Brata (Leopold Gorenjec)

Brata
Leopold Gorenjec
Česki spisal V. Štulec, poslovenil Leop. Gorenec (Podgoričan).
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (16. zvezek), 1867, 2-38
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.Uredi

V zvoniku pri Devici Mariji v Gentu je odbilo sedem. Nočna tema se je bila že razgernila nad mestom; v mestu po hišah in po ulicah je bilo še prav živo, v samostanu pri sv. Petru pa je že vladala nočna tihota. To je bilo tisti večer pred vsemi svetniki.

Iz cerkve Matere Božje drug za drugim gredo menihi, ki so ta dan na večer vsak nekoliko ur izpovedovali. Z Bogom spravljeni spokorniki — ni jih bilo malo ta dan — mirnoserčno zapuščajo cerkev, zdaj ta zdaj ta. Ker naposled nikogar ni bilo več za spoved, odidejo v svoje samotne izbice tudi neutrudljivi duhovni.

Cerkev sv. Petra jo bila pred slehernim velikim praznikom do devetih zvečer odperta, zato da je vsak delavec in rokodelec utegnil priti k sv. spovedi. Ta dan pa že po osmih ni bilo nikogar več; ali duhovni so vendar čakali še do poldevetih, potlej so pa vsi odšli iz cerkve, le eden ne: duhoven Ambrož je še ostal v svojej spovednici. Ta menih je bil še le pred nekoliko leti prišel iz Laškega. Ker je imel prav od svetega Očeta in od svojih bratov v Rimu priporočilno pismo, vzeli so ga v samostan pri sv. Petru, kjer je v zaželenem zavetji opravljal svojo sveto službo.

Ker je bil prijazen, vnet, ponižen, in ker je ljubil svoje brate, imeli so ga vsi menihi radi. Posebna pobožnost in tiha neutrudna gorečnost ste ga prikupili ljubezni vseh vernih. Sicer pa so vse njegovo lastnosti, vsa njegova djanja in nehanja bla taka, da mu nihče ni mogel zavidati velikega spoštovanja, ki mu ga je ljudstvo skazovalo.

Spovednica, ki je duhoven Ambrož v njej čakal grešnikov, stala je v kotu na desnej strani v enej stranskih kapel. Obraz na oltarji — Odrešenik na križu — ta je pričal, da je to kapela sv. Križa. Pred oltarjem je visela svetilnica, lila bledo svetlobo okoli in svetila pred spovednico duhovna Ambroža. Večna luč pred velikim oltarjem je razsvitljevala pa cerkev Matere Božje drugod, koder je bilo temno po njej.

Cerkvenec je velikrat prehodil cerkev in po navadi pregledal stole in vse kote, zato da ne bi kdo po noči ostal v cerkvi. Prišel je tudi v kapelo k duhovnu Ambrožu; potresel je s težkimi cerkvenimi ključi, na znamenje, da bi šel že rad domu. Duhoven Ambrož, vtopljen v misli, ni čul cerkvenca. da hodi po cerkvi, sklonil je bil do navadne ure ostati v cerkvi. Ker je cerkvenec videl, da se spovednik ne gane iz spovednice, stopi nekoliko bliže in opomni ga, da žive duše ni več danes za spoved.

„Poterpite z menoj, dragi brat Sedul!“ poprosi menih. „Kdo vé, ne mara pride še kdo, morda je delo zakesnilo koga ali pa vestna priprava na spoved. Bolelo bi ga, ko bi moral domú nespovedan. Do desetih ostanem tu, potlej pa, prosim, pridite zapirat.“

Cerkvenec jo odšel, duhoven Ambrož pa se je zameknil v človeško slepost in v neizmerno Božjo dobrotljivost. Sveta tihota, čaravna temnota v svetišču in korenita znanost človeške kerhkosti, človeških hib in grehov, — vse to je v verno premišljevanje pogreznilo njegovo dušo. Bogaboječi duhoven premišlja Božje pote, serce mu kipi v nebesa, kliče Boga na pomoč, prosi ga, da bi mu prizanesel grehe, da bi ga razsvetlil z modrostjo sv. Duha, da bi se usmilil ubogih grešnikov, da bi spovedancem serca napolnil z neugasljivo gorečnostjo, njegovo pa s sveto poterpežljivostjo in z očinsko dobrotljivostjo in ljubeznijo.

