenwart poziv na kranjsko plemstvo, kjer je klical na boj vse odlične ljudi svoje dežele, jim stavil za zgled one, ki so se žrtvovali za domovino in cesarja, ter jih vabil v obrambo dežele s sledečimi besedami:

„Po pravici pričakujem, da se bo po tem zgledu ravnal vsakdo, ne da bi bil prisiljen. Uverjen sem, da se bodo plemiči in honoracijori urno odzvali temu pozivu ter se oglasili pri dotičnem komandantu črne vojske, da jim odkaže častno mesto med branitelji domovine. Pričakujem za trdno, da ne bo nihče s plašljivmim govorjenjem pobijal obče navdušenosti. Proti takemu nevrednežu se bo postopalo z zasluženo kaznijo. Zanašam se trdno, da bo vsakdo zaupal temu, kar se ukrene za obrambo, da bo vsakega oduševljala želja, rešiti domovino, boriti se za najpravičnejšega vladarja in staro slovečo hrabrost kranjsko dokazati tudi v teh nevarnih dneh.“

Ta poziv so čitali gospoda po mestih in po gradovih ter so s strahom pričakoval novih dogodkov.

V tem času se je pojavil na dolenjskih cestah sključen starec, visoke postave v belem kožuhu. Bil je stari Kožina. Potoval je od vasi do vasi in je gledal skrito pripravljanje na boj.

Poznali so povsod njega in njegovo povest. Konjarji so že prvo noč osvobodili iz ječe svojega tovariša, ki ga je dal zapreti gospod Muhič oni dan, ko so odhajali brambovci. Izvršili so svoje maščevanje, ki so ga bili prisegli proti brambovcem. V prvem tednu so odpeljali Kožini vse konje in mu okradli hišo. Zato je starec odšel od doma, kajti čemu bi sedel doma, ko ni tam niti sina niti konj? Bila je Velika Noč, čas velikih praznikov. Kako bi človek obhajal praznike sam, v okradeni hiši? Zato je starec odšel na pot proti oni strani, kamor so odšli brambovci. Šel je od vasi do vasi, posedal je po hišah in po krčmah in je govoril ljudem čudne reči o antikristu in sodnem dnevu, o bojih in o prelivanju krvi, o strašnih časih, ko se bliža konec sveta. Zašel je med oborožene ljudi, ki so shajali v starih kovačnicah in si kovali ostnike, ter jim je začel govoriti z globokim preroškim glasom o velikih pregrehah in brezverstvu sedanjega časa.

„Molite,“ je govoril, „molite in ne ubijajte, kajti prišel je čas, ko vstaja brat proti bratu in teče kri v potokih, satan pa zmaguje nad otroki tega sveta.“

Prigovarjali so mu ljudje, ki so zaupali na svoje orožje, on pa je pripovedoval o starih knjigah in ustnih sporočilih, kakor so jih podedovali rodovi. Odšel je po cesti dalje, prišel je do krčme, kjer so se ljudje ob vinu navduševali za vojno, prisedel je k njim in je molče poslušal. Ko je slišal njih navdušene besede, je vstal in je začel govoriti. Niso ga hoteli poslušati. Zasmejali so se in so pili na pogin Francozom. Starec pa se ni dal ustrašiti; z gromečim glasom je pripovedoval stara prerokovanja in jim je govoril besede iz skrivnega razodetja, da so utihnili in poslušali.

„Satan zmaguje nad vami, ker ni vere v vas, ker ste postali vredni pogina,“ je govoril, „z orožjem v roki se hočete braniti sedaj, ko vas je dal Gospod sovražniku v pest. Toda prepozno, prihaja dan sodbe, dan kazni. Molite k Bogu, da vas ne zavrže v svoji jezi, da najdete v njegovih očeh milost in odpuščenje ...“ „Blazen je, norec,“ so si mislili ljudje, ki so ga slišali, toda niso si upali govoriti proti njemu. Tako je šel starec dalje po dolenjskih cestah proti oni strani, kamor so bili odšli brambovci.

V začetku maja so se Francozi pokazali tudi že na Notranjskem in so oblegali zadnjo avstrijsko posadko, ki se je utrdila v okopih pri Podvelbu in Razdrtem ter hotela z zadnjimi silami zabraniti sovražniku pot proti Ljubljani. Toda njih utrdbe so bile slabe in njih obramba je bila neodločna; čutili so se osamljene in preslabe, da bi mogli zadržati francosko vojsko, ker so se druge avstrijske čete že pomaknile proti Ljubljani; v okopih so bili večinoma brambovci in starejši vojaki. Poveljniki sami niso mislili na resen odpor; navdušilo jih ni niti to, da se je po Notranjskem začela zbirati črna vojska, ki je izkušala napadati posamezne francoske oddelke. Od Vipave in Cerknice, z Unca in od drugod so prihajali prebivalci trdega Krasa in so prinesli s seboj orožje, kakor jim je velel cesarski ukaz. Toda posadka, ki je imela zabraniti Francozom pot v Ljubljano, se je pri napadu vdala. Francozi so dobili za dar vse moštvo in vse utrdbe z orožjem in zalogami; poveljniki in častniki pa so svobodni odšli. Ker ni nihče veroval na zmago, se jim je zdelo škoda žrtev. Tako se je francoska vojska bližala Ljubljani. Cesar prej nihče ni hotel verjeti, se je zgodilo. Sovražnik je stal pred vrati glavnega mesta. Ta glas se je razlegal po vsej deželi, strah in groza sta prevzela vse, ki so vedeli, kaj pomeni vojska v deželi. Ljudje so začeli spravljati svoje stvari v varne kraje, ob cesti so zapustili hiše in so se umaknili k znancem in sorodnikom v hribe. Ceste so postale prazne; vse je iz daljave čakalo sovražnika.

Edino upanje vseh je bila še Ljubljana, o kateri se je govorilo, da je dobro utrjena.

***

Med zadnjimi avstrijskimi četami, ki so bežale od juga preko Ljubljane na Štajersko, je bil tudi oddelek konjenice, ki ji je zapovedoval Juri Simič. Imel je povelje, ostati v Ljubljani ter ovirati francoske predstraže pri njihovem delu.

Juri Simič je takoj po svojem prihodu posetil svoje znance na Starem Trgu.

Gospod Vrangel ga je z velikim veseljem sprejel in celo Alenica se je tako razveselila njegovega prihoda, da ga je skoraj objela.

Juri Simič je nezadovoljen odpasal svojo sabljo in jo položil na stol. Njegov obraz je bil resen, glas osoren.

„Ta sramota,“ je rekel, ko je utrujen sedel k mizi, „kaj si vendar mislite o nas?“

„Srčno me veseli, da vas zopet vidim živega,“ mu je rekel gospod Vrangel.

„Mene tudi,“ je rekla Alenica, ki je bila sedla poleg njega.

„A mene ne,“ je rekel Simič, „skoraj bi me bolj veselilo, ko bi dobili novico, da sem mrtev. Sedaj je prvič, da imamo povelje, ustaviti se.“

„In kaj sicer?“

„Sicer: beži, beži! Kakor da je cela vojna sam beg.“

„To je nesreča; kaj hočemo,“ je tolažil gospod Vrangel žalostnega častnika.

„Da, nesreča; treba je razumeti.“

„Mi smo vendarle prepričani o vaši hrabrosti. Glavna stvar je, da ste zdravi in živi. Rešite se, kakor drugi!“

„Ne govorite mi tega,“ je rekel Simič, „to je naša velika napaka. Do par spopadov smo prišli v Italiji, potem pa samo: beži! reši se! nazaj! Lahko se govori o hrabrosti, povsod je je bilo mnogo, hrabrost je treba pokazati. Mi kličemo narod v boj in sami bežimo. Kaj naj stori narod brez nas?“

„In kaj naj storimo v Ljubljani?“ je izpraševal gospod Vrangel.

„Storite, kakor vsi,“ je svetoval Simič, „bežite, rešite se!“

„Mislite, da Ljubljana ne zadrži sovražnika?“ Juri Simič je resno pogledal svojega starega prijatelja.

„Zadrži ali ne zadrži, to je morda danes že brez pomena.“

„In kaj Saksenburg?“ je vprašala Alenica.

„Saksenburg?“ je vprašal Simič, ki ni vedel,zakaj se gospodična zanima za to neznano trdnjavo.

„V Saksenburgu je vendar gospod Langer z brambovci,“ je rekla Alenica.

„Tako!“ se je čudil Simič, „vidiš, tega nisem vedel. Zdi se mi, da se jim bo godilo slabo, dvakrat slabo, ako niso o pravem času pobegnili.“

„Zakaj?“

„Zato, ker so brambovci. Koroška je zdaj odprta od obeh strani in brambovci so izgubljeni, če se niso rešili. Napoleon je že pred tremi tedni izdal ukaz, da se morajo brambovci raziti, sicer zapadejo smrtni kazni. Častnikom Francozi požgo hiše in imetje zaplenijo, prostake pa postrele na mestu.“

„In mislite, da Saksenburg ne izdrži? Pravili so, da je to močna trdnjava,“ je govorila Alenica, in med tem se ji je začel tresti glas.

„Močna trdnjava,“ je ponovil Simič in je gledal obupano gospodično, ki so jo zalile solze. Prijel jo je za roke in rekel:

„Časi so zdaj taki, da vsak pogine, kdor se ne reši sam. Ako se je rešil, je rešen. Rešite se tudi vi!“

„Da, pojdemo, odidemo,“ je rekel gospod Vrangel. „Čim preje, tem bolje.“

„Odidite k nam v Belo Krajino, tam ste na varnem. Pozdravite mi mojega strica in očeta in jima sporočite, da sem še med živimi.“ Po teh besedah se je Simič mirno poslovil.

Gospod Vrangel je začel pospravljati svoje stvari in je zamišljeno postajal po priljubljenih kotih svojega stanovanja. Alenica je stala ob klavirju in strmela v mrak.


2.Uredi

Odkar je bil Kristjan opazil, da daje gospodična Helena njegovemu francoskemu prijatelju prednost pred njim, je izkušal v sebi zatreti vsako čuvstvo, ki bi ga še spominjalo njegove nekdanje ljubezni. Ni mislil na nič drugega nego na maščevanje. Zato je povsod in ob vsaki priliki pokazal pred javnostjo, da je njegova izvoljenka gospodična Alenica Vranglova, in je izkušal na vse načine, si pridobiti nje naklonjenost. Gospodična ga je odlikovala v marsičem pred drugimi in Kristjan ni mnogo premišljal o tem, ali je v resnici najbližji njenemu srcu. Bil je prepričan, da mu poda svojo roko, ako bi prosil pri očetu zanjo. Zato je hodil samozavestno pod njenimi okni in se ji je pridružil, kadar jo je videl na ulici. Vedel je, da o tem govori celo mesto in da je gospodični Heleni Kudričevi zelo neprijetno, kadar sliši govoriti o tem. To je bilo ono sladko maščevanje, ki si ga je želel; delalo mu je mnogo radosti in ob enem mnogo bolesti. Pogosto so se v njem oglašali tihi spomini na njegovo mladost in iz njih so se rodili težki dvomi, ki jim ni bilo nikdar konca in so pogosto s seboj odnesli noč brez spanja.

— Včasih se je kazalo, da igra nevarno igro, iz katere ne bo več rešitve, ako propade. Igra je postajala od dne do dne bolj drzna in nevarna. Zdelo se mu je pogosto, da bi bilo najbolje pustiti vse v nemar in oditi na vojno; toda hotel je izdržati do konca.

„Kadar bom videl, da je igra izgubljena,“ si je mislil, „posežem vmes z ono silo, ki bo odločila. Moj pogin pride šele za menoj.“

Vendar ni bil zadovoljen sam s seboj. Včasih se mu je zastudil ves svet, brez smisla se mu je zdela igra, ki jo je igral, vse življenje se mu je zdelo vredno le posmeha in preziranja. Sam sebe ni poznal; ni mogel razumeti, kaj se godi z njim. Zato je bil tako hladno sprejel strica Muhiča, ki ga je obiskal takoj prvi večer po svojem prihodu v Ljubljano, in bilo mu je neprijetno, ko je hotel gospod Muhič govoriti z njim o važnih stvareh. Kristjanu je bilo sicer žal dobrega strica, premagati ni mogel svojega notranjega boja. To je bil tudi vzrok onega nočnega dogodka v kavarni.

Ko je Kristjan po dvoboju zaradi rane moral ostati doma, je imel dovolj časa, da je premišljal sam o sebi. Čutil se je zelo nesrečnega, toda vzroka tej nesreči je iskal v svojem življenju. Zdelo se mu je, da mu je usoda zelo nenaklonjena in da se mu ne zgodi nič po volji. Ako je pogledal v svojo mladost, je videl v njej le dobo boja proti neprijazni usodi, ki mu je vedno stavila zapreke na njegovi poti za srečo. Zdelo se mu je, da ni še ničesar lepega doživel v življenju. Vse je bilo le laž in prevara. Včasih mu je postalo življenje neznosno; zdelo se mu je, da je zašel s prave poti in da bi bilo najbolje: končati. Kadar se je spomnil dvoboja, ga je polila rdečica, čutil je, kakor da je padla na vse njegovo življenje velika sramota, katere se ne more očistiti.

Zato o dvoboju ni hotel premišljati in se je vedno izkušal iznebiti spominov, ki so ga pripravljali skoraj v obup. Zdelo se mu je, da mora biti tako, ker bi bilo sicer življenje pusto in dolgočasno. Ni ga bolelo to, da je bil premagan in ranjen; to se je kazalo popolnoma naravno z ozirom na njegovega silnega nasprotnika. Hotelo se mu je boja, prepira, zmage ali smrti, sploh nečesa, kar bi prineslo izpremembo v to prazno življenje. Ni čutil niti kesanja niti jeze, ni ga bolel niti poraz niti rana. Vse se je zgodilo, kakor se je moralo zgoditi. Toda vse to se je pokazalo v drugi luči, kadar se je v njem zbudil njegov ponos.

Ako se je spomnil pri tem Helene, si je mislil, da je nemogoče živeti dalje. Hotel je vedno stati pred njo kot zmagalec, kot junak, ki ga ne ukloni nobena sila, sedaj pa bo slišala, da je premagan. Ta misel je bila Kristjanu strašna.

Ko se je zadnji večer gospod Muhič poslovil pri njem, se je čuden nemir polastil njegovega srca. Zdelo se mu je, kakor da se je v njem zbudila ona pesem, ki je o njej govoril gospod Muhič s tako lepimi besedami; divja sila je napolnila pri tem njegovo dušo; hotelo se mu je vstati in oditi ven, na vojno, v boj. Ni čutil bolečin v rani niti slabosti v prsih. Videl je četo brambovcev, kako stopa po cesti v boj za domovino; veselo se glase pesmi, orožje žvenkeče, konji rezgetajo; tisoči in tisoči se zbirajo ob gorskih prelazih in gredo v boj. Imajo namen, imajo cilj. Nekaj krasnega se mu je zdela vojna v tem trenutku; nekaj veličastnega in mogočnega je videl v onih množicah, ki ne mislijo na vsakdanje življenje niti na malenkostna čuvstva svojih src, ampak gredo skupaj drug z drugim za skupnim velikim ciljem, med šumom in hrumom premikajočih se mas, med peketanjem konj, drdranjem voz in žvenketanjem orožja, tako da človek samega sebe ne čuti, ne sliši. Ta misel se mu je zdela zelo lepa: da človek samega sebe ne čuti, ne sliši … Zahotelo se mu je, da bi odšel za brambovci, in bi bilo vse, kakor da se ni zgodilo nikoli, pozabil bi na svoj notranji nemir, na dvoboj in na ves ta gnus življenja, ki ga dela tako nezadovoljnega in nesrečnega. Sto ran bi ne bolelo tako, kakor boli ta rana, ki ga tlači k tlom kakor moreča mora.

Bila je takrat težka in nemirna noč. Edini prijatelj v teh težkih trenutkih mu je bil Don Pier. Kristjanu se je zdelo, da je šele sedaj spoznal v njem pravega prijatelja. Presedel je pri njem vso noč in mu pripovedoval novice iz cele Ljubljane in vse, kar se je govorilo o vojski in o brambovcih. Ljubeznivi Francoz je znal to noč pripovedovati take lepe spomine, da je Kristjana popolnoma pomiril. Pripovedoval mu je o svojem bivanju v Parizu, o pariški družbi, o zabavah in skrivnih spletkah; popisoval mu je krasoto nekdanjih salonov, orisal mu je vse posebnosti francoskih gradičev in vrtov; spomnil se je vseh različnih potujočih umetnikov, pevcev, igralcev, akrobatov, čarovnikov, komedijantov, muzikantov in vseh nenavadnih predstav, ki jih je kdaj videl v življenju. To noč je Kristjan čutil, da ima enega edinega prijatelja, ki ga ne zapusti.

Poslej so tekli dnovi enakomerno. Rana se je Kristjanu hitro celila, pomlad je zmagovala zunaj v prirodi in bolnik je čutil, da se mu vračajo nove, sveže sile. Don Pier je posedal cele večere pri Kristjanu in govorila sta o posebnih stvareh, ki so v zadnjem času zanimale Kristjana. To je bila pred vsem umetnost, ki je polnila francoske salone in gradove one dobe. Kristjan je sanjal o umetniku, ki bi ga najel, da bi prišel in poslikal nove njegove sobe z onimi mičnimi slikami iz življenja vesele mlade družbe. Mislil si je cvetočo trato, obdano z zelenimi griči, sredi trate stoji hrast, na hrastu je privezana gugalnica in na njej se ziblje lahkotna gospodična v svilnatih krilih; sladek smeh ji igra okoli usten, radost ji sije iz oči in nagajivo giblje šolniček na drobni nožiči. Na trati leži mlada družba v travi in se gosti pri jedi in pijači. Mlad kavalir ziblje gospodično na gugalnici. Tako sliko si je želel imeti Kristjan v svoji sobi; v mladem kavalirju bi moral slikar naslikati njega samega, gospodična na gugalnici naj bi bila Alenica ... Ali Helena? O tem se Kristjan ni mogel odločiti. Poleg te glavne slike si je želel manjših slik s podobnimi motivi. Eno sobo je hotel posvetiti bogovom, onim svojim ljubljencem, ki jih je občudoval v svoji mladosti, ko je čital o njih, in jih je pozneje tako rad srečaval v dunajskih salonih in po vrtovih bogatih plemičev. V tej umetnosti je hotel prenoviti Kristjan svojo hišo in doseči s tem, da bi bilo nekaj božanskega v vseh njegovih prostorih. Hotel je zidati zunaj na kmetih gradič v slogu Ludovika XIV. ter v njem združiti vse krasote tedanje umetnosti v taki popolnosti, da bi se bogovi radovali takega bivališča. To zanimanje za umetnost je tako prevzelo Kristjana, da je hotel v najkrajšem času poiskati slikarja ter mu izročiti delo. Toda umetnika ni mogel tako kmalu dobiti; zato je delal samo načrte za svoj gradič in zraven je določeval, kaka slika bo stala na tej ali na oni steni. Poleg umetnosti je zanimala Kristjana družba prostozidarjev, ki je imela takrat lože po vsem kulturnem svetu in je tudi v Ljubljani začela zbirati ljudi v svoj krog. Don Pier sam je bil član prostozidarske lože in je govoril s Kristjanom po cele ure o namenu in pomenu prostozidarstva. Ta družba je zbirala v svojih vrstah izobražene in učene ljudi, ki so hoteli posvetiti svoje sile človeštvu, živeti v bratstvu in ljubezni, pomagati bližnjemu, bojevati se proti vsemu, kar človeka ovira pri njegovi popolnosti ter z besedo in dejanjem pospeševati človekoljubje, bratstvo in svobodo. V tej družbi so bili ljudje iz najvišjih krogov, v vsakem večjem mestu so imeli svojo ložo, kjer so se zbirali in sprejemali nove člane, imeli so svoje obrede in gesla in so med seboj razreševali velika vprašanja življenja. Kristjana je zanimala ta družba zaradi tega, ker je videl v njih učence tistih francoskih filozofov, ki jih je čital v svoji mladosti s takim zanimanjem in je hotel pri njih najti rešitev vprašanj, ki so se mu stavila že takrat, ko je prvič posegel po onih knjigah; sedaj so se vsa ta vprašanja ponovila in so zahtevala odgovorov. Kristjan je hotel odgovoriti, kajti hotel je poznati svoje življenje; zdelo se mu je, da je bilo to vzrok vse njegove nesreče in nezadovoljnosti, ker je premalo premislil življenje in ni odgovoril na vprašanja, ki so se mu zdaj pokazala kot najvažnejša naloga vsakega človeka na zemlji. Vrnil se je zopet h knjigam ter je v njih iskal rešitve problemov, da bi v loži mogel biti enak onim, ki so bolje poznali vsa ta vprašanja in vedeli tudi odgovore.

Ob dolgočasnih dneh sta igrala Kristjan in Don Pier svojo najljubšo igro, šah. Kristjanu se je ta igra priljubila posebno, odkar je zvedel, da je bil Napoleon nekdaj dober šahist in da je igra „na šah“ najboljša vaja za vse ljudi, ki hočejo postati vojskovodje. Oba prijatelja sta igrala pogosto pozno v noč in Kristjan se je često sam čudil svojim nenavadnim zmagam in tudi Don Pier mu je pripoznal, da ima skrite in premišljene poteze.

Ob lepih dneh sta zajahala z Don Pierom vsak svojega konja in sta jezdila na izprehod. Jezdila sta po ljubljanski okolici in sta pri tem imela priliko, ogledovati vojne utrdbe, ki so jih stavili vojaki na raznih krajih okoli mesta. Pogovarjala sta se o velikih bojiščih in sta precenjevala vrednost Ljubljane s strategičnega stališča.

Prijazni pomladni dnevi so ugodno vplivali na Kristjana. Čutil je nekaj veličastnega v novem pomladanskem premlajanju in je premišljal o velikosti in čudotvornosti vsemira. Tako so hitro tekli dnovi. Izpremenljivo aprilsko vreme je pripomoglo, da je drevje okoli gradu kmalu popolnoma pozelenelo, grmovje na bregu Ljubljanice se razcvelo ter se vzpenjalo visoko ob ograji. Reka je narastla in se je valila široka in umazana po svoji strugi. Na Tržišču poleg Cojzove palače je bilo vedno živahno; vozniki so dan na dan nakladali in razkladali blago, ki so ga vozili na jug.

Dasi se je po mestu vsak dan razširila kaka novica z bojišča in dasi se je v kavarni in drugod neprestano govorilo o vojni, posebno od začetka, ko je avstrijska vojska zmagovala na jugu, se Kristjan ni mnogo zanimal za te novice. Hodil je v kavarno in poslušal pogovor starih in mladih ljudi, ki so vsak po svoje ugibali o izidu vojne. Skrito se je posmehnil, ko je slišal govoriti o velikih zmagah in junaških činih. Zdelo se mu je, da mu je vse to postalo popolnoma tuje, in ni rad govoril, kadar so ga vprašali, kako misli o nadvojvodi Karlu ali o nadvojvodi Ivanu ali o Napoleonu. Postajal je po ljubljanskih ulicah in gledal mimoidoče ljudi. Bilo mu je skoraj vse eno, ali je hodil po Starem Trgu ali po Mestnem Trgu. Živel je v svojih sanjah o lepi umetnosti, o slikah in o parkih, ali pa je premišljal uganke in vprašanja življenja, ki so se mu zdela bolj važna nego vsa vojna na jugu in na severu. Igra na šahu ga je zanimala bolj nego vse vojne utrdbe, ki jih je videl okoli mesta na Gradu, na Golovcu in na Rožniku. Bil je srečen in zadovoljen, kajti zdelo se mu je, da zmaguje nad silami, ki so dosle zmagovale nad njim.

Čutil je mir v duši in se je s pomilovanjem smejal ljudem, ki so se vznemirjali ob novicah z bojišča ter z navdušenjem govorili o velikih činih avstrijske ali francoske vojske.

***

V začetku maja je prejel Kristjan pismo od gospoda Muhiča. Pismo se je glasilo tako:

Muchicius Christiano suo salutem. Kar se drugega tiče, ljubi moj nečak, Ti ne morem nič veselega sporočati. Sachsenburg je tako gnezdo, da bi bilo res primernejše za Sakse nego za nas. Trdnjava je krepka in močna tako, da bi si sovražniki na njej razbili svoje glave, k čemur bi pripomogle tudi naše puške in topovi. Ne vdamo se. Vendar se mi zdi, velika je nevarnost, da nas ujamejo žive, ako pridejo sovražniki mahoma od dveh strani. Drugače se mi vidi, da je vojaško življenje vedno enako, danes je tako prijetno, kakor pred dvajsetimi leti. Seveda proti Turkom smo se drugače bojevali. Bodi vesel, da si v Ljubljani, da nisi v Sachsenburgu. Tam imaš vsaj pošteno kavarno in ne dvomim, da pogosto obiskuješ prag svoje ljubezni, kar je prav in primerno. Tukaj ni niti prave kavarne niti onih nebeških prikazni, ki tako razvesele oči nas navadnih smrtnih ljudi.

Kako se razvija naša bojna sreča, ti je znano morda bolje nego meni. Kakor čujemo, se Tirolci hrabro drže in s tem smo zavarovani od ene strani. Da bi se le tudi naši na jugu dobro držali, da bi nam sovražnik ne prišel čez gore. Potem gorje tebi, Sachsenburg! Kakor se govori, nas je gospod Napoleon že naprej obsodil na smrt. Ako se več ne vidiva, si misli, da je padel gospod Muhič v hrabrem boju za domovino. Gotovo si čul zadnji poziv deželnih glavarjev na vse višje stanove, da stopijo v bran domovine. Upam, da se je vsaj zdaj prebudila v Tebi muhiška natura in da boš branil našo lepo Ljubljano in njeno staro slavo. Ne bodi, kakor jezni Achilles, in ne glej na boj Ahajcev od daleč, ampak daj, da te bom pozdravil kmalu kot vojak vojaka. Pozdravi mi prijatelje in znance, položi mi poklone pred noge svoje Helene, Ti pa fave et vale amicissimo tuo amico.

N. Muhič.

Kristjan je to pismo z velikim veseljem nekolikokrat prečital in se je vselej od srca nasmejal svojemu dobremu stricu, zdelo se mu je, da zelo pogreša njegove družbe.

3.Uredi

Ko so se v Ljubljani prikazali prvi oddelki umikajoče se avstrijske vojske, je bilo celo mesto razburjeno. Vsakdo je vedel, kaj to pomeni. Oni, ki so še pred nekaj dnevi prisegali na zmago cesarske vojske, so neverjetno zmajevali z glavami. Ob istem času je prišla v mesto novica, da se severna armada brzo umika proti Dunaju, da Napoleon pritiska nadvojvodo Karla in da je Dunaj v nevarnosti. Od dne do dne so prihajale slabše novice, med njimi tudi izmišljene in neresnične. Oni, ki so neomajano verovali v hrabrost avstrijske vojske, so izkušali razlagati vse dogodke tako, kakor so si sami želeli, in so pripovedovali, da je to le vojna nakana, ker hočeta oba poveljnika zvabiti sovražnika v državo, kjer stoji ljudstvo pod orožjem, in ga na ta način uničiti. Toda vojaki in častniki onih čet, ki so se dan za dnevom pomikale preko Ljubljane na Štajersko, niso nič vedeli o taki nakani, vedeli so samo, da je južna francoska vojska močna in se je avstrijska vojska morala pomakniti za gore, da bi laže branila domačo zemljo. V začetku maja so se bežeče čete južne armade pomnožile, nikdo ni mogel več dvomiti, da je vojna na jugu doigrana in da le še zadnji del armade brani na jugu prehod.

Kristjan je gledal dan za dnem izmučene in oslabljene čete, ki so prihajale v mesto, in je dobro razumel, kaj pomeni njih pohod. Vojaki so mu napolnili pogosto vso hišo, naselili so se po vseh sobah in po hlevih, ležali so po stopnicah in po hodnikih, in zvečer je imel priliko, v kavarni govoriti s častniki. Spomnil se je one pomladi, ko je prvič avstrijska cesarska vojska napolnila Ljubljano, umikajoč se z južnih bojišč. Spomnil se je, kako so bežali ljudje iz Trsta v kočijah in iskali zavetja pri svojih znancih — kako je obstala kočija pred njegovo hišo in kaj se je potem zgodilo. Živo se je spominjal, kako je gledal veliko francosko armado, ko je šla skozi mesto, in kako je bil krasen oni trenutek, ko je gledal iz oči v oči velikemu zmagovalcu. Vsi ti spomini so oživeli v njem. Postalo mu je v srcu žal samega sebe: videl je svojo mladost in bilo ga je strah prazne sedanjosti, nič podobne oni kipeči mladosti, ki je takrat zbudila v njem velike, nepremagljive sile, s katerimi je hotel premagati svet in si ustvariti življenje po svoji volji. Daleč so bili sedaj oni časi. Praznost življenja je sedaj režala pred njim z vso svojo grozo. Niso je mogle prikriti niti vabljive sanje o krasni umetnosti, niti neskončne misli o velikih vprašanjih niti navidezni mir, ki ga je našel v svoji lastni zadovoljnosti, kadar je z ironičnim nasmehom poslušal slepo navdušenje ljudi na ulici. Slonel je zopet na svojem oknu, kakor nekoč, in je gledal v pomladanski večer.

„Kaj se godi z menoj?“ je vpraševal samega sebe, „kam hočem, kaj delam, kam gre moja pot? Zakaj sedim tu mirno, brez sil, brez cilja? Kje leži izgubljena moja sila, moj pogum, moj polet? Ali je to že starost, izmučena in utrujena? Ali nimam v sebi več cene, več sile, več poguma, nego ga kaže moje sedanje življenje? Ali nimam lepšega poklica, večjega pomena, višje dolžnosti, nego ležati tu v svojih mislih ali pa popivati po gostilnah in kavarnah? Ali sem res tako slab, izkažen, ubit? Kje si, mladost? ...“ Dvignil je glavo in se zagledal v ožarjene zidove starega gradu; v svitu večernega pomladanskega solnca je stalo mogočno staro zidovje, trdno, ponosno. Ta pogled je danes prvič zopet vplival nanj z nenavadno silo; budila se je v duši mogočna pesem, kakor odsev mladega solnca od starodavnih zidov.

„Kje si, mladost, sila kipeča, leteča, kakor iskri konji pred zlatim vozom jutranje zarje, zmagujoča nad dvomi in skrbmi, kakor solnca svit nad nočnimi mrakovi, objemajoča širni svet s predrznostjo, kakor beli dan, ki je vstal za gorami? Zakaj si odšla, tako krasna? V tebi sem hotel imeti večnost, hotel sem te z železnimi okovi pripeti na zemlje grud in iz tebe srkati vedno svežo silo, v tebi in s teboj o sreči sanjati in živeti v brezkončni radosti. Kje si sila moja, tako mogočna nekdaj, zdaj izgubljena, da sem kakor tovor nepotreben, kakor breme zemlje, da sem postal igrača drugih, da sem kakor čoln odtrgan brez vesla in krmila?“

Spomnil se je onih dni, ko je stal kot mladenič tu ob oknu in je skladal pesmi na neznano dekle in pel himno Gradu ter iskal junakov, vrednih spomina v zgodovini starih Ilirov. Spomnil se je onih nemirnih noči, ko je pesem s čudovito zmagovitostjo silila na dan, ko je veroval v svojo silo in junaštvo ter čutil v sebi človeka, ki se mu ni treba pokoriti nikomur. Spomnil se je, kako je prihajal junak Napoleon takrat s svojo vojsko, kako ga je navdušila njegova sila, kako si je želel boja, zmage, slave! Vsa mladost onih krasnih dni, vsa mlada sreča in velika ljubezen do Helene mu je stala živo pred očmi ... „In nato se je zmračilo,“ si je šepetal, „zmračilo in znočilo. Prišli so težki časi ... Dokler se ni na pozno jesen ponovila ljubezen, kakor bajka, ponovila zato, da je zopet izginila in zadala srcu hujšo nesrečo, večjo bol. In kdo je bil kriv ...? Ona, ...“ Pojavila se je pred njim podoba Helene, kakor jo je objemal jeseni na klopici na vrtu. Zagledal jo je pred seboj tako, kakor je o njej ob slovesu pravil gospod Muhič. Spomnil se je obljube, ki jo je dal gospodu Muhiču, da poseti Heleno. Sedaj je bilo že mesec dni od onega časa in še ni izpolnil svoje obljube. Očital si je, da ni storil prav, ker je ni obiskal, in zasanjal se je ta trenotek tako živo v njeno podobo, da se mu je zdelo, da drži zopet v objemu nje bele roke in da sliši njen vabeči glas: „Zakaj nisi prišel?“ Ta sen se mu je zdel krasen in želel si je, da bi dolgo ne izginil izpred njegovih oči.

Na enkrat se je nekaj črnega zganilo ob njem.

„Zdi se mi, da sanjate, gospod,“ je rekel Don Pier, ki je bil prišel med tem v sobo.

„Da, hotelo se mi je,“ je odgovoril Kristjan, kakor prebujen iz svojih sanj, včasih je krasen sen lepši nego živa resnica.“

„Ne samo včasih, ampak vedno: to je iluzija, ki nima vrednosti. Edino resnica je užitna in ima vrednost v življenju. Kdor si jo osvoji, jo ima in mu pokorno služi, kdor sanja, propade, ker je sen različen od tega, kar je v resnici.“

„Toda, ako hočem sanjati in narediti, da bo sen resnica?“

„Nevarno je, da stopite na pot slavnega viteza Don Kišota, ki se je bojeval z lastnimi sanjami.“

„Zdi se mi, da je večja nevarnost za one, ki se bojujejo proti sanjam.“

„Dobro ste odgovorili.“

„Ker sem dobro mislil.“

„Nisem vas hotel motiti pri vašem poslu,“ je rekel Don Pier z veselim glasom, da bi prikril svojo nezadovoljnost. „Ali nočete partije šaha?“

Kristjanu je hipoma prišla čudna misel v glavo. „Da, ali ne,“ je pomislil sam pri sebi in se je zadovoljno posmejal. Pristavil je mizico k oknu, prižgal luč, postavil poleg mizice na stol buteljko z vinom in dve visoki čaši.

„Kako ste prišli na misel, da bi ravno sedaj igrala šah?“ je vprašal Kristjan.

„Zdi se mi, da je to najboljši lek zoper prazno premišljanje; obvaruje človeka iluzij in mu vrne dobro voljo.“

„Vi mislite torej, da živim v iluzijah.“

„Dà, zdi se mi v zadnjem času, da hočete postati pesnik.“

„Menda niti vam ni znano, da sem včasih v sebi čutil ta poklic.“

„To ni nemogoče. Tudi Napoleon je v svojih mladih letih hotel postati pesnik in pisatelj in je pokazal za oboje mnogo talenta; toda njegovo polje slave je bilo daleč proč od literature.“

„To mi je drago,da imam z Napoleonom zopet nekaj skupnega,“ je rekel Kristjan, v resnici vesel, da je tudi Napoleon v svojih mladih letih pisal pesmi in romane.

Postavila sta figure in začela igrati.

„Ta igra je zame zelo važna,“ je rekel Kristjan, „rekel bi, skoraj odločilna.“

„Res?“ se je začudil Don Pier, „ali smem vedeti, zakaj?“

„Povem vam potem,“ je rekel Kristjan in je pomaknil kmeta naprej.

„Vi torej prepuščate šahu, da odloči važne korake v vašem življenju?“ je rekel Don Pier.

„Dà, odločil sem se popolnoma. Prišli ste mi, kakor nalašč.“

Don Pier je pogledal Kristjana, ki se mu je zdel danes zelo čuden. Videl je, kako so se mu v mraku svetile oči.

„To je nekaj posebnega,“ je mrmral Don Pier in je premišljal, kako naj potegne. „Zdelo se mi je, da imate nekaj posebnega; saj vas menda ni navdušila francoska zmaga.“

„Nikakor ne,“ je rekel Kristjan, „a letošnja pomlad je čudovito lepa.“

„Zato ste jo hoteli opevati.“

„Celo več: hotel sem jo živeti.“

„To je res nekaj posebnega,“ je počasi govoril Don Pier in je naenkrat obmolknil, kajti na deski je stal šahmat. „Dobili ste,“ je rekel mirno.

Kristjan se je ves vznemiril in je s tresočo roko nalil vina v čaše.

Trčila sta in pila.

„Veste, da je bil Napoleon dober šahist,“ je rekel Don Pier, ko je zopet postavljal podobe. Hotel se je šaliti.

„Da, vem,“ je odgovoril Kristjan veselo. Njegova usoda se je namreč s to igro odločila. „Kakor vidite, imava z Napoleonom res mnogo podobnega.“

„Ta igra je bila genijalna,“ je rekel Don Pier, ko je zopet prestavil konja. „Presenetili ste me, kakor Napoleon Nemce pri Jeni.“

„To je lastnost vsakega dobrega poveljnika.“

„Dà, Napoleon je s presenečenjem premagal skoraj vso Evropo. Presenečenje je prvi znak nepripravljenosti. “

„In nepripravljenost je prva priprava k porazu.“

„Dà, na primer: tako-le!“

Don Pier je pokazal na desko, kjer je stal Kristjanu šah-mat.

„Vi ste igrali s kavalerijo.“

„Dà, konjenica dela čudeže o pravem času.“

Kristjanu se je tresla roka, sam ni vedel zakaj. Bil je zelo nevoljen, da je izgubil igro, kajti to je kazalo proti temu, kar mu je odločila prva igra. Igrala sta zopet dalje in Kristjan je zopet izgubil.

„Še eno,prosim,“ je rekel in nastavila sta zopet vrste.

„Vidite, igra ni zanesljiva, odloči enkrat tako, drugikrat drugače,“ je rekel Don Pier. „Igri je nevarno izročiti svojo usodo.“

„In vendar je morda v njej mnogo resničnega.“

„Mogoče, da mnogo resničnega, toda več slučajnega.“

„In to je za nas navadno odločilnejše nego to, kar imenujemo resnično. Vrednost je to, kar se odloči na levo ali na pravo. Kajti najslabša je neodločnost.“

„Toda bolje je, da odločimo sami po svoji volji.“

„Včasih smo nezmožni, da bi se odločili, in to tem bolj, čim bolj preudarjamo.

„Danes imate čudno filozofijo: veste, kako se maščuje v šahu nepremišljena poteza.“

„To je resnica, a odločilna je, in v tem je njen pomen.“

„Vaša kraljica stoji imenitno.“

„Kakor vidite, bo ona odločila.“

Kristjan je vzel kmeta in napovedal šah-mat.

„Sedaj pijva,“ je rekel Kristjan. „Alea iacta! Igra je odločila. Vstopim v grajsko posadko.“

„Vi?“ se je začudil.

„Ne čudite se; igra je odločila.“

„Igrajva še enkrat!“

Igrala sta zopet. Kristjan je z lahkoto zmagal in je tako navdušeno trčil s svojim prijateljem, da se je razbila čaša.

„To ima biti slabo znamenje,“ je opomnil Don Pier in tudi Kristjanu se je za trenutek zresnil obraz.

„To je znamenje, da je moja usoda odločena.“

„In sedaj stopite v bojne vrste, ko beži vsa avstrijska vojska?“

„Da, ravno sedaj.“

„Sedaj, ko je vse prepozno?“

„Dà. Zame ni še prepozno.“

„Sedaj, ko je na brambovce že razglašena smrtna obsodba.“

„Da; zame še ni razglašena.“

„To je čudno,“ je rekel Don Pier in je pomislil. „Potem mi ne kaže drugače, nego da vas priporočim gospodu Moitellu in gospodu Flebevru ter jima čestitam ...“

„Kakor je vam ljubo,“ je rekel Kristjan. „Ali pojdemo v kavarno?“

„Danes gotovo, za slovo,“ je rekel Don Pier.

Odšla sta v jasno pomladansko noč in Kristjanu se je zdela tako lepa in visoka, kakor takrat, ko je prvi večer sedel skupaj s Heleno. Vse je bilo kakor takrat in zdelo se mu je, da je mlad kakor v onih časih. Zopet je čutil, da je enak tej pomladi, ki z mogočno silo vlada nad zemljo, in videl je v tem svojo srečo; obhajala so ga vesela čuvstva.

V tem večeru se mu je zdela Ljubljana lepa kakor še nikoli; Grad nad njo je bil visok in veličasten; večer nad mestom je bil kakor živ smeh, poln tihe radosti, sladkih slutenj in globokih skrivnosti.

4.Uredi

Drugi dan je Kristjan pospravil svoje stvari ter jih izročil staremu hišniku. Starček je s tresočimi rokami sprejel, kar mu je izročil gospodar, potem je rekel:

„Ali bi ne bilo bolje, gospod, da bi pobegnili? Povsod govore, da se bližajo hudi časi.“

Kristjan je mahnil z roko.

„Nikomur ni treba pobegniti. Ako bo najhuje, zaprite hišo in pojdite na Vinice!“

Izročil mu je ključe od svojega stanovanja in je odšel naravnost k Heleni. Našel je gospodično doma; sprejela ga je z resnim obrazom, vendar zelo prijazno. Gospodična Klara ju je pustila sama v sobi.

„Dolgo vas ni bilo k nam,“ je rekla Helena in ga je gledala naravnost v obraz. Zdelo se ji je, da je slab. Bil je bled in nekako izmučen. Toda ravno pri tem ji je tako ugajal, da se je nehote zagledala v njegove temne oči in je hotela tam čitati njegove misli. Ujele so se njiju roke in držala sta se nekaj časa, kakor da ne vesta, da se držita.

Kristjan je bil miren in je govoril o brambovcih in o gospodu Muhiču in njegovem pismu. To je Heleno najbolj zanimalo. Vendar se ni hotel pogovor razviti tako, kakor sta si oba želela.

„Vi nečete bežati iz Ljubljane?“ je vprašal čez nekaj časa Kristjan. „Gospodična misli, da ni potreba,“ je rekla mirno Helena.

Med tem se je vrnila gospodična Vranek in je pojasnila Kristjanu, da ostaneta v mestu, ker sta se že tako privadili vojski, da bi jima bilo dolgočasno na kmetih.

„To je nekaj nenavadnega,“ se je začudil Kristjan, „poslé se bomo morali vojskovati, da bomo delali damam kratek čas.“

„Pravi kavalirji se tudi takih iger niso bali, kadar so videli, da s tem zabavajo svoje dame,“ je rekla gospodična Klara.

„To je bilo v starodavnih časih,“ je pripomnil Kristjan. „Takrat so si mogli kavalirji privoščiti to igro in jo igrati damam v zabavo. Dandanes je drugače. Pomislite vendar, da se vojska umika, da bomo imeli morda kmalu sovražnika pred mestom.“

„Ne pozabite, gospod Kristjan, da je ta sovražnik — Francoz. Francoz ostane tudi v najhujšem vojnem času kavalir.“

„Meni se zdi, da je vojak vojaku enak, naj je že Francoz ali barbar.“

„O vojakih ne govorim, ampak o častnikih,“ je rekla gospodična, „ne bojiva se nič in ostaneva tu.“

Kristjan je videl, da stara gospodična še ni izgubila svojih simpatij do Francozov.

„In kaj mislite vi, gospodična Helena?“ je vprašal po kratkem molku.

„Jaz mislim tako, kakor gospodična. Zdi se mi, da sploh ne bo boja; naši se bodo umaknili in prišli bodo Francozi.“

Kristjan se je zasmejal.

„Ne smejte se,“ je rekla Helena, „povsod je bilo tako, in kaj bi bilo to čudnega? Ali vidite, kaka je naša vojska?“

Kristjan se je še vedno smejal.

„Nekoliko se bomo vendar branili,“ je rekel.

„Čemu, prosim vas,“ je rekla gospodična Klara. „Igra je doigrana, zmaga je že odločena.“

„Mislite? Meni se zdi, da še ni gotovo.“

„Zakaj?“ sta vprašali obe gospodični naenkrat.

„Zato, ker stoji še Ljubljana.“

Gospodična Klara je pomenljivo mahnila z roko in odšla v drugo sobo.

„Veste, zakaj sem prišel k vam,“ je začel govoriti Kristjan, ko sta sedela s Heleno zopet sama. „Hotel sem se od vas posloviti. Vstopil sem v grajsko posadko.“

„Vi? In zakaj?“ se je čudila gospodična.

„Zakaj?“ je ponovil Kristjan in radosten nasmeh mu je zaigral okrog ust. „Spomnil sem se one pomladi, ko se je prvič godilo to, kar se godi sedaj. Ali se je še spominjate?“

Helena je v zadregi zardela in Kristjanu se je zdelo, da so ji solze zatrepetale na očeh.

„Takrat sem se zelo navdušil za vojno in bilo je morda škoda, da že takrat nisem stopil v vojsko. Toda tačas je bilo to nemogoče ...“ Kristjan je nekoliko prestal, kakor da bi mislil na to, zakaj je bilo nemogoče. „Izprevidel sem, da mora človek imeti cilj, in ta cilj ne sme biti beg. Včeraj sem se spomnil, da sem izgrešil svoj poklic. Moji neuspehi so mi dokaz, da nisem hodil po pravi poti. Ne verujete v moje vojaške zmožnosti!“

Helena se je zasmejala.

„Verujem, a sedaj, ko je vojne konec …“

„Da, sedaj, ko je odločilni trenotek.“

Kristjan ji je hotel pripovedovati, kako je prišel do tega sklepa, kako je edino na ta način našel rešitev iz tistega mirnega življenja, ki ga je delalo nesrečnega in nezadovoljnega. Toda pustil je to, kakor da je nepotrebno to pripovedovati.

„Odločila je to partija šaha,“ je pridejal kratko. „Ako pojdete na Vinice, pozdravite Gusičeve!“

Helena je sedela molče in zdelo se ji je, da je dobro razumela vse besede, ki jih je govoril; zdelo se ji je, da razume tudi to, česar ji ni z besedami povedal. Kristjan ji je poljubil roko in vstal. Priklonil se je gospodični Klari, ki je zopet prišla v sobo, in je odšel.

Helena je gledala za njim. Zdelo se ji je, da mu ima nekaj posebnega povedati, nekaj, česar mu ni rekla še nikdar. Toda on je bil že na ulici. Odprla je okno in mu pomigala v slovo. Ozrl se je še enkrat in je izginil za hišami.

Kristjan je bil sam s seboj in s svojim slovesom pri Heleni tako zadovoljen, da se mu ni zdelo potrebno, se poslavljati še kje drugod. Z veselimi koraki je stopal po Rebri navzgor proti Gradu.

***

Poveljnik ljubljanskega Gradu je bil Moitelle, ki je služil že od svoje mladosti v avstrijski službi. Proslavil je svoje ime v bojih leta 1792., ko je branil svojo trdnjavo z nenavadno hrabrostjo; po prvi koalicijski vojni je ostal v avstrijski armadi in se je udeležil vseh vojn proti Napoleonu. Ko se je pripravljala nova vojna, je bil poslan v Ljubljano in bila mu je izročena obramba ljubljanskega Gradu, ki so ga vsi smatrali za zelo važno točko pri prehodu z juga na sever. Stari junak je sprejel svojo nalogo z vojaško odločnostjo, lastno ljudem, ki so preživeli celo svoje življenje v vojni. Veroval je še v svojo mlado hrabrost in je računal na svojo bogato izkušenost. V njegovih sivih očeh se je kazal nenavaden pogum, v obrazu se je izražala strogost, a v vsem se mu je videla ravnodušnost, ki je ne motijo niti najvažnejši dogodki. Moitelle je bil sedaj že starček sivih las, toda to ni motilo njegove samozavesti in rad si je prideval ime starega junaka. Grajski posadki je poveljeval Flebevre, ki je bil nekaj let mlajši nego Moitelle; v njem je bilo mnogo manj vojaškega, zato pa se je povsod kazal kot pravi kavalir svoje dobe.

Kristjan je bil z obema poveljnikoma dobro znan, ker so pogosto skupaj sedeli v kavarni še v predpustu, ko je bil gospod Muhič v Ljubljani; Don Pier je bil Flebevrov ožji prijatelj; oba sta rada kvartala za visoke svote.

Ko je prišel Kristjan na Grad, se je dal predstaviti Flebevru in mu je naznanil, da vstopi kot častnik v grajsko posadko. Poveljnik grajske posadke je zmignil z rameni in ni izrazil nad tem nikakega posebnega veselja.

To je Kristjana zabolelo.

„K cesarski vojski je nemogoče; postati morete le častnik brambovcev.“

Flebevre je izgovoril te besede s takim obrazom, da se je Kristjanu zdelo, da je poveljniku grajske posadke vse eno, kake ljudi ima v svoji vrsti. Bil je nezadovoljen s tem, da ga ne sprejmejo v cesarsko vojsko, toda premislil si je in rekel: „Da, med brambovce pojdem.“

Flebevre mu je podal roko in je poklical vojaka, ki je stal pred sobo.

„Pojdite si izbrat obleko in potem se pojdite predstavit poveljniku Moitellu. Tam prisežete na zastavo.“ Podal mu je roko v slovo in je rekel: „Upam, da bodete vrl vojak.“

Uro pozneje je stal Kristjan v brambovski obleki pred poveljnikom Moitellom. Stari junak je že prej visoko cenil Kristjana zaradi njegove odločnosti, pa tudi, ker je bil nečak gospoda Muhiča; zato je bil zelo vesel, ko ga je zagledal v brambovski obleki pred seboj.

„To me zelo veseli,“ je rekel z vidnim veseljem in si je pogladil sive lase. „Potrebujemo sedaj mladih junakov, ki izvršujejo to, kar ukazujejo stari, izkušeni poveljniki.“ Zadnji stavek je govoril s poudarkom.

Nato je prižgal dve sveči pred križem in Kristjan je svečano prisegel zvestobo cesarju in domovini, svoji zastavi in poveljnikom.

Mogočno so donele besede, ki jih je čital stari Moitelle, in Kristjan jih je neustrašeno ponavljal. Spomnil se je Vodnikove pesmi: „Persega brambovska,“ ki se mu je zdela vedno veličastna in slavnostna, dasi se sam ni navdušil za brambovce, ko so javno prisegali na svojo zastavo. Zdaj je prisegal sam pri Bogu, kakor so prisegali oni, prisegal je na stvari, ki so se mu zdele takrat nepotrebne in brez pomena.

„Od kod je prišla naenkrat ta izprememba?“ se je izpraševal nehote. Začutil je v sebi svečanost in resnost tega trenotka.

Roka mu je nehote zatrepetala, ko je prisegel pokorščino svojim višjim. „Dokler bodo branili domovino,“ je mislil sam pri sebi. Ko je poveljnik govoril odstavek o zastavi, veleč, da naj je nikdar ne zapusti, da naj se ne umakne sovražniku, ampak da naj jo brani do smrti, si je zopet nehote mislil: Zakaj torej beže z zastavami, zakaj ne stoje in jih ne branijo do smrti? Po prisegi je stal nekaj časa zamišljen na mestu.

Moitelle mu je del roko na ramo in rekel: „Sedaj ste vojak; prepričan sem, da bodete mož na svojem mestu. Izurjeni ste v orožju in mislim, da bodete kmalu imeli priliko, pokazati to izurjenost.“

V tem trenotku je videl Kristjan v starem junaku nekako vzvišeno bitje, zdelo se mu je, da bi ne slišal v grmenju topov ničesar drugega nego njegova povelja in da bi šel slepo v boj, ko bi tako veleval glas starega poveljnika. Naenkrat se je začutil tako prostega onih težkih misli in mučnih čuvstev, ki so tolikrat uničevala njegov mir ter onemogočila vsako pravo srečo. Čutil je v sebi svobodnega vojaka, ki ima le eno dolžnost: biti se proti sovražnikom. Hvaležno je stisnil staremu poveljniku roko in je odšel na grajske utrdbe.

Stal je dolgo na koncu nasipa, kjer so vojaki kopali nov jarek; ogledoval je svojo preprosto brambovsko obleko, potem pa je začel meriti svet okoli sebe. Zdelo se mu je, da obvladuje v tem trenotku misli v sebi in svet pod seboj. Bil je svoboden morečih skrbi in težkih misli, proč od ljudi, ki bi ga mogli ovirati v njegovih namenih.

„Tako bi se bil moral osvoboditi že izdavna,“ je govoril sam pri sebi, „sedaj čutim, kako lahka je postala duša. Jaz nisem bil rojen, da se pokorim navadnim ljudem ali da se z njimi ukvarjam. To je sreča vojaka, da se bije in zmaguje nad vsemi ali — pade.“

V takih mislih je stal dolgo na nasipu in meril z bistrimi očmi daljavo južne strani, od koder je prihajal sovražnik.

5.Uredi

18. maja se je raznesla po Ljubljani novica, da so Francozi vzeli utrdbe in okope na Notranjskem in da so premagali že tudi zadnjo slabotno obrambo avstrijske vojske, ki je imela braniti prehod čez Logatec. Ob enem je zadnji del bežeče avstrijske vojske napolnil Ljubljano. Ta del vojske, ki so ji zapovedovali generali Splenyi, Zach in Gyulay, je imel povelje, se umakniti na Dolenjsko ter od tam napadati Francoze, ali pa jim vsaj braniti na tej strani prehod na Štajersko.

V mestu je bilo zaradi zadnjih novic mnogo razburjenja in strahu. Kdor je mogel, je pospravil in skril svoje stvari in je odšel iz mesta.

Po ljubljanskih ulicah je bilo ta večer zelo živahno; v krčmah in gostilnah je bilo polno vojakov in meščanov, ki so pretresali dogodke zadnjih dni ter so s strahom mislili na bližajočega se sovražnika. V kavarni na Glavnem Trgu so se zbrali ta večer častniki ter pripovedovali o bojih, ki jih je prestala južna armada. Veliko zanimanje je bilo za Predil in Malbourget. Dasi je bilo malo upanja, vendar so se našli mnogi, ki so trdili, da se bo francoska vojska razbila na skalah gorskih trdnjav.

Med gosti sta sedela tudi Kristjan in Don Pier. Pila sta v slovo, kajti nihče ni mogel vedeti, ali ne vzamejo jutri morda že Francozi mesta, in pri tem se lahko zgode velike izpremembe. Častniki grajske posadke so smeli danes zadnjič v mesto, ker je bilo sklenjeno, da bodo drugi dan zaprli vse vhode na Grad; trdnjava se je namreč morala braniti do zadnjega, tudi če bi Francozi vzeli mesto. Kristjan je poslušal pogovore veselih častnikov, ki se jim ni poznalo v ničemer, da spadajo k premagani avstrijski vojski. Zabavali so se veselo, smejali so se dobrim dovtipom in pripovedovali za kratek čas dogodke, ki so bili popolnoma nemogoči in neresnični. Nobeden izmed njih se ni vznemirjal nad tem, da so se umikali skoraj brez boja, in tudi tega jim ni bilo mnogo mar, da je stal sovražnik že blizu Ljubljane. Nekateri izmed teh častnikov so imeli še popolnoma novo obleko in nikjer jim ni bilo videti, da so prihajali z južnega bojišča, o katerem se je pripovedovalo, da stoji tam vedno vsa armada v ognju. Med njimi so bili tudi ljudje zagorelih obrazov, z obvezanimi rokami v zamazani obleki. Poznalo se jim je, da so se udeležili bitek, in Kristjan je s spoštovanjem gledal na nje. V kotu kavarne so sedeli oni častniki, ki so se vdali v okopih pri Razdrtem; Kristjan je s preziranjem gledal te vojake; videl je med njimi nekaj resnih, zamišljenih obrazov, drugi pa so se veselo zabavali in so bili že nekoliko pijani.

„Njim je morda žal, da so se vdali,“ je pomislil Kristjan in se ni mogel iznebiti neprijetnega čuvstva, ki ga je čutil napram tem ljudem. „Sede med nami, kakor da se ni nič posebnega zgodilo; niti sramote ne čutijo, niti ne mislijo na prisego. Ne mogel bi niti govoriti ž njimi.“

Kristjan je našel med častniki mnogo znanih obrazov, ki jih je videl že v onih prvih pomladanskih mesecih v Ljubljani, ko so šli na jug. Mnogi izmed njih so se zelo izpremenili.

Don Pier je zagledal v kotu med častniki svojega znanca in je odšel tja. Podala sta si veselo roke in trčila s kozarci. Kristjana je obšlo zopet ono neprijetno čuvstvo, ki se ga ni mogel iznebiti, kadar je pomislil na te ljudi.

„Morda bodo nekoč drugi tako gledali name,“ si je mislil, „kaj je človek proti celi vojski?“ V tem mu je nekdo položil težko roko na ramo. Kristjan se je ozrl in je zagledal pred seboj Simiča.

Zardel je v obraz in je ves zatrepetal. Toda lice Jurija Simiča se mu je kazalo tako prijateljsko prijazno, da je mahoma prešlo ono neprijetno čuvstvo, ki se je v njem zbudilo v prvem trenotku, ko ga je zagledal pred seboj.

Obleka Jurija Simiča je kazala na sebi sledove zadnjih vročih dni; na obrazu mu je bilo videti zaspanost in utrujenost.

Simič je podal Kristjanu roko in je rekel: „To me veseli, da vas najdem tu, vrli nečak svojega dobrega strica. Slišal sem, da ste vstopili v grajsko posadko; to ste storili zelo prav.“

Kristjan je gledal v silnega človeka pred seboj in ni vedel, kaj naj reče. Kaj so temu človeku mar njegove vrline in njegovi koraki? Čemu govori o tem, kaj je prav? Srečala sta se nekoč, obračunala sta in se razšla. Čemu potem prijateljsko stiskati roke?

Toda v Simičevih besedah ni bilo nikake hinavščine. Govoril je jasno in odkrito.

„Gospod Muhič bo imel brez dvoma nad tem veliko veselje. To je zlata duša,“ je nadaljeval Simič, ko je videl, da ga gleda Kristjan z nezaupnimi očmi. „Ali vam ni nič znano o njem?“

„Nič,“ je odgovoril Kristjan. „Pisal je samo enkrat.“

„V taki vojski se ljudje popolnoma izgube. No, upajmo, da se zopet vidimo. Dosedaj je še neznano, kaj se je zgodilo v Saksenburgu.“

„Kako sodite vi o Ljubljani?“ Simič je mahnil z roko. Izpil je kozarec močne pijače in je vstal.

„Nimam niti časa si oddahniti, danes bo še težka noč ... Pravim vam eno,“ je pridejal potem tiho, „ni vse, kakor bi moralo biti, premalo je poguma in odločnosti. Bojim se, da tudi na Gradu ne bo bolje. Imel sem čast, v vas poznati odločnega človeka, izkažite se tudi sedaj! Ne zaupajte vsem; zdi se mi, da med nami ni vse …“

Kristjanu se je zganila roka.

„Bodite mirni; morda prej ali slej spoznate, da sem imel prav. Sicer vam želim mnogo sreče. Grajska posadka je močna, založeni ste z vsem potrebnim. Imel sem priliko, si ogledati vaše utrdbe. Tudi gospoda Moitellu ne bo nedostajalo vztrajnosti. Po vojni se morda zopet vidimo.“

Kristjan ves čas ni vedel, kaj naj govori. Zdel se je mlad in neizkušen napram temu silnemu junaku, ki je preživel toliko bitek in je govoril sedaj z njim tako prijateljsko zaupno, kakor da se ni med njima nikdar dogodilo nič posebnega, kakor da ni bilo nikdar onega dvoboja. Zdelo se mu je, da mu je hotel Juri Simič izkazati svoje spoštovanje s tem, da ga je tako prijateljsko nagovoril in da mu hoče izkazati svoje zaupanje, ako mu govori o nezanesljivosti drugih ljudi. To je Kristjanu ugajalo in čutil je, kako se je iz spomina na oni dvoboj zbudila v njem čisto nova misel. Juri Simič je menda uganil, kaj se godi v srcu mladega vojaka, zato mu je še bolj prijateljsko stisnil roko in je rekel: „Ako vam bodo že Francozi lezli čez zid, ne dvomim, da bodete porabili svojo bojno umetnost in da bodete branili svoje mesto.“

„Kam ste namenjeni?“ je vprašal Kristjan, ko je držal še Simičevo roko v svoji. Hotel je, da bi še dolgo sedela skupaj in govorila.

„Od polnoči dalje imam stražo,“ je rekel Simič, „ako pade Ljubljana, pojdemo dalje na sever in bomo govorili o tem, kako ste se branili na Gradu.“

„Mi se bomo branili do zadnjega,“ je vzkliknil Kristjan.

„O tem sem prepričan,“ je rekel Juri Simič, „želim vam mnogo sreče.“ Nato je odšel.

Kristjan je gledal za njim, ko je že izginila njegova velika postava pri vratih.

Občutil je v srcu ono tiho srečo, ki napolni srce, kadar nam dobra beseda prijateljeva odžene težko misel, ki je dolgo časa ležala na njem.

Ozrl se je zopet po kavarni, ki se je bolj in bolj polnila, kajti mnogi častniki niso dobili primernega prenočišča in mnogi niso hoteli iti spat, ko so bili po dolgem času zopet v mestu.

Kristjanu je postalo tesno in neprijetno. Don Pier je prišel k njemu ter ga je povabil k družbi častnikov, ki so sedeli pri mizi v kotu.

Kristjan se je opravičil, da je utrujen.

Don Pier se je zasmejal.

„Vojak ne sme biti utrujen. Danes je zadnja noč. Menda se vendar ne bojite.“

Kristjanu je bilo žal, da se je izgovarjal z utrujenostjo, zato je rekel odkrito:

„Torej nisem niti utrujen niti se ne bojim, a ni se mi ljubilo biti v družbi.“

„To vam je moral Juri Simič kaj zelo važnega povedati,“ je rekel Don Pier.

„V resnici je govoril zelo važne reči,“ je odgovoril Kristjan. Vzel je svoj kozarec in je odšel z Don Pierom k družbi v kotu, naj bi ne mislili, da je utrujen ali da se boji.

Sprejeli so ga z veselim krikom.

Pili so dolgo v noč, kakor da niso del premagane vojske, kakor da jim ni mar, da se bliža sovražnik glavnemu mestu dežele. Peli so vesele vojaške pesmi in se zadovoljno zabavali.

Bilo je že po polnoči, ko je stopal Kristjan po Rebri na Grad. Na vrhu se je še ogledal po nebu in po svetu naokoli in je odšel spat.

Drugi dan so zadnje avstrijske čete zapustile mesto ter se umaknile za drugimi oddelki, ki so bili odšli na Dolenjsko. Ostale so le posadke na Gradu, na Rožniku in na Golovcu; te so imele povelje, odbijati sovražnika ter mu braniti vhod v mesto. Njihove utrdbe so bile dobro pripravljene.

Poročila, ki so jih prinesli zadnji oddelki avstrijske vojske, so poročala, da se pomika proti Ljubljani velik del južne francoske armade in da bo težko ubraniti mesto. Vkljub temu so sklenili poveljniki, da bodo izkušali z zadnjimi silami zadržati sovražnika pred mestom, ker so se mogli zanašati na zadnje čete avstrijske vojske in na črno vojsko, ki se je zbirala na Dolenjskem ter je imela priti na pomoč glavnemu mestu.

6.Uredi

Zgodaj zjutraj je stal Kristjan na okopu ljubljanskega Gradu in je gledal proti jugu. Zdelo se mu je, da od tam prihaja temno, nerazločno grmenje, kakor odmevanje pušk in topov. Megle, ki so vstajale nad notranjskimi gozdovi, so se mu zdele kakor dim, ki se dviga nad bojiščem. Stal je mirno, opiral se je ob sablo in meril svet pred seboj. Jasno jutro je vstajalo na vzhodu; pod žarečim nebom so se kazali zeleni dolenjski griči in Kristjan se je dolgo oziral po njih; zdelo se mu je, da vidi cesto, ki se vije med njimi, da vidi tihe doline z vasmi in kočami, in ostal je nazadnje pri onih vrhovih, kjer leže Vinice. Od te strani je imela priti dolenjska črna vojska. Toda cesta je bila prazna in nikjer ni bilo znamenja, da se od tam bližajo kake čete. Vojaki so se že zbrali na okopih. Po mestu in po Gradu so se oglašale trombe. Okoli Gradu, po mestu, po barju in po okolici je ležala gosta megla, ki je z nekako svinčeno težo krila vso pokrajino. Kristjan se je spomnil na prejšnji večer in na pijano družbo v kavarni. Mislil je, da mora biti tako vojaško življenje: brezskrbno, polpijano, ravnodušno med življenjem in smrtjo, brez čuvstev in misli, veselo in brezbrižno, leno in nejasno: „Tako je življenje tam doli, kakor ta megla,“ si je govoril, „motno, nejasno in težko. Tu pa je lahko, čisto in jasno. Človeku se zdi, da se morajo prebivalci mesta zadušiti v tej gosti megli. Ni čuda, da človek ne ve, kaj bi in kam bi. Tukaj leži svet pred teboj, kakor šahovska deska, vodil bi lahko celo vojsko. Razgled je jasen in človek ve, kako in kam.“ Ozrl se je na okoli in se zagledal na ostre vrhove Kamniških Planin. Sneg je še pokrival visoke vrhove, ki so se bleščali v jutranji zarji. V ozadju so se grmadile gorenjske gore. Premeril je njih mogočnost in vprašal skoraj na glas: „Ali jih prebijejo? Ali preidejo te visoke vrhove s svojo vojsko? Ali bodo zadržale prehod gore, ko ga ni mogla zadržati vojska?“ Zdelo se mu je, kakor da odmeva po onih veličastnih vrhovih grom pušek in topov. „Kako se bojujejo? Kakšen bo konec? Ali vzdržite?“

Pri tem je pogledal na utrjeni greben. „In tu smo mi sami; ta greben mora zadržati, česar niso mogle zadržati ne gore ne utrdbe ne čete.“ Začutil je, kakor da stoji tu sam osamljen na grajskem okopu in da so vsi ti ljudje, ki leže na grajskem dvorišču, posedajo po utrdbah ali delajo na nasipih, le nekaka napolnjena živa sila, ki čaka na povelje in bo rušila v prah vse, kar bi se ji približalo.

