Brat Francelj
| Brat Francelj Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Megleno in mrzlo zimsko jutro je dremalo zunaj, gledalo čemerno skozi okno. Bil sem še v postelji, ko so se bližali po stopnicah težki, štorkljasti koraki, počasi, presledkoma, kakor da bi se obotavljali, ali si odpočivali. Duri so se odprle nastežaj. Strmel sem osupel in skoraj prestrašen na človeka, ki je stal na pragu.
Podoben je bil popotniku, ki je prehodil veliko sveta, prišel iz daljnih krajev ter postojí mimogredé kraj poti, da si oddahne. Bil je v letih, ko ni dognati, če je človek star ali mlad. Stal je sključen, opiral se je ob palico. Izpod klobuka mu je štrlelo par čopov črnih las, sivkasta lica so bila neobrita in do kostí usehla, brki so sršeli naščetinjeni iznad porogljivo napetih usten. Zdelo se mi je, kakor da je bil svoje cunje pobral spotoma nekjé za plotom; tenki poletenski suknjič mu je bil prekratek, hlače so mu bile v stegna preozke, ob gležnjih preohlapne, vse pa je bilo obnošeno in obgoljeno; ovratnika in ovratnice ni nosil. To je bil moj brat Francelj.
Z globoko udrtimi, temnimi očmi je gledal naravnost name, smehljaje in dobrodušno.
»No ... vidiš!« je rekel.
Odkar sem ga poznal, je bil popotnik brez doma in pokoja. Nekaj starejši je bil od mene; čemu in kedaj je šel od hiše, ne vem. Tudi nikomur ni pravil, ne pisal, kod da je hodil in kako da se mu je godilo; nikar celó, da bi bil kdaj potožil. Prikazal se je po dolgem času nenadoma, prišel je in šel, brez posebnih besedí, kakor sosed, ki malo pokramljá v veži, kadar se vrača s polja. Še ga pomnim iz svoje zgodnje mladosti, ko je sedel teden dni s prekrižanima nogama na peči, zibal se z životom ter tiho prepeval hrvaške pesmi. Čez teden dni mu je rekel oče prav ljubeznivo: »Francelj, kaj si nisi že dovolj oddahnil?« Francelj je zlezel s peči, ni zinil besede, povezal je culo ter se okrenil proti durim. »Kam pa?« se je začudil oče. »Saj ste ukazali, da naj grem!« je brez zamere odvrnil Francelj. Zares je šel še tisti dan in ni ga bilo dolgo let. Malokdaj sem se spomnil nanj, ali kadar se je to zgodilo, mi je bilo toplo pri srcu in tesno obenem; zdelo se mi je, da nosi po svetu nekaj mojega s seboj, kos mene samega. Vselej se je poslovil brez vzdiha in vzklika, tiho kakor senca; in ta senca se je odtrgala od mojih nog.
»No ... vidiš!« je rekel; ko je stopil v izbo, sem videl, da šepa z desno nogo, levo roko pa je imel obvezano.
Nič čudnega ni bilo, da se je popotnik prikazal, kakor je bil; ali vendar me je presunila neznana bolečina, ko je stal pred menoj star in sključen, ves ubog.
»Kod si hodil? Odkod si prišepal tako siroten?«
»Iz špitala. Poprej pa sem bil v vojski.«
Sedel je na rob postelje in si je napravil cigareto, počasi in s težavo, ker mu je izpod obveze na levici gledal samo palec. Smehljal se je ves čas, pomežikaval je celó, kakor da mu je srce polno prešernih misli. Ko sem ga videl prav od blizu, sem opazil mnogoštevilne globoke zareze kraj ust in oči; tudi roké so se mu tresle.
»V vojski sem bil, glej! Ti pa ležiš na mehkem in na gorkem, čakaš belega dné in nikogar ni, da bi ti ukazal ‚avf‘!«
»Ali kakó, povej, kako si zašel v vojake?«
»Kako pač! Kakor vsi drugi — šel sem in nisem vprašal, kam. Takrat sem bil doli v Slavoniji, prav prijetno se mi je godilo, napol sem se bil že oženil ... Zdaj je vse tisto pri kraju!«
Spet se mu je stresel život v tihem smehu, tudi lica so se mu smejala, oči pa so gledale nemirno izpod sršečih obrvi.
