Brata (Albin Prepeluh)

Brata. Povest. Albin Prepeluh

Izdano:	Slovenski narod 40/190–200 (1907)
Viri:	dLib 190, 191, 192, 193, 194, 196, 197, 198, 199, 200
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Solnce je zmagalo. Pod njim se je igralo morje s ponižno sapico. Ljubezen sobica se je razlivala nad velikim morjem. Žarki južnega solnca so se lesketali v neštevilnih valčkih ogromnega morskega zrcala. Valovi so prihajali do obrežja in se oddaljujoč zopet delili. Z brega zelenega zaliva so se dvigale uporno krasne stavbe, sloke vile, katerih vitki vrhovi so blesteli v solncu ... Po dežju se je nebo očistilo, morje je nehalo šumeti in krepko je dihala vsa narava. Dih velike in naravne harmonije je razprostrl svoji svetli peroti med nebom in daljnim morjem in zato je nepopisna milina napolnila ozračje, ves okraj. Dotikala se je morja, vil in umetnih nasadov.

Morje je pričelo tekmovati s solncem. Globoko je dihalo in vsesavalo gorkoto neba v svoja globoka in hladna prsa. Brez števila barv se je porajalo na mogočnem zrcalu; izpreminjale so se v dolgih vrstah morskega valovanja. In valovanje morja se je igralo z ribiškimi čolni, da so trepetala in nemirno frfotala njihova bela jadra. Veličina neba je ležala, nad morjem, nad krasnim zalivom z lepimi stavbami, končujočim se v malem hribovju med katerega zelenjem so se svetile vasice kakor bele pike.

Tupatam so molele ostrine škrbinastega skalovja iz nemirnega in trepetajočega vodovja, ki jih je objemalo tako lahno in oprezno, da se je komaj opazilo večno in neprestano trdovratno zaganjanje voda.

Opoldne se je sveža jutranja miloba razblinila in nastopila je brezobzirna sila poznega pomladanskega solnca, solnca, ki ni bilo v tem južnem ozračju le čilo in krepko, temveč brezobzirno, morda brutalno.

V dalji, za morjem, so se vzdignile belkaste megle in so počasi zabrisale zjutraj še ostro konturo med nebom in morjem; vse se je širilo v brezdanjost.

Visoko gori na bregu se je lesketal kup lesenih barak v opoldanskem solncu; lesketale in strmele so v globino, kjer je valovilo neprestano in brez miru večno morje. Nizko, pritlikavo in skoraj zanemarjeno grmičevje in drevesje je poganjalo okolo njih; polagoma se je izgubljalo v suh in peščen breg. Tam na strani je ležala Opatija in njene palače ter vile so se v svoji čudovito krasni legi nižale proti morju. Številni nasadi so prekipevali krasote kraja in poveličevali lepoto daljnih bregov. Nekaj nedovršenih stavb, opremljenih z visokimi tramovi, je nekoliko kalilo harmonijo med naravno in umetno lepoto. Sirova rdeča opeka je klicala nadaleč in se je ostro razlikovala od svoje zelene in mehkobarvne okolice ...

Okna barak so bila odprta na stežaj in mehki morski zrak se je ril po zaduhli in nečisti notranjosti. Nič ni motilo mirnega ozračja in nobeden oblaček ni kazil kristalnočistega neba. Vse je bilo čisto, lepo; vsaka najmanjša in najtanjša bilka se je ostro in močno razločevala od ostalih predmetov. Nekako izzivajoče so strmele te uborne barake s svojega brega na bogato naselbino; — nekaj nesramnega je bilo v tem.

Hilarij Renšek je slonel ob odprtem oknu barake in gledal na morje. Njegov pogled je plesal po razkošnih valovih morskega zrcala, se zamotaval med skalovjem, ki je venomer lomilo nemirno vodo. Bilo je dolgočasno in tudi neprijetno gledati neprestano to nemirnost; in jasno ter vroče solnce je postalo zadnji čas neprizanesljivo. Velikonočni prazniki so se vlekli mimo njega kakor brezkončna senca brezmesečne noči. Za njim je na nizkem stolcu sedela Fina in brezskrbno smrčala. Parkrat se je ozrl Hilarij na njen speči obraz in ker se mu je dozdevala njena pozitura smešna, se je zaničljivo nasmehnil.

Fina je imela glavo naslonjeno na raskavo leseno steno in njeni visoki, polni in zelo močni nogi sta na široko ležali skoraj na tleh. Črni dolgi in skoraj mastni lasje so se valili preko ramen na prsa. Mal in nežen nos je neprestano nezadovoljno brenčal in posmrkaval. Polt njenega obraza je bila temna in njene obrvi ste ležali v ravni črti ter se skoraj dotikali. Dolge in goste trepalnice so nenavadno živo krasile njeno obličje, na licih zardelo in brezizrazno topo.

Na nasprotnem koncu barake sta ležala na trebuhih dva mlada delavca, oprta na komolce in dotikajoča se z glavama drug drugega. Med njima je ležal zelen koc in nanj sta molče metala svoje že obrabljene karte ...

Hilarij je premeril parkrat barako z dolgimi koraki. Mimogrede je obstal pred igralcema, jima pogledal v karte in stegujoč svoji debeli in kratki roki, se zopet obrnil. Zagledal se je v Fino. Njeno od solnca potemnelo obličje se mu je zdelo tako nedolžno in priprosto, da se je razveselil. Nič tajnega se ni skrivalo na njenem jasnem čelu in tudi z obraza je izginil mučni sled lokavosti. Postal je skoro sentimentalen. Prsa so se mu napolnila z ginjenostjo, ki je bila skoro vodena in postal je neverjetno naiven ...

Pobožal jo je po mokrih licih.

Fina je odprla oči in temen, nekoliko plašen pogled je zasijal izpod dolgih in gostih trepalnic. Tega, tako zelo temnega pogleda se je Hilarij bal, zakaj poznal je svojo slabost. Nekaj minut je ta temni in žareči pogled strmel v njega in potem so se trepalnice zopet leno pobesile. Stegnila je čez nekaj časa svoji roki v nervozni opoludanski zaspanosti, globoko zazehala in polglasno vzdihnila.

»Ti spiš, a jaz se dolgočasim!« je izpregovoril očitajoče Hilarij.

Fina je vstala in njeno vitko telo se je raztegnilo ter pripogibalo, da sta se njeni dolgi roki skoraj dotaknili tal.

»Glej, zaspala sem poleg tebe, pustež!« je odgovorila čez dolgo s pojočim glasom ter si urejevala lase. Eden mladih delavcev je jezno vzdignil glavo, ozrl se tako mimogrede v Fino, jezno pljunil v kot in glasno izpregovoril:

»Pik as! Naj bo!« In tovariš mu je, smeje se škodoželjno, odgovoril:

»Adut!«

Hilarij je zamižal. Zelo dobrodejen in usmiljen čut je bil v njegovem srcu. Gledal je zopet na morje, ki je v svoji sijajni svetlobi ležalo v svoji globini in se blago nasmehnil.

K morju bosta šla sedaj s Fino in metala bosta vanj z brega kamenčke, zakaj ona je kakor otrok. Kdo vrže dlje? Šalila se bo ona z njim, dokler se ne spreta. A on ostane fin in dober in blag. Zakaj bi jo po nepotrebnem žalil v njenem ponosu? In ko izgine solnce v morju, se bosta poslovila presrčno, lepo in tako vljudno, kakor bi si bila tujca ... S kakršnim zadovoljstvom in veseljem bo potem zopet pela težka sekira ves dolgi teden!

Fina je nenadoma prijela Hilarija za pas in ga okrenila od okna.

»Ti filozof!«

Začuden je bil sedaj. Nič nedolžnega in otroškega ni sedaj zapazil na njenem obrazu. Morda zato, ker ga je zdramila in odpodila lepe sanje. V njenih globokih in črnih očeh pač ni bilo nobene fantazije. Sama realnost je gledala iz njih in zato se je bal tako neskončno zelo njenega pogleda, hudega in brezobzirnega. Pa tudi obraz njen je bil sedaj grdo spačen, sledov davnih grehov poln. Kriva in nedoločna poteza okolo usten, je dajala njenemu obrazu lokav in zelo negotov izraz.

Postavila je na mizo majhen samovar in lonec s kavo.

»Sedaj si pripravim črno kavo. In tebi tudi?« Nasmehnila se je in ozrla v Hilarija. In njemu se je zdel njen nasmeh hinavski in neodkritosrčen, zakaj oči njene so ostale hladne in brezizrazne.

Fina je sedaj skakljala semintja, gibčna je bila kakor srna. Iskala je dve snažni skodelici med kovinastimi lonci in kruhom, ki je ležal v celih hlebih med raznim kuhinjskim orodjem in milom. Hilarij se je vsedel na kovčeg poleg mize in strmel zamišljeno v modrikasto barvo plamena, ki se je tresel nad gorečim špiritom.

»Kava vre!« je vzkliknil mehanično. In kakor odmev je odvrnila Fina, nekoliko razdražena:

»Ah, kak nered, kak nered!«

Nato sta pila.

Ona se je vsedla na tla, stisnila svojo skodelico med kolena in počasi pihala z napetimi lici v vročo tekočino. Nato je pila v kratkih požirkih. Hilarij je nekaj časa čakal nestrpno, da se kava nekoliko ohladi, in je potem izpraznil vso skodelico z enim požirkom. Bil je zamišljen. Hodil je po starih potih — ah, tako znanih in tako prijetnih. Sama fantazija, ki zahteva le scenerijo in situacijo in nič globokega, nič težkega v mislih. Užitek fantazije je bil lep, a mnogokrat naravnost ne le smešen, temveč tudi neokusen. To pa šele po prijaznih sanjah ... Poznal se je, a že neštetokrat si je predbacival to sanjarenje, ki ga je delalo zamišljenega ... Prišla je neizogibna reakcija in pokazala je klavernost njegovih fantastičnih sanj ... Nikdar, nikdar bi se ne smel utapljati v sanje in fantazirati!