„Preostaja vam le ena pot,“ je govoril, obrnjen proti jugu, „da se nam izognete na daleč, kajti daleč bodo naši topovi nesli krogle.”

Gledal je zopet v ono smer in zdelo se mu je, da vidi čete, ki se pomikajo v megli naprej, da sliši korake vojakov, da se čujejo udarci konj in ropotanje vozov.

Ne daleč od njega je stal poveljnik Flebevre z nekaterimi častniki. Gledali so istotako proti jugu ter si kazali z rokami.

Kristjan je šel dalje po nasipu in je z zadovoljnostjo gledal hladnokrvne vojake, ki so jedli svoj zajutrk, kakor da sede v miru pred domačo hiše. Ob topovih so topničarji pripravljali krogle, drugi so točili pijačo in so jo s smehom ponujali svojim tovarišem, češ, da je dobra za zadnjo popotnico. Nekateri so ležali utrujeni na tleh, poznalo se jim je, da niso spali vso noč. Dasi je bilo vse vojaštvo na nogah, je bilo po nasipih mirno, brez krika. Le od Gradu je prihajal v rezkem jutranjem zraku glas nekega nezadovoljnega poveljnika, ki se je jezil nad vojaki, ker so premalo utrdili nasip.

Vojaki v grajski posadki so bili večinoma graničarji, ki so govorili hrvatski, in brambovci od vseh strani kranjske dežele. Razumeli so se zelo dobro in nikdar jim ni manjkalo dobre volje in zabave. Poznali so se med seboj po imenih in se šalili pri vsaki priliki na račun Francozov. Mnogi med njimi so peli domače pesmi o Napoleonu in njegovih poveljnikih. Kristjanu so bili ti vojaki zelo všeč in pogosto se je smejal njihovim pogovorom. Mnogi izmed njih so se odlikovali po nenavadni moči in velikosti. Pri graničarjih je opazil še mnogo one divje bojevitosti, ki je bila znana iz časov barona Trenka in njegovih pandurjev. Kristjanu se je zdelo, da bi bilo s temi ljudmi mogoče braniti trdnjavo tako dolgo, da bi si sovražniki ob njej razbili svoje sile. V tem so ga posebno prepričale besede Jurija Simiča, ki si jih je dobro zapomnil.

***

Naenkrat je počil strel na Rožniku in njemu je odgovoril drug strel na Golovcu. To je bilo znamenje, da se bliža sovražnik. Megla na jugu se je začela umikati, izpod nje se je pokazala najprej zelena pokrajina, nato so se pokazale vasi ob cesti in na cesti goste francoske čete.

„Sedaj se začne,“ je pomislil Kristjan. Stal je poleg velikega topa, ob katerem je slonel star topničar, ki je neprestano gledal na črne trume, ki so se pomikale po cesti naprej, kakor da niso slišali strela. Vojaki so ležali in sedeli na okopih, poveljniki so stali na ozidju in gledali neprestano proti oni strani, od koder je prihajala francoska vojska. Izdano je bilo povelje, streljati takoj na sovražnika, kakor hitro pride v razdaljo, v kateri zadenejo krogle.

Kristjan je prvič občutil ono nenavadno čuvstvo, ki obhaja ljudi, kadar prvič zagledajo sovražnika pred seboj. Bil je miren in čutil je v sebi neko skrito radost.

„Sedaj se začne, sedaj je prišel veliki trenotek!“

Megla je vstajala bolj in bolj; solnce, ki je bilo prej tako jasno, se je zamračilo. Okolica se je potemnila in je v hipu bila polna francoskih čet. Na Rožniku se je razvnel boj. Grom topov se je združil s pokanjem pušk. Toda francoske čete so se pomikale dalje proti mestu, kakor da se ne menijo za streljanje.

„Oni se bližajo mestu,“ si je mislil Kristjan in je občudoval njih predrznost. Topničar je stopil k topu in je sprožil. Stresla se je zemlja, zagrmelo je v zraku in videlo se je, kako je padla krogla pred francosko četo, ki se je bližala proti Trnovemu.

„Streljaj,“ je vzkliknil Kristjan. Sam po sebi se mu je iztrgal ta vzklik iz prsi. Čutil je, da stoji tu sam brez sil proti oni veliki sovražni moči, ki se bliža mestu.

Topničar se je ozrl. Mirno je z dvema svojima tovarišema zopet nabasal top in zopet sprožil. Topovi so se oglašali na Golovcu in na Rožniku.

To je prisililo francosko vojsko, da se je ustavila. Čete so stale v zatišju dreves in med njimi so švigali jezdeci, ki so raznašali povelja. Avstrijske krogle jih niso motile, ker niso zadele v tako daljavo.

Čez nekaj časa je zapela tromba na Gradu. Prišel je francoski oficir k poveljniku zaradi pogajanja.

Streljanje je prestalo za nekaj časa. Kristjan je odšel k častnikom, ki so se zbrali in so precenjevali francosko vojsko. Nekateri so odšli proti gradu, ker so hoteli videti francoskega oficirja.

Kmalu je odšel francoski oficir v družbi avstrijskega zopet z Gradu v mesto. Poveljnik Moitelle se ni hotel pogajati ob nikakih pogojih, ampak je sporočil francoskemu oficirju, da se bo Grad branil. Častniki so se zopet razšli po obzidju. Kristjan je stopil iznova k velikemu topu in je poslušal starega topničarja, ki je modroval na glas: „Vselej se pogajajo, kadar jim dobro kaže. Tu ne pojde tako kakor drugod.“

Kristjanu je ugajal stari vojak.

„Ali že dolgo služite?“ ga je vprašal.

„Ej, dolgo, poznamo vojsko,“ je odgovoril topničar in je meril ...

Na Rožniku je zopet zagrmel top. Francoske čete so se začele pomikati proti mestu. Po vseh zidovih Gradu se je začelo streljanje, ki je odmevalo po pomladanskem jutru in napolnilo s svojim grmenjem visoko ozračje. Videlo se je, kako zadene krogla zdaj tu zdaj tam v četo, kako se zavale ljudje, kako pade krogla na cesto in se razbije pred četo. Toda čete se vrste neprestano druga za drugo in gredo naprej. Nič ni moglo zadržati sovražnika.

Predno je solnce prodrlo jutranje megle, ki so se, pomešane z dimom, valile nad Gradom, so bile prve francoske čete že v mestu in za njimi so šle druge ...

Streljanje na Rožniku in na Golovcu je ponehalo, ker ni kazalo streljati v mesto. Le z Gradu so še grmeli topovi. Kristjan je slonel naslonjen na svojo puško. Bila je vroča kakor ogenj. Po ušesih mu je še vedno donelo grmenje, ki je pred nekaj trenotki polnilo ozračje. Komaj je sam sebi verjel, da je streljanje prestalo, da so pustili francoske čete v mesto.

V mislih mu je ostal iz vsega le en stavek, ki ga je slišal, ko ga je nekdo izgovoril v odločilnem trenutku: Ljubljana je padla! Zdelo se mu je, da odmeva ta stavek po stokrat in tisočkrat v tem grmenju, ki se izgublja v daljave od gor do gor, in da pripoveduje vsemu svetu to veliko novico: Kar se mu je zdelo še pred nekaj urami nemogoče, to je bilo sedaj že gotovo, izvršeno. Pred njegovimi očmi so se še vedno pomikale francoske čete, kakor da jih ni konca; ne ustavijo jih niti puške niti topovi; gredo naprej v mesto kakor nepremagljiva, vse zmagujoča sila; stopajo ponosno in zmagoslavno. Tako gredo povsod čez gore, čez reke, preko mest in trdnjav, mimo nasipov in okopov.

Stal je dolgo na svojem mestu in je gledal vojake, ki so mirno ležali na nasipih in počivali.

Naenkrat mu je nekdo položil roko na ramo,Kristjan se je ozrl in je zagledal pred seboj mladega častnika visoke postave, temnega obraza. To je bil Godović, poveljnik hrvatskih graničarjev.

„No, kaj pravite k temu?“ je rekel Godović, ki je poznal Kristjanovo bojevitost in njegovo zaupanje v nepremagljivost ljubljanskih utrdeb.

Kristjan je zmignil z ramami in je rekel čez nekaj časa: „Kaj mislite vi o tem?“

„Glavna stvar šele pride, sedaj smo mi na redu,“ je rekel Hrvat. Nato sta oba molče gledala proti jugu. Bilo je vse mirno.

***

Ko so francoske čete prihajale v mesto, je bilo po ulicah mirno in prazno. Meščani so se poskrili v svoje hiše in so pri oknih gledali, kako prihaja v mesto četa za četo; bali so se le krogel, ki so jih grajski topovi streljali na ulice, kjer so se pokazali francoski vojaki, in ki so pri tem rušile tudi strehe mestnih hiš. Francozi so zasedli prazne vojašnice in se utaborili po hišah in na ulicah. Po mestu je pel boben, birič, obdan od francoskih vojakov, je bral opomin meščanom, da naj ostanejo popolnoma mirni in naj postrežejo vojakom z vsem, kar bodo zahtevali; vsak najmanjši upor se kaznuje s smrtjo. Meščani, ki so poslušali ta opomin, so razumeli dobro, kaj pomeni. Umaknili so se v svoje hiše in v stanovanja in so stregli vojakom, ki so se nastanili pri njih. Vojaki so bili utrujeni in izmučeni. Poznalo se jim je na obrazih in na obleki, da so prišli od daleč, ne da bi se odpočili. Dobro so se zavedali, da so zmagovalci in da imajo pravico, zahtevati, kar hočejo. Videlo se je, da so navajeni hoditi po tujih mestih. Gospodarili so po svoje in dajali ukaze z rokami, ker meščani niso mogli razumeti tujega jezika. Bili so potrebni počitka in so počivali mirno in zadovoljno, kakor da niso njim namenjeni streli, ki pokajo na Gradu.

Francoski poveljnik Macdonald je poklical ljubljanske mestne očete na sejo v mestno hišo ter jim naznanil, da je naložil mestu in deželi poltretji milijon frankov vojnega davka. Mestni očetje so poveljniku dokazovali, da je nemogoče, plačati tako svoto, ker je mesto brez denarja; guverner grof Brandis je bil z vsemi uradniki in z blagajno odšel iz mesta; bogati meščani so pobegnili; v mestu je ostalo le nepremožno meščanstvo. Francoski poveljnik je mirno poslušal izgovore mestnih očetov, toda na koncu je naznanil, da je dolžnost zmagovalca, ukazovati in ne poslušati. Zato ni pripoznal izgovorov, ampak je ponovil svojo zahtevo in opomnil mestne očete, da morajo francoska povelja izvršiti oni, ki so za to določeni. S težko skrbjo v srcu so se vrnili mestni svetovalci s seje domov.

Po mestu je nastala velika draginja in pomanjkanje. Drugi dan je bila binkoštna nedelja. Mesto je bilo podobno vojnemu taborišču. Vojaki in meščani so s strahom čakali bližnjih dogodkov, kajti Grad se ni hotel vdati in vsak trenutek je bilo pričakovati napada od one avstrijske vojske, ki se je zato umaknila na Dolenjsko, da bi se tam združila in potem napadla sovražnike v mestu.

7.Uredi

Dva dni se ni zgodilo na Gradu nič posebnega. Vsa grajska posadka je bila stalno pripravljena na napad, toda sovražnik ni hotel napasti trdnjave. Poleg tega je straža na stolpu vedno opazovala Golovec in cesto na dolenjski strani, od koder je imela priti avstrijska vojska, da bi nenadoma napadla sovražnika ter ga pregnala iz domačega mesta. Toda vojske, ki je bila odšla na vzhod, ni bilo več nazaj. Tudi o črni vojski ni bilo sledu. V tej negotovosti sta prešla dva dneva. Nekolikokrat je med tem že zagrmel top na Gradu in krogla je letela v mesto, če so se kje pokazali sovražniki. Hoteli so s tem dati znamenje, da so pripravljeni na napad in da se ne mislijo podati.

Iz mesta se je čulo le temno šumenje in ropotanje po notranjih ulicah, ki so bile varne grajskih krogel. V cerkvah so meščani praznovali praznike, iz cerkvenih stolpov so se oglašali znani glasovi ljubljanskih zvonov.

Med tem so se še vršila pogajanja. Francozi so trdno upali, da se Grad ne bo branil, ker je mesto v njihovih rokah in skoraj vsa dežela že zasedena; obramba Gradu bi torej bila brez pomena, ker bi se moral prej ali slej vdati; pogoji pa bi bili pozneje mnogi težji nego sedaj. Tako je govoril francoski oficir iz oči v oči staremu junaku Moitellu. Poudarjal je tudi željo meščanstva, da se brez potrebe ne škoduje mestu in da je mnenje vseh, ki so spoznali položaj, táko, da je škoda, se spuščati v boj, ker bi bil njega konec zelo negotov, zahteval bi mnogo žrtev in po nedolžnem bi trpele tudi meščanske družine, ki si žele miru. „Boja je bilo dovolj,” je govoril Francoz s prijaznim glasom, kakor da mu je žal onih neštetih človeških žrtev in drugih nesreč, ki jih je provzročila vojna, „dovolj je bilo prelivanja krvi; na kateri strani je zmaga, to danes skoraj ni več dvomljivo, odločila bo pa glavna bitka in ljubljanski Grad ne bo imel nikakega vpliva na končni izid.“

Take besede so motile starega poveljnika. Kljub temu je hotel rešiti svojo slavo.

„Ako nima obramba Gradu sedaj nikakega pomena za izid vojne, ima svoj pomen za nas in to mi da dovolj vzroka, da ga branim, kakor dosedaj, ter me upravičuje k vsem dejanjem brez ozira na to, kako sodi o tem meščanstvo. Meščani so gospodarji v mestu, mi pa smo gospodarji na Gradu; njih dolžnost je, poslušati ukaze onih, ki vladajo v mestu, naša dolžnost pa je, se braniti do zadnjega, kakor se spodobi vojakom.“ Tako je odgovoril stari junak na prijazne besede francoskega parlamentarja. Zagotavljal ga je, da mu je zelo žal, če pri tem po nedolžnem trpi meščanstvo, toda za sentimentalnost ni mogoče prodati junaštva.

Francozi so ponudili grajski posadki zelo ugodne pogoje: časten odhod z Gradu v priznanje junaške brambe; toda tudi to ni preslepilo starega poveljnika.

„Ako se trdnjava poda,“ je odgovoril, „ni noben odhod časten; to je znana stvar, priznanje junaštva pa nima vrednosti, če se to junaštvo ni dokazalo v dejanju.“

Tako so se vršila pogajanja dva dni brez uspehov in na obeh straneh so bili vedno pripravljeni na napad.

Na večer drugega dne je povabil Moitelle vse častnike k sebi na posvetovanje.

Kristjan je prišel v dvorano skupno z Godovićem, ki mu je bil v zadnjem času postal najboljši prijatelj. Ugajal mu je ta Hrvat ne le s svojo veliko postavo, ampak tudi s svojo odločnostjo, ki jo je pokazal ob vsaki priliki. Njemu so bili podobni vsi njegovi ljudje. Bili so to pristni sinovi vojne granice, ki so si v boju neradi dali zapovedovati in ki jih je bito pogostoma težko zadržati, da niso navalili na sovražnika, ako se jim je naenkrat zbudila želja po boju. Godovića so ljubili vsi kakor svojega tovariša in le njega so priznavali za svojega poveljnika. Godović je bil molčeč človek, ki je malo govoril; njegove misli je mogel vsakdo čitati z njegovega temnega obraza. Kristjanu so taki čisti vojaki zelo ugajali, zato si je poiskal v teh dneh njegove družbe; dasi sta o dogodkih zadnjih dni govorila malo, je vendar spoznal, da Godović v marsičem misli enako, kakor on sam. Ni dokazoval napak, ki so se godile pri avstrijski vojski, ampak je rad govoril o tem, kako bi bilo, ko bi bili vojsko razdelili na drug način. Svoje mnenje je vedno okrepil s tem, da se je udaril na prsi in rekel: Boga mi!

Po poti sta govorila o položaju Gradu in o pogajanjih. Bila sta oba enega mnenja, da se ne sme vdati trdnjava, ki se lahko brani še cele tedne in more mnogo škodovati sovražniku; pred vsem pa bi jo bilo treba braniti za to, ker se lahko vsak dan prikaže zbrana avstrijska vojska in bi bilo mogoče, od dveh strani napasti sovražnika.

„Vem, da mnogi tako mislijo,“ je rekel Godović, „a zdi se mi ...“ In je mahnil z roko.

Bila sta že na hodniku in Godović ni hotel govoriti dalje, ker so stali tam že častniki. Kristjanu se je zdelo, da je razumel njegove besede.

Grajska dvorana je imela v tem trenotku na sebi nekaj veličastnega. Temno-resno so gledale s sten podobe starih junakov, ki so si bili pridobili slavo na bojnem polju.

Poleg poveljnika Moitella je sedel Flebevre in ob njem je Kristjan zapazil Don Piera.

„Kako je prišel sem?“ se je vprašal nehote „kaj je njemu do posvetovanja?“ Toda Moitelle je že govoril. Njegov obraz je bil bled, pogled neodločen, glas se je tresel. Kristjanu se je zdelo, da to ni več oni stari, častitljivi poveljnik, kateremu je prisegel pred nekaj dnevi svojo zvestobo in pokorščino; tako se je izpremenil stari junak v teh težkih dnevih.

„Najprej vam moram naznaniti žalostno vest,“ je govoril Moitelle, „da so naši tovariši, ki so branili trdnjave na Predilu in Malbourgetu, padli v boju za domovino in da je s tem sovražniku odprta pot v notranje dežele. Padli so vsi, kakor jim je velel ukaz, ne da bi bili mogli zadržati sovražnika ... Zavedam se svoje velike, svete dolžnosti, ki jo imam kot poveljnik te trdnjave; poznam tudi vašo odločnost in hrabrost; vemo vsi, kaj od nas zahteva naša čast in ponos. Toda kakor smo mogli prej veliko važnost pripoznavati obrambi izročene nam trdnjave, tako je bojna sreča to važnost izpremenila ... In ko bi mi vsi, ki se zavedamo svoje dolžnosti, položili svoje življenje na oltar domovine, ne moremo izpremeniti tega, kar se je zgodilo. Po višji volji je bilo usojeno, da je sovražnikova sila premagala staro avstrijsko hrabrost in je našla pot, ki je mi nismo mogli zabraniti z lastnimi telesi. Vemo, kaj nam veleva naša vojaška čast, in v popolni zavesti gremo ono pot, ki jo moramo iti, kajti zavedamo se, da smo storili svojo dolžnost. Stali smo do zadnjega v bran domovine kot zvesta četa našega cesarja.“

Tišina je vladala po poltemni dvorani, nihče se ni zganil; globoko jih je pretresla novica, s katero je začel poveljnik svoj govor. Pri zadnjih besedah pa je postal nemir. Moitelle je nadaljeval:

„Ne moremo se ozirati na željo meščanstva, ki se boji za svoje imetje in za hiše domačega mesta. Mesto, v katerem je sovražnik, je za nas sovražno mesto in do njega ne moremo imeti ozirov. Naša gorenjska vojska se je morala umakniti pred sovražnikom; oddelki na vzhodu so odšli preko Save na pomoč severni vojski. Tako smo sedaj osamljeni in ne moremo braniti sovražniku, da posede vso deželo. Dasi se vojak ne more ozirati na meščanske želje, pa ipak ne moremo brezsrčno razrušiti mesta pod seboj; žrtve bi bile velike, uspeh majhen. Zato smo presodili vsa svoja dejanja po treznosti in previdnosti in se nismo poslužili z zadnjimi sredstvi, kajti tudi skrajna naša obramba v tej vojni ne bo odločilna in morda bi bila sploh brezpomembna.“

Med častniki se je čulo godrnjanje.

„Sklenili smo zato, kakor se je nam zdelo primerno, in smo pristali na pogajanja.“

Poveljnik je pogledal z nemirnimi očmi častnike in ko je hotel dalje govoriti, ni našel besedi. Zato je vstal poleg njega Flebevre in je začel govoriti v kratkih, nerazločnih stavkih:

„Naš boj bi bil časten, tudi naš odhod bo časten. Verujemo v hrabrost in zvestobo našega moštva, toda ne kaže jih žrtvovati zaman.“

Vzkliki so motili te besede. Flebevre se ni dal motiti, ampak je mirno govoril dalje: „Zaupamo razsodnosti našega poveljnika in vemo, da nas vodi varno njegova roka v boju in v miru. Njegovim sklepom se pridružimo vsi, ker vemo ceniti prav tako v teh časih njegovo sivo, izkušeno modrost in premišljeno mirnost, kakor smo ob boju znali ceniti njegovo odločnost in bojevitost.“ Častniki so z radovednostjo čakali konca. Toda tudi Flebevre še ni jasno povedal, kaj se je sklenilo.

Nato je vstal adjutant, ki je stal poleg Moitella, in je začel čitati pogodbo, ki jo je podpisal grajski poveljnik. Za svoboden odhod grajske posadke je poveljnik pustil trdnjavo sovražnikom.

Nihče ni motil adjutanta, ko je čital. Le par sabel je nemirno zarožljalo.

Nato so se začeli častniki razhajati. Kristjan je sledil svojega tovariša, ki je hitro odhajal. Obhajala so ga zelo različna čuvstva, toda ni mogel najti besede, ki bi jo rekel Godoviću. Godović je šel po stopnicah, kakor da ga je sram, pogledati Kristjanu v oči. Temna rdečica mu je zalivala obraz.

„Boga mi, to ni posvetovanje, to je konec,“ je rekel, kakor da se je šele zdaj zavedel, kaj se je zgodilo. „Kdo pa naj bo porok za moštvo? Da ste zdravi,“ je pridejal naenkrat in stisnil roko Kristjanu, „pri odhodu na svidenje!" Čuden je bil njegov glas. Odšel je, ne da bi se ozrl.

Kristjan je gledal za njim in zdelo se mu je, da Godović v tem trenutku ni mogel ostati v njegovi družbi. Začutil je, da je tu sam brez tovarišev, brez prijateljev. Ni mu ostalo skrito, da so sprejeli častniki pogodbo o podaji gradu z zelo različnimi čuvstvi. Toda kje so tisti, ki so enih misli s poveljnikom Moitellom, in oni, ki mislijo drugače? Zakaj ni nihče izpregovoril besede? Kaj jih je tako omamilo, da so molče sprejeli, kar je sklenil poveljnik? „Poslušnost, zvestoba, pokorščina,“ je odgovoril sam sebi, ko se je spomnil besed, ki je nanje prisegal pred nekaj dnevi.

„Dokler bodo branili domovino,“ je pridejal in se je spomnil, da je tudi pri prisegi mislil tako.

Na grajskem dvorišču je pel boben in je klical skupaj vojake; poveljnikov adjutant je hotel vojakom naznaniti, da se je Grad vdal in da imajo jutri skupno s častniki prost odhod.

„Grad se je vdal,“ je ponavljal Kristjan sam pri sebi, „tako bo nekoč pisala zgodovina: Grad se je vdal. Poveljnik, častniki, vojaki, vsi so se vdali. Nihče ni prigovarjal.“

Dolgo časa ni vedel, kam naj se obrne. Nazadnje se je spomnil, da mora govoriti z Don Pierom, in je odšel nazaj v grad. Na prvih stopnicah je obstal in je gledal skozi okno na dvorišče, kjer so stali vojaki, ki so poslušali povelja svojih narednikov. „Ali jih uče, kako naj bodo pokorni?“ je pomislil Kristjan, „ali jim bero pogodbo?“ Stali so tako mirno, kakor prej častniki v dvorani. Nihče iz njih se ni zganil, nobeden ni izpregovoril besede.

Slonel je dolgo na oknu in mislil na one častnike, ki jih je pred nekaj dnevi videl v kavarni in jih preziral zato, ker so se vdali in zapustili svoje okope.

„Danes sem jaz, kar so bili oni, in mi vsi smo, kakor oni. Nam vsem je enako usojeno. In ko bi mi vsi dali svoje življenje, ne moremo izpremeniti tega, kar se je zgodilo.“

8.Uredi

„Ravno prav, da sem vas našel,“ je rekel Don Pier Kristjanu, ko sta sedela v mračni grajski sobi. „Kako ste se počutili v vojaški suknji?“

„Zelo dobro,“ je odgovoril Kristjan, „čutil sem se v svojem stanu; sedaj sem prepričan, da je to moj poklic v življenju.“ Pri tem je Kristjan gledal pred seboj mračno lice svojega prijatelja; z vso silo so se mu ponovile sedaj vse one misli in sumnje, ki so se same po sebi zbujale v njem. „Ali je špijon, ali izdajalec,“ je pomislil, „kako je prišel na Grad in kaj hoče tu gori?“

„Škoda, da ste imeli tako malo časa za svoje delo in da niste imeli prilike, izkazati svoje sile v polni meri. Kaj pravite k podaji?“

„Meni pri tem ne gre beseda. Vojak, ki je prisegel na pokorščino in poslušnost, nima pravice, prigovarjati, dasi srce samo prigovarja; zdi se mi, da bi se mogel grad še dolgo braniti in da bi bila naša dolžnost, ga braniti. Sicer ste videli, da nas niso vprašali, kako mislimo.“

„To je res, meni to ne ugaja,“ je rekel Don Pier. „A trenotek je bil resen in ni bilo časa pomišljati. Menda niti ne veste, da so danes nameravali sovražniki napad.“

„Napad,“ je vzkliknil Kristjan, „in zakaj niso napadli?“ Zadnje vprašanje se mu je zdelo neumno. Hotel je vprašati, zakaj se nismo branili. Pogledal je pri tem Don Pieru v obraz, kakor da bi ga hotel vprašati: od kod veste to? Don Pier je pripovedoval mirno dalje: „To je bilo znano v celem mestu in sovražniki tega niso niti prikrivali, kajti bili so si svoje zmage gotovi. Pripravljeni so bili tako, da bi bil boj težak. To je vedel tudi gospod Moitelle.“

„In zakaj niso napadli? Zakaj ni vprašal nas poveljnik, ali se hočemo braniti ali se vdati ? Videli bi, da bi ...“ Kristjan je govoril razburjen in je parkrat krepko udaril ob meč. Pridržal je glas, ker se je bal, da bi mogel kdo poslušati pred vrati.

„Ne razburjajte se,“ je rekel Don Pier, „hotel sem slišati samo vaše mnenje; vidi se, da ste še vedno sam sebi enak. Pomislite, kako bi bilo, ko bi vsi odločevali pri tem. Nastal bi lahko boj med nami samimi.“ „Treba bi bilo bolj premisliti, predno se stori tak odločilen korak; kdo ve, kaj pravi o tem moštvo?“ je rekel Kristjan.

„Kako to mislite?“ je vprašal Don Pier. Kristjanu se je zdelo, da je izpregovoril neprevidno besedo, toda ostal je miren in je rekel premišljeno:

„Dasi so trdnjave v Alpah padle, ne moremo že danes vedeti, kak pomen ima za razvoj vojne obramba glavnega mesta dežele. Ako torej ne mislimo niti na čast niti na dolžnost, ki veleva, braniti trdnjavo ob vsakih pogojih, bi jo bilo treba braniti iz previdnosti. Glavna bitka se vendar še ni bila in v tem slučaju je vsaka pozicija velikega pomena. Toda sedaj je odveč, da govoriva o tem. Povejte mi, kaj je v mestu novega?“

„Kako ste radovedni,“ se je nasmehnil Don Pier, „v takih časih, kakor so sedaj, je po navadi zelo mnogo novega.“ Kristjan je pri svojem vprašanju mislil na Heleno, toda ni hotel naravnost vprašati po njej.

„Nekdo je Francozom izdal, da je hiša na Bregu lastnina brambovca, in Francozi sedaj gospodarijo v njej kakor lastni gospodarji; veste, da je Napoleonov ukaz ...“

„Vem,“ je odgovoril Kristjan mirno.

„Ta novica bo vas menda najbolj zanimala. Ravno zato sem hotel govoriti z vami ter se posvetovati o tem. Jaz sam sem se moral umakniti novim gospodarjem, hišnik je pobegnil; skoraj bi bili hišo razrušili.“

„Tako! In druge novice?“ vprašal je Kristjan mirno.

„Čudim se vaši mirnosti,“ je rekel Don Pier. „Hotel sem z vami govoriti o tem, kako bi se dala hiša rešiti. Gospod Moitelle bi morda lahko dosegel, da se vrne imetje vsem, ki so se vdali ...“

„Vsem, ki so se vdali,“ je ponovil Kristjan potihoma; zabolele so ga te besede.

„Kam ste sedaj namenjeni?“ je vprašal Don Pier.

„Pojdem na Vinice. Govorite, prosim vas, kje je gospodična Kudričeva?“ je vprašal na to Kristjan nestrpno.

„Gospodična Helena Kudričeva je v Ljubljani. Zdi se mi, da se izborno zabava s francoskimi častniki. Morebiti si niti ne mislite, kako hitro so si ti ljudje pridobili srca naših dam. Imajo se imenitno, gosté se pri polnih mizah in zabavajo se izborno; tudi gospodična Helena se dobro počuti in gospodična Vrankova je navdušena prijateljica francoskih kavalirjev. Vkljub vsem kroglam, ki so letele z ljubljanskega Gradu, sta ostali v mestu; v hiši se je nastanilo mnogo častnikov, ki jim drugi zavidajo zaradi te sreče, da stanujejo pod eno streho z „belle Ellene“. Promenada pod njenim oknom je tako živahna, da ji zavidajo vse one dame, ki so zaljubljene v francoske častnike.“

Kristjan je molče poslušal te besede in je molčal tudi potem, ko je Don Pier že končal. Pesti so se mu krčile, žile so nemirno trepetale, vse sile v njem je premagala ena misel: skočil bi v tega nesramnega človeka, zgrabil ga za vrat in ga dvignil od tal: lažeš, človek, lažeš ...!

„Torej vi odidete na Vinice?“ je rekel čez nekaj časa Don Pier, „mogoče da tudi jaz odidem iz mesta na deželo; ni prijetno, v takih časih živeti sam. Tudi je nevarno zame, ker se me je včasih polotila želja, da bi nasadil katerega teh jakobincev na rapir.“

Kristjana je iznova obšla ona misel. Vendar se je premagal in rekel mirno: „Tudi jaz bi to rad storil. Sedaj mi je res žal, da nisem imel prilike, priti z njimi v dotiko.“

„Res škoda je, da ne morete ostati v mestu,“ je rekel Don Pier. „Ali imate že pripravljene svoje stvari? Odidemo.“

„Nimam ničesar,“ je rekel Kristjan, „in to je za vojaka najbolj ugodno ...“

„Da, dokler je vojak,“ je pristavil Don Pier.

„Jaz sem bil ...“ je pomislil Kristjan, „bil sem in nisem več. In kaj sedaj, kam naj grem brez zmage, brez slave? ...“

Don Pier je odšel po hodniku in Kristjan ga je sledil. Na dvorišču so se zbirali vojaki, pripravljeni na odhod.

Kristjan je podal roko Don Pieru in se je zelo hladno poslovil. Odšel je iz gradu po grebenu navzgor. Hotel je še enkrat z obzidja pogledati na okolico in na one kraje, ki jih je gledal prej s tako velikimi nadami. Hotel je tudi nemoten premisliti to, kar se je bilo zgodilo, in to, kar se godi z njim.

„Ali je ogleduh, ali je izdajalec?“ Strašna mu je bila ta misel. Bila je tako strašna, da je pri tem za trenotek pozabil, da se je grad vdal, da so mu sovražniki vzeli hišo, da bo moral jutri korakati kot premaganec na čelu brambovcev in potem oditi v svet, kjer bodo mladi ljudje s preziranjem gledali na njega, kakor je on gledal v kavarni na častnike, ki so zapustili okope na Notranjskem; kazali bodo nanj, kakor na človeka, ki ni izpolnil svoje dolžnosti v odločilnem trenotku.

„Gledal sem mu iz oči v oči in ga nisem spoznal. Zdi se mi, da ga niti nisem mogel vprašati, po kaj in kako je prišel na Grad. Zakaj ga nisem vprašal? Kdo pozna vse te ljudi: Moitelle, Flebevre, Don Pier, sama francoska imena. Sami izdajalci.“ Zadnje misli se je Kristjan ustrašil. Obstal je na mestu in se je zagledal v noč: hotel je mnogo misliti, toda vse je bilo temno, težko, nejasno. „Sami izdajalci,“ je ponovil čez nekoliko časa, „ko bi bilo prišlo do napada, ni dvoma, da bi Grad zmagal. Tu bi se bila šele pokazala, kakšna sila je v posadki.“

Noč je bila temna, oblačna. Močan veter je vel od juga in grmadil oblake za gorami. Po nasipih so še stale straže in vojaki so ležali po tleh.

„To bi bilo krasno, ko bi se sedaj izvršil napad, danes v tej temni noči, je pomislil Kristjan, „pobili bi jih z zidov in bi napadli mesto. Jutri bi bilo mesto v naših rokah; ako bi dobili pomoči, bi mogli začeti boj proti njim na celi črti.“

Naenkrat je zaslišal pred seboj glasne glasove. Bližala se mu je gruča vojakov. Po obleki je spoznal brambovce. Iz raznih vzklikov in kletev je hotel spoznati, kaj se je zgodilo. Obšla ga je čudna misel. Med tem je obstalo pred njim nekoliko vojakov in eden izmed njih je začel govoriti:

„Mi hočemo biti na jasnem, gospod! Prodati se ne damo in postreljati tudi ne. Eni pravijo, da se je Grad vdal za našo ceno, da brambovci ne dobe milosti, ampak da nas bodo Francozi smeli streljati, kakor zajce. Ako je tako, se bomo rajši branili tukaj.“

„Drugi pravijo, da to ni resnica,“ je rekel drug vojak.

„Predrzneži,“ je zakričal Kristjan nad njimi, „to je drznost! To je upor. Kje je vaša prisega?“

„Mi smo prisegli, zato se streljati ne damo,“ je rekel prvi vojak.

„Pojdite na svoja mesta in čakajte, kaj se vam sporoči.“

Med vojaki je nastal šum.

„Cesarska vojska odide in mi, mi …“

„Tudi Hrvati niso zadovoljni,“ je rekel nekdo.

Kristjana je obšla čudna misel.

„Morebiti je resnica, kar govore vojaki; jaz sem tudi brambovec; Napoleonov ukaz je še veljaven in potem …“

„Ostanite mirni,“ je rekel vojakom, „naša naloga je, da vas varujemo.“

To je vplivalo na vojake; odšli so mirno naprej proti Gradu.

Kristjan je stal nekaj časa in gledal za njimi.

„Kaj pomeni to? Kaj se godi na Gradu? Ali se bo maščevalo izdajalstvo? Ko bi sedaj prišel kdo, ki bi razumel trenotek in bi znal porabiti položaj! En sam trenotek in bil bi zmagalec, kakor se je to dogodilo nekoč ...“

Kristjan je pomislil.

„Ali je zdaj prišel oni veliki trenotek? Ali ni vse, kakor pripravljeno: pridobiti zase čete, navdušiti jih za boj proti sovražniku, zavreči pogodbo, se polastiti izdajalskih poveljnikov in braniti Grad s svojimi četami, dokler se usoda ne odloči ... Sedaj je vse to mogoče. En sam trenotek in bilo bi vse izpremenjeno. Vse drugo prinese čas. Sedaj je treba odločnosti ...“

Naenkrat je zaslišal trde korake in močna roka ga je prijela za rame.

„Vi ste tukaj?“ je rekel Kristjan, ko je spoznal Godovića.

„Vi veste, kaj se godi?“ je rekel Godović.

„Slišal sem od vojakov,“ je odgovoril Kristjan.

„Toda moji ljudje nečejo ničesar slišati o tem, da bi se vdali. Hočejo se braniti ...“ je govoril Godović s trdim glasom.

„In vi?“ je vprašal Kristjan nestrpno.

„Jaz jih podpiram s tem, da jih še nisem začel streljati, kakor bi bila moja dolžnost. Sploh se mi zdi, da edino oni izpolnjujejo svojo dolžnost in hočejo svojo čast. Kaj smo mi sedaj?“

Kristjan je prijel njegovo močno roko.

„Recite jasno, kaj mislite!“

„Boga mi, jaz se ne bojim,“ je rekel Hrvat odločno. „Sem z njimi.“

„Jaz tudi,“ je rekel Kristjan.

„Potem smo eno,“ je rekel Godović, „držite svoje ljudi skupaj in glejte, da nas ne prehite. Imate načrt?“

„Imam. Pojdite z menoj,“ je rekel Kristjan in odšla sta proti Gradu.

V tem je počil strel. Kje? Od kod? Kaj je to bilo? Ali je napad ali je boj?

Zaslišal se je krik od Gradu sem.

„Sedaj je čas,“ je zaklical Godović, „ne gubite časa!“

Od vseh strani iz okopov in rovov so leteli graničarji in brambovci na nasip.

„Za menoj,“ je klical Godović z divjim glasom in je visoko nad glavo držal svoj meč.

Kristjanu je sto misli stalo pred očmi. Ali so brambovci zahtevali odgovora in so se vedli predrzno, ali so se sprli vojaki med seboj, ali so morda sovražniki naenkrat prišli v Grad? Pomislil je na Don Piera, na poveljnika Moitella, na prisego, na Jurija Simiča ... Iz vsega je čutil le eno veliko resnico: „Prišel je velik trenotek, sedaj je čas!“ Krik in šum okoli gradu je rastel bolj in bolj ter pokril temno noč. Za seboj je slišal Kristjan žvenketanje orožja, posamezne vzklike, nerazločen hrum. Nasproti mu je priletel brambovec brez klobuka in je kričal:

„Francozi so na Gradu, — naši so zaprti brez orožja na dvorišču —! Izdajstvo! Izdajstvo!“

Kristjan je le na pol slišal te besede. Razumel je vse in vse je bilo jasno pred njim. Poveljniki so se bali moštva in so poklicali francosko četo na pomoč. Sedaj ni več dvoma, kaj je treba storiti. Za njim je v tem trenotku zagrmel močan glas: Pucaj!

Počilo je nekaj pušk.

„Naprej,“ je kričal Godović, da bi prekričal vse druge, ki so kričali vsak svoje.

„Izdajalci!“ se je razlegalo po temni noči in enak krik je prihajal z zidov starega gradu. Kristjan je videl, kako se je zabliskalo v temi, slišal je, kako je Godović zakričal s čudnim, obupnim glasom, čutil je množico, ki je drvela za njim.

„Grad je naš, naprej!“ je klical, „ne podamo se.“ Zagledal je pred seboj visoke čake cesarske vojske.

„To so naši,“ je pomislil in jim je zaklical v nemškem jeziku: „Izdajalci, obrnite se proti Francozom!“ Podrl je s sablo na tla častnika, ki mu je priletel nasproti, nekaj vojakov je padlo pred njim, naenkrat je bila pot prazna in začul se je glas francoske trobente. Kristjan je videl pred seboj francosko četo in polastila se ga je v tem trenotku divja sila samozavesti, ki je sama v sebi prepričana, da mora zmagati.

„Streljaj, bij! ...“ Ni vedel, v ali je sam kričal te besede ali so jih kričali drugi. Čutil je hipoma, da ne more več kričati, da ne more več vihteti roke, da se vse okoli čudno temni. „Kaj se je zgodilo?“ je pomislil in je padel. Slišal je še nekaj pokov, divji glasovi so se naenkrat spojili v dolg „hurááá“, potem pa je vse izginilo.

9.Uredi

V svoji sobi je sedel stari poveljnik Moitelle in je naslanjal sivo glavo v tresoče se roke. Slišal je šum in krik, strele in žvenketanje orožja in zdelo se mu je, kakor da vsi udarci in vse rane lete na njegovo glavo, da vsi, ki tam streljajo, merijo v njegovo srce. Njegov obraz, v zadnjem času upadel vsled skrbi in težkih notranjih bojev, je bil v tem trenotku kakor brez krvi, mrzel, leden, brez življenja.

„Kaj hočejo od mene, kaj hočejo, da naj storim, kaj morem storiti?“

Po dvorišču je odmeval krik razoroženih brambovcev, ki so bili že pred bojem odložili orožje in so hoteli sedaj skozi vrata ven, da bi pomagali onim, ki se bojujejo zanje. Vse je obšel oni smrtni strah, ki je silnejši pri ljudeh, čakajočih smrt brez obrambe, nego pri onih, ki jo iščejo z orožjem v roki. Vsi so poznali Napoleonov ukaz in vsi so bili prepričani, da so obsojeni brez boja, ker jih je žrtvoval grajski poveljnik, hoteč rešiti samega sebe. Ta skupni strah je napolnil vse s tako grozo, da so trgali železje od vrat in lomili mreže iz oken ter se oborožili z lesenimi kosi, ki so jih našli po tleh. Slišali so krik in pokanje pušk pred gradom in vedeli so, da je sedaj zadnji trenotek, ko je rešitev še mogoča. Njihov krik je odmeval med starimi zidovi; ves obup in groza je bila izražena v njem. Toda vrata se niso vdala, zidovi so stali trdno in so zapirali vsak izhod.

Počasi je boj prenehal, streli so utihnili; začulo se je zmagovito znamenje francoske trobente.

Stari poveljnik je slonel pri mizi nepremično.

„Jaz nisem hotel krvi niti boja,“ je mislil, „storili smo svojo dolžnost ...“

V sobo je stopil Flebevre z odločnimi koraki in je rekel:

„Boj je končan. Kar so hoteli, to imajo. Da nismo bili o pravem času previdni, bi bila nastala velika nesreča.“

Na to je vstopil Don Pier in je sedel molče na stol.

„In kaj kriče ti tam?“ je vprašal Moitelle s strogim obrazom.

„Dam vanje streljati kakor v pse,“ je rekel jezno Flebevre. „Dovolj je neumnosti. To vse je delo Hrvatov in teh ...“

„Dovolj,“ je vzkliknil stari poveljnik, „to vse se je zgodilo radi nesporazumljenja.“

„Ne, to je bilo pripravljeno, tu je priča,“ je odgovoril Flebevre in je pokazal na Don Piera.

Don Pier se je zganil.

„Da. Bili so tu ljudje, ki so hoteli biti več nego poveljnik in so mislili, da zapoveduje moštvo.“

Stari poveljnik je molčal. Morebiti se je spomnil, da jih je bilo mnogo, ki so hoteli biti več nego poveljnik in so mu svetovali, naj se vda. V tem trenotku so bili tisti, ki se niso hoteli vdati, njegova živa vest; ni mogel premagati v sebi nekakega sočutja z njimi; bil je vojak in je znal ceniti odločnost in bojevitost proti sovražniku prav tako, kakor pokorščino proti lastnemu poveljniku. Toda sedaj je bilo prepozno; zgodilo se je in nihče več ne more ničesar izpremeniti, kakor da se ni zgodilo. Stari junak je videl pred seboj grob svoje slave.

Vstopil je vojak in je naznanil, da želi poveljnik francoske čete govoriti z grajskim poveljnikom.

„Umirite mi ljudi na dvorišču,“ je rekel Moitelle Flebevru, „pojasnite jim pravi položaj in izkušajte ublažiti to rano, ki me je zadela.“

Flebevre in Don Pier sta odšla iz sobe.

„To je kesanje neodločnosti,“ je rekel Flebevre, „za tem bolehajo poveljniki vseh takih trdnjav.“

Odšla sta v dolnje prostore, kjer so se imeli sestati vsi častniki ter se slovesno odpovedati vojaški službi.

Med tem je stopil v sobo k grajskemu poveljniku poveljnik francoske čete z dvema oficirjema.

Pozdravil ga je v imenu svojih tovarišev ter je slavil njegovo previdnost, ki mu ni dopuščala, da bi se bil spuščal v nepreviden boj, in je hvalil njegovo ljubezen do mesta in meščanstva, ki je obvarovala Ljubljano velike nesreče.

„Prihajamo k vam v znamenje svojega spoštovanja do vas,“ je govoril poveljnik, „in izkazujemo s tem vam svoje. priznanje kot branitelju te slavne trdnjave. Obžalovati pa moramo, da je vojska grešila proti ukazom svojega previdnega poveljnika in zakrivila veliko nesrečo sebi in nam, kajti naša četa si je morala grad priboriti nasproti upornim četam. Sili nas naša dolžnost, da postopamo z vsemi, ki so se borili proti nam, kakor s svojimi sovražniki in se ne moremo držati pogodbe, ker se je ni držal del vaše posadke. V tem oziru smatramo sami sebe za gospodarje Gradu in bomo postopali po svojih stalnih zakonih in po svoji previdnosti. Vsi nadaljnji naši ukazi imajo neomejeno veljavo.“

Stari poveljnik se je stresel pri zadnjih besedah. Oprijemal se je za stol s tresočo roko in potem je počasi začel svoj govor. Zahvalil se je poveljniku za njegove besede, za priznanje in pohvalo. „Kar pa se tiče nesreče, ki se je zgodila, obžalujem iz srca veliko zmoto, ki je nastala vsled nesporazumljenja. Šlo je tu za brambovce, ki so mislili, da so izključeni iz pogodbe. Sklicujem se na vaše človekoljubje, ki ste ga hvalili na meni kot dobro lastnost, in polagam vam na srce zadnjo željo grajskega poveljnika, da se ozirate na to in da sodite pravično. Jaz nisem hotel množiti nesreče; ne hotel bi, da bi padla krivica na mojo sivo glavo.“

Francoski častnik je nekaj časa molčal, potem pa je stisnil tresočo roko staremu poveljniku ter se je poslovil.

Še tisto noč je odšla cesarska posadka v mesto in nadomestila jo je nova, francoska četa. Brambovci in vsi oni, ki so se udeležili boja, so ostali v gradu, kjer naj bi bili toliko časa, dokler jim vrhovni poveljnik ne naznani svoje razsodbe.

Izdano je bilo povelje, da se preneso v grad vsi ranjenci; oni pa, ki so mrtvi, naj se odneso na drugo stran grebena, kjer bodo jutri pokopani.

Zunaj je lil dež.

V dolnji grajski veliki dvorani so sedeli francoski častniki skupaj z avstrijskimi in so pili, kakor da se ni zgodilo nič posebnega. Iz hodnikov je odmevalo veselo petje francoskih vojakov; dobili so za plačilo ono pijačo, ki je bila v grajskih kleteh pripravljena za grajsko posadko.

Na grajskem stolpu je vihrala v temno deževno noč francoska zastava. O polnoči je strel z obzidja naznanil, da je prešel Grad v francoske roke.

V svoji sobi je sedel stari poveljnik Moitelle in je strmel v noč.

„Tisoč enakih pozna zgodovina zadnjih let,“ mu je šepetal neki glas, ki je odmeval po zapuščeni sobi. Spomnil se je svoje preteklosti in slavnih dni, ko je branil trdnjavo ob Renu. „Staramo se, kakor se stara vse,“ si je govoril in je poslušal navdušeno pesem francoskih vojakov.

Kakor smrtna rana ga je zabolel strel, ki je naznanil francosko zmago nad Gradom. Dolgo je poslušal grmenje v temni noči in odmevanje po starih grajskih zidovih.

10.Uredi

Kristjan se je prebudil kakor iz težkega spanja in se ni mogel spomniti, kje je in kaj se godi z njim. Nekaj težkega je ležalo na njegovi glavi; hotel je ganiti z glavo in ni mogel; dvignil je roko in padla je onemogla nazaj. Odprl je oči in je začutil velike bolečine v glavi. Gledal je in ni vedel, ali sanja ali v resnici vidi. Visoko nebo se je širilo nad nočjo, zadnji oblaki so bežali po vetru preko njega. Ali ni bila prej še bolj temna noč, polna oblakov, vsa črna? Kam je izginila? Hotel je vstati, toda čutil je, da leži še vedno nekaj težkega na njem; ni se mogel dvigniti. „Kdo me tišči?“ je pomislil, „kaj leži na meni?“ Začutil je, da leži glava na mokrem. Vse okoli je bilo mokro. Uprl se je z vsemi silami, toda tiščalo ga je nekaj z vso silo, kakor da mu ne pusti vstati. Vzpel se je nekoliko in je zopet padel. Zdelo se mu je, da so ga zapustile moči, da pada nekam globoko niže in niže ... Nebo je izginilo nad njim.

„Ali je konec, ali umiram?“ je pomislil. Čutil je v sebi veliko trudnost, kakor da se mu hoče spati. Ležal je nekaj časa z zaprtimi očmi, brez misli. Ko se je zopet predramil, je videl nad seboj visoko, jasno nebo in beli oblaki so se podili po njem. Potegnil je vase zraka, ker ni mogel dihati. Prijel je z roko to, kar je ležalo na njem; bila je človeška roka, trda kakor kamen, težka ko železo. Hotel je misliti in se spominjati, kaj se je zgodilo, toda misli so bile nekje daleč in niso hotele priti v spomin.

„Ko bi ne bilo te roke, bi mogel vstati,“ je mislil in se je oprl z obema rokama, da bi se rešil izpod trde človeške roke. Roka se je začela umikati, začutil je v sebi silo, da bi mogel vstati. Dvignil se je nekoliko in je začel gledati okoli sebe. Nekaj črnih postav je ležalo druga čez drugo, vse je bilo mirno, kakor da spe; nerazločno so se videli njih obrazi v noči.

„Kaj se je zgodilo?“ se je izpraševal. Naenkrat mu je prišla misel. Spomnil se je, da sta ga dvignila dva človeka ter ga položila na voz. Okoli je slišal same francoske glasove. „Ta še diha,“ je rekel nekdo, „a do jutri bo mrtev.“ Potem je padlo na njegove prsi nekaj težkega in dalje se ni spominjal.

Hipoma mu je prišla druga misel.

„Boj je bil, streli so pokali v temi. Godović je kričal z divjim glasom. Kakšen je bil konec tega boja?“ Omahnil je vznak in je zopet nekaj časa mirno gledal nebo in oblake nad seboj. Ta mir mu je del blagodejno; hotel je tako ležati ter gledati nebo in oblake nad seboj. Zdelo se mu je nekaj krasnega: ležati tako in se spominjati kakor v sanjah. Želel si je samo, da bi ležal na suhem; zato se je počasi zopet začel premikati. Glava mu je bila težka, kakor kamen. Prijel se je z rokami in je čutil veliko bolest na čelu. „Tam je vzrok vseh bolečin, vse teže, vse zaspanosti,“ je pomislil. Na čelu je bila velika rana.

Začel je plezati počasi naprej.

„Kje sem?“ se je izpraševal.

Nad njim se je dvigal visok zid, okoli je bila zelena trata, na koncu je bil gozd. Kristjan je začel lesti proti gozdu. Hotel je vedeti, zakaj ne ostane tam, da bi ležal kakor prej, ko je tako prijetno ležati, zakaj leze naprej, ko je tako težka glava, da je nemogoče vstati.

„Rešiti se,“ mu je prišlo na misel in ni vedel, zakaj bi se moral rešiti: kam, kako?

Tla so bila mokra in iz zemlje je dišalo nekaj osvežujočega, krepečega. Čutil se je vedno bolj močnega in izkušal se je postaviti na noge. Zdel se je samemu sebi kakor otrok, ki se uči hoditi. Omahoval je na desno in levo, a vzdržal se je vendar in je šel naprej.

„Ko bi ne bila glava tako težka, bi bil popolnoma zdrav; toda glava je kakor kamen; ko bi ne bilo glave ...“ Čudna se mu je zdela ta misel: ko bi ne bilo glave: ne videl bi ničesar in bi ne vedel kam iti. Šel je ob drevju navzdol, naslonil se je tu in tam ob drevo in si je odpočil. Noge so se mu tresle, čutil je v sebi težko utrujenost, lotevala se ga je zaspanost. Vedno je hotel leči in zaspati.

„Kam hočem iti, kam grem?“ se je izpraševal, ko je stal na koncu gozda. „Navzdol, vedno navzdol. Bežati je treba.“ In je šel naprej kakor v sanjah.

Prišel je na rob zidu in je sedel. Spomnil se je na to mesto, ker je dobro poznal grajske utrdbe; vedel je, kje je tukaj zidovje najbolj nizko in kraj najbolj pristopen. Zavedal se je bolj in bolj. Dogodki današnje noči so mu stopali živo v spomin. Bolj in bolj se je zavedal svojega položaja in je vedel, da mora biti oprezen, ker so lahko na tej strani francoske straže. Pogledal je ob zidu navzdol; videlo se mu je zelo globoko. Ozrl se je; bilo je vse tiho. Previdno se je spustil ob zidu navzdol in je padel v globočino med grmovje. Pretresel se je pri padcu in je začutil zopet težke bolečine v glavi; lotila se ga je onemoglost in ležal je nekaj časa na mehki travi. Mahal je z roko po rosi in si izmival obraz. To ga je budilo iz zaspanosti. Slišal je šumenje Ljubljanice in je začel iti proti oni strani ob obzidju. Videl je, kako se bolj in bolj dani, kako se žari nebo nad vzhodom; zavedal se je, da mora iti dalje, da mora še o pravem času priti onstran reke.

Naenkrat je zaslišal glasove nad seboj. Pridržal je dih in je poslušal. Slišal je francoske besede, ki so odmevale po čistem jutranjem ozračju.

„Slišali so, ko sem padel,“ je pomislil Kristjan in se je pritisnil k zidu. Slišal je trde korake na vrhu obzidja, glasovi so se bolj in bolj oddaljevali, nazadnje je vse utihnilo. Kristjan je stal nekaj časa in je počival. Strah in napetost sta budila njegove moči, da ni več čutil one težke zaspanosti v glavi. Ko je čutil, da je vse varno, se je začel plaziti od okopa do okopa nizdolu. Šumenje vode iz prekopa mu je bilo vedno bliže. Danilo se je bolj in bolj.

Prišel je do vznožja hriba. Počakal je za trenotek in je premišljal, kam naj se okrene, da ga ne zagledajo francoske straže. Ko bi bil onstran prekopa, bi bil na varnem. Začutil je, da je žejen, in zdelo se mu je, da je vsled žeje glava tako težka, onemogla.

Med drevjem in grmovjem se je plazil na breg; breg je bil strm in slabo zarastel. Prišel je do prekopa in se je spustil v vodo. Obstal je pri kraju okopa in se je napil vode; pri tem pa je gledal na drugo stran in je iskal kraj, kjer bi najlaže prišel zopet na suho. Ko se je napil, je začutil v sebi nove sile. Umil si je glavo, kri se je ulila po obrazu, toda rana ni bolela s tako težko bolečino kakor prej.

Začel je iti po vodi dalje, struga se je bolj nižala, voda mu je segala čez pas in ga nesla s seboj. Najrajši bi se ji bil prepustil popolnoma. Toda vedel je, da mora biti previden, da ne zaide kam na globoko, da ga tok ne potegne za seboj. Posegal je z rokami po valovih in zdelo se mu je prijetno: legel bi na valove in bi plaval z njimi. Ozrl se je nazaj proti Gradu. Ali ne stoji tam na robu zidu straža? Ali ne daje znamenja? Sedaj meri! —

Skril se je pod vodo in je šel počasi dalje.

„Izgubljen sem, je rekel sam pri sebi in se potapljal v vodo. Ko je zopet dvignil glavo iz vode, je videl okoli sebe vodo krvavo. Ni se oziral več. Gledal je le na bližnji breg in na ono mesto, kjer je upal priti na suho. Kmalu je dosegel prvo grmovje, ki je rastlo ob prekopu. Ustavil se je in se je ozrl na Grad. Bil je že daleč za njim in njegovo obzidje se je jasnilo v prvi jutranji zarji. Jutro po deževni noči je bilo jasno in čisto.

„Ko bi bila noč, bi se rešil,“ je pomislil Kristjan in je gledal na obzidje, kjer je stala v jasnem jutru črna postava francoskega vojaka. Držal se je z onemoglimi močmi za grmovje na bregu in se je izkušal dvigniti iz reke. Toda telo je bilo težko kakor svinec in ni se mogel povzpeti. Voda ga je s početka oživljala, toda sedaj so bili že udi premrli, njegove sile so oslabele. Oprijemal se je za veje, ki jih je dosegel na bregu, toda veje so se odtrgale in so mu ostale v roki. Breg je bil slabo obrastel; ni se bilo nikamor oprijeti. Lotil se ga je obup.

„Ako bi plaval dalje, bi me nesla voda sama proti jugu, dokler bi ne prišel na mesto, kjer bi mogel izstopiti.“ Noge so postale trde, da jih ni mogel več pregibati. „Oslabel bi bolj in bolj in na zadnje bi me lahko premagala omotica.“ Držal se je zopet za grmovje in se je krčevito oprijemal vej.

„Ako grem po strugi naprej, me lahko zagleda straža, ki gotovo stoji na oni strani,“ je premišljal dalje. „Ako pridem do gozda, sem rešen; tam si oddahnem brez skrbi.“ S strahom je zapazil, da ga zapuščajo moči in da ga bolj in bolj premaguje utrujenost. „Ako se zgrudim v vodo, sem izgubljen. Bila je to grozna misel, dasi se je hotel prepustiti valovom, da bi ga nesli s seboj. Začel je trepetati od mraza in slabosti. Zbral je zadnje sile in se je vzpel po ježi navzgor. Posrečilo se mu je, se vzdržati med vejami. Pomaknil se je navzgor in je obležal. Bil je tostran prekopa. Gledal je nekaj časa v kalne valove pod seboj in na zeleni greben, ki se je dvigal nad reko. Vsa slika je postajala bolj in bolj motna in nejasna. Zmagovala ga je utrujenost. Hotel je zaspati in si odpočiti. Toda spomnil se je velike nevarnosti in je plezal po bregu navzgor. Kmalu je prišel do gozda in je šel med drevjem dalje. Pred očmi se mu je temnilo, drevesa so plesala okoli njega, zemlja pod njim se je nestalno zibala. Zdelo se mu je, da hodi neskončno, večno pot v negotovo temo, naprej brez cilja, vedno naprej.

„Kaj se je zgodilo na Gradu? Ali so se bojevali srečno, ali so padli vsi? Ali se je rešil Godović?“

Opotekel se je in je držal roke pred seboj, da se ni zadel ob drevesa.

„Kaj se zgodi z menoj? Ali grem res svojo pot, ali so sanje, ali sem morda mrtev in še niso umrle moje misli? Ali sem se rešil z Grada, ali morda še ležim in se mi le zdi, da grem dalje? Kje sem zbral svoje sile, da sem odstranil s prsi ono težo, ki me je tako dušila? Človeška roka je bila. Bog ve, čigava roka! Kako sem prešel vse one zgradbe, tako strme in visoke? Kako sem prebrodil reko in se rešil na to stran prekopa?“ Čudil se je, kako je bilo vse to mogoče. Kakor v sanjah se je vse to zgodilo.

„In vendar grem še naprej, navzgor med drevesi in tam nekje si odpočijem; jutri pojdem dalje in zadenem na domačo vojsko.“ Čutil je, da so izčrpane njegove sile.

„Ko bi poiskal ljudi v kmetski koči; tam bi mi dali suho posteljo, legel bi in zaspal. Zaspal bi in bi spal do smrti. Tako sladko bi bilo spati. Bliža se noč.“ Naenkrat se mu je zazdelo, da vidi pred seboj konec gozda, pot ni več tako utrudljiva in tam zunaj gozda se razprostira zelena trata, na trati stoji kmetska koča. Ljudje stoje pred njo; na obrazu se jim vidi prijaznost in gostoljubnost. Veselo jim je zaklical v pozdrav. Od daleč je zaslišal glasne domače glasove. Prešla je mahoma vsa utrujenost in onemoglost, noge so postale lahke, glava si je odpočila od svoje teže ...

Kristjan je ležal v gozdu, bledel je in sanjal. Počasi so izginile blodnje in sanje in ni videl ničesar več.

Glasovi so prihajali vedno bliže. Culi so se koraki. Kristjan je slišal celo svoje ime; močne roke so ga dvignile; čutil je le, da se nekaj enakomerno giblje pod njim, in okoli so govorili domači glasovi razne besede, ki jih je slišal, a jih ni mogel razumeti.

11.Uredi

Nekaj dni potem se je ustavil v gostilni „Pri Petelinčku“ v Novem Mestu mlad človek, oblečen v brambovsko obleko, ogrnjen s črnim plaščem. Prijezdil je po cesti od Ljubljane in je hotel v gostilni prenočevati.

Avstrijska posadka v mestu se je takrat že zelo zmanjšala in meščani niso več upali v rešitev; vsak dan so pričakovali napada. Zanašali so se najbolj na črno vojsko, ki se ni razšla niti potem, ko se je umaknila cesarska vojska. Posebno mnogo so govorili o „zelenih lovcih“, ki jih je vodil Marko Muhič in ki so polnili vse gozde ob dolenjskih cestah. Časi so bili nevarni, negotovi. Človek v brambovski obleki je bil zelo zanimiv za vse one, ki so hoteli imeti o vojni novih poročil. Zato se je gostu približal najprej gostilničar sam in ga je vprašal, od kod prihaja. Gost je začel govoriti v slabem jeziku in mu je pravil, da je iz cesarske vojske prestopil med brambovce, ker je bil ranjen; gostilničar pa je dal gostu razumeti, da se moreta pogovoriti i v drugem jeziku. Toda tudi drugi jezik je govoril gost tako, da je bil kakor francoski. Poleg tega je obraz tega tujca popolnoma spominjal onih francoskih obrazov, ki so bili pred nekaj leti v mestu. V trenotku je bil gostilničar prepričan, da ima v svoji hiši ogleduha, in je sklenil, da bo dobro preudaril vsako besedo. Toda brambovec je naenkrat vprašal po gospodu Muhiču.

„Poznamo gospoda Muhiča,“ je rekel gostilničar in si je očital, da je krivo obsodil tujega človeka. Tudi meščani, ki so sedeli pri sosedni mizi, so se takoj pomaknili bliže in so trdili, da i oni poznajo gospoda Muhiča.

„Gospoda Muhiča vsi poznajo,“ je rekel nekdo iz družbe, ki se mu je videlo, da se ponaša s tem, da imajo v svoji okolici splošno znano osebo. „Njegov grad ni daleč od našega mesta,“ je dodal drugi.

„Spali bodete v isti sobi, kakor je spal gospod Muhič ono noč, predno so odšli brambovci,“ je rekel gostilničar, ki je bil ponosen na to, da je pod njegovo streho spal gospod Muhič. „Takega dobrega gospoda ne poznam, kakor je gospod Muhič,“ je rekel gostilničar, „ko bi on vodil našo vojsko, ne bi bežala meni nič tebi nič pred Francozi. On dobro razume svojo stvar in se ne boji nikogar. Bil je na Dunaju pri samem cesarju in proti Turkom je šel na vojsko. Ali ste bili vi z njim skupaj v eni četi?“

„Ne,“ je odgovoril brambovec, „jaz sem bil na Gradu.“

Vsi gostje so se začudili in so se primaknili še bliže.

„Gospod Muhič je z Langerjem v Sakselburgu ali v Saksenburgu, ali kako se imenuje ona imenitna trdnjava,“ je rekel meščan, ki se je hotel tudi udeležiti pogovora. Toda drugi niso poslušali njegove opombe in so z začudenimi očmi gledali brambovca, ki je bil na ljubljanskem Gradu, o katerem so se pripovedovale v zadnjem času povsod čudovite reči.

„Vi ste bili na Gradu?“ je vprašalo nekoliko glasov naenkrat, „in kako ste se rešili?“

„Rešil sem se, kakor je edino mogoče v takih slučajih — z begom.“

„Ali ste bili skupaj z onimi, ki so se uprli?“ so izpraševali drugi.

Brambovec si je natočil vina in je začel pripovedovati o dogodkih na ljubljanskem Gradu.

„Jaz sem bil med onimi, ki so jih razorožili, predno se je začel boj; šele pozneje se mi je posrečilo, se rešiti na svobodo.“

Kar se je vzpel pri mizi dolg človek v zeleni obleki in je rekel:

„Torej ste poznali Kristjana Salmiča, sorodnika gospoda Muhiča. Tudi on se je rešil.“

Brambovec je gledal človeka v zeleni obleki in je vprašal premišljeno:

„On se je rešil? Vsi so govorili, da je mrtev in da je pokopan skupaj z drugimi, ki so padli ono noč.“

„Mogoče je, da so tako mislili, ker mnogo življenja niso pustili v njem; rešil se je in našli smo ga polmrtvega v gozdu pod golovškimi okopi. Sedaj leži doma na Mušičjem.“

„Kje je to?“ je vprašal brambovec.