»Vse je pri kraju! ... Po Slavoniji sem romal; čist zrak je tam, ceste so široke in ravne, zemlja poje venomer, praznik je od Novega leta do Silvestrovega. Pa so me ustavili, kakor sredi svatbe. No ... tudi druge so ustavili!«
»Pa ranjen si bil, se mi zdi!«
Pogladil se je z dlanjó po kolenu.
»Seveda ... zato sem bil v vojski. Mnogo jih je bilo takrat ranjenih, tam ob Dnestru ...«
»Kako te je zalotilo?«
»Sam ne vem! V grapi čepim, kakor so drugi čepeli, in čakam ... na nič! Kar ugledam, da mi lije kri od leve roke. Sežem po obvezo, pa se ne morem geniti; desna noga visí težko od mene, leži tam, kakor kos kamna ... Takrat pridrví in pridrsí po grapi doli naš tovariš, bogati Jurij, skopuh, da nikoli takega. Še cigarete ti ni privoščil, komaj da jo je prodal za drag denar. ‚Moj nahrbtnik!‘ ti kričí zasopel. ‚Moj nahrbtnik! Francelj, skoči tja gori po moj nahrbtnik, dam ti petak, Bog mi je priča!‘ V nahrbtniku pa je imel svoje bankovce. Zasmejal sem se naglas ... to je bila pravična kazen božja.«
Smejal se je z obrazom in životom.
»Kaj pa je bilo s teboj?«
»Nič. Zaspal sem, dokler se nisem vzbudil na Dnestru.«
Vstal sem ter se naglo oblekel; nato sva šla v spodnjo izbo, kjer je bil čaj pripravljen za naju.
»Ali te nič ne zebe v tej letenski obleki?« sem ga vprašal.
»Še Bog, da sem takšno dobil ... čisto nag le nisem mogel z Dunaja.«
Prijetno se je nasmehnil ter pokazal na palico, ki je visela ob steni.
»Nekaj pa so mi le dali za spomin! Tenka palica je res, preveč gosposka, ali čedna je in zelo močna. Kdorkoli je bil ranjen v nogo, da mu ni več prav za rabo, dobi tako palico popolnoma zastonj ... Dobri ljudjé so!«
Pogledal sem mu v oči; nič žalega ni bilo v njih.
»Pa zdaj? Kam zdaj, Francelj?«
»Pomisli, da sem bil v stiskah! Tudi tam so me vprašali: ‚Kam zdaj? Kje si doma?‘ Treba je bilo namreč povedati, kam da se namerim in kje da ostanem. To vprašanje mi je bilo sila nerodno; in sram me je bilo, ker mu nisem vedel pravega odgovora. ‚Kje si doma?‘ Pomislil sem ... in kar tako mi je smuknilo na jezik: ‚Popovača na Hrvaškem!‘ Zdaj imam napisano, da sem doma v Popovači ...«
Smejal se je s prisrčnim zadovoljstvom, kakor da je bil ukrenil nekaj nadvse imenitnega.
»Popovača ... oj, koliko je teh Popovač na Hrvaškem! Če v eni ne pojde, pojde morda v drugi. V eni, mislim, da sem že bil nekoč ... zdi se mi. Ah, da bi mi le te peroti ne bili izpodrezali! Sitno mi je to švedranje in štorkljanje ... nagaja mi prav hudó!«
Vstal je, zapel si tenki suknjič ter posegel po palici.
»Kam, Francelj? Kam se ti mudi?«
»V Popovačo! Zdaj imam dom ... posili so mi ga dali, radodarni ljudjé, ko jih še vprašal nisem! Kadar se ti bo zazdelo, piši v Popovačo!«
Spremil sem ga pod klanec in gledal sem še dolgo za njim, ko je šepal sključen po ledeni cesti ter izginil v meglo in mraz. —
Bog se usmili, v mojem srcu je bilo nekaj, kar je hotelo suniti na dan, nekaj težkega, velikega in sila bolestnega. In zdaj je na papirju vsakdanja stvar, ki ni vredna, da bi človek trenil zaradi nje. Morda se bo šele iz tisoč in tisočkrat tisoč vsakdanjih stvari porodila prava beseda, ki zdaj še čaka, da pride njen čas.