Ali na enkrat nekdo s silo odpre cerkvena vrata, je na láhko zopet zapre in bojezljivo zdaj na desno zdaj na levo stopa k velikemu oltarju. Ali žar v kapeli sv. Križa ga je drugam zvabil. Hitro, kakor bi mu bil kdo za petami, tako je pribežal v kapelo in planil k spovednici.

Ko bi bil duhoven Ambrož mogel videti, gotovo bi bil lehko spoznal, da ne išče spovednika ta človek, ampak zavetja. Bogaboječi duhoven je menil: grešnik hiti, zató da bi olajšal svoje bolno serce; torej je z očetovsko ljubeznijo dal mu znamenje, da ga rad spové in zacelí rane njegovo duše.

„Čestiti oče!“ vzdihne prišlec, tresel se je ves kakor prot in zopet umolknil.

Duhoven začne moliti za grešnika, z milim glasom je vroče klical Boga na usmiljenje, da bi se grešnik popolnoma in spokorno spovedal vseh grehov. Ko jo bil odmolil, potlej ga je z ljubeznjivim glasom zopet povabil k spovedi. „Olajšajte, dragi moj brati,“ djal mu je. „Olajšajte si vést. Jaz čakam vaše spovedi: razodenite mi odkritoserčno in neprestrašeno svoje grehe!“

„Ali svoje grehe?“ začudi se tujec. „Jaz nisem prišel k spovedi.“

„Ali niste prišli k spovedi?“ vpraša duhoven. „Kaj bi pa radi tukaj, kaj prijatelj?“

„Oh duhovni oče, služabnik Božji! usmilite so me!“ začne prositi nesrečnež. „Beriči me love, za petami so mi že. Cerkvena vrata niso bila še zaklenjena, zato sem pribežal v svetišče — in rad bi se skril tukaj v spovednico.“

„Ali tu vas najdejo,“ prestrašen odverne Ambrož.

„Oh, oče, usmiljeni služabnik! usmilite se me vendar!“ z boječim glasom vzdihne revež. „Otmite mi dušo! Vse vam razodenem, razodenem grozne grehe. — Oh, moj greh! — Ko bi le videli mi v serce in vedeli, kaj mi leži na duši!“

„Ne obupajte, drugi sin!“ odverne zopet z ljubeznjivim glasom duhoven. Lejte, Bog je pravičen, njegova usmiljenost je neizmerna. „Le upajte, priporočite so svojemu Odrešeniku in Bog se vas usmili, Gospod vam odpusti!“

„Ali ni takega greha na svetu, ki ga Bog nikoli ne prizanese?“ popraša nesrečnež. „Pa oh joj? čakite! Že so tu — že slišim njihove glasove — oh, zdaj sem pa izgubljen. Oče, smilite se, otmíte mi dušo!“

Res so pred cerkvijo topotali konji in hermeli ljudje.

„Ne bojte se, dragi sin!“ potolaži ga duhoven Ambrož. „Ostanite pri spovednici. Verjemite, na tem svetem mestu se vam nič ne prigodi. Ako si pa hočete ranjeno serce olajšati s skesano spovedjo, jaz vas serčno rad spovem. Le začnite v imenu Božjem.“

„Oh, ne vem,“ odverne nesrečnež, „ali se bodem mogel spovedati ali ne. Mnogo let je že, odkar se nisem nikoli več spovedal. Verh tega se mi pa senjalo ni o tem, zato se tudi zdaj nisem pripravil. ...“

Duhoven mu je s serčnimi besedami razlagal, kako velika je Božja usmiljenost; svaril ga je, naj se ne mudí, naj se kmalo iznebi svojih grehov. V tem so odpro velika cerkvena vrata — derhal oroženih beričev prihrumí v svetišče. Ž njimi je prišlo nekoliko menihov, ti so imeli svetilnice s seboj.