Tudi Fina je poznala njegovo nerealno narav in bila je huda. Ni razumela, da je ženski razum hladnejši od moškega in zato si ni znala razkladati obilih razočaranj, ki jih je doživela poleg njega ...

Med tem je vstopil še mlad človek nizkega in okroglega života. Njegov hrbet je bil čudno zvit in zgrbljen, tako, da je debela glava na nizkem vratu visela postrani. Zeleni žametni telovnik, ob katerem je visela masivna srebrna verižica, se je lesketal v solncu, da je v zelenkasti svetlobi žarela njegova okolica. Odložil je prtljago, pozdravil Fino in potem tudi Hilarija. Zvedave in hinavske so bile njegove oči. Zasukal se je na eni peti, pogledal mladima delavcema v karte in cmoknil naposled z neodločnim glasom:

»No?«

To je bil Urh, Hilarijev brat.

Hilarij je brezbrižno vzdignil glavo, si potisnil klobuk na glavo in se začel pripravljati na odhod. Obstal je pred Urhom.

»Kaj si že prišel?« Trd in neprijazen je bil njegov glas in oči so nemirno begale po navzočih.

Urh se je malomarno nasmehnil. Molčal je.

»Pojdiva, Fina! Kako je zaduhlo!« je dejal sedaj tišje Hilarij.

Urh se je čudil. »Kaj, zaduhlo?« Stopical je pred svojim bratom semtertja, mel si je neprestano roki in naposled sedel na bližnji stol. Že je Hilarij odprl vrata, ko se je Urh zopet oglasil.

»Mati te pozdravljajo ... Stari so že!«

Hilarij se je vrnil, ves tresoč se notranje razburjenosti in nemira.

»Kako pa žive, naša mati?« je vprašal.

»Slabo — pravzaprav zelo slabo. Ne veruješ, Hilarij, da žive slabo?«

»Tako?« Čudil se je sedaj.

»Saj menda veš, kako žive pri nas doma vžitkarji? Vsaka skorjica je trikrat prekleta!«

Mlada delavca sta pospravila svoje karte in se približala Urhu. Prvi se je namuzal skrivnostno in del:

»Kaj pa je še kaj novega po Slovenskem?«

»Dovelj, prijatelj!« mu je na kratko odvrnil Urh. Povedal je to s posebnim poudarkom in z glasom, ki je bil poln sarkazma in ironije. Pogled njegovih zelenkastih oči je zadel Hilarija s tako silno močjo, da se je ta stresel, zakaj padlo je ta hip v njegovo dušo nekaj trudnega in težkega.

»Tri dni si bil doma in že smrdiš po vasi. In gnoj si tudi kidal!« je sedaj pripomnil zafrkujoče drugi mladenič, sloneč ob steni in izzivaje strmeč v Urha.

»Tudi, prijatelj!« je mirno pritrdil Urh. Nato pa se je razvnel.

»Gnoj! ... Vse smrdi po gnoju pri nas doma, hiše, otroci, polje ... Žalostno je to pravzaprav. Zato prijatelj, sem se vrnil že danes, inače bi se šele jutri.«

Vesel je postal sedaj Urh. Skoraj razposajen. V njegovih zelenkastih očeh se je zopet pojavil prejšnji nerazumljivi in neutešljivi ogenj. Ozrl se je v Hilarija in ga je gledal dolgo. Hilarij je pri tem trepetal, kakor na sulico nabodena riba in vrnil se je ves preplašen k oknu. Sam ni vedel zakaj je preplašen in tako zelo nemiren; in vendar je vedel. Poznal je Urha in bal se ga je, če je govoril samozavestno. Dobro je poznal svojega brata. Brez vsakih misli je gledal na morje ... Valovilo je morje še vedno, neprestano in brez miru. V dalji so se na obzorju prikazale male črne pike, stale so nepremično na enem mestu in se večale neprestano skoro neopaženo. Naposled so se zasvetila v solncu bela jadra ribiških čolnov.

»Ti si — satan!« je mrmral Hilarij brezzavestno predse. Urh je razširil svoje oči v velikem začudenju in naposled bušil v tanek smeh. Njegova usta se niso smejala, ostala so resna in vendar se je krohotal. Urh se je smejal z očmi in Hilarij je poznal ta brezsrčni smeh, pred katerim je že toliko pretrpel in prečul.

»Kako pa je s teboj, Fina!« je nenadoma vprašal Urh in se ljubeznivo nasmehnil.

»Rada bi šla enkrat s teboj, v tiste vaše vasi ... To bi bilo veselje!« je odgovorila ona živahno in se zasmejala glasno, sama ne vedoč zakaj.

»Potem bi tudi ti zasmrdela po naši mastni zemlji, ki se udira človeku pod nogami. Čemu nisi zinila; vzel bi te s seboj!«

Potem je ležerno pripovedoval:

Doma je poginila ena krava, in sicer ravno tista, ki je bila zarubljena ... Hilariju da so hoteli o tem pisati, toda v vsej vasi ni bilo dobiti ne tinte in ne papirja. Ah, doma je sama beda, beda, beda ...

Hilarij se je krivil pri oknu pod temi zanj tako težkimi udarci. Kakor da bi mu rezal dušo, ta — pes!

In Urh je pripovedoval dalje ...

Sosedu Martinu je pogorel skedenj; zažgali so otroci. Drugi pa pravijo, da je zažgal sam, in sicer zaradi tega, da bi prejel zavarovalnino; zato so ga zašili v uradni kožušček. Otroci, da so prava nadloga in kazen božja. Kaka beda je vsled otrok! A tudi zakonske žene tam po vaseh so velike revice. Palica za zajutrk, palica za kosilo in palica za večerjo. Delo je za nameček. Desetletni smrkavci jih pretepavajo in oče jih še vzpodbuja: »Le daj jo, saj jo je sama lenoba!«

Neprestano se je smejal Urh s svojimi malimi očmi. Ves nemiren je pričakoval Hilarij, da prične Urh govoriti tudi o njegovi ženi in njegovih otrocih ... Toda Urhu se ni mudilo. Počasi in komodno je čebljal dalje, kvasil o vseh možnih in nemožnih stvareh. Naposled se je škodoželjno zakrohotal in vzkliknil:

»Hilarij!«

Ozrl se je vanj ves nemiren in že skoraj besen.

»Tvoja žena te tudi pozdravlja; skoraj bi bil pozabil na to!«

»Kaj hoče?« Mračno je sedaj gledal Hilarij in zobje so mu šklepetali, kakor bi bil mrzličen. Urh ga je zaničljivo pogledal in odvrnil tiho in zelo na kratko:

»Nič!«

Vsi so molčali.

Potem pa je še pripomnil čez nekaj časa z blažjim glasom:

»Joče se! Tri otroke ima in sedaj, pravi, da jo bodo pognali z doma. Niti obresti ne plačuje.« In potem je nenadoma vstal te se raztogotil.

»Ta prokleta zemlja — za nobeno rabo ni več!«

Hilarij je postal bled kakor kreda. Čutil je, da ga je zadel ta nerodni, grbasti človek naravnost v srce. Vsi so strmeli vanj s široko odprtimi očmi. Tudi Fina je gledala sedaj široko in nezaupno. Zelo temne so bile njene oči in besni njeni nagli pogledi.

»Kako je to mogoče!« je jecljal Hilarij. Oduren in tresoč je bil sedaj njegov glas. Preveč in preveč trdih udarcev je bilo zanj, Hilarija, ki je živel najlepše v svojih sanjah, svojih scenerijah in situacijah, ki so se rodile v brezmejni fantaziji.

Toda Urh je bil brezobziren človek. Hladen je bil njegov razum in natančno je že razločil breg, kamor je veslal, trdno prepričan, da ga doseže še pred nočjo. I n dosegel ga je v resnici.

Zasvetile so se male, prekanjenosti polne oči v zelenkasti luči.

»Mogoče? Pač! Ah, pozabil si na dom — no kaj? Gotovo si poslal v zadnjih letih velike vsote svoji ženi!«

Kako so pekle in žgale te besede Hilarija! Ves potrt in tudi zaničevan je stal Hilarij pred Urhom.

Tudi ostali so molčali trdovratno.

Zopet pa jih je vzdramil Urh, ta grbasti in nerodni človek. Vstal je nenadoma z veliko energijo in zaklical z resnim glasom, ki je donel ob lesenih stenah:

»Nekaj ti je poslala žena. Jaz nisem vzel rad s seboj, toda jok tvoje žene je v resnici zelo nadležen.«

Urh se je ozrl triumfirajoče po navzočih. Njegove male in bistre oči niso izgrešile nervoznega Hilarijevega trepeta. In vendar je bila to zanj vesela novica, zakaj žena vendar ni pozabila nanj. Samo ko bi to novico prinesel kdo drugi ... Kdorkoli. Domov bi se vrnil in opustil bi to potepuško življenje. Kaj naj počne tam? S plugom se ubijati? Odvadil se je že tistemu podložnemu življenju. Zopet naj se vrne v žalostno nesvobodo? Sicer sedanje življenje ni mnogo boljše — ali nekaj drugega je to kakor ono. Več svobode imam več ... kaj? Življenja vendar! Življenja! A čemu ta prikriti smeh v očeh? Čemu ta posiljeno resni in grdo spačeni obraz Urha? Lahko bi pljunil vanj, zakaj gnusi se mu prav zelo. Nekak zli duh je ta zgrbljenec!

Okorno in zelo počasi se je obračal Urh med vratmi. Zloben nasmeh je sedaj krožil okoli njegovih usten ...

II.

Nemiren je bil Hilarij. Bila je Urhova skrivnost, ki ga je zelo vznemirila. Imel je brata za hudobnega človeka, ki mu sledi neprestano in neumorno. Instinktivno je čutil, da ne more biti dobro, kar pride iz Urhovih rok.

Potem se je razjezil. Kdo daje Urhu pravico, da ga nadzoruje, da skrbi zanj. Kaj ni svoboden človek, ki ne potrebuje nobenega varstva več?