„To je domači grad gospoda Muhiča,“ je odgovorilo nekoliko glasov, „nekaj ur od tod.“

„S svojim konjem ste tam v dobri uri,“ je rekel gostilničar.

„Kristjan je moj najljubši prijatelj,“ je rekel brambovec. „Posetim ga v najkrajšem času.“

„Kaj vi mislite, kaj bo z vojsko?“ je vprašal naenkrat meščan, ki se je usedel prav blizu brambovca.

„To je negotova stvar,“ je rekel brambovec, „videli ste, kako se je zgodilo na Notranjskem in potem v Ljubljani. Mi smo se mnogo pripravljali, a bili smo še premalo pripravljeni; preveč smo se bali in umikali. Vse je bežalo ...“

„Tako je, jaz sem tudi tako mislil,“ je rekel človek v zeleni obleki; „ko bi se bila naša vojska držala, bi ne bila padla Ljubljana.“

„Pravijo, da so Grad izdali poveljniki,“ je rekel nekdo.

„Mogoče je, da so ga izdali,“ je rekel brambovec, „take stvari se pogosto dogode. Mi ne moremo soditi.“

„Torej mislite,“ je rekel zopet meščan, ki je sedel poleg brambovca, „da bomo kmalu zopet videli Francoza v našem mestu.“

„Kakor vse kaže, ne bodo dolgo čakali.“

„A glavna bitka še ni odločila,“ je trdil nekdo s počasnim dolenjskim poudarkom.

„Pravijo, da so se pri Dunaju že sprijeli ...“ je rekel gostilničar, „sliši se celo, da so Francoze dobro pritisnili.“

„To je mogoče,“ je rekel brambovec, „toda sedaj je prepozno.“

„Nič ni prepozno,“ je rekel s trdim glasom človek v zeleni obleki; „dokler bomo mi tu, ne pridejo Francozi k nam. Črne vojske je še dežela polna in zelenih lovcev je vsak dan več. Ako je Francozom ljubo, jih povabimo k nam. Pri nas ne bo tako, kakor je bilo drugod.“

„Kako mislite,“ je vprašal zopet meščan, ki mu ni bilo prijetno, da se zeleni lovec baha s svojo hrabrostjo, „kaj mislite, kaj bo z drugimi, ki so ostali na Gradu?“

Brambovec je mahnil z roko.

„V tem oziru vojna ne pozna milosti,“ je rekel. Nastala je za hip tišina.

Med tem so se vrata odprla in v sobo je stopil mlad gospodič v črni obleki.

Vsi so ga pozdravili kot znanca.

„To je gospod Repelj, znanec gospoda Muhiča,“ je rekel gostilničar. „Gotovo ga bo zanimalo, slišati kaj novega o njem.“ Tilen Repelj se je približal k mizi in se je predstavil brambovcu. Ta je tako nerazločno izgovoril svoje ime, da ga Repelj ni razumel. „Vi poznate gospoda Muhiča,“ je rekel potem. „Ali prihajate iz Saksenburga?“

„Ne, gospod je bil na ljubljanskem Gradu,“ so odgovorili drugi.

„Bil sem z gospodom Muhičem skupaj v Ljubljani, predno je odšel s svojo četo,“ je rekel brambovec.

„O gospodu Muhiču že dolgo ni nikakega glasu,“ je rekel gostilničar, „mnogi trdijo, da so jih Francozi zajeli.“

„To ni nemogoče,“ je rekel brambovec, „ker so Francozi prej prešli naše gore, nego se je moglo pričakovati.“

„Torej mislite, da bo tam tako kakor v Ljubljani?“ je vprašal eden izmed meščanov.

„Mogoče celo slabše.“

„Slabše ne more biti,“ je rekel gostilničar, „a gospoda Muhiča bi bilo škoda. Na Vinicah bi bila gotovo velika žalost.“

„Ali so Vinice tu blizu?“ je vprašal brambovec.

„Blizu,“ je odgovoril gostilničar, „gospod Repelj je tam stalen gost.“

„Vi poznate gospo Gusičevo?“ je vprašal Repelj.

„Poznam,“ je odgovoril brambovec, „preživeli smo skupaj predpust v Ljubljani.“

„Vi ste — Don Pier?“ je rekel mladenič in je prisedel k mizi. „Slišal sem že mnogo o vas.“ Nato sta začela svoj pogovor. Meščani so se spustili v prepir, ker so eni trdili, da Napoleona nihče ne zmaga, drugi pa so pripovedovali, da bo tudi njegove slave konec. Don Pier je ogledoval brhko gostilničarjevo hčer, ki je nosila vino na mizo, in se je zanimal tudi za razne druge ljudi, ki so bolj in bolj polnili krčmo ter z radovednimi očmi ogledovali tujega brambovca. Mladi kupec mu je zelo ugajal; sedela sta pozno v noč pri pijači ter se pogovarjala o vojnem gibanju na Dolenjskem; o črni vojski, o zelenih lovcih in o drugih pripravah, ki so se delale po najvažnejših krajih, da bi se sovražniku zabranila pot v deželo. Ko sta se pozno zvečer poslovila, je moral Don Pier svojemu novemu znancu obljubiti, da pojde takoj drugi dan zjutraj z njim na Vinice.

12.Uredi

Lepše ni nikdar cvetel črešnjev vrt na Vinicah kakor ono leto. Pomlad je bila drevju nenavadno ugodna, ozelenelo je vse že pred Sv. Jurijem, a najlepše so se razcvele bele črešnje med zelenim drevjem. Rastle so na spodnjem koncu vrta poleg ceste in so pobelile z belim cvetjem ves vrt pod seboj. Temu vzrok pa ni bilo morda samo ugodno vreme, ampak prišlo je tako leto, ki se v njem najbolj razcveto črešnjevi vrtovi. Ta črešnjev vrt je skrival pod svojim belim cvetjem leseno utico in tu se je ljubil mlad par, ki ju je seznanil oni usodni slučaj, kateremu pripisujejo nekateri ljudje v ljubezni glavno ulogo, ali pa ona prijaznost gospoda Muhiča, ki je bila v mnogih slučajih odločilnega pomena. Mladi kupec je ostajal na prijaznem gradiču pogosto več dni in se je vrnil vselej kmalu, kadar so ga klicale domov trgovske dolžnosti. Vojna je zelo ovirala promet in trgovino in težki vozovi, ki so prej polnili ceste, so počivali doma. Zato je imel tudi Tilen mnogo časa in ga je posvetil svoji ljubezni. Zaljubljen je bil tako, da se ni zanimal za dogodke po svetu; želel je le kmalu konca vojne, da bi se trgovini zopet odprla pot. Gospodična Barbara je bila še mlada in je ljubila mladega kupca z ono naivno otroško ljubeznijo, s katero ljubijo gospodične v njenih letih, ako jih niso izpridile razne knjige in vzgojiteljice. Mladi kupec ni zahteval od nje nič drugega nego to ljubezen. O tem je največ vedela lesena utica pod cvetočimi črešnjami. Tam je posedal mladi par cele ure in se radoval v svojih zaljubljenih pogovorih. Kadar jima je postalo dolg čas, sta se lovila po vrtu. Pogosto sta se naveličala vseh igrač in sta se sprla tako, da se je Barbara začela jokati in je pobegnila v svojo sobo, Tilen pa je sedel žalosten na vrtu in vzdihoval toliko časa, da se je vrnila. To je bilo vedno za oba novo veselje in po spravi sta si obljubila, da se ne spreta nikdar več. Gospa Gusičeva je pustila zaljubljencema popolno svobodo in ju ni hotela motiti. Veselila se je sreče, ki je cvela pod cvetočimi črešnjami, in je sama pri tem čutila nje odmev. V tej krasni spomladi se je zdela sama sebi za mnogo let mlajša in tudi njeno srce je pomladelo. Dasi je po moževi smrti imela že mnogo snubačev, se ni hotela možiti; ne le zaradi tega, ker je mislila na srečo svoje hčerke, ampak tudi zato, ker ji je bolj ugajalo življenje, kakor je bilo dozdaj. Odkar pa se je vrnila z ljubljanskega predpusta, ni bilo več tako; priljubilo se ji je življenje v mestu in rada bi bila zahajala tja, ako bi bilo vedno tako prijetno kakor v zadnjem predpustu. Tudi življenje na Vinicah bi bilo krasno, ako bi ostali brambovci v Novem Mestu in ako bi ... Ne, tega si gospa Gusičeva ni hotela priznati. Čutila je, da ji je ljubeznivi gospod Muhič — zelo draga oseba, a da ga ljubi, to se ji ni zdelo mogoče. Postajala je na balkonu pred svojo sobo in je gledala navzdol po drevoredu, po cesti, koder je bil odšel, in je obstala z očmi na onem mestu, kjer je zadnjič pozdravil v slovo.

„Bog ve, kdaj se vrne, kdaj se pojavi tam zopet njegova mala oseba na konju?“

Tako je vzdihovala gospa tiho v srcu, kadar je gledala ono mesto. Ako se je ustavila potem pred zrcalom v svoji sobi, je bila zadovoljna sama s seboj; lice ji je bilo lepo napeto, popolnoma mlado, le na čelu so se poznala ona neprijetna leta, kar jih je bilo več nego trideset. Vzravnala je pri tem navadno svoje polno telo in je ugajala sama sebi. Nje postava je bila res krasna; njeno telo je bilo še polno svežega življenja.

„Tudi on ni več mlad,“ je rekla sama pri sebi, ko je pomislila na Muhiča.

Taki časi so bili na Vinicah o prvi pomladi, ob času, ko so cvele črešnje.

Nekoč se je zglasil na gradiču poštni sel s pismom. Bilo je od gospoda Muhiča, ki je na kratko oznanjal, da so vsi brambovci, ki stoje pod poveljstvom gospoda Langerja, prišli v Saksenburg in da bodo branili to trdnjavo z vsemi silami. Na koncu je stalo mnogo pozdravov na različne znance. Končalo se je z besedami: „Najsrčneje pa Vas pozdravlja „votre ami N. M. de Müssitz“.“ V tem pismu je gospa Gusičeva res komaj poznala onega gospoda Muhiča, ki se je pri svojem odhodu tako prisrčno poslavljal. Pismo je bilo tako kratko in skoraj prazno! Vsak mož postane ob času vojne sicer bolj resen in bolj ga zanimajo njegove vojaške dolžnosti nego ljubezenska čuvstva, vendar gospa Gusičeva ni mogla biti zadovoljna s pismom in zdelo se ji je, da so bile lepe besede gospoda Muhiča le njegova navadna ljubeznivost, ki jo je izkazoval vsem damam. Ni se mogla ubraniti neke vsiljive ljubosumnosti, ki ji je budila razne misli o gospodični Klari in o damah v Saksenburgu. Zadnji stavek onega pisma je gospa Gusičeva celo v postelji pri sveči večkrat prebrala in je premišljala, kako naj razume oni „votre ami“, v francoskem ali v slovenskem smislu.

Po tem kratkem pismu ni prišlo nobeno več. Pač pa so začele prihajati slabe novice z bojišča, ki so se množile bolj in bolj. Glasovi, ki so govorili o zmagah na jugu, so utihnili in kmalu so prišle vesti, da se avstrijska vojska umika. Tudi Napoleonov ukaz proti brambovcem ni ostal neznan in ko so odcvele črešnje na viniškem vrtu, je z njimi za gospo Gusičevo izginila tudi sreča; mučile so jo težke misli in nje lice se je hotelo postarati.

Tudi mladi par ni bil več v onih blaženih objemih kakor prej. Ko sta se Tilen in Barbara zopet sprla, je hotel Tilen oditi med zelene lovce ter za vselej pozabiti na Vinice. Tega se je gospodična Barbara zelo ustrašila, a jezila se je, da jo je strašil s takimi rečmi. Zato je postala resna in mu je pri vsaki priložnosti očitala, da ne pozna ljubezni. Prave sreče ni bilo več na Vinicah. Zato so bili vsi veseli, da so dobili na gradič novega gosta.

Gospa Gusičeva je sprejela Don Piera kakor svojega starega znanca in je obenem v njem videla tudi ožjega prijatelja gospoda Muhiča. Tudi gospodična Barbara se je razveselila ljubeznivega kavalirja, ki je imel temne, črne oči, in se ga je pogosto spominjala, odkar je prišla iz mesta.

Gospa Gusičeva je takoj po sprejemu vedla novega gosta s seboj na vrt in ga je začela izpraševati o stanju vojne in o usodi brambovcev. Pri tem seveda ni pozabila, pred vsem vprašati po gospodu Muhiču.

Don Pier je dobro razumel nje vprašanje in je izkušal dati čim ugodnejši odgovor. Ni hotel jemati zaljubljenemu srcu zadnjega upanja, dasi sam ni več veroval v rešitev brambovcev. Risal je v pesek na vrtu pot, po kateri so šli Francozi, načrtal je Alpe in reke, zaznamoval je mesto, kjer približno leži Saksenburg, in iz vsega se je dalo sklepati, da so Francozi trdnjavo obšli ali pa so jo vzeli s posadko vred. Mogoče je sicer bilo, da se je moštvo pravočasno rešilo čez gore, toda ta rešitev bi ne bila gotova, ker so šle francoske čete po vseh dolinah navzgor proti Donavi. Dasi je Don Pier hvalil zvitost gospoda Muhiča in previdnost nekaterih poveljnikov, ki se umaknejo o pravem času, vendar gospa Gusičeva ni verjela v to, da se gospod Muhič srečno vrne domov. Don Pier je videl njeno žalost in jo je izkušal potolažiti. Za njegovo ljubeznivost mu je bila gospa zelo hvaležna in mu je mnogo zaupala.

Don Pier je ostal na Vinicah in je delal na svojem konju izlete v okolico. Ogledoval si je lepe kraje okoli Krke, zašel je na Gorjance in na druge gore; rad se je ustavljal po krčmah, govoril je z ljudmi, ki jih je srečal na cesti, in se je zanimal za glavna zbirališča črne vojske in za glavne voditelje zelenih lovcev.

Vračal se je domov navadno pozno zvečer in je potem rad posedal na vrtu, posebno če je tam našel gospodično Barbaro.

Mlada deklica je zelo rada govorila z njim v mraku na vrtu, ako je bila sama. Ugajala ji je vitka postava tujega kavalirja, v njegovih besedah je bilo nekaj tako mamljivega in skrivnostnega, da se ji je budil nemir v srcu. Njegove temne oči so se v takem času svetile v čudnem ognju. Gospodična Barbara je čutila v takih trenotkih, kako jo mamijo sladka čuvstva, in to ji je zelo ugajalo, kajti zdelo se ji je, da Don Pier ni tak, kakor se kaže v družbi, ampak da leži v njem in v njegovem življenju mnogo več. In v tem je bilo toliko vabljivega. Barbara je na predpustnih zabavah v mestu čutila, da je premlada, da dajejo gospodje in kavalirji starejšim krasoticam prednost pred njo, da se zanjo ne zanimajo toliko, kolikor si je sama želela; kadar je prinesla svoj obražček prav blizu pred zrcalo, da bi ga popolnoma natančno videla, in je pri tem zakrožila nekoliko svoja usteca, kakor da bi hotela dati poljub, tedaj si je morala priznati, da je krasna. Svesta si svoje krasote, je gospodična zahtevala, da morajo to vedeti tudi vsi gospodje in kavalirji ter se zanimati zanjo toliko, da bodo druge, starejše krasotice videle, da je tudi ona krasna in da stoji z njimi v isti vrsti. Zato je bila na predpustnih zabavah v mestu mnogokrat užaljena in je bila slabe volje; toda to so pripisovali drugi temu, da je še mlada in da še ni navajena družbe. Edini kavalir, o katerem se ji je zdelo, da je zapazil nje krasoto in nje misli, je bil Don Pier. On jo je pogostoma odlikoval pred drugimi, kar si je ona štela v veliko čast, ker se je smatrala za skromno, neizobraženo gospodično z dežele, on pa je bil francoski kavalir iz imenitne rodovine. Toda ta prijaznost se je zdela Barbari včasih prisiljena; zdelo se ji je, da se to godi zaradi Helene, da bi ne bila tako očividna ljubezen med Heleno in Don Pierom, o kateri so dame med sabo govorile. Zato se je Barbara pogosto čutila ponižano in užaljeno; ni hotela biti le sredstvo, s katerim bi se prikrivale ljubezenske spletke. Vendar ji je ugajalo, da se je mogla pred drugimi izkazati ob strani onega kavalirja, za katerega so se dame najbolj zanimale; tudi se ji je zdelo, da so ji pogledi tujega kavalirja hoteli povedati več, nego so ji govorile njegove besede; toda ni mogla vedeti, ali je to le prevara ali je resnica. Gospod Muhič je tako hvalil Tilna, da se je Barbara res zaljubila vanj; poleg tega pa je često mislila, da se odpelje kot bogata gospa v mesto na predpust, in je sanjala o krasnem življenju. To je bila ona hudomušnost in svojeglavnost, ki je bila vzrok, da se je pogosto sprl mladi par v senci cvetočih črešenj, ker je gospodična Barbara sanjala o mestih, Tilen pa je hvalil svoj dvorec in je slavil mirno življenje na kmetih. Zato se je mlada deklica zelo razveselila novega gosta in je rada postajala z njim zvečer na vrtu.

Gospe Gusičevi ti sestanki niso bili posebno po volji, ker je sama potrebovala prijateljske družbe; mislila je, da ima prijatelj gospoda Muhiča prijateljsko dolžnost, ga nadomeščati. Don Pier se je zavedal te dolžnosti in ni puščal gospe same, nasprotno, dvoril ji je z vso ljubeznivostjo in ljubeznijo, a to ga ni motilo, da bi ne poiskal zvečer tihega kota na vrtu, kamor je prihitela tudi Barbara, ako ni bilo Tilna pri njej. Sreča in mir, ki sta prej polnila prijazni gradič, sta izginila.

Nekega večera je slonel Don Pier ob ograji viniškega vrta in poleg njega je stala gospodična Barbara, ki je gledala po dolini, kjer se je počasi mračilo. Že tolikokrat je gledala to sliko, a še nikdar ni bila, kakor danes. Solze so ji hotele zaliti oči. „Da,“ je govoril Don Pier s temnim, globokim glasom, ki ji je pretresal srce: „Nesrečen sem in nihče tega ne ve, nihče ne čuti z menoj. Ne govorim o tem nikomur, ker bi nihče ne razumel. Nobene duše ni, ki bi me razumela in ljubila, in jaz tudi ne iščem več med ljudmi sreče in ljubezni.“

Barbara je zaihtela.

„Kaj vam je?“ jo je vprašal Don Pier in jo prijel za roko.

„Jaz vas ljubim,“ je govorila gospodična, „jaz vas ljubim že dolgo in skoraj sama nisem vedela. Pobegnila bi z vami v svet od tod.“ Pri tem mu je sklenila roke okoli vratu in naslonila utrujeno glavico na njegovo roko. Don Pier se je sklonil in jo tiho poljubil.

13.Uredi

Življenje v Saksenburgu je bilo veselo in zabavno. Mesto ni bilo veliko; glavni njegov del je bil močan grad, ki se je dvigal visoko nad hišami. Obzidje je bilo okoli in okoli, tako da je mesto bilo podobno dobro utrjeni trdnjavi. Na obeh straneh se je dvigal gorski greben, ki ni bil lahko pristopen; ker je bila dolina zaprta proti jugu, je bilo v zgodnji pomladi povsod še mnogo snega in noči so bile zelo hladne. Po dolini je tekla reka Drava, ki je obdajala tudi del trdnjave. Dolina je bila prazna, po planinah so bile pastirske koče in le tu pa tam je stal kak mlin ob reki. Trdnjava Saksenburg je bila velike važnosti, ker je imela braniti sovražniku prehod ob Dravi. Gorata priroda je varovala trdnjavo od vseh strani. Ker so Francozi že v vojni l. 1800. zasedli to trdnjavo in so ostali v njej celo zimo ter vladali svojevoljno po vsej okolici, so avstrijski poveljniki spoznali veliko važnost svoje trdnjave in so jo hoteli dobro začuvati s četami. Trdnjava Saksenburg je bila do zadnjega časa last solnograških nadškofov in je nosila na sebi vse znake svojih gospodarjev. Šele leta 1803. je pripadla toskanskim vojvodom in je prišla pod avstrijsko oblast, ki je na novo utrdila mesto ter ga pripravila za vojno.

V Saksenburgu so se sredi meseca aprila ustavili brambovci, kakor je velevalo povelje. Ko so brambovci prišli v mesto, so našli v njem toliko vojaštva, da se niso imeli kje nastaniti. Zato se je Saksenburg gospodu Muhiču prvi dan priljubil zelo malo. Ni mu ugajalo malo mesto in prazna dolina. Temno je bilo tu med gorami; ljubil je velika mesta in pokrajine, ki so odprte na vse strani ter razveseljujejo vsakega s svojim razgledom. Dasi je bilo že po Veliki noči, je bilo vendar mrzlo v tem gorskem kraju, da bi skoraj trebalo nositi zimski kožuh. Tako ni trdnjava sama na sebi kazala nič veselega in prijetnega. Najmanj pa se je gospod Muhič razveselil tujih vojakov, ki so polnili mesto in trdnjavo, kajti vedel je, da pri tako veliki množici vojske izgine v mestu in okolici na pr. perutnina, ki jo je zelo rad videl pred seboj na mizi. Tudi se je zdelo gospodu Muhiču, da so brambovci tu odveč, ako hoče mesto braniti cesarska vojska; ako pa morajo brambovci braniti mesto, naj odide cesarska vojska čez gore na jug, ker je tam pri armadi potreba moštva.

Tako gospodu Muhiču marsikaj ni ugajalo in mislil si je, da so v onem dirindaju pri Trbižu, ko se je sešlo toliko čet, poveljniki izgubili glavo in zamešali povelja. Zaradi tega je gospod Muhič brambovce smatral za glavno in pravo grajsko posadko v trdnjavi, dočim je videl v cesarski vojski le napotje. To je občutil gospod Muhič posebno zvečer, ko je po celodnevnem potu iskal mirnega kota za počitek in primerne večerje za svoj želodec. Hiše so bile polne vojaštva, grad je bil napolnjen s častniki, po gostilnah so gospodarili vojaki, povsod je bila zmešnjava in prepir.

Gospod Langer, ki se je šel predstavit grajskemu poveljniku, se je vrnil zelo slabe volje, ker ga je poveljnik sprejel hladno in se je jezil nad ljudmi, ki mu pošiljajo mnogo moštva in ničesar drugega. Povabil je sicer gospoda Langerja k sebi na večerjo, toda glede brambovcev je izrazil svojo nezadovoljnost, češ, da se trdnjava tem dalje drži, čim manj je v njej ljudi. Ko je gospod Langer naznanil svojim častnikom, da v gradu zanje ne bo prostora in da si morajo po hišah poiskati prenočišča, je gospod Muhič zavihal svojo kozjo bradico in je rekel: „To je največja brezobzirnost, kar sem jih doživel. Ako nas ne potrebujejo, ni bilo treba nas pošiljati sem in naj bi nas bili pustili v Novem Mestu ali v Ljubljani. Toda mi nismo ljudje, ki so prišli na vojsko ležat in spat. Lahko bi nas pustili z drugimi v Italijo, da bi ne bilo treba v takem gorskem mestu čakati, kdaj se prikaže odkod sovražnik. Odteklo bo še mnogo Drave, predno se bo ljubilo Francozom hoditi po tem mrazu. Take trdnjave bi Korošci sami lahko varovali in ni treba, da jim hodimo mi na pomoč.“ Zato si je gospod Muhič izprosil od poveljnika Langerja dovoljenje, da sme v njegovem imenu stopiti na grad ter tam v njegovem imenu govoriti z „gospodi častniki“; gospod Langer mu je to dovolil.

Poveljnik saksenburške trdnjave je bil star nemški general, ki je bil navdušen vojak in se ni mogel nikdar navdušiti za ono misel, ki se je zdela drugim edina rešilna, namreč, da naj se oboroži ljudstvo in da naj brambovski bataljoni pomnože vojsko; trdil je vedno, da le prava cesarska vojska v polni uniformi zasluži to čast, iti na bojišče in braniti cesarjevo last. Zato se je čutil ponižanega, ko mu je gospod Langer naznanil, da je poslan sem od višjega poveljnika, in je mislil, da se je zgodila pomota.

Ko je gospod Muhič stal pred grajskim poveljnikom, je lahko bral vso nevoljo na obrazu starega gospoda. Gospod Muhič je tudi takoj iz prvih besedi spoznal, kako sodi gospod poveljnik o brambovcih. Zato je resno prijel sablo v obe roki in je vprašal starega generala, ali mu je znano, s kom ima čast govoriti. Poveljnik se je začudil veliki predrznosti brambovskega častnika in je zbiral svoje sile, da bi se preveč ne vznemiril. Med tem pa mu je začel gospod Muhič naštevati svoj polni naslov z vsemi okraski in opombami in pri tem mu je povedal skoraj celo svoje bojevito življenje od svoje dvorne službe za velike cesarice Marije Terezije pa do danes. To je učinkovalo. Poveljnik je-strmel v malega gospoda Muhiča in je dobil do njega tako spoštovanje, da ga je povabil na večerjo. Toda gospod Muhič ni bil sebičen in ni nikdar pozabil svojih prijateljev. Odklonil je kar najodločneje večerjo pri grajskem poveljniku in je začel govoriti o vrlinah brambovskih častnikov in svojega moštva sploh. Popisal je rod vseh svojih tovarišev in je dokazal, da bi bilo za njega nekolegijalno, ako bi prišel sam z gospodom Langerjem na večerjo, za njegove tovariše pa bi bilo žaljivo, ako so prezirani za to, ker so stopili v službo domovine.

„Ako nas imate torej za vojsko nižje vrste, potem nečemo z vami skupaj izvrševati iste službe, kar za nas ne bi bilo sramotno,“je končal gospod Muhič svoj govor.

Stari general je ostrmel in je gledal gospoda Muhiča s prestrašenim obrazom.

„Mi izpolnjujemo višje povelje, kakor nam je bilo ukazano,“ je nadaljeval gospod Muhič, ko je zapazil učinek svojih besedi. „Mi tudi ne bomo odgovorni, ako si naše moštvo samo pribori pravice, da bo moglo izpolnjevati svoje dolžnosti. In to bi se zelo lahko zgodilo, ako bi ne bilo med nami jasnosti; nasprotno morete računati na hrabrost naših vojakov, ki bodo varovali svojega poveljnika prav tako kakor trdnjavo, ki jim je bila odkazana, s čimer jim je bilo izraženo zaupanje vrhovnega poveljstva.“ Sedaj je hotel gospod Muhič oditi, toda general mu je izrazil željo, da bi še ta večer prišli k njemu vsi častniki brambovske čete. Gospod Muhič je sprejel to povabilo s sledečimi besedami:

„Kot vaš zaupni prijatelj vam moram izraziti svoje veselje nad tem, kajti edino na ta način se da poravnati nesporazumljenje, ki je nastalo med vami in nami. Moram vam namreč zaupati, da je bil naš poveljnik, gospod Langer, nezadovoljen s sprejemom v vaši trdnjavi, in mi vsi bi bili vsled tega izvajali svoje konsekvence.“ Gospod poveljnik te izjave ni bil posebno vesel in je nagubančil svoj ostri obraz.

„Zdi se mi in bojim se, da bo posadka trpela na disciplini,“ je rekel po kratkem molku. „Kakor vidite, tega nisem jaz kriv, ampak krivi so na višjih mestih, ker ne razdele pravilno svojih čet.“

„Disciplina je pri nas izborna, imamo pa tudi dovolj odločnosti; v tem si bomo z vami, gospod poveljnik, ena duša, eno telo. Stari vojaki nikdar ne greše proti prvemu in glavnemu pravilu, da naj se ceni zmožnost in izkazuje spoštovanje staremu junaštvu.“

Te besede so bile poveljniku jako všeč; prijateljski je stisnil gospodu Muhiču roko in mu izrazil svoje veselje, da ima v svoji trdnjavi vojaka, kakor je on.

Ko je šel gospod Muhič z Grada, je zapazil pred neko hišo gručo vojakov, ki so se med seboj borili. V sredi med njimi je videl svojega slugo Kozmo, ki se je branil proti vsem. Gospod Muhič je takoj razumel, za kaj gre. Kozma je hotel dobiti za svojega gospoda in njegovega konja primerno bivališče; ker je pa bilo vse polno, si je hotel s silo priboriti prostor. Vojaki so padali okrog Kozme kakor snopje.

Gospod Muhič je zbral vse sile in je zakričal nad vojaki s takim glasom, da so takoj odstopili. Na tleh je zapazil med drugimi tudi Andreja, ki se je bil skupaj s Kozmo lotil nasprotnih vojakov.

Gospod Muhič je zmerjal vojake z vsemi imeni, ki so mu prišla na misel, in jim je obljubil, da jih priporoči gospodu grajskemu poveljniku, ki jim bo dal odmeriti potrebno število palic.

Vojaki so se razšli in so menili, da se jim ni treba bati, ker so poznali grajskega poveljnika, ki ni hotel imeti tujih čet v svoji trdnjavi. Toda kmalu je zapel pod gradom boben ter naznanjal, da so brambovci prišli kot del cesarske vojske, ki naj okrepi staro, nepremagljivo trdnjavo Saksenburg, in da morajo vojaki z njimi deliti streho in jed kakor s svojimi tovariši.

To je bil uspeh gospoda Muhiča, ki ga je dosegel s svojim posetom pri grajskem poveljniku.

Tisti večer so večerjali vsi častniki brambovskega bataljona na Gradu in gospod Muhič je pri dobri večerji tako zabaval starega generala, da ga je ta-le povabil k sebi kot starega vojaškega tovariša, ki mu bo delal kratek čas ter mu s svojim pripovedovanjem zbujal spomine. Gospod Muhič je hvalil izborno poveljnikovo vino in pri tem ni pozabil, trčiti z Egidom, ki ga je generalu predstavil kot izbornega vojaka. Pomenljivo je pomežiknil s svojimi malimi očmi ter je pil na zdravje starega poveljnika in na zmago saksenburške trdnjave.

Tako so ostali brambovci v trdnjavi ter so dobili vsega dovolj, česar so potrebovali.

Nekaj dni potem je prišlo povelje, da odide del cesarske posadke ob reki navzgor, brambovci pa ostanejo v trdnjavi.

Dasi je bilo vojaštva v mestu veliko preveč, je bilo gospodu Muhiču vendar žal, da je odšel skoraj glavni del posadke naprej, in to ne le zaradi tega, ker več vojakov laže trdnjavo varuje sovražnikov, ampak tudi zato, ker je gospod Muhič med častniki našel dobrih prijateljev, s katerimi je ob raznih prilikah navezal ožje „prijateljske zveze“. Potreboval jih je, ker je mislil, da bo imel poleg vojaške službe dovolj časa, opravljati tudi kako primerno kavalirsko dolžnost.

Ker ni bilo nikdar prilike, ki bi nalagala gospodu Muhiču primerne kavalirske dolžnosti, se mu je zdelo življenje v Saksenburgu pusto in dolgočasno. Boljše družine so bile zapustile mesto že v začetku vojne, ko so ga napolnile vojaške čete.

Svoj dolgi čas si je gospod Muhič kratil v družbi svojih prijateljev ali pa pri grajskem poveljniku, ki je dal svojemu tovarišu vedno najboljšega vina na mizo. Najljubši prijatelj mu je bil Egid; z njim se je pogovarjal o Ljubljani, o Vinicah in o drugih važnih rečeh. Gospodu Muhiču ni bilo neznano, da teče med gospo Gusičevo in Egidom Gusičem pravda, katere konec bo morebiti tudi zanj velike važnosti; toda to ni moglo motiti njegovega prijateljstva.

Kadar gospod Muhič ni našel v mestu prave zabave, je hodil s svojo četo na oglede po okolici. Prigodilo se je pogosto, da se je vrnil s svojo četo šele drugi dan. To se je godilo zato, ker je gospod Muhič upal, da se mu kdaj na teh ogledih pripeti kaj nenavadnega. Zahajal je rad ob Dravi navzdol v mesto Spital, prišel s svojo četo na pozvedovanje do Milštatskega Jezera, zavil navzgor ob reki Beli ali ob Jezernici ter si ogledoval gorske pozicije posebno tam, kjer je stal kak grad. Drugič je krenil navzgor po ozki dolini proti Lipi, prešel je čez sedlo na Belo Jezero in prišel v ziljsko dolino, kjer se je usedel na vasi pod lipo in je gledal s hudomušnimi pogledi na vaška dekleta, ki so postregla njemu in vojakom po stari slovenski gostoljubnosti. Na vseh teh ogledih je spremljal gospoda Muhiča Egid, ki ga je gospod Muhič imenoval za svojega „leibadjutanta“. Egida so zanimale pred vsem pozicije, ki bi bile važne ob času boja. Gospod Muhič se ni posebno zanimal za take reči. Kraji okoli Saksenburga so bili kakor povsod na Koroškem polni razvalin, gradov in gradičev; povsod se je še poznala razkošna vlada cerkvenih knezov in tujih plemičev, ki so si osvojili to zemljo ter si gradili gradove po gorah. Ti gradovi so najbolj zanimali gospoda Muhiča in rad je hodil s svojo četo mimo njih. Bil je še vedno navdušen za grajske rožice, kakor je imenoval grajske gospodične, in je iskal slučajev, da bi se seznanil z novo družbo. V Špitalu se je gospod Muhič rad zamudil s svojo četo dalje časa, nego je bilo potrebno; zanimale so ga ljubezni željne meščanke in bil je zelo ponosen, kadar je videl, da za njim obračajo oči. Kadar je jezdil mimo samostana, se je oziral po zamreženih oknih in bilo mu je žal, da so minili oni lepi stari časi, v katerih je živel gospod de Cheviny. Prepričan je bil, da bi nastala nova „Portugalska pisma“.

Kljub vsem tem ogledom in pozvedovanjem se ni hotelo prigoditi nič posebnega. Vojaških čet je bilo povsod dovolj in gospod Muhič kljub vsemu prizadevanju ni mogel buditi posebne pozornosti. Pridobil si je povsod novih prijateljev in znancev, toda življenje se mu je zdelo prazno, ker mu ni nalagalo kavalirskih dolžnosti. Pri tem je imel gospod Muhič mnogo časa, da se je spominjal Kristjana, in nekoč je celo sedel ter mu napisal ono očetovsko pismo. Enako gospod Muhič ni pozabil gospe Gusičeve ter je nekolikokrat poizkusil svoje pesniške sile, s katerimi je hotel gospe Gusičevi natančno izraziti svoja čuvstva. Kadar se je z večerje vrnil od starega generala, so ga obhajale zaljubljene misli in so se mu obnavljale visokoleteče besede, o katerih gospod Muhič ni mogel vedeti, ali jih je čital pri Gilu Blasu in pri kakih drugih manj slavnih pisateljih ali pa mu prihajajo naravnost iz njegovega srca.

V takih trenotkih se je usedel gospod Muhič k mizi in je pisal pismo, ki ga je bil iz srca vesel, ko ga je še enkrat prečital. Zdelo se mu je, da bi bila tudi oboževana gospa Gusičeva vesela, ko bi ga prejela; toda neprijetno je bilo, izročati taka pisma v tuje roke. „Nazadnje postanem celo pesnik v tej gorski zapuščenosti,“ je premišljal v takih časih gospod Muhič, „in prepeval bom pesmi, kakor star trubadur.“

Zjutraj je navadno še enkrat prečital svoje nedokončano pismo ter se je veselil svojih izbranih besed in nenavadnih izrazov; potem je spravil list v poseben oddelek, ki je nosil pomenljivi naslov: Koroška pisma.

Egid je živel pravo vojaško življenje. Zanimal se je za vse posebnosti svoje trdnjave in je našel še marsikaj, kar se mu je zdelo potrebno, da bi bila trdnjava še bolj zavarovana. Zabave častnikov ga niso zanimale, ker se ni mogel iznebiti svoje resnosti. Neprijeten mu je bil mir okoli trdnjave, rajši bi bil odšel z vojsko na jug. Dnevi so šli počasi, bili so dolgi, dasi je vladala še zima po gorskem kraju. Egid se je pri tem spominjal solnčne dolenjske strani in je mislil na svojo prijazno pristavo.

Hotel je večkrat pisati Alenici, toda pisma ni mogel oddati. Spravljal je torej svoja pisma prav tako, kakor gospod Muhič. Kadarkoli je ostal sam v svoji sobi, si ni mogel kaj, da bi ne bil zapisal misli, ki so mu bile vedno v srcu in v glavi. Tudi od nje ni prišlo nobeno pismo in to ga je skrbelo. Zato je rad hodil s četami na ogled po okolici in je nestrpno čakal novih poročil o vojni.

14.Uredi

Kmalu so začela prihajati poročila, ki so pripovedovala o umikanju avstrijske armade na severu in na jugu.

Začetkom maja se je čutilo tudi v gorski trdnjavi, da vlada pomlad v deželi; snegovi so sicer še krili bližnje in daljne gore, toda po dolini se je vse razcvelo in bogata gorska pokrajina se je oživljala pod gorkim solncem. Glasovi, ki so prihajali z bojišč, so bili pač vedno neugodnejši, toda sovražnik je bil še daleč. Tirolske gore so branile francoski vojski prehod od zapada, Malbourget in Predil sta bila utrjena; glavna francoska vojska bi si izbrala drugo pot, ne čez Saksenburg.

„Ako nam pridejo čez gore in nas obkolijo, potem smo brez pomena in se bomo podali,“ je rekel stari general, ko je slišal slabe novice. Tudi gospod Muhič je mislil tako, dasi je napram svojim vojakom govoril drugače. Zaradi varnosti je bilo treba hoditi daleč po dolini na oglede, posebno tudi zato, da so straže prejele nova povelja za poveljnika. Gospod Muhič je zelo rad hodil na oglede, ne le radi tega, ker je rad jezdil v prosti naravi, ampak tudi zato, ker se je na ogledih pripetilo vedno kaj posebnega in so se tam zvedele razne zanimive novice. Tudi Egid je rad jezdil z gospodom Muhičem, ker je upal, da bodo prej ali slej naleteli na sovražnikove straže, in se je hotel izkazati med prvimi.

In tu se je nekoč prigodil slučaj, ki ga je gospod Muhič že davno željno pričakoval, ki pa se je zgodil po njegovem mnenju mnogo prepozno in ki ga je zato nazval „zamujena sreča“. Ko se je nekega večera gospod Muhič s svojo četo vračal z ogledov, je naenkrat zapazil na cesti kočijo, ki sta jo spremljala dva mlada jezdeca. Bistro oko gospoda Muhiča je takoj zapazilo, da sedi v kočiji več dam, ki so tudi takoj zagledale gospoda Muhiča in njegovo četo. Vesel nasmeh je preletel lice staremu kavalirju.

„Kakor se mi zdi, bogovi vendar še niso na nas pozabili,“ je rekel gospod Muhič in izpodbodel konja, da je zaplesal na mestu, potem pa ga pognal proti kočiji, ki se je počasi pomikala po cesti. Egid je pognal konja za njim.

Ko sta prijezdila do kočije, je gospod Muhič že od daleč pozdravljal dame ter se priklanjal na svojem konju z vso lahkotnostjo in ljubeznivostjo.

V kočiji so sedele štiri dame: starejša gospa in tri gospodične. Gospod Muhič ni prav nič dvomil, da ima pred seboj mater s tremi hčerami; sodil je tako po podobnosti obrazov. Mladeniča, ki sta jezdila na konjih, je imel za sina iste matere ali vsaj za bližnja sorodnika. Uganil je tudi takoj, da je to rodbina, ki se umika v kak gorski gradič ali v kako varnejše mesto.

„Gospod poveljnik, ali moremo prositi vaše pomoči?“ je vprašala gospa v kočiji, ko je kočijaž ustavil konje.

„Jaz in moji ljudje so vam na službo, milostiva gospa,“ je rekel gospod Muhič z vso prijaznostjo in je pri tem gledal mlade obraze gospodičen. Ena izmed njih je bila videti nekoliko starejša in se je odlikovala po nenavadni krasoti. „Prosim, blagovolite ukazovati,“ je pristavil gospod Muhič, ko je videl, da gospa ogleduje njegovega tovariša Egida.

„Mi smo namenjeni v Saksenburg.“

„Kakor nalašč, gospa, tudi mi gremo v Saksenburg,“ je rekel gospod Muhič.

„Vi služite v trdnjavi?“

„Služimo.“

„Potem poznate gospoda generala ...“

„Poznamo.“

„Mi smo rodbina Pol ...“

Predno je gospod Muhič čul celo ime, se je začel globoko priklanjati z besedami: „Poljubljam roko, milostna gospa.“

To je bila torej družina grajskega poveljnika. „Ker se bojim, da je pokrajina nevarna in nastaja noč, bi vas prosila, da bi nas spremili.“

„Na službo, gospa,“ je rekel gospod Muhič. „Kar se tiče nevarnosti na cestah, ni danes več tako velika kakor prej; naši vojaki so prepodili roparsko zalego in so nekatera njihova gnezda s korenom iztrebili. Upam pa, da naredim gospodu generalu veliko veselje, ako mu pripeljem na grad cenjeno njegovo družino. Dovolite, da vam predstavim sebe in svojega tovariša.“ Na to je gospod Muhič povedal svoje ime, z vsemi potrebnimi dodatki in naslovi, ki so ob enem značili glavne službe in najvažnejše dobe njegovega življenja, nazadnje pa je pristavil: točasno podpoveljnik brambovskega bataljona. Pri gospodu Egidu je pridejal kratko: brambovski častnik, odličen junak, točasno poročnik v moji službi. Pri teh besedah se je gospod Egid damam trikrat priklonil, pri čemer so vse gospodične vanj uprle svoje oči.

Nato je voznik pognal in kočija se je začela premikati dalje.

Poveljnikova gospa je vprašala po zdravju svojega moža; gospod Muhič je bil poln hvale in je slavil vse mogoče dobre lastnosti starega generala. Čudil se je, zakaj ni prišla družina že prej na grad v trdnjavo, dasi je sam sebi priznal, da bi bilo to nemogoče.

„Moj mož je vojak od nog do glave,“ je pravila gospa; „kadar ga kliče vojna dolžnost, ne pozna več svoje družine. Ostali smo v Beljaku, ker smo upali, da tam ne bo nevarnosti; v trdnjavo nismo smeli; slišali smo, da imate malo prostora, in jaz ne ljubim vojske, kadar so taki časi. Dandanes ni več moda, da bi dame spremljale svoje junake na vojsko. Ker prihajajo slaba poročila od juga, se hočemo umakniti više ob Dravi. Za vašo trdnjavo je nevarno. Ali se nič ne bojite?“

„Mi se nikogar ne bojimo,“ je rekel ponosno gospod Muhič, „pripravljeni smo na vse. Trdnjava je dobro utrjena in zavarovana od vseh strani. Res, škoda je, da niste prišli prej med nas, ker nam je bilo dolgčas. Sovražnik nas ni motil in drugega dela ni bilo. Brez dvoma bi bili imeli dobro zabavo, kajti dobre volje ne manjka pri vojakih niti v vojnem času.“

„O tem ne dvomim,“ je ogovorila gospa, „toda to veste, da so mladi gospodje včasih hudi in da se spro med seboj — zaradi dam. Dogodi se to lahko med najboljšimi prijatelji.“

„To je čista resnica, milostna gospa,“ je rekel gospod Muhič, ki je šele zdaj videl, da je bilo res nemogoče, da bi poveljnikova družina prebivala v trdnjavi; vzpel se je samozavestno na konju in je rekel:

„Kar se mene tiče, ne pustim si nikdar hoditi v zelje.“

„To bi bilo gotovo tudi za druge brez uspeha,“ je rekla poveljnikova gospa, ki je hotela s tem pohvaliti lepoto gospoda Muhiča.

„Nikakor ne brez nevarnosti, milostna gospa,“ je rekel Muhič ponosno, „veste, da sem imel na dvoru mnogo prilike pokazati, kako pravi kavalir brani svojo damo. Tudi danes bi se še ne bal mladih, niti svojih lastnih učencev.“

„Gospod podpoveljnik vendar še ne more govoriti o starosti,“ je rekla gospa.

„To je res, da me je vojna zopet nekoliko pomladila, dasi nas niso pustili k južni armadi v Italijo in so nas zaprli v najbolj zapuščeno gorsko trdnjavo, kjer smo ves čas pogrešali prijetnih solnčnih žarkov in ljubeznivih pomladanskih sapic.“ Zadnje besede je gospod Muhič izgovoril tako, da je generalova gospa dobro razumela, o kakih žarkih in o kakih sapicah govori gospod podpoveljnik.

„Mislim si, da bi vam Italija nudila v vsem mnogo več,“ je rekla gospa, „saj jo imenujejo deželo večne pomladi in mladosti; kdo bi si ne želel hoditi po njej! Toda kakor se mi zdi, znajo tudi Francozi Italijo ceniti, zato so se obrnili tja z vso silo. Vi pa vendar mirno sedite v svoji trdnjavi, a to ima tudi svojo vrednost.“

„To slabo poznate moška srca, milostna gospa,“ je rekel gospod Muhič, ki so ga zadnje besede skoraj užalile, „mi si bolj želimo boja nego miru. Ljubezen nam je gotovo tako potrebna kakor vojna. Naša največja sreča je, umirati na bojišču pred očmi izvoljene dame. Zato mislim, da nam je v trdnjavi bilo usojeno le mračno življenje. Vsi smo to čutili. Prihajate ravno ob času, ko se sovražnik bliža od vseh strani, in videli bodete, da vaša prisotnost ne bo brez pomena. Poznam sebe in svoje mlade tovariše.“

„Ali je res tako, gospod poročnik?“ je vprašala gospa in se je obrnila k Egidu. Egid je jezdil poleg kočije in je nekolikokrat pogledal v bele obražčke in temne oči, ki so se svetile pred njim v mraku. Pokašljal je že parkrat in se je hotel udeležiti pogovora; toda gospod Muhič je bil tako zgovoren, da ni bilo mogoče, poseči v besedo. Zato se je počasi zamislil v svoje misli.

„Gotovo, da je res tako,“ je odgovoril Egid, ki ni vedel, kaj naj odgovori.

„Vi vendar ne mislite, da ostanemo v trdnjavi za časa obleganja,“ je nadaljevala gospa, obrnjena proti gospodu Muhiču.

„Mi smo vendar najboljši zid, ki vas more varovati,“ je odgovoril gospod Muhič.

„Žal, da vas bomo morali že jutri zapustiti,“ je rekla gospa.

Med tem je padla noč, cesta je bila temna. Gospod Muhič je pognal konja v dir, Egid je pognal za njim in kočija je drdrala z velikim ropotom po slabi cesti.

Gospod Muhič je pomignil Egidu in rekel: „Ali si moreš kaj krasnejšega misliti? In celo generalova družina! Ali si moreš predstavljati, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi bile prišle prej v trdnjavo? Zdi se mi, da sem v vse tri zaljubljen. Toda glej, da se pri večerji ne boš odlikoval po svoji molčečnosti, kakor da si namenjen iti med trapiste. Boga zahvali, da je konec samotarjenja ... Največja je krasna, kakor Venus. Ne dvomim, da bi se bili vsi poklali med seboj, ko bi bile prej prišle med nas.“

Dobro uro na to so zavili v trdnjavo. Gospod Muhič je jezdil stalno pred kočijo in je odšel naprej naznanit grajskemu poveljniku, da mu je pripeljal goste. Toda stari general je bil zelo slabe volje. Kljub temu je odšel svoji družini naproti in je prisrčno pozdravil svojo soprogo in hčere in sinova. Povabil je tudi gospoda Muhiča in Egida na večerjo. Pri večerji je bilo zabavno in veselo, dasi so pričakovali vsak trenotek novih neugodnih poročil. Gospod Langer je zabaval generalovo gospo ter je s tem osvobodil gospoda Muhiča, da se je mogel bolj posvetiti gospodičnam. Gospod Muhič je svojo svobodo dobro porabil. Prisedel je k starejši gospodični ter ji dvoril s tako ljubeznivostjo, da je ostal popolnoma sam pri njej, ker so drugi častniki videli, da bi bila njih prisotnost odveč. Toda ta gospodična je ugajala tudi Egidu in oziral se je po njej, dasi je moral izvrševati povelje gospoda Muhiča ter zabavati mlajši dve gospodični.

Na mizi je stalo najboljše vino, ki je gospodu Muhiču izvanredno ugajalo. Pil je iz radosti in ni mogel pozabiti na vse ono, kar je bilo zamujeno in izgubljeno. General je menil, da je bolje, ako izpijejo vino sami, nego da ga puste Francozom, zato so pili pozno v noč.

Drugi dan je odšla generalova družina iz trdnjave. Gospod Muhič in Egid sta spremila zopet kočijo po cesti. Na poti so srečali avstrijske oddelke, ki so se umikali čez gorske prelaze.

Ko sta se zvečer vračala domov, je gospod Muhič imenoval ta dogodek: nedokončan roman svojega življenja. Tožil je nad neusmiljeno usodo, ki mu je naklonila le malo sreče in je šele zadnji dan pokazala, kako lepo bi bilo lahko življenje, ki je bilo v resnici pusto in dolgočasno.

Trdnjava se je čez dan napolnila z novimi utrujenimi četami. Stari general je protestiral, toda nič ni pomagalo. Čete so bile trudne in so iskale počitka v trdnjavi. Obenem se je že raznesla vest, da prodirajo sovražniki čez vse bližnje prelaze. V trdnjavi je bila zmešnjava.

Par dni na to je prišlo povelje, da naj brambovci zapuste trdnjavo ter da naj se pridružijo cesarski vojski, ki se pomika na sever.

15.Uredi

Gospodu Langerju in njegovim častnikom je bil dobro znan ukaz, ki ga je bil izdal Napoleon zoper brambovce. Vedeli so, da leži nad njimi smrtna obsodba. Tudi jim ni bilo neznano, da so se avstrijski poveljniki bali Napoleonovega ukaza in da so pri raznih prilikah brambovce zatajili ter dovolili, da se je z njimi postopalo drugače nego z drugimi vojaki. Zato je bilo težko, zapustiti dobro utrjeno trdnjavo ter se spustiti na pot za cesarsko armado, ki se je pomikala čez Štajersko, ker so sovražne čete že drle čez gore. Poveljnik brambovcev je imel veliko odgovornost. Zato je gospod Langer dobro premislil svojo pot, predno je zapustil trdnjavo. Izvolil si je najbolj skrite in nedostopne doline po Koroškem, kjer je upal, srečno privesti svojo četo k cesarski vojski. Dobro oborožen z vsem potrebnim in z natančnim načrtom je zapustil drugi dan trdnjavo, poslovivši se od obupanega generala, ki je videl, da ne bo mogoče rešiti trdnjave. Tudi gospod Muhič je obupaval nad takim neredom; z globoko hvaležnostjo je v slovo od generala prejel nekaj steklenic dobrega vina in je prijateljsko poljubil staro generalovo lice. Seveda ni pozabil, vzeti s seboj svoja „Koroška pisma“, ki jih je spravil prav na srce in je pod naslov pridejal opombo: Ako padem, naj se izroče ta pisma gospe Gusičevi na Vinicah. Gospod Egid je pospravil svoje stvari in žal mu je bilo, da so zapuščali trdnjavo, ki jo je tako dobro poznal od vseh strani in je upal, da jo bodo lahko uspešno branili.

Tako je odšla brambovska četa na pot. Ni se slišala več vesela pesem, kakor nekdaj; bežali so, kakor pred lastno smrtjo, kajti nad njimi je visela smrtna obsodba.

Gospod Muhič je bil zelo slabe volje. Ni mu bilo žal, da so zapustili gorsko trdnjavo. Mnogokrat si je mislil, kako bi bilo, ko bi prišel sovražnik naenkrat od obeh strani. „Polovili bi nas žive in postreljali, kakor vrabce,“ si je mislil. Vendar mu ni bilo po volji, da so jih odposlali šele sedaj, ko so jim sovražniki že za petami. Poleg tega morajo hoditi po najbolj neobljudenih dolinah, namesto skozi mesta in po glavni cesti.

Tako je hodila brambovska četa pot svoje rešitve po koroških dolinah, koder jo je vodila previdnost njenega poveljnika. Na sovražnika niso zadeli nikjer, dasi so med tem Francozi premagali zadnje avstrijske posadke ter drli proti Dunaju.

Da bi bila pot varnejša, je poslal gospod Langer majhen oddelek pod poveljstvom gospoda Muhiča naprej, da bi morda kje nenadoma ne naleteli na sovražnika. Gospodu Muhiču je bilo to prav; kamorkoli je prišel, je sklical vaščane, pozvedel od njih vse, kar se mu je zdelo potrebno vedeti, potem pa si je dal postreči v najboljši hiši. Ljudje so radi postregli domači četi in gospod Muhič ni štedil niti z besedami niti z denarjem, kadar je videl, da se pase po vasi mnogo kuretnine.

„Slabo bi se vam godilo, ko bi ne imeli mene,“ je govoril ob takih časih Egidu. „Človek ne sme nikdar pozabiti, da je vojak.“ Pri tem je hodila včasih Muhičeva predstraža daleč spredaj pred glavno četo in je opravljala tako izborno svoj posel, da je gospod Langer mnogokrat izrazil svoje občudovanje nad nenavadnimi vojaškimi zmožnostmi gospoda Muhiča.

Na svojem potu je brambovska četa srečavala kmetske straže in male čete črne vojske, ki jo je vodil Janez Turek.

Avstrijske čete so se zbirale okoli Celovca, ki ga je branil avstrijski general Chasteler. Francoski general je napadel Celovec in razbil Avstrijce. Zato so brambovci zavili proti jugu.

16.Uredi

Nekega jutra je prijezdil gospod Muhič s svojo predstražo na parobek ob cesti in je mahoma zadržal konja. V dolini pred seboj je zagledal štiri jezdece. Bila je francoska straža. Pod klancem je ležala vas, po dolini se je valila reka.

Gospod Muhič je z bistrim očesom pregledal vso pokrajino in ni zapazil ničesar sumljivega. Pokrajina je bila meglena, na drugi strani so jo obdajale visoke gore.

„Sedaj smo se srečali, je pomislil,“ „vprašanje je le, kod gredo in koliko jih je.“

Gospod Egid je mirno obstal s svojim konjem poleg Muhiča in je gledal na jezdece, ki so se ozirali na vse strani.

„Ako gre po drugi dolini francoska vojska, smo izgubljeni,“ je rekel gospod Muhič, obrnil konja in zakričal:

„Nazaj!“

Toda bilo je prepozno, kajti ko se je gospod Muhič ozrl, je videl, da so jezdeci okrenili svoje konje proti klancu. Ukazal je torej svojim ljudem, da zasedejo parobek in streljajo na stražo, ako se bo bližala vrhu. Sam pa je dirjal navzdol, od koder je prihajala brambovska četa, in je naznanil gospodu Langerju, da so zadeli na francosko stražo. V tem sta počila na vrhu dva strela, ki sta odmevala po gričih naokoli. Gospod Muhič je dirjal na greben in je videl francoske jezdece, ki so okrenili svoje konje v največjem diru proti vasi.

„Pojdemo za njimi,“ je rekel Egid.

Gospod Muhič je premišljal nekaj časa. Gledal je po dolini navzgor in vse je bilo mirno. Naenkrat se je začul iz vasi obupen krik in jok. Nato se je slišalo nekoliko pokov in trenotek nato sta dva jezdeca bežala iz vasi.

„Naprej,“ je velel gospod Muhič in je zapodil konja po cesti proti vasi. Drugi so se spustili za njim.

Ko je gospod Muhič prišel v vas, se mu je odkril čuden prizor: dva vojaka sta ležala na tleh v svoji krvi, vaščani pa so prestrašeno stali okoli njiju in niso vedeli, kaj bi začeli.

„Kaj se je zgodilo?“ je vprašal gospod Muhič. Vaščani niso odgovorili ničesar, kazali so na ranjena vojaka, ki sta molče gledala na ljudi okoli sebe.

Iz množice je stopil pred gospoda Muhiča star mož in je rekel:

„Zažgati so hoteli vas.“

„Zakaj?“ je vprašal gospod Muhič.

Vaščan je zmignil z ramami.

„Ne vem, zakaj so hoteli zažgati. Mi smo jih prosili milosti, potem pa smo streljali, ker smo videli vas v bližini.“

Gospod Muhič se je obrnil k vojakoma in ju vprašal v francoskem jeziku:

„Zakaj ste hoteli zažgati?“

Nekaj časa sta oba molčala, kakor da ne razumeta vprašanja.

Gospod Muhič je s strogim obrazom ponovil svoje vprašanje.

„Zažgati smo hoteli, ker nam je tako ukazano. To je kazen za črno vojsko. Požgati moramo vsako vas, kjer na nas streljajo.“

„Vi ste hoteli prej zažgati, nego so streljali.“

„Mi smo vas imeli za vaščane.“

„Jaz te že naučim, da boš razlikoval med vaščanom in vojakom. Koliko vas je?“

„Več nego vas,“ je odgovoril vojak.

„Sedaj govori: koliko je oddaljena vojska od tod?“ je vprašal gospod Muhič. Vojak se je začel zvijati in ni odgovoril na to vprašanje. Poleg njega je držal mladenič njegovega konja, ki je iztegoval glavo proti ranjenemu vojaku. Vojak je posegel po konju z roko.

„Odnesite ga v hišo,“ je zapovedal gospod Muhič.

Vaščani so odnesli ranjenega vojaka v hišo in gospod Muhič je začel izpraševati drugega. Toda tudi od njega ni mogel dobiti natančnega odgovora; zato mu je začel pretiti.

„Vi spravljate mirne ljudi v strah in nesrečo; s takimi ljudmi ne poznamo nikake obzirnosti,“ je kričal in ni vedel, kako bi od vojaka izsilil odgovor, kod gre francoska vojska. V tem trenotku pa se je začulo pokanje nad vasjo. Predno je mogel gospod Muhič pomisliti, kaj se je zgodilo, je videl četo jezdecev, ki so se drevili po cesti proti vasi.

„Pozor! Streljaj!“ je kričal na vse grlo. Okrenil je svojega konja in se previdno postavil za hišno steno. Francoski jezdeci so se v diru bližali vasi, ker so z grebena vojaki streljali na nje. Ko so se približali, je počilo nekaj pušk pri vhodu v vas in par vojakov se je zvalilo.

„Streljaj, bij,“ je kričal gospod Muhič, ko je čul od daleč konjski topot.

Ko so jezdeci začuli strele z grebena, so zavili čez polje za vasjo in so bežali v tako urnem begu, da so bili že daleč onstran, predno se je gospod Muhič spomnil, da bi jim bil moral zapreti pot ter jih ujeti v vasi. Toda imel je premajhno četo s seboj, da bi se mogel spustiti v boj. Gospod Muhič je bil redko v zadregi, iz katere bi si ne znal pomagati, toda sedaj ni vedel, kaj naj stori. Gledal je za četo, ki je izginjala v daljavi, potem se je ponosno vzpel na svojem konju in je rekel:

„To četo ujamemo še danes. Napadli so nas prehitro; hoteli so nas zajeti, pa so jih prepodili brambovci. To je bilo presenečenje. Toda sovražnik je blizu. Treba si je ogledati kraj.“

Dvignil je roko, izpodbodel konja, da je zaplesal, in pokazal je smer iz vasi po cesti proti oni strani, od koder so prišli jezdeci.

Pri tem pa so začele ženske padati na kolena in dvigati roke proti gospodu Muhiču; vaščani so ga prosili zaščite in pomoči.

„Nič hudega se vam ne bo zgodilo,“ jih je tolažil gospod Muhič, „avstrijska vojska je v bližini in vas bo varovala.“

Nato si je naredil prostor med množico in je oddirjal po cesti.

Brambovska četa je med tem zasedla ves greben nad vasjo in se je počasi pomikala ob cesti naprej. Ker je bilo nevarno, da bi ne zadeli na francoske predstraže, se je bilo treba previdno umikati.

Ko je gospod Muhič drevil po cesti, da bi si natančneje ogledal okolico, je naenkrači počil iz gozda strel.

„Nazaj,“ je zakričal gospod Muhič in je v trenotku obrnil konja. Iz vsega gozda so pokali streli za bežečimi brambovci.

„Zdaj smo prišli v lepo past,“ je pomislil gospod Muhič in je drevil konja na vse pretege proti vasi.

„Vsa vas pod orožje,“ je kričal, „streljaj, bij, kakor kdo more!“

Nato je odjezdil navzgor proti vzvišenemu prostoru, kjer je stala lesena bajta na samoti. Od tod si je hotel ogledati teren. Sledila sta ga Kozma in Andrej.

V dolini se je pokazala francoska četa, ki se je obrnila proti vasi. Pojavila se je nenadoma iz lesa in za njo se je prikazala nova četa.

„Zadeli smo na francosko vojsko,“ je vzkliknil gospod Muhič. „Treba se bo umakniti.“

Egid je sedel na konju in je gledal francosko četo, ki se je pomikala čez polje proti vasi. Čudno se mu je zdelo to jutro s temi čudnimi dogodki. Ni mu hotel iti izpred oči ranjeni vojak na vasi, ni se mogel iznebiti onih misli, ki so ga obšle v onem trenotku, ko je konj iztegoval glavo proti svojemu ranjenemu gospodarju. Nikdar si ni mogel misliti, da bi tako mirno stal poleg sovražnika in imel celo z njim sočutje. Bilo je vse to popolnoma drugače, nego si je predstavljal prej, ko je mislil, da se človek brez čuvstev in misli vrže v bojni metež ter kolje in mori, ne da bi pri tem vedel, kaj se godi pred njim. Zdaj je bilo vse drugače. Četa se je bližala počasi, ustavljala se je po jarkih, lezla je čez plote in se nazadnje ustavila pri drevju na polju.

Med tem se je začel na grebenu boj. Francoske straže, ki so bile v gozdu, so se spustile proti dolini; brambovci so jih izkušali prepoditi iz gozda, zato so se pomikali z grebena ob lesu navzdol. Naenkrat se je pojavila na cesti večja četa, ki je šla naravnost proti vasi. Egid je zdirjal nazaj proti vasi, ker je hotel zabraniti vhod med hiše.

Tudi gospod Muhič je hotel zapustiti svoje stališče in si poiskati bolj varno mesto, toda naj bi se prej približali brambovci, da bi na ta način od svoje bajte mogel dobro streljati na sovražnika.

Naenkrat pa je gospod Muhič uvidel, da je tudi sovražnik spoznal veliki pomen onega mesta, kjer je stala bajta, kajti en oddelek čete je krenil po griču navzgor.

„To je predrznost je kričal,“ gospod Muhič in se je oziral proti gozdu, od koder je pričakoval brambovcev. Tam se je čulo streljanje, ki se je izgubljalo bolj in bolj v nižini.

Francoska četa se je brezobzirno pomikala proti bajti in nekaj krogel je zažvižgalo po zraku.

„Stojim tukaj kakor za tarčo,“ je rekel gospod Muhič in je stopil s konja. Tudi Andrej je padel s konja na tla. Kozma je stal in se oziral, proti kateri strani bi okrenil svojega konja, da bi bil na varnem.

„Od daleč strelja vsak lahko,“ je kričal gospod Muhič, „toda približaj se meni, takoj prikrajšam tvoje telo za tvojo glupo glavo. Ne kaže drugače, nego da ostanemo tu. Puške v roke! Morebiti naši niti ne vedo, da smo tukaj.“

Vsi trije so začeli streljati proti četi. Varovalo jih je drevje in lahko so se skrivali za stene.

„Toda, kaj bode potem, ako nas obkolijo?“ je pomislil gospod Muhič in se jezil nad slabim vodstvom glavne čete, ki ne pošlje o pravem času straži pomoči. Andrej je zlezel že popolnoma pod bajto, ki je bila od ene strani podprta s kamenjem. Tam se je skril in je streljal v četo, obenem pa je kričal, kakor da leži vsa četa pod bajto. Položaj je postajal vedno bolj opasen in gospoda Muhiča je obhajal velik strah, ko mu je francoska krogla predrla čako.

Kar se je začul od gozda sem glasen krik. Brambovci, ki so se bližali po gozdu v dolino, so zapazili napad in so se vrgli proti francoski četi, ki se je spustila v beg.

Gospod Muhič je zajahal v hipu svojega konja in ga zapodil za sovražniki. Ko je videl, da bi pri tem lahko zašel v novo nevarnost, je zavil proti vasi.

Ženske in otroci so stali pred hišami v velikem strahu in plakali. Muhič se zanje ni zmenil, predirjal je nekolikokrat vas in je pregledal čete. Zdelo se mu je, da bi bilo najbolj zdravo, o pravem času pobegniti, kajti francoska četa dobi lahko pomoči in potem je vse izgubljeno.

Egid je stal pri vhodu v vas in je gledal, kako se zbira francoska četa na polju. Zdelo se mu je, da se posvetujejo, kaj naj store. Videl je, da je nevarno, čakati v vasi. Bolje bi bilo oditi, dokler je čas.

Ko je k njemu prijezdil gospod Muhič, mu je povedal svoje mnenje.