„Tu ga ne najdete,“ djal je predstojnik, k oltarju prišedši z vojščaki in beriči. „Duhovna Ambroža in kako dušo, ki se mu spoveduje, pač — sicer pa ne najdete žive duše v našej cerkvi. Ali poveljnik se ne zmeni za to; ukazal je svojim ljudem, naj vso cerkev skerbno pregledajo, „Pred nekoliko minutami so ga še blizo videli grofa,“ djal je, „tedaj ne more biti daleč. Za gotovo vem, da se jo skril ali v cerkev ali pa v samostan.“ — Temu prepričanju oholega stotnika se ni bilo mogoče ustaviti.

Duhovni so pokleknili po klopeh, vojščaki in beriči pa zažgo svetilnice in začno preiskovati stole in kote po vsej cerkvi.

Nesrečni človek, ki so ga iskali, ta jo klečal pri spovednici pred duhovnom Ambrožem in bal in tresel se, še čudno, da ni umeri od samega strahu. Beriči so se bližali tudi kapeli — revežu se jo zdelo, da so mu že za petami, zato so je še bolj stiskal v kot v spovednici. Ta strašni trenotek tudi duhovna Ambroža zgrabi strah zastran neznanega nesrečneža: gotovo je bil zapazil, da se orožniki bližajo celo kapeli. Jasna svitloba jo iz svetilnico svetila na oltar in razsvetljevala vsak kotiček. Sreča, da je ubogi preganjanec klečal na strani v temi. Beriči so prišli že v kapelo, za njimi je korakal stotnik; za stotnikom in poleg njega so stopali vojščaki, nekteri z ostrimi sabljami v rokah, nekteri pa s svetilnicami na drogih. Le nekoliko trenotkov še, pa bi preganjanec bil beričem v pesteh, toda duhoven v spovednici vstane, pogleda ven in serčno vpraša, kdo se upa tako derzno rogoviliti po hiši Božjej, da služabnika večnega Usmiljenca moti v njegovem poslu.

Orožnike je to prosunilo. Ko so bili zagledali čestitljivo, sivo duhovnovo glavo, ostermeli so vsi, resni glas Božjega služabnika jo zbudil v njih spoštljivost do svetega kraja.

„Nekega hudodelca iščemo,“ odvernil je načelnik, „rad bi ubežal pravici našega kralja.“

„Ne motite naju, gospod!“ reče na to duhoven, „ne motite naju v važnem svetem poslu!“

Orožniki odidejo. Ko so bili namreč preiskali vso cerkev, pa niso nič našli, odšli so z menihi v samostan.

Kako je nesrečnežu serce utripalo v spovedenici, to vsak lehko misli. Leden pot mu jo tekel s čela po obrazu, v smertnih skerbeh mu je serce burno kipelo, čudno da mu ni poknilo. Še dihati se ni upal nesrečnik. Napósled je bilo vse tiho v cerkvi tako, kakor v grobu. Vélika vrata so zapahnili — in še le zdaj se je oddehnil. Težek kamen se je zvalil mu s serca. Oči so mu zalilo solze in usta so komaj pošepetala oglas hvaležne duše. „Hvala vam, čestitljivi služabnik večne Usmiljenosti,“ vzdihnil je tujec. „Vi ste moj angelj, vi ste mi oteli svobodo, oteli življenje — in vi zacelite rane moje vesti.“

„Hvalite Boga!“ odverne duhoven. „Bog vam je otel življenje, zató da se spokorite zarad svojih grehov — zato da se očistite od svoje krivice — da zadostite — poravnate vse.“

„Oh, če se me Bog usmili, rad se bom pokoril, poravnati pa ne morem svoje pregrehe! Popravka ni lehko poslati na oni svet. Meni le nebo more prizanesti. Oče! daj mi nekoliko časa, zdaj sem preginjen. Dovoli, oče in služabnik Božji, predno so začnem spovedovati, dovoli, da ti poprej povem svojo osodo. Ti si mi otel življenje — vedi, kakemu nesrečnežu si bil dobrotljiv.“

„Idi tedaj z menoj,“ reče duhoven Ambrož. „Kedar se pomire v samostanu, pojdeva od tu — gori v mojo izbico, tam mi lehko poveš vse, kar le imaš na sercu. Zdaj pa še malo molčiva.“

Dobro pol ure sta ostala na mestu; ko je bil duhoven prepričan, da so že odšli beriči, odpeljal je preganjanca po koru in po ozkih shodéh v svojo izbico.