Med tem je Urh zopet vstopil. S seboj je privedel sloko, tanko desetletno dekletce z velikimi plavimi očmi v nerodnem in ponošenem kmetskem kroju. Preplašen in bojazljiv obraz se je skrival pod veliko rdečo ruto.

»Glej, Hilarij, tole ti je poslala žena!« se je skoro krohotal Urh. »Nisem je hotel takoj pokazati, ker sem vedel, da boš vesel svoje Klarice.«

Hilarij je bil presenečen. Različni občutki so se borili zanj. A bilo mu je obenem hudo, nestrpno, kakor vedno, kadar ga je življenje s svojo silo postavilo na realna tla. Vesel je hotel biti in vendar je bil razkačen do neusmiljenosti, in tudi žalosten. Strmel je nem in onemogel kakor z vrvmi zvezan človek v svojo hčerko.

Pristopila je k deklici Fina, ki ni mogla razumeti vsega tega. Kaj se je zgodilo? Slutila je nekaj nenavadnega, morda tudi hudega, toda raztolmačiti si vsega tega ni znala. Njena ženska narava je zahtevala nekaj konkretnega, gotovega in nič ni bilo za njo hujše kakor negotovost in tema. In kakor store ženske vedno, kadar ne poznajo svoje vloge, tako je storila tudi ona. Tlesknila je v smeh in se pričela šaliti.

»Glej, predolgi so tvoji rokavi ... In kakšna prsa imaš, ljuba moja! ... Kdo pa ti je dal to jopo?« Pocukala jo je za jopo, ki je na prsih drobne deklice padala navzdol v velikih gubah ... Klarico je bilo sram in je zaihtela iz polnega grla. Tudi mlada kvartavca sta se zlobno in neusmiljeno smejala; in prvi je dejal s kričečim glasom:

»Lepo hčer imaš Hilarij! Kdo bi si to mislil?«

Drugi pa:

»Ravno prav, da si prišla, Klarica! Gospodinjila nam boš, šivala nam raztrgano perilo in v morju boš prala naše cape.«

In Urh je pristavil:

»Ali ne boš pozdravil svojega otroka, Hilarij? Potegnila se je v zadnjih treh letih, ko te ni bilo doma.« Prejšnji plameneči izraz je izginil iz njegovih zelenkastih oči, ki so bile sedaj naravnost brezizrazne in vodene.

Hilarij se je prestopil in se pripravljal, da pozdravi Klarico. Kakor v sanjah se ji je približal in jo prijel za drobno ročico. Bila je vsa mokra od solz in ko ji je pogledal v velika plava očesca, je videl Hilarij, da so tudi ta vsa zalita s solzami.

»Nič se me ne boj, Klarica!« Sam se je ustrašil svojega hripavega glasu, ki je bil skoro sirov in jezen. »Kako, da si prišla sem?«

Zopet je zaihtela močno in rekla tiho:

»Mati so tako hoteli. Pravijo, naj bom jaz pri tebi, ker sem ti najbolj podobna. Tata!« ...

Vztrepetal je. Čut tanke sramežljivosti nad nelepim se je vzbudil v njegovi duši. Bilo je to zanj neumevno, zakaj bilo je že dolgo od tega, kar je pozabil, ah čisto pozabil na sramežljivost. In sedaj prihaja zopet! Saj je bila Klarica vendar njegova, kri njegove krvi ... Vzdignil jo je in jo privil k sebi ter nerodno poljubil na čelo. Ko jo je zopet izpustil, je bil njegov obraz otroško mehak, topil se je v ginjenosti nad ljubeznijo, ki je mislil, da je že davno pozabil na njo. Z naivnim pogledom se je obrnil po ostalih. Urh je mirno sedel na stolu in si prižgal kratko pipo, Fina pa je slonela ob oknu in njene brezbrižne oči niso gledale nikamor. Njena usta pa so se zavlekla v izraz zaničevanja do tolike priprostosti, jokavosti in onemoglosti.

Tudi mladima igralcema se je zdela Hilarijeva ginjenost le neokusna komedija.

Hilarij sedaj ni vedel, kaj naj začne. Bil je kakor brezumen, postavljen v drug svet, brez vseh misli in tudi brez odločnosti. Prestopal je neodločno semintja in se oziral na morje. Morje pak je bilo tako veliko, brez kraja in brez konca. Ribiški čolni so se sedaj že skoraj približali bregu in v pretrganih zlogih se je čulo glasno in grdo preklinjevanje ribičev, ki so pričeli vleči mreže.

Nemir se je naselil v Hilarijevi duši in zdelo se mu je, da se ne poleže nikdar več. Obenem pa se je srdil na Urha, da je neprestano cepetal z nogama. In vendar ga je poprosil, naj skrbi za Klarico, naj ji da hrane, naj ji pripravi posteljo, zakaj ona je gotovo zelo trudna od daljne poti ...

Hotelo ga je zadušiti in nič več ni mogel strpeti v sobi. Začutil je, da se poleže vse, kar je tako nanagloma zagorelo v njegovih prsih. Potisnil si je klobuk na čelo in odprl vrata. Kriknil je s težkim glasom:

»Fina!«

Še vedno je slonela ob oknu in njene dolge trepalnice so bile pobešene. Kljubujoč in neukrotljiv odpor je bila sedaj vsa njena postava.

»Pojdi!« je skoro vpil.

Niti genila se ni. Šel je k nji in se dotaknil njenih ramen. Razkačila se je in ga z drznim pogledom pahnila od sebe. Bil je pohleven, zakaj njene oči so bile srdite.

»Jaz hočem, da greš!«

»Hočeš? Lepo! ... A kaj si mi ti?« je odvrnila kljubovalno. »Zabavati se hočeš — dobro, idi! Ali sem tvoja žena?« Gledala je naravnost vanj in njene oči so blestele v kraljevskem sijaju.

Tudi on se je razjaril. Srd, namenjen bratu, je izlil nad Fino. Toda njegova narava je bila lahka, fantastična skoro in mehka. Vzdignil je roko žugajoč:

»Ti ... kača!«

Vsesale so se njene temne oči v njegove in gledala sta se kakor zbesnela. Bila je Fina dokaj močnejša od Hilarija, ki je videl v njenem srditem pogledu uničujoč plamen. Vztrepetal je neumljivega strahu. Omahnila mu je žugajoča roka in oči so se mu pobesile.

Zaihtela je Klarica glasno in z očmi se je zakrohotal Urh iz polne duše.

Na pragu je vzdignil zopet roko in grozeč je izginil ...

Žgoče solnce je sipalo svoje žarke razkošno po vsemirju. Daleč tam, z nasprotne strani je prihajal mal izletniški parnik, enakomerno režoč nemirno vodo. Hilarij je hitel navzdol. Sredi pota pa je izbruhnil v silovit jok in solzil se je vso pot kakor otrok, on onemogli in trudni človek.

Zvečer se je vrnil pijan. Baraka je bila prazna in šele ko je prižgal svečo, je videl na zgornjem koncu na postelji Klarico. Pogledal ji je v drobni in nedolžni speči obrazek, ves umazan in moker od solz. Dolgo je gledal v ta obraz in mrmral:

»Kaj napravim s teboj, Klarica? Kam greš in kakšna je tvoja pot?« Sedaj, ko je bil pijan, je bil ginjen še bolj in misli njegove polne obupa.

Šel je ven in nekoga iskal. Tupatam so ležali njegovi tovariši na zemlji in gledali v krasno brezkončno nebo, ki so svetile na njem zvezde, žareče in meglene. Nihče se ni zmenil zanj.

Pod golim in nizkim gričem je v temi ležalo nekaj ljudi na razgreti zemlji. Pogledal jim je v obraze in se vsedel poleg njih. Tu je bila Fina, brezbrižna in lena, a poleg nje je sedel močni in dolgi laški delavec, popolnoma obrit, z malimi, prikritimi očmi in črnimi ter mastnimi kodri, ki so se svetlikali v svetli noči. Brutalen in odločen je bil njegov koščeni obraz in njegova svitla obleka je bila vsa razcefrana in posvalkana. Na drugi strani Fine je na pol čepel, na pol sedel Urh in poleg njega sta se valjala po zemlji še dva človeka, od katerih eden je imel na sebi plavo obleko in bil po obrazu ves sajast.

Ozrl se je Hilarij v Fino s prosečim pogledom, toda ona se ni zmenila zanj.

»Dober večer!« je izpregovoril glasno.

Nekdo je globoko zarenčal in čez trenotek se je obrnil laški delavec do njega in mu ostro pogledal v lice ter oči.

»Pijan si!« je zamrmral.

Vsi so molčali, dokler ni izpregovoril zopet Hilarij:

»Ardigal!«

Italijan se je obrnil. »Ali imaš žganja?« je zašepetal. Zagrabil je vesel prazno steklenico, ki je ležala poleg njega in jo zavihtel daleč proč ...

»Nimam!« je odvrnil Hilarij.

»Tako ... Kje si se zabaval? Sam si se nasitil, a nam nisi prinesel ničesar? Pes!«

Hilarij je miroval, dasi se je srdil, da se Fina še vedno ne zmeni zanj ... Kakor bi ga sploh ne bilo ... Urh pa se je smejal kakor opoldne ... Ta smeh je srdil Hilarija in zato mu je rekel s pijano trdovratnostjo osorno:

»Čemu si tu? Proč pojdi!«

Urh ga je ves začuden pogledal.

»Zaradi tebe?« Hudoben in izzivajoč je bil ta odgovor in spekel je Hilarija neizrečeno.

»Proč pojdi!« je trdovratno ponovil pijani Hilarij.