„Streljajte jih kakor zajce,“ je rekel gospod Muhič, „ni jih škoda. Jaz se hočem med tem posvetovati z gospodom Langerjem.“

Gospodu Muhiču je namreč postalo v vasi tesno in želel si je ven na prosto. Zapodil je konja po rebri navzgor proti cesti. Tam je videl gručo konj in vojakov in med njimi je sedel na konju gospod Langer. Gospod Muhič se je približal z vso spoštljivostjo in je začel pojasnjevati položaj. Njegovo mnenje je bilo, da je treba zapustiti vas ter zasesti greben, ker morajo brambovci biti oprezni in pripravljeni za vsak slučaj.

Francoska četa se je v treh oddelkih zopet bližala vasi.

„Mi vas poženemo,“ je rekel gospod Muhič. Poveljniku Langerju se je zmračil obraz. Videl je, da postaja položaj brambovcev bolj in bolj resen. Nevarnost je bila tem večja, ker ni mogel nihče vedeti, kako daleč od tod stoje glavne francoske čete. Odločnost in predrznost sovražnikov je kazala, da upajo na pomoč, ker bi se bili sicer umaknili zaradi neugodne pozicije, ki so jo imeli na polju.

Začelo se je pokanje na obeh straneh. Videlo se je, da imajo Francozi namen, zažgati vas.

Gospod Muhič je nekaj časa nestrpno stiskal konja, potem pa je dvignil roko in zakričal:

„Za menoj po cesti!“

Izkušal je obiti vas in od strani napasti sovražnike.

Tu se je naenkrat vsem odkril strašen prizor: po dolini je dirjala ona francoska kavalerijska četa, ki je pred nekim časom bežala na ono stran. Zdaj se je vračala v največjem diru; topot konj, rožljanje orožja, pokanje pušk in obupno vpitje ljudi je napolnilo vso dolino.

„Izgubljeni smo,“ je kriknil gospod Muhič, ustavil konja in strmel v gonjo po dolini.

„Proti vasi, da jim zapremo vhod,“ je zakričal gospod Muhič, toda beseda mu je ostala v grlu, nerazločen krik se mu je iztrgal iz prsi. Kaj je to? Zakaj padajo francoski jezdeci? Zakaj se prekucujejo konji in ljudje po polju? To ni napad, to je beg. Slišalo se je že razločno hrskanje konj, vzkliki ljudi. Avstrijska četa konjenikov je podila v največjem diru francoske jezdece.

Divji krik je napolnil vso dolino. Bilo je videti, kako se je naenkrat vse zganilo okoli vasi, francoska četa se je obrnila v beg.

„Za njimi,“ je kriknil gospod Muhič in se je spustil proti dolini. Toda konjenica je bila med tem že daleč za vasjo. Po polju so ležali konji in vojaki, kakor so bili padli. Predno je gospod Muhič pridirjal na polje, je že posadka zapustila vas in zasledovala četo, ki se je okrenila proti gozdu.

Egid je hitel na čelu svoje čete, ki je branila vas. Mahal je s sablo po ljudeh, ki jih je dosegel, čutil je le, kako se zadere orožje v nekaj mehkega in nekaj črnega obleži na tleh. Neki vojak, ki se mu je umaknil, ga je pogledal s prezirljivim pogledom in je sprožil puško nanj. Egidu se je zdelo, da ga je nekaj popraskalo po obrazu, toda to ga ni motilo. Naenkrat je zapazil poleg sebe velikega jezdeca, ki je izvrševal isto delo kakor on. Bil je Kozma. S svojega visokega konja je posegal z dolgo sablo med bežeče vojake, da so padali na levo in desno. Egid je pridržal konja in se je ozrl. Proti njemu je dirjal gospod Muhič in mu dajal z roko znamenje. Egid ga ni mogel razumeti. Obrnil je konja in je odjezdil nazaj proti vasi. Glušilo ga je vzdihovanje vojakov, ki so ranjeni ležali po polju.

Vojaki so se vračali proti vasi in kričali navdušeni.

Na koncu doline se je prikazala četa avstrijskih jezdecev, ki so se vračali v najlepšem redu. Gospod Muhič je nemudoma zapodil svojega konja proti oni strani, da bi prvi pozdravil cesarsko konjenico, ki je rešila brambovce iz velike stiske.

Egid je stal s svojim konjem pred vasjo in gledal navdušene vojake, ki so se vračali od vseh strani v vas.

„To je vojna, to je boj.“ Ni občutil v sebi niti navdušenja niti onega veselja, ki si ga je predstavljal v onem času, ko so častniki pri vinu govorili o bodočih zmagah.

Ko se je ozrl, je zagledal za seboj Andreja, ki je mirno sedel na svojem konju ter opazoval svojega gospoda. Prestal je bil težke trenotke pod ono bajto, ki so jo oblegali sovražniki. Poznalo se mu je na obleki in drugod, da se je plazil po umazanih krajih.

„Huda bitka je bila, gospod,“ je rekel, „a ugnali smo jih.“

Egid mu ni odgovoril, pogladil je le Andrejevega konja, ki je proti njemu iztegoval svojo glavo.

Bolj in bolj so se bližali navdušeni glasovi konjeniške čete. Pred njo je jezdil gospod Muhič poleg velikega častnika. Naenkrat je dvignil roko in nerazločen krik je odmeval po dolini.

„Kaj to kričijo?“ je pomislil Egid. Ko je natančneje pogledal častnika, ki je jezdil poleg Muhiča, je razumel takoj, kaj se je zgodilo. Častnik je bil Juri Simič.

Egid je izpodbodel konja ter mu hitel naproti. Stisnil mu je prijateljsko roko.

„Danes ste se res igrali z ognjem,“ je rekel Juri Simič, „rešil vas je bolj slučaj nego vaša lastna previdnost. Ako bi jaz ne bil zadel na francoski oddelek, ne bi bil zavil proti tej strani in v par urah bi vas bili ujeli tako, da ne bi niti eden utekel.“

Gospod Muhič ni bil zadovoljen, da mu Simič očita neprevidnost, zato je rekel:

„Ako bi bili previdni, bi se ne vračali kakor zmagovalci.“

„To je zmaga, ki je brez pomena in ne ustavi vojske na njenem potu,“ je rekel Simič, „dočim bi bila v nasprotnem slučaju naša izguba velika.“

„To nas veseli, da nas naši učenci še tako visoko cenijo,“ je rekel gospod Muhič, „toda mi se ne cenimo tako visoko, kadar se je treba postaviti v boj. Moram reči, da bi se bilo Francozom v vsakem slučaju slabo godilo, ker sem jih hotel napasti od strani.“

Simič ni na to odgovoril ničesar, ampak se je obrnil k Egidu ter rekel: „Ne obotavljajte se tu predolgo, ampak se nemudoma odpravite na pot!“

Na to je odjezdil z gospodom Muhičem po rebri navzgor k poveljniku Langerju.

Vojaki so stali že zbrani na vasi in se začeli takoj pomikati po cesti naprej.

Gospod Muhič je Simiča izpraševal po ljubljanskih novicah.

„Ljubljana je padla,“ je rekel Simič z mirnim glasom, „to ni nič čudnega, čudno bi bilo, ko bi se bilo zgodilo drugače. Gospod Kristjan Salmič je postal brambovski častnik v grajski posadki; ako je padel Grad, je padel tudi on. Videla sva se v kavarni, vrl dečko je, samo zdi se mi, da nima pravih prijateljev okoli sebe.“

„Vi mislite Don Piera,“ je rekel Muhič.

„Da, njega mislim,“ je rekel Simič, „poznam ga že dolgo in mu ne zaupam.“

„To zato, ker sta se bila.“

Simič se je nemirno ozrl.

„Kdo vam je to povedal?“ je vprašal.

„Jasno vam bo vse takoj, ako vam povem, kdo je bil poveljnik trdnjave v Saksenburgu in koliko glav šteje družina generala …

Simič je zardel in je izpodbodel konja, da je bil v hipu za nekaj korakov pred Muhičem. Predno ga je gospod Muhič mogel dohiteti, je bil že pri poveljniku Langerju.

Pozdravila sta se kratko. Simič mu je naznačil pot, kjer ne bo naletel na sovražnike, potem pa se je opravičil, da mora nemudoma oditi dalje, ker ima važna poročila za cesarskega poveljnika. Na to se je brzo poslovil.

Gospod Muhič ga je spremil po cesti in ga izpraševal po raznih svojih znancih, toda Simič je bil slabe volje. Ko ga je gospod Muhič vprašal po Alenici, mu je odgovoril kratko:

„Nasvetoval sem gospodu Vranglu, da odidete k nam v Belo Krajino. Ako ju bodete iskali, ju najdete najbrže tam. Pozdravite vse!“

Na to mu je stisnil roko in zapodil konja za svojo četo, ki se je že skrila za gričem.

„To je čudno,“ je mrmral sam pri sebi gospod Muhič in obrnil svojega konja proti brambovski četi, ki se je pomikala po cesti.

17.Uredi

Ko se je bližal k koncu viharni mesec maj, se je raznesla po mestih novica, da je nadvojvoda Karel pri Dunaju premagal Francoze. Mnogim se je zdela ta novica neresnična in neverjetna, ker so poznali Napoleonove zmage in so verjeli v njegovo nepremagljivost. Mislili so, da so si Avstrijci po mnogih porazih priborili morebiti kako brezpomembno zmago, s katero hočejo navdušiti narode po državi, da se oborože in pridejo cesarski vojski na pomoč. Po mestih, kjer so ostale francoske posadke, so z velikim veseljem slišali to novico, toda verjeti niso mogli. In vendar je bila resnica.

Napoleon je prišel v začetku maja s svojo severno armado blizu Dunaja in si je izkušal osvojiti glavno mesto. Devetdeset tisoč mož je štela ta armada, ki si je bila svesta svoje nepremagljivosti pod vodstvom svojega oboževanega vojskovodje. Na otokih Dunava se je utrdila ta velika vojska. Toda kmalu so se približale glavnemu mestu cesarstva tudi avstrijske čete, ki so se po bojih pri Reznu umikale čez Češko in Moravsko proti Dunaju, da bi branile glavno mesto ter se združile z južno armado. Nadvojvoda Karel je imel pod svojim poveljstvom sicer samo 75.000 mož, vendar je hotel Napoleona prisiliti, da se spusti v odločilno bitko, predno pride južna armada severni na pomoč. V istem času, ko se je podal Francozom ljubljanski Grad, se je (21. in 22. maja) pri vaseh Aspern in Esslingen na levem bregu Dunava vršila krvava bitka med Napoleonom in nadvojvodo Karlom. Konec boja je bil sicer neodločen, vendar so ga Avstrijci mogli smatrati za zmago, ker so bile izgube na francoski strani velike in se je moral Napoleon s svojo vojsko previdno umakniti. Boj je bil hud. Dvajsetkrat so vzeli Francozi Aspern in ga zopet izgubili. Nadvojvoda Karel je sam vzel zastavo v roke in se je spustil na čelu svojih čet med sovražnikove vrste. Trideset tisoč sovražnikov je padlo. Napoleon je priznal hrabrost avstrijske vojske. Toda tudi avstrijske čete so bile oslabljene vsled velikih naporov in izgub; padlo je 25.000 mož, zato se je nadvojvoda Karel s svojo armado umaknil na sever. Napoleon ga je sledil s svojimi četami. Tako je prišlo do druge odločilne bitke, kjer so bile avstrijske čete premagane. Napoleon je zasedel Dunaj. O teh dogodkih se je na jugu govorilo šele po nekaj dnevih, ker se je vsa južna vojska umaknila proti Gjuru na Ogrskem in so imeli Francozi v svoji oblasti vse glavne trdnjave na jugu.

Nenadne zmage francoske vojske, umikanje avstrijskih čet in omahljivost glavnih poveljnikov, vse to je delovalo tako, da je ljudstvu prešla ona bojna navdušenost, s katero se je govorilo vso zimo in vso pomlad proti francoskim revolucionarjem. Črna vojska, ki se je bila zbrala po deželi, se je potikala po vaseh brez poveljnikov in je modrovala o vojski in o sovražnikih, dokler ni spoznala, da je vojna izgubljena in da ni več rešitve. Francozi so vladali v Ljubljani po svoji volji; imeli so v svoji oblasti mesto in trdnjavo in so izkušali na vsak način dobiti v roke vojni davek, ki je bil naložen deželi, ter oskrbeti svojo vojsko na račun meščanov z vsemi potrebnimi stvarmi. Edina nevarnost jim je pretila od dolenjske strani, tam so se skrivale še kmetske čete po gozdih in Novo Mesto je bilo še v avstrijskih rokah. Tam so peli pesmi o Francozih in so se smejali vsem, ki so verjeli novicam o francoskih zmagah.

Zato je bilo življenje v Novem Mestu živahno; ljudje so prihajali v mesto od vseh strani, da so zvedeli kaj novega o vojni. Bilo pa je tudi mnogo drugih novic.

Tilen je ostajal po cele dneve v mestu in je le redko zahajal na Vinice. V nekaj tednih se je popolnoma izpremenil. Njegov obraz je postal moškoresen, izginil mu je smeh in veselje; posedal je po gostilnah in se pogovarjal z ljudmi o vojni. Na Vinicah se je med tem mnogo izpremenilo in mladi kupec je slutil, kaj se je zgodilo. Zato se je napotil nekega dne k Marku Muhiču, ki je na Gorjancih zbiral „zelene lovce“. Našel je vodjo zelenih lovcev v stari lovski koči in mu naznanil svoj sklep, da stopi v njih vrste. Marko Muhič ga je temno pogledal s črnimi očmi. V njem ni bilo niti sledu one ljubeznivosti in prijaznosti, po kateri se je tako odlikoval njegov brat gospod Miko Muhič.

Vstal je s svojega stola in je prijel Tilna za roko:

„Prisezi, da ustreliš vsakega Francoza, ki ga boš videl na dolenjskih tleh.“

„Prisegam,“ je odgovoril Tilen, ki se je v tem trenotku zavedal svoje velike dolžnosti.

„Moreš hoditi, koder hočeš,“ je rekel Marko Muhič, „kadar zaslišiš naš lovski rog, ne pozabi, da si zeleni lovec. Prisezi, da pojdeš takrat z nami.“

„Prisegam,“ je rekel Tilen. „In zdaj glej, da ne pozabiš svoje prisege, prisegaj, da ne pozabiš.“

„Prisegam,“ je rekel Tilen, ki mu je globoko v srcu odmevala temna beseda: prisegaj.

„Sedaj pojdi in ne pozabi, kaj je tvoja dolžnost,“ mu je rekel Marko Muhič, ki je vzel puško v roko in ga je molče spremil do prve poti. Okoli koče je bilo malo ravnine, kjer se je paslo nekaj konj. Na travi so ležali mladeniči v zelenih oblekah in so igrali za denar.

Tilen je odšel po gozdovih nizdolu in obhajale so ga čudne misli. Sedel je popoldne dolgo v novomeški gostilni „Pri Petelinčku“ in je s takim navdušenjem govoril proti Francozom, da so vsi pili na njihov pogin. Za vrati je sedel stari Kožina, ki je že nekaj dni posedal v mestu in čakal, da se mu vrne sin.

„Ne morite, ne morite in ne sodite,“ je govoril polglasno. Niso slišali njegovih besedi; smejali so se mu ter pili na zmago črne vojske.

Zvečer se je napotil Tilen na Vinice.

Ko je stopil na dvorišče, je stal pri vratih osedlan konj, pripravljen za pot.

„Kam pojdeš?“ je vprašal hlapca, ki je držal konja.

„Menda pojde v Ljubljano ta Francoz,“ je odgovoril hlapec.

„Kam v Ljubljano? Francoz!“ je vzkliknil Tilen in je naenkrat zadržal glas, kajti zdelo se mu je, da je zdaj prišla jasno pred oči ona misel, ki ga je motila ves dan.

„Dober večer, gospod Tilen,“ ga je pozdravila gospa Gusičeva, ki je ravnokar stopila iz veže.

„Pred vami ne stoji več gospod Tilen, ampak živ zeleni lovec,“ je rekel Tilen.

„Tako!“ je rekla gospa, ki je čutila v njegovih besedah ono očitanje, katerega se je že zdavnaj bala. „Tudi vi hočete biti vojak?“

„Da, tudi jaz; prisegel sem in videli bodete, da znam držati besedo.“

Po vrtu sta prišla gospodična Barbara in Don Pier. Gospe Gusičevi je postalo tesno v tem trenotku.

Gospodična Barbara je pritekla po peščeni poti in je podala Tilnu roko.

„Dober večer, gospodična,“ jo je pozdravil, „a ne bližajte se, pred vami stoji ,zeleni lovecʻ.“

„Res,“ se je začudila Barbara. Videlo se je, da je to ni presenetilo.

Don Pier se je približal počasi in ga je od daleč pozdravil.

„Kaj pravite vi k temu, gospod Pier?“ je rekel Tilen.

„Vsak si po svoji volji voli svoj stan,“ je rekel Don Pier z mirnim glasom.

„Toda jaz sem prisegel, da ustrelim vsakega Francoza,“ je tekel Tilen in je poudaril besedo „vsakega“. Iz njegovih besedi se je dalo razumeti, kaj je hotel reči.

Gospa Gusičeva ga je prijela za roko in ga je hotela odpeljati s seboj.

„Odhajate?“ je rekel Tilen Don Pieru.

„Da, odhajam,“ je rekel Don Pier in je začel poljubljati gospe Gusičevi roke; pri tem je govoril besede globoke hvaležnosti za njeno gostoljubnost.

„Ako pojdete v Ljubljano,“ je govoril Tilen, ne oziraje se na to, da moti poslavljanje, „povejte svojim francoskim prijateljem, da nas je dosti na Dolenjskem in da jih povabimo na boj. Dokler bodo „zeleni lovci“ v deželi, so zaman vaše spletke, vaša hinavščina, vaše izdajalstvo.“

Don Pier se ni oziral na te kričeče besede. Gospa Gusičeva ga je vabila, naj še ostane pri njih.

„Vidite, da je to nemogoče.“

„Da, nemogoče,“ je kričal Tilen, „kakor je to povsod, kjer postanejo tla prevroča. Pojdite z njim, gospodična, pojdite k svojim ljubljenim Francozom.“

Barbara se je spustila v jok.

Gospa Gusičeva je bila užaljena in je z resnim obrazom stopila proti predrznemu Tilnu.

„Kot gospodarica na tem mestu vam moram prepovedati take besede; enako tudi vaše vedenje ni dostojno. Nimate pravice, žaliti mojih gostov.“

„Hm, pravica, kaj je danes pravica, milostiva gospa? Res, kupci nimamo francoskega vedenja, zato pa imamo denar. ,Zeleni lovecʻ ne potrebuje ničesar, niti vedenja, niti pravice.“ Pri tem je Tilen potegnil iz žepa samokres.

Obe ženski sta prestrašeno vzkliknili.

„Mi ,zeleni lovciʻ si poiščemo pravice sami,“ je kričal Tilen, „izpolnjujemo le svojo dolžnost, ko streljamo na Francoze.“

Gospa Gusičeva je planila k Tilnu in mu zadržala roko. V tem je počil strel.

Don Pier je potegnil svoj ozki meč iz nožnice.

„To bodete drago plačali,“ je rekel in je planil proti Tilnu.

Toda v tem trenotku je padla Barbara pred njim na kolena.

„Ne onečastite gostoljubne hiše,“ je kriknila gospa Gusičeva. Don Pier je obstal na mestu in je s prezirljivimi očmi meril nasprotnika pred seboj.

Hlapec, ki je bil držal konja, je prišel gospe na pomoč in je z vso silo držal razdraženega Tilna.

„Vidimo se drugič; jaz sem vam na razpolago, kadar hočete,“ je rekel Don Pier. Priklonil se je gospê, poljubil roko obupani gospodični Barbari, ki je še vedno klečala in plakala na glas, ter je odšel z urnimi koraki proti svojemu konju.

„Vidimo se gotovo; ako ne pridite vi sem, pridemo mi v Ljubljano,“ je kričal Tilen in se je hotel z vso silo izviti iz trdih rok domačega hlapca. „Izpustite me, on je Francoz, izdajalec, vohun, izpustite …“

Konj je zaplesal po peščenem dvorišču, še enkrat je mahnil jezdec v pozdrav in je izginil za vrtom. Glasno, urno peketanje je odmevalo po cesti.

Tilen se je oprostil hlapca in je tekel s samokresom v roki na cesto.

„Dobim te še živega, kakor gotovo sem živ,“ je rekel in je dvigal roko v zrak, kakor na prisego.

Gospa Gusičeva je med tem vzdignila ubogo Barbaro in jo odvedla s seboj v gradič.

Tilen se je vrnil na dvorišče in je stal nekaj časa, kakor da se hoče spomniti, kako je bilo vse to, kar se je izvršilo ravnokar.

Pred gradičem je stal hlapec in nekaj drugih poslov, ki so prihiteli skupaj, ko so zaslišali krik. Hlapec je ogledoval srebrn denar, ki ga je dobil od Don Piera v dar.

„Zakaj si me držal, ti, ti ... Ali nisi videl, da imate izdajalca in vohuna v hiši!“ je rekel Tilen z zagrljenim, hropečim glasom.

„Pri nas smo sami pošteni ljudje, tukaj ne bodete nikogar streljali,“ je rekel hlapec.

Tilen se je razsrdil.

„Še mnogo jih bomo streljali, počakaj malo, fant!“

Nato je odšel po vrtu. Hodil je po stezicah in se oziral po drevju. Kje je zdaj cvetoči črešnjev vrt? Kje je pomlad, ki je nosila v svojih večerih toliko sladkih skrivnosti? Kje je belo cvetje, ki je posipalo mladi par, ko se je izprehajal pod drevesi? Vse je bilo daleč, daleč. Kakor da je prišla nevihta in uničila vse! Zakaj je morala iti ravno čez Vinice, čez ta krasni gradič, črna nevihta, zakaj je morala uničiti srečno mlado življenje, ki se je komaj začelo na pomladanskih vrtovih? Zakaj se ni ognila na daleč, koderkoli, kamorkoli? ...

Tih poletni večer je šumel po vrtu; toda nekaj groznega in bolestnega je bilo v njem.

Prišel je do utice in se je zgrozil. Skoraj je hotel pljuniti v stran. Odšel je nazaj na dvorišče, ozrl se je v okna, ki jih je nekdaj tako rad gledal v poznih nočeh ob svitu lune, ob migljanju zvezd, ozrl se je še enkrat in je odšel kakor pijan po cesti proti Novemu Mestu.

„Z Bogom, Barbara, pomlad moja, sreča moja! Odcvele so črešnje, dozorel je sad, pust je vrt brez cvetja. Prešla je pomlad in se ne vrne nikdar več.“

18.Uredi

Koncem meseca maja je prestopila brambovska četa pri Krškem Savo. Veselo je zašumela reka po široki strugi, ponosno so se valili valovi med bregovi, vesela je bila pesem brambovska, ko so stopili na domača tla. Pozdravili so jih dolenjski griči, polni cerkvic po vrhovih, zasmejale so se vinske gorice, polne belih vinskih hramov. Kakšna je ta zemlja, tako ljubljena, nepozabljena! Leži kakor sladke sanje, živi kakor radosten spomin. Zakaj ne more biti srce veselo drugod, kakor v njej. Leži tiho, kakor da spi in sanja. Veselo se smeje obraz, a sanje so morebiti otožne. Kakor bajka je cesta, ki drži preko nje. Kakor bajka, ki jo pripoveduje ded za pečjo. Pripoveduje jo, kakor da sam ne ve, kod in kam. Gledajo vanj oči, polne občudovanje, lica žare, polna radovednosti, usta se odpirajo v nestrpnem pričakovanju. Šli so časi preteklosti preko nje, zgodba za zgodbo, povest za povestjo. Kdo bi ne ljubil te zemlje, take zgodovine! Smehljajo se nje griči, kakor da jim ni mar dolin, ki leže pod njimi, veselo se vije cesta, kakor da ji ni konca, bleste se beli hrami, kakor da skrivajo v sebi čudodelne skrivnosti. Tako so se vračali brambovci domov in duša jim je bila vesela kakor nekdaj. Zopet so vasi polne ljudstva, dekleta jih gledajo izza oken, matere jih kažejo svojim otrokom. Polna radosti je prikipela pesem iz prsi. Kdo ve, od kod pride kipeča radost v srce, ki mora v pesmi na dan? Ali je to storila Sava s ponosnimi valovi, ali so to naredile vinske gorice z belimi hramovi ali cesta po dolini, podobna dedovi bajki iz davnih dni? Nihče ne ve, kako je to prišlo. Zasanja se pesem, zapoje in vsi zapojo. Kakor da so pozabili na prestane trude, na težke dni, na nevarna pota! Kakor da ni sovražnik razbil vse vojske, prestopil gora in voda in se polastil trdnjav! Kakor da ni izgubljeno vse, za kar so se bojevali ... Celo konji čutijo veselje in bijejo s kopiti po beli cesti. Gospod Muhič si viha brke in se smehlja z zadovoljnim obrazom. Celo gospodu Egidu se je razjasnilo lice. Andrej priteguje pesmi in Kozma poje z globokim glasom. Gospod Langer jaha ponosno in se ozira po gričih in po gradovih. Še je svobodna Dolenjska ...

Novo Mesto je bilo tisti dan zopet polno ljudstva, ker se je razneslo po deželi, da se brambovci vračajo domov. Prihiteli so ljudje od vseh strani; hoteli so zvedeti novih novic.

Pri mestnih vratih je stala množica meščanov in okoličanov, ki so čakali na prihod. Že so se razlegali glasovi:

„Gredo, gredo!“

„Sedaj smo brez skrbi,“ je modroval meščan v gneči, „sedaj nam ne pridejo Francozi na glavo, da bi nas drli, kakor nas je drl Masena. Tudi tri milijone frankov lahko plačajo oni, ki so se vdali in spustili sovražnika v Ljubljano. Mi pa se bomo lahko branili, ko imamo svojo vojsko.“

„Ko bi jih bili pustili doma, bi bilo tudi v Ljubljani drugače,“ je pripomnil drug meščan.

„Gotovo bi bilo drugače,“ so pritrdili drugi. „Domača vojska svoje brani.“

„Zato se jih je Napoleon tako bal,“ je rekel nekdo, „hotel je obesiti vse, predno jih je dobil v roke.“

Ko se je bližala brambovska četa, so jo pozdravili vsi z veselimi klici. V spremstvu navdušene množice so stopali brambovci v mesto in se pozdravljali z znanci.

Gospod Muhič ni pozabil pri tem narediti resen in strog obraz, posebno, ko je slišal pogosto med množico svoje ime in je videl roke, ki so kazale na njega. Četa je zavila po griču navzgor proti kapiteljski cerkvi.

Ljudstvo je drlo od vseh strani v cerkev.

Pred cerkvijo je razjahal Langer in častniki za njim.

Na koru so zapele orgle v svečani pesmi.

Med slavnostnimi glasovi zahvalne pesmi in med šumenjem nemirne množice je stopala brambovska četa v cerkev. Zmagoslavno in vdano so odmevali glasovi orgel pod temnimi oboki, vsa množica je glasno zamolila.

„Reši nas sovražnika, dodeli nam zmago!“

Počasi se je šum polegel, orgle so utihnile. Pred oltarjem je stal poveljnik brambovcev poleg kanonikov. Začel je govoriti:

„Storili smo dolžnost, ki nam jo je nalagala domovina. Zapustili smo svoje domače, svojo hišo in dom in smo odšli branit domovino proti sovražniku. Hoteli smo varovati čast našega starega avstrijskega cesarstva in last našega milostivega cesarja. Prisegli smo pri brambovski zastavi, da je ne zapustimo, branili smo jo zvesto in šli po potih, koder nas je vodila. Ni nam bilo usojeno, braniti lastno deželo, ki je padla z glavnim mestom sovražniku v roke; drugod je zahtevala domovina naše pomoči. Šli smo, kamor nas je vedel ukaz. Smrtna obsodba je bila razglašena nad našimi glavami ...“

„Ne morite, ne ubijajte,“ se je zaslišal glas med množico. Vsi so se ozrli na mesto, kjer je sedel sključen starec, ki so ga vsi poznali; bil je stari Kožina. Gospod Muhič, ki se je pri tem tudi ozrl, je zagledal na koru nekaj dam in je takoj posegel na svojo plešo, ki se je bila v kratkem času njegove vojaške službe zelo povečala in je pretila s poginom tudi onim redkim lasem, kateri so še ostali in s katerimi je hotel gospod Muhič prikriti svojo nenadomestno izgubo. Potem je zopet zavzel svojo dostojanstveno pozo in je zvesto poslušal govor.

„Kljub vsem težkim naporom in nepremagljivim oviram smo se srečno vrnili domov. Viharni časi so šli mimo nas, vihar še divja, ni še zlomljena sila stare slave, ni še premagana Avstrija. Čudovita so pota božje previdnosti, ki je dopustila, da je prišel sovražnik v glavno mesto države. Neznane so nam sodbe božje modrosti. Toda zdi se nam, da je Gospod poveličal svojega sovražnika zato, da ga uniči. Ob času napuha in ošabnosti bo spustil nanj žveplo in grom. Oni, ki se smejejo v svoji zmagi, bodo premagani plakali. On, ki je prisodil zmago sovražniku, ne bo zapustil svojih vernih služabnikov, ampak jim bo dal neprijatelja v roke. In mi bomo, kakor en mož, stali in branili domovino.“

Glasen hrum je napolnil cerkev, glasovi, polni navdušenja, so odmevali iz množice ... Le en glas se je oglašal, ki ni bil navdušen in bojaželjen:

„Molite za svoje sovražnike! ...“

Egid, ki je stal spredaj pred oltarjem, je le na pol poslušal vse te besede, a razumel jih je popolnoma. Zagledal se je v podobo Matere Božje in je mislil na Alenico. Zbudil ga je šele šum, ki je rastel po cerkvi.

„Prisegamo, prisegamo,“ so odmevali glasovi visoko pod oboki.

„Pride čas,“ je nadaljeval gospod Langer, ko so se pomirili glasovi, „pride čas maščevanja, ko bomo stali vsi pod orožjem in bomo rešili cesarju svojo domačo deželo ter uničili sovražnika, ki se je je polastil.

„Ni se je še polastil,“ so se odzvali glasovi.

„Kri pije zemlja,“ je zadonel zopet star, votel glas.

„Sedaj zahvalimo Boga za vse, kar nam je izkazal dobrega, za vso zaščito in obrambo, za varstvo in pomoč, ki nam jo je delil v hudih in nevarnih časih. Kajti on je mogočen Gospod, vladar nebes in zemlje, sodnik nad zmagovalci in pribežališče premaganih.“

Gospod Langer je pokleknil in z njim vsa duhovščina. Množica v cerkvi je padla na kolena, zaslišal se je jok in vzdihi, goreča prošnja in polglasna molitev za varstvo in pomoč, za zmago nad sovražniki je hitela iz zaupnih, pobožnih src. Zadonele so zopet orgle na koru in proseči glasovi so odmevali pod temnimi oboki. Vsa cerkev je bila polna ene prošnje, ene misli.

„Reši nas sovražnika, dodeli nam zmago!“

Le polglasna molitev starega Kožine se je glasila drugače:

„Mir nam daj, o Gospod, svoj mir in spoznanje pravo in ljubezen ...“

Gospod Muhič je klečal na enem kolenu in si je popravljal vrvice na čaki. V srcu ni čutil nič svečanega in slavnostnega; zato ni šepetal molitve, ampak je mislil na vse dogodke, ki jih je doživel, odkar so bili odšli iz Novega Mesta, in je premišljal o tem, kaj novega mu prinese bližnja bodočnost. Bil je zadovoljen in se je pogladil po bradi. Egid je klečal na obeh kolenih, gledal je na Marijino podobo in je šepetal: „Reši jo vseh nevarnosti in privedi jo srečno v dom, kjer bo kraljevala ljubezen …

Ljudska množica je vrela iz cerkve in se je zbirala na obeh straneh ulice, da bi še enkrat pozdravila Langerja in njegove brambovce. Navdušenje je vzrastlo v njih, bojaželjnost in pogum sta se budila. Četa je odšla navzdol proti mestu; z glasnim krikom so ljudje po ulicah in iz oken pozdravljali Langerja in njegove častnike. Med ropotanjem bobnov so odšli čez trg proti vojašnici.

***

Pol ure pozneje je bilo mesto polno vojakov. Vse krčme in gostilne so bile polne, po ulicah so se valili sodi, pri njih so sedeli meščani z brambovci in pili na zmago avstrijske vojske.

Gospod Langer in brambovski častniki so bili pozvani k mestnim očetom na pojedino. Trdno prepričani, da Novega Mesta ne bo zadela ista nesreča kakor Ljubljano, da ne bo treba izprazniti ubožne mestne blagajne do zadnjega križevca, so mestni očetje, polni navdušenja, gostili brambovce svoje domovine; upali so, da bodo mogli poslej mirno spati pod zanesljivim varstvom domače vojske. Gostija je bila torej bogata in razkošna. Gospod Muhič je sedel obdan od gostoljubnih meščanov, pri katerih je užival že od nekdaj neomajano zaupanje in spoštovanje, ter je z jasnim in navdušenim obrazom pripovedoval svoje dogodke z bojišča. V tem slavnostnem trenotku ni pogrešal ničesar in ni mogel najti dovolj besedi, da bi primerno pohvalil dolenjsko vino. Trdil je ponosnim mestnim očetom, da je dolenjska zemlja in dolenjsko vino kakor zdravje; človek zna oboje prav ceniti šele takrat, ko ju je izgubil.

Toda med tem splošnim veseljem in navdušenostjo je zvedel gospod Muhič tudi nekaj novic, ki so ga spravile kmalu popolnoma ob dobro voljo. Ena novica se je tikala Kristjana, druga pa Vinic. Zato je postal gospod Muhič nemiren, minil ga je smeh, ni se mu hotelo pripovedovati, vino mu ni več dišalo; zdelo se mu je celo, da so prinesli na mizo najnavadnejšega cvička. To ga je zadržalo, da ni stopil na stol in da ni govoril navdušenega govora, kakor je bila njegova navada ob podobnih prilikah.

Zvečer se je družba razšla. Gospod Muhič je spremil Egida na trg in je rekel:

„Slabe novice so nas čakale doma. On je sicer živ, a težko ranjen.“

Odšla sta naprej po trgu.

„Ti odhajaš domov,“ je rekel čez nekaj časa gospod Muhič, „upam, da kmalu posetim tvoje podgorsko gnezdo.“

V tem je prišel njima nasproti Tilen Repelj; gospod Muhič mu je hitel naproti in ga je prijateljski objel.

„Torej, da se daš kmalu videti v mestu, hočem te spremiti k Simičem, kjer nas čaka menda edina vesela novica,“ je rekel gospod Muhič Egidu in ga poljubil v slovo. Egid je odhitel po trgu navzgor; našel je Andreja pred gostilno v najboljši volji; zasedla sta konje in sta odjahala iz mesta.

Gospod Muhič je odšel s Tilnom k „Petelinčku“.

Gostilna je bila polna vojakov in ljudstva. Godec Bernard je godel v veži, pri mizah so peli vojaki, starci so modrovali pri vinu. Mešan krik je polnil vse prostore. Gospod Muhič se je usedel z mladim kupcem v posebno sobo in začela sta pogovor, ki nikakor ni mogel razveseliti gospoda Muhiča. Gostilničar je nosil na mizo najboljše vino in se čudil, da se neče razjasniti obraz gospoda Muhiča, ki je bil kakor ustvarjen za smeh. Čudil se je temu tem bolj, ker je bil danes slavnosten dan.

19.Uredi

Jasna pomladanska noč je ležala po dolini ob Krki, ko sta se vračala Egid in Andrej proti Krkovemu. Reka je šumela enakomerno, veselo, poskakujoče. Lahen veter je vel nad njo in zibal drevje ob bregovih. Egid je jezdil molče in je premišljal o samem sebi in o svojem življenju. „Ali je bilo res potrebno, da sem zapustil dom in iskal dela v vojaški službi? Čemu smo zapustili domačo deželo in hodili po tujih krajih? Nihče nam ni rekel: Tam so sovražniki, pojdite in se bojujte proti njim! Vsi so ukazovali: Bežite, rešite se! Nevarna je bila pot, dasi je bila brez koristi in brez pomena.“

Spomnil se je zahvalne molitve v kapiteljski cerkvi, slavnostnih glasov orgel in glasnega zdihovanja ljudstva. „Krasno je govoriti o vojni, ko se slišijo navdušene besede, ko tisoči iztegujejo roke po rešitvi in pomoči. Toda kakšen je boj od blizu!“ Spomnil se je dogodka v koroški vasi. „ln vendar ni mogoče drugače. Ako se bo bližal sovražnik, pojdemo zopet; toda to bo boj za domačo zemljo. Ta boj se bojuje bolj od srca nego boj na tuji zemlji.“

„Dolgo ne bo, ko pojdemo zopet,“ je rekel Andrej, ki je hotel začeti pogovor.

„Pojdemo,“ je pritrdil Egid.

„Premišljam sedaj, ali je doma vse v redu,“ je nadaljeval Andrej. „Ali so dajali slabše seno naprej, ali so pokladali od kraja, kakor imajo navado. Na nikogar se človek ne more zanesti z gotovostjo. Bojim se, da bo vse narobe. Toda vse se popravi. Človeku odleže pri srcu, ko zopet zagleda svoj kraj. Pravijo: svet je lep. Mnogo smo videli, a nikjer ni, kakor doma.“ Ker se je Andreju zdelo, da gospod ne posluša njegovih besedi, je začel pogovor s konjem; pripovedoval mu je o domačem senu, o kobili, o malem žrebcu. S polglasnim mrmranjem mu je ponavljal vse dogodke, ki so se zgodili, odkar so zadnjič jezdili po tej cesti.

Na vrhu med vrtovi se je pokazala pristava.

Egid je zapodil konja in je skokoma prijezdil na dvorišče. Vsa družina je stala pred vrati, ker jo je vznemirilo lajanje psov.

„Gospod, gospod,“ so klicali in hiteli proti jezdecu, ki se je ustavil na dvorišču.

Janez je prijel konja za uzdo in je prvi podal gospodu Egidu roko.

„Kako se imate, dobri ljudje?“ je vprašal Egid, ko so mu ženske poljubljale roke.

„Dobro, dobro, samo da ste se vrnili,“ je rekla kuharica.

„Ni bilo nikake nesreče?“ je vprašal Egid gospodarja Janeza.

„Ne, ni bilo, a skoraj bi bila ...“ je odgovoril Janez z negotovim glasom.

„Kaj se je zgodilo?“ je vprašal Egid nemirno.

„Konjarji so nas obiskali, komaj smo jih odgnali. Žrebe in kobilo so hoteli ukrasti. Jaz sem ravno …“ Janez je hotel povedati celo dolgo povest, kakor jo je imel pripravljeno za gospoda že od onega strašnega večera, ko so konjarji hoteli odgnati konje, toda gospod Egid je vedel, da potrebuje hlapec-gospodar mnogo časa, predno pove vse to, kar hoče povedati.

„Torej konji so zdravi?“ je vprašal.

„Zdravi, gospod, a jaz nisem bil kriv.“

„Drugo je vse v redu?“ je vprašal Egid ter se ozrl po dvorišču in po poslopjih okoli pristave.

„Vse.“

Res, vse je bilo, kakor prej.

Egid je šel v svojo sobo.

Andrej, ki je stal ves čas poleg Egida, je takoj zapazil, da med pričujočimi ni pastirja Grege. Ko je bil pogovor o konjih in konjarjih, je ves zatrepetal, a ko je Janez povedal, da so konji zdravi, se je pomiril. „Vedel sem, da bo tako,“ je zagodrnjal. Tudi se mu je takoj zdelo, da pastir Grega ni brez krivde pri tem.

Ko je gospod Egid odšel, so ga obsule ženske od vseh strani in vpraševale druga za drugo, kako je bilo na vojski.

„Vse vam povem ob svojem času,“ je rekel Andrej in gladil konja po smrčku. „Hudi časi so bili. Vojska je vojska.“

Na to je odpeljal s hlapcem Janezom konja v hlev, ker se je hotel na lastne oči prepričati, ali je vse v hlevu, kakor je bilo.

„Katero seno si jim polagal?“ je vprašal Janeza.

„Novo seno,“ je odgovoril Janez mirno.

„Vedel sem, da bo napačno,“ je rekel Andrej.

Toda ni se hotel jeziti. Odšel je h kobili, jo pogladil po glavi in ob enem govoril z velikim žrebetom, ki je k njemu iztegovalo glavo čez ograjo.

„Vem, da ste me težko čakali,“ je rekel, „pa tudi mi smo se veselili na dom. Lisec in pramec sta prestala mnogo hudega. Vem, da bi bila rajša orala, ko bi jima bil dal na izbiro: ali vojska, ali njiva.“

Andrej je pregledal tudi vse drugo, kar se mu je zdelo velike važnosti pri gospodarstvu, potem pa je odšel v kuhinjo, kjer se je usedel na svoje stalno mesto za mizo. Janez se je usedel poleg njega in Andrej je začel pripovedovati. Pri polodprtih vratih se je prikazala kuštrava glava pastirja Grege. Hotel je slišati povest o vojni, toda ni si upal blizu. Vedel je, da Andrej ob takih prilikah ne pozna usmiljenja.

„Bog ne daj, da bi mi hodil pred oči, ko bi se bilo konjem kaj zgodilo,“ je rekel Andrej, „žrebetu se vidi, kako je izbegano. Danes ti prizanesem.“

Pastir Grega si je na to upal sesti v kot, od koder je z odprtimi usti poslušal Andrejevo pripovedovanje.

„Ampak glavno bi bil skoraj pozabil,“ je rekel Andrej, ki je najobširneje pripovedoval o boju pri koroški vasi, „gospodinjo bomo dobili.“

„Kaj govoriš?“ so vzkliknile ženske in kuharici je padla posoda iz rok.

„Kakšna pa je?“ so vprašale vse naenkrat.

„Lepa je, kakor nobena na svetu. Tudi mislim, da bo potem drugačen red,“ je rekel Andrej.

Radovednost, ki je najsilnejša ženska lastnost, je tudi sedaj zmagala nad razžaljenjem, ki so ga čutile ženske iz Andrejevih besedi; obdale so ga od vseh strani in so hotele natančno vedeti, kakšna bo nova gospodinja. Toda Andreju je zmanjkalo besedi in ni jim mogel povedati, kakšna je gospodična Alenica.

„Videl sem jo in rečem, da nisem videl na svetu nič enakega in podobnega,“ je trdil venomer.

V prvem nadstropju je slonel gospod Egid na odprtem oknu in je gledal v jasno pomladansko noč. Čutil je neko globoko tiho srečo, ko je gledal po svojem lepem posestvu. Oziral se je proti temnim Gorjancem in je pozdravljal čez visoko tiho noč njo, ki si jo je tako želel zopet videti.

V kotu je brlela pred Marijino podobo mirna lučca; mislil je sam pri sebi misli, ki so bile podobne molitvi; v sladkih sanjah je gledal svojo bodočo srečo.

II. Domovina.Uredi

1.Uredi

Gospodu Muhiču je bila prideljena v tej povesti tako važna naloga, da ne moremo drugače, kakor da popišemo vse njegove sklepe in naklepe, ki jih je iztuhtal v svoji modri glavi takrat, ko se je začutil popolnoma zapuščenega v prijaznem dolenjskem mestu. Res so težke bolesti mučile njegovo rahločutno srce. V svojem velikem navdušenju za lepo, veselo življenje in v svoji dobrohotnosti, s katero je hotel osrečiti vse ljudi okoli sebe, je gospod Muhič komaj verjel, da so na svetu res hudobni ljudje, ki bi iz zavisti in sovraštva uničili drugim srečo in jim kazili življenje z raznimi intrigami. Gospod Muhič je mislil, da je nenavadno zmožen, v nekaj trenotkih natanko spoznati vsakega človeka, ki se je z njim seznanil. Menil je, da ga ne more nihče prevarati in da zna z obraza čitati one misli, ki jih ljudje ne izgovore z besedami. Res so se ga izogibali ljudje, ki so imeli slabe namene, in niso dolgo ostali v njegovi družbi hinavci, ki so imeli drugačne misli in drugačne besede. Zato se je gospod Muhič čudil, kako da se je mogel varati v človeku, kateremu je toliko zaupal. To je bil Don Pier. Bolela ga je ta prevara tem bolj, ker je Don Pier prišel iz one družbe, ki jo je gospod Muhič globoko spoštoval že od svojih mladih nog.

Ko so bile nastale pred pustom prve spletke v Ljubljani, je smatral gospod Muhič to za popolnoma naravno. Bilo je od nekdaj tako na svetu, da so se ljudje ljubili, vmes so prišli drugi in so jih razdražili ali pa so vsaj motili njih tiho ljubezensko srečo. „Od nekdaj je bilo tako in je moralo tako biti, sicer bi ne bilo niti življenja niti romanov, dolgčas bi bilo, da bi ljudje od same ljubezni zehali drug ob drugem.“ Tako je mislil gospod Muhič v onem času. Pripisoval je krivdo bolj ženskam nego Francozu, kajti poznal je gospodično Vrankovo in po njej je sodil vse ženske. Zdelo se mu je čisto naravno, da se dame zanimajo za Francoza, kakor se zanimajo za novo modo. Verjel je v poštenje svojega francoskega prijatelja, ki se je vedel proti damam vedno tako, kakor mu je velevala njegova kavalirska dolžnost. Bal se je le, da bi ljubosumne Kristjanove oči v tem vedenju ne videle česa drugega. Ker med Kristjanom in Don Pierom ni prišlo do nikakega boja, gospod Muhič ni mogel dvomiti, da ima v svoji družbi pravega francoskega kavalirja. Toda dogodki na Vinicah so zbudili v gospodu Muhiču vse one dvome, ki mu jih je o njem zbudil že Juri Simič. V teh časih bi bil gospod Muhič svojega francoskega znanca popolnoma obsodil, izbrisal bi ga bil iz vrste svojih prijateljev ter mu naznanil boj na življenje in smrt, — ko bi ne bil sedel zadnji večer pred svojim odhodom iz Saksenburga na gostiji skupaj z lepo hčerjo poveljnika-generala, ki mu je zaupala neko skrito povest; iz te povesti si je razlagal gospod Muhič marsikaj, kar mu je bilo doslej nerazumljivo. Zato je sodil tudi o dogodkih na Vinicah drugače nego nesrečni Tilen, ki mu jih je pripovedoval s skrčenimi pestmi. Enega gospod Muhič Don Pieru ni mogel odpustiti — to je bilo izdajalstvo. Kot vojak je vedel, kaj je njegova dolžnost. „Ako je vohunil po Dolenjskem in podpiral sovražnika, potem ni za njega nikake milosti.“

Vendar gospod Muhič ni bil človek, ki bi prenagljeno obsojal ljudi. Zato se je hotel še o marsičem prepričati, predno je izrekel nad Don Pierom smrtno obsodbo. Videl je, da mora o tem najprej govoriti s Kristjanom. To je bilo vzrok, zakaj ni gospod Muhič takoj prvi dan po svojem prihodu hitel na Vinice, kakor je to mislil ves čas na svoji poti v domovino in kakor si je tega v resnici želelo njegovo srce. Dogodki na Vinicah so se mu zdeli namreč zelo važni, ne le zaradi denarja, ampak tudi zaradi drugih reči, ki bi mogle provzročiti velike izpremembe.

Gospod Muhič je imel torej dovolj skrbi takoj po svojem prihodu in je premišljal na vse načine, kaj in kako bi storil: ali naj gre najpreje na Vinice ali na Mušičje. Iz te negotovosti ga je rešilo drugo jutro po prihodu v Novo Mesto dvoje važnih dogodkov.

Brambovski bataljon je bil namreč za sedaj razpuščen. Izšlo je to povelje iz cesarske vojske, ki je že sama pogrešala najpotrebnejših stvari. Ta ukaz se je razglasil brambovcem z opombo, da naj bodo vedno pripravljeni, stopiti med bojne vrste domovini v bran. Gospod Muhič je bil s tem zelo nezadovoljen. Trdil je, da se je že tako privadil vojaškemu življenju, da bo težko postal zopet navaden kavalir. V resnici pa je bilo gospodu Muhiču žal, da ne bo več brambovski častnik novomeške posadke, ker bi lahko pogosto jezdil na Vinice. Sedaj ni nikakor kazalo, da bi ostal v Novem Mestu samo zato, da bi zahajal tja, ker ni hotel, da bi ljudje slabo govorili o njem.

Zgodilo pa se je še nekaj drugega, kar je gospoda Muhiča prisililo, da ni takoj odšel na Vinice. Ko se je namreč zjutraj vrnil v gostilno, ni našel tam niti Kozme niti — svojega konja. Krčmar je zmignil z rameni in rekel, da je pri konjarjih vse mogoče. Gospod Muhič je sicer hotel prijeti krčmarja za vrat in ga dati vreči v mestno ječo, toda čutil se je brez pomoči in ni kazalo, da bi se razburjal. Le skrivaj je v srcu sklenil, da bo naučil krčmarja in konjarje kozjih molitvic, kakor hitro pride ugodna prilika.

Zato je pustil gospod Muhič vsa druga vprašanja nerazrešena, poslovil se je od gospoda Langerja, izposodil si konja pri županu in še tisti dan odjezdil v svoj domači grad, ker je izprevidel, da je potrebno, se najprej pogovoriti s Kristjanom. Moral si je tudi priznati, da je vkljub vsem izpremembam ostal njegov nečak še vedno najbližji njegovemu srcu. Zanimala ga je njegova usoda, pa tudi oni nejasni dogodki, ki so jih ljudje pripovedovali o ljubljanskem Gradu.{{prelom strani}

Zgodilo se je redkokdaj, da bi bil gospod Muhič hodil po potih svojega življenja popolnoma sam. Imel je s seboj navadno vsaj enega prijatelja. Danes je jezdil sam. Dan je bil lep in jasen; vsa priroda okoli je cvela v bujnem zelenju. Gospod Muhič se je zato lahko nemoteno prepustil svojim mislim in je iz spominov in dogodkov preteklosti delal sklepe in naklepe za bodočnost. Pod večer je prijezdil po dolgih zanemarjenih potih pred Mušičje in se je razveselil domačega skritega gradu ter ga pozdravil s tiho radostjo v srcu. Ko je prijezdil na dvorišče, je tam zagledal nekaj žensk pri vodnjaku; blizu njih je stal brat-gospodar, ki se je počasi okrenil, ko je zagledal jezdeca. Prišel je nasproti svojemu bratu in rekel z mirnim glasom:

„Srečno si se vrnil; komaj bi bili verjeli. Vojska je huda in vsi smo že obupali. Bog te sprejmi v domači hiši! Konja vendar nimaš več svojega, kakor vidim. Veseli me, da si se vrnil živ in zdrav!“

Gospod Muhič je podal bratu roko in obšla so ga pri tem gorka bratovska čuvstva, da ga je hotel skoraj objeti.

„Kje je Kristjan?“ je bilo prvo vprašanje gospoda Muhiča.

„Leži zgoraj v sobi,“ je odgovoril brat.

Gospod Muhič je pustil konja na dvorišču in je odhitel v grad.

Vstopil je v temno sobo in obstal pri vratih. Pri oknu je zapazil posteljo in nekdo se je zganil na njej.

„Kristjan,“ je vzkliknil gospod Muhič, ko je zagledal bledo glavo v polmraku. Hitel je k postelji in je prestrašen obstal. Komaj je spoznal svojega nečaka. Lica so bila upadla, oči udrte, le usta so ohranila svoj značilni izraz. Prijel je roko, ki je leno počivala na odeji, in jo lahno stisnil. Sklonil se je in je prijateljski poljubil uvelo mlado lice.

„Kristjan,“ je klical in je komaj premagoval v sebi globoka čuvstva, ki so mu hotela izvabiti solze v oči.

„Stric!“ so zašepetale onemogle ustnice bolnikove, toda gospod Muhič je čutil v tej besedi toliko ljubezni in vdanosti, kakor je ni čutil nikdar prej pri svojem ljubljenem nečaku. Prinesel si je stol in je sedel poleg postelje.

„Kako se počutiš, Kristjan?“ ga je začel izpraševati in položil roko na vzglavje.

Glava na vzglavju se je zganila.

„Slabo,“ je odgovoril Kristjan.

„In kdo te zdravi?“

„Ženske.“

„Ženske, ženske,“ je ponavljal gospod Muhič, „nihče jim ne more odrekati zdravniških zmožnosti, kar se tiče ..., a v medicini se dozdaj še niso odlikovale. Bog ve, s čim te mažejo!“

Pri tem se je gospod Muhič ozrl po sobi in je zagledal nekaj loncev in drugih posod z raznimi zdravili in mazili.

„Bolje je vendar nekaj nego nič.“

„Bolje,“ je zašepetal Kristjan. „Pripovedujte, kaj je z vojno,“ je pristavil potem.

„To ti povem drugič, bojim se, da bi ti škodovalo, če bi se vznemiril,“ je rekel gospod Muhič. „Glavna stvar je, da hitro ozdraviš. Vojna še ni končana.“

„Še ni končana,“ je ponovil Kristjan in takoj so se zganile roke nemirno na odeji.

„Zdi pa se mi,“ je nadaljeval gospod Muhič, „da je zmaga že odločena; cesarska vojska je pobita, brambovski polki so razpuščeni, trdnjave so v rokah sovražnikov. Nič dobrega ne moremo pričakovati. Ako nas niso rešili brambovci, nas ne bo rešila črna vojska. Napoleon je na Dunaju in ni dvoma, da pride kmalu do premirja. Francozi imajo v rokah Ljubljano, toda na Dolenjsko se ne upajo; mislim, da se boje; ko bi bili nas pustili pri novomeški posadki, sem prepričan, da bi ne bil prazen njihov strah. Imeli smo hrabro četo. Bila se je, kadar smo prišli v ogenj ...“

„Pripovedujte,“ je vzdihnil Kristan.

„Ne, to ti bom pripovedoval drugič,“ je rekel gospod Muhič. „Glavna stvar je, da ozdraviš, da tudi ti meni poveš, kaj se je zgodilo v Ljubljani.“

Kristjan je pri teh besedah hotel vstati in je z onemoglo, tresočo roko prijel svojega strica za roko.

„Pomiri se,“ ga je prosil gospod Muhič, „sedaj je vseeno. Vem, da ste se hrabro branili. Vsi govore o tem. Tudi vem, kdo je bil vzrok. Srečal sem na poti Jurija Simiča, ki mi je vse povedal, kako je bilo v Ljubljani.“

„Kaj se je zgodilo z drugimi?“ je vprašal Kristjan.

„Z drugimi,“ je ponovil gospod Muhič, „s katerimi drugimi? Brambovci so vsi živi in zdravi in samo čakajo, da jih zopet pokličemo pod orožje. Gospod Langer je odšel živ in zdrav na Paganice in ...“ Gospod Muhič je hotel omeniti Egida, toda bal se je, da bi to Kristjana ne razburilo.

„Ne; mislim posadko na Gradu. Godović ...“ je rekel Kristjan.

„Ah, kdo ve to, ljubček moj,“ je odgovoril gospod Muhič. „Kdo bi mogel to vedeti! Zahvali Boga in svojo trdo naturo, da si se rešil. A kakega Godovića misliš?“ Kristjana je ta pogovor tako utrudil, da je mahnil z roko in ni mogel več govoriti.

„Res sem nepreviden, da takoj začnem tak pogovor s teboj,“ je rekel gospod Muhič, a sam si hotel. Bolje je, da ležiš, in ne govoriš. Jaz ostanem tu pri tebi in bom izkušal porabiti vse svoje medicinske zmožnosti. Med tem se lahko vse pogovoriva.“

Kristjan ga je hvaležno pogledal.

„Vidiš, to bo najbolje,“ je rekel gospod Muhič na to. Odprl je okno, da je zavel prijazen večerni veter v sobo.

„Mislim, da ti manjka dober postrežnik ali postrežnica ... Jaz z veseljem prevzamem to službo, dokler ne dobimo česa boljšega. Upam, da boš kmalu zopet sedel zunaj na solncu, in potem odjezdimo iznova v svet. Mislim, da zaradi tega ne boš postal kapucinar. Pri vsej nesreči jaz do danes nisem obupal. Včeraj so mi ukradli celo konja, banda konjarska. Posvetim jim o priliki.“

Kristjan se je zasmejal na te besede.

„Vas ne zapusti dobra volja,“ je rekel.

„Ne, ljubi moj, dobra volja človeka ne sme nikdar zapustiti. Nikdar ne vemo, kaj nas še čaka veselega.“

Gospod Muhič je tako zabaval bolnika pozno v večer, potem je pregledal vsa zdravila in mazila, ki so stala po loncih. Se pred večerjo je odšel v kuhinjo, kjer je sklical ženske in izkušal njih zdravniško modrost. Ženske so zelo nerade odgovarjale, ker sicer gospod Muhič ni nikdar govoril z njimi, toda vkljub temu je zvedel o mnogih naravnih zdravilih, ki so jih rabili ljudje v okolici.

Pri večerji se je pogovarjal gospod Muhič s svojimi brati o vojni in je čutil, da mu izkazujejo nenavadno zaupanje in spoštovanje. Brata Marka ni bilo doma. Vrnil se ni že nekaj dni, temu se ni nihče čudil, ker so ljudje vsak dan pripovedovali o zelenih lovcih, ki so se bolj in bolj množili.

Tako je ostal gospod Muhič na Mušičjem in se je popolnoma posvetil zdravniški stroki; pod njegovim nadzorstvom je Kristjan kmalu toliko okreval, da je mogel sedeti pri oknu in govoriti o vsem, kar je hotel zvedeti gospod Muhič. Svoj prosti čas je porabil gospod Muhič za to, da je izpolnjeval svoja „Koroška pisma“, in nekoč mu je prišlo celo na misel, da bi v francoskem jeziku napisal svoje spomine, ki bi jih izdal pod naslovom: Čudoviti in slučajev polni dogodki, ki jih je doživel slavni kavalir gospod Miko Muhič z Mušičjega, dvornik na dvoru velike cesarice Marije Terezije, vojak v vojski Njegovega Veličanstva Jožefa II. ob priliki Njegove vojne proti Turkom, poveljnik brambovcev leta 1809 i.t.d. i.t.d. ... Francosko bi se to delo nazivalo kratko: Les merveilleuses aventures de chevalier de Mussitz. Ob dolgočasnih nočnih urah je gospod Muhič res začel pisati prve liste svojih spominov.

Delo ga je tako navdušilo, da je nekega dne izročil Kristjana zopet ženskam in je odšel na Vinice. Imel je nov načrt.

2.Uredi

V resnici je moralo postati v gradu, oddaljenem od sveta, obdanem okoli in okoli od lesov, dolgčas vsakemu, ki je bil navajen, živeti med svetom. Ni čuda, da se je dolgočasil tudi gospod Muhič, ki je težko živel brez vesele družbe. Ako je pogreval svoje spomine, je tem bolj čutil samoto, v kateri je bil zaprt. Zanimale so ga novice o vojni, a teh ni mogel zvedeti od nikogar. Dolgčas in radovednost sta bila torej glavna vzroka, da je gospod Muhič zapustil Mušičje. Da se je namenil na Vinice, je bilo samo po sebi razumljivo. Kar je zvedel od Kristjana, mu je zadostovalo, da si je bil na jasnem glede svojega bivšega prijatelja Don Piera. Mogel je torej govoriti na „podlagi dokazov“. Poleg tega si je gospod Muhič že izdavna želel iti na Vinice in govoriti z gospo Gusičevo. Bal se je, da bi morda ne izgubil popolnoma njene naklonjenosti, ako bi ji dal predolgo čakati nase. Vedel je sicer, da se iz pričakovanja rodi hrepenenje in da v njem raste ljubezen, toda taka pravila iz mladih let niso bila v teh resnih in težavnih časih primerna. Gospod Muhič pa je imel poleg svojih lepih sebičnih namenov še drug načrt. Vedel je, da se je v kraju, kjer se je prikazal gospod Muhič, rada pojavila tudi gospodična Vrankova z gospodično Heleno. To bi mu sedaj zelo ugajalo, ker bi s tem rešil svojega bolnika raznih težkih slutenj in dvomov. Mislil je, da se je morda gospodična Klara že naveličala francoskih komplimentov ali da jo je vsaj strah pred novimi napadi izvabil iz mesta na deželo. Gospod Muhič se je ustavil v Novem Mestu, a ni mogel dobiti nobenih posebnih novic o vojni. Vojaška posadka je bila še vedno v mestu, toda nikjer ni bilo videti, da se pripravlja na resno obrambo. Gospod Muhič se je povsem začudil, da ni v mestu že Francozov. Ker ni našel nobene prave družbe, je odšel še tisti dan dalje na Vinice.

Razveselil se je zelo, ko je zagledal pred seboj znani drevored košatih kostanjev in belo zidovje za njimi. Koliko lepih spominov je budila ta pot! Kaj bi znali pripovedovati ti kraji naokoli! Koliko krasnih trenotkov spi v samotnih kotih na vrtu okoli gradiča!

Gospod Muhič se je ozrl na balkon pred gradom. Res, nekdo stoji tam na balkonu! To je gospa Gusičeva. Čakala ga je! Spoznala ga je in mu miga z roko v pozdrav.

Gospod Muhič je v tem trenotku začutil, da ni zaman pisal „Koroških pisem“. Izpodbodel je konja in zdirjal proti gradiču. Na dvorišču je vrgel vajeti hlapcu v roke in hitel v prvo nadstropje. Nevede kdaj in kako je preletel vse stopnice; komaj da je potrkal na vrata, jih je odprl na tečaj in je priletel naravnost v objem gospé Gusičevi. Presrečni gospod Muhič! Začel ji je poljubljati roke, toda gospa Gusičeva je svojega kavalirja tako prisrčno objela, da se je skoraj popolnoma izgubil v njenem objemu.

„Kako dolgo sem vas morala čakati, vi, dragi, ljubi prijatelj, vi, mon ami ...“ je očitala gospa gospodu Muhiču.

„Kako dolgo sem moral zaman hrepeneti po vas, vi, draga, ljuba prijateljica,“ je rekel gospod Muhič. Sedla sta na zofo. Gospod Muhič se je opravičeval, da je prišel šele sedaj na Vinice; skliceval se je na svoje dolžnosti, ki jih je imel kot stric, kot tovariš in kot vojak, ker je moral skrbeti za ranjenega Kristjana; trdil je, da je to upravičeno v vojnem času in da stoje v takem slučaju vojaške dolžnosti nad dolžnostmi kavalirja.

„Ali niste čutili nič več od kavalirskih dolžnosti?“ je rekla gospa Gusičeva, ki ni mogla gospoda Muhiča takoj opravičiti.

„Draga gospa, nikoli vas ne morem dovolj prepričati o svoji ljubezni,“ je rekel gospod Muhič, „a pride čas, ko bodete spoznali, da ima gospod Muhič še zelo mlado srce.“ Nato je gospod Muhič začel razlagati namen svojega prihoda. „Prihajam k vam s prošnjo,“ je rekel. „Sprejmite bolnika in zdravnika pod svojo streho. Brez dvoma bo ta kraj ugodno vplival na zapuščenega bolnika, pa tudi zdravniku bo lažje srce, ko bo videl svoje uspehe. Vesela družba in prijazen kraj gotovo pospešita ozdravljenje.“

„Z veseljem, dragi gospod Muhič,“ je rekla gospa in prijela njegovo nežno roko. Zdelo se ji je, da dobro razume načrt gospoda Muhiča.

Gospod Muhič ji je hvaležno poljubil roko, potem pa je po kratkem molku začel nadaljnji pogovor.

„Govoriti moram z vami o zelo važnih stvareh,“ je rekel. Gospa Gusičeva je vedela takoj, česa se tikajo te važne stvari. Vzdihnila je globoko in rekla:

„Jaz nisem bila kriva, verjemite! Govorite z Barbaro, prosim vas. Toda vi veste, kaj dela ljubezen iz ljudi. Zato se zanašam na vašo nežnost in dobroto.“

„Toda morda niti ne veste, da ste imeli ogleduha in izdajalca v svoji hiši,“ je rekel gospod Muhič.

„Tega nikdar ne verjamem,“ je rekla gospa Gusičeva odločno. „Bil je vendar vaš prijatelj.“

„Bil je, žal, da je bil. Bil je in ni več. Resnica je, kar sem vam rekel.“

Nato je začel gospod Muhič gospé Gusičevi pripovedovati celo povest o generalovi hčeri, o Simiču, o Don Pieru, o dvoboju in o ljubljanskem Gradu. Gospa Gusičeva ga je strmé poslušala. Gospod Muhič je opazoval njen obraz in zdelo se mu je, da je to ena onih žen, ki je ni zmotil njegov francoski prijatelj. Zato ji je spoštljivo poljubil roko.

V tem je prišla v sobo gospodična Barbara.

„Glej, gospod Muhič se je vrnil,“ je rekla gospa Gusičeva.

Gospod Muhič je vstal in se priklonil gospodični.