II.Uredi

V samostanu pri sv. Petru je že vse tiho, kakor v grobu. Varno so zopet zapahnili vrata za vojščaki in beriči, ki so pred nekoliko minutami še hruméli in gonili se po mostovžih; predstojnik in bratje so se umeknili vsak v svojo sobico in nikogar ni bilo več, ki bi bil videl, da Ambrož ne gré sam iz cerkve v svojo izbico.

Sobica čestitljivega očeta Ambroža je bila na samem na nekem stranskem mostovžu. ki je z ene strani peljal v kapélo, kjer je bila njegova priljubljena spovednica. Duhoven Ambrož je imel ključ od stranskih vrat na tem mostovžu, kajti pervostojnik mu je bil dovolil, da sme časi tudi po noči v kapelo molit pred oltar najsvetejše Svetosti; ni mu torej bilo treba, iti skozi žagred ali skozi vélika vrata. Tedaj je lehko prišel domu tako, da ga ni nihče videl, domú v izbico, ki preganjancu ni bila ravno zaželeno zavetje, temveč životna učilnica.

Ko sta bila prišla v sobo, tujec, poklekne in začne noge poljubljati čestitemu duhovnu. Ali boga-boječi menili ga ljubeznjivo vzdigne od tal, pritisne k sercu, pokima, naj sede na stol k mizi, zapre izbico in potlej sede na revno postelj. Zdaj prime gosta za roko, rad bi bil s prijaznim pogledom in z ljubeznjivimi besedami upokojil njegove razburkane misli. To je tujca nekam razvedrilo, in začel je pri-povédati tako le:

„Jaz sem plemenitega rodu, ali nesrečen človek. Rodil sem se v mestu Bregú (Brieg). Moja rodovina je sploh znana. Vladislav, to ime, dragi oče, menim, da ti ni neznano.“

„Vladislav? O pač, znano mi je znano. A kako je pa tebi ime?“ ginjen popraša duhoven.

„Jaz sem sin Adolfa van der Opstraten,“ odgovorí zavzeti gréšnik.

„Kaj ne, Viljem?“ „Viljem, kaj ne, tako ti je ime?“ poprašal je ves raztopljen sicer tako mirni duhoven Ambrož.

„Dà, Viljem mi je ime,“ odgovorí tujec. „Zdi se mi, oče duhoven, da me poznaš. Ne mara si pozal tudi moja roditelja?“

„I kaj pa da, sin moj! poznal sem poznal tvojega čestitljivega očeta,“ odgovorí menih mirno. „A zdaj mi je na misel šinilo nekaj iz moje mladosti.“

„Oh!“ zdihnil je revež in očí zakril z rokami. „Oh, gorjé mi! Oče! tedaj si poznal mojega čestitljivega očeta? Groza me obide vselej, kedar se spomnim, kako sem onečestil njegovo ime, kako sem sklatil svojo vést. Vém, vérni služabnik Božji, da bi me pahnil od sebe, ko bi bil vedel, kak hudobnež govorí s teboj.“

„Ne boj se, dragi moj sin!“ odverne oča Ambrož; Božja usmiljenost je neizmérna. Le čaki, jaz ti ohladim žgočo vest, jaz ti olajžam vernitev k Bogu — jaz ti pokažem pot v nebo.“

„Bog ti verni!“ mirnejše spregovorí čez nekoliko časa nesrečnik. „Nekoliko lét je tega, kar gori v meni tako, kakor v plavži. Tvoje beseda pa so vendar nebeška rosa, in pojé mojo žejno dušo tako, kakor dež suho zemljo. Čutim, da me Bog noče pozabiti; serce samo me že sili, naj ti serčno in zaupno odkrijem globoke, grozne rane svoje duše.“