»Nečem!«

Molče je vstal Hilarij in opotekajoč je šel okolo Ardigala in Fine k bratu. Še predno se je Urh nadejal, zavalil se je Hilarij težko nanj in ga pričel daviti ... Urh je pobledel in nerazumljivo grgral; oziral se je proseče po ostalih in se branil krčevito. Nihče se ni zmenil za prepirajoča se brata. Suval je Hilarij brata v prsa, poklekal mu na trebuh in ga pritisnil krčevito z zardelim obrazom k zemlji. Ko ga je naposled ves truden izpustil, se je oddaljil Urh za par korakov in Hilarij je ves zasopel sedel nazaj na prejšnje mesto.

Dolgo so molčali.

»Fina, glej kaka luna je danes, kakor bi frfotal kos pajčolana na nebu!« je končno izpregovoril zopet Hilarij. »Ali bo ščip?«

»Ne vem! Nisem doma v teh krajih,« je malomarno odgovorila. »Smrdiš po žganju, nesrečnež!«

»Ne bodi siten! Ali ti prikopljem eno?« je z veliko mirnostjo pripomnil Italijan.

Onemogel je omahnil na zemljo. Nestalno mu je prožil pogled po obrazih navzočih. Srdil se je, da molče vsi tako trdovratno, odkar je on prisedel. Volkovi! si je mislil in studili so se mu, studilo se mu je vse, česar se je domislil. Z očmi je begal neprestano in naposled mu je pogled zopet obvisel na Urhu. Gledal je Urh vanj s svojimi prekanjenimi očmi, ki so se smejale venomer in tudi usta njegova so se zaokrožila v ironični, prešerni smeh.

»Poberi se!« ... je jezno siknil nanj.

Urh pa je molčal, a njegove oči so se neprestano in zasmehujoče ozirale v Hilarija iz polteme.

Vstal je zopet Hilarij. Ni imel miru; kakor bi se žgal na ognju. Toda Urh ga ni več čakal mirno; tudi on je vstal. Vzdignil je Hilarij roko in zamahnil trdo. Tedaj pa se je Urh nenadoma in z veliko naglico obrnil in roka je zabobnela po zritem, grbastem Urhovem hrbtu kakor po deski. Podstavil je Urh bratu nogo in ga močno sunil v prsa; Hilarij je padel, da je zabobnela sesušena zemlja.

»Ti si upaš brata svojega!« je vpil Hilarij, togote poln. »Ti ... rabelj satanov!«

Mirno se je smejal in izzival Urh s svojimi zelenkastimi očmi.

»Pijan si, Hilarij!«

Iz polteme so se upirale vanj oči v zelenkasti luči. Še vedno so se krohotale; krohotale so se vedno bolj ... Počasi se je oddaljeval Urh po bregu nizdol in kričal razločno in počasi: »Tvo-ja žena je re-va ... ti pa si no-rr-rec!«

Bil je onemogel in potrt. Zjokal bi se najrajši od jeze in od sramote. Kdaj je pač postal tako šibek in ubog? Kdaj? Šel je v barako, a se je kmalu vrnil. Opazil je Urh, da nese skrivaj neko temno stvar v roki in zato se je naglo oddaljeval. Hilarij je šel oprezno in počasi za njim. Naposled je šel hitreje, potem je stekel in vihtel v roki težko tesarsko sekiro.

»Ubijem te ... kakor mačka! Kaj si mi — brat?« Ves zasopel je tekel za Urhom, ki se je zibajoč naglo oddaljeval.

»Tvo-ja že-na je re-va ...«

»Ubijem te ... hinavec!«

Zapletli ste se mu nogi v nizko grmičevje in padel je zopet. Trnje se je zarilo neusmiljeno v meso in po obrazu, po očeh ga je udarilo vejevje. Zaihtel je glasno in se zasmilil sam sebi. Urh pa je stal na pesku ob morju in kričal:

»No-rec si!« ...

»Proklet bodi Urh, od brata svojega! ...« Zaklel je grdo in zavihtel težko sekiro ter jo pognal v dolino. Vzduh se je stresel in zažvižgal grozeče, zvenelo je železo, zadevajoče se v skalovje in naposled se je začulo, s kako srditostjo se je zapičila sekira v zemljo.

»Pes!«

Porogljiv smeh je odmeval z brega. Ko se je vrnil, ni našel nikogar več. Opotekel se je na grič. Daleč doli ob morju so trepetale v temi tri nerazločne postave, izginile so za trenotek, pa se zopet pojavile.

Položil je roko nad oči in gledal dolgo ... Konture so bile nerazločne in zdelo se mu je, da spoznava temne sence po poznatih kretnjah.

Tulil je kakor star volk. Solze užaljenega so mu lile kakor otroku curkoma po licih. Vlegel se je poleg Klarice in nemirno spal. Premagalo ga je svetlo južno nebo s svojo milino, ki je sijalo skozi odprto okno. Na njem so enakomerno svetlo žarele zvezde in lunin krajec se je smejal venomer izzivajoče. Kadar je odprl oči in zagledal ta smejoči se krajec, se je spomnil na Urha ... Včasih se mu je zdelo, da ga kliče, skočil je preplašen iz postelje in se tresel kakor mrzličen.

Preplašene, široko odprte so bile oči in on sam prestrašeno negotov.

III.

Utrujena je bila Klarica. Dolgočasna je bila cesta, ki se je vila navzdol. Na njeni drobni glavici je čepel poln in težak jerbas z jedili. Opoldansko solnce je stalo nepremično sredi neba in vrtalo s svojimi neusmiljenimi žarki sesušeno zemljo. Vse naokoli se je videlo Klarici pusto, prazno in zelo dolgočasno. Tudi morje pred njo je bilo prazno, zakaj nobeden čolnič se ni prikazal na obzorju.

Mučila jo je silna vročina. Njene velike oči so postale resne in žalostne, kakor bi bilo v njih pokopano desetletno trpljenje; in tudi njen mladi obrazek se je prevlekel z mučeniško otožnostjo. Vajena hlada gora in mastne domače zemlje, je umirala severna rožica na peščenih, skalnatih tleh vročega primorja.

O, ko bi bila tu ona domača zemlja, ki hladi poleti in greje pozimi, ko bi bila tu mati, ki jo je božala, laskaje se ji, po licih. Ali če bi bil tu vsaj njen mlajši bratec, ki še komaj hodi in včasih leze po vseh štirih okolo hiše; ali sestrica, ki se sedaj gotovo igra pod belo cvetočo črešnjo ... Tam daleč po polju se bleste cvetice, tiste bele in tako ponižne marjetice. Po razoranih njivah kar mrgoli ptičev, tistih malih, drobnih ptičkov ... Kako lepo je sedaj tam po vaseh ... ob domačih kočah.

Pred njo se je pogrezala enakomerna, grapasta cesta, ki ni bilo žive duše na nji. Umazana, penasta morska voda se je grela na solncu. Prazna je bila ta voda, ki je lenarila v vročini, se širila v brezdanjost ... Pusti breg je ležal malomarno v dalji. Polastilo se je je domotožje in ona ni vedela, kaj je to. Zaihtela je nenadoma na glas, tako da se je ustrašila sama sebe. Zakaj so jo pač presadili tako daleč od doma, da čuti veliko gorje Neusmiljenega? Ali bo večno živela skupaj s temi ljudmi, ki jih je sirovost in neusmiljenost sama, ki ne govore z ljubeznijo, temveč samo lajajo.

Opatija se je razgrnila pred njenimi očmi. Ali je raj Nadzemskega, ali čudež Dobrohotnega? Vsak dan je hodila tod, čudila se je lepim stavbam, srepo zrla na krasne nasade, katerih stvarnik je gotovo vsegamogočen in velik ... Globoko je dihala vonjavi vzdu, ki se je širil na daleč. Kaka je razlika med vilami tod okoli in med barako tam gori v bregu! Lepo je bivati tu, ponoči se voziti po morju, tedaj ko je vse oblito od mesečine. Oče je zadnjič pravil, kakšna gospoda stanuje tukaj v teh lepih stavbah ... Veliki gospodje in krasne gospe ... Knezi in cesarji ...

Učitelj tam v vasi je včasih pripovedoval o teh ljudeh; vzvišena bitja so, ki jih je sam ljubi Bog poslal na svet na srečo in veselje ubogim. Mlada in čista je bila fantazija Klarice. Dobri, čisti in sočutni morajo biti ti izvoljenci nebes. Kdor lepo stanuje in krasno živi, mora biti dober in zelo usmiljen. Če bi šla k njim in jim kaj povedala o svojem trpkem trpljenju? ... Samo poguma bi potrebovala nekoliko več ... Ona bi se namreč samo jokala, zardevala bi se in tudi zelo sram bi jo bilo! Srečala je par lepo oblečenih ljudi, gizdave ženske, ki so gledale v svet sirovo in nesramno ... Klarico je bilo sram. Lepo je vse to; zelo lepi so nasadi in stavbe, toda še lepši so domači travniki, vsi v zelenju, lepša je domača črešnja za hišo; tudi nebo je lepše ...

Znoj se je svetil v malih kapljicah na čelu in laski so se spoprijemali v drobne curke. Hitro je stopala mimo hiš, zakaj čut vaške sramežljivosti in ponižnosti je prevladal njene priproste sanje. Če je prišla do sence, je napravila ovinek in je šla po solncu, da ne onesnaži s svojo priprosto obleko in s svojim jerbasom tujega imetka. Suha so bila njena usta. V bližini je ležalo morje, njegova gladina je neprestano, brez konca in kraja valovila, kakor doma svetlo žitno polje, kadar ga boža nemirna sapica. Bila je trudna in pomislila je na valčke, ki se neprestano zaganjajo k bregu in niso trudni nikdar. Mehanično ste se premikali utrujeni nogi, dasi jo je jerbas tiščal na mehki glavi; je čutila, kako se je počasi robato pletivo vrezavalo in pogrezalo v glavo, da so jo bolele oči in senca. Naposled se je razbolelo in čutila ni nič več, zakaj zdelo se ji je, da je cel jerbas njena glava. Parkrat je omahnila, pred očmi ji je zarajala belkasta megla, ki se je naglo spremenila v temo; z obema rokama je prijela za jerbas in se naslonila ob zid. Zibala se je pod njo zemlja in bala se je, da ne pade, ona in jerbas njen. Znoj je polil njeno revno telesce, dokler je ni stresnilo in zazeblo. Najraje bi umrla tu, na morje uprte oči. Videla bi se neskončnost.