Komaj jo je spoznal. Ko je odhajal, je bila skoraj še otrok, z okroglim, brezizraznim obrazom, polna živahnosti in nagajivosti. Sedaj je bil bled njen obraz, nekaj resnega je bilo v njem in oči so gledale plaho, boječe.

Komaj je mogel verjeti, da je to ista gospodična, s katero je lovil jeseni še slepe miši po vrtu. in ni se mu zdelo potrebno, vpoštevati njenih misli in besedi. Tako se je izpremenila. Gospod Muhič si je moral priznati, da je ta izprememba šele pokazala nje krasoto v pravi luči, kajti vse, kar je bilo prej otročje, skrito, nerazvito, je zdaj kazalo žensko krasoto v polni meri. Njene oči, ki so prej gledale otročje-naivno v božji svet, so sijale sedaj v mladostnem ognju in so izražale skrite misli.

„Celo lepša je nego njena mati,“ je priznal gospod Muhič. Dasi ga je gospodična Barbara pozdravila otroško-zaupno, kakor vselej v prejšnjih časih, je gospod Muhič vendar videl, da to ni več ona gospodična, kakor je bila nekdaj, ko mu je nagajala z vsemi mogočimi otroškimi neumnostmi. „Kako ste vzrastli,“ je vzkliknil na glas gospod Muhič, ki si je ni upal niti tikati, kakor je imel navado prej, ko ga je klicala za svojega strica.

Sedla je na stol, si popravila lase in je rekla:

„To je lepo, da ste se srečno vrnili, gospod Muhič. Nam je bilo zelo dolgčas po vas.“

„Sedaj vam ne bo več dolgčas,“ je rekel gospod Muhič, „preskrbim vam dela dovolj. Porabil vas bom pri bolniku.“

Nato je gospod Muhič razložil svoj načrt.

„To me zelo veseli,“ je rekla Barbara, „videli bodete, kako znamo zdraviti bolnike.“

Pri tem se je zagledala skozi okno.

Gospod Muhič je moral nato pripovedovati vse velike dogodke, ki so jih brambovci doživeli na vojni. Pil je z damama kavo in ves čas premišljal, kako bi govoril z Barbaro o važnih stvareh, ki so mu bile pri srcu Toda videl je, da se ne bo dalo sedaj več tako z njo govoriti kakor prej, ko je bila še otrok. Zato je mislil, da je bolje počakati druge prilike.

Zvečer je odšla gospodična Barbara na vrt in gospod Muhič je mislil, da je to najprimernejši trenotek, izpregovoriti z njo.

Odšel je na vrt in je našel Barbaro pri utici, naslonjeno na debelo črešnjo. Slonela je na deblu in gledala v mrak. Ko je zaslišala stopinje, se je nevoljno ozrla. Gospod Muhič se ji je približal z vso prijaznostjo in ljubeznivostjo, začel je govoriti o krasoti vrta in o romantiki lepega večera. Prijel je gospodično Barbaro za roko in jo nagovoril s sladkimi besedami:

„Sladko moje dete! Nisem te hotel motiti, uteho bi ti hotel dati, kakor jo da dober prijatelj.“

Gospodična Barbara je molčala.

„Vem, da si nesrečna, golobica moja, zato je treba govoriti ...“

Barbara je zaihtela.

„Ne govorite o njem,“ je rekla s tako pretresljivim glasom, da je gospod Muhič molče obstal pred njo in ni vedel, kaj naj govori.

„Ti še ne veš, ljubica, niti ne veš …“ je rekel in jo je izkušal odvesti s seboj na klopico.

„Nečem vedeti, pustite me!“ je rekla Barbara, „jaz sem tako nesrečna …“

Naslonila se je zaupno gospodu Muhiču na prsi in dolgo plakala. Gospod Muhič je poznal take trenotke in je imel z mlado gospodično globoko sočutje. Zato je ni motil, ampak ji je šepetal utehe polne besede ter jo gladil po laseh.

„Nič ne plakaj, dušica,“ ji je govoril, „vse bo zopet dobro …“

„Nikdar več, nikdar več,“ je rekla gospodična, globoko ihte, „nesrečna sem, ljubim ...“

Počasi je gospod Muhič s svojo ljubeznivostjo spravil Barbaro s seboj na klopico, si otiral z robcem solze in ji govoril najslajše besede, ki so mu prišle na misel. Ni hotel govoriti niti o Tilnu niti o Don Pieru. Govoril je o Kristjanu in o tem, kako ga bodeta skupaj zdravila.

Gospodična Barbara pa se ni dala tako hitro utolažiti, dasi je zaupno slonela ob rami gospoda Muhiča. Šele ko se je popolnoma zmračilo, si je upal gospod Muhič vprašati:

„Povej mi vendar, draga moja, kako se je moglo vse to zgoditi?“

Gospodična Barbara mu je nato zaupala vso povest, ki se je bila dogodila na Vinicah. Gospod Muhič je spoznal, da v tem ni bilo nikake otroške lahkomiselnosti, ampak da je bila stvar zelo resna.

Ker ni hotel sam prenočevati na gradu, se je še ta večer vrnil v Novo Mesto. Po poti je premišljal, da je vendarle čudno, da ni srečal na Vinicah gospodične Klare Vrankove s Heleno.

Nekaj dni potem se je pomikala po cesti proti Vinicam stara odprta kočija, v kateri je sedel Kristjan. Ob kočiji je jezdil gospod Muhič, ki je spremljal svojega nečaka na Vinice.

3.Uredi

Ker je francoska vojska morala oditi na sever, se je ljubljanska posadka zelo zmanjšala. Sovražnik je imel v svoji oblasti glavno mesto države in vse važnejše trdnjave; vendar je bilo treba paziti na vsako gibanje ravno zato, ker je Avstrija polagala svoje nade na oboroženo ljudstvo. Francoske posadke niso bile nikjer varne, dasi je bila zmaga dobljena.

Avstrijska armada je bila premagana in razbita, nadvojvoda Karel je po zadnjih bitkah odpasal svoj meč in se je odpovedal poveljništvu. Nikogar ni bilo, ki bi se bil upal zbrati novo cesarsko vojsko. Vsem se je zdelo, da bi bil vsak boj zaman. Edino v ljudstvu se je še oglašal bojni duh, ki so ga bile zbudile pesmi in navdušeni govori raznih bojaželjnih ljudi. Govorilo se je o bojih v Španiji, kjer se je ljudstvo uprlo Francozom, Tirolci so zmagovali nad francosko vojsko ... Vse to je budilo še ne ugaslo iskro navdušenja.

Napoleon je dobro poznal svoj položaj, zato je hotel izkoristiti svojo zmago. Nastanil se je v cesarskem gradu na Dunaju in je začel pogajanja z avstrijskim cesarjem. On ni bil mož, ki bi čakal in odlašal. Bil je na vrhuncu svojih zmag in se je tega dobro zavedal. Njegove posadke so držale dobljena mesta in ni se bal niti kmetske vojske. Bil je zmagalec nad avstrijsko cesarsko vojsko, in zdelo se mu je nevredno, da bi se moral ukvarjati z oboroženimi kmeti. Zato je izdal stroge ukaze svojim poveljnikom, da s smrtjo kaznujejo vsak najmanjši poizkus, ko bi se drznili oboroženi kmetje motiti francoske posadke. Toda tega ukaza poveljniki niso mogli popolnoma izvesti, ker jim je manjkalo moči. V vojni, ki je trajala skoraj dva meseca, je izgubila francoska vojska vkljub svojim zmagam toliko svojega moštva, da ni bilo mogoče zasesti vsakega kraja s tako močno posadko, kakor bi bilo potrebno. Zato se je zgodilo v več krajih, da so Francozi imeli v oblasti glavno mesto, toda v posameznih manjših mestih in po deželi so bile še avstrijske posadke. Marsikje si francoska posadka ni upala iz svojega mesta, ker so se po okolici zbirale oborožene čete.

Napoleona v njegovih načrtih to ni motilo. Bil je zmagalec in bil si je svest svoje zmage; ker pa je rabil mnogo vojske na severu pri glavnem mestu, hoteč s tem pokazati svojo veliko vojno silo, so morale trdnjave na jugu zmanjšati svoje posadke, kolikor je bilo mogoče. Zato se je tudi francoska posadka v Ljubljani zelo zmanjšala in se je omejila samo na mesto in na Grad. Francozi so utrdili Grad in so se pripravili na vsak napad od te ali one strani. Pazili so tudi na to, da je bilo mesto dobro zastraženo; kazali so se neustrašene in so meščanom radi govorili o veliki moči svoje posadke.

Meščani so se privadili novih gospodarjev in so jim izkušali postreči po svoji moči. Enako so bili Francozi z meščani zelo vljudni; plačali so vse, kar so potrebovali, in častniki so pazili, da vojaki niso preveč nadlegovali ljudi. Nekega vojaka, ki je okradel svojega gospodarja, je dal poveljnik javno pred stolno cerkvijo ustreliti.

Ker se je posadka zmanjšala in se je po gredah že začela novina, niso meščani trpeli niti draginje niti pomanjkanja. Enako se jim je prikupil francoski poveljnik s tem, da je odpustil smrtno kazen vsem onim vojakom, ki so se bili na Gradu uprli.

Tako so bili meščani zadovoljni, da se je vse zgodilo brez večje nesreče, da ni nihče zažgal in razrušil mesta. Bali so se, da bi ne prišla odkod avstrijska vojska, da bi zopet ne nastal boj; dasi je njih srce še vedno bilo navdušeno za zmago avstrijske vojske, so si vendar želeli miru, posebno potem, ko so dali Francozi javno razglasiti slavno Napoleonovo zmago pri Wagramu, ki jo je francoska posadka v Ljubljani proslavila z vsemi svečanostmi.

Helena je živela z gospodično Klaro v svoji hiši na Glavnem Trgu in se ni mnogo zanimala niti za važne dogodke v Ljubljani in po drugih mestih, niti za one francoske častnike, ki so polnili vsak večer ulico pod njenimi okni. Gospodična Vrankova pa je bila zelo vznemirjena pri vsaki novici, ki se je raznesla po mestu. Dasi nikakor ni privoščila Francozom zmage, je vendar zelo rada videla francoske oficirje. Sovražila je francoske vojake, ki so se ji zdeli pravi potomci tistih revolucionarjev, ki so pred nekaj leti morili v Parizu visoko gospodo, toda v oficirjih je videla ljudi one visoke francoske družbe, po kateri se je zgledoval ves svet. V tem je ni motila nje globoka vdanost in ljubezen do starega avstrijskega cesarskega dvora. Videla je v častnikih le ljudi svojega stanu, ki izpolnjujejo vojaško dolžnost, kakor jim veleva povelje njihovega poveljnika, ne sovražnikov države. Don Pier, ki je bil postal stalen gost pri gospodični Vrankovi, je imel med francoskimi oficirji mnogo prijateljev, ki jih je rad privedel s seboj, da se je stara gospodična mogla zabavati v njihovi družbi. Gospodična Klara se je res nekolikokrat zaljubila v razne francoske kavalirje in je želela, da bi bila njena hiša zbirališče vseh pravih izobraženih ljudi.

Helena ni bila tako navdušena za francoske oficirje kakor gospodična Vrankova, morebiti zato ne, ker ji ni ugajal Don Pier. Njegovo vedenje se ji je zdelo sumljivo; ni mu mogla odpustiti njegovih skritih nakan, ki so polnile vse njegovo življenje. Ni ji bilo neznano, da je bil od prvega začetka gospodični Klari več nego navaden kavalir; po mestu se je govorilo, da zahaja v hišo zaradi gospodične Helene. Zato je Helena le malo govorila z njim in se ji je zdelo čudno, da tako dolgo traja njegovo prijateljstvo s Kristjanom.

Ko je padla Ljubljana, ni več dvomila, da so bile njene sumnje upravičene. Od onega dne je sovražila tega človeka. Zato se ni mogla navdušiti niti za ono družbo, ki je hodila z njim. Čutila je dobro, da jo obožujejo francoski oficirji, toda ljubiti ni mogla nobenega iz njih. Tem češče pa je mislila na Kristjana in na njegovo usodo. Zdelo se ji je, kakor da je izgubila dragega prijatelja iz mladosti. Bilo ji je neznano, kaj se je zgodilo z njim. Med onimi, ki so prišli z Grada, ga ni bilo ...

Don Pier, ki jo je drugega dne posetil, je trdil, da je padel. Govoril je to brez čuvstva, da je Helena vstala pred njim in rekla:

„Vi to sporočate kot njegov prijatelj in nimate niti besedice sožalja.“

„V takih časih preneha prijateljstvo,“ je rekel Don Pier, „in do sedaj nisem vedel, da bi vam moral izražati svoje sožalje. Žal, da je padel, kot …

„Molčite,“ je zaklicala Helena z zapovedujočim glasom in se je komaj premagala, da mu ni rekla iz oči v oči vsega, kar je mislila o njem.

Odsle se je Don Pier izogibal pogovoru z njo.

Ko je odšel Don Pier iz mesta, ji je bilo laže pri srcu. Zvečer je slonela na oknu in mislila na Kristjana. Slišala je, da so Francozi odpeljali ujetnike in ranjence na grad Fužine, in se je odločila, da poseti ranjence ...

Drugega dne je v predsobi pri generalu Guetardu, poveljniku francoske posadke, sedela dama, v črno opravljena, ki je hotela govoriti z generalom. General jo je sprejel zelo prijazno in jo vprašal, zakaj želi govoriti z njim.

„Prositi sem vas hotela, da bi smela posetiti jetnike in bolnike na Fužinah,“ je rekla Helena.

„Imate med njimi sorodnike?“ je vprašal general z resnim obrazom.

„Ne,“ je odgovorila Helena, „iščem med njimi drago bitje.“

„Torej ženina,“ je rekel general, ki je bil prepričan, da ima pred seboj neomoženo ženo.

„Tudi ne,“ je rekla Helena, „je to moj prijatelj.“

„Prijatelj,“ je ponovil general. „Hm, mislim si, da je prijatelj. Ali veste, da je tam?“

„Tega ne vem, samo mislim,“ je rekla Helena.

General jo je dolgo gledal brez besedi.

„Vi veste, da neradi spuščamo neznane ljudi v take kraje in naj so to tudi ženske.“

„Moja hvaležnost vam ne izostane,“ je rekla Helena.

„Dà, dovoljujem vam, krasna gospodična, želim, da bi našli v najboljšem stanju tega, kogar iščete,“ je rekel general. Podal ji je roko in ji pogledal globoko v oči.

Helena se je pri tem vznemirila. Toda general se je zasmejal in je rekel:

„Ne bojte se, krasna dama, mi smo vendarle Francozi. Veseli me, da imam v svojem mestu krasoto, kakor ste vi, in spoštujem čuvstvo, s katerim iščete svojega prijatelja. Morete se zanašati na mojo naklonjenost.“

Helena je zahvalila generala za njegovo ljubeznivost, vzela vizitko, ki ji jo je general izročil, in se je še tega dne odpeljala na Fužine.

Pri vhodu je stala francoska straža; v veži je sedelo nekoliko vojakov. Seržant, ki je sprejel Heleno pri vhodu, se je ponudil, da jo spremi po sobah, kjer so ležali bolniki. Težak je bil vzduh po celem gradu. Bolniki so ležali ranjeni na slami po tleh, mnogi so bili kakor mrtvi, drugi so se nemirno obračali. Zdravnik je z nekaterimi pomočniki hodil okoli ranjenih in jim podajal zdravila.

Heleno je obšla groza, ko je vstopila v te prostore. Zdelo se ji je, da je nemogoče tako najti, kar išče. Zato je imenovala seržantu Kristjanovo ime. Seržant jo je odvedel s seboj, pregledal je zapisnik imen, toda Kristjanovega imena ni bilo med njimi, niti med bolniki niti med jetniki.

Na vrtu je videla Helena ranjene vojake, ki so se izprehajali po stezah in polegali v sencah dreves. Gledala jih je dolgo, kakor da hoče med njimi zagledati tudi njega. Bili so sami tuji, zarastli, divji obrazi.

„Niti med bolniki niti med jetniki,“ je odmevalo od vseh strani. Z žalostnim srcem se je odpeljala Helena nazaj v mesto.

Ves večer je bila nemirna in spati ni mogla vso noč. Bolj in bolj je čutila, da se je storila velika izprememba v njenem življenju, da je izgubila več, nego je mislila prej.

Drugi dan je Helena obiskala Kristjanovo hišo na Bregu. Bila je opustošena in zapuščena. Povsod se je poznalo, da so v njej brezobzirno gospodarili vojaki ... Stala je na mestu, kjer je imela vladati kakor kraljica. Tako ji je pisal po zimi v pismu. Sedaj je bila to velika, težka razvalina. Čutila je, kakor da stoji na razvalinah lastne sreče. Zaželela je ven iz mesta, na deželo, da bi v tihoti in samoti pozabila na vse to.

Gospodična Klara ni hotela slišati o tem, da bi odšli iz mesta. Zato je Helena sklenila, da odide sama. Dala si je pripraviti kočijo in je pospravila svoje stvari. Gospodična Klara je plakala nad nehvaležnostjo svoje gojenke in si ni mogla razlagati, kaj je privedlo Heleno do tega, da hoče oditi.

Helena si ni dala zapovedovati; hotela je biti svobodna. Česar gospodična Vrankova ni pričakovala, se je zgodilo. Helena se je odpeljala. Toda pri vožnji iz mesta jo je ustavila francoska straža. Morala se je vrniti.

Drugega dne se je pojavil zopet Don Pier v mestu. Posetil je gospodično Vrankovo in rekel:

„Popolnoma naravno je, da ne puste iz mesta ljudi, ki poznajo položaj, kajti Dolenjska je še polna vojske.“

4.Uredi

Južna avstrijska armada, ki se je umikala proti severu, da bi šla na pomoč glavnemu mestu države, je bila prisiljena, se umakniti na Ogrsko do reke Rabe. Zato ni mogla priti o pravem času na bojišče in se ni mogla združiti s severno armado, ki je bila med tem potolčena. Posadke, ki so ostale po mestih in trdnjavah, so vztrajale na svojem mestu, toda bile so brez sile, ker so bile zapuščene in osamljene. Ostale so zato, ker jih ni sovražnik napadel. Med tem se je nemirna črna vojska še vedno zbirala po deželah. Ljudje so videli, kako se umika cesarska vojska, ne da bi branila domačo zemljo, ne da bi napadla sovražnike. Sedaj, so mislili, je prišel čas, ko je treba braniti domovino z lastno močjo proti tujim četam. V tem času so vasi ob cesti ostale prazne, v oddaljenih vaseh so se zbirali oboroženi ljudje. Nastale so posamezne čete, ki so se prikazale zdaj tu zdaj tam in so budile po vaseh bojno navdušenje. Te čete so se bolj in bolj bližale glavnemu mestu ter se skrivale po vaseh in po gozdih ob cestah, ki vodijo na Dolenjsko. Toda zgodilo se je kakor po navadi: ko so bili skupaj, — ni bilo sovražnika. V teh četah so bili ljudje, ki so bili željni boja in so hoteli proslaviti svoje ime; njih romantične duše so sanjale o bojih in o slavi in so si predstavljale vse tako, kakor je pripovedoval v zimski noči ded za pečjo. Mladi ljudje so se jim pridružili radi, ker se jim je zdelo prijetno, da so živeli na pol vojaško življenje. Vina je bilo ono leto mnogo in povsod je bila vesela družba. Dobrih pripovedovalcev ni nikdar nedostajalo; taka je natura takih ljudi, da se zamislijo in zasanjajo in mislijo, da je vse resnica, kakor se jim zdi. Rad se je človek razgovoril o vojni in o starih časih; in povedal je vse. kar je vedel o vojskah, roparjih, o hajdukih in turških tatovih, o starih vitezih in o čudnih dogodkih, zraven pa se smejal pri vinu. Kdo bi šel delat ob takem času? Ali ni bolje, držati pripravljen svoj ostnik in čakati, kdaj udari v zvoniku plat-zvona? Ako je cesar ukazal, je gotovo potrebno ... To je bil duh, ki je vladal po deželi. —

Najbolj znana četa črne vojske so bili zeleni lovci, ki so bili prišli z Gorjancev in so nosili zeleno obleko. Njih vodja je bil Marko Muhič, ki je preživel vse svoje življenje v lesovih in ga je šele vojna izvabila, da je zapustil svoje kraje in odšel z „lovci“ proti Ljubljani, kjer je stikal za sovražniki. Upal si je ostajati v bližini mesta in je opazoval gibanje francoske posadke. Pošiljal je poročila poveljniku posadke v Novem Mestu, toda poveljnik je ostal v mestu in se ni menil niti za črno vojsko niti za zelene lovce. Bil je zadovoljen, da je pot od Ljubljane do Novega Mesta dovolj dolga in da bodo morda oboroženi ljudje na poti toliko ovirali sovražnika, da se prej sklene mir, nego se Francozi odločijo za napad na Novo Mesto.

Gospod Muhič je živel na Vinicah v popolni zadovoljnosti. Posebno ga je veselilo, da se je Kristjanu zdravje hitro vračalo in da mu je zelo pomagal „viniški zrak“, kakor je to imenoval gospod Muhič. Ni vedel, ali naj te velike uspehe pripisuje svojim zdravniškim zmožnostim ali skrbljivi ljubeznivosti gospe Gusičeve ali požrtovalni postrežljivosti gospodične Barbare. Bil je v resnici vesel, kadar je sedel v senci na vrtu in je gledal na prijazni gradič pred seboj. Gospa Gusičeva je bila čimdalje bolj ljubezniva in je storila vse, da bi bilo življenje na Vinicah prijetno in veselo. Gospod Muhič si je s čim dalje večjo gotovostjo predstavljal, da se bo nekoč podpisoval ne le kot „chevalier de Müssitz“, ampak tudi kot „gospodar na Vinicah“. Kristjan in Barbara sta si postala zelo dobro prijatelja. Kadar je Kristjan sedel v svojem naslonjaču na verandi, je sedela Barbara ves čas poleg njega in mu je stregla s tako sestrsko ljubeznijo, da jo je moral gospod Muhič neštetokrat pohvaliti. Mislil je, da dela ta sestrska ljubezen prave čudeže pri zdravljenju. Pa tudi gospodična Barbara je bila pri tem srečna; pozabila je na svojo lastno nesrečo, ko je mislila, da pripravlja srečo drugim, kajti smatrala se je za Helenino namestnico. S Kristjanom sta mnogo govorila; oba sta se izogibala pogovoru o tem, kar bi ju spominjalo na lastno nesrečo. Pogosto sta se zagovorila tako, da se je med tem že zvečerilo in ju je gospod Muhič moral opomniti, da večerni hlad zdaj lahko še škoduje Kristjanu. Gospod Muhič je imel ob takih prilikah z „otrokoma“ veliko veselje in je upal, da bo kmalu konec viharjev in da se začno solnčnojasni dnovi sreče.

Vkljub temu ni držal rok križem in se ni samo zabaval pri pogledu na tiho srečo, ki se je za nekaj časa naselila na Vinicah. Čutil je v sebi še vedno brambovskega častnika; za njega še ni bila vojna končana in to tem manj, ker se Francozi niso upali na Dolenjsko. Zato se je zanimal za vse novice, ki jih je slišal od domačih ljudi ali popotnikov.

Pogosto je jezdil v Novo Mesto, ker je tam mogel zvedeti najboljše novice.

Poleg novic je imel gospod Muhič tudi razne druge namene, ki so ga vodili v mesto. Ni mogel pozabiti, da so mu konjarji ukradli konja in da je pri tem izgubil svojega hlapca, ki gotovo ni odšel od njega sam, ne da bi se poslovil. Konj je imel visoko ceno, toda gospod Muhič ni hotel, da bi se mogel kdo bahati, da mu je ukradel konja in da za to ni bil kaznovan. Radi tega je sklenil, da ne bo miroval, dokler ne poplača konjskim tatovom po zaslugi.

Poleg konjarjev se je gospod Muhič v mestu vselej spominjal Tilna, toda nikdar ga ni našel. Tudi zvedeti ni mogel nič posebnega o njem. Gospod Muhič je mislil, da se potika kje po gozdih z zelenimi lovci in si tam zdravi svoje srčne rane. Ker pa tudi zeleni lovci ničesar niso vedeli o njem, si je mislil gospod Muhič, da se je v mladeniču kri pomirila in da se je vrnil domov k svoji bogati teti. Zato je sklenil, da ga poišče na njegovem domu v znanem dvorcu ob dolenjski cesti in ga zopet pridobi za gospodično Barbaro.

Take načrte je imel. Zaupal jih sicer ni nikomur, le to je bilo vsem znano, da je konjskim tatovom napovedal boj na življenje in smrt; ljudje so s spoštovanjem izgovarjali njegovo ime, ki je postalo strah tatov in razbojnikov.

***

Gospod Muhič se je že pripravljal na pot, da poišče Tilna na njegovem domu, ko ga je nekoč nenadoma srečal v mestu. Njegov obraz je bil shujšan in zagorel. Gospod Muhič ga je prijateljski objel in ga je povabil takoj s seboj v gostilno.

„Kje si hodil, Tilen?“ ga je začel izpraševati.

„V Ljubljani sem bil,“ je odgovoril Tilen, kakor da pripoveduje kaj popolnoma navadnega.

Gospod Muhič je premeril mladeniča od glave do nog.

„V Ljubljani?“ je vprašal.

„Da. Pogledat sem šel, kaj delajo naši ljubi Francozi.

„Vrag te vzemi,“ je zagodrnjal Muhič.

„Kakor vidite, sem se vrnil živ in zdrav.“

„Ko bi te ne videl pred seboj, bi tega ne verjel,“ je rekel gospod Muhič.

„In vendar je resnica. Rekel sem vam, da ga poiščem.“

„Koga?“

„Še vprašujete!“ je vzkliknil Tilen in udaril z roko ob mizo. „Vašega prijatelja!“

„Verjemi, da sem mu jaz sam največji sovražnik! Toda, kako si ga iskal?“ je vpraševal gospod Muhič.

„Kako? Kako se iščejo ogleduhi, izdajalci, zapeljivci, vohuni in druga taka ničvredna sodrga? Z nožem v roki!“ Pri teh besedah je vrgel Tilen dolg lovski nož na mizo. Bil je lep, svetal, dragoceno okovan in dobro nabrušen. Gospod Muhič je presenečeno strmel v mladeniča pred seboj; nikdar ni v njem pričakoval take predrznosti in vročekrvnosti.

„Pa — kako si to storil?“ je izpraševal dalje.

„Kako? Vzel sem nož, nabrusil sem ga in sem ga zataknil v prsi. To je tako, kakor se to godi povsod. Nato sem odšel v Ljubljano.“

„To je ravno vprašanje: kako si mogel ...“

„Kako sem mogel priti v mesto?“

„Da, to sem hotel vedeti.“

„Prišel sem kot kupec,“ je pripovedoval Tilen tiho, „imam doma človeka, ki je vsega zmožen. Zjutraj, ko je ležala megla, smo se usedli v čoln, ki nas je čakal na Ljubljanici. Pluli smo po reki in ko smo pripluli v trnovski pristan, nas ni mogel nihče razločevati od ljudi, ki pripeljejo tja vsak dan sočivja, poljskih pridelkov in drugih stvari za na trg. Odšel sem v mesto in sem ga iskal ves dan. Ni mi bila sreča mila, nisva se srečala.“

Gospod Muhič je brez besedi gledal na Tilna, ki je vse to pripovedoval, kakor da je šel v mesto na trg in ne maščevat svojo ljubico z lovskim nožem.

„Nista se srečala,“ je ponovil nazadnje.

„Nisva se srečala in zdi se mi, da je bilo to mogoče le, ker njega ni v mestu, ampak vohuni kje po deželi. Zdi se mi, da je to zelo potrebno, kajti francoske vojske je v Ljubljani tako malo, da se sami sebi čudijo, kako da jih nihče ne napade.“

„Kaj govoriš?“ je vzkliknil gospod Muhič.

„Zdi se mi, da smo bežali pred strahom in da nas je še zdaj strah.“

Gospod Muhič je vstal in je objel Tilna.

„Zdaj šele vidim, kakega vrlega dečka sem imel v svojem krogu,“ je rekel, „verjemi, da me nič ni tako bolelo, kakor to, da sem te izgubil. Toda če je ta nesreča prinesla za našo stvar tako važne novice, tedaj to ni bila nesreča; bilo je vse samo usojeno, da si ti iskal sovražnika po Ljubljani in si nam pokazal neprijatelje. Kakor gotovo stojim pred teboj, tako gotovo te ne bodemo pustili, da bi ga hodil iskat sam, ampak ga poiščemo skupaj ...“

„Kako to mislite?“ je vprašal Tilen.

„Prijatelj čuti s prijateljem in ga ne zapusti v nobeni nesreči. Mi vsi čutimo s teboj, hočemo se tudi skupaj s teboj maščevati. Tudi — mimogrede rečeno — gospodična je nesrečna, mlada je bila in neizkušena, toda sedaj plaka revica …“

Tilen je prijel za nož.

„Nikogar ne potrebujem,“ je rekel, „niti vas, niti drugih, niti njenih solz, pojdem sam in — najdem ga.“

Toda gospod Muhič se ni dal ustrašiti, dasi je videl, da v mladeniču divja jeza in strast.

„Nikakor nečemo segati v tvoje pravice,“ je rekel, „le kot prijatelji stojimo s teboj. Njega prepustimo tebi, ker imaš z njim svoj račun, mi pa, ki služimo domovini, obračunamo tudi po svoje. Tega nam ne more nihče braniti. Ti imaš svojo pravico, mi imamo dolžnost, ti moreš, ako hočeš, mi moramo. Razumeš torej, kaj sem hotel reči. Zvit si, to ti priznavam; kajti nam ni prišlo na misel, da bi se preoblekli v kupce in bi se pomešali med branjevce. Tudi ne bomo nikogar iskali s skritim nožem na prsih. To je pravica osebnih maščevalcev. Mi bomo prišli pri vratih v mesto, oblečeni v vojaški obleki, z orožjem v roki. To je dolžnost vojaka, ki služi domovini.“

„Ako to dolžnost čutite, bi jo bili morali že izpolniti.“

Gospod Muhič mu je položil roko na ramo.

„To veš, dragi moj, da bi se že tudi zgodilo, ako bi bil gospod Muhič poveljnik dolenjske vojske. Sedaj pa zapovedujejo drugi. Treba jim bo šele dokazati, kaj je njih dolžnost. To stvar prevzamem jaz nase. Ali nečeš oditi z menoj na Vinice? Tam leži moj nečak Kristjan, ki je padel na Gradu. Lahko bi napravili skupaj načrt.“

Tilen je nekaj časa molčal, potem pa je rekel:

„Dokler ta nož ne bo krvavel v njegovi krvi, me ne vidite niti tu niti na Vinicah.“

Gospod Muhič ga je objel in ga je začel z najlepšimi besedami prositi.

„Ne prenagli se, dragi moj, veš, da si izgubljen in da te ne reši nihče, ako te dobe. Mi te hočemo rešiti pogube in ti dati priliko, da izvedeš svoj namen; tebe pa ohranim našim prijateljskim dušam in tvoji nesrečni gospodični.“

Vkljub vsem sladkim besedam ni hotel Tilen oditi z gospodom Muhičem na Vinice niti ni hotel ostati v Novem Mestu.

Prespal je noč pri „Petelinčku“ in je odjezdil takoj drugega dne.

Gospod Muhič pa je delal nove načrte.

5.Uredi

Egid je živel na svoji pristavi mirno življenje in se je tako zanimal za svoje gospodarstvo, da je pri tem skoraj popolnoma pozabil na vojno.

„Glej, zdi se mi, da sem bolj rojen za kmeta nego za vojaka,“ si je govoril včasih, ko je stopal po polju in je ogledoval žito. Letina je dobro kazala. Viharna pomlad je prešla in mirno poletje je ugodno vplivalo na žita. Vsa dolina okoli Krkovega je bila kakor zlato zibajoče se morje; žita, polna težkega klasja, so se valovila po njivah. Po stezah med njivami je hodil Egid pogosto v večerni čas, ko se mu je zdela pokrajina najkrasnejša. Tam ga je vedla pot proti gaju, kjer so se oglašali ptiči, nato je krenil po obronku navzgor in je gledal z zadovoljnim obrazom po svojem posestvu. Čutil je, da je to njegov svet, njegova domovina, njegova sreča. Nič na svetu bi mu je ne moglo nadomestiti.

„In ko bi jo izgubil po pravdi ali kakorkoli,“ si je govoril večkrat, „delal bi na njej kot najemnik, dokler bi si je ne prislužil.“ Tako je ljubil to zemljo, to pokrajino, to dobro polje, ki je z bogatimi darovi povračalo ljubezen svojemu gospodarju. Pogostoma se je spomnil Egid onih težkih noči, ki jih je imel, ko je bil razglašen Napoleonov ukaz. Napoleon je pretil, da uniči posest brambovskih častnikov in jim odvzame njih imetje. Takrat je Egid često pozno v noč mislil na svoj dom. Vzvišena se mu je zdela dolžnost, služiti z orožjem v roki cesarju in domovini, toda težka bolest je motila bojno navdušenje, ako je pomislil na svoj dom. „Ako smo vredni kazni zato, ker služimo cesarju in domovini, naj kaznuje zmagalec nas po svoji volji, toda posest je nekaj tako svetega, da se zdi, kakor da bi kdo oskrunil svetišče, a ne ubil svečenika.“ Tako je mislil Egid; zato je s tako ljubeznijo hodil po svojem polju in se je s ponosom oziral na sive zidove stare pristave. Dokler je ni zapustil, se mu ni zdela stara, šele ko se je vrnil, je videl, da bi bilo treba marsikaj popraviti. Toda bilo je skoraj greh, se dotakniti teh častitljivih zidov. In kaj bi se dalo popraviti? Včasih je novo slabše od starega. Vendar je videl, da bo treba nove opeke na streho, novih oken, novih ograj. „Ako bi bila Alenica tukaj vzrastla skupaj z menoj,“ je premišljal Egid, „ne bi bilo treba popravljati, kajti vse bi se ji zdelo tako lepo in prijazno, vse bi ji bilo tako znano in domače, da bi ljubila vse tako, kakor je zdaj, in bi ne želela izprememb. Toda navajena je mesta in lepote in zdelo bi se ji vse to starinsko in ničvredno. Zato bo treba popraviti.“

Tako je delal načrte za bodočnost in je skoraj pozabil na to, da traja še vojna in da je vojak, ki je s prisego obljubil, da pojde zopet na boj, ako ga bo potrebovala domovina.

Spominjal se je vendar z veseljem pretekle pomladi. Zvečer je včasih ostal pred svojo brambovsko obleko, ki je visela v kotu. Ugajala mu je še vedno. Pri tem je mislil na vse dogodke, ki jih je doživel na pohodu brambovcev. Ob takih trenotkih mu je prišla podoba Alenice tako živo pred oči, da jo je skoraj poljubljal v mraku pred seboj. Mislil je pri tem na svoje zadnje dni v Ljubljani ter si je predstavljal bodoče čase v najlepših slikah.

Dan za dnem je čakal Egid gospoda Muhiča, da bi odšla skupaj v Belo Krajino, obiskat Simiča in njegove goste. A gospod Muhič je imel tako važne in nujne opravke, da je skoraj popolnoma pozabil na svojega tovariša. Zato se je Egid odločil, da pojde sam v Novo Mesto in da tam poišče gospoda Muhiča.

Toda nekega dne je zagledal Egid po cesti med poljem brzega jezdeca, o katerem niti trenotek ni mogel dvomiti, kdo da je. Res je bil gospod Muhič, ki je že iz daljave migal z roko, ko je videl mladega gospodarja pred pristavo. Egid mu je šel naproti in ni mogel skriti velike radosti, ki ga je obšla v tem trenotku. Dvignil je obe roki in klical na ves glas:

„Pozdravljen, gospod Muhič!“

Gospod Muhič je kmalu prijezdil do njega, skočil je s konja in objel Egida.

„Človek bi te skoraj ne našel v tej sveti samoti,“ je rekel, „živiš sredi gozdov, kakor Anton puščavnik. Sicer, če se ne motim, je bil tudi tvoj patron prijatelj lesnih samot. V resnici me zanima tvoj dom. Po pravici rečeno, ako bi jaz imel že zdaj kako besedo na Vinicah, ne hotel bi se pravdati za to samoto, ki leži že skoraj onkraj sveta. Prepustil bi jo z veseljem takim samotarjem, kakor je brambovec Egid. Tukaj bi se res človek lahko svetu odpovedal. Sedaj se ne čudim, da te niso motile ... No, kaj bi! Vsi ne moremo biti enaki in kaj bi bilo z učiteljem, ako bi vsi učenci bili kakor on: izgubil bi pravico do življenja ...“ Te besede gospoda Muhiča je zmotil hlapec Andrej, ki je prišel preko dvorišča in obstal pri vratih.

„Kakor vidim, ste vsi živi in zdravi,“ je rekel gospod Muhič.

Andrej je prijel Muhičevega konja za uzdo in ga odpeljal s seboj. Pri tem ga je z zvedenim očesom premeril od vseh strani in je priznal, da ima gospod Muhič dobrega konja; odpeljal ga je v hlev in ga je privezal med domače konje rekoč:

„Sedaj si morete kaj povedati o vojni.“

Egid je vedel gospoda Muhiča s seboj po dvorišču in mu je začel razkazovati svoje gospodarstvo na pristavi. „Res škoda, da nisem prišel na oglede,“ je rekel gospod Muhič, sicer bi me stvar bolj zanimala. „Ako postanem gospodar, se mi zdi, da bom potreboval učitelja, kajti v tem sem jaz ravno tako tujec, kakor si bil na primer ti v vojaških zadevah, dokler nisi prišel v mojo šolo. Včasih se namreč nismo ukvarjali s takimi stvarmi, kakor je gospodarstvo; sedaj nas morda tudi to doleti. Mi smo se učili samo dvoje dozdaj potrebnih stvari: rabiti orožje in ljubiti ženske. Časi se izpreminjajo. Morda se bomo na stara leta učili, kako je sestavljen plug in po čem je žito na tržišču. Sicer moram priznati, da so različni ljudje na svetu in da nismo ustvarjeni vsi za eno. Celo konj ne moreš porabiti vseh enako. Deni svojega jezdeca pred plug in pogine ti od sramote in žalosti.“ Tako je modroval gospod Muhič in ogledoval pristavo od vseh strani; ugajala mu je zelo. Pri njegovi gostobesednosti je Egid komaj našel primeren trenotek, da ga je vprašal po novicah.

„Da, novice,“ je rekel gospod Muhič, „zaradi njih sem prišel. To veš, da bo zopet vojna.“

„Zopet“, je ponovil Egid.

„Nič se ne čudi, ampak veséli se! Odideva takoj v Belo Krajino jemat slovo.“

Egid je povabil gospoda Muhiča na pijačo v svojo sobo. Tam mu je gospod Muhič razložil svoj načrt. Pri tem si ni mogel kaj, da bi ne bil pohvalil dobrega Egidovega vina s sledečimi besedami:

„Kakor vidim, nima tvoja pristava samo slabih lastnosti pravega samostana, ampak ima tudi dobre; kajti poleg samostanske samote pijem tukaj tudi samostansko vino, ki je še vedno najboljše. Mislim, da si ga pripravil za svatbo.“

„Ako nas vojna ne vzame, pomnožim svoj samostan res za eno osebo,“ je rekel Egid in je nalival vina v čašo gospoda Muhiča.

„Samo da pride s tem v nevarnost ena najvažnejših samostanskih čednosti,“ je rekel gospod Muhič, „zdi se mi, da bom celo boter tvojim bodočim menihom, ki se bodo rodili iz tega samostanskega para.“

„Upajmo,“ je rekel Egid.

„Prostora je dovolj,“ je rekel zopet gospod Muhič, „dvorišče je tudi obširno in jedi ne bo manjkalo; moram priznati, da ni nikakih zaprek inzadržkov.“

„Ako bo pristava moja, gotovo ne,“ je rekel Egid.

Na to sta veselo trčila na srečo in zdravje bodočega samostanskega zaroda.

Popoldne sta se odpravila na pot ...

***

Gospod Muhič je dobro poznal oba Simiča, ki sta gospodarila na svojem posestvu v Beli Krajini. Bila sta oba že priletna, pri tem pa zdrava in silna, velike postave, korenjaškega telesa; bila sta si v marsičem podobna, le da je nosil starejši brat Štefan Simič veliko, gosto brado, brat Juri pa je imel le dolge brke, ki so bili znani daleč na okoli, tako da so govorili ljudje: Ima brke, kakor Juri Simič. Te značilne brke je podedoval po svojem očetu tudi sin Juri; bili so stalna dediščina v Simičevem rodu, podedoval jih je sin po očetu in lahko jih je vsakdo videl na nekaterih slikah, ki so visele v kriški graščini v „dvorani starih dedov“. Brat Štefan je bil gospodar na posestvu in je bil znan kot predrzen lovec na medvede; o tem so se pripovedovale razne povesti v lovskih krogih. V svoji mladosti je preganjal hajduke, vlahe in razne roparske bande, ki so polnile gozde ob vojaški granici. Bili so to predrzni ljudje, od katerih so mnogo trpeli popotniki in domači ljudje. Nekoč je zalotil Štefan Simič celo četo v vasi in se je zagnal med nje s tako silo, da so pobegnili na vse strani. Poslej ni imel več miru pred njimi. Zalezovali so ga povsod in so si ga upali celo obiskati na njegovem lastnem posestvu. Toda Simič je poznal te ljudi in se ni dal prekaniti. Odšel je vselej srečno raznim zvijačam, s katerimi so ga izkušali dobiti v roke. Vedel je, da se hočejo maščevati nad njim, zato je bil vedno pripravljen na napad. O teh bojih z roparji so pripovedovali ljudje po vaseh mnogo povesti.

Brat Juri Simič je bil v svojih mladih letih vojak in se je bil udeležil obleganja Belgrada pod generalom Lavdonom. Pri tem je bil ranjen v desno roko, ki je bila od tega časa trda. Juri Simič je rad pripovedoval o svojih vojaških letih; general Lavdon mu je bil junak vseh junakov. Ko je bil Juri Simič ranjen, je obiskal general Lavdon svoje ranjene vojake in takrat je govoril Juri Simič z njim iz oči v oči. Tega trenotka ni nikdar pozabil in je govoril rad ob vsaki priliki o generalu Lavdonu in o besedah, ki jih je slišal iz njegovih ust. Na vsaki pojedini in gostiji, ki se je je udeležil Juri Simič, se je gotovo klicala tudi slava generalu Lavdonu. Veliki general, katerega ime je bilo znano vsakemu človeku, je užival zato veliko slavo povsod, koder je hodil Juri Simič, njegov najzvestejši vojak. General Lavdon je namreč ob neki priliki občudoval nadčloveško silo Jurija Simiča, ki je pod belgrajskimi zidovi v nekaj trenotkih sestavil celo trdnjavo iz težkih brun in prenašal topove na svojih silnih ramah, kakor da nosi lesene cevi. V svoji roki je imel toliko moči, da je nekoč na mestu pobil turškega vojaka, ker se mu je upiral. O takih in podobnih činih je zvedel sam general, toda pohvaliti ga je mogel šele, ko ga je našel ranjenega med drugimi vojaki v šatoru. General je vprašal Jurija Simiča, kje leži njegova domovina in družina. Juri Simič mu je popisal Belo Krajino in mu je govoril o svoji ženi, ki mu je bila že umrla, in o svojem sinu, ki je bil takrat tudi že v vojski. General Lavdon je globoko obžaloval, da je bil ranjen tak junak; poznal je iz svojih prejšnjih let, ko je bival v vojni granici, njegovo domovino in si je želel mnogo takih junakov, kakor jih ima ona zemlja. Svetoval je Simiču, naj se še enkrat oženi, kadar se vrne domov, da bi dal svetu še kaj podobnih junakov s takimi brki, s tako silo. „Škoda bi bilo, da bi izumrl tak rod,“ je rekel general.

Juri Simič je svojemu generalu odgovoril, da oblega rajši deset trdnjav nego eno ženo. Na ta odgovor se je general Lavdon zasmejal. V znak svojega spoštovanja je podal Simiču roko in ga je odlikoval s križcem Marije Terezije „pro fortitudine,“ za njegovo hrabrost.

S tem redom se je vrnil Juri Simič leta 1790. domov k svojemu bratu, ki je živel sam na svojem posestvu. Od tod je Juri Simič zahajal v razne družbe, kjer je proslavljal ime velikega generala in najslavnejšega vojskovodje, Lavdona. Popisoval je rad natanko vse posebnosti svojega ljubljenega generala, slavil je njegove slavne čine, jezil se nad Dunajem, ki ni bil naklonjen generalu, in se je rad sprl z onimi, ki so se upali mu ugovarjati. Tako je torej živel Juri Simič na posestvu svojega brata. Tu je tudi vzgojil svojega sina.

Kmalu se je pokazalo, da bo sin, ki je tudi nosil slavno ime Juri, vreden naslednik svojega očeta, čist potomec Simičevega rodu; svojo nenavadno silo je brkati mladenič kazal v boju z domačimi hlapci in pri razdivjanih konjih, s katerimi se je lovil po dvorišču. Za kratek čas si je gradil trdnjave iz hlodov; pri tem mu je bil učitelj hlapec Juro, ki se je bil v mladosti z Jurijem Simičem udeležil vojne ter si na nekem begu zlomil nogo; bil je kruljav, toda bil je ponosen na ta svoj spomin; pomagal je postavljati mlademu Juriju trdnjave in ga je navduševal za generala Lavdona. Ko je bil Juri star osemnajst let, ga je poslal oče v vojaško službo. Bil je zadnji potomec svojega rodu in stari Juri Simič je pogosto omenjal svojemu sinu besede generala Lavdona, da bi bilo škoda, ako bi tak rod izumrl.

Na svojih potih in posetih po dolenjskih gradovih se je gospod Muhič seznanil tudi z obema Simičema. Nekoč je prišel celo v Belo Krajino na lov. Molče je poslušal lovske dogodke, ki jih je pripovedoval Štefan Simič; bili so tako nenavadni, da jih je mogel doživeti le tak lovec, kakor je bil Štefan Simič; gospodu Muhiču se je zdelo, da so popolnoma „lovski“, ker je poznal lovsko latinščino. Iz svojega življenja ni mogel nič povedati; zdelo se mu je celo, da bi si ne mogel nič lepšega izmisliti. Zato je molčal. Slišal je tudi povest o generalu Lavdonu in je na koncu navdušeno klical: Slava! Postalo mu je tako tesno, ko je sedel ob strani ogromnega Jurija Simiča, da si je komaj upal dihati; Simičeva trda roka je bila kakor iz železa, njegova povest je bila tako mogočna, da si gospod Muhič ni upal govoriti niti o svoji dvorni službi niti o svojih dogodkih, ko je šel na vojsko proti Turkom. Dasi je visoko čislal generala Lavdona, vendar ni bil tako navdušen zanj kakor Juri Simič. Gospod Muhič namreč ni služil pod Lavdonom. Zato je poveličeval princa Evgena Savojskega, ker je bil majhne postave in je bil velik vojskovodja. Juriju Simiču to ni bilo všeč; vstal je od mize in je prisedel drugam; od takrat nista bila gospod Muhič in Juri Simič posebna prijatelja. Zedinilo ju ni niti to, da je bil gospod Muhič mlademu Simiču dober prijatelj, odkar sta se seznanila. Od onega časa tudi gospod Muhič ni več obiskal Simiča. Ako se je sešel ob kaki priliki z Jurijem Simičem, sta se prijateljski pozdravila, toda sedela nista nikdar skupaj in poiskala sta si rajša vsak svojo družbo.

Zato gospod Muhič ni bil posebno vesel, da je moral spremljati svojega mladega prijatelja v Belo Krajino. Čas se mu je zdel sedaj še posebno neugoden. Toda sporočiti je moral pozdrave, ki mu jih je naročil na bojišču Juri Simič, poleg tega je upal, da se bo pogovor sukal bolj okoli žalostnih sedanjih časov nego o generalu Lavdonu in o slavni preteklosti.

Dan je bil jasen, vesel. Konja sta ponosno peketala po prašni beli cesti. Kadar sta jezdeca pridržala, je gospod Muhič Egidu pripovedoval o lastnostih in posebnostih obeh Simičev. Egid ga je poslušal le na pol in je sanjal o tem, kako bo zvečer poljubljal gospodični Alenici roke.

6.Uredi

Kočija, ki je bila odšla oni dan pred prihodom Francozov iz Ljubljane, je doživela čudno usodo na svoji poti. V splošnem begu, ko so proti severnim in vzhodnim stranem bežali vojaški oddelki, vozovi z ranjenimi vojaki, topovi in jezdeci, meščani in plemenitaši, se je vseh polastil silen strah, ker so mislili, da jim je sovražnik takoj za petami. Prve avstrijske čete so se ustavile v Šmarju in so se tam utaborile, toda že drugi dan so nadaljevale svojo pot po dolenjski cesti.

Gospod Vrangel, ki se je vozil z Alenico in staro postrežnico na Dolenjsko, je smatral to umikanje za slabo znamenje. Mislil je, da sploh ni varno, ostati na Kranjskem. Zato je izkušal prehiteti vojaške čete ter priti pred njimi čez mejo. Novo Mesto je bilo tako polno vojske, da ni bilo mogoče dobiti niti prenočišča. Gospod Vrangel se je tam sešel z mnogimi znanci, ki so bili na potu proti Brežicam in so od tam hoteli oditi na Hrvatsko, ker so v isto smer šli tudi vojaški oddelki. Pot čez Gorjance je bila težavna in nevarna; zato se je odločil, da pojdejo v ono smer. Mlad, prijazen poveljnik, ki je zapovedoval vojaškemu oddelku, se je na poti pridružil Vranglovi kočiji in jo spremljal prav do Brežic. Tako se je zgodilo, da kočija ni prišla v Belo Krajino, kamor je bila namenjena, ampak je odšla na Hrvatsko.

Ko sta zvečer onega dne Egid in gospod Muhič prijezdila na dvorišče kriške graščine, se je zgodilo vse tako, kakor je pričakoval gospod Muhič: nasproti jima je priletel velik pes, za njim je prišel hlapec Juro, šepaje počasi s kruljavo nogo, nato se je pokazala pri oknu široka postava gospodarja Štefana Simiča in na zadnje se je pojavil pri drugem oknu Juri Simič.

Jezdeca sta prepustila svoje konje hlapcu in sta odšla v grad. Vse se je zgodilo, kakor je pričakoval gospod Muhič, le prijazni ženski obrazek se ni prikazal, o katerem si je mislil, da ju bo pozdravljal že od daleč iz okna. To je gospoda Muhiča nekoliko vznemirilo, toda potolažil se je z mislijo, da se ne zgodi na svetu vedno vse tako, kakor si ljudje žele in upajo.

Mislil je, da se morebiti gospodična izprehaja po vrtu in v svojih zaljubljenih sanjah niti ne vidi, da se ji bliža njen ljubček. Tudi Egid je gledal ves čas v grajska okna, ko sta se bližala po klancu, in je vsak trenotek pričakoval, da se naenkrat kje prikaže njena ljubljena glavica. Zato je bil nekako razočaran, ko sta stopila s stopnic na hodnik in jima je šel gospodar Štefan Simič nasproti.

„Bog vas sprimi, gospod Muhič,“ je klical že od daleč, da je odmeval po votlih hodnikih njegov silni glas. Med tem je prišel tudi brat Juri iz sobe.

Muhič se je obema primerno poklonil ter jima predstavil prijatelja Egida „kot posestnika na Krkovem, poročnika brambovskega bataljona, tačas na dopustu.“

„Poznal sem vašega očeta,“ je rekel Štefan Simič in je stisnil Egidu roko.

„Ste tudi brambovec,“ je rekel brat Juri, ko je pozdravil Egida, „to me zanima; povedali mi bodete, kako ste se vojskovali.“

Med tem so odšli v sobo, ki je bila kmetsko preprosta brez vseh okraskov; debela miza je stala na sredi in močni stoli okoli nje. Na mizi je stala velika posoda, dragoceno okovana, okoli nje pa majolike.

Gospod Muhič se je ustavil takoj pri vratih in je rekel:

„Povedati vam moram takoj, kaj naju je privedlo sem, najprej pa vam sporočiti pozdrave od vašega sina Jurija.“

„Ste ga videli?“ je vzkliknil Juri Simič.

„Ne samo videl, ampak tudi govoril sem ž njim. „Je živ in zdrav?“ je ponovil prvi Simič, ki se je približal gospodu Muhiču ter mu prijateljski stiskal roko: „Povejte mi, kje je?“ je izpraševal.

„Kje je sedaj, vam ne morem povedati,“ je nadaljeval gospod Muhič, „srečali smo se na bojišču na Koroškem. Mi smo bili ravno gotovi, podili smo francoske čete v beg, kar je pridirjal Juri s svojo četo v največjem diru. Razbil je cel konjeniški oddelek.“

„To si mislim, da ga je razbil,“ je rekel Juri Simič, „in sam je živ in zdrav?“

„Živ in zdrav,“ je rekel gospod Muhič, „ako se mu med tem ni zgodilo nič hudega.“

„Kaj bi se mu hudega zgodilo? Po vojni pride domov in se oženi. Sedaj je menda konec.“

„Ej, ni še konec,“ je vzkliknil gospod Muhič, „sedaj se šele začenja.“

„Nič se ne začenja,“ je rekel Simič, „jaz sem vedel: ako bi stal general Lavdon pred Dunajem, bi bil naučil Napoleona kozjih molitvic, vi pa ste ga pustili, da si je opomogel ...“

„Oho, nadvojvoda Karel je vendar slaven vojskovodja, ako je premagal Napoleona; ne verjamem, da bi general Lavdon opravil kaj več,“ je rekel gospod Muhič. „Dandanes so boji drugačni, nego so bili v prejšnjih časih.“

„Boji niso nič drugačni, samo ljudje so drugačni. Nimate generala Lavdona, zato je konec,“ je rekel Simič.

„Nimamo Lavdona, a imamo Karla. Tudi konca še ni. Sedaj se zbero brambovci in prepode francoske čete, ki so raztresene po mestih. Ljubljana prva pade,“ je govoril gospod Muhič s samozavestnim obrazom.

Simič se je posmejal.

„Na brambovce in na črno vojsko jaz nisem posebno ponosen; ako vojska ne zmaga, potem ...“

„Oho, ali veste, kake velike važnosti so bili v tej vojni brambovci? Bili so skoraj v vseh trdnjavah,“ je prigovarjal gospod Muhič.

„Ali hočete reči, da so se zato tudi vse podale?“ je pripomnil s smehom Juri Simič.

„Gospod, ne žalite cesarske vojske, ker bi sicer ne mogel prebivati z vami pod eno streho; moram vam omeniti za zgled vašega sina, ki je skoraj do smrti pobil mojega nečaka, ker si je dovolil, v svoji pijanosti govoriti podobne besede o brambovcih; povedati vam moram tudi, da je isti moj nečak moral na ljubljanskem Gradu z brambovci braniti svojo čast, ker je cesarski poveljnik sam prepustil brez boja Grad v francoske roke.“

Gospodu Muhiču je bil obraz resen, roka se mu je tresla.

V pogovor je posegel gospodar Štefan Simič in je rekel.

„Za prepir bomo imeli časa pozneje. Najprej je treba, da izpijemo čašo gostoljubja.“

„Nikakor nisem hotel nikogar žaliti,“ je rekel Juri Simič, „spoštujem vse vojaške stanove, ker vem, kaj je vojna, toda general Lavdon je zmagoval s svojo vojsko in bi bil zmagal tudi nad Napoleonom. To sem hotel reči.“

Gospod Muhič in Egid sta nato izpila čašo gostoljubja, kakor je to bila navada v Beli Krajini. Gospod Muhič si je pošteno oddahnil, ko je izpraznil majoliko; bila je nenavadno velika.

„Sedaj pa vam moram povedati, čemu sva prišla sem,“ je rekel gospod Muhič.

„Prišla sva posetit gospodično Vranglovo. Juri mi je rekel, da je prišla vsa družina k vam.“

„Aa, to je Jurijeva nevesta,“ je vzkliknil Juri Muhič.

„Kdo?“ je vprašal gospod Muhič.

„No, gospodična Vranglova. Pričakovali smo jih že jeseni. Gotovo vam je tudi zanje sporočil pozdrave.“

„Tudi,“ je rekel gospod Muhič in je pogledal Egida, ki je nemirno sedel na svojem stolu. „Zato bi radi čim prej govorili z gospodično.“

„Gospodične ni pri nas,“ je rekel Štefan Simič, „to jih je morala vojna zanesti kam drugam, ali pa se jim je pripetilo kaj posebnega. V današnjih časih je vse mogoče.“

Pri teh besedah so se vsi štirje spogledali. Vsak je vedel, kaj je hotel reči Štefan Simič.

„To je čudno,“ je rekel po kratkem molku gospod Muhič, ki ni hotel verjeti, da Vranglove družine res ni tukaj.

„Kaj bi se jim zgodilo posebnega?“ je rekel Juri Simič. „Ko so bežali iz Ljubljane, so bile ceste polne vojske. Nič se jim ni moglo pripetiti; čudno je vendar, da niso prišli k nam; ako ima človek mlado žensko, je najbolje, da jo skrije pred svetom. Za Jurija je zadnji čas, da se oženi; izbral si je nevesto iz dobre in bogate rodovine. Sedaj bo konec vojne in bomo imeli dovolj časa za svatbe.“

„Jaz tudi tako mislim,“ je rekel gospod Muhič, ki je bil v veliki zadregi. Sam ni vedel, kaj naj govori. Bil je še razburjen zaradi pogovora o brambovcih in sedaj ni mogel razumeti, zakaj smatra Juri Simič Alenico za nevesto svojega sina. Egid je molčal in ni ugovarjal, a tudi gospod Muhič ni upal takoj odgovarjati, ker ni bil znan v družini. Počasi je zbral svoje misli in rekel:

„Ako smo prinesli pozdrave, ni s tem še rečeno, da smo prišli samo zaradi njih. Tudi mi smo namreč dobri znanci v družini Vranglovi in smo se prišli — ženit.“

Sedaj šele je Juri Simič natančneje pogledal.

„Zdi se mi, da stvar vam ni jasna,“ je nadaljeval gospod Muhič, „Juri ima svojo nevesto drugod. Bili smo z njim skupaj v Ljubljani in se ni kazal kot ženina ...“

„To se motite, gospod Muhič,“ je rekel Juri Simič; „bil je doma, predno se je začela vojska, preteklo zimo, in je govoril o tem. On ni tak, kakor so drugi. Nima časa za ženske, zato ga tudi nič ne premoti v njegovih namerah. Tudi ne ljubi za kratek čas, ampak resno. V tem me ne bodete premotili. Zadnji čas je, da se oženi.“

„O tem tudi jaz ne dvomim,“ je rekel gospod Muhič, „jaz sam sem mu to svetoval. Toda kar se tiče gospodične Vranglove, je stvar drugačna. Gospod Egid Gusič je njen ženin.“

Juri Simič je vstal.

„To so čudne reči,“ je rekel, „prišli ste se torej ženit v hišo brez neveste.“

„Vse se primeri na svetu,“ je rekel gospod Muhič, „vidim, da smo se izgubili. Toda to nič do tega. Hotel sem zopet enkrat biti med starimi vojaki in se pogovoriti.“

Te besede so Juriju Simiču tako ugajale, da se je zopet usedel na svoje mesto in prižgal veliko pipo. Pogovor se je zasukal drugam. Govorili so iznova o vojni in so hrabro praznili majolike. Juri Simič sicer ni izpremenil svojega mnenja, ki ga je imel o brambovcih. Jezil se je nad slabo dunajsko gospodo, ki je tudi generala Lavdona ovirala pri njegovih zmagah.

„To nas uničuje,“ je govoril, „ker ne znamo ceniti pravega junaštva. Kaj pozna gospoda na Dunaju junake? Tam so junaki oni, ki dvorijo ženskam po salonih, na bojišču pa je treba drugačnih ljudi. S takimi je zmagoval Napoleon.“

„A princ Evgen Savojski je bil velik vojskovodja, dasi je hodil po salonih,“ je ugovarjal gospod Muhič.

„General Lavdon ni ljubil gospode, zato ga niso spoštovali ... Ako bi vstal iz groba, bi padale trdnjave in bežali bi Francozi.“

„To bi lahko izvršili njegovi učenci; stari umrjejo zato, da narede mladim prostor,“ je rekel Muhič.

„Ali mislite, da bi mi ne mogli?“ je vzkliknil navdušeno Juri Simič.

„Verjamem, da bi mogli. Ako morete, tudi morate. Pojdimo torej oblegat Ljubljano!“

„Pojdimo,“ je rekel Simič in je podal gospodu Muhiču svojo silno roko. Gospod Muhič je bil poleg njega tako majhen, da ga je Simič skoraj zadušil, ko ga je objel s svojo zdravo roko.

Egid je govoril s Štefanom Simičem o gospodarstvu; toda bil je zelo razmišljen, ker se mu je med pogovorom neprestano ponavljalo vprašanje: Kje je, kam je odšla ... Štefan Simič mu je začel praviti o svojih bojih s hajduki in z razbojniki.

Sedeli so pozno v noč in pili iz polnih majolik.

Ko sta drugega dne Egid in gospod Muhič odhajala, so se poslovili zelo hladno. Gospodu Muhiču se je zdelo to jako čudno, ker se je spominjal, da se je prejšnji dan objemal z Jurijem Simičem in sklepal z njim zvezo, da se udeleži napada na Ljubljano.

Ko sta jezdila z Egidom po visoki cesti čez Gorjance in se ozirala po lepi, zeleni pokrajini, je gospod Muhič videl mladeničevo potrtost in ga je začel tolažiti:

„Nič ne bodi žalosten,“ je govoril. „Najprej dokončamo vojno, potem se začno svatbe. Ne boj se, da bi se izgubila! Nič se ne izgubi, kar veže ljubezen. Preiščemo vso državo, če bode treba, dokler je ne najdemo. Razumem, da je težko čakati; toda ne misli, da se ti bolj veseliš nego jaz. Videl si Simiče, to so čudaki.“

Tako sta jezdila proti Novemu Mestu.

7.Uredi

V Novem Mestu se je začelo zopet nemirno bojno gibanje. Dan za dnem so prihajali v mesto poloboroženi ljudje iz oddaljenih krajev in so posedali po krčmah ter govorili o vojni. Prišli so mnogi brambovci, ki niso hoteli ostati doma, dokler ne bode konec vojne. Najbolj navdušeni so bili zeleni lovci, ki so nosili perje divjih petelinov za klobukom ter prinašali novice od vseh strani.

Poveljnik novomeške posadke je bil takrat major De Montet, odločen in pogumen vojak, ki je z bistrim pogledom spoznal položaj in videl, da bi mogel porabiti ugoden trenotek ter združiti vse te raztresene sile, ki so želele boja.

Tudi gospod Muhič je imel v tem času nemirno življenje. Potoval je skoraj neprestano, kajti vedel je, da je vsaka prilika velikega pomena, ako hoče izvršiti svoj namen. Zato so ga ljudje pogosto srečavali na cestah in ga spoštljivo pozdravljali.

Egid je odšel po onem posetu v Beli Krajini na svojo pristavo in se ni čutil več tako srečnega, kakor prej, ko je mislil, da ga tam za Gorjanci pričakuje ljubljena deklica. Bilo je sladko prej, ko se je zaljubljena misel ustavila na tihem, skritem gradu in je ljubico pozdravljala vsako noč. Sedaj se ni vedela kje ustaviti. Ni vedela, kje naj jo išče, da ji sporoči pozdrav iz ljubečega srca. Povsod po svetu je tavala nemirna misel in jo je iskala. Kam je odšla? Ali je srečno prišla iz Ljubljane ali je morda ostala tam? Ali se ji ni morda kaj zgodilo po potu, kakor je to mislil Štefan Simič? „Ali misli na mene, ali je tako moja, kakor sem jaz njen? S kako pravico je govoril Juri Simič, da je nevesta njegovega sina?“ Vsa taka vprašanja so mučila zaljubljeno srce mladega gospodarja. Živel je v svoji tihi samoti, hodil je po svojem polju, pregledoval je bujno rast pomladnih žit, delal je načrte za novo gospodarstvo, toda ves čas ga je spremljala neka težka misel, ki je motila tihi mir njegovega domovja.

Egid je mislil, da bi laže premagal svoj nemir v šumeči družbi nego v svoji samoti. Zato je z radostjo pozdravil vsako novico o novi vojni. Najbolj si je želel, da bi se De Montet odločil za napad na Ljubljano, ker bi tam najlaže mogel zvedeti, kam je odšla Alenica.

Gospod Muhič je stalno bival na Vinicah, kjer se je čutil kakor doma. Veselil se je, da se Kristjanu tako hitro vračajo moči. Pogosto se je mudil kje na klopi na vrtu in je opazoval mladi par pred gradičem. Kristjan je sedel v naslonjaču in Barbara je bila poleg njega kakor njegova sestra. Naslanjala se je na njegov stol in pogovarjala sta se tako od blizu, da je gospod Muhič nemirno nosljal in si mislil: Kaj se, vraga, pomenkujeta? Bil je v resnici vesel, da je tako izborno poskrbel za svojega nečaka. Hvalil je na skrivnem njegovo silno naravo, ki je zmagovala nad slabostjo.