„Dvajset let je že tega, kar me tlači Božja kletev. Imel sem samo enega, nekoliko lét staršega brata; ta bi bil po svojem pervorojstvu imel po očetu dobiti vse imetje. Ime mu je bilo Feliks. To ti jo bil mladeneč, zal, kreposten, rad ga je imel vsakdo, kdor ga je le poznal. Ker jo bil razumen, blagoserčen, bogaboječ. zató je bil ponos roditeljema in ljubljenec Božji. Bojeval je celó poleg svojega kralja in pokazal svojo viteško in navdušeno junakost; to je prikupilo kralju in narod ga jo slavil zató. Oča je bil radosten, mati se je radovala, vsi domači so bili veseli — le jaz sem se skrivaj jezil in vjedal. Ošabnost, lakomnost, zavist vse to mi je vnemalo serd. Klel sem srečo, zakaj je tako povzdignila mojega brata, klel sem sebe in svojo osodo, da-si res sem sam bil kriv svoje nesreče. Ta vražja strast me je tako omamila, da sem pozabil na Boga, na dobrote in ljubezen, če prav bi bil podedoval še več, nego bi bil potreboval, ko bi bil imel tudi deset bratov več. Ali nihče ni izvedel, kaj meni vré v sercu. Zgodaj som se naučil hliniti. Ta moja jeza so jo skrivala pod plašč bratovske ljubezni. Star sem bil 25 let takrat, ko mi je dobrotljivi oča velel, naj grom z bratom Feliksom v grad h knezu iz Ovieda; šel je namreč brat snubit njegovo hčer, izborno lepoto na duši in na telesu. Kak sem bil takrat, tega bi nikakor ne mogel lehko povedati. Kako sem se potuhnil, nihče ni spoznal na meni; da, ker sem se znal mojsterski hliniti, nisem samo kazal, kako mu želim srečo, temuč tudi z besédami som jo vošil sovražen emu, nedolžnemu bratu.“

„Odšla sva obiskat v grad kneza in bodočo nevésto. Prav slovesno jo naji sprejela vsa kneževa rodovina — v gradu, hrumne veselice in gostije smo imeli zasnubljencema na čast. Moj brat jo bil vesel, in kakor mu je dobro serce velevalo, ni mi tajil, kaj ga blaži in kako so raduje. Njegova za-snubljenka, Marija po imenu, lepa kakor cvetic, nedolžna, bogaboječa. milostna tako, kakor angelj, dobrotljiva, ljubeznjiva, njej se je nedolžna duša vnela od čiste ljubezni do njega. Jaz sem se zopet hlinil, da se radujem z bratom vred, ali čèm delj, tem strašnejše je kipéla v meni strast, celó misli na grozno hudodelstvo so vstajale v mojej duši.“

„Zasnubljenca sta se pripravljala že na svatbo. Ali meni na veliko veselje se je začelo oblačiti nebo nad njim. Najpervo je umerla stara kneginja, Marijina mati; zató so potlej za pol leta odložili svatbo.“

„V tem moj brat od cesarja Karola dobí posebno poslanstvo, naj gre v Rim k sv. Očetu zarad neke važne okolnosti. Kak drug pot bi bila velika čast to mojemu bratu, zdaj ga pa je ta ukaz užalil, da-si jo bil kralju hvaležen za zaupanje. Ni drugače kazalo, precej odpravi se na pot.“

„Brat me je nagovoril, da bi šel ž njim. To mi jo bilo na hvalo — rad sem ga uslišal. Na poti v Italijo nama so je dobro godilo. Sv. Očeta sva do-bila v Koloniji; brat je svoj posel opravil tu tako urno in dobro, da so ga pohvalili na rimskem dvoru in na cesarskem, cesar sam ga je pohvalil. V tem jo kralj nove ukaze dal, ti so brata prisilili, da je zopet šel v Rim. Tudi to je bilo meni po všeči. Bratu je srečno teklo vse, in nenadno! povédal mi je, da se je tudi srečno steklo in da se čez nekoliko dni že napotiva domú.“

Naznanilo o vernitvi v domovino je v mojem sorcu raznetilo skrito strast tako, da je goreče vsplamenela. „Ne smé se verniti domú! tako se mi je oglašala peklenska misel v globinah černe duše, ki je bila že prodana v satansko sužnjost. Ali kako so ga iznebiš, da se ná-te ne sproži sum? Samo to me je še nekako plašilo. Peklenšček mi jo šepetal v serce, fantazija, ki mi jo je satan obrazil, ponudila mi je pa orodje.“