In opotekala se je dalje. Tam prav tik brega, se je dvigalo nekaj rdečih stavb. Od njih se je vlekel na morje gost kolobar prahu. Do tja mora, predno pade ...

Par stopinj proč se je šopirila, rjava, umazana morska voda. Ne, kak hlad je puhtel iz nje in težek je bil vzduh tod okoli. Sedaj je občutila še bolj kot prej, da so njena usta suha, jezik trd in otrpel; v grlu jo je žgal ogenj. Znoj ji je sedaj tekel curkoma po čelu nizdol, ji zalival oči, da se ji je zdelo, kakor bi gledala skozi debelo in zvito steklo. Omagala je. Kdo bo hodil naprej, ko je toliko vode v bližini.

Ozrla se je po silni in mogočni ravnini, razprostrla svoji beli ročici predse, kakor da hoče objeti to mogočno morje ... Legla je na zemljo. Z glavo navzdol je ležala na kamenem bregu; opirajoča se z rokami je pila ... dolgo. Neokusna, studna je bila ta voda in postalo ji je še slabše. Usta so bila polna soli. Tresoča se slabosti je vstala in pripogibajoča se pod težo velikega jerbasa je tavala dalje.

Lahen usmev je zaokrožil njena ustna, a oči so postale svetle. Že se je čula pesem dela. Posamezni glasovi so prihajali do nje; žvenketalo je orodje in temno so ječali tramovi, ki so jih baš zmetavali z vozov.

Zavila je zopet navzgor. Že so jo srečavali vozniki s svojimi težkimi vozovi in izmučeno živino. Zamazani, ogoreli, na pol nagi, s podivjanimi obrazi so sedeli na svojih sedežih in bruhali kletve. Šla je mimo prve stavbe. Po slabih lesenih odrih so lazili napol nagi zidarji in dekoraterji. Ko se je Klarica ozrla navzgor, je videla visoko gori, na najvišjem brunu, človeka, ki se je predrzno gugal na njem, se obračal, hodil prosto po njem in tupatam kaj popravil. Ko se je vsedel, ste viseli njegovi dolgi nogi navzdol in prosto plavali v zraku. Pogledal je na cesto in pomigal Klarici v pozdrav. Bil je Ardigal.

Prestrašila se je Klarica in stopila hitreje. O Bog, če bi se prekucnil ta dolgi človek naravnost v njen jerbas, je mislila in zamižala groze. Pri prihodnji stavbi so hodili po solncu tesarji, sestavljajoči strešnik. Že so navlekli vrvi, da bodo vlekli posamezne kose navzgor. Nekaj glav se je prikazovalo v silni visočini. Obrazi so bili temni in izmučeni od solnca, da so se svetila pod čelom oči, kakor porcelanaste krogle. Nekaj tesarjev je baš privezalo dolgo bruno na vrv in visoko gori je nekdo naravnal vrvi. Na prsih mu je trepetala mokra srajca, od las mu je kapala voda in roki ste mu omahovali. Lasje so se spoprijemali v dolge kodre in so stali razmršeni pokonci.

Nekoliko krepkih golih rok je prijelo za vrv, bruno se je težko vzdignilo in počasi je začelo lesti navzgor.

»Ho-o-ruk!«

Vrv se je napela, bruno se je zibalo v zraku, pačili so se obrazi, uprti v tla, a krepko so držale silne gole roke.

Hilarij je obtesaval dolgo okroglo bruno. Klarica je počenila v senco in čakala, da se oglasi opoldanska ura. Oče se ni niti zmenil za njo. Med trskami, ki so padale od bruna, je stala steklenica iz katere je od časa do časa pil. Njegov pogled je bil mračen, obraz neumen in sirov. Škripal in ječal je les pod težko silo sekire. Sleharni dan se je čudila Klarica igri očetovih dlani z težko, silno sekiro. Močne mišice so gledale očetu izpod zavihanega rokava. Vsak udarec je bil ravan, siguren in dolge trske so padale od bruna. Potem se je Hilarij obrnil in pričel sekati z nasprotne strani. Bruno se je izpreminjalo pod očetovimi rokami, postajalo je lepo štiriogljato in ravno kakor sveča.

Zasmilil se je Klarici oče, ki je delal tako neumorno vsak dan, da so se množile kapljice znoja neprestano in se trgale od las in brk. Njene plave oči so strmele v očeta resno in naivno. Prestopila se je počasi in priskakljala do njega, ki je delal s sigurno besnostjo in zaklicala nežno:

»Ata!«

Topo se je ozrl z neumljivim obrazom v njo in se razjezil. Presenečena in osramočena je pobesila Klarica glavo in skrila roki. Še enkrat se je ozrl Hilarij v svojega otroka; ujel se je z njenim otroškim pogledom; strmel je par hipov v njen nedolžni obraz. Počasi je padal njegov motni pogled, dokler se ni izpremenil v brezizrazno steklo. Potegnil je z roko preko čela in nekaj mrmral. Pričel se je topiti in mehčati.

Klarica je ljubila ta trenotek svojega slabotnega očeta, kakor še nikdar. Sklonil se je polagoma po steklenico in jo nagnil. Potem jo je ponudil tudi Klarici. Prijela jo je z obema rokama in pila. Njeno drobno telesce se je mahoma napolnilo z mešanimi čutili. Prevladala jo je neka vesela žalost. Zemlja se je ločila, stavba je visela sedaj postrani in zdelo se ji je, da se oni ljudje visoko gori zelo gugljejo, da ... padajo. Nogi ste se pričeli tresti, nevidna teža ji je padala na oči in jo je uspavala, ... njeni rokci in njeno telo pa se je širilo; postalo je močno nemirno. Vrtela se je neprestano na enem mestu in se ni mogla napraviti proč. Poleg svojega jerbasa je sedla na od opeke pordelo bruno in begala s svojimi resnimi očmi nestalno okoli sebe. A ni se ji hotelo sedeti. Zopet je vstala. Napravila se je na pot, ki je ni bilo. Kje je ostalo poldne, kje se je zamudilo? Onemogel je izpustil Hilarij sekiro in nekdo izmed gruče je vzkliknil:

»Poldne!«

Izmučeni in trudni obrazi so se začudili in se niso več menili za to. A vsi so se napravljali na pot, poldnevu naproti. Oj, kje si ostalo, ko je vendar solnce že toliko časa sredi nebesnega svoda? Ozirali so se za solncem, videli so, kako je trdno tičalo nepremično naravnost sredi nad njimi; a oni niso verjeli poldnevu; zatajili so solnce. Zagnusilo se jim je, ker se je nedopustno lagalo.

Zopet so zapele sekire, zopet je curljal znoj z obrazov. In Klarica se je sedaj napotila ... poldnevu naproti. Strašno trudna in zelo šibka je bila. Kje je pot? Ah, poti ni! Saj celo solnce laže prav nedopustno predrzno ... In oče je omagal. Ti neusmiljeno in neresnično solnce ...

Tedaj je zapel nekje zvonec s tankim, polnim glasom. Lepo je odmeval njegov sijajni bronasti glasek ...

Padle so sekire iz rok; izpustile so oslabele roke vrvi in poželjenja polne oči so se ozrle po senci.

Napravila se je Klarica na pot. Vsi so jo videli in ji verjeli.

IV.

Tedaj je bila pomlad. Oddahnila se je zemlja in tudi ljudje so nenadoma se spomnivši solnca, oživeli. Smeh se je prešerno razlil preko lic in zasvetile so se oči zagledavši svetlobo in toploto solnčnega dneva. Vsi so bili veseli in naravnost židane volje, zakaj prihajalo je veselo in mogočno življenje. Tudi Urh se je tedaj smejal: smeh se je rodil sam iz sebe. Prišla je pomlad, kakor že tolikokratov, vsa nova. Prav nič ni spominjala na nekdanjost in pozabljenost.

Sredi vasi je srečal Mateja, bogatega, samozavestnega in ošabnega županovega sina. Ta Matej je vedno grdo govoril o Urhu; razžaljivo se je smejal njegovi grbi. Zdaj pa ko ga je srečal Urh na sredi vasi in mu pogledal v obraz in oči, je videl žalost. Pordele so bile Matejeve oči, rami ste se mu pobesili in glava mu je klonila na prsi. Začudil se je Urh, ko je zagledal žalost in ni mogel verjeti lastnim očem. To ni bil prešerni in ošabni Matej, to je bila ... cunja.

»Ej, Matej, kaj nisi vesel? Ali si oslepel?«

»Nisem oslepel, Urh, ampak čemu vpiješ, beštija?«

Še bolj se je čudil Urh. V velikem nerazumevanju so se odpirale njegove pretkane oči, ko se je začel Matej topiti pred njim. Samo olje ga je bilo, tega ošabnega in veselega Mateja.

Tisto popoldne sta ležala Urh in Matej za vasjo na gričku; grela sta se na solncu. Ni govoril Matej o Urhovi grbi, kakor navadno, tudi zbadljiv ni bil kot sicer. Bil je ponižen in mehak in ni vedel, da ga je samo olje.

Tam onstran vasi je stala bajta, na pol podrta in zelo revna. Bajtarjeva Mana pa je bilo lepo in krepko dekle; tudi zelo odločna in kruta je bila tista punica. Ko je prišel Matej mimo in hotel obstati pred pragom, ga je sunila od sebe z brezobzirno in brezbožno roko. Od tedaj je zapadel življenja se veseleči in po življenju hrepeneči Matej žalosti; bil je potrt, kakor ob skali razbita barka. Ni videl spomladi, ne solnca, ne veselja zapravljivo raztresenega po licih ljudi.

Bil je sam.