„Toda ta otrok (mislil je pri tem na Barbaro) je tako krasen, da bi človek ozdravel že zato, ker jo vidi,“ je pogosto mislil gospod Muhič. V takih časih se mu je stožilo po mladosti, tako da je šel poiskat gospo Gusičevo. Gospa Gusičeva je bila dobra gospodarica in ni sedela vedno doma. Vzela je gospoda Muhiča s seboj na polje in pregledovala sta posestvo in delavce. Gospodu Muhiču je bilo to nekaj popolnoma tujega, kajti nikdar se ni zanimal za to, kako se sadi, seje in žanje. Ako je šel torej na polje, je šel le na ljubo gospe Gusičevi, da jo je med tem zabaval; trdil je vedno, da je priroda ustvarila dvoje ljudi, ene, ki ljubijo mir in se pečajo s poljem, in druge, ki ljubijo boj in žive v vojski. Gospod Muhič je samega sebe prišteval med ljudi vojaške vrste. Vendar se je v takih trenotkih čutil zelo srečnega na strani gospe Gusičeve in ji je zvečer, ko sta se vračala s polja domov, govoril tako lepe besede, da se je čudil samemu sebi. Ni vedel, ali ga je tako navdušila pričujočnost gospe Gusičeve ali lepo rastoče polje ali skrita misel na bodočnost.

V mestu se je gospod Muhič pogosto srečal s Tilnom. Od njega je zvedel največ novic o vojni. Tilen je res popolnoma pozabil na trgovino in kupčijo in je živel samo svoji misli; hotel je izvesti svoj namen: razširiti med ljudmi pravo mnenje o francoski posadki v Ljubljani ter jih navdušili za boj. Zato je hodil od kraja do kraja in je navduševal ljudi. Kadar se je sešel z gospodom Muhičem, je bil jako vesel in ga je zabaval z raznimi povestmi. Gospod Muhič je bil s tem zelo zadovoljen in je porabil take trenotke v svojo svrho: priporočal je namreč Tilnu, naj nikdar ne pozabi nesrečne Barbare. Ob takih prilikah sta pila pozno v noč.

Ko se je nekoč v taki pozni noči vračal gospod Muhič na Vinice, se mu je na poti pripetilo nekaj nenavadnega. Na cesti skozi gozd so ga namreč naenkrat obstopili štirje jezdeci, zagrnjeni v temne plašče. Gospodu Muhiču se je prvi hip zdelo, da se mu sanja ali da vidi kako neljubo prikazen, in je hotel zapoditi konja v beg; toda dvoje jezdecev se je iztegnilo po uzdi in zadržala sta konja. Gospod Muhič je potegnil meč in zakričal:

„Kakor sem v resnici gospod Muhič, bodete na mestu mrtvi, ako se dotaknete mojega konja.“ V odgovor na to je slišal gospod Muhič le smeh. Gospoda Muhiča je obšla groza. Spomnil se je raznih pravljic o vitezih in jezdecih, ki strašijo po cestah — toda spomnil se je tudi — konjarjev. Zato je pomislil še enkrat na vse svoje lepo življenje, na svoje prijatelje in prijateljice in zazdelo se mu je, da je prišla zadnja ura.

„Poznamo vas, gospod Muhič,“ je izpregovoril jezdec, ki je stal ob strani, „poznamo vas zelo dobro in tudi vi nas poznate. Zato smo se vam tako prijateljski pridružili. Zakaj bi se torej morili? Mi potrebujemo vašega konja. Žal nam je, da bodete morali iti peš na Vinice. Bolje je vendar iti peš nego obležati v gozdu. Nimamo dosti časa; torej bodite tako prijazni in zlezite s konja!“

Gospod Muhič je komaj verjel, da je vse to resnica. Še vedno je mislil, da je morebiti le neprijeten sen ali da so morda težki vinski duhovi.

„Povejte, kdo ste in kaj hočete,“ je rekel čez nekaj časa, ko je začel zbirati svoje misli in je ugibal, kako bi se rešil iz te pasti.

„Rekli smo, da nas poznate in veste, kaj hočemo. Časa nimamo odveč. Tudi boj vam nič ne pomaga, ker je le naša volja, ako vam pustimo življenje.“

„S tatovi in lopovi se svoj živ dan nisem pretepal,“ je pomislil gospod Muhič, „tudi v tem trenotku ne vidim nič častnega v tem.“

„Meni ni za moje življenje, kadar gre za pravico,“ je rekel gospod Muhič na glas, „mislim, da bi ga vi drago plačali.“

„Ne govorite preveč, gospod Muhič,“ je rekel zopet človek, ki je stal na levi strani. „Mi vam ne pustimo življenja brez pogoja. Ako nas bodete še dalje zasledovali in hujskali proti nam, potem ste izgubljeni; ako vas ne dobimo drugod v roke, vas poiščemo na Vinicah.“

Gospod Muhič je videl, da je položaj zelo resen in da ni časa za šale.

„Pred menoj bodete imeli popolnoma mir,“ je rekel, „samo tega ne vem, kaj poreko k temu drugi. Ne mislite torej, da sem vas jaz nadlegoval; priznam vam, da ste ravno tako predrzni kakor zviti; zadnjič ste mi izpeljali konja iz hleva, sedaj mi ga hočete ukrasti izpod sedla.“

Gospodu Muhiču se je zdelo, da sliši v daljavi nekak šum po cesti. To ga je ojunačilo.

„Ali nečete, da bi vam konja odkupil?“ je vprašal na glas.

„Ne mislite, da vam ne vzamemo tudi pasu, ako ga imate s seboj,“ je rekel jezdec, ki je držal konja za uzdo.

„Pasu nimam s seboj, pošljem vam denar.“

„Na take limanice se mi ne usedemo,“ je rekel jezdec, ki je stal na levi strani.“

Gospod Muhič je slišal, da se je šum po cesti bolj in bolj bližal. Bil je konjski peket.

„Torej pojdem z vami,“ je rekel gospod Muhič, „ako sem jaz tako prijazen, da vam dam konja ...“

„Ne govorite več! S konja dol,“ je zapovedal jezdec na levi strani.

Gospod Muhič je umolknil in se je pripravljal, kakor da hoče stopiti s konja. Pri tem pa se je le krepko oprijel konja, zabodel mu ostroge, sunil z mečem jezdeca, ki je držal konja za uzdo, in je zakričal:

„Jaz vam pokažem, lopovi, razbojniki, tatje!"

Kakor blisk je planil njegov konj naprej po cesti. Na obeh straneh je bil gozd in pot je bila temna. Gospod Muhič je komaj slišal, ko je počilo dvoje strelov za njim. Prislonil se je konju na vrat in podil na vso moč. Ko je prišel na rob gozda in se je pokrajina razjasnila, je zagledal vojaško četo, ki je jezdila v teku po cesti proti njemu. Gospod Muhič je izpodbodel konja in kmalu obstal pred četo. Dvignil je roko in zakričal poveljniku:

„Štirje razbojniki me preganjajo, blagovolite, gospod poveljnik, storiti svojo dolžnost.“

Poveljnik je takoj poslal nekaj mož proti gozdu.

„Jaz sem Nikolaj Muhič iz Mušičjega, podpoveljnik pri brambovskem bataljonu,“ se je predstavljal gospod Muhič, ko si je opomogel od prvega strahu.

„Sem major De Montet,“ mu je odgovoril poveljnik in mu podal roko. Gospodu Muhiču se je roka zelo tresla, kar mu je bilo neljubo.

„Že dolgo sem si želel, se seznaniti z vami,“ je rekel gospod Muhič, „neprijetno mi je, da naju je seznanil tak slučaj.“

„Zelo ljubo mi je, ako sem vam prišel v pravi čas,“ je rekel major De Montet, „vaše ime mi ni neznano.“

Gospoda Muhiča je to ojunačilo. Začel je pripovedovati, kaj se mu je pripetilo na poti.

„Pomislite si, gospod major, to predrznost: hoteli so imeti od mene mojega konja, ker sem jim obljubil, da jih obesimo po drevju ob cesti. Bili so štirje — mogoče tudi, da jih je bilo več. Vrag vzemi lopove! Nisem navajen, da bi bežal iz boja, a z lopovi se svoj živi dan nisem pretepal in bi bilo malo častno za kavalirja, ako bi govoril z njimi več, nego kolikor mu dopušča njegov meč. Enega iz njih sem prebodel na mestu, drugi so se zapodili za menoj kakor psi. Mislim, da jih ne bo težko poloviti. Predno jih potegnejo na vislice, se jim bom še enkrat pokazal, kajti sovražijo me bolj nego smrt.“

„Poznam to zalego,“ je rekel De Montet.

„Treba bi bilo začeti boj proti njej! Dosedaj sem izčistil mesto; sedaj si ogledujem okolico!“

„Dokler sem bil v brambovskem bataljonu,“ je rekel gospod Muhič, „sem imel tudi jaz z njimi opravka; zato se me tako dobro spominjajo. Toda poskrbel jim bom, da si me bodo dobro zapomnili. Golazen peklenska! Zdi se mi, da se bo nam treba sedaj pretepati z lopovi in tatovi, ker nimamo drugega boja. Kaj pravite vi k temu?“

„K čemu, mislite?“

„Da je vsa dežela oborožena in je glavno mesto v rokah sovražnikov.“

„K temu pravim jaz, da bi že davno ne bilo tako, ako bi imel silnejšo posadko.“

„Za vojake ne skrbite, gospod major. Imamo jih dovolj. Reči vam moram, da sem vam dolžan hvaležnosti. Sprejmite mojo službo! Rajši bi oblegal mesta in se bojeval na odprtem polju s sovražniki, nego da se moram pretepati po cestah z lopovi in razbojniki.“

„Upajmo, da vam bo kmalu dana prilika, oblegati mesto in se bojevati na odprtem polju. Ako vam ljubo, sprejmite danes mojo gostoljubnost!“

„Sprejemam jo v dokaz svoje naklonjenosti do vas.“

Tako je jezdil gospod Muhič poleg majorja De Monteta nazaj v Novo Mesto. Poveljnik-major mu je dal krepčilne pijače, kajti videl je, da je prestani strah vplival na gospoda Muhiča.

Ko so prišli k onemu mestu, kjer so konjski tatovi obstopili gospoda Muhiča, je stal tam konj ob cesti in črn jezdec je ležal ob njem.

„Tega sem prebodel na mestu, drugi so pobegnili od strahu,“ je pravil gospod Muhič, „šele pozneje so se upali zopet priti v mojo bližino.“

Major je ukazal, ranjenega človeka privezati na konja in ga odpeljati s seboj.

„V čudnih časih živimo,“ je rekel gospod Muhič, „zdi se mi, da nam manjka vojne. Treba bo čim prej začeti iznova.“

Danilo se je že nad Gorjanci, ko je četa prišla v Novo Mesto. Gospod Muhič je spal kot gost pri majorju De Montetu. Drugi dan je vse mesto govorilo o napadu na gospoda Muhiča in o konjarjih, ki so jih ponoči ujeli De Montetovi jezdeci. Gospod Muhič pa je še isti dan jezdil z majorjem De Montetom k gospodu Langerju na Poganice, kjer so vsi trije delali nov načrt za napad na Ljubljano.

8.Uredi

Začeli so se taki časi, kakor so bili v prvi pomladi. Ljudje so hiteli v mesto in izpraševali po vojni. Toda bilo je, kakor da nihče ne ve ničesar, dasi so se zbirali brambovci in zeleni lovci in črna vojska in so čakali dne, ko major De Montet odide s svojo posadko proti Ljubljani.

Proti koncu junija se je sešlo mnogo vojske od vseh strani v Novo Mesto. Nekega jutra se je ta vojska dvignila in je odšla na pot.

Svojo cesarsko posadko je vodil De Montet sam. Gospod Langer je zapovedoval brambovcem. Pri njem so bili tudi gospod Muhič, Egid in Tilen Repelj.

Tistega dne je našel gospod Muhič i svojega slugo Kozmo, ki se ni upal prej vrniti k svojemu gospodu, ker se je sramoval, da so ga oni večer, ko so se vrnili z vojne domov, zvezali konjarji, pred njegovimi očmi ukradli gospodarjevega konja ter ga izpustili šele zunaj mesta. Gospod Muhič je spokorjenega hlapca vzel zopet v svojo službo.

Godec Bernard je iznova igral v krčmi in prepeval pesem o brambovcih.

Tudi stari Kožina je prišel v tem času v mesto in-s solznimi očmi gledal zbirajočo se vojsko. Kadar je na trgu govoril o poginu in koncu sveta, so stali ljudje okoli njega in so se mu smejali.

Tako je odšla dolenjska vojska proti Ljubljani.

Poslušajmo, kaj nam pripoveduje o tem napadu slovenski zgodovinar:

„... Tisti dan je stal De Montet s svojo četo že prav tik Ljubljane, ... med Francozi silen strah! General Guetard ni vso noč zatisnil oči in bobni so ropotali na Gradu in po mestu do petih zjutraj. Dne 27. junija je deževalo ves dan, ponoči tega dne pa je udaril De Montet s kakimi 1600 možmi na Francoze. Ljubljana je najbolje spala, bilo je ravno polnoči, ko se ji je bližal s svojimi junaki od štirih strani — tiho kakor strah. Od ene sta se po Ižici peljali na šestih čolnih z Iga doli dve kompaniji prostovoljcev-brambovcev, drugi dve kompaniji (bili so sami kranjski fantje) in dva eskadrona huzarjev sta prihajala po Dolenjski cesti, dve kompaniji Hrvatov pa od Zaloga sem, vseh skupaj kakih 1600 mož, cvet De Montetove vojske na Dolenjskem in izbrani iz vsega njenega števila. Prihajali so tiho, zato tudi niso nič kanonov vozili s seboj. De Montet je celo prepovedal nabiti puške; naj bi se nič ne streljalo, ampak Francoze naj bi zgrabili kar z golimi bajoneti. Napad pa je De Montet uravnal takole: Razdelil je svoje ljudi v štiri oddelke, ki naj bi Francoze napadli vse zaeno. Veliki oddelek je vodil on sam; namenil seje z njimi udariti po šentpetrskem predmestju in čez Špitalski most v mesto, stotnik Ballerini pa z drugim oddelkom isti čas po Poljanah, tretji oddelek naj bi šel po Dolenjski cesti, skozi Kurjo vas, hitro naj bi zasedel Florijansko ulico in Reber ter zajel Francoze na Gradu; četrti oddelek, prihajajoč od Iga na čolnih, pa bi stopil na Bregu iz čolnov, dobil v oblast Trnovo, Krakovo in Čevljarski most ter se sredi mesta združil z drugimi.

Francozi so bili na ta napad pripravljeni že več dni. Dne 26. junija, torej en dan pred napadom, je general Guetard povedal Ljubljančanom skoro kar naravnost, da pričakuje ta napad prav vsak čas. Razglasiti je dal namreč:

Vselej kadar naši vojaki stopajo v orožje ali napravijo kje alarm, se nateko Ljubljančanje od vseh strani, se gneto, se pritiskajo, tišče prav tesno do naših vojakov ter vriskajo, češ, da prihajajo Avstrijanci. Zato je vojakom ukazano, ne le razgnati take množice, ampak kar naravnost streljati mednje.

In prav tisti dan se je razglašalo, da se odslej na Gradu ne bo več streljalo s kanonom, če bi kje gorelo v mestu, ampak dajalo se bode znamenje s trobento. — Streli z Gradu so imeli torej odslej ves drug pomen. Da pa se bodo kanoni skoro rabili, to so posneli Ljubljančanje zopet iz razglasa, isti dan izdanega, naj se namreč Ljubljančanje ne vznemirjajo, ko ob določeni uri začujejo na Gradu streljanje. Izstrelili se bodo le že dolgo časa nabiti kanoni.

Francozi si torej niso mogli očitati, da so kaj zanemarili. Imeli so celo že več dni najimenitnejše ceste, držeče v mesto in na Grad, zadelane z lesom, peskom v vrečah in sodih, s kamenjem, s koli, zabitimi v tla i.t.d. Take barikade in palisade je bilo videti konec Poljan, na Dunajski cesti, pri Maliču in na cesti, ki drži mimo Sv. Florijana na Grad. Vendar pa bi bili naši prehiteli Francoze morda speče, a po Dolenjski cesti prihajajoči konjeniki naši so se prezgodaj izdali z nekaterimi prav nepotrebnimi streli v Kurji vasi. Da se to ni zgodilo, ujeli bi bili generala Guetarda, ki je stanoval v hiši zraven mestne hiše. Ko je zaslišal strele v Kurji vasi, je zbežal čez dvorišče kar po lestvi na Grad, kjer je dal trikrat s kanonom ustreliti ter tako sklicati vse svoje ljudi na noge. Zgodilo se je vse to seveda hitro, vendar so bili naši po mestu že na vseh krajih s Francozi v boju, predno je Guetard prisopihal na Grad.

Tisti, ki so prihajali po Dolenjski cesti, niso opravili kaj prida. Njih nepotrebni strel je sklical Francoze za barikade pri Sv. Florijanu. Več sreče pa so imeli drugi, posebno ona oddelka, katerih eden je pritiskal na Poljanah, drugi po šentpetrskem predmestju proti mestu. Na Poljanah so se francoski konjiki ravnokar zbirali. Naši jih zgrabijo kar z bajoneti; nekatere pobijejo, druge ujemo, večina pa jih je ušla.

Po šentpetrskem predmestju je s svojim oddelkom pripeketal De Montet do Špitalskega mostu in ukazal napasti Slonovo ulico, kjer je bilo v Perlesovi hiši skladišče francoskih vojnih potrebščin. Konec Slonove ulice, pred Maličem, so se zbrali francoski konjiki, ki so naše sprejeli z vso silo. Skoro da se tu ni dalo prodreti. Kar odjezdi en oddelek naših konjikov skozi Blatno vas in ulico usmiljenih bratov na Dunajsko cesto ter popade Francoze tudi od zadaj. Tako zgrabljeni, so bili Francozi izgubljeni. Kar jih ni bilo ujetih, so zbežali proti Kranju. Dva dni pozneje so jih videli, kako so razkropljeni begali po Gorenjskem. Nekega Bohinjca je srečalo 28 dragoncev, a samo 12 jih je imelo še konje, drugi so hodili peš brez prtljage in nekateri celo brez pušek. — Nekdo drug jih je videl prav tisti dan 72, bežečih skozi Kranj proti Ljubelju. Dočim so naši razgnali Francoze pri Maliču, je dirjal De Montet galopoma (imel je samo 20 huzarjev s seboj) čez Špitalski most, čez Veliki trg in po Starem trgu naravnost proti Sv. Florijanu, češ, da ondi prehiti Francoze na barikadah. Ali prišel je, kakor vemo, prepozno, kakor je prepozno prišel oni oddelek po Dolenjski cesti, s katerim se je De Montet tu sešel.

Videč, da mu tukaj ni opravka, zdirja De Montet od Sv. Florijana nazaj na Stari trg. Na oglu redute veli onim 20 huzarjem postati in počakati povelj, sam pa zdrevi po Starem trgu nazaj proti Čevljarskemu mostu, od koder so se že slišali streli. Tukaj namreč so se naši tudi že pokali s Francozi. To so bili tisti, ki so se bili pripeljali po Ljubljanici in iz Čevljarske ulice ter s sedanjega Jurčičevega trga silili na most in proti Tranči, kjer je stalo kakih 200 Francozov.

De Montet je bil po Starem trgu pridirjal že blizu Tranče, ko zakriči na oglu Čebulove hiše (sedanja Vodna steza) francoska vedeta (straža na konju) nanj: Qui vive? Zaeno straža tudi izproži proti njemu, toda ne zadene ga. De Montet zasuče konja kakor blisk in ga zapodi nazaj k svojim huzarjem, stoječim pri reduti; ali na robu Rebri ustreli komaj pet korakov od njega zopet francoska straža nanj. V Rebri, v ozki ulici, ki drži na Grad s Starega trga, je stalo šest Francozov; mogoče, da so prišli šele tisti trenotek z Gradu, bržkone pa so stali v Rebri že prej, ko je jezdil De Montet mimo njih, pa ga ali niso spoznali ali pa iznenadeni niso vedeli, kaj storiti. Takoj namreč, ko je zavriščalo po Ljubljani, so hiteli Francozi, ukvartirani po mestu in po predmestjih, gor na Grad ter pustili v početku v Rebri šest mož straže. Eden izmed teh je torej pomeril na De Monteta in sicer od dosti blizu, komaj pet korakov daleč, a ga ni pogodil. Konja De Montetovega pa je strel tako preplašil, da je skočil na drugo stran ceste ter jel tam plesati. De Montet je bil v smrtni nevarnosti, a rešila ga je njegova hladnokrvnost. Ko je ukrotil konja, je ukazal Francozom razjahati ter zarohnel nanje v njih jeziku, zakaj streljajo na častnika, predno so ga vprašali po paroli. Vse to se je vršilo po bliskovo. V tem pa so bili že naši pregnali Francoze s Čevljarskega mostu po Rebri na Grad.

Tako so naši dobili Ljubljano v oblast in ujeli poldrugo sto Francozov, med njimi 23 častnikov in dva uradnika, vojnega komisarja Lediera in davkarskega agenta Vadala, ki je kakih 14 dni prej pregledoval in popisal vse avstrijske blagajnice. I general Guetard se je bridko spominjal napada, zakaj izginil mu je bil njegov dnevnik, kar ga je hudo peklo. Tudi je vzel De Montet Francozom 100 naših ujetnikov, ki so jih imeli zaprte na Fužinah pod Ljubljano. Mrtvecev je bilo na obeh straneh primeroma malo. Po Ljubljani so pravili, da je Francozov obležalo kakih 14, naših samo dva.

Oficijelno poročilo pa, ki ga je grof Hohenwart razglasil na Dolenjskem, je dejalo, da so Francozi imeli 150 mrličev in ranjencev, naši pa 9 mrličev, 52 ranjencev, med njimi 2 častnika, a za nekatere se ni vedelo, kaj se je zgodilo ž njimi. Pogrešali so tudi enega konja.

Ves napad se je zvršil kaj urno. Ko se je zdanilo, je bila stvar že vsa končana. Seveda je pokalo z Gradu še ves dan v mesto, na Golovec in na Dolenjsko cesto. Tisti čas namreč, ko so se naši razlili po mestu, je zasedel en oddelek Golovec, od koder so prav pridno ves čas streljali na Grad. Meščani so poslali na Grad prošnjo, naj bi Francozi prizanašali mestu, toda ti so jih zavrnili prav grdo in streljali odslej menda še huje.

Naši so se utaborili po vsem Velikem in Starem trgu. Posebno močno so zastražili vse vhode na Grad. Toda morali so biti oprezni, zakaj Francozi na Gradu so prežali nanje kakor jastreb na ptiča. Naših ni smel nihče nikjer toliko pogledati izza ogla, da ga je bilo videti z Gradu. Predrzni De Montet sam je bil nekolikokrat v prav veliki nevarnosti. Da ne bi namreč Francozi planili po kakih ulicah doli v mesto, so naši zapažili in zagradili vse imenitnejše kraje v mestu, napolnili vreče s peskom in navalili povprek čez ulice sode, polne gnoja, kolikor so jih dobili; tako so pregradili cesto pred škofijo, cesto na Starem trgu pred reduto, dohod na Špitalski in Čevljarski most i.t.d. Ko si je De Montet prišel ogledat pregrajo pred Čevljarskim mostom in si je upal stopiti nekoliko preveč na most, se je z Grada usul dež krogel na tisti kraj: ena je udarila tik njegove noge v mostnico.

Predrzni naši vojaki so se kar igrali z nesrečo. Francozi so bržkone slabo streljali, in zato najbrž sta pred Sv. Florijanom dva drzna huzarja nalašč stopila na ogel šentjakobskega župnišča. Seveda so se na Gradu precej obrnile vse puške proti njima. In res ustrele enemu konja, drugega pa obstrele na levi nogi in proti večeru se je zaradi svoje neopreznosti v istini ponesrečil eden iz naše straže, ki je stala pri reduti. Na Poljanah še sedaj pripovedujejo o dveh hrvatskih jezdecih, ki sta prijezdila čez Špitalski most. Kar omahne eden s konja. Tovariš njegov poklekne brž za ogel hiše v Špitalski ulici in pravi ranjencu: „Brate, kaži mi ga, da ga ču pucat!“ In ko mu tovariš pove, da je krogla priletela z Gradu, pomeri tja gor ter ustreli Francoza, stoječega zraven kanona. Ta pripoved se sicer popolnoma ne ujema s situacijo, pač pa priča, da je drznost naših vojakov ostala ljudem dolgo v spominu. Proti večeru se je raznesla novica, da prihaja Francozom 3000 mož z Gorenjskega na pomoč. „Čaka nas huda noč,“ je vzdihnil Zois (ki je vse to popisal v svojem dnevniku), „Bog daj, da se ne bi kje vnelo.“ Toda Francozi niso prišli. Ko se je storila noč, je streljanje na Gradu pojenjalo in proti deseti ali enajsti uri potihnilo do dobra. Ponoči ni bilo slišati nobenega strela več, vendar so prečuli Ljubljančani to noč v strahu in trepetu pri zaprtih in dobro zadelanih vežnih vratih. Ko pa so zgodaj zjutraj zvonovi zapeli prazniku Sv. Petra in Pavla, je zavriskala vsa Ljubljana, češ: To je znamenje, da so se Francozi podali. Toda ni bilo tako, temveč jo je De Montet, bržkone zaradi one novice o 3000 možeh pomoči, v temi popihal s svojimi vojaki iz mesta. „De Montet je šel po noči z vragom,“ se je jezil Zois. Ko so se Ljubljančani polagoma prikazovali iz hiš, so videli pred mestno hišo že zopet francosko stražo zraven francoskih kanonov. Ob osmih zjutraj je primarširal general Guetard in vsa francoska posadka s šumno vojaško godbo z Gradu.

Ljubljančani so se trepetaje spogledovali, češ, kaj bo zdaj? Bežati bi bilo seveda najbolje, a Francozi jim niso pustili. Bogati trgovec Rehar se je bil v Krakovem že vkrcal s svojo soprogo v čoln, a Francozi so ju prijeli; vzeli so mu, kar je hotel odnesti s seboj in ga prisilili, da se je vrnil domov. Prvo, kar so zdaj Francozi storili, je bilo to, da so barona Lichtenberga, ki je bil glava začasne gosposke v Ljubljani, odkar je bil pobegnil grof Brandis, in vse njegove uradnike odvedli na Grad, bržkone, ker so mislili, da so kakorkoli prizadeti pri napadu. Ker se jim ni moglo nič napačnega dokazati, jih je izpustil Guetard še predpoldne, toda: „Vi pa bodete drago plačali ta poset,“ jim je rekel pri odhodu.

9.Uredi

De Montetov napad se je torej popolnoma posrečil. Brambovska četa je ostala na Golovcu pod poveljstvom gospoda Langerja, ki je zasedel ves greben ob Gruberjevem prekopu in pregnal francoske straže, ki so stale na vzhodni strani Gradu.

Gospod Muhič se je odločil, da pojde z De Montetom v mesto. De Montet je zaupal staremu, izkušenemu vojaku in ga je postavil na čelo oni četi, ki je prišla v mesto skozi Kurjo vas. To je bila tista četa, ki je po nepotrebnem prva začela streljati in je s tem mnogo skazila, ker bi bil sicer De Montet našel še vse Francoze v mestu. Kako se je to zgodilo, da so začeli vojaki streljati, predno jim je bilo zapovedano, tega ni vedel niti sam gospod Muhič. Spominjal se je samo, da ga je prijela silna želja po boju, ko je zagledal bežeče francoske vojake. Zato je menda nehote dvignil sabljo v zrak in se je spustil za njimi. To je vojake tako navdušilo, da so začeli streljati.

Poleg gospoda Muhiča je jezdil Egid, hotel je priti v mesto, da bi se prepričal, ali je prazna hiša na Starem trgu, ali prebiva kdo v njej, ali je kje zapisano, kam so odšli njeni prebivalci.

Gospod Muhič je takoj zapazil napako, ki jo je storil. Iz vseh hiš so hiteli poloboroženi vojaki, pri oknih so gledali prestrašeni ljudje in gledali v temno četo, ki je šla po ulicah. Velik nemir je polnil vse predmestje.

Ko se je zasvetil prvi dan, je ostal Egid z nekoliko vojaki na straži pri Rebri. Dolgo časa je stal na ulici in je gledal visoko hišo pred seboj. Nič se ni zganilo v njej, okna so bila zaprta, zaprašena, zapuščena, na vratih je bilo videti, kakor da jih že dolgo nihče ni odpiral.

Egid je potrkal z ročajem svoje sable na vrata. Zadonelo je votlo po veži; nihče se ni oglasil. Potrkal je zopet. Slišal je, da nekdo hodi po veži. Čez nekaj časa so se vrata odprla. Star hišnik se je prikazal v vratih in se je globoko priklanjal.

„Odpustite meni revežu, jaz ne morem ...“

Egid je spoznal hišnika družine Vranglove. „Ej, vi,“ je rekel, „ali me ne poznate?“ Hišnik se je ozrl in je rekel: „Vi ste naši …“ Spoznal je avstrijske vojake, toda Egida ni spoznal.

Egid ga ni več izpraševal, ampak je odhitel po stopnicah v prvo nadstropje. Vrata v sobo so bila odprta, po hodniku je ležalo nekaj razmetanih stvari. Egid je vstopil v sobo. Bilo je še vse, kakor prej; videlo se je, da nekdo stanuje tukaj. Zagledal je na tleh pas francoskega častnika. Stopil je v drugo sobo, kjer je navadno sedela Alenica. Klavir je stal, kakor prej, po stenah so visele še stare slike, kakor so visele prej. Skoraj nič se ni izpremenilo in vendar je bilo vse povsod tako prazno, kakor da je vse izumrlo. Egid je čutil, da je utrujen, kajti pripravljali so se bili ves dan na napad in preživeli pol noči v neprestani napetosti in negotovosti. Hotelo se mu je sesti v naslonjač, da bi zaspal. Vkljub vsej samoti se mu je zdelo, da odmevajo od sten spomini prvih pomladanskih dni. Tuj človek se je naselil v teh prostorih in videlo se je, kakor da je s svojo pričujočnostjo oskrunil to sveto mesto ljubezni; vendar je Egid skoraj videl obraz svoje ljubljene gospodične in se je čutil tako srečnega v teh prostorih, kakor da je prišel v svoj drugi dom.

„Kje si, kje si, Alenica?“ je izpraševal polglasno, kakor da bi stare stene mogle odgovoriti na njegovo vprašanje. Pogledal je skozi okno na ulico. Tam je bilo že vse mirno. Toda spomnil se je, da je sam v nevarnosti. Znano mu je bilo, da je za hišo hodnik, ki drži na vrt, in z vrta se pride lahko v Reber ali pa pod grajsko obzidje. Ako bi torej Francozi med tem zbrali svoje sile, bi gotovo porabili to ugodnost ter zasedli hiše, od koder bi mogli skozi okna streljati na avstrijske vojake. Zato se je Egid še enkrat ozrl po sobah; zdelo se mu je celo stanovanje kakor tiho gnezdo, iz katerega so pobegnili domači ptiči in v katero se je naselil tuj ptič. Pregledal je hodnik in je stopil navzgor po stopnicah v ono sobo, kjer je sam stanoval. Tudi tam se je videlo, da stanuje v sobi francoski častnik, ki je ob napadu pobegnil na Grad.

Egid je odšel zopet v vežo. Tam je še vedno stal hišnik.

„Kdo stanuje tukaj?“ ga je vprašal Egid. Hišnik je sklenil roke.

„Sami Francozi, gospod. Tudi konje imajo v hlevu.“

„Kam je šla družina?“ je vprašal Egid.

„Na Dolenjsko, gospod. Odšli so, predno so prišli Francozi.“

„Ne veste, kam?“

Starec je žalostno odkimal.

Egid je stopil na ulico.

„Čujte,“ je rekel hišniku. „Stopite gor v sobo in pomedite ven vse, kar je tujega. Potem pospravite sobe, da bo vse tako, kakor je bilo, ko je družina odšla. Opoldne se vrnem in hočem tukaj stanovati.“

Hišnik je to dobro razumel, vendar je nekako boječe vprašal:

„Vi ostanete tukaj, gospod?“

„Seveda ostanemo,“ je rekel Egid in odšel k svoji straži. Tam je zagledal Andreja, ki je stal na nasprotni strani ulice in je z radovednimi očmi meril hišo. Prijezdil je k Egidu in rekel:

„Ako bodo konji trudni, jih postavimo v ta hlev tukaj.“ Povedal je to tako jasno, da Egid ni mogel dvomiti, kateri hlev misli.

„Sicer pravi hišnik,“ je govoril Andrej dalje, „da so v hlevu tudi francoske mrhe, ampak te lahko poženemo ven. Sena je dosti, pravi hišnik, in mi imamo vendar bolj pravico, krmiti z njim kakor pa drugi.“

Egid mu je prikimal in je odjezdil po ulici naprej, Andrej pa je začel s svojim konjem pogovor, češ, da bi mu gotovo ne dišalo jesti poleg francoskega konja.

***

Tilen je bil pri oni četi, ki je prišla v mesto po čolnih. Poznal je dobro kraj na barju, ker je že mnogokrat na ta način prišel v mesto, poznal je tudi čolnarje, ki so imeli na Ljubljanici svoje čolne. Zato je sam vodil četo zelenih lovcev, ki se je vkrcala v svoj čoln poleg drugih čolnov, kjer so bili cesarski vojaki. Stal je s puško v roki na rilcu čolna in je z žarečimi očmi meril Grad, ki se je dvigal nad mestom. Reka je nemirno pljuskala ob čolnih, visoka trava in vrbe na bregu so skrivale vase čolne in vojake, da jih niso mogli zagledati z Grada. Tilen ni pozabil na svoj lovski nož. Čutil ga je na prsih in zdelo se mu je, da je prišel dan maščevanja.

„Danes se srečava, danes je moj dan,“ si je šepetal tiho, ko se je čoln bližal trnovskemu pristanu. Predno so stopili na breg, jih je napadla francoska četa na bregu; bili so v veliki nevarnosti. Tilen je čutil krogle, ki so frčale mimo njega, čul je krik vojakov, ki so skakali v vodo; čolni so se zibali sem ter tja, ker so se vojaki izkušali umakniti pred sovražnikom na bregu.

„Le danes ne, danes še ne,“ je govoril Tilen, „do večera naj živim, o Bog! En dan, samo en dan, da obračunam z njim, potem pa se zgodi volja tvoja!“

Res je ostal nepoškodovan. Zdelo se mu je, da se je zgodil pravi čudež, kajti skoraj vsi vojaki okoli njega so bili ranjeni. Zato je bil tem bolj prepričan, da ga je varoval Bog — maščevalec sam — in mu dal priliko, priti v mesto, kakor si je že davno želel. S temi mislimi je stopil Tilen na breg, ko so se umaknili francoski vojaki.

V nemirnem beganju po ulicah, kjer so Avstrijci lovili francoske vojake, je iskal Tilen le enega človeka. Toda ni ga zagledal nikjer. Bilo je preveč temno, upal je, da se srečata, ako o pravem času ne ubeži. Pri tem je naletel na gospoda Muhiča, ki je jezdil na Glavni trg.

„Rekli ste, da veste, kje je,“ je rekel Tilen gospodu Muhiču.

„Mogoče, da bo tam, kakor jaz mislim,“ je rekel Muhič. Tilen je potegnil nož.

„Toda prepustite ga meni,“ je vzkliknil Tilen.

„Drage volje,“ je rekel gospod Muhič, „dasi imam tudi jaz z njim opravka.“

Pri tem sta se približala hiši, ki jo je gospod Muhič najprej dobro ogledal. Vrata so bila odprta, toda na oknih ni bilo nikogar.

Bilo je sicer še zgodaj zjutraj, toda nad mestom je sijal že jasen dan.

„Morda se je res tako navadila vojne, da spi brez skrbi tudi takrat, kadar streljamo okoli nje,“ je rekel gospod Muhič. Razjahal je in odšel v hišo. Tilen ga je sledil.

„To je vražje delo, stikati po hišah,“ je rekel gospod Muhič, „namesto ljubeznivih dam lahko najdem tam razkačenega francoskega častnika, ki bi gotovo takoj navil moja čreva na svoj meč. Za tak zajutrk bi se po taki trudapolni noči prokleto zahvalil.“

Zato je gospod Muhič držal svojo sablo pripravljeno, ko je potrkal na vrata v prvem nadstropju. Tilna je pustil na stopnicah.

„Tukaj ni nikogar, tukaj so dame,“ se je oglasil ženski glas za zaklenjenimi durmi.

„Zato se hočemo prepričati,“ je rekel gospod Muhič z izpremenjenim glasom. Spoznal je bil glas gospodične Klare.

„Zahtevamo, da nam takoj odprete.“

„Bodite vendar kavalir, gospod častnik, in nas ne motite, ker sva tukaj samo dve dami. Prestrašili ste nas itak z napadom.“

„To nas ne zanima,“ je odgovoril gospod Muhič, „ravno ta prestrašenost in trdovratnost je slabo izpričevalo za vas. Odprite vrata, sicer jih ukažem razbiti.“

„Toda to je nemogoče, mi smo še v negližéju,“ je odgovoril drug ženski glas, po katerem je gospod Muhič spoznal Heleno.

„Ravno zato hočem, da mi odprete takoj,“ je rekel gospod Muhič s strogim glasom.

„Nimate pravice, motiti mirne ljudi. Pozneje se lahko prepričate, da pri nas ni nobenega onih ljudi, ki jih vi iščete,“ se je oglasil zopet isti energični ženski glas, ki ga je Muhič tako rad slišal posebno zdaj, ko je bilo v njem toliko ženske odločnosti.

„Zastražite, gospod častnik, našo hišo in varujte nas, je prosila Helena.“

„Ne morem hiše zastražiti niti vas varovati, dokler ne vem, kdo je v hiši in kdo ste vi,“ je rekel gospod Muhič.

„To bodete videli potem ... Ne bode vam žal,“ se je oglasila Helena.

„Jaz imam svoj ukaz in svoje povelje, ki ga moram izpolniti.“

„Bila je že pred vami tu straža, ki je preiskala vso hišo, in gospod častnik je bil tako ljubezniv, da nama je verjel na besedo ...“

„Vojska ne pozna nikakih ljubeznivosti in ne more imeti ozirov. Nečemo videti nič drugega nego vaše sobe.“

„To je ravno nemogoče.“

V sobi se je čulo tiho posvetovanje.

„Prosim vas, gospod častnik, ali poznate gospoda Muhiča?“ je vprašala zopet Helena.

„Poznam ga,“ je odgovoril gospod Muhič.

„Ali je on tudi tukaj?“

„Je v mestu.“

„Prosimo vas, priporočite nas gospodu Muhiču!“

„Dobro.“

Gospod Muhič se je začel smejati.

„Vi ste gospod Muhič,“ je vzkliknila Helena, ki ga je spoznala po smehu. Vrata so se takoj odprla.

„Oprostite danes moj zgodnji obisk, v nenavadnih časih se zgodi marsikaj nenavadnega,“ je rekel gospod Muhič in je poljubil Heleni roko. Bila je oblečena v belo jutranjo obleko in lasje so ji bili še v neredu. Iz druge sobe je prišla gospodična Vrankova in je podala roko gospodu Muhiču.

„To ste naju ustrašili,“ je rekla Helena, „pa kako ste navihan, gospod Muhič; nestrpen ste tudi, kadar je treba priti v damsko sobo.“

Gospod Muhič je ravno hotel to šaljivo opazko po svoje zavrniti, ko ga je prijela gospodična Vrankova za roko, kakor da mu ima nekaj posebnega povedati.

V tem pa so se dveri odprle in iz druge sobe je stopil sam Don Pier. Gospod Muhič je še držal v roki sablo, kakor jo je bil pripravil za vsak slučaj, ako bi bil v stanovanju namesto ljubeznivih dam našel ogorčenega francoskega častnika, toda stal je na mestu kakor okamenel.

Don Pier se mu je priklonil in rekel: „Bon jour, monsieur Muhič!“ V rokah je držal gol rapir in videlo se je, da je bil pripravljen na vsak sprejem. Gospod Muhič tudi s početka ni vedel, kako bi ga sprejel, ne le zaradi tega, ker mu ni bilo jasno, ali mu je Don Pier prijatelj ali sovražnik, ali je pošten človek, ali je lažnik in podlec, ampak tudi zato ne, ker ni hotel začeti vpričo dam boja, v katerem bi lahko izgubil ne samo potreben ugled pred damami, temveč tudi lastno življenje.

„Pardon,“ je rekel in se poklonil; ni vedel, kaj je hotel reči s to besedo.

„Zavraten morilec ne maram biti,“ je pomislil pri tem gospod Muhič, „in za dvoboj sedaj ni časa.“ Zato ga je pustil, da je mirno odšel iz sobe.

„Kaj to pomeni?“ je vprašal gospod Muhič in je gledal Heleno. Pričakoval je, da se vsak trenotek zgodi nekaj strašnega.

„Gospod Pier je pribežal k nam za vsak slučaj ...“ je rekla gospodična Vrankova.

„Kako: za vsak slučaj?“je zaklical gospod Muhič, „vi veste, kaj je on ...“ V tem se je začul divji krik na stopnicah. Gospod Muhič je planil iz sobe. „Drži,“ je kričal, „drži izdajalca!“ Zagledal je tam grozen prizor. Dvoje ljudi si je stalo nasproti. Ko je Tilen zagledal svojega nasprotnika na temnih stopnicah, se je stisnil v kot; toda Don Pier je bil previden; ker je videl, da ga gospod Muhič ne sledi, je stopal počasi navzdol. Kakor lev se je vrgel Tilen nanj, toda roka, v kateri je držal nož, se je zadela ob meč in je takoj omagala. Hotel ga je zadaviti; v divji strasti ni niti zapazil, da omaguje; bilo bi se zgodilo nekaj strašnega, da ni planil gospod Muhič po stopnicah; Don Pier je že osvobodil svoj rapir in bi ga bil zabodel premaganemu Tilnu v prsi; toda nad njim je nastal tak krik in gospod Muhič se je bližal tako urno, da je moral pobegniti po stopnicah. Tilen je zagrabil nož z levo roko in je planil za njim. „Držite, lovite,“ je kričal, „ubijte izdajalca, ogleduha, zapeljivca ...“

Toda spotaknil se je na stopnicah in je obležal. Ko je gospod Muhič prišel do njega, mu je lila kri iz rane. Toda tudi to ga ni zadržalo.

„Ne uideš mi,“ je kričal in je ne oziraje se na krvavečo rano tekel na ulico. Gospod Muhič se je vrnil k damama. Stali sta še obe pri vratih; gospodična Vrankova je bila naslonjena na zid in se je vsa tresla od strahu, Helena pa je z mirnim obrazom gledala na ono mesto na stopnicah, kjer se je še pred trenotkom vršil boj med mladima človekoma na življenje in smrt.

Gospod Muhič je prijel gospodično Vrankovo za roko in jo je odvedel v sobo. Omahovala je in ihtela ...

„V današnjih časih mora človek imeti zdrave živce,“ je rekel, „ne kaže, se razburjati za vsako malenkost. Mnogo podobnega sem že videl to jutro. Drugod se je vršil boj, tu pa je bilo maščevanje. Kakor lahko veste, gospod Pier ni ...“

„Kaj ni?“ je vprašala Helena nestrpno.

„Ni čist človek. Imamo z njim poravnati nekoliko dolgov; zdi se nam tudi, da je vohun. Bilo bi za vas zelo nevarno, ako bi bili pozneje zvedeli, da sta ga skrili ...“

„On nas je hotel braniti,“ je vzkliknila gospodična Vrankova, „on je kavalir ...“

Gospod Muhič je nekaj časa molčal.

„Zdi se mi, da je celo preveč kavalir,“ je odvrnil na to, „prišel je na Vinice in je kavaliril gospodični Barbari tako dolgo, da je ...“ Gospod Muhič ni vedel, kako naj bi primerno povedal.

Obe dami sta molčali.

„... kavaliril je tako, da ga je kupec Repelj moral iskati z nožem po Ljubljani, hoteč se maščevati za svojo Barbaro.“

Obe dami sta razumeli, kaj je hotel reči.

„Unesel mu je pete ...“ je nadaljeval gospod Muhič, „ne bo ga dobil ...“

„Ne rabite nelepih izrazov, gospod Muhič,“ mu je rekla gospodična Vrankova. „Ako dva gresta na enega ...“

„Torej mu je ubežal ...“ je popravil gospod Muhič.

Gospodična Vrankova je odšla v svojo sobo.

Gospod Muhič je pogledal skozi okno in je videl ves trg poln avstrijske vojske, ki se je iz predmestij shajala v središče.

„Sedaj moram hitro govoriti z vami,“ je rekel Muhič Heleni; ni se mu zdelo primerno, da bi jo tikal. „Lahko bi me tukaj ujeli, ker opravljam svoje prijateljske dolžnosti namesto vojaških. Ali slišite, kako grme topovi? Nevarno je, da nam zdrobe celo Ljubljano. Zakaj niste pred vojno pobegnili na Vinice?“

Helena ni takoj odgovorila. Popravljala si je lase pred zrcalom.

„Hotela sem,“ je rekla, „toda zadržali so me.“

„Zadržali,“ je vzkliknil Muhič, „in vi veste, kdo vas čaka na Vinicah?“

„Kdo?“

„On.“

„Kdo? ... Gospod Muhič?“ je vzkliknila Helena in ga je začela objemati. „Govorite!“

„Da, da, on, Kristjan ... Obljubite mi, da se še danes odpeljete. On je ranjen in potrebuje zdravnika ...“

„Gospod Muhič,“ je rekla Helena, „ali je to resnica?“

„Sedaj ni časa mnogo premišljati,“ je rekel gospod Muhič, „nihče ne ve, kaj nam prinese današnji dan. Torej odidite in pozdravite ga! Jaz vas posetim v najkrajšem času.“

Gospod Muhič se je na kratko poslovil in je odšel na ulico.

Videl je krvave sledove, ki so kazali navzdol po Glavnem trgu. Sedel je na konja in je odjezdil na Stari trg.

Po cerkvah so že zvonili zvonovi. Po ulicah so se krepčali vojaki s pijačo in si po vežah iskali ležišč, kjer bi si odpočili po težki noči.

Gospod Muhič se je pridružil majorju De Montetu in z njim odšel v mestno hišo.

„Grmé na nas, kakor da je Jupiter izpustil vse svoje nebeške moči,“ je rekel gospod Muhič, ko so stopili v mestno hišo. Pri tem je s polnim duškom izpraznil kozarec, ki mu ga je ponudil cesarski častnik.

Vkljub veliki nevarnosti, ki je pretila vsakemu častniku, kateri si je upal, se pokazati francoskim stražam na oči, je gospod Muhič še ta dan obiskal Kristjanovo hišo. Srce ga je bolelo, ko je stopal po razdejanih sobah in po zasutih stopnicah.

Ko se je popoldne ustavil zopet na Glavnem trgu, se je bila gospodična Helena že odpeljala. Gospod Muhič se je bil odločil, da prenoči v njeni hiši. Popoldne je srečal Egida, ki ga je povabil s seboj na stanovanje.

„Dobro je imeti prijatelje,“ je rekel gospod Muhič, „imava vsak svojo hišo za prenočišče, lahko si bodeva pošteno odpočila.“

Toda njegovo veselje je bilo prazno. Ker so zvečer odšle čete iz mesta, si nista mogla odpočiti v svojih hišah.

10.Uredi

Veselo, lahkotno je drdrala kočija po dolenjski cesti. Helena je molče sedela poleg gospodične Klare in je gledala poletno prirodo, ki se je bila razcvela v bujni rasti in je s svežim zelenjem polnila hribe in doline. Bilo ji je lahko pri srcu. Davno si je želela priti iz mesta na deželo, da bi bila daleč od ljudi, ki so jo vsak dan obdajali. Od onega časa, ko so ji preprečili njen beg in so jo zadržali na mostu, da se je morala vrniti, je še bolj hrepenela po prosti prirodi, po tihem življenju na prijaznem gradiču. Neizpolnjena želja se je oglašala tem bolj, ker ni bila vajena, da bi kdo omejeval njeno svobodo. Čutila je, kakor da je ujetnica v lastni hiši. Zato je sovražila ljudi, ki je o njih sumila, da so jo veleli pridržati v mestu iz svojih osebnih namenov.

Sedaj se je čutila popolnoma prosto; mlada priroda okoli nje se ji je zdela tako krasna kakor še nikoli. Molče je gledala v jasni dan okoli sebe in je mislila razne lepe misli.

Gospodična Vrankova je bila slabe volje. Ni ji še prešel strah, ki ga je bila prestala preteklo noč. Bila je razburjena in se je z grozo spominjala dogodka, ki se je izvršil pred njenimi očmi. Stara gospodična je ljubila temnookega Francoza in vso njegovo prikrito romantično preteklost; bil je lep, a bil je tudi kavalir; to ji je zadoščalo, da si ni mogla misliti ničesar slabega o njem. To, kar je govoril o njem gospod Muhič, je smatrala za osebno sumničenje. Obsojala je avstrijsko vojsko, ki zavratno napada mesta in ljudi. Odšla je rada iz mesta zato, ker ni cenila ljudi, ki proti sovražniku ne nastopajo jasno in odkrito. Zato je danes tudi gospodu Muhiču zamerila, da je postopal nekavalirsko; ni mu mogla odpustiti, da je prišel v hišo s tujim človekom, ki je imel namen, moriti ljudi. Nje ni zanimala priroda niti cvetoče pokrajine; mislila je na dogodke v mestu in je želela zmage svojim znancem, francoskim častnikom.

Dolgo ju je spremljalo po poti odmevanje topov, ki so pokali na ljubljanskem Gradu. Po cesti sta srečali nove čete, ki so šle De Montetu na pomoč.

Zvečer se je kočija po klancu navzgor bližala viniški graščini. Helena se je razveselila, ko je zagledala znane kraje; ko so se pokazala prva drevesa viniškega vrta, se je spomnila one davne prve pomladi. Čuden nemir ji je polnil srce; zalila jo je rdečica, ko je pomislila na Kristjana. Kočija je zavila na dvorišče.

Gospa Gusičeva je prišla po vrtu in je vsa vesela hitela novim gostom naproti.

„Kako zelo me veseli, da vas zopet vidim tukaj,“ je rekla, „mi vsi smo se zelo bali za vas.“

Objela je obe gospodični in je vprašala takoj: „Ali vama je kaj znano, kaj je z napadom?“

„Avstrijci so danes vzeli Ljubljano.“

„Moj Bog!" je vzkliknila gospa Gusičeva, „ah, ne veste ...“ Hotela je vprašati po gospodu Muhiču, kajti zelo jo je skrbelo za njega, odkar se je poslovil. Vendar te skrbi ni hotela pokazati, najmanj pa je hotela, da bi vedela za njeno skrivnost gospodična Vrankova. Zato je izpremenila svoje vprašanje in je vprašala:

„Ali ne veste, kako je bilo?“

„Zgodilo se je to zelo hitro,“ je začela praviti Helena, „zbudil nas je krik in šum, vojaki so bežali ... na vse zgodaj nas je že obiskal gospod Muhič.“ Tu se je Helena ustavila, ker ni hotela pripovedovati, kaj se je pri tem zgodilo.

Gospa Gusičeva se je pri zadnjih besedah zelo razveselila in je vzkliknila:

„Oh, ta gospod Muhič, povsod mora biti.“ Ni hotela tega reči. Hotela je le dati duška svoji tihi, globoki radosti.

Med tem je priletela gospodična Barbara po peščeni poti preko vrta. Vsa razburjena in nemirna, je poljubila Heleno in jo je prijela za roko.

„Pojdite z menoj, gospodična,“ je rekla in je vsa zardela. Helena je odložila svoje stvari v kočijo in je odšla z njo.

Ko sta prišli na zapadno stran gradiča, ki ga je obsevala še pozna večerna zarja, se je Helena naenkrat ustavila. V naslonjaču pred gradičem je sedel Kristjan. Glavo je imel zavezano in se je nemirno ozrl, ko je začul ženske korake na vrtu. Helena se mu je približala in ni vedela, kaj bi storila. Zdela se je sama sebi tako slaba in neznatna proti njemu; obšlo jo je čudno čuvstvo, da se ji je hotelo zaplakati. Sedla je na stol poleg njega in je vzela njegovo roko v svojo.

„Helena, Helena,“ je šepetal Kristjan, „ti si prišla!"

„Kako vam je?“ ga je vprašala in je skoraj hotela poljubiti njegovo roko. Sklonila se je nad njim in mu je gledala v obraz. Poznalo se mu je, da je mnogo trpel. Toda na temnem, bledem obrazu so se kazale vse one odločne poteze, ki so mu že v mladosti dajale izraz silnega in neupogljivega človeka.

„Kmalu bom zdrav,“ je govoril Kristjan, „in potem ... Prosim vas, kaj je z vojsko?“

Ker ga je ona vikala, je mislil, da bi ji ne bilo ljubo, ako bi jo tikal. Mislil je tudi takoj po prvih trenotkih, ko je sedela poleg njega, da ni prišla na Vinice zaradi njega. Zato se je pomiril in je izpraševal z mirnim glasom po tem, kar ga je pred vsem zanimalo.

„Avstrijci so vzeli Ljubljano,“ je rekla Helena, ki jo je to vprašanje vznemirilo, kajti zdelo se ji je, da leži med njima še vedno ona čudna sila, ki ju je dozdaj ločila. „Vas zanima vojna še vedno?“ ga je vprašala.

„Da, zanima. Vzeli so torej Ljubljano,“ je rekel Kristjan. „Kako vi čutite, ali francoski, ali avstrijski?“ jo je vprašal potem.

„Kako čudno vprašate!" je rekla Helena, „kako bi mogla čutiti ...!“

To vprašanje jo je popolnoma zmotilo. Kaj je hotel reči? Kaj je hotel zvedeti? Ali ji je hotel s tem očitati to, da je ostala v mestu? Izpustila je njegovo roko in se je zagledala na zapadno nebo, kjer so se izgubljali zadnji pasovi večerne zarje v nejasnih daljavah.

Kristjan je čutil, da jo je zabolelo njegovo vprašanje. Prijel jo je za roko in ji jo je poljubil.

„Odpustite,“ je rekel, „nisem vam hotel delati bolesti. Preveč sem vas ljubil.“

Pridržal je nje roko na svojem licu. Oba sta molčala.

Gospodična Barbara, ki je stala poleg naslonjača na drugi strani, si je naenkrat zakrila oči in je zaplakala.

„Kaj vam je, gospodična?“ je vprašala Helena in je nemirno vstala. Gospodična je pobegnila na vrt.

Kristjan je pridržal Heleno za roko in je rekel:

„Pustite jo, da se izplaka. Spomnila se je svoje nesreče in takrat jo vselej žalijo solze. Veste, kaj se je zgodilo?“

„Dà, vem,“ je odgovorila Helena; toda pri tem ji je prišla čudna misel v glavo. Zdelo se ji je, da gospodična Barbara ni zato plakala, ker se je spomnila svoje nesreče. Ta misel ji je bila neprijetna in ji je legla s težko bolestjo na srce. Usedla se je poleg Kristjana in mu je začela pripovedovati dogodke pretekle noči. Toda ni se mogla premagati. Vstala je, predno je povedala vse do konca, in je odšla na vrt. Tam je našla gospodično Barbaro. Slonela je na ograji vrta in je nemo strmela v večer.

Ko se ji je bližala Helena, je hotela oditi dalje; naenkrat je obstala in je zaihtela. Helena jo je prijela za roko.

„Jaz sem tako nesrečna,“ je rekla gospodična in je zaplakala. „Nihče ne čuti z menoj, vsi skrbe za svojo srečo, meni pa so vzeli vse.“ Sedla je na klop pod drevesom.

Helena ni vedela, kaj bi govorila, da bi jo utolažila. Čutila se je tudi sama nesrečno. Žal ji je bilo mlade gospodične; razumela je njeno bolest; doslej je našla nekako pozabljenje in radost v tem, da je stregla Kristjanu, sedaj pa je mogla izgubiti tudi to.

„Tako krasen večer je danes,“ je rekla Helena, „pojdite, pojdeva h Kristjanu! Mnogo je nesrečnih ljudi na svetu.“

Vrnili sta se h Kristjanu.

Ker je že zapihal večerni veter, so odšli na verando.

Helena se je zagledala v zeleni vrt pod seboj in se je počasi iznebila vseh težkih misli.

Pri večerji se ni mogla razviti nobena zabava. Gospodična Klara je tožila, da jo boli glava zaradi prestanega strahu, zato je kmalu odšla spat. Tudi gospa Gusičeva se je kmalu poslovila, ker ni hotela motiti mlade družbe. Helena je bila utrujena od potovanja, toda ni se ji hotelo iti spat. Kristjan je bil dobre volje in je začel z njo govoriti o vprašanjih, o katerih še nikoli ni govoril z njo. Govorila sta o vprašanju, kaj je sreča. Gospodična Barbara ju je poslušala in je zmajevala z glavo; ni si mogla misliti, da bi bila sreča na svetu kaj drugega nego ljubezen.

Kristjan se je čudil Heleni in njenim resnim nazorom.

„Kako je duhovita,“ je pomislil parkrat, ko je dokazovala, da je njena trditev prava. Zdelo se mu je, da jo zdaj ljubi z drugo ljubeznijo, in to mnogo bolj nego prej. Ko je odšla spat, ji je poljubil roko in ji je ponovil nje zadnje besede:

„Sreča za nas je, da nimamo tega, po čemer hrepenimo. Premišljujte še o tem, gospodična!“

„Lahko noč,“ je rekla Helena.

Ko je prišla v svojo sobo, je dolgo stala ob oknu in je gledala v jasno poletno noč.

Srce ji je bilo težko in nemirno. Sama ni vedela, kam hoče.

„Oditi, oditi?“ je pomislila, „ločiti se od vse mladosti in preteklosti ter oditi v svet za novo srečo? Sreča mi bo ostala v tem, da ne bom imela, po čemer hrepenim.“

Zaspala je utrujena v nemirnih mislih.

11.Uredi

Težko si je misliti, kako bi se posrečil napad na dobro utrjeno mesto, ki je v rokah sovražnikov. De Montetov napad dokazuje, kako dobra sreča pogosto podpira predrzne čine in vodi odločne ljudi k slavni zmagi. Novica o tej zmagi se je hitro raznesla po vsej deželi in je zbudila veliko navdušenje. Dasi je bilo težko misliti na velike uspehe, so se vendar zbirali bojaželjni ljudje zopet po vaseh ob cesti in prepevali pesmi o napadu na Ljubljano. Nikoli ni manjkalo v Krajini veselih ljudi, ki so radi pili in prepevali pesmi; našli so se vedno tudi taki, ki so pesmi zlagali.

Zgodovinar piše o teh časih:

De Montet je s svojimi četami zasedel Golovec in se utrdil na njem. Ostal je v obližju Ljubljane, da bi držal Francoze v vednem strahu, da bi jim napravil kolikor moči škode in jih tako polagoma popolnoma izstradal in ugonobil, da bi pustili mesto ali pa da bi se vdali. Ker je vedel, da Gradu ne more vzeti, ker mu primanjkuje topov in ker bi mesto preveč trpelo, ko bi streljali Francozi nanje, zato ni ponovil napada, ampak je hotel počasi uničiti francosko posadko in počakati, da se odloči usoda na Dunaju. Francozi so bili kakor ujeti. Da bi bili varni napadov, so razkrili mostove čez Ljubljanico in le po dnevi so tam položili deske, da je mogel posamezni človek sem in tja. Ceste so zagradili in se zavarovali od vseh strani. Bila je za nje tem večja nevarnost, ker so takoj drugi dan po De Montetovem odhodu v Ljubljani zvedeli, da so bili Francozi meseca maja pri Dunaju premagani. Ko so bili Avstrijci napadli mesto, je dal De Montet povelje, izprazniti francoska skladišča ter orožje in drugo prodati meščanom. Tako so bili Francozi brez zalog. Takoj drugega dne so dali povelje, da morajo meščani prinesti vse njim nazaj, kar so bili kupili. Preiskali so vse hiše in postopali z vso strogostjo proti onim, ki so izkušali kaj prikrivati. Pozvedovali so posebno po onih, ki so bili izdali stanovanja francoskih častnikov, a vsi, ki so imeli slabo vest, so z avstrijskimi četami vred pobegnili iz mesta. Počasi je nastalo pomanjkanje živeža, pretila jim je lakota. Pritiskali so na meščane, a ti so se izgovarjali, da ne pride živež v mesto, ker je povodenj in ker so mostovi razkriti. Počasi je začela posadka omagovati, vojaki so uhajali. De Montetove čete so pogosto nenadoma napadale predmestja in odnašale s seboj, kar so mogle; vedno so se ponavljali boji. Ker ni bilo dobiti več mesa, so bili Francozi prisiljeni, si iskati hrane zunaj mesta. Hoteli so na Gorenjsko, a šišenski cerkvenik je začel biti plat zvona, ljudje so se zbirali, priletela je De Montetova konjica in Francozi so morali bežati nazaj v mesto. Isto so drugič poizkusili proti Viču, a kmetje so bežali z živino proti Dobravi. Pogosto so Francozi vdrli v predmestja, preiskali hiše, ker so mislili, da so tam skriti avstrijski vojaki, a naenkrat se je pokazala kaka avstrijska četa ter jih zapodila nazaj. Meščani so vsak dan pričakovali, da nekoč vzame noč Francoze, toda general Guetard se je držal hrabro, pričakoval je pomoči od onih čet, ki so se vračale od severa.

De Montet se je nastanil v gradu Rakovniku in je zbral okoli sebe vse odlične osebe svoje vojske. Med temi osebami je bil tudi gospod Muhič in vsa njegova družba. Razvilo se je tam veselo življenje, kakor je bilo vedno in povsod, kjer se je pojavil gospod Muhič. Vojaki so se utaborili po obronkih golovškega hrbta in zasedli vse vasi ob podnožju.

„Varovali smo Francoze,“ je pravil pozneje gospod Muhič ob mnogih svečanih prilikah, „varovali in čuvali smo jih tako, kakor mačka, ki preži pred luknjo na miš.“

Za napad je imel De Montet premalo vojske in premalo priprav. Ker so Francozi razkrili vse mostove čez Ljubljanico, je bilo nemogoče, nenadoma priti v mesto z večjo četo; tudi po vodi bi se bil napad težko posrečil, ker so imeli Francozi breg dobro zavarovan. Tako se je moral de Montet zadovoljiti s tem, da je stal s svojo vojsko blizu glavnega mesta, da bi lahko porabil vsako ugodno priliko; ker Francozi niso vedeli, kako močna je avstrijska posadka na Golovcu, si je niso upali napasti, ampak so se izogibali vsakemu boju z njo.

Tako življenje je postalo gospodu Muhiču dolgočasno, zato je začel obiskovati gradove po ljubljanski okolici; zelo rad se je mudil na Repljevem dvorcu, ki je stal ob dolenjski cesti tri ure od mesta. Gospodinja na tem dvorcu je bila starka, Ana Repelj, teta Tilna Replja. Bila je to suha, koščena starka, ki so se ji tresle roke pri sleherni misli na denar. Njen mož je umrl vsled debelosti; bil je daleč naokoli znan kupec, ki si je s svojimi kupčijami pridobil ogromne denarje; po njem je prevzela gospodarstvo in kupčijo njegova žena, ki je kmalu še pomnožila svoje imetje; bila je varčna in skopa; dasi je bila neuka, vendar je dobro poznala vse malenkosti v svojem gospodarstvu, tako da je ni mogel nihče varati. Sedela je včasih ves dan na svojem usnjenem naslonjaču in je natančno vedela, koliko voz je sedaj na cesti, koliko jih stoji v Ljubljani, koliko v Karlovcu ali v Sisku; vedela je, koliko delavcev dela na tej, koliko na oni njivi; pri tem je že računala, koliko dobička ji prinese današnji dan. Njeni ljudje so govorili o njej, da vidi skozi steno.

Tilna je starka zelo ljubila; zaupala mu je vse svoje premoženje; nadomeščal jo je pri vseh prilikah, kjer sama ni mogla biti zraven. Vodil je vso trgovino in kupčijo ter množil s tem domače premoženje, ki mu je imel postati sam dedič.

Starka ni ljubila družbe. Včasih, ko je živel še njen mož, so se shajali na dvorcu razni bogataši iz bližnjih in daljnih krajev, kupci in trgovci, in se zabavali pri bogatih pojedinah. Po njegovi smrti so se na dvorcu oglašali razni snubači in prijatelji; z njimi so izginili poslednji gostje; skopi starki ni bilo žal za njimi, ker je imela o gostih svoje mnenje in jih je ljubila tem manj, čim bolj je ljubila denar. Nerada se je dala motiti v svojih mislih in špekulacijah; mislila je, da bi na cestah obstali njeni težko obloženi vozovi, ako bi jih ne spremljala njena misel; obstati za trenotek, pomeni trgovcu izgubo; to je starka dobro vedela. Zato jo je zelo bolelo, ko je vojna naenkrat zmotila vse njene načrte ter je ustavila trgovino na cesti.