„Malo pred odhodom iz Rima naji nek imeniten rimski dvornik povabi na gostijo v poletni grad nekoliko ur daleč od mesta. Burna strast mi je bolj in bolj oblačila razum. Legal sem, da sem bolan, zato sem odrekel povabilu, samo zato da nisem šel z bratom. Brat je šel tedaj sam tjekaj; dva dneva sem imel časa, da sem koval svoje peklenske misli. Pervi dan na večer sem šel na sprehod. Grozne misli v glavi in različne strasti v persih so me dervile, da sem naposled šel tjé, kjer med grobljami nekdanje rimske slave bivajo zlodelniki in razbojniki. Poprej nego sem se nadjal, planeta k meni dva moška strašnega pogleda. Kak drugi pot bi me bila groza presunila, ta čas me je razsvetlila pa radost. Precej sem dal ubojnikoma vse denarje, kolikor sem jih imel pri sebi, obetal sem jima verli tega pa še dobro plačilo. Od same lakomnosti so se jima kar zaiskrile oči; razbojnika sta razvidela, kam posebno merim. Ob, Bog mi bodi milostljiv! — a ti, oče, ne pogubi me ! — Jaz, hudobni sin, obljubil sem tema ubojivcema lepo število cekinov, ako mi prisežeta, da me ne izdata in da umorita mojega brata.“

Te besede jo s tako bolestjo izustil nesrečnež, da čudno, da ni omedlel. Obraz mu je obledel, oči so se mu svetile — in glas, skor bi mu bil ostal v gerlu. Ko je bil naposled silno težko razodel svojo pregreho, zgrudi se na kolena Božjemu služabniku pred noge. Glasen jok so mu je privil iz ranjenega serca in solze so iz njegovih oči padale tako, kakor dež pada na zemljo.

Duhoven Ambrož se je nagnil in vzdignil je nesrečneža. Globoka ginjenost se mu je zibala na obličji, solze so kakor rosa Božjo usmiljenosti kapale iz oči čestitljivega duhovna razžaloščenemu skesancu na glavo. „Ne obupaj, sin moj!“ Reče verni služabnik Božji z odkritoserčnim glasom poterpežljive ljubezni, da je serce presunil ž njim skesanemu grešniku. „Spameti se, povéj, kaj na dalje; zvali s svoje duše breme, ki te tako strašno teží. Upaj! Bog se te jo usmilil in doverši svojo usmiljenost.“

Nesrečni grof se je malo upokojil; začel je na dalje pripovedati svojo usodo in pregrého. „Ubojivca sta mi prisegla in precej obljubila, da storita vse, kar in kedar hočem. Na vse strani sem jima obetal, da jima tretji dan po umoru na tem in tem kraji plačam pogojeni kervavi denar. Potlej sem jima brata popisal, da bi ga noben malar ne bil boljše, dal sem jima še nadev in naglo sem odšel v svoje bivališče.“

„Dan danes še čutim, kako burno je tisti večer igrala vsaka žilica v meni. Čudna, strašljiva vročnica se me je lotila že na poti. Ko pa sem bil prišel domu, moral sem leči. Služabnik je šel po zdravnika;

Zdravniku pa se je zdelo, da je moja bolezen nevarna. Zdravnik se nekam ni goljufal. Nič manjši ko moja nevarna bolezen ni bil strah, ki mi ga je zavdajala neusmiljena, kervava lisičnost.“

„Ves dan sem ležal; zvesto sem vžival vse, kar mi je bil ukazal zdravnik, zató da se mi upokoji razdražena kri. Minil je dan, vstala jo noč. To je bil strašen dan, preklet dan mojega življenja. Neizrečeno težko sem čakal večera, ko se je imel brat verniti. Solnce je odplavalo za gore. Večerna mrakota, nočna tema jo legla po široki zemlji — brata ni nazaj. Pozno zvečer je prišel k meni kardinal Kolona s tistim dvornikom vred, ki je brat pri njem bil na gostiji. Pozdravil sem ji s potertim sercem, vprašal sem, kje jo moj „ljubi“ brat. Iz početka sta se obotavljala, nista odgovorila mi ničesar, bala sta se menda, da bi me omračil — umoril njun odgovor. Nobeden ni slutil, da sem ravno jaz tisti zločin, ki sem gnjusnima ubojivcema sam dal v roke meč, da zabodeta mojega brata.“

„Naposled mi razodeneta, kaj se je zgodilo. Brat moj, tako sta mi djala, šel jo na sprehod iz grada v bližnji gaj, pa ni ga bilo več