Tega Urh ni umel in ni mogel zapopasti te žalosti. Zaradi ene same punice! Naravnost blazen bi moral biti človek, da bi se sedaj ne smejal solncu zaradi ene same punice. Gotovo! Da more ženska z eno samo besedico, z brezpomembno gesto zatemniti vso svetlobo dneva, to ni umljivo in ni — resnično.

Urh je majal z glavo in se čudil Mateju, ošabnemu in prešernemu županovemu sinu. On je samo sumil Matejeve bolečine in njegovo žalost, čutil in razumel pa ni.

Sedaj po letih pa se Urh ni čudil več bratu, da je pozabil na dom, na ženo in na svoje lastne otroke. On sam je, dokler ni iztrgal Fine iz Hilarijevih rok, sovražil to žensko iz dna svoje duše in celo ubil bi jo lahko, brez skrbi za svojo vest ... Imel bi celo zavest, da je storil dobro delo.

Sedaj ko jo je spoznal globlje, je postal sam podoben vešči. Zaljubil se je iskreno v njo in pozabil strastno sovraštvo. Sledil ji je povsod, ji govoril o svoji ljubezni in o svojem mehkem, od pšice lepote zadetem srcu. Tudi pred bratom se ni sramoval več teh svojih čuvstev in ga je začel sovražiti prav tako besno, kot je sovražil Hilarij njega. Zanj je imela Fina na sebi nekaj posebnega ali je bila to samo lepota njenega telesa? Na to si ni vedel odgovora. Nekaj je bilo na nji, kar je ubijalo njegovo voljo, kar ga je uklapalo in česar ni razumel, ni pojmoval. Kaj je bilo? Nekaj ... naprej ni vedel in ni znal.

Iztegaval je svoji roki po nji ... bili ste prekratki in niste dosegali cilja. Prešibek in presentimentalen je bil, kakor so vsi revni ljudje. Nobeno breme bi ne bilo pretežko, nobena žrtev ne prevelika za njo; trudil se je sicer včasih udušiti v svojih prsih plamen, ki je bil vedno večji in mogočnejši — prešibek in preveč sentimentalen je bil in vsi poskusi so žalostno propadli. Ko je spoznal to svojo narav, je zanj nakrat prenehal eksistirati cel svet; vse se je pogreznilo v blato, v neprikupljivo nižino, tudi on sam. Samo ona, Fina, je ostala in bila vedno večja, vedno večjega, koprnenja in hrepenenja vredna.

To hrepenenje ga je mučilo neznosno in trpko; v trpkosti in hrepenenju so omagale njegove moči. Negativna je bila njegova natura in zato ni mogel doseči zase nič pozitivnega. Odbijal je sam sebe od lastnega cilja. Čimbolj je koprnel po njej, tembolj se je pogrezal, tem manjši in neznatnejši je postajal vzpričo nje ...

Šla je ob produ in naposled sedla. Globoke so bile njene črne, plamteče oči. Urh je skušal ubiti ta prodirajoči plamen, a je omagal. Napolnila ga je s strahom in bojaznijo.

»Usmili se me, Fina!«

Smehljala se je lahkoživo. Prilastil si je ta njen drobni smeh in ga je smatral za ljubeznivega. Skušal jo je objeti ves trepetajoč hrepenenja in koprnenja po njej. Z lahko gesto ga je odvrnila od sebe.

»Ne bodi nadležen!«

Lahen in mehak je bil njen glas in mislil je, da ga prosi. Zato ni bil več nadležen. Samo govoril je:

»Glej, s teboj bi šel kamorkoli. Bil bi tvoj hlapec, ne gospod. Vdano bi prenašal vsako trpljenje namenjeno tebi. Lepo bi živela in brezskrbno. Glej, moji roki! Trdi in močni ste: samo za tebe, draga moja, bi delali in se prerivali skozi brezsrčni svet. Spoštoval in ljubil bi te iskreno in srčno. Usmili se me Fina. Samo reci: da!«

Njena glavica se je nagnila. Oči so sanjavo in zelo mehko zrle preko morja. Blaženo so se smehljala njena ustna.

A rekla ni ničesar.

»Glej! Ne morem več živeti. Umrl bi, če bi te videl v naročju kogarkoli. Samo ti si postala moj svet — kaj morem zato? Ti si kriva mojega gorja. Ah, da bi te mogel sovražiti, ali vsaj pozabiti! Čemu si vžgala v meni tako neodoljivo hrepenenje po tvojem nasmehu, po tvojih ustnicah, po tvojih laseh; čemu so me napolnile tvoje oči s strahom in bojaznijo? Ti vidiš kako mehak in vdan sem v tvojih rokah. Zahtevaj od mene karkoli ti drago: Zgodi se!«

Klonila je Urhu glava, ugasnile so njegove žive, blesteče oči; bil je skoraj smešen in zelo neroden, ko je govoril s težkim glasom brez zvoka, samo strasti poln.

Fina ga je poslušala, njen pogled je bil mehak; glavo sklonjeno in blažen smehljaj na zatemnelih, ogorelih licih.

Vstala je, in se napotila dalje. Tanko njeno krilo je trepetalo v sapi, oprijemalo se je njenih polnih, lepo razvitih udov. Gledal je Urh začuden kakor pomladi; videl je lepoto. Kaj zmore vse blagostanje, vse bogastvo brez lepote, ki je vir vsemu dobremu in resničnemu? Še nikdar se ni Urh bolj živo zavedal vsega tega. Bila je velika, v resnici velika Fina v svoji krasoti, v svoji otroški svežosti; kako majhen in vsakdanji je bil pač on vzpričo nje!

Trepetal in tresel se je bojazni, da ga sune od sebe, hladnokrvno in brez usmiljenja.

Zjasnil se je njen obrazek; milina se je razlila po njem; žarela je daleč naokoli; zatemnela je svetlobo solnca in preglasila mogočnost morja. Prijela ga je za roko; ves je strepetal. Ni se zavedal sam sebe. Sedaj je bil sam lep in svetal in mogočen. Sama prešernost ga je bila.

Prišla pa je neumna misel.

»Ali ljubiš Hilarija?«

Izpustila je nenadoma njegovo roko in se začudila. Jezen in oster je bil sedaj njen pogled. Zaničljiv in tudi oduren je postal nenadoma izraz njenega lica.

»Ali te to briga?« je vprašala mrko.

»Ti ga ljubiš?«

»Ali te to briga?« je ponovila trdo.

Toda on je ostal trmoglav in neroden.

»Ne smeš ga ljubiti! Jaz nečem, da ga ljubiš!«

Obrnila se je proč. Izginila je mehkoba in milina. Potem ga je pustila in šla svojo pot. Neroden kakor snop, je lezel za njo. Bil je kakor razvajeni kužek. Prišla sta do jarkov in skal. Lahko in naglo se je povzpenjala ona dalje, a on je vidoma zaostajal; počasi in utrujen je kobacal za njo. Kmalu je bila daleč pred njim. Stoječa na skali, ki je ležala nerodno kraj morja, vitka in ravna kakor jelka, je gledala nazaj, kako se Urh pripravlja, da počasi in neokretno nadaljuje svojo pot za njo. Smejala se je Fina iz polnega grla Urhu, ki je lezel za njo in je ni mogel dohiteti. Odmeval je njen čisti smeh ob bregu. Zopet je porabil vse moči in skakljal dalje. Pokazal se je že v njeni bližini; povspel se je že na skalo; tedaj pa se je zamajala nevarno njegova sključena postava in izginil je hipoma. Izvlekla ga je vsega trudnega in mokrega; lovil je sapo in je ni mogel uloviti.

Sedla sta v pesek. Bil je razgret in vroč. Fina je vtaknila nogi v vodo in valovi so se zaganjali do kolen. Urh je ves truden sedel poleg in gledal valove, ki so se igrali z njenimi nogami. Ko se je odpočil, je začel znova:

»Ali hočeš biti moja žena?«

»Prijatelj,« je odvrnila z odkritosrčnim smehom, »tega poguma nimam.«

Obupan je sklonil glavo in skoraj ves zlezel v vodo.

Ona pa je nadaljevala z resnim in strogim vsakdanjim glasom:

»Ne morem. Glej, jaz sem prosta. Grem kamorkoli — ves svet mi je odprt. Če bi se omožila s teboj, kaj naj počnem potem jaz? Kako si že zadnjič pripovedoval o zakonskih ženah tam po vaših vaseh? Da se naj obesim, zahtevaš. Ne, prijatelj, to tvoje tuljenje zame nima nobene cene!«

Urh je bil miren. Očividno je premišljal nekaj zelo globokega in zato ni razumel Fine. Kakšna ženska, kakšna — kača, si je mislil. Pri tem si je zmočil hlače, ki so se oprijemale nog.

»Vroče je, kaj?« je vzdihnil mirno. V resnici pa je mislil na trpljenje in žalost, ki jo bo moral še pretrpeti, predno pride do cilja. Saj ni res to, kar pripoveduje Fina. Brani se, a se ne ubrani, si je mislil, trdno verujoči v svojo ljubezen do nje. Brez dvoma zmaga, naj je njeni upor še tako trd in njeno srce še tako zakrnjeno.

V bližini se je lahno gibal na vodi mal čolnič. Nobenega živega bitja ni bilo opaziti na morju. Morje je izumrlo. Počasi je stopala Fina k čolnu in ga odpela. Ko se je priplazil za njo tudi Urh, ga je pogledala trdo zapovedovalno in rekla:

»Stran pojdi!« Njeno krilo je bilo premočeno do kolen, da je curljalo od njega; oprijemalo se je njenih visokih, polnih nog. Čoln se je močno zagugal, ko je skočila vanj.

»Čuj!« je klicala iz čolna, »ostani tam, jaz se bom kopala.« Čolnič se je vrtil na vodi gugaje; počasi je vesljala dalje; enakomerno je rezal čoln valčke in postajal vedno manjši. Tisti hip se je spomnil Urh na ošabnega in prešernega Mateja v vasi, ki je žalosti in grenkobe poln sedel na griču za vasjo, ki ni videl solnca katerega so vsi pozdravljali s smehom na licih in v očeh.