Ker Tilna po cele tedne ni bilo domov, si je mislila, da je mladeniču težko sedeti doma brez dela in da izkuša porabiti vojne razmere v svoj dobiček; tudi ob času vojne se da dobro kupčevati. Tako je mislila starka in bilo ji je žal, da sama ni mogla oditi z doma ter pregledati tržišča.

Ko so šli brambovci na vojno, jih je blagoslavljala ob oknu, „da bi deželo varovali hudih časov“, (pri tem je mislila na svojo kupčijo); ko je šla dolenjska vojska mimo dvorca po cesti, je pobožno sklepala roke, „da bi dolenjsko stran obvarovali sovražnih napadov“ (pri tem je mislila na svoje premoženje); saj je bila slišala, da Francozi povsod razpišejo velik vojni davek in ga vzemo tam, kjer ga morejo; ako ga ne dobe pri ubogih, ga vzamejo pri bogatih.

Tilnu se takrat ni posrečilo, izvršiti svoje maščevanje; predno je prišel na ulico, je Don Pier izginil; dal si je obvezati rano na roki in ga je iskal ves dan po mestu, toda ni ga našel. Zvečer je z drugimi vred zapustil mesto in je ostal pri vojski pod Golovcem. Od tod je nosil na svojem urnem konju poročila na Dolenjsko, ker je vedno upal, da De Montet napade Ljubljano, ako se snide dovolj črne vojske od vseh strani. Ker pa je videl, da čaka De Montet pomoči samo od cesarske vojske, se je vrnil domov na dvorec, kjer si je nekoliko dni odpočil.

To priliko je porabil gospod Muhič, da je posetil Repljev dvorec.

Dasi Ana Repelj ni ljubila posetov in gostov, je vendar sprejela gospoda Muhiča s takim spoštovanjem, kakor to ni bila nikdar njena navada. Gospod Muhič je dobro vedel, kakšne nature je ta starka, slišal je pogosto praviti o njej. Ko jo je zagledal pred seboj, suho, bledo, z ostrimi očmi, v črni obleki, si je mislil, da bi lahko spoznal njeno naturo, tudi ako bi ne bil nikdar slišal nič o njej; v njenih suhih, tresočih se rokah se je prav tako lahko videla njena skopost, kakor je izražalo njeno bledo lice z globokimi, živimi očmi nje razumnost in prekanjenost.

Sprejela je gospoda Muhiča na svojem stolu, obšitem s črnim usnjem. Gospod Muhič se ji je globoko priklonil, kar je starki zelo ugajalo; vprašal je po Tilnu, toda Tilna ni bilo doma. Gospod Muhič je začel takoj pogovor obračati tako, da ga je starka povabila na vino. Pri tem je gospod Muhič gledal preproste sobe, po katerih se ni dalo spoznati ono ogromno bogastvo, o katerem so pripovedovali povsod. Vendar je bilo nekaj častitljivega v tej preprostosti; zdelo se je, kakor da je za vsako steno skrito zlato in srebro, kakor da od teh praznih sten odmeva le ena čarobna beseda: denar.

Gospod Muhič je začel pogovor o Francozih, ki hočejo podjarmiti deželo zato, da bi si osvojili nje bogastvo in bi odnesli s seboj one zaklade, ki so jih marljivi kranjski rodovi varovali in množili dolga leta in stoletja, „kajti znano je, da ni nikjer toliko dolgov, kakor na Francoskem,“ je rekel gospod Muhič, „in kako bi prišli mi Kranjci do tega, da bi jih morali plačevati! Zato varujemo deželo ljudi, ki so prišli sem kot vojaki in zahtevajo denarja kakor tatovi in razbojniki. Imamo doma dovolj dolgov in dovolj razbojnikov.“

Gospod Muhič je sedel nasproti bogati starki in je pazno motril njeno lice. Videl je, kako delujejo nanjo njegove besede. Pripovedoval ji je o svojem življenju, o bojih, pa tudi o roparski zalegi konjarjev, ki so ga napadli v gozdu.

S svojim prijaznim pripovedovanjem se je starki zelo priljubil. Povabila ga je na kosilo.

„Pri nas nismo vajeni gostov,“ je rekla Ana Repelj, „jaz sem stara in starih ljudi svet ne ljubi, razen kadar jih potrebuje; tudi jaz ne iščem prijateljev. Toda gost, kakor ste vi, je dobrodošel v naši hiši.“

Gospod Muhič se je pri tem globoko priklonil.

Glavni del kosila je bila kuretnina.

„Jaz navadno ne jem pišk,“ je rekla Ana Repelj, „a vojakom gotovo zelo ugajajo in vi potrebujete okrepčila po bojih in trudih.“

Gospod Muhič se je zopet globoko priklonil kakor v znamenje, da je to resnica.

Ko je gospod Muhič pogledal pri oknu na dvorišče, je videl tam toliko perutnine, da si je mislil, da bi bilo prav, ako bi prišel večkrat sem na kosilo.

Po kosilu je gospod Muhič najprej občudoval dobroto dvajset let starega vina, ki ga je dala starka prinesti na mizo.

„Jaz ne pijem vina,“ je rekla, „a vam, kot vojaku, gotovo ne bo neprijetno. Še moj pokojni mož je dal napolniti steklenice; od tega je že dvajset let; umrl je nagloma in hranila sem te steklenice za svečane prilike. Ako nas obišče tak vojak, kakor ste vi, je to gotovo svečana prilika.“

Gospod Muhič je trčil s starko, nato pa je začel pripovedovati, zakaj je zapustil vojaški tabor pred mestom in po kaj je prišel. Obrnil je pogovor na Tilna in Barbaro. Starka ga je zvesto poslušala. Gospod Muhič je slavil lepoto in dobre lastnosti gospodične Barbare, popisoval je njeno ljubezen in nesrečo, poudarjal njene zmožnosti v gospodinjstvu, poveličaval je nje srčno ljubeznivost in krotko preprostost. Ko je končal, je povedal svoje mnenje z besedami:

„Ne kaže, dolgo odlašati; treba je storiti vse, da naredimo dva človeka srečna. Kakor ustvarjena sta drug za drugega, le to ju moti, ker še nista zvezana; to je vzrok, da sta nesrečna.“

Starka je bila od tega pripovedovanja kakor omamljena. Nikdar se ni prej zanimala za tujo srečo: vsak skrbi zase, si je mislila. Sedaj pa je naenkrat čutila veliko ljubezen do Barbare in Tilna in je hotela skrbeti za njiju srečo. Zahvalila se je gospodu Muhiču, da ji je vse to razložil.

„Jaz sem stara,“ je rekla, „in moja sreča bo, ako bom videla, da je zavladala nova, mlada sreča za nami v tej hiši.“

Zvečer se je vrnil Tilen, ki je bil zelo presenečen, ko je našel gospoda Muhiča na svojem domu; še bolj se je čudil ljubeznivosti svoje tete, ko je govorila o gostih in ga je pokarala zaradi tega, ker ni doslej privedel k njej gospoda Muhiča in drugih svojih prijateljev.

Ko se je gospod Muhič zvečer poslovil, je moral obljubiti, da kmalu zopet poseti dvorec.

Svojo obljubo je gospod Muhič zelo rad izpolnil in je poslej pogosto obiskoval starko s svojimi prijatelji.

„Kokoši je dosti na dvorišču in mnogo steklenic v kleti,“ je mislil vselej, kadar je razjahal pred dvorcem, „ako bi živeli ljudje tako, kakor gospodinja Ana Repelj, bi vse poginilo od starosti ... Ali pa bi se vse izpremenilo v denar,“ je pomislil potem.

Pojedine na Repljevem dvorcu so bile edini uspeh Muhičevega prvega poseta. Starka je sicer izpregovorila s Tilnom o „važnih stvareh“, ki jih ji je zaupal gospod Muhič, toda Tilen se ni dal motiti njenim besedam. Priznal je, da je ljubil gospodično Barbaro, toda časi so vse izpremenili.

„Mogoče, da ji odpustim in si jo vzamem,“ je rekel. Potem nista s teto nikdar več govorila o tem.

12.Uredi

Kako je s cilji, prijatelji, kako je z ideali? Leže daleč kakor jasen dan za gorami. Oglašajo se v nedosežni daljavi, neznani in veliki, kakor odmevi neznanega in velikega hrepenenja. Ali niso kakor sanje, ki v njih sanja popotnik po trudapolni poti? Ali so podobni zvezdam, ki se bleste na obzorju in se umikajo, ako se jim bližaš? Ali so enaki vabljivim sirenam ob morskem bregu? Kako je s cilji, prijatelji, kako je z ideali? Zagledamo jih jasno pred seboj in namerimo proti njim svojo pot. Čez gore in dole gre pot, prekrižana od sto drugih poti, čez vode vodi brez mostov, preko gor brez stez. Oblaki se pridreve in zakrijejo obzorje, nevihta prihrumi in z besnečo silo grozi popotniku, skale se strgajo z višine in hočejo preprečiti nadaljnjo pot. V boju stopa človek za cilji in ideali. In ko se ozre na pot, ki jo je prehodil, in pomisli na svoje nedokončano potovanje, si odpočije v utrujenosti. „Kam hočem?“ se izprašuje, „kam hočem in kaj hočem od ciljev in idealov? Ali ni bil morebiti moj cilj napačen, ali nisem morebiti izgrešil poti? In kaj bode, ko pridem tja, kamor hočem? Ali ni morda zemlja, po kateri hodim, cilj in ideal in vse? Ali bi ne bila sreča, ko bi na njej zaspal v svoji zadovoljnosti in bi se ne trudil nikamor? Ali ni morda v nas samih vse, kar si mislimo daleč v daljavi?“

Kako je s cilji in ideali, prijatelji? ...

Kristjan je mnogo premišljal o tem. Pokrajina okoli Vinic je bila krasna. Dolina je bila polna zelenja, valovito polje je blestelo v tisoč barvah, Krka je z nemirnimi valovi tekla po dolini. Poletni dnevi so bili jasni; jutra so bila žareče vesela, kakor da so porojena iz one čiste zlate zarje, ki je vstala vsak dan nad Gorjanci, večeri so bili mamljivo temni, polni opojnega šepetanja.

Kristjan je sedel na svojem stolu na vrtu in je gledal čez pokrajino. Helena je sedela poleg njega in se je igrala z velikim psom, ki je ležal od njenih nogah. Sedela sta pogosto tako molče cele ure. Včasih so se ujele njiju roke, kakor da so se iskale. Ob takih prilikah je mislil Kristjan na sebe in na svoje življenje. Ves čas svoje bolezni so se mu ponavljala vprašanja, ki jim je že v prejšnjih letih zastonj iskal odgovora. „Zakaj se je vse to zgodilo, kar se je zgodilo? Kaj je bila cela ta vojna, polna hruma in šuma, polna nemira in gorja?“ Spomnil se je na one srečne čase, ko se je v svoji mladi navdušenosti zavzemal za Napoleona. Budil se je v njem Ilirec in iskal je v zgodovini svoje preteklosti. Kje je ona preteklost in kakšna je bila? Ali je bila slavna in velika, kakor rimska in grška, ali je bila klavrna in slaba, kakor je sedaj? Takrat je prihajal Napoleon kot republikanec, sedaj je vodil vojsko kot cesar proti cesarju. Večja je njegova slava sedaj nego takrat. Laže je bilo takrat zmagovati z mlado armado nad zastarelimi trdnjavami in nad počasnimi vojskami starih evropskih držav, nego sedaj, ko so bile trdnjave iznova utrjene in vojske pomnožene z novimi silami. Toda zmagoval je tudi sedaj; nad Nemci je zmagal, nad Španijo, nad Avstrijo. Kaj mu brani, da postane cesar cele Evrope?

„In jaz sem šel v boj proti njemu,“ si je govoril Kristjan, „mislil sem, da z eno samo trdnjavo zadržim njegovo vojsko, ustavim njegovo zmago. Kakor otrok sem bil, ki zasanja po svoji volji. Hotel sem braniti trdnjavo, ki so jo pustili cesarski poveljniki. In vendar je bilo nekaj čudno velikega v oni noči. Ni šlo samo za to, da Francozi ne zasedejo Gradu, šlo je za to, da bi se branili. Čemu je treba vojne za one, ki se ne morejo ali nečejo braniti? Ali je videl Grad tako sramoto za starih dob? In ko bi bili padli vsi, imeli bi slavo, sedaj pa ... Bilo je vse, kakor kazen za greh. Varovali in branili smo Grad, ker smo mislili, da gre preko njega pot na Dunaj. S svojim življenjem smo hoteli braniti svojo last. Ne svoje lasti? Ali last avstrijskega cesarja? Kdo more nam braniti, da ga branimo kot svojo last proti sovražniku, ki se bojuje proti cesarju? Zato so streljali na nas. Cesarski vojaki in francoska četa! Ali ni bilo v tem nekaj posebnega? Tako so nam plačali našo službo, ki je bila namenjena cesarju in domovini. Kaki domovini? Ali ni bila domovina ta zemlja, ki je ležala v podnožju ponosnih gor tja na jug do morja in na vzhod po vsej stari Iliriji? Ako vstane nov zarod iz starih razvalin, ako najde svojo zgodovino in bo branil svojo zemljo kot svojo last, ker je dedič svojih očetov, kdo mu more braniti, da imenuje svoje to, kar je njegova lastnina? Cesarska vojska je morala braniti cesarjevo last; tudi mi smo jo hoteli braniti; radovoljno smo šli v boj; celo narod hoče braniti svojo zemljo sedaj, ko se je umaknila cesarska vojska. In izdali so nas, streljali so na nas. Da je streljala francoska četa, je samo po sebi razumljivo; njej smo bili sovražniki, hoteli smo se tudi bojevati proti njej; cesarski vojski pa smo bili zavezniki, ki smo hoteli zvesto ostati na svojem mestu. Kdo je torej branil in zakaj smo branili?“ Bodoči zgodovinar bo zapisal resnico: „Avstrijska posadka je imela braniti Grad. Po dveh dnevih so se poveljniki vdali brez boja. A bilo je na Gradu tudi nekaj oddelkov, domačega ilirskega pokolenja, ki se niso hoteli vdati, ampak so smatrali za svojo čast, da branijo Grad do zadnjega moža. Avstrijska posadka pa se je združila s francosko četo in je upornike premagala ... Branili so Grad kakor svojo last, kot središče ilirske zemlje.“ Tako bo pisal bodoči zgodovinar. In kdo ve, kako bo sodila bodočnost o tem? Morda bodo rekli potomci: „Takrat se je prvič zbudila zavest starega ilirskega plemena. Spoznali so, da je živel dolga stoletja na tej zemlji narod, ki je pozabil svojo preteklost in samega sebe ni poznal; ko pa so se za njegove dežele bojevali Francozi in Nemci, je šel z veliko vnemo v boj za svojega cesarja, a ko je bila cesarska vojska premagana, je spoznal svojo domovino in je videl v njej svojo last. Kakor iz tal je vstal nov narod, ki se poslej imenuje narod ilirski. Ali ne bo mogoče tako sodila bodočnost?“

Tako je premišljeval Kristjan. Pri tem se je spomnil onega vprašanja, ki ga je stavil prvi večer Heleni. „Ali vi čutite avstrijski ali francoski?“ Takrat je imel namen, očitati Heleni, da so ji francoski častniki ljubi gostje. Ni se čudil, da mu ni odgovorila. Pozneje je stavil samemu sebi to vprašanje.

„Ali čutim avstrijski ali francoski? Ali ilirski?“ To je bila nova misel, ki je Kristjana vedno bolj zanimala in se je pogosto bavil z njo pozno v noč. „Šel sem v boj zaradi boja, ker mi je presedalo leno življenje. Igri sem izročil svojo usodo. Komaj da sem pomislil, za kaj se bojujem. Sedaj se mi zdi, da sem vse spoznal v onem velikem trenotku: kot Ilirec bi se bil moral bojevati za svojo domovino. Hotel sem slave in zmage. Hotel sem jo zase, za cesarja, za Avstrijo. Hoteti bi jo bil moral za svoj rod, za domovino, da bi obstal Napoleon ob sporočilu, ki bi mu ga bil prinesel kurir, in bi rekel: Kje je ta zemlja, kakšen je rod? In morda bi se bil spomnil na svojo zmagoslavno pot pred dvanajstimi leti in bi s spoštovanjem pomislil na one kraje. Sedaj pa leži vse, kakor razbito in uničeno; francoska posadka sedi na Gradu in oni, ki so hoteli braniti, so poginili ali sede zaprti kot vojni ujetniki. Ni bil dovolj jasen naš cilj, zato smo poginili. In kaj sedaj? Kaka usoda je določena domovini v bodočnosti? Napoleon je zmagal in si osvojil del dežel. Mogoče je, da si vzame tudi ilirsko zemljo. Zavladal bo onim, ki so se bojevali proti njemu. In kako bomo čutili, avstrijski ali francoski? Živeti more samo zarod, ki je sam sebi zvest. Negotova je usoda, ki vlada narodom. Bojna sreča jih lahko prepusti v roke srečnemu zmagovalcu, zdaj temu, zdaj drugemu. Doslej smo se bojevali proti njemu (mislil je pri tem na Napoleona), kdo nam more biti porok, da se ne bomo morda bojevali čez nekaj let ali mesecev z njim proti onim, za katere smo se bojevali doslej? To je igra usode. In kako bomo čutili? Ali moremo ljubiti jutri tega, proti kateremu se danes bojujemo, in kako se moremo jutri bojevati sovražno proti onemu, ki ga še danes spoštujemo? Nekdaj je živel tod samostojni ilirski rod, a tujci so ga podjarmili; mi smo potomci onega rodu in služimo zdaj z ljubeznijo onim, ki so nas podjarmili. Jutri lahko pripademo drugemu in bodemu drugemu podložni. In zakaj moramo služiti vedno drugim in biti drugim podložni? Zato ker smo sinovi premaganih očetov. In zakaj ne čutimo niti tega, da je ta zemlja pod nami naša last in da smo njen narod?“ To so bila vprašanja, ki jim je bilo težko najti odgovorov. Kristjan je dobro čutil, da bo bližnja bodočnost prinesla vsa ta vprašanja na dan in da jih bo treba razrešiti. V oni noči na Gradu je jasno videl razliko med preteklostjo in bodočnostjo: stale so tam v boju tri čete: francoska, cesarska in brambovska z graničarji. Cesarska četa je odločala o usodi Gradu; prepustila ga je Francozom.

„Bili smo bolj zvesti nego sama cesarska četa,“ je mislil pri tem Kristjan, „šli smo v boj za svojo trdnjavo. Kdo ve, ali morda drugič ne prepustimo mi svoje zemlje po svoji volji drugim brez boja? In kaj hoče sedaj vojska, ki se zbira po deželi, kaj hoče dolenjska vojska pri Ljubljani? Žele boja in zmage nad Francozi in mogoče tudi zmagajo, toda usoda je morda odločila drugače. Zgodovina bo morda pisala: „Ilirski rod se je bojeval zoper Napoleona, toda prazen je bil njegov boj, ker se ni bojeval sam zase. Iz avstrijskega podložnika je postal francoski podložnik; ker mu je bila neznana zgodovina njegove preteklosti, ni imel ciljev in idealov in zato je vedno služil v tujih službah.“

Vse te misli so bile nejasne in negotove. Kristjan je čutil to nejasnost in negotovost in zdelo se mu je, da se vse to pokaže, ko bo vojna končana. Čutil je tudi, da sam s seboj ni na jasnem, v čem je glavna sila vseh teh vprašanj; zato tudi sam zase ni mogel dobiti odgovora in zdelo se mu je, da je prišel oni čas, ki je bil pred vojno, ko mu je gospod Muhič očital, da nima ciljev.

„Kaj je torej sedaj moj cilj?“ se je izpraševal pogosto, „hiša stoji v Ljubljani, opustošena in razdejana, denar leži razmetan pri dolžnikih, živim v tuji hiši, sedim tu brez moči in čakam bodočnosti. Zakaj se je zgodilo vse to?“

„Ker si se bojeval za druge in ne zase,“ mu je odgovoril neki notranji glas, toda ta odgovor mu ni ugajal. Videl je, da bo treba začeti novo življenje, zato je iskal novih ciljev. Včasih se je pri svojih mislih zelo razburil in bil je nezadovoljen sam s seboj. Ob takih trenotkih je zahrepenel po Heleni in je hotel z njo govoriti o vsem tem. Toda zdelo se mu je, da bi je to ne zanimalo.

Dasi je Helena v prvi noči sklenila, da odide takoj drugega dne v svet in se nastani kje drugje, kjer ne bi nikomur motila sreče, vendar ni odšla. Izkušala je premagati v sebi vse one težke, neprijetne misli, ki so se ji budile same po sebi in so jo delale nesrečno. Ni hotela z nikomer govoriti o tem. Živela je sama zase. Izprehajala se je rada sama po polju, posedala je po vrtu in je rada ostajala na samotnih krajih. Zabavala se je z velikim psom, ki ji je bil najzvestejši prijatelj in spremljevalec na njenih šetnjah; z Barbaro je govorila rada, ker je imela z njo sočutje; zdelo se je, da gospodična čim dalje bolj pozablja na svojo nesrečo.

Helena je s početka le redko sedela poleg Kristjana in je prepustila mesto Barbari, ker se ji je zdelo, da je gospodična srečna, ako se more pogovarjati z njim. Toda čutila je vedno bolj, da jo skrivna sila vabi k njemu. Želela si je, z njim prijateljski govoriti o vsem, o čemer je sama razmišljala. Vezla je novo sliko na platno: slika je predstavljala mlad par, ki sedi v zeleni prirodi in se veseli svoje mladosti. Kristjanu je slika zelo ugajala ker je bila popolnama podobna onim, ki si jih je hotel dati naslikati v sobe svoje hiše. Kje so bile sedaj slike, sobe in hiša!

Še bolj pa ga je zanimalo drugo vezivo, ki je predstavljalo veselega brambovca, pod katerim je bil napis:

Ženice, ljubice,
terč’te na kupice,
ko nazaj pridemo,
poroka bo ...

Kristjanu se je zdelo, da se je Helena zelo izpremenila. Izginil je z njenega obraza oni ponos, ki jo je delal tako neizprosno in nedosežno visoko in jo kazal kot ženo brez čuvstva in brez ljubezni. Bilo je res nekdaj nekaj božanskega v tem ponosu, toda včasih jo je kazal svetu drugačno, nego je bila. Kristjan je včasih ljubil ta ponos, toda čutil je, da ju ta ponos loči; kadar sta prijateljski govorila med seboj, je čutil, kako sta si blizu. Ob takih prilikah je vzel njeno roko in jo je molče poljubil. Hotel ji je s tem pokazati, kako zelo jo ljubi. Ona pa tega ni več smatrala za znak vdanosti in oboževanja, ampak kot znamenje, da je zadovoljen z njo in da je srečen ob njeni strani. Pogosto sta govorila vsakdanje reči in čudil se je njeni duhovitosti in razumnosti.

Čutila sta oba, da se za temi vsakdanjimi pogovori skriva mnogo več, nego si moreta povedati.

Nekoč, ko je bil jasen večer, sta ostala dolgo zunaj na vrtu. Bila sta tako srečna in zadovoljna, da se jima ni hotelo oditi v sobo.

Kristjan je držal Heleno za obe roki in ji je ves srečen gledal v oči.

„Vidite, zdi se mi, da je zelo škoda, da se ni uresničila najina ljubezen,“ je rekel Kristjan, „življenje je vendar tako krasno.“

„Res,“ je rekla Helena, „bilo je zelo škoda.“

„Hotel sem vam pripraviti hišo, lepo, kakor da je pripravljena za bogove. Iskal sem že slikarja, da bi slikal slike; podobno sliko sem mislil, kakor jo imate vi sedaj na platnu. Toda kaj sedaj?“

„Da, videla sem,“ je rekla Helena.

„Kaj ste videli?“

„Vašo hišo.“

„Helena,“ je vzkliknil Kristjan in jo hotel pritisniti k sebi.

„Ne,“ je rekla Helena, „ne poljubljajte me! Ostaniva si raje prijatelja!“

„Dobro,“ je rekel Kristjan in je premagal svoja kipeča čuvstva.

„Zelo srečna sem, da sem vaša prijateljica,“ je rekla Helena.

„Tudi jaz sem zelo srečen, da sem vaš prijatelj,“ je rekel Kristjan.

„Ne uničiva si te sreče,“ je rekla Helena, „življenje more biti tako krasno.“

Kristjan je v tem trenutku občudoval svojo prijateljico; videl je, da je našla način srečnega življenja, ki ga je on zaman iskal.

„Vidite, za naju je to edina sreča,“ je rekla Helena, „in morda je to večja sreča nego ljubezen.“

Oj, kako so molčali mrakovi po vrtu, kako so se smejale sapice po drevesih, kako je vsa pokrajina sanjala v to tiho noč! Koliko je imel Kristjan povedati svoji prijateljici, česar bi ji ne mogel nikdar povedati, ako bi mu ne bila prijateljica; vso svojo ljubosumnost ji je potožil in vse svoje gorje. In koliko skritega in doslej neznanega je Helena povedala svojemu prijatelju, česar bi mu ne mogla nikdar povedati, ako bi ji ne bil prijatelj. O vseh svojih potih mu je pripovedovala in o skrbeh in o žalosti. Vso svojo kljubovalnost mu je potožila in vse težke misli. Nazadnje je tako obtožila samo sebe, da jo je Kristjan, premagan od velike sreče, začel poljubljati in je šepetal:

„Kako te ljubim, prijateljica moja.“

Helena je zaihtela. „Kristjan moj,“ je šepnila in ni se mu mogla več braniti.

Še nikdar nista bila tako srečna kakor ta večer.

Čutila sta, da je vsa ta veličastna noč nad poletno prirodo kakor božji hram, kjer sta svečano sklenila svoje prijateljstvo. Kakor skrivnostna pesem življenja je šlo tiho šepetanje preko pokrajine.

13.Uredi

Nekega večera je imel gospod Muhič povelje, pregledati straže ob Ljubljanici ter ostati vso noč na okopih. Take noči se je gospod Muhič vselej razveselil, ker mu je delala kratek čas v tej „dolgočasni vojni“, kakor je on nazval obleganje „francoske Ljubljane“. Zasedel je torej zvečer svojega konja na Rakovniku, napolnil svoje žepe s potrebnimi živili (to so bile klobase in prepaljenec) in je odjezdil na svojo pot. Vse je bilo v redu. Straže so stale ob vznožju Golovca, kakor vsak dan, v zatišju hiš in dreves so ležali vojaki in se po svoje zabavali. Gospod Muhič je povsod s strogim obrazom premeril vojake in jim zapovedal, kar se mu je zdelo potrebno: ostati mirno in tiho na svojem mestu, dobro paziti na grajske šance in na breg ter takoj dati znamenje, ako se pojavi kaj nenavadnega. Tako je objezdil vse straže na obeh straneh golovškega hrbta. Ko je prijezdil nazaj v Kurjo vas, je pustil konja v gostilni in odšel po bregu navzgor. Kmalu je prišel do prvih okopov in se je globoko oddahnil; priznati si je moral, da njegova pljuča niso več tako silna kakor nekdaj in da ga pot navkreber zelo utrudi. Založil si je torej primeren kos klobase in si prilil prepaljenca. Zahvalil je Boga in vse druge, ki so dali kranjski deželi dvoje tako krepčilnih pridelkov. Noč je bila temna, oblačna. Gospod Muhič je stopal dalje in je kmalu prišel do dveh lesenih kolib na vrhu Golovca, kjer je stala vsako noč glavna nočna straža. Te dve kolibi so si postavili vojaki, da so v slabem vremenu v njih prenočevali in da so mogli iz njih skrivaj opazovati, kaj se godi na drugi strani reke. Obdani sta bili z debelimi hlodi, tako da sta bili podobni trdnjavicam. Danes je tu stražil Egid z malim oddelkom brambovcev. Stal je pred kolibama in je gledal na grajsko obzidje. Videti ni mogel nič posebnega; zato je poslušal razgovor, ki sta ga imela Andrej in Kozma, ko sta ležala na senu v okopu. Andrej je pripovedoval o letini in o vremenu, popisoval je vsa ona leta, kar jih je pomnil, in je po njih sklepal, da bo letos žito kleno in da bo tudi trta dobra, ako ne pride kaka posebna nesreča.

„Pri vas,“ je rekel, „niste sejali, seveda tudi želi ne bodete. Pa nič skrbi: čez zimo lahko prideš k nam na delo, ako bi te ne vzel gospod Muhič. Naš gospod je dober gospodar; obdelali smo vse, sedaj ležimo tukaj. Tudi gospod Muhič ti ne bo odrekel službe na Vinicah. Kar se tiče žensk, bi jaz ne bil kakor ti. Ako se je drugam možila, Bog z njo! Kaj bi tožil po njej! V žensko se človek tudi ne sme preveč zagledati, sicer nima nikdar miru. Vem, kako je bilo. Za eno sem imel oko in ne rečem, da ni bila čedna. Ako je usojeno, sem dejal, se dobiva, ako ne, pa Bog z njo! Možila se je z drugim in nikoli nisem tarnal za njo. Ako bi bil hotel, bi se bil lahko priženil drugam, ampak s Krkovega bi ne šel rad. Z ženskami človek daleč ne pride; nikdar bi se ne pretepal zaradi njih. Pri Petelinčku, misliš, boš bolje opravil. Ako podaviš še nekoliko konjarjev, Bog ti pomozi, ampak oženil bi se slabo. Vrag me vzemi, če ni sam Petelinček s konjarji v zvezi. Tak denar nima teka. Zato ti pravim, da me poslušaj, ki sem izkušen in vem, kaj in kako.“

„Ej, ti si že star, Andrej,“ je odgovoril Kozma, ti veš svoje, jaz svoje. Konjarje bom pognal, Anke si pa ne vzamem. Mara bo pustila moža in pobegne z menoj. Ti ne veš, Andrej, kaj se pravi rad imeti.“

„Delaj, kakor hočeš,“ je rekel Andrej, „ampak, kar je zvezano, je zvezano. V divjem zakonu ne moreš živeti. Tako se menda ženijo na Francoskem.“

„To ni divji zakon, Andrej, Bog sam ljudi druži po srcih,“ je odgovoril Kozma. Egid je nekaj časa poslušal ta pogovor in si je mislil, koliko ljudi leži v okopih, vsak s svojimi mislimi, sanjami, nadami. Odšel je po okopu navzdol.

Ko se je približal gospod Muhič, ga je veselo pozdravil in mu je ponudil svojo čutaro, kjer je imel nekaj vina. Gospod Muhič se je dobro pokrepčal.

„Zdi se mi,“ je rekel, „da gospod De Montet ne vidi mojih let. V resnici jih ne čutim niti sam, ako ni treba lesti po teh jarkih in grebenih. Vzemi vrag tako službo! Bolje bi bilo že izdavna, napasti to gnezdo tam.“ Pokazal je na Grad.

Egid se je posmejal utrujenosti gospoda Muhiča; bil je danes dobre volje; gospod Muhič je to takoj opazil, kajti sicer je bil Egid resen in se je le redko smejal.

„Zdi se mi,“ je rekel gospod Muhič, „da si se navadil vojaškega življenja in da se dobro počutiš na naših okopih. Vrag me vzemi, morda si dobil sporočilo, kje hodi naša ljubljena Alenčica!“

„Ne, nisem dobil,“ je odgovoril Egid.

„Daj mi še čutaro, da pijem na njeno zdravje,“ je rekel Muhič, „nič se ne boj. Najdeva jo tudi, če so jo vojni vetrovi odnesli na konec sveta. Sedaj pa glej, da mi dobro stražiš. Sicer vem, da francoska gospoda spi v mestu tako brez skrbi, kakor mi tukaj, vendar je treba izpolniti svojo vojaško dolžnost. Ko bi bilo po moje, pognali bi jih že iz Ljubljane.“

Gospod Muhič je zopet nagnil čutaro, jo skoraj izpraznil do dna in se poslovil.

„Lahko noč,“ je rekel, „temno je kakor v kozjem rogu.“

Počasi je odšel po okopu navzdol. Egid je nekaj časa poslušal negotove stopinje, potem pa je zopet legel na bruna in opazoval breg na oni strani Ljubljanice.

Gospod Muhič je prišel utrujen v Kurjo vas in je zavil v gostilnico, kjer je bil pustil konja. Ko je stopil v sobo, je zagledal Tilna, kako je pil z nekaterimi tovariši, ki jim je bilo poznati po obleki, da so zeleni lovci.

„Gotovo sem se bal, da se bom vso noč dolgočasil,“ je rekel gospod Muhič, ko je pozdravil Tilna, „toda človek, ki ima mnogo prijateljev, ne sme obupati. To je vražje strma pot po Golovcu. Celo meni, ki sem je vajen, drsi pod nogami, da hodim navzdol bolj po ramah nego po nogah. Francozi bi se skotalili nizdolu, kakor bi jabolka otresel. Krepčal sem se po poti tako, da sen prinesel prazno čutaro.“

„Pijte,“ je rekel Tilen in mu ponudil poln kozarec. „Ako bi De Montet hotel, privedem mu vojsko od dolenjske strani, da bi z njo mogel vzeti tri Ljubljane.“

„Celo nas je preveč,“ je rekel gospod Muhič, ko se je napil. „Pospravili so že vse poljske pridelke, zajce so postrelili, o perutnini niti ne govorim. Dve uri okoli ni skoraj že nobene kokoši. Ako se človek hoče pošteno najesti, mora delati posete po gradovih. Toda v umazani obleki je neprijetno hoditi iz tabora.“

„Koliko časa hočete še tukaj čakati?“ je vprašal Tilen.

„Dokler jih ne prepodimo,“ je rekel gospod Muhič. „Ali pride francoska vojska posadki na pomoč — to razbijemo mi — ali dobimo mi novih čet na pomoč — potem napademo Ljubljano, ali pa se bomo gledali še dolgo tako kakor pes in mačka.“

Te besede je govoril gospod Muhič tako, da so jih lahko slišali Tilnovi tovariši, ki so z vidnim spoštovanjem gledali na njega. To mu je ugajalo.

„Nam ne uidejo, ne bojte se,“ je jekel, „držimo jih za vrat, da si komaj upajo dihati. Čez naša trupla gre pot na Dolenjsko. Ako pademo mi, potem jih zagrabite vi.“

„Tako je,“ je rekel Tilen. Vsi zeleni lovci pri mizi so vstali in so pritrdili:

„Tako je! Slava gospodu Muhiču!“

Gospod Muhič je izpil kozarec vina in odšel v drugo sobo, kamor je odšel tudi Tilen za njim.

„Tako je, kakor sem ti rekel,“ je začel gospod Muhič, ko sta sedela pri mizi.

„Vse bo zopet dobro. Gospodična je čistega srca in z mojim mečem bi imel opravka vsak, ki bi se drznil dvomiti o njeni časti. Žal, da mi vojaške dolžnosti ne dopuščajo, da bi obiskal Vinice. Vem, da je revica potrebna tolažbe in pametnih nasvetov. Upajmo, da jo Kristjan pouči o vsem potrebnem. Nikdar te ni prenehala ljubiti. Poznam njeno srce; sam veš, da pridejo za ženske slabi trenotki ali pa trenotne slabosti. Nas vse je prevaril, kako bi ne bil premotil neizkušene deklice. Tvoja teta je navdušena zanjo. Sama si želi takega sorodstva. Prepričan sem, da ne bo srečnejšega para. Rodila ti bode sinove, ki se bodo odlikovali po vseh lepih lastnostih. Videl sem njeno postavo. Sedaj se je šele razvila. Verjemi, da mi je bilo žal, da nisem več mlad. Imel boš krasno ženo in kaj si moreš krasnejšega misliti, nego da ti žena rodi krasne, zdrave dečke!“

„Vi mislite, da bo v resnici tako?“ je vprašal Tilen.

„O tem ni mogoče dvomiti. Poznal sem mnogo žensk in znam presojati njih silo. Ni vse eno, ženska in ženska. Lahko se spominjaš sam. Zato se ne jezi, ampak izkušaj pozabiti vse in pomisli na svojo srečo! Niti ne veš, kako krasno ljubijo take ženske. To je nebeško življenje. Ko pridemo zopet za Dolenjsko, obiščeva skupaj Vinice in hvaležen bodeš gospodu Muhiču za dobri svet. Pijva na to!“ Pila sta.

„Ne morem pozabiti, ne morem,“ je rekel Tilen. „Hotel sem, toda ni mogoče. Za vse večne čase leži med nama ta človek, fej ...“

„Ta človek je sedaj, recimo, mrtev ali bode mrtev; ona sama je dovolj kazni prestala, obžalovala je in jokala; kaj hočeš? Greh je bil majhen, kazen velika. Nikdar ne bo motil tvoje sreče.“

„Da, motil bo ... Ne, ne, nikdar ni to mogoče,“ je rekel Tilen in je pil, kakor iz obupa.

Tudi gospod Muhič je pil, ker je hotel prepričati Tilna, da je gospodična Barbara edina gospodična na svetu, ki mu je namenjena. Pri tem se je tako utrudil, da je bil v resnici potreben počitka.

Položil se je po klopi in je začel dremati. Tilen mu je pripovedoval o svojih prisegah, o bolestih, o svoji nesreči in obupu in je pri tem pil čašo za čašo, dokler ni tudi on utihnil. Gospod Muhič je še nekaj časa v spanju mrmral o krasnih ženah, o sinovih, o bodoči sreči; nazadnje je mahnil z roko in rekel:

„Najdem ji drugega ženina. Boljše gospodične res nisem srečal na svetu.“

Na to je sladko zaspal.

Zeleni lovci so peli v sprednji sobi in kričali na pogin Francozov.

Naenkrat je nastal zunaj okoli krčme šum in vrišč. Tilen je planil na noge in zakričal: „Francozi so tu!“

„Tristo vragov jih vzemi,“ je vzkliknil gospod Muhič, ki ga je ta strašni klic prebudil iz sladkega spanja.

Tilen je zgrabil nož in je skočil k oknu.

Gospod Muhič se ni mogel takoj zavedeti, ali je resnica,ali se mu le sanja vse to,kar se godi okoli njega.

Toda med tem so se vrata odprla in gospod Muhič je zagledal francoske vojake, ki so se borili z zelenimi lovci in jih vezali z vrvmi.

„Vdajte se,“ je zakričal francoski vojak, ki je planil z nasajenim bajonetom proti gospodu Muhiču.

Gospod Muhič je komaj verjel svojim očem. Hotel je že predreti z mečem vojaka, ki je stal pred njim, toda v tem trenotku ga je ovila vrv in nekdo je potegnil s tako silo, da se je gospod Muhič opotekel.

„Jaz sem častnik,“ je kričal gospod Muhič, „ako ne postopate z menoj, kakor se spodobi, vas priporočim vašemu poveljniku, s katerim sva dobra znanca.“

To je vojake tako osupnilo, da so sneli vrv in so izpustili gospoda Muhiča. V sobi se je pojavil francoski častnik, ki je v hipu pregledal ves položaj in stopil z odločnim korakom pred gospoda Muhiča. Rekel je:

„Vi ste naš ujetnik, gospod, blagovolite se temu primerno vesti, ker bi vam sicer ne mogel jamčiti za vaše življenje.“

„Priznam,“ je rekel gospod Muhič, „prosim samo, da mi pustite kot častnemu ujetniku moje orožje.“

„To vam pustim,“ je rekel francoski častnik, „izvolite ostati v svoji sobi!“

Gospod Muhič je stopil za korak nazaj in vrata so se zaprla.

„Prijazni so zelo, to se jim mora priznati,“ je rekel sam pri sebi, „a to mi malo pomaga. Jaz bi sicer teh jakobincev ne obravnaval na ta način, ako bi ne videl, da imam slučajno opravka z ljudmi svoje vrste, zato bi jim ... No, sedaj se bo nam godilo, kakor se je godilo njim, ko smo jih obiskali v Ljubljani. Vrag jih je moral prinesti ravno danes, ko imam jaz stražo. Upam, da Egid ni zaspal in da jim posveti pod nos, ako se bodo upali navzgor. Kam je za vraga izginil Tilen? Res, kaj takega se mi ni še pripetilo. Fej, soparno je tu. Žeja je jako neprijetna stvar.“

Gospod Muhič je poiskal na mizi vina, kar ga je bilo še v kozarcih.

„Če se ne motim, je Horacij pel jako lepe ode na vino in na druge prijetne reči. Vrag ga vzemi! Ako straže niso zaspale, jih bodo naši pometali v Ljubljanico, da se bodo pošteno izkopali. Ako naše razbijejo, potem bom francoski ujetnik. Peljali me bodo v Pariz kakor medveda. Ako me naši ne zamenjajo, se bom tam ženil pri jakobinkah. Vrag jih vzemi! Sicer pa upam, da jih naši poženo nazaj v mesto ali pa celo udero za njimi, da bodo pomnili, kdaj so se predrznili nas napasti. Res škoda je, da so me zaprli, ker bi jih lahko poslal nekaj k vsem vragom. Le kako so tako tiho prišli čez most! Straži jih dam jutri zjutraj nameriti po petindvajset. Samo ko bi vedel, kaj se godi!“

Gospod Muhič je stopil k zamreženemu oknu. Nekaj trupel se je valjalo po tleh in par francoskih vojakov je stalo na oglu.

„Tu me dobro stražijo,“ je rekel gospod Muhič, „prav brez potrebe, kajti moral bi biti muha ali pa celo mušica, da bi mogel skozi te mreže.“

V drugem oknu je bila mreža odtrgana. „Tu je ušel Tilen,“ je mislil gospod Muhič, „menda je skočil naravnost na francoske bajonete. Vražje hitro so me izvohali ...“

V tem so zagrmele puške na Golovcu. „Zbudili so se!“ je vzkliknil gospod Muhič. „Da bi ne bilo prepozno! Pokaj, streljaj, Egid!“

Oglasili so se streli iz topov.

„Ne bo pol ure in bodete pili Ljubljanico, prijatelji francoski,“ je klical gospod Muhič, „mi pa bomo še danes pili vino iz ljubljanskih kleti. Sicer bi vam lahko ušel, mika me tudi, da bi vam sekal glave, toda kot časten mož ostanem na svojem mestu.“

Gospod Muhič se je usedel v kot in je poslušal streljanje topov in grmenje pušk.

„To je strel z Grada,“ je mrmral, „in to pokanje je od naših na Golovcu.“

Naenkrat je nastal nov ropot v krčmi.

Francoski vojaki so pripeljali novih ujetnikov. Ko so se vrata odprla, je videl gospod Muhič nekoliko zvezanih brambovcev, ki so jih zaprli v sobo.

Gospod Muhič se je stisnil v kot in je pošiljal k vsem vragom francosko predrznost; jezil se je nad stražo pri mostu in nad vsemi, ki niso o pravem času začeli streljati. V strahu in negotovosti je premišljal svoj položaj in poslušal pokanje in kričanje, ki se je razlegalo po temni noči.

„K sreči, da me niso odpeljali takoj s seboj na Grad. Tam bi lahko dolgo čakal odrešenja. Sedaj je vendar še mnogo upanja, da se rešim. Da bi mi le ne priveli še novih vojakov! Nečem, da bi tu sedel skupaj z njimi. Streljaj, Egid, streljaj!“

Gospod Muhič je zopet pil in mirno čakal na svojem mestu. Na Golovcu je divjal boj.

Ko je gospod Muhič zvečer po svojem trudapolnem ogledovanju počival v gostilni, so si tudi straže ob Ljubljanici privoščile počitka. Zato Francozom, ki so že dalje časa pripravljali napad, ni bilo težko, priti čez most. Francozi sicer niso mogli vedeti, kako velika je posadka, ki jih straži na Golovcu, vendar so mogli misliti, da ni posebno velika.

Doslej so morali biti vedno pripravljeni na napad, zato je bila njihova posadka utrujena in izčrpana od neprestanega napora. Izkušali so torej porabiti prvo priliko in se rešiti stalne nevarnosti, ki jim je pretila z Golovca, in to noč so se odločili za napad. Prišli so srečno čez most ter si osvojili Kurjo vas. Zgodilo se je to tako urno in tiho, da so imeli v svojih rokah že vse straže, predno se je kaj zganilo v okopih. Upali so priti potihoma na okope in si osvojiti Rakovnik. Toda ta načrt jim je uničila straža na okopih.

Egid je stal ves čas na svojem mestu in se ni dal premotiti spancu, ki ga je hotel premagati. Vkljub črni temi se mu je zdelo, da se na grajskih zidovih giblje. „Morda pripravljajo za nas kanone,“ si je mislil in je zato tem pozorneje opazoval vsako gibanje v podnožju Gradu. Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši šum v Kurji vasi.

„Prihajajo,“ si je mislil, „toda nas ne najdejo nepripravljenih.“

Res je v dolini kmalu počilo nekoliko strelov. Egid je med tem hitel po okopih in pregledoval, če so vojaki na svojih mestih.

Ker so bili prvi okopi v nevarnosti zaradi topov, se je umaknil Egid nazaj proti gozdu in je sklenil, čakati sovražnika toliko časa, da mu pride čisto blizu, potem pa ga nenadoma napasti.

Ko so Francozi premagali prve straže na tej strani reke, so začeli lesti navzgor. Bili so si že skoraj zmage gotovi, kajti nikjer ni bilo sledu o avstrijskih četah.

Ko so prišli do kalib, so jih zažgali, da bi si razsvetlili kraj. V svitu plapolajočega ognja se je bližala četa prvim okopom.

Naenkrat jih je obsula toča krogel iz gozda. V tem je začelo pokati tudi iz topov na Gradu. Krogle so letele v prazne okope. Boj se je razvnel na vsej črti. Francoska četa je bila osvetljena v ognju in je izgubila mnogo, predno se je mogla umakniti.

Med tem je prišla cesarska avstrijska posadka po cesti od Rakovnika in je potisnila nazaj proti mestu ono četo, ki je izkušala nenadoma napasti gradič.

Sam De Montet je vodil svojo četo.

Predno se je zdanilo, je bil francoski napad odbit. Francoske čete so se z veliko težavo rešile nazaj v mesto in le silno streljanje topov z Gradu je ustavilo avstrijske čete, da jih niso sledile v mesto. Vsled neprestanega streljanja so se čete umaknile iz Kurje vasi nazaj pod Zeleni hrib.

Gospod Muhič je v svojem kotu zasledoval ves boj. Ko je slišal, kako se bolj in bolj bliža streljanje, je dobro vedel, kaj to pomeni.

„Aha, dobro vas gonijo,“ je govoril sam pri sebi, „nič vam ni pomagalo, da ste me ujeli.“

Pri tem je gledal, kako se cesta bolj in bolj polni s francoskimi vojaki, ki so se umikali na most. Tudi straža izpred krčme je izginila. Gospod Muhič je pogledal skozi okno in je zagledal pod oknom Tilna zvezanega. Valjal se je po tleh in se je izkušal osvoboditi.

Gospod Muhič je stopil v prvo sobo in je odšel na prosto. Ni se menil za vojake, ki so ležali po sobi, dasi so nekateri zaklicali njegovo ime.

Na pragu se je gospod Muhič oprezno ozrl. Res, francoska straža je odšla; tam pri bregu Ljubljanice se še čuje streljanje. Zdaj pa zdaj zagrmi top.

Gospod Muhič je odšel za hišo in stopil k Tilnu.

„Gospod Muhič,“ je vzkliknil Tilen obupno, ko ga je zagledal, „pomagajte!“

Gospod Muhič je šele sedaj videl, da je Tilen ranjen. Osvobodil ga je vezi in rekel:

„Zdelo se mi je, da boš tu, ker sem te videl, kako si skočil skozi okno. Vrag jih vzemi, predrzneže. Celo mene so hoteli zvezati, toda slabo bi bili opravili z mojim mečem, zato so me pustili.“

Ko je bil Tilen prost vseh vezi, je odšel k vodnjaku, ker je čutil strašno žejo. Tam si je izpral svojo rano na desni strani života. Gospod Muhič pa je odšel na cesto, poiskal svojega konja v hlevu in odjezdil proti Rakovniku.

„Take noči še nisem doživel,“ si je govoril in je premišljal, kako bi podal gospodu Langerju poročilo o svojem pregledovanju in kako bi pred majorjem De Montetom opravičil svoje ujetništvo.

14.Uredi

Po tem ponesrečenem napadu so se Francozi še bolj utrdili v mestu, ker je bila njih posadka že zelo slaba in maloštevilna. Bali so se vsakega napada. Major De Montet je poznal njih položaj. Hotel je pomnožiti svojo vojsko ter napasti Francoze tako, da jim vzame mesto in Grad.

Toda predno je moglo priti do odločilnega boja, je prišlo z Dunaja poročilo, da je sklenjeno premirje.

Nadvojvoda Ivan, ki se je umikal s svojo južno armado čez Koroško in Štajersko, se je ustavil v Gradcu. Ker pa ga je sledila silna francoska vojska pod poveljstvom podkralja Evgena Beauharnaisa, se je umaknil na Ogrsko. Francoska vojska je zasedla Gradec in Dunajsko Novo Mesto. Od tod se je obrnil podkralj proti avstrijski vojski na Ogrskem, jo pritisnil k reki Rabi in jo popolnoma premagal. Z ostanki svoje razbite vojske je odšel nadvojvoda Ivan v Komorn in Požun, da bi od tam podpiral svojega brata, nadvojvodo Karla. Toda med tem se je že izvršila odločilna bitka pri Wagramu, kjer je bila severna avstrijska vojska premagana. Nadvojvoda Karel je sicer iskušal, zbrati svojo omagano vojsko ter potisniti Francoze nazaj na levi breg Donave. V bitki pri Znojmu na Moravskem so bile zadnje avstrijske čete pobite.

Takoj prvi dan, 11. julija, je ponudil nadvojvoda Karel Napoleonu premirje.

Ker so bile tudi francoske čete omagale in oslabele, je Napoleon sprejel premirje, ki sta ga podpisala Wimpffen in Berthier.

S tem je bila vojna 1809. končana in so se začela pogajanja za mir.

Ostale avstrijske čete so se umaknile v svoje trdnjave na Češko in na Ogrsko, od koder so se francoske čete umaknile že koncem junija. Avstrijska mesta od Trsta do Dunaja so bila v rokah Francozov. Edini Tirolci niso hoteli mirovati in so se vojevali dalje pod svojim poveljnikom Andrejem Hoferjem.

Zato je moral De Montet s svojo posadko zapustiti okope in utrdbe na Golovcu ter oditi nazaj proti Novemu Mestu. Toda tudi tu mu ni kazalo več ostati, ampak se je moral umakniti nazaj proti hrvatski meji. Brambovcem je bilo oznanjeno, da odidejo v Samobor.

Zato je gospod Muhič hitro izkušal opraviti svoje stvari.

Na poti iz Ljubljane v Novo Mesto se je mimogrede poslovil od Repljevega dvorca, kjer je bil preživel nekaj lepih dni. Bolj nego od dvorca se je poslavljal od dvajsetletnega vina in od pečene perutnine. Popisoval je ubogi starki vso grozo in strah one noči, ko je bil Tilen ranjen.

„Nikakor ne mislite, da vas zapustimo brez pomoči,“ ji je govoril. „Mi odidemo na Hrvatsko, da se tam zbere vsa vojska, potem se vrnemo. Vemo, da Francozom diše naši denarji, toda bogastvo kranjske dežele je zato na svetu, da se bodo z njimi povzdignili naši bodoči rodovi. Ako bi vam grozila kaka nevarnost med tem, ko nas ne bo v deželi, vam ne morem nič boljega svetovati, nego da odidete za nami. Vojska je v vojnem času najboljše varstvo. Upam tudi, da se čim prej seznanite z bodočo gospodinjo te hiše. Tilen bode kmalu zdrav, je krepke nature.“

Tako je govoril gospod Muhič bogatici Ani Repljevi in starka mu je bila hvaležna za njegovo tolažbo in za nasvete ter mu je obljubila, da se bo ravnala po njegovih nasvetih.

Gospod Muhič si je mej roke, ko je jezdil za četo, ki je že odšla po cesti. Še enkrat se je ozrl na prijazni dvorec, pomislil je na vse njegove zaklade in vesel nasmeh mu je preletel obraz.

V Novem Mestu so dolenjsko vojsko navdušeno sprejeli. Vendar se je vsem zdelo slabo znamenje, da se je vojska umaknila od Ljubljane in pustila Francozom prosto pot na Dolenjsko. Še slabše čase pa je obetala novica, da avstrijska posadka ne ostane več v mestu in da tudi brambovci odidejo. To se je imelo zgoditi v najkrajšem času.

Egid je postal po boju na Golovcu pravi ljubljenec majorja De Monteta. Moral je ostati pri vojski v mestu, dasi je hotel oditi domov, da bi pogledal na svojo pristavo.

Gospod Muhič si je izprosil dovoljenje, da poseti svoje sorodnike in znance na Vinicah. Zanimalo ga je zelo, kaj se je tam zgodilo novega.

Našel je vse po svoji volji. Gospa Gusičeva ga je sprejela prav tako veselo, kakor ko se je prvič vrnil z vojne. Bila je nekoliko zagorela od solnca, kar ji je zelo pristojalo.

To je bilo vsled tega, ker se je mnogo izprehajala po polju, kjer se je spominjala onih časov, ko sta hodila skupaj z gospodom Muhičem. Gospodu Muhiču se je zdelo, da je gospa Gusičeva vedno krasnejša.

Kristjan je bil že tako zdrav, da je hodil po vrtu.

Gospod Muhič je te uspehe pripisoval trudu onih dam, ki tudi doma delajo za domovino, ker jim usoda ni dovolila, da bi hodile z možmi na vojno.

Ko je zagledal Kristjana tako čvrstega in zdravega, je rekel:

„Radoveden sem pred vsem, katera izmed obeh gospodičen te je bolje zdravila.“

„Priznati moram, da sta pokazali obe dosti talenta, zdi se mi sploh, da je to poseben talent za ženske,“ je rekel Kristjan.

„Ti pozabljaš,“ je rekel gospod Muhič, „da izhajata obe kolikor toliko iz moje šole. Pa bodi, kakor hoče! Gospodična Helena je videli zelo vesela.“

„Ni čuda, saj je moja prijateljica.“

„Tvoja prijateljica!“ se je začudil gospod Muhič, „menda vendar nisi napravil kake nove zmešnjave. Moram reči, da so samo te zmešnjave krive, da bi bil skoraj prišel v francosko sužnost.“

„Nasprotno,“ je rekel Kristjan, „zdi se mi, da smo prišli ven iz zmešnjav in da smo zdaj na jasnem.“

„Torej se bolnik in zdravnica nista zaljubila?“

„Ne. Sklenila sta samo večno prijateljstvo.“

„Večno prijateljstvo!“ je vzkliknil gospod Muhič, ki je mislil na gospodično Barbaro, „kaj pa boš počel s tolikimi prijateljicami?“

Po vrtu sta prihiteli Barbara in Helena. Objeli sta gospoda Muhiča od obeh strani in sta klicali:

„Gospod Muhič, sedaj morate ostati pri nas. Lovili bomo zopet slepe miši in se igrali na krožke.“

„Srečni ste, otroci!“ je rekel gospod Muhič, „ne veste, da ima gospod Muhič bolj važne opravke, nego loviti slepe miši in se igrati na krožke. Takega smo imeli tam pri Ljubljani dovolj, lovili smo po noči slepe miši, ko smo stražili po okopih in — drugi so nas lovili na krožke. Veseli me vendar, da vas vidim tako srečne. Mislil sem s seboj privesti še enega, toda ranili so mi ga Francozi. Kadar ozdravi, se bo zgodilo nekaj zelo lepega.“

Barbara, ki je čutila, o kom govori gospod Muhič, je nejevoljno stresla z glavico in je rekla:

„Nikogar ne potrebujemo, gospod Muhič, mi trije smo zelo srečni. Imamo se vsi trije radi.“

„Za božjo voljo,“ je rekel gospod Muhič, „vendar ne mislite ...“

„O ne,“ je rekla Barbara, „jaz pojdem v samostan.“

„Ti, ti,“ je vzkliknil gospod Muhič.

Gospodični sta veselo pobegnili po vrtu. Gospod Muhič se je usedel poleg Kristjana in je rekel:

„Kakor vidim, imaš krasno življenje, mnogo lepše, nego smo ga imeli mi v taboru, ali kakor ga bomo imeli zdaj na Hrvatskem. Vendar upam, da pojdeš z nami.“

„Ne pojdem,“ je odgovoril Kristjan kratko.

„Nočeš?“ se je začudil gospod Muhič. „Ako ne takoj, prideš za nami. Menda te ni ostrašila ena rana toliko, da bi se zanjo ne hotel maščevati. Kdo ve, ali se ne začno vojne po premirju! Ako se Francozi kako ne opomorejo, pojdemo nad Ljubljano in v eni noči bo zopet naša. Lahko boš prihajal vanjo kot zmagalec in zasedli bomo Grad, ki nam ga nihče več ne vzame.“

Kristjan je prijel gospoda Muhiča za roke in je rekel:

„Vi lahko sodite o vojni in o zmagah, kakor hočete. Jaz mislim, da je vojna končana in da je končano vse, za kar smo se bojevali. Ko smo se hoteli braniti, so nas streljali zato, ker so se sami podali brez boja. Napoleon ni človek, ki bi prizanašal. Kar je dobil, si bo tudi obdržal. Ako se vam hoče še boja, vam privoščim zabave in želim mnogo sreče; jaz sem storil svojo dolžnost in sem prejel svoje plačilo. Sedaj sem zadovoljen, ker sem prišel do velikega spoznanja.“

„Rekel sem, da v tebi še ni umrl stari jakobinec in da ga ne izstreljajo ven vse francoske puške. Vedno sem si te laže predstavljal v jakobinski čepici nego v brambovski čaki.“

„To je resnica,“ je nadaljeval Kristjan, „toda poleg jakobinca se je v meni zbudil tudi Ilirec.“

„Radoveden sem, kaka nova vrsta revolucionarjev je to,“ je rekel Muhič.

„To smo mi vsi, kar nas nosi ta zemlja tu,“ je rekel Kristjan, „ker smo potomci starih Ilirov.“

„Če se ne motim, so bili to morski razbojniki in ti vendar ne boš trdil, da smo mi, Muhiči, potomci morskih razbojnikov. Mislim, da so napadli celo Ce-zarja, ko se je šel učit v Atene govorništva. K sreči je bil tako razumen, da je dal obesiti vse roparje, ko so pristali k bregu. O takih dedih zgodovina naša ničesar ne ve in k sreči izhajamo od čisto drugega rodu.“

„Zgodovina sicer ne ve tega, da so bili stari Iliri morski razbojniki, pač pa ve, da so živeli tu pred nami, in mi moramo vedeti, da smo njih potomci. Imamo še mnogo narodov, ki z nami sorodno govore. Mi pa smo se bojevali za druge in smo pozabili nase.“

Gospod Muhič je migal z glavo. Kaj takega še ni slišal nikdar. Govoril je z meščani nemški, z gospodo francoski in s kmeti slovenski. Zanimali so ga srednjeveški vitezi, kavalirji novejših časov in slavni junaki svetovne zgodovine. Zato ni mogel razumeti tega, kar mu je pripovedoval Kristjan. Čudil se je zelo veliki izpremembi, ki jo je opazil pri svojem nečaku. Toda zdelo se mu je, da so se take izpremembe že večkrat izvršile, ker je Kristjan rad filozofiral, kakor si je gospod Muhič razlagal vse take pojave. Mislil je, da je vse to posledica brezdelnega življenja; ako mora človek neprestano sedeti, premišlja razne reči in ni čudno, če mu pridejo take misli. Zato je nazval Kristjanove besede: ilirske sanje in se jim je veselo zasmejal. Bil je prepričan, da gotovo preidejo, kakor hitro bo Kristjan popolnoma zdrav in ga bo prevzelo bojno navdušenje.

„Mislim, da se ne motim, ako trdim, da bomo kmalu zopet skupaj oblegali Ljubljano,“ je končal gospod Muhič svoj pogovor.

Kristjan na to ni odgovoril. Potrkal je svojega strica po plečih in rekel: „Mislim, da ne bode treba.“

„Zdi se mi, da si se pomehkužil med samimi ženskami,“ se je razjezil gospod Muhič.

„Nasprotno, zelo si želim boja, toda z jasnim ciljem,“ je odgovoril Kristjan.

„Kaj mi nimamo jasnega cilja?“ je vprašal gospod Muhič ves zavzet.

„Gotovo ga imate, vprašanje je, ali je pravi?“

„Pravi? Na koga pa bi streljal nego na francoske jakobince?“

„Ako ti jakobinci zasedejo deželo, smo jutri prisiljeni, streljati na druge.“

„Oho, mi ostanemo zvesti cesarju.“

„Jaz tudi. Ako si nas obdrži Napoleon, bodemo morali biti tudi njemu zvesti.“

Gospod Muhič je na to nekoliko pomislil. „Gotovo,“ je rekel potem, „toda tega mi nočemo.“

„Hočemo ali nočemo, to ni danes več od nas odvisno. Odločevali bodo drugi. Mi pa mislimo na sebe in na svojo domovino.“

Gospod Muhič je videl, da se ne da mnogo pogovarjati.

„O takih stvareh pravi vojak nima časa premišljati,“ je rekel. „Tudi so sedaj še nepotrebne. Za nas boj še ni končan.“ Kristjan ga je prijel za roko in odšla sta po vrtu. Pripovedoval mu je o svoji ljubljeni prijateljici in o svoji veliki sreči.

„Od same sreče se je polenil,“ je mislil gospod Muhič, „razumljivo je, da se mu sedaj neče od tod.“

Zvečer je gospod Muhič na samem ujel gospodično Barbaro, pripovedoval ji je o Repljevem dvorcu, o stari teti in o Tilnu.

„Ozdravi gotovo kmalu,“ je rekel, „in potem te jaz sam zopet spravim z njim. On ti je vse odpustil in te zelo ljubi. Srečna bodeta oba. Skupaj se popeljemo k stari teti, ki te ima zelo rada. Veselim se iz celega srca na tiste čase.“

„Jaz tudi,“ je rekla Barbara. Glas se ji je tresel, iztrgala je gospodu Muhiču roko in je utekla po vrtu.

Še ta večer se je gospod Muhič poslovil. Poslavljal se je zelo resno in se s težkim srcem ozrl nazaj na gradič, ko je dirjal po drevoredu. Drugi dan je brambovska četa zapustila Novo Mesto in za njo je odšla tudi cesarska posadka.

15.Uredi

V začetku avgusta so odšle prve francoske čete iz Ljubljane na Dolenjsko. Dolgo časa si niso upali nastopiti poti v to stran kranjske zemlje, kajti prihajala so od te strani slaba poročila; na to stran so se umikale cesarske čete, ki so bile v stalni zvezi s posadkami na Hrvatskem in Ogrskem, ker je bila ta stran dežele najbolj nemirna in so se po njej oglašali bojni glasovi tudi potem, ko so brambovci in cesarska vojska zapustili deželo. Ker velikega oddelka Francozi niso mogli poslati v Novo Mesto, se je bilo bati, da bi se ne razvnel boj med narodom in bi pozneje bilo težko, pomiriti deželo. Zmaga nad francosko četo bi le podnetila bojno navdušenje in bi dala črni vojski novega poguma. Zato je šele začetkom avgusta odšel oddelek francoske vojske proti Novemu Mestu.

In zgodilo se je, kakor so pričakovali. Takoj na visokem svetokriškem klancu se je oglasil plat-zvona. Za njim so se oglasili zvonovi od vseh strani. Ljudje so zapuščali vasi ob cesti in so bežali čez gozde v oddaljene vasi. Tam so se zbirali oboroženi možje in so hiteli z orožjem v roki po skritih potih naprej proti Dolenjskemu, kakor se je pomikala francoska četa. Bolj in bolj se je množila oborožena množica, bolj in bolj so se oglašali zvonovi. V stolpih ob cesti so sicer zvonovi utihnili, ker so cerkveniki morali pobegniti, toda zato so oznanjali glasovi zvonov v oddaljenih cerkvah, da gre sovražnik po cesti. Prišel je čas, ki so ga vsi izdavna pričakovali, prišel je z vso grozo in strahom.

Francoska četa se je pomikala mirno po cesti. Nihče je ni motil. Odpočivala si je v zapuščenih vaseh in si že postregla sama po volji. Tudi ljudem, ki niso pobegnili, se ni zgodilo nič žalega.

Toda glasovi zvoncev po gorskih cerkvah niso oznanjali nič dobrega.

Francozi so zasedli še tisti dan Višnjo Goro. Mesto so našli skoraj popolnoma prazno. Ker se poveljnik francoske čete v njej ni čutil varnega, je nadaljeval pot do Radohove Vasi. Pokrajina se mu je zdela bolj in bolj sumljiva. Vse vasi ob cesti okoli Zatičine in Šent-Vida so bile zapuščene, zvonjenja na daljnih gričih ni bilo konca. Bolj ko se je bližala noč, bolj so se čuli glasovi iz daljav. Zvonilo je po vsej dolenjski strani.