Premagan bolesti, zaničevan in temen obupa se je počasi in trudno prestopal nazaj ob bregu. Nasproti mu je prihajal pridušen, nerazločen šum: glas dela! V tem težkem in počasnem taktu ste se sedaj prestopali njegovi nogi.

V.

Dva tedna sta prešla.

V nedeljo dopoldne je ležal v travi nad morjem Hilarij. Otožen in žalosten je bil; njegov obraz je bil upaden in na licih so se izbočile kosti. Njegove oči so bile nestalne in meglene.

Čital je v knjigi, ki jo je našel bogvekje. Že dolgo ni čital; sedaj pa se je hotel s čitanjem brez dvoma razmisliti. Polglasno je stokal, s težavo izgovarjajoč posamezne besede, mnogokrat jih ponavljajoč po dvakrat. Poleg njega je ležala v travi temna steklenica.

Lep je bil razgled na morje in na nasprotno bregovje, ki se je izgubljalo očem v lahni modri meglici. Mirno je bilo danes morje; ležalo je kakor brezčutno, raztezajoče se v neskončnost in neizmernost. Posamezni parniki so se videli v dalji in tam daleč, pred reškim pristanom je ležalo majestatno vojno brodovje, ki so ga obkroževali mali parniki, polni radovednega ljudstva.

Po stezi je prišel polagoma in ves zaspan Ardigal. Smrdel je po katranu; neprijetni duh se je vsiljeval njegovi okolici.

»Čitaš?« se je čudil smeje. »Bog, kakšni ljudje čitajo dandanes knjige!«

Hilarij se ni zmenil zanj. Vztrajno je stokal počasi polglasno dalje: »Bil je ubožen, a dopadljiv in pokoren Bogu in ljudem!« ...

Ardigal je pljunil jezno in se zasmejal zaničujoče. Nadaljeval je svojo pot: toda slučajno je zagledal steklenico ležati v travi in zato se je vrnil.

»Čuj, daj, pokaži mi svojo knjigo,« je rekel in jo vzel. Bedasto je gledal v zamazani papir. Pregledaval je posamne že orumenele liste, počečkane ob krajih z dolgimi in okornimi podpisi. Pri tem je čmerno gledal in nekaj premišljeval. Potem je bral:

»Ti si osel! ... Nekdo je prišel in ti prevzel ljubico .... Zato čitaš neumnosti ...«

Zakrohotal se je gromko, zaprl je knjigo in jo vrgel v travo. Nekoliko je pomolčal in pridigarsko dostavil v temnem tonu:

»Kdor veruje v žensko krepost, je brezpogojno izgubljen, Hilarij!«

Začudeno je pogledal Hilarij okolo sebe. Pobesil je glavo; težka in polna je bila beseda, ki jo je na pol nezavedno izgovoril lahkomiselni Ardigal. Italijan pa se je zopet smejal prekanjeno in izpregovoril:

»Brat si mi in zato mi pokaži steklenico?«

»Ne, prijatelj!« je odvrnil Hilarij odločno. Z očmi je begal po travi za knjigo, ki jo je vrgel lahkomiselni Ardigal z zaničevanjem od sebe. Ko jo je našel, je začel čitati znova. Ardigal pa je že segel po steklenici in jo nagnil. Dolgo jo je držal na ustih; potem jo je postavil na drugo stran, poleg sebe.

Temno je gledal Hilarij.

»Sem jo daj!« je zahteval razjarjen. Toda Ardigal se je veselo smejal.

»Pusti me pri miru, brat! Tega ne moreš zahtevati od mene. Kakšen čudak pa si?«

Hilarij se je stegnil po steklenici. Toda Ardigal jo je vjel in med tem ko je Hilarij pil, je držal on z obema rokama za steklenico. Nakrat mu jo je odmaknil in Hilarijeve temne, meglene oči so se izbuljile v velikem čudu. Urno je nagnil Ardigal sedaj steklenico; grlo je naglo in hlastno požiralo; parkrat se je nervozno stresnil in postavil je prazno steklenico na tla.

»Vse si izpil?« je jezno hropel Hilarij.

Ardigal je molčal. Ozrl se je navzdol. Krasno je blestelo solnce na morski površini; majhen parnik je plesal v velikem kolobarju po širokem morskem hrbtu.

Razjarjen je pograbil Hilarij prazno steklenico in jo zalučal od sebe. Steklenica se je zavrtela v zraku in padla razbita na tla. Zatrepetal je nekje v bližini pojoč ženski glas in naposled naglo utihnil.

Prikazala se je Fina. Črni in gosti lasje so se ji usipali predrzno po visokih ramah; gorela so njena zagorela lica.

Ardigal jo je pozdravil vesel, Hilarij pa je trmasto molčal.

»Ali si prišla? Čakal sem te!« je rekel Ardigal.

»Prišla sem!« je odvrnila mirno.

»Kje si bila!« je pripomnil čez nekaj časa Hilarij, ne da bi ji pogledal v oči.

»Ali si me iskal?«

Hilarij je bil v zadregi. Iskal je ni, toda čakal je na njo. Mislil si je natihoma: Aha, sedaj si se vrnila k meni; skesana in obupana si. In zato je bil trmoglav, zakaj rad se je udajal iluzijam in sanjam.

»Nisi me iskal, nisi me iskal, Hilarij!« je odgovorila ona mesto njega. V njenih očeh je blestel čudovit ogenj in govorila je sikajoče; skoraj žvižgala je. Čutila je v sebi odpor do njega. Zaničevala je njegovo neodločnost, njegovo mlačnost in strahopetnost. Tudi je sovražila sedaj njegove sanje in iluzije, njegovo mehkobo, ki je ni mogla porabiti nikjer v življenju.

»Čakal sem te!« je vzdihnil komaj slišno.

»Tudi čakal me nisi! Hilarij — ti ne!« Uprla je svoje močne oči vanj in on je bil mehak in bojazljiv.

Daleč doli, v dolini, je zatrepetala v solncu človeška postava počasno in okorno se gibajoča. Zeleni žametni telovnik je žarel v solncu. Ardigal je dolgo gledal tja doli, kjer se je med zelenjem svetil žametni telovnik. Zadovoljen se je gladil z roko po obriti bradi.

»Čuj!« je začela Fina z resnim, pametnim obrazom. »Tvoja Klarica je hudo bolna in ti jo prepuščaš samo sebi. Sedaj sem bila pri njej. Droben in posušen je njen obraz. Zelo pridna je tvoja hči ... ali ti jo boš ubil. Angel je med vragi! Zelo je bolna, slabo je njeno telo; kuha jo vročina ... kaj si storil! Kaj si napravil z njo, Hilarij!«

Hilarij je ležal nem na tleh. Vsaka njena beseda je rezala v njegovo mehko srce kakor nož.

Sklonil se je in zaihtel iz polnega grla.

»Ti si ubila ... mene in njo ... mojo Klarico. Zavržena ...«

Ardigal se je razljutil. Udaril je z roko po zemlji, da je votlo zabobnela.

»Poglej, kakšen pes je to! Ti osliček, nedolžni. Suženj si in suženj ostaneš! Kdaj se je videlo kaj takega?«

Vsi so molčali.

Čez trenotek pa je nadaljeval Ardigal mehkeje:

»Poglej, Fina, kdo se valja tam doli med zelenjem! Ali ga poznaš?«

»Poznam!«

Gledali so vsi v dolino in tudi Hilarij je spoznal, ko si je obrisal solze, Urha.

»Urh!«

Molk je pretrgala Fina z zbadljivim krohotom in se je začela tolci po kolenih, kakor razposajen otrok.

»Jokav človek si!« je rekla Fina Hilariju. »Urh, tvoj brat, je drugačen človek. Hoče, da postanem njegova žena. Kako mislita vidva o tem — a?«

Počasi je vzdignil Hilarij glavo. Njegove naivne oči so šle naravnost po njen pogled.

»Čemu gledaš tako srepo?« je vprašala Fina. »Omožim se morda vseeno!« Porogljiv in hudoben je bil sedaj njen glas. Ironije polne so bile njene oči.

»Urh?«

»Urh!«

Zagledal se je Hilarij tja doli, kjer se je svetil med temnim zelenjem svetlozelen žametni telovnik. Nastavil je roko nad oči in gledal dolgo. Njegove bistre oči so zagledale druge, male, zelenkasto se bleščeče oči, ki so se smejale neprestano, hudobno izzivajoče. Ali se je smejal njemu, ki je trepetal pred besedami ženske ...

Zasvetilo se je v njegovi glavi in mrena mu je padla iz oči. Kje je imel doslej ušesa in oči? Mislil je, da sovraži Urh Fino! Kako bedast je bil vendar. Zaradi sebe je napravil intrigo, grbec! In on je bil tako naiven in je mislil na Klarico, ki se mu je časih tudi smilila. Sedaj je videl jasno; zdelo se mu je, da je tudi solnce ta hip postalo drugačno, svetleje. Vse naokoli je postalo živeje; glasneje je bilo tudi petje ptic in odkritosrčneje so govorili vsi; niso se mogli več skrivati pred njegovim pogledom, hinavci.

»Ti postaneš torej njegova žena?« je izpregovoril po daljšem premišljevanju.

Fina je trdovratno molčala.

»Ne skrivaj se! Vsa zvijača ti ne pomaga več. Vem — on te je ugrabil in te drži!«

Nasmehnila se je počasi in končno bušila v silovit smeh.

Hilarija je ta smeh zelo pogrel. Čutil se je premaganega — in kar je še huje — nesramno ogoljufanega. Silno je vrelo v njegovih prsih. Srce mu je bilo močno, kakor še nikdar. V goltancu se je nekaj dvigalo. Mokre so postale zopet njegove oči. Z naporom vseh sil je zadušil grenkobo, besnost in užaljenost, ki je silila na dan.

Kar je samo sumil trepetaje, kar so blodile njegove nepriznane misli, to se je uresničilo. Ogoljufali so ga in ta ki se je predrznil to storiti — je bil brat!

Do besnosti srdit je postal; tako zelo, tako odkritosrčno še ni nikdar sovražil nikogar, kakor je začel sovražiti ta trenotek Urha.

In vrelo je vedno bolj v Hilarijevih prsih. Težka peza je legla na njegove prsi in čutil je: Nikdar ne odvalim to strašno breme s svojih prs. Prej omagam, predno more priti rešitev. Rešitev? Kaj je sploh še rešitev?

Nem se je vrnil h Klarici. Otrok je ležal bolan, zavit v cunje, zapuščen in zavržen.

Ardigal je ves čas molčal. Ni se mu zdelo vredno govoriti. Prižgal si je komodno cigareto in mislil bogve kam.

Fina je odšla naglo navzdol. Tudi Ardigal se je počasi napotil za njo. Ko jo je došel, jo je predrzno objel in privil k sebi. In ona se ni branila.

VI.

Nebo se je pooblačilo. Močen, južen veter je pihal od morja. Bilo je morje vedno bolj vznemirjeno; trmasto je butalo ob kameniti breg, penilo se je blazno ob pečinah. Morski ptiči so v množinah obletavali morje, plavali in se vrteli nad njim, predrzno sedajoč na gugajoče se valove, ki so brzo drveli naprej, brez miru in brez konca. Široko je bil vedno vsiljivejši in smelejši.

Pred nedodelano stavbo je stalo v gruči nekaj delavcev. Živahno so govorili in naglo z rokami gestikulirali. Mlad tovariš, ki se je navadno pečal le s kartami in igro, je govoril glasno:

»Če hočemo molčati, ni treba da se razgovarjamo. Jaz mislim, da lahko zaenkrat vprašamo: Ali smo mi domačini slabši delavci, kakor pa tujci? Ali se morda manj trudimo, kakor pa Italijani? Čemu torej razlika?«

Vsi so mu segali v besedo in nekdo je pripomnil:

»Vprašamo lahko, to ni greh!«

Mladi tovariš je povzdignil svoj glas in nadaljeval v visokem tenorju, ki je udušil ostale glasove:

»Zakaj bi torej mi Slovenci bili slabše plačani, kot pa ostali? Jaz mislim, da moramo zahtevati enako pravico za vse ...«

Star, nekoliko sključen tovariš, ki je doslej mirno pušil iz pipe, se je postavil na sredo. Njegove oči so bile živahne, skrivajoče se pod gostimi obrvmi.

»Res je vse to,« je pripomnil. »Toda jaz, ki sem starejši med vami, vam pravim: Pustimo vse to v nemar! Saj se nismo zavedli šele danes, in pesem je pravzaprav že zelo stara.

Če rečemo podjetniku: Daj! nam odvrne: Če si siten — pojdi! Z bogom!«

Te besede so zelo vplivale na navzoče. Le nekaj glasov je odločno ugovarjalo.

»Pa z bogom! Kaj zato? Velik je svet in večno tudi ne bomo tu ostali!« je vzkliknil predrzno mož srednjih let, močan in zagorel v obraz. Tudi temu so pritrjevali tovariši. Potem se je vmešaval mlad delavec, majhen in širokopleč. Govoril je naglo, nevezano in mahal z rokama široko okolo sebe, dokler ga niso ustavili.

Dogovorili so se končno tako, da bosta dva odposlanca zahtevala pri podjetniku enakopravnosti s tujci. Vsi naj bodo enako plačani, ker vsi enako delajo in se trudijo — sicer z bogom!

Tedaj so baš postavljali strešnike. Počasi in s težavo so spravljali težka in dolga bruna v visočino. Prevezali so vsako bruno z vrvmi in ga s pomočjo vretena vlekli navzgor. Nekaj delavcev je s trudom vrtelo stroj, ki je bila navita debela vrv na njem. Vrv se je natezala in vzdigovala bruno, na strešniku so čakali delavci na bruno, ki je počasi, negotovo prilezlo navzgor. Ujeli so ga z vrvmi, potegnili k sebi in ga rešili nevarnosti. In tako so spravljali brano navzgor brez prestanka, brez misli, a vedno trepetajoči pred zlobno nesrečo, ki ne miruje nikdar in ki je tako blizo. Hilarij je hodil po strešniku. Premikali so delavci posamezna bruna, jih sestavljali, gradeči zadnjo visočino. Govorili so med seboj o tem, kar so sklenili. Nihče ni bil zadovoljen — vsakdo je kaj pripomnil, imel to ali ono željo. Hilarij pa je molčal. Temen je bil njegov megleni pogled; zamišljeno njegovo čelo. Obleka zanemarjena, obraz prepaden in spačen od duševnih bojev v prečutih nočeh. Razmišljen je gledal na morje, ki se je lepo videlo iz visočine, kako se je razburjeno venomer trmasto penilo. Tam daleč se je videl gugajoč mali parnik, potapljajoč se vsak trenotek v nemirni vodi. Gledal je Hilarij na ta parnik in misel je prišla naposled sama. On sam je tisti parnik. Izgubljen in ogoljufan. Samo dvoje je mogoče, ali se rešiti, ali pa utoniti. Parnik se ni približal niti za ped, gugal se je semintja in zdelo se je, da se valovi hudomušno igrajo z njim; ko jim bo igre dovolj, se razkrope nenadoma, parnik se pogrezne in že bodo brezsrčni in brezčutni valovi zopet zalili brezno ...

Iz teh misli ga je prebudil hrup, ki je nenadoma nastal nekje spodaj. Nekdo je hripavo kričal:

»Torej nič, — ta nesramnost!«

»Ljudje božji — pojdimo« je vpil nekdo z visokim tenorjem.

Začuli so se nagli koraki, delavci so se osipali urno po lesenih hodnikih in tramovih na tla. Spodaj so srdito kričali in se glasno prepirali. Nekateri so ostali na svojih mestih in tem je veljalo kričanje, uporno vzdigovanje rok in mrki pogled.

Stavba se je naglo praznila.

Med tem pa je priveslalo novo bruno navzgor — zadnje. Vrtelo se je negotovo v zraku. Dva mladinska delavca, ki sta ostala sama, sta skušala ujeti bruno z vrvjo in ga potegniti k sebi. Zaman sta se trudila; nevajene in prešibke so bile njune roke. Bruno je nagajalo, viselo in vrtelo se je v zraku in mladima tovarišema je lil znoj curkoma s čela. Mokri lasje so se sprijemali v goste kodre in trudne roke so omahovale. Še vedno so se spodaj nekje prepirali delavci, kričali nerazumljive besede vseprek in počasi odhajali.

Spodaj, pri stroju, sta ostala le še delavca, ki sta privlekla bruno v visočino. Urh in še neki mlad, lehkomiselni človek sta čakala komaj, da prevzamejo zgoraj bruno v svoje varstvo. Toda čakala sta dolgo in mladi človek si je začel brisati nezadovoljen potni obraz. Potem se je opravičil s praznim izgovorom in odšel naglo z lahnimi, dolgimi koraki. Sam je ostal Urh pri stroju, napenjal se je mučno, hoteč vzdržati bruno v višini; porabil je vse svoje mlade moči; upiral se je kakor besen na svoj drog. Vedel je dobro: Le malo naj popusti in stroj omahne; bruno se pogrezne in bog ve kaka nesreča se lahko pripeti pri padcu ... Hladen je bil še njegov razum; zavedal se je jasno bruna, ki je viselo v zraku nad njim in niti za hip ni mislil na to, da bi ga izpustil. Slišal je govorico nad seboj in zato je bil trdno prepričan, da bo vsak trenotek rešen muke.

Na strešniku je med tem zapazil zamišljeni Hilarij obupne poskuse mladinskih delavcev, spraviti v zraku viseče bruno na varno. Že so spodaj pojemale moči, počasi, komaj vidno je zopet padalo bruno. Hilarij se je sklonil preko odra in pogledal navzdol. Daleč doli po cesti so odhajali delavci, ograjeni v svoje površnike so živahno gestikulirali z rokami in napravljali neodločne korake. Nihče se ni ozrl, zakaj prepir je bil živahen. Nihče ni slišal Urha, ki je že klical na pomoč, izrabljajoč pogumno vso svojo že trudno silo, Hilarij je videl Urha in spoznal v trenotku celo situacijo. Ta trenotek je butilo vanj z vso, nepremagljivo močjo. Samo tisto je videl, kar je bilo blizo, vse drugo se je pogreznilo v temo. Njegove meglene oči so se zasvetile jasno in ravna, odločna črta se je pojavila na njegovem mračnem čelu. Usta so se nategnila v hudoben nasmešek: oči so mu začele gledati navzkriž in njegova upognjena, vdana postava se je izravnala v odločno pozituro. Izginile so vse misli, samo srd, ki je butil z nepremagljivo silo vanj, je deloval ta trenotek.

Pograbil je bližnjo sekiro in urno, odločno udaril z njo po napeti vrvi. Bruno je že počasi lezlo navzdol, omagovala je globoko spodaj moč, ki ga je spravila v visočino.

Še enkrat je zamahnil Hilarij s sekiro, vrv je počila, nervozno je zabrnelo bruno v zraku in se bliskoma pogreznilo. Spodaj nekje je butilo, umirajoče je zastokal človeški glas in nastala je tihota.

Prebledela sta mladinska delavca in kakor na povelje skočila v Hilarija ter ga, povsem mirnega in ravnodušnega, podrla na tla.

Kapalo je že izpod zatemnelega neba. Šumelo je nebrzdano razkačeno morje; njegovi orjaški valovi so se trmast o razbijali ob kamenem bregu. Široko je tulil, razsajal brezobzirno, bičal je ponosno morje, ki se je belo penilo ob pečinah.

Lačni in divji morski ptiči so predrzno krožili nad valovi, zaletavajoči se roparsko v parnik, ki se je izgubljal v viharju.