Po gozdih so se zbirale oborožene trume črne vojske. Med njimi je bilo mnogo brambovcev, ki niso hoteli oditi iz dežele; zapustili so svoj brambovski bataljon in se pridružili črni vojski. Ko je padla noč na zemljo, so se dvignile črne trume v gozdih in so se usipale čez polje proti Radohovi Vasi. Bili so med njimi ljudje iz Dobrepolja, iz Krške doline, iz Suhe Krajine, iz Trebnjega in iz vseh vasi, ki leže okoli Primskovega in Zaplaza. Velika množica se jih je sešla. Francoska straža se je umaknila nazaj proti Šent-Vidu; toda oborožene množice so se množile, kakor da rastejo iz zemlje, kakor da se črna gozdna tema izpreminja v temne postave, ki se usipljejo iz gozdov na polje. Kmalu se je v šentvidskem zvoniku oglasilo plat-zvona. Francozi so se umaknili in kmetje so zasedli vas. To je bilo znamenje, da morejo zmagati. Veliko navdušenje se je polastilo njih src. „Umikajo se,“ se je razlegalo preko polja in vabilo na boj vse one, ki niso upali na zmago.

V urnem diru je zapustila francoska četa zasedene vasi in odšla nazaj proti Višnji Gori.

„Za njimi!“ so se oglašali glasovi nad Višnjo Goro.

Šli so, kakor se jim je zahotelo. Toda mesto je bilo dobro utrjeno proti kmetski vojski. Ko so se približale prve čete, je počilo nekoliko pušk in nekaj kmetov je padlo. Zato so se umaknili nazaj proti Zatičini.

Vso noč je bilo nemirno po vaseh okoli Višnje Gore, kajti povsod so prenočevali navdušeni bojevniki, stari in mladi in so se pripravljali na boj za drugi dan. S prvim jutranjim svitom se je zopet napolnilo polje z oboroženimi četami, po potih so prihajali od vseh strani in so napolnili vso cesto.

S prvim svitom je tudi utrujena francoska četa zapustila Višnjo Goro in je odšla nazaj proti Ljubljani.

Kmetska vojska jo je sledila.

Težka in nevarna je bila pot. Zvonovi so zvonili neprestano, strel je počil zdaj tu, zdaj tam, bojni glasovi so se oglašali po gozdih, vasi ob cesti so se polnile, marsikje so si francoski vojaki morali pribojevati prehod.

Tako je šla pot do Šmarja. Tam so se ustavile prve čete črne vojske in se pokrepčale. Ustno sporočilo pravi, da so nesli francoski vojaki puške na ramah in so streljali nazaj v kmete, ki so drevili za njimi. Pred Mokarjevo hišo je padel francoski vojak, ki ga je zadela krogla iz kmetske puške. Mokar je prilezel iz hiše in je spravil vojaka pod streho.

„Človek je človek,“ je rekel in ga je položil na lastno posteljo, kjer mu je izmil rano in ga obvezal.

Z velikimi napori in težavami se je rešila francoska četa nazaj v Ljubljano. Kmetska vojska pa je ostala v vaseh ob cesti in je pila na svojo zmago. Mnogi so videli v tej zmagi voljo božjo in so verovali, da jih bo podpirala božja pomoč tudi pri nadaljnjih bojih. Na svetokriškem klancu je tisti večer ljudstvo pobožno molilo in zahvaljevalo Boga za zmago ter ga prosilo, naj jih tudi v bodoče varuje sovražnikov.

Ker se nekaj dni ni prikazala nikaka nova francoska četa na dolenjski strani, se je kmetska črna vojska razšla. Pri razhodu so si zvesto obljubili, da pridejo zopet z orožjem na boj, kakor hitro bodo zaslišali plat-zvona.

Takrat se je prvič razznanilo ime moža, ki se je imenoval Guza. Bil je vnet za vojno in je vadil v orožju stare in mlade vso zimo in vso pomlad. Sedaj je prišel čas, ko je mogel voditi svojo vojsko. Pridružili so se mu vsi oni, ki niso hoteli iti domov, ampak jim je bolj ugajalo, z orožjem v roki čakati sovražnika. S to četo je Guza zasedel svetokriški klanec in je stal na straži, kdaj da bi se zopet prikazali sovražniki.

Ni bilo treba dolgo čakati. Teden dni pozneje je odšel velik oddelek francoske vojske na Dolenjsko. Zopet so se oglašali zvonovi od vseh strani, tudi gozdi so se zopet polnili s črnimi trumami, toda straža, ki je pobegnila s svetokriškega klanca in hitela naprej po vseh vaseh, je oznanjala, da je sovražnikov veliko število. Zato so se kmetske čete zbirale na višavah okoli Višnje Gore.

Francozi so se bližali zelo hitro. Ko so prišli do Šmarja, so hoteli zažgati vas. Dekan, baron Gallenfels, je kleče prosil poveljnika francoske čete, naj prizanese vasi, ker so nje prebivalci mirni; kmetska vojska da je prišla od dolenjih strani. Težko, da bi bil francoski poveljnik prizanesel vasi, ako bi ne bilo ranjenega vojaka pri Mokarju. Ta je izprosil milost za vas, ker so prebivalci skrbeli za njega, dasi je prišel k njim kot sovražnik.

„Prihajamo v znamenju maščevanja in gorje mu, kdor bi se nas drznil motiti na naši poti!“ Tako je rekel poveljnik, ko je francoska četa zapuščala vas.

Francozi so nadaljevali svojo pot in so dobro slutili, da se zbira kmetska vojska po Dolenjskem. Prazne vasi in glasovi zvonov po gričih so bila znamenja, da ne prihajajo v mirno deželo.

Na vrhovih pred Višnjo Goro so jih sprejeli prvi streli, toda kmalu so utihnili. Francozi so zasedli mesto in zavarovali vse vrhove okoli njega. Kmetske trume so se umaknile nazaj v gozde.

Še ta večer je hotel poveljnik francoskega oddelka dokončati boj. Poslal je eno četo svojega oddelka naprej do Radohove Vasi. Mirno so jezdili vojaki skozi vasi; nikjer ni bilo sledu o prebivalcih, le v gozdih je šumelo, bučalo, divjalo ... Naenkrat je zaplapolal ogenj nad vasmi. Vsa dolina je bila v plamenu. V svitu požara se je vračala francoska četa v Višnjo Goro, tam je prenočila. V svitu požara so začele lesti temne sence iz gozdov, v blišču velikega ognja so begali ljudje preko polja in niso vedeli, ali naj gredo reševat svoje imetje ali naj beže pred maščevanjem sovražnikov. Vso noč je divjal požar in je rasvetljeval daleč na okoli vso pokrajino.

Drugega dne je francoska četa nadaljevala svojo pot. Stopala je mimo pogorišč, kjer so se zbirale žene in otroci, mož ni bilo videti, le tu in tam se je pojavil starček, ki je s solzo v očeh stal na pogorišču domovja svojih dedov.

Nihče več ni motil francoske čete na njeni poti. Zvonovi po gričih so utihnili, trume po gozdih so se razšle, ljudje so se vrnili v svoje domove.

Drugi dan je prišel oddelek francoske vojske v Novo Mesto. Mesto je bilo mirno in tiho. Nikjer ni bilo sledu, da je bilo tu pred kratkim časom središče brambovcev in črne vojske. Meščani so iz svojih hiš gledali na trg, kjer je prihajala francoska posadka. „Bila jih je dolga, dolga kita,“ piše meščan, ki je gledal ta prizor, „ni ji hotelo biti konec; ves popoldan od ene do večera so se pomikali v mesto ... Opazili smo, da so šli po trije in štirje ali po dva in dva ... Ko so se na trgu ustavili, jih je brzo zopet zmanjkalo, da so se umaknili drugim. Potaknili so se po ulicah, kakor da bi šli v svoje kvartirje, a šli so dalje. S početka smo mislili, da jih je bilo grozno veliko, a skoro smo spoznali, da je bila le zvijača. Videli smo, da so se čete, ki so že prišle v mesto, pokazale iznova na trgu.“

Dva dni pozneje, 8. avgusta, je francoski poveljnik naznanil meščanom, da je naložil Napoleon že 7. julija kranjski deželi velikanski davek 15,260.000 frankov. Ker so Francozi takoj pri svojem prihodu v Ljubljano zahtevali tri milijone frankov, je morala dežela plačati čez 18 milijonov frankov vojnega davka. Glas o tem se je kmalu raznesel po vsej deželi. Ljudje so zakopali svoj denar in druge vrednosti v zemljo in so mirno delali na polju.

Poletje se je že bližalo h koncu.

16.Uredi

Egid je bil zelo nezadovoljen sam s seboj. Ko je jezdil na čelu svoje čete po prijazni cesti ob Krki in je gledal cvetoče polje na obeh straneh ceste, je z vso dušo zahrepenel po svojem domu. Nerad je zapuščal domači kraj, bolj nerad nego pred nekaj meseci, ko je odhajal z brambovsko četo proti zapadni strani. Takrat ga je klicala dolžnost, da gre v boj proti sovražniku domovine, sedaj je sovražnik posedel domovino in brezuspešen bi bil boj proti njemu. „Bojevali se bodemo za druge kraje, toda domovina je izgubljena ... Kako si lepa, domovina! ... Zakaj je tožno srce, kadar te zapušča, zakaj se vzradosti, kadar te zagleda iznova? Zakaj nam ni vse eno, kod hodi naša pot? Zakaj ne ljubimo tuje zemlje tako, kakor tebe? Kaj si nam, in kaj smo ti mi?“ Tako je premišljal Egid. „Tisoči so se bojevali in padli za domovino. Ali nismo rekli, da branimo svoje? Drugi so prišli branit domovino k nam, zakaj bi je mi ne branili drugod? Vendar ni domovina tu in tam. Domovina je samo ena. Lahko služimo cesarju tu in tam, lahko varujemo njegovo last, kamor sega njegova oblast, toda domovina ostane vedno samo tam, doma ob Krki ...“

Egidu se je zdelo, da je domovina ona zemlja okoli njegove pristave, ki ji ni videl nikjer enake. Ta živa, plodna zemlja, podedovana od dedov, ki zvesto izpolnjuje svojo dolžnost in rodi vsem, ki na njej delajo, ki orjejo in sejejo, to je domovina. Tam ima vsak svojo domovino, ki jo ljubi in živi za njo, kajti ona ga redi in goji, kakor mati goji svoje dete. In kdo bi ne ljubil te svoje zemlje, ki ji je sam gospodar in ji vlada, kakor kralj svojemu kraljestvu? Spomnil se je pesmi, ki jo je čital v Vodnikovi knjigi:

... tvoja zemlja je zdrava,
za pridne nje lega naj prava.

To je domovina.

Zato je bil Egid nezadovoljen sam s seboj. Pustil je dom in je šel služit cesarju. Šel je, ker je mislil, da bo varoval Ljubljano in — njo. Kaj naj varuje sedaj ko je prišla dežela v sovražnikove roke in ona hodi Bog ve kje.

„Dom? Ali še stoji moj dom? Ali ga ni morda uničila sovražna roka, da se je z njim osvetila gospodarju. Sij požara, ki se je v oni noči svetil nad dolenjsko zemljo, je oznanjal dovolj, da je sovražnik nastopil svojo pot maščevanja. Ako se je našel izdajalec in je pokazal: Tam je dom brambovca, ... so zaplapolali plameni nad mirnim gospodarstvom in danes je morda Krkovo pogorišče. Družina je pobegnila k tujim ljudem, živina je našla pribežališče v tujih hlevih, obžgane stene se morda dvigajo med osmojenim drevjem, nemo zijajo prazna okna, udrti stropovi leže med zidovi, kjer so bile tihe sobe polne domače sreče. Kakor lobanja z režečimi čeljustmi na mrtvaški prsti, stoje zidine z odprtimi vrati na sežganem vrtu. Kakor da kriči celo pogorišče: maščevanje za gospodarja. Gospodar je moril po tujem, mi mu zažigamo dom ...“

„Ne, ne,“ je vzkliknil Egid pri takih mislih, „to ni mogoče. Ne uničite doma, uničite rajši gospodarja!“ Zdelo se mu je, da bi mu bilo laže pasti v boju, nego da bi videl tako uničeno svojo domačijo. V takih trenotkih je čutil, kako ljubi svojo pristavo, domovino svojo.

„Kaj delam tu in čakam,“ je mislil, „doma zori polje, treba bo spraviti žito v shrambe, orati bo treba iznova.“

Pomislil je na valovito, polno polje, kakor ga je gledal v onih dneh, ko je prišel domov.

„Tam je domovina, ki jo je treba ljubiti in braniti,“ je govoril glas v srcu.

„Hotel sem jo braniti,“ si je odgovarjal, „toda sedaj ...“

Ni vedel, kaj sedaj. Moral je ostati na svojem mestu, ni se smel vrniti.

„Ako rešimo cesarstvo, rešimo tudi svojo domovino,“ si je mislil. „Kadar bo konec vojne, se vrne vanjo mir in sreča.“ Pri tej sreči je mislil na Alenico.

„Toda kam pojdem s srečo, ako je sovražnik uničil dom?“ Tako vprašanje mu je budilo v srcu težke misli.

Samobor je bilo prijazno trgovišče; visoki zeleni grebeni Gorjancev so se dvigali za njim in so zapirali pogled proti domovju. Sava je šumela po dolini, kakor da pripoveduje o rodnem kraju, ki je postal last sovražnikov. Na drugi strani se je odkrivalo tiho, mirno Zagorje s prijaznimi vasmi, ki so spominjale domačije. Napeta, bujna polja so se širila med vinskimi goricami.

Egid je pogosto zahajal na višino za trgom in je gledal po pokrajini, mislil je nase, na domovino in na njo. Kam jo je zanesla njena pot na begu, kam se je izgubila, da ni sledu o njej? Ali se vrnejo mirni časi in se sreča zopet z njo, ali nastane nova vojna in ju razloči morda za vselej?

Življenje v trgovišču je bilo veselo; vina je bilo mnogo in zabave tudi.

Gospod Muhič je bil dobre volje. Našel je mnogo novih prijateljev in tudi trške gospodične so ga kmalu poznale. Ni mu bilo sicer všeč, da ga je nekoč skrivaj zapustil njegov sluga Kozma, ki je z nekaterimi drugimi brambovci pobegnil nazaj v Krajino, kajti na ta način bi se brambovska četa tako zmanjšala, da bi kmalu ne bilo komu zapovedavati.

„To se godi zato, ker nas puste čakati brez boja in moramo zopet sedeti v trgu, dočim po Kranjskem vladajo Francozi.“

Priznal je, da je življenje v Samoboru mnogo prijetnejše nego v Saksenburgu. Kadar je zabaval gospodične, je obračal govor bolj po hrvatsko; spominjal se je pri tem na Kristjanove „ilirske sanje“ in si je mislil, da Kristjan morda vendar le ni govoril praznih besedi in da je v resnici razlika med Saksenburgom in Samoborom. Egida je gospod Muhič tolažil z novimi nadami.

„Mislim, da ti ne bode treba iti v samostan k kakemu svetemu Supliciju,“ je rekel, „prepričan sem, da jo najdeva, predno nas zapade zima; ako so jo ukradli sanskilotje, jo bova rešila, kakor je rešil kralj Matjaž svojo Alenčico. Ko bi imel še mnogo mladih prijateljev, poženil bi vse s samoborskimi gospodičnami. Ako so ilirskega rodu, kakor to dokazuje Kristjan, se čudim, da niso ukradli Rimljani njih namesto Sabink.“

Nekaka napetost je vladala v premirju, ker ni bilo nič gotovega, kaj prinese bodočnost. Vsi so nestrpno pričakovali, kako odločijo pogajanja. Iz Samobora so hodile vsak dan straže do kranjske meje ter opazovale, ali ne nameravajo sovražniki kakega nenadnega napada.

Ko se je Egid nekoč s stražo vrnil domov, ga je čakal na dvorišču njegove hiše sam gospod Muhič, ki mu je veselje žarelo z obraza.

„Našel sem jo,“ je kričal in je objemal Egida.

„Koga?“ je vpraševal Egid.

„Našel sem, kar sem iskal,“ je rekel gospod Muhič in vlekel Egida za roko s seboj po cesti do hiše, kjer je stanoval gospod Langer. Pred hišo je stala kočija in Egid ni več ugibal, koga je našel gospod Muhič.

Ko je hitel po stopnicah navzgor, mu je prihitela nasproti Alenica.

Gospod Muhič, ki je stopal za Egidom, je rekel:

„Objemlji, Egid, in poljubljaj, kajti našli smo, kar je bilo izgubljenega.“ Nato je odhitel navzgor po stopnicah. Mladi par pa je dolgo ostal na mestu in presrečna gospodična se je zjokala na prsih svojega junaka.

Zvečer je bila živahna pojedina, pri kateri je gospod Muhič goste tako zabaval s svojim pripovedovanjem, da si je mladi par zunaj na balkonu v jasni noči mogel nemoteno odkriti vso srečo in radost, ki je bila v njunih mladih srcih.

***

Nekaj dni na to je bil brambovski bataljon prestavljen v Kesztelly na Ogrskem. Egid se je ločil s težkim srcem. Pot je šla zopet proč od domovine in zapustiti je moral svojo ljubljeno gospodično, ki jo je komaj našel. Toda omahoval ni; bil je zvest svoji brambovski zastavi, dasi ga ni več vodila na brambo domovine. Poslovil se je od Alenice in ji obljubil, da se vrne domov, kakor hitro bo sklenjen mir; ona pa je obljubila, da bo čakala v Samoboru, dokler se ne vrne.

Gospod Muhič se je poslavljal vso noč, tako da je bil truden od slovesa. Mel si je zaspane oči in rekel:

„O Madžarih nisem slišal še nikdar nič dobrega. Bojim se, da bo tam še slabše nego v Saksenburgu. Tokajcu bi človek ne mogel ničesar očitati, tudi ogrska ciganska muzika mi ugaja. Živeti med samimi pastirji in cigani se človek kmalu naveliča. Tam se boš lahko pripravljal za svoj zakonski stan.“

Brambovci so prestopili Savo, pozdravili še enkrat domačo reko in odšli proti severu.

17.Uredi

Vojni davek, ki so ga naložili Francozi kranjski deželi, se je počasi nabiral. Francoski intendant Fargues je zahteval v desetih dneh dva milijona frankov, toda denarja ni prejel. Zato je pisal grofu Brandisu, podpredsedniku deželne gosposke v Ljubljani, tako-le pismo:

„Gospod podpredsednik! Dovolil sem si čast, Vam dne 13. avgusta oficijelno naznaniti, da morate do dne 25. avgusta plačati v deželno blagajnico štiri milijone kron na račun vojne naklade za Kranjsko. Danes pišemo že 24. in vplačevanje se še ni začelo. Vsak trenotek delate ovire in težave samo zato, da bi stvar zavlekli in da bi si nakopali zažugano ostrost. Ravno tako se zavlačuje oddaja konj. Storilo se ni nič, kar je pri taki stvari potrebno. Dolgo časa niso ljudje prignali konj in ko so jih prignali, so bili taki, da jih je bilo izmed 300 za rabo le 40.

Ravno tako se zavlačuje naprava čevljev, srajc in drugih stvari, ki smo jih terjali od dežele. Celo potrdil o že oddanih stvareh nisem do danes mogel dobiti v roke.

Vam, gospod grof, in še dvema članoma vlade pripisujem krivdo, da se ne izvršujejo povelja, ki sem jih dal, kar se tiče vojne naklade za Kranjsko deželo.

Opozarjam Vas: Če ne boste tekom 25. dne (avgusta meseca) napeli vseh žil, da se stori temu konec in se nemudoma zagotovi vplačevanje onega dela naklade, ki sem ga določil, bom postopal kar najostreje, da ne bodo povzročitelji tega nereda svoje veljave uporabljali za oviranje povelj Njegove Cesarske Milosti.“

Tudi to pismo ni pomagalo. Namesto denarja je poslal grof Brandis pritožbe raznih ljudi, ki niso hoteli plačevati vojnega davka. Fargues je zahteval potem dva milijona do konca avgusta. Ker tudi tega denarja ni prejel, je razpisal prisiljeno posojilo na obligacije. Ta denar so morali plačati posamezni bogataši, duhovniki, plemstvo, trgovci, kupci in posamezna okrožja. Da bi Kranjci videli, da je vojni davek resna stvar, je dal Fargues v noči od 31. avgusta na 1. septembra prijeti nekatere bogate veljake ter jih kot poroke odgnati v Palmonovo v Italiji. Med temi so bili grof Blagaj, Turjaški, Barbo, baron Prapreški, Lazzarini in drugi. Mnogo je bilo med njimi takih, o katerih so Francozi sumili, da hujskajo ljudstvo proti plačevanju vojnega davka.

Ker pogajanja še niso bila končana, so hoteli sovražniki izkoristiti deželo, kolikor je bilo mogoče; ljudje pa so upali, da se njih usoda kmalu odloči, in zato so se obotavljali plačevati.

Vsa francoska strogost ni pomagala. Ljudje so se upirali uradnikom, ki so nabirali vojni davek.

One srenje, ki niso hotele plačati denarja, so dobile oddelek francoskih vojakov, ki so živeli po hišah in gospodarili po svoji volji. Vsak večer je pobiral seržant na vasi denar. Vsak vojak je dobil po en frank na dan, korporal po dva, seržant po tri. Ako kdo ni hotel plačati, so mu vzeli živino iz hleva in jo prodali za vsako ceno. Francoski vojaki so si dali dobro postreči in so bili zelo oblastni. Narod je o njih prepeval šaljive pesmi. Ostali so v vaseh toliko časa, da je bila plačana svota, ki je bila določena za okrožje. To so bili oni strašni garnizerji, ki so gospodarili po vaseh tako, da so se jih ljudje dolgo spominjali.

„Ker je Kranjska skoraj vsa gorata, se je bilo bati, da si kmetje to obrnejo v svoj prid in se ustavijo vojaški sili, ki jo je treba na vse kraje razdeliti. Ostalo je vse mirno, izvzemši neki trg, kjer so nekateri grdi jeziki inzultirali nekega častnika. Dva teh hujskačev smo prijeli in jih obsodili za nekoliko mesecev v ječo. Ko smo na ta način pokazali ljudem strah, je nastal zopet red, vsaj v tem kraju, v ljubljanski okolici.“ Tako je pisal Fargues.

Družba na Vinicah je živela mirno in zadovoljno. Kristjana je sicer včasih vznemirila težka misel, ko je pomislil, da je vsa dežela v rokah onih sovražnikov, proti katerim se je bojeval; toda pomiril se je kmalu z drugimi mislimi. V podstrešju je bil nekoč stari hlapec našel zaboj s starimi knjigami, ki jih je Kristjan čital z velikim zanimanjem. Bile so to knjige starih slovenskih protestantskih pisateljev. Kakor jasen, radosten spomin iz davnih dob, tako je vstajala pred Kristjanom bolj in bolj jasno preteklost naroda. Bolj in bolj je pojmoval vprašanja, bolj in bolj jasni so postajali odgovori. — Bil je zelo srečen, da je mogel o tem govoriti tudi s Heleno. Sama se je hotela z njim pogovarjati o važnih vprašanjih. V poznih večerih sta slonela na ograji viniškega vrta in sanjala o bodočnosti. Kristjan je imel krasne načrte. Pripovedoval je Heleni, kako bo popravil in okrasil svojo hišo v Ljubljani, sklenil je, da bo v njej odločil posebno sobo za zbirko slik in knjig; poleg tega je mislil na svoja bodoča podjetja, ki bi nesla mnogo denarja.

„Kadar bova poročena,“ je rekel Heleni, „pa pojdeva v Trst in si ogledava tvojo hišo ob morju. Zdi se mi, da tam leži naša velika bodočnost.“

Pri tem se ni mogel premagati, da bi ne bil poljubil roke svoji ljubljeni prijateljici.

Barbara in gospodična Klara sta postali bližnji prijateljici. Čitali sta skupaj francoske romane, hodili sta skupaj na izprehod in po noči skupaj ostajali na vrtu.

Ko se je francoska posadka v Novem Mestu ustanovila, sta se pogosto vozili skupaj v mesto. Ustavljali sta se v gostilni, kjer jima je delal družbo tudi lep gospod temnega obraza, črnih las, oblečen v nenavadno krasno obleko. To je bil Don Pier. Posedali so pogosto cele ure in se pogovarjali.

V tihih nočeh, ko je Kristjan na vrtu šepetal s svojo ljubljeno prijateljico o načrtih za bodočnost, je često stal na polju ali ob robu gaja temen par, ki je tudi šepetal zaljubljene besede in si prisegal večno zvestobo.

„Nikdar nisem verjela, kar so slabega govorili o vas,“ je govorila gospodična Barbara, „vedno sem vas ljubila. Nič na svetu ne more izpremeniti te ljubezni.“

„Za vse, kar mi je svet vzel in kar sem sam izgubil, mi je dala usoda tebe; dobil sem več, nego so mi vzeli in nego sem izgubil,“ je rekel Don Pier in jo poljubil. Nekaj čarobnega in skrivnostnega je ležalo v teh trenotkih, ki so zmagovali Barbaro s tako silo, da je pozabila na ves svet in mislila samo na njega. S tesnobo v duši jih je pričakovala; bili so tako polni blaženosti in razkošja, kakor da leži v njih večnost življenja.

„Kadar se sklene mir, pojdeš z menoj,“ ji je govoril Don Pier. „Odideva od tod v kraj večne radosti in ljubezni.“

Z nemirom v srcu je mislila Barbara na bodočnost, toda verovala je človeku, ki ga je bolj ljubila kakor vse na svetu in je v njegove roke izročila svojo usodo.

Srce je bilo polno hrepenjenja po neznani sreči, polno velikih misli; v poznih nočeh je pisala Barbara svoj dnevnik, ker ni mogla nikomur izraziti čuvstev, ki jih je bilo srce tako polno.

Po deželi je že zavladala jesen. Listje je rumenelo, polje se je praznilo, trta v gorici je dozorela.

Mir je vladal po deželi, kakor da ni bilo v njej črne vojske niti drugih upornikov. Toda v srcih je še živela zavist in sovraštvo. Zeleni lovci so se pojavljali tu in tam in so pripovedovali novice iz drugih krajev. Govorili so o Tirolcih in njihovih bojih zoper Francoze.

V začetku oktobra so se raznesle novice o uporu kmetov proti vojnemu davku in dolenjski gozdi so se začeli polniti z ljudmi, ki so prisegali, da izženo Francoze iz dežele. V Beli Krajini se je zbirala kmetska vojska; v Kočevju so kmetje napadli komisarja, ki je pobiral vojni davek, vlačili so ga po cestah in so razmesarjenega vrgli v — jarek. Od povsod so se oglašali bojni glasovi.

Nekega jutra so našli meščani na mostu čez Krko zabodenega človeka. Bil je Don Pier. Ležal je vznak s prebodenimi prsmi. Nihče ni vedel, kdo je to storil ...

Stari Kožina, ki se je zopet pojavil v mestu, je zopet prerokoval strašne dogodke.

Sin Kozma se je sicer vrnil domov, toda ni se lotil dela na polju. Posedal je v mestu po krčmah in hodil po Gorjancih, od koder je prihajal v dolino ob Kolpi in navduševal ljudi za boj. Vsi so govorili, da bo vodil kmetsko vojsko. Zato se je napotil stari Ko-žina z doma in govoril zopet besede iz svetega pisma, s katerimi je klical ljudi k miru in pokori. Niso ga hoteli poslušati.

„Sin nas kliče na boj in oče k pokorščini,“ so dejali ljudje. „Koga naj poslušamo? Kdo nam more braniti, da bi ne pognali sovražnikov iz dežele? Ako nas nihče ne brani, se bomo sami.“

„Sin ni oče, in oče ni sin, ampak poslušajte besede resnice,“ je govoril starec. „Kristus je rekel Petru: Kdor z mečem končuje, bo z mečem končan. Prišel je čas, ko se izpolnjujejo velike besede. Vi pa glejte, da bodete pripravljeni na svojo uro, kajti nihče ne ve ne dneva ne ure ...“

Tako je prišel starec tudi v Novo Mesto in govoril o velikem trenotku, ki se bliža. Svojega sina ni našel v mestu. Govorili so o njem, da je po noči unesel mlado ženo, svojo bivšo ljubico, in je izginil. Starec je slišal, kar so govorili ljudje, in je rekel: „En greh se maščuje, dokler ni maščevanje popolno.“ In je prerokoval nove strašne čase.

Res je kmalu sledila kmetska vstaja. Dne 16. oktobra je dolenjska kmetska vojska napadla Novo Mesto. Zgodovinar piše o tem tako:

„Takrat so imeli Francozi v Novem Mestu polk italijanskih vojakov, ki jim je zapovedoval general Zucchi. Ko se je vnel 10. oktobra upor v Kočevju in Kostelu, je odšel s svojo malo vojsko tja, da bi ljudstvo pomiril. V mestu sta ostali le dve kompaniji z dvema topovoma. Nastanjeni sta bili po hišah, v vojašnici ni bilo nobenega vojaka. Na nevarnost Francozi niso nikdar mislili, živeli so popolnoma brezskrbno. To ugodno priliko so porabili kmetje in so dne 16. oktobra udarili na Novo Mesto. Zbralo se jih je okoli 400 od Žužemberka, Soteske, Trebnjega in od drugod. Oboroženi so bili slabo: nekateri so imeli puške, po največ francoske, drugi pa le dolge kole, okovane z ostmi in kljukami, kakor so jih pripravili za črno vojsko. — Prihajali so od Bršljina, ne da bi Francozi kaj slutili. Tudi meščani niso vedeli o tem. Bil je ponedeljek, torej ravno tržni dan. Kmetje so si izbrali ta dan, da bi ne budili preveč pozornosti. Ljudje, ki so prihajali na trg, so pač vedeli o nakani; zato so začeli odhajati s svojim blagom in so klicali: Gredo, gredo ... V par trenotkih je bil trg prazen. Naenkrat je bilo slišati nekoliko strelov pri okrožnem glavarstvu. V mesto prišedši, so kmetje po nepotrebnem potratili mnogo časa s tem, da so hoteli prisiliti okrožnega glavarja in njegovega komisarja, naj pritegneta k njim. Ker sta se branila, so jele frčati krogle okoli kresije. Okrožnega glavarja so kmetje nekaterikrat obstrelili, njegovega komisarja pa pobili. Naposled se je kresijskim uradnikom posrečilo, vežna vrata zapreti in kmete pritisniti nazaj.

V tem so si francoski vojaki od prvega strahu oddahnili in se začeli zbirati. Nastavili so pred pošto dva topova ter z nekaterimi streli razpršili kmete ... Boj je trajal kako poldrugo uro in ga še ni bilo konec. Mnogo kmetov se je v mestu ločilo od drugih; en oddelek jo je udaril takoj proti proštiji, ker je pričakoval, da bo tam ugrabil francosko blagajno; v proštiji je namreč po navadi stanoval general Zucchi, ki pa je takrat odšel v Kočevje. Nespametni kmetje so celo vrata zaprli za seboj. Francozi so jih tu zgrabili in do zadnjega vse postrelili. Proti poldnevu se je čul le zdaj pa zdaj kak strel, če se je namreč pokazal kak kmet iz svojega skrivališča in hotel pobegniti. V mestu zaostalim je bilo le to mar, kako bi se dobro poskrili. Še tisti večer so izvohali Francozi nekoliko skritih kmetov in so jih takoj na ulici postrelili. Postreljene kmete so pometali v Krko. Nad mestom je bilo proglašeno obsedno stanje.

Še tisto noč se je vrnil general Zucchi iz Kočevja. V Bršljinu je streljal nekdo nanj, pa ga ni pogodil. Ves razljučen da general vasi Prečino in Bršljin opleniti in do tal požgati ... Kmetski upor se je razširil po vsej deželi, na nogah je bila vsa Dolenjska celo tja do Ljubljane. Mnogo vasi je bilo požganih, ker so vaščani streljali na Francoze ali pa ker so le-ti dobili vasi prazne, kar je bil najboljši dokaz, da njih stanovniki niso imeli čiste vesti ...“

Tako se je končal boj. Oni, ki so srečno ušli iz boja, so pobegnili in so oznanjali grozno novico. Med tistimi, ki so padli v tem boju, je bil tudi Tilen Repelj s četo zelenih lovcev ...

General Zucchi je izdal oglas ter zahteval, da se ljudje vrnejo v svoje domove, kajti kogar dobe z doma ali z orožjem v roki, bo ustreljen. O uporu in o boju je sploh prepovedal govoriti, „ker nima to nobenega drugega namena, kakor podpirati novo razburjenost ali pa očrniti one osebe, ki so na dobrem glasu.“ Sam ljubljanski škof Kavčič je prišel na Dolenjsko mirit razburjeno ljudstvo in je svetoval duhovščini, naj ne hujska ljudi proti francoskim oblastim.

Dne 21. oktobra je razposlal francoski intendant oklic, s katerim je izpodbujal dobrosrčne ljudi, naj darujejo kak dar za pogorelce. „Vsak ve,“ je pisal, „kako žalostna usoda je zadela toliko vasi tega okrožja. Brez hrane, brez pristrešja čakajo na našo pomoč. To nas mora izpodbujati k delu. Vse gosposke, dekanije in fare naj urno prično zbirati zanje, da dobe podstrešja in hrane.“

Med tem se je že raznesla novica, da je na Dunaju sklenjen mir. Dežela se je pomirila, ljudje so se vračali v svoje domove.

Konec.Uredi

Ko je Napoleon leta 1808. slišal o vojnih pripravah v Avstriji, je rekel ob priliki svojega praznika (dne 15. avgusta se je obhajal Napoleonov dan) avstrijskemu poslaniku Metternichu v Parizu: „Kaj hoče vaš cesar?“ — „Da spoštujete njegove odposlance,“ mu je odgovoril Metternich. „Zdi se mi, da v Avstriji zelo hitro pozabljate važne dogodke,“ je rekel Napoleon. Člane cesarske rodovine avstrijske je imenoval francoske nadčastnike. S tem je bilo gotovo, kar se je že dolgo v negotovosti pričakovalo: vojna leta 1809. se je začela. V Erfurtu je rekel Napoleon avstrijskemu poslaniku: „Jaz bi bil lahko razdelil državo vašega cesarja, da bi ne bil tako mogočen, pa nisem hotel. Kar je, je po moji volji.“ To je bilo mnenje, ki ga je imel Napoleon o Avstriji in o avstrijskem cesarju. Ko je kot zmagovalec nad avstrijsko vojsko v cesarskem gradu na Dunaju diktiral mirovne pogoje, je dal čutiti svojo mogočnost in se je ravnal po prepričanju, da dela s premagano državo, kar on hoče.

Na dunajskem dvoru sta bili dve stranki: ena je bila za to, da se zbere nova vojska in da se vojna nadaljuje, ker so mislili, da bi lahko premagali razdeljeno in oslabljeno francosko vojsko, toda zmagala je druga stranka, ki je bila za mir pod vsakim pogojem. Cesar Franc sam si je želel miru. Tako je bil sklenjen mir dne 14. oktobra v cesarskem gradu Schönbrunnu na Dunaju. Južne dežele: Kranjsko, beljaško okrožje, Trst, Istro in Dalmacijo ter Banovino do Save je Napoleon združil v eno skupino ter jo nazval: Provincije ilirske. Njih središče je postala Ljubljana.

Tako se je rodila Ilirija. 12. novembra so Francozi sneli z vseh javnih poslopij v Ljubljani avstrijskega orla in so ga nadomestili s francoskimi znamenji. Začela se je nova doba življenja v novem kraljestvu ilirskem.

Sredi novembra se je pomikala brambovska četa po cesti ob Savi navzgor. Vračala se je domov. Gospodu Langerju in brambovcem je bila izražena zahvala za službo, ki so jo izkazali domovini v težkih časih; ko je bil sklenjen mir, so se mogli mirno vrniti domov. Vračali so se čez Čakovec, Kanižo in Zagreb ter se bližali kranjskim mejam. V Samoboru se jim je pridružila kočija, ki jih je odslej spremljala ves čas. Poleg nje sta jahala gospod Muhič in Egid.

Nad pokrajinami je vladala pozna jesen. Oster veter je vil po dolini in zasipal cesto z rumenim, odpadlim listjem. Sava je šumela tiho, leno, kakor da čuti jesen, ki je zavladala na njenih bregovih. V daljavi so se že kazale zasnežene planine.

Egidu je napolnila čudna kipeča radost srce, ko je zagledal prve dolenjske griče. Zagledal je domovino.

„Res,“ je mislil, „drugi sedaj vladajo v tebi, drugi ti kraljujejo, zasedli so te sovražniki, proti katerim smo se bojevali. Morda ti je bilo usojeno tako. Vedno si še krasna in mila, vedno si še naša.“ Zadnje besede je Egid dvakrat premislil in tretjič jih je ponovil skoraj naglas.

„Vedno si še naša. Čigava bi mogla biti nego naša!“ Ozrl se je na Alenico, ki je sedela v kočiji in obšla ga je vesela misel na bodočnost.

Gospod Muhič ni bil posebno dobre volje. „Kaj hočemo sedaj,“ je premišljeval. „Vračamo se domov, kakor premagani, dasi naša četa ni bila nikdar premagana; deliti moramo z drugimi usodo. Kar se nas tiče, bi vojska trajala lahko celo leto. Četa je manjša, nego je bila, ker so lenuhi pobegnili. Morda bi niti ne bili pobegnili, ko bi jim dali priliko, da bi se bojevali. Ni nas bilo treba zapirati v Saksenburgu niti nas ni bilo treba pošiljati na Ogrsko. Drugod bi se bili lahko izkazali drugače. Kaj bi sedaj? Cesarska vojska je razbita in mi sami ne moremo delati vojne. Treba se bo sprijazniti z mirom. Tudi mir je lepa stvar, ako ni v njem dolgčas. Za nekaj časa bo sedaj preskrbljeno; kakor vse kaže, bomo imeli toliko svateb, da se niti sam ne bom utegnil oženiti. Vojska se torej razide, prijatelji se poženijo in kaj potem? Ostal bom sam: star brambovec. Vem, da bi me marsikje dobro porabili za strica in za pestunjo; čas je, gospod Muhič, da tudi ti prenehaš skrbeti za druge in poskrbiš zase. Vendar se nočem čisto pokmetiti. Vojaški stan je vendar-le nekaj vznesenega. Kakor vse kaže, bom na stara leta celo služil Napoleonu. To bi ne bilo nič čudnega, kajti v naših žilah je še nekaj francoske krvi. Ako zbudimo vso svojo preteklost iz starih pozabljenih listin, bi se morda pokazalo, da smo Francozom mnogo bliže nego Ilircem. Kako je to rekel Kristjan? Danes, je rekel, služimo temu, jutri služimo lahko drugim. Imel je prav. Nič nečastnega ni, služiti pod Napoleonom. Priznati se mu mora, da zna vojske voditi, trdnjave oblegati, bitke dobiti in mir sklepati. Ko bi mi le ne bili že od nekdaj tako zoprni ti jakobinci ...

Ne, ne bom jim služil. Rajši ostanem star brambovec in bom živel mirno v svojem kotu. Spominov imam dovolj in kdo ve, kaj nam vse prineso bližnji časi.“ Tako je premišljal gospod Muhič. Odločil se je, da bo nadaljeval s pisanjem svojih spominov, „čudovitih dogodeb“, dokler se ne dogodi zopet kaj posebnega.

Tako so se vračali brambovci domov. Stopili so na domačo zemljo, za katero so se bojevali na tujih tleh. Neizpremenjena je bila, taka, kakor so jo zapustili, le da je polje dozorelo in da so gorice že oddale svoj dar trgačem, jesen je silila prirodo k počitku, da bi po zimi dobila svežo pomlad.

Na meji se je brambovska četa razšla. Še enkrat so zaklicali vojaki svojemu poveljniku: „Slava“ in so odšli vsak na svojo stran.

Egid in gospod Muhič sta spremljala gospoda Langerja in kočijo na Poganice, kjer sta ostala čez noč. Drugi dan sta odšla vsak na svojo stran: Egid je odšel na svojo pristavo, gospod Muhič pa na Vinice.

„Ako bo treba iti zopet, pojdemo,“ je rekel Andrej, ko sta z gospodom jezdila po dolini proti domu. „Zgodilo se nam ni nič hudega in se tudi poslej ne bo. Samo da je doma vse v redu, da so pospravili s polja. Če sovražniki domujejo v deželi, ima človek mnogo skrbi.“

Egid je zagledal svojo pristavo nepoškodovano. To ga je napolnilo s takim veseljem, da je pozabil na vse drugo.

„Ob časih, ko sem bil v strahu za te, da te izgubim, sem spoznal, kaj si mi, moj dom, kako te ljubim, moja domačija,“ je govoril sam pri sebi in je počasi jezdil po klancu, od koder je gledal stare, sive zidove, ki so se mu zdeli tako lepi v poznem jesenskem večeru.

Na dvorišču se je zopet stekala družina ter je pozdravljala gospodarja. Hlapec Janez se je čehljal po laseh in je takoj začel praviti, da bi se bila skoraj zgodila velika nesreča. Francozi so hoteli zažgati pristavo, ker ni bilo gospodarja doma. Na kolenih je prosil Janez z družino milosti. Prizanesli so poslopju, toda ostali so na pristavi kot garnizerji, ker so hoteli imeti denarja. Vzeli so iz hleva in odgnali, kar so hoteli, trdili so, da imajo pravico, uničiti vse, ker je gospodar — brambovec. Andrej je stal, kakor ukopan.

„Menda vendar, ...“ je začel, „zakaj jih nisem še več ...?“

„Tudi žrebe so vzeli,“ je pravil hlapec Janez.

„Tudi žrebe!“ je vzdihnil Andrej, „torej za njih sem ga tako lepo redil.“ In skoraj so ga oblile solze.

Egid je odšel v svojo sobo. Poznalo se je, da je nekdo stanoval v njej med tem časom. Stanoval je v njej francoski seržant. Egid se je usedel na stol in se je zagledal v podobo v kotu. Zdelo se mu je, kakor da je oskrunjeno to njegovo domače svetišče, ker je med tem bival tod tuj človek.

Vkljub temu je bil srečen, ko je bil zopet v svojem domu.

„Vrnil sem se srečno z vojne, našel sem svoj dom in kaj vse drugo! Vse prinese čas. Celo cesar se je moral umakniti iz svojega grada, da je v njem stanoval Napoleon. Koliko podobnega je bilo in koliko hujšega! Jaz sem vendarle srečen. Spravim zopet svojo sobo v red, popravim pri gospodarstvu, kar so odnesli — in kmalu pride sem nova sreča.“

Tako je govoril Egid sam pri sebi in je mislil na bodočo srečo.

„Vedno sem se bal zanje in ravno to, kar sem najbolj ljubil, so mi vzeli,“ je tarnal Andrej, ko je slonel ob praznih jaslih, kjer je prej imelo svoje mesto žrebe.

„Saj so izpraznili ves hlev,“ je rekel, kajti zdelo se mu je vse prazno. Gladil je kobilo po vratu in mislil na bodoče čase.

„Mnogo sveta smo videli,“ je pravil sam sebi in konjem, „toda nikjer ni, kakor doma.“ In zopet se mu je zdelo, kakor da so mu sovražniki odnesli pol življenja. Potolažil se je šele, ko so mu pravili, da je bilo drugod še huje in da se mora molče prenašati nesreča, kakor pokora za storjeni greh.

„Kak greh hočete,“ je rekel, „storili smo, kakor so nam ukazali. Zakaj mi ne hodimo na Francosko delat vojske? Oh, in mi smo jim tako prizanašali! Lahko bi bili ...“ In je mahnil z roko. Razveselil se je šele, ko je začel pripovedovati, da so tudi novo gospodinjo pripeljali s seboj.

„Pripravljajte se za svatbo,“ je rekel ženskam, „kajti če se ne motim, bo še ta predpust.“

***

Ko je gospod Muhič drugi dan jezdil skozi Novo Mesto in je tam videl francoske vojake, se ga je polotila čudna žalost. Najprej se je v njem zbudilo nekako bojno navdušenje, hotelo se mu je, da bi se ustavil v mestu na Glavnem trgu in jih pozval na boj.

„Tako se vrača nezmagan brambovec v zmagano domovino,“ si je govoril. „Za sedaj bi bil vsak boj zaman. Treba se jih bo privaditi; privadili smo se jih v vojni, privadili se jih bodemo tudi v miru, dasi bo staremu brambovcu to dalo mnogo truda in zatajevanja. Končno se človek vsemu francoskemu kmalu privadi. Vojne je konec.“

Ustavil se je v gostilni pri „Petelinčku“, kjer je zvedel nove strašne novice.

„Mi nimamo nič proti njim,“ je rekel krčmar, ko je govoril o Francozih, „smo se jih že privadili.“

Gospod Muhič pa je premišljal le o groznih novicah, plačal je in odjezdil proti Vinicam. Pot je peljala skozi požgane vasi, kjer so si kmetje stavili že nova poslopja, da bi si pripravili bivališče pred zimo.

Jezdil je gospod Muhič potrtega srca po drevoredu proti Vinicam. Zdelo se mu je, da se je zgodilo nekaj tako strašnega, da komaj pojmuje vso grozo onih dogodkov.

„Jesen in življenje in jaz, vse je enako, vsemu se bliža konec. Sedaj se mi zdi, da sem za dvajset let starejši.“

Tudi na Vinicah gospoda Muhiča niso čakale vesele novice. Gospa Gusičeva je bila sicer lepa kakor prej, toda poznalo se ji je, da je mnogo prestala v zadnjem času. Potožila je Muhiču vso svojo bolest ter ga prosila, naj ostane nekaj časa pri njih in razveseli Barbaro. Gospod Muhič se je lotil težavnega posla.

Uboga gospodična se mu je vrgla v naročje in je dolgo plakala, kakor da hoče izplakah vse svoje gorje.

„Pojdem v samostan,“ je rekla potem, „vem, da ni zame več sreče na svetu. Gospodu Muhiču je povedala vse, kar se je bilo dogodilo; gospod Muhič je vse dobro razumel in je ni obsojal.

„Nič se ne boj, jo je tolažil,“vse bo še dobro. Tudi v samostan ti ni treba hoditi. Kdo ve, kaj še hrani za nas bodočnost.“

Dasi obupana gospodična ni pričakovala nikake sreče na svetu, jo je vendar gospod Muhič tako utolažil, da se je po nekaj dneh zopet razveselila in sklenila, da bo brez vzdihovanja in tožb nosila svoje gorje.

Kristjana gospod Muhič ni dobil več na Vinicah. Odšel je bil s Heleno v Ljubljano takoj, ko je bil razglašen mir, ker se je hotel že pred zimo lotiti del v svoji hiši. Zato se je tudi gospod Muhič čez nekaj dni napotil proti Ljubljani.

Na svojem potu je posetil starko, Ano Repljevo. Prazno je bilo na dvorcu, kakor da je vse izumrlo. Starka se je v par mesecih postarala za mnogo let. Njen bledi obraz se je zgubančil in čuden strah se je skrival v njenih očeh. Postregla je gospodu Muhiču zopet s perutnino in vinom, v spomin na nekdanje čase.

„Sedaj je vse eno,“ je govorila s tresočim, nemirnim glasom. „Izposodili so si denar na papirje in Tilna so ubili.“ Pri tem je starka zaplakala. „Nimam ničesar več na svetu, čemur bi živela. Ustanovila sem večne maše v šmarski cerkvi, drugo pa bodo razvzeli dediči. Dokončala bom tu sama brez svojih ljudi. Mislila sem pogosto na gospodično in sem jo hotela videti. Toda zdaj je prepozno. Bolelo bi me še bolj srce, ko bi jo videla. Oj, koliko sem prestala v tem času, odkar ste odšli! Zgodilo se je vse, kakor ste rekli. Ko ste jim pustili prosto pot na Dolenjsko, so planili po denarju. Morali smo dati, sicer so žugali s kaznimi. Sedaj je konec ...“ Nje solzne oči, ki so prej gledale tako jasno, so sedaj iskale nekaj v daljavi, kakor da bi iskale, kar je izgubljeno.

Gospodu Muhiču so se zdeli prazni ti prostori, kjer je bilo prej vse polno denarja. Zdelo se mu je, da vidi povsod le francoske obligacije. V prejšnjih časih si je predstavljal, da bo na tem dvorcu nekoč cvetoče življenje. Gospodična Barbara bi bila krasna gospodinja in bogastva bi bilo, da bi se sipali denarji sami v okovane škrinje. Sedaj je to dom, ki umira, brez življenja, brez bodočnosti.

Ko se je pri odhodu še enkrat ozrl, se mu je zdelo, da se zgrinja nad celim dvorcem, nad starko in nad vsem, kar je v njem, črna senca, konec, smrt.

Zato je urno odhajal naprej; vkljub vsem težkim časom je ljubil življenje in bilo ga je groza smrti.

V Ljubljani je našel gospod Muhič Kristjana pri najboljši zadovoljnosti. Delo mu je šlo dobro od rok, delavci so polnili hišo in so popravljali staro stavbo.

Kristjan se je svojega strica celo razveselil in mu rekel:

„Kakor vidite, že tretjič pripravljam hišo za svatbo. Upajmo, da bo zdaj končno gotova.“

„Tretjič gre rado,“ je rekel na to gospod Muhič. Kristjan mu je pravil o svojih načrtih in mu naznanil, da pojdeta kmalu zopet v Mušičje terjat stare dolgove.

„Na Dolenjskem je sedaj slabo za denar, bojim se, da bi se nama pri terjatvi še huje ne godilo nego zadnjikrat. Treba se bo drugam obrniti. Sploh so sedaj slabi časi: vojne je konec in službe ni več. Treba se bo pokmetiti.“

„Mislim, da vas bratje po svoji obljubi bogato nagrade, da ste se bojevali za slavo Muhičev,“ je rekel Kristjan. „Treba bo začeti novo življenje, zato se je treba urno lotiti dela. Postali smo Ilirci in sedaj je treba, da se izkažemo, da smo zmožni življenja.“

„Na suhem ali na vodi.“

„Povsod, ker imamo zdaj veliko domovino.“

Gospod Muhič je ostal v Ljubljani in z radovednostjo ogledoval to francosko-ilirsko mesto, kakor ga je nazval v svoji hudomušnosti. Izpremenila se ni sicer popolnoma nič. Rane, ki jih je dobila za obleganja, so bile že zaceljene. Življenje v mestu je bilo zelo živahno; gospod Muhič je kmalu našel novo družbo; med svoje nove prijatelje je štel tudi nekaj francoskih častnikov, s katerimi se je bil seznanil. Zabaval se je med njimi zelo dobro in si mislil, da se jih bo počasi res privadil. Helena je živela v Ljubljani in se tako izpremenila, da se je gospod Muhič res čudil. Obiskoval jo je pogosto s Kristjanom.

„Vedel sem, da si vanj zaljubljena, samo nagajati si morala. Nagajivost je bila tvoja najboljša lastnost, kakor pri vseh ženskah,“ je reke! gospod Muhič.

„O, nisem zaljubljena, samo njegova prijateljica sem,“ je rekla Helena.

„Poznam take prijateljice,“ je rekel gospod Muhič, „kdaj pa mislita, draga prijatelja, delati svatbo?“

„Še predno bo pomlad,“ je rekel Kristjan.

Dasi zelo nerad, je moral gospod Muhič za nekaj časa zapustiti Ljubljano in oditi s Kristjanom na Dolenjsko iztirjavat stare dolgove. Naletaval je že prvi sneg. Na svoji poti proti Mušičjemu sta se spominjala preteklega leta, ko sta v pozni jeseni hodila isto pot. Koliko se je izpremenilo med tem!

Na Mušičjem sta našla vse štiri brate Muhiče. Tam se ni nič izpremenilo. Bili so vsi kakor prej. Tudi prepirali se niso, ko je Kristjan omenil stare dolgove. Brat-gospodar je ostal zvest svoji obljubi, toda denarja ni bilo.

„Blaga je dovolj,“ je rekel gospodar, „treba je le prodati in bo denarja dosti.“

„Torej bomo začeli prodajati,“ je rekel Kristjan, „časi so ugodni, trgovina je dobra.“

Gospod Muhič se za take stvari ni rad menil. Mislil je, da ga Bog ni ustvaril za tako delo. Zato je Kristjana kmalu izvabil iz pustega, zapuščenega kota in začela sta posečati znane dolenjske gradove, hodila sta na lov in se zabavala.

Med tem je padla po zemlji že trda zima.

***

Napoleon je snubil avstrijsko princezinjo Marijo Lujizo, hčer cesarja Franca. Dal se je po dolgem obotavljanju ločiti od svoje prve žene Josipine, matere italijanskega podkralja, Evgenija Beauharnaisa, ki je bil njen sin iz prvega zakona in je poveljeval južni armadi v vojni l. 1809. Josipina, ki je bila z Napoleonom že l. 1804. kronana kot cesarica francoska, se je bila postarala in njen zakon je ostal brez otrok. Napoleon je hotel imeti potomca in hotel je imeti ženo iz kake evropske vladarske rodovine. Obrnil se je najprej v Rusijo, toda ruski dvorni krogi niso hoteli stopiti z Napoleonom v sorodstvo, ker so v njem še vedno videli nasilnika in uzurpatorja. Napoleon si je dobro zapomnil to odklonitev. Po zmagi l. 1809. se je obrnil na dunajski dvor. Dasi so videle dvorne dame veliko žrtev v tem, če princezinja sprejme ponujano roko tako slavnega, toda ob enem tako strašnega in silnega junaka, pred katerim je trepetala vsa Evropa, se je Marija Lujiza odločila, da postane Napoleonova žena. Cesar Franc je s težkim srcem dovolil; upal je s to žrtvijo olajšati rano, ki je zadela Avstrijo v vojni leta 1809. Dne 17. marca leta 1810. se je osemnajstletna avstrijska princezinja poslovila od Dunaja in od domačega dvora in spremljana od množic navdušenega ljudstva, ki je občudovalo nje požrtvovalnost in pogum, je odhajala v Pariz kot nevesta cesarja Napoleona. Tam se je vršila poroka z velikimi slavnostmi. Avstrijska princezinja je postala francoska cesarica; s tem je bilo pozabljeno sovraštvo in se je začelo prijateljstvo med avstrijskim in francoskim dvorom. Že čez leto dni je darovala mlada cesarica Napoleonu sina, ki ga je Napoleon nazval: „rimski kralj“.

Ob istem času, ko se je vršila ona velika svatba med Dunajem in Parizom, se je vršila tudi svatba na Poganicah. Ženil se je Egid Gusič z gospodično Alenico, roj. Vranglovo. Z novim francoskim gospodarstvom je bila pravda glede pristave Krkovo končana. Egid sam se je nekega dne napotil na Vinice k svoji mačehi in je z njo govoril o tem. „Čemu bi se sovražili,“ je rekel, „ene rodovine smo, ene krvi. Gotovo ne želite nesreče sinu svojega pokojnega moža.“ Gospa Gusičeva je bila zadovoljna. Že izdavna jo je bil gospod Muhič pripravil na ta poset.

„Želim vam sreče,“ je rekla, „to tem bolj, ker sem slišala, da ste dober gospodar in da si že pripravljate domače ognjišče. Bodite srečni!“

Egid je hvaležno poljubil roko svoji mačehi in se je domov grede oglasil na Poganicah, kjer je prosil za roko gospodične Alenice.

Ko je gospod Muhič v Ljubljani to zvedel, je takoj zapustil svojo družbo, prijatelje in igre in je hitel na Dolenjsko.

„Sedaj se je začelo,“ si je mislil po poti. „Vojna je končana in vsi se ženijo. Napoleon, Egid, Kristjan ... Tudi gospod Muhič bo zapustil samski stan.“

Svatba je bila zelo vesela, sešlo se je na njej mnogo starih znancev. Gospod Muhič je zbiral vse ostanke svoje pozabljene latinščine, da bi bil napravil primeren nagovor. Toda ni se mu posrečilo. Tudi latinskih knjig ni imel več, da bi se bil iz njih na pamet naučil govora. Premišljal je torej dolgo, v kakem jeziku naj govori. Najlaže mu je vendar bilo govoriti francoski in bila je moda, govoriti lepe govore v tem jeziku. Zato je na svatbi gospod Muhič v francoskem jeziku govoril tako ginljiv govor, da so se razjokali stari in mladi, vsi, ki so razumeli in ki niso razumeli, končal pa je v ilirskem jeziku in pri tem ni pozabil povedati, da je treba mnogo zaroda ilirskega, ako hočemo, da bo to postal slaven narod ilirski. Zasmejali so se na to stari in mladi, otrli so si solze in so pili na zdravje ženina in neveste. Dva dni je trajala svatba in gostija; tretji dan so se gostje poslavljali.

„Ko bi te ne ljubil, Egid, bi ti zavidal tvojo srečo,“ je rekel gospod Muhič, ko je stal poleg sani na dvorišču, kjer je sedel Egid s svojo mlado ženo. Poljubil je še enkrat Alenici roko in sani so zdrčale po sneženi cesti proti Krkovemu. Hlapec Andrej, ki je imel kučmo ovenčano s suhimi cvetlicami, je veselo vihtel bič nad iskrimi konji.

Tudi gospod Muhič se je odpeljal z gospo Gusičevo na Vinice, da si oddahne po svatbi.

***

Pomlad se je razcvela, po debeli, beli zimi krasna pomlad. Ljubljanski vrtovi so ozeleneli, breg ob Ljubljanici se je zakril v brsteče grmovje, Grad se je odel zopet z zelenjem in vsa okolica je pila žarke nebeškega solnca in živela v njem. Nova pomlad! Kristjan je bil z delom v hiši gotov. Vse je bilo, kakor si je želel. Na steni v glavni sobi je bila „Gugalnica v prirodi,“ drugod so bile druge slike, ki so predstavljale mlado družbo, veselečo se v prirodi. Ona soba je bila posvečena bogovom, ki so imeli tu res krasno bivališče; pri njih so bili shranjeni tudi stari klasiki kot dragocen spomin preteklosti. V drugi sobi je bila zbirka knjig in slik; tam naj bi bilo shajališče vseh onih, ki bodo delali za prebujenje ilirskega rodu. Tako je bila hiša pripravljena.

Nekega dne je stopil Kristjan s Heleno slavnostno pred ljubljanskega maira, ki ju je v mestni hiši poročil. To se je zgodilo v oni mladi cvetoči pomladi.

V krasnih prostorih prenovljene Kristjanove hiše se je vršila svatba, na kateri so bile najuglednejše osebe tedanje dobe, med njimi sam pesnik Vodnik.

Tudi te svatbe se je udeležil gospod Muhič in je imel čast, sedeti takoj poleg neveste. Toda gospod Muhič se ni dobro počutil na svojem mestu. Bil je resen in redkobeseden. V tem trenotku je ležalo toliko krasnega in velikega, da tega ni mogel izraziti, in to ga je delalo nesrečnega. Ves mesec se je pripravljal na to svatbo in vendar se mu je hotelo, da bi se od veselja razjokal. Ves mesec je listal po vseh latinskih klasikih, po francoskih knjigah in drugod. Posedal je zdaj v glavni sobi pred slikami, zdaj pri bogovih v posebni sobi, zdaj med knjigami v drugi sobi. Vse je bilo zaman. Ako človek hoče govoriti pred visoko gospodo, mora povedati nekaj posebnega, in tega gospod Muhič ni našel. Kako bi bil mogel povedati vse, kar je čutil v tem trenotku! Mnogi so že govorili in napivali ženinu in nevesti. Nazadnje je začel govoriti tudi gospod Muhič. Kje se je vzel tedaj govor gospoda Muhiča! Vsi so strmeli; tako krasno je govoril. In kaj je govoril? Govoril je o svoji ljubezni do prijateljev. Vse, ki so ga poznali, so zalivale solze. Kristjan sam ga je vpričo vse družbe poljubil in ga je nazval svojega najljubšega prijatelja.

Na svatbi je govoril tudi pesnik Vodnik, ki je poveličeval krasoto Ilirije; govoril je o stari slavi domovine in o njenem probujenju. To so bile misli, ki jih je zapisal v svojo najkrasnejšo pesem, ki se začenja z besedami:

Napoleon reče:
Ilirija, vstan ...

Drugi dan po svatbi se je Kristjan s Heleno odpeljal v Trst. Gospod Muhič se ni čutil še nikdar tako zapuščenega in osamljenega, kakor ta dan. Sprehajal se je v Kristjanovi hiši iz sobe v sobo in ni mu bilo nikjer obstanka. Sam ni vedel, kaj premišlja in kaj ugiblje.

„Radoveden sem, kaki Ilirci bodo iz tega francoskega zakona,“ se je izpraševal. A tudi to ni bilo, kar je iskal. Iskal je, kakor da je nekaj izgubil, česar ne najde nikdar več.

„Ostajam sam, sam,“ si je pravil. Ni mu bilo mar niti gospodične Klare, ki je sama ostala v Ljubljani, niti družbe. Odjezdil je še tisti dan na Vinice, kjer je izkušal ozdraviti svoje srčne rane.

***

Dne 5. avgusta 1811. je umrl gospod Langer, poveljnik brambovcev. Umrl je za boleznijo, ki jo je dobil v vojni. Njegovo potomstvo je cesar povzdignil v plemiški stan s pridevkom „Podgoro“.

Na njegov pogreb so se sešli poleg njegovih prijateljev tudi mnogi brambovci, ki so se z njim bojevali v vojni l. 1809. Na grobu je govoril gospod Muhič ter se spominjal vseh velikih dogodkov preteklosti. Spomin na one dogodke je spravil gospoda Muhiča v globoko žalost. Toda povabila sta ga s seboj Egid in Alenica, ki sta bila tudi prišla na pogreb. Povabila sta ga s seboj, ker gospod Muhič še ni bil na Krkovem, odkar je tam vladala nova družinska sreča.

Nekaj dni potem, ko se je po vseh mestih slovesno praznoval dan rojstva„rimskega kralja“, so tudi na Krkovem dobili princa. Ko je gospod Muhič zagledal malega živahnega dečka v zibki pred seboj, se je tako razveselil, da je pozabil na vso žalost.

„Zdi se mi,“ je rekel, „da nečeta v ničemer zaostati za cesarjem. Oj, kako je silen! Da bi bil vrl Ilirec! Mislil sem si vedno, da bom dočakal takih časov.“ Zazibal je zibko in je pri tem občutil neko doslej nepoznano radost. „Stari umirajo in mladi se rode ...“

***

Časi so bežali. Gospod Muhič je to najbolje čutil. Čutil je, da vstaja zarod „prerojen, ves nov.“ Nekoč je umrla Ana Repljeva.

Gospodična Barbara se je bila omožila z nekim francoskim častnikom v Novem Mestu. Bila je to krasna žena, srečna in zadovoljna v svojem zakonu in hvaležna gospodu Muhiču, da jo je obvaroval samostana. Izpolnilo se je tudi Muhičevo prerokovanje o bodočnosti : v nekaj letih se je igralo ob njej nekoliko krasnih dečkov, in z njimi je imel gospod Muhič svoje veselje, kadar so prišli na Vinice.

In kaj je bilo z gospodom Muhičem? Ne vemo. Ali je dovršil svoje delo „Čudovite prigodbe“ ali ne, kdo ve? Ali se je pokmetil in ostal na Vinicah, ali je hodil zopet po svetu, kdo ve? — Nekaj časa je obiskoval svoje znance in prijatelje in si ogledoval novorojene Ilirce. Bilo jih je povsod dovolj: na Krkovem, v Trstu, v Novem Mestu in drugod. V Trstu je eden celo dobil ime po stricu, gospodu Muhiču. Rekli so mu Miko in stric mu je posvetil vso svojo pozornost. Poleg tega je gospod Muhič v Ljubljani našel vedno toliko družbe, da ni mogel dolgo ostati na Vinicah, dasi je imel tudi v Novem Mestu svojo francosko družbo. Zgodilo se je vedno kaj novega, kar ga je zadržalo, da se ni oženil.

Bilo je z njim tako, kakor z njegovim prijateljem Jurijem Simičem, ki se radi vojne ni imel časa oženiti. Leta 1812. je padel Juri Simič v vojni na Ruskem. Ko je gospod Muhič zvedel to vest, se je s prijateljskim srcem spominjal vrlega vojaka in je sklenil, da se oženi.

Toda med tem je nastala nova vojna in novi veliki dogodki so napolnili domovino.

***

Kako je s teboj, domovina, kako je z nami? Kaj so ti bili časi, ko si prvič ležala pred očmi zmagovalca, in kaj so ti bila leta, ko si postala njegovo kraljevstvo? Kako so te ljubili in spoštovali vsi, ki so se borili za tebe? Ti zibelka naša in naš grob! Bila si nam, kakor plodna mati, ki si nas obdarjala s svojimi darovi. Toda mi je nismo poznali. Kod smo hodili in kaj smo iskali? Šele v času stisk in nadlog, v času dvomov in muk smo te zagledali. In ko smo te videli, smo te začeli ljubiti tako, kakor otroci ljubijo svojo mater. Od takrat smo bili tvoji in ti si bila naša. Od takrat rastemo, kakor nov rod iz starih korenin. Odkar te ljubimo, te branimo in živimo na tvoji stari grudi, ljubeč te z ljubeznijo hrepenečih, in hočemo, da stojiš in rasteš z nami na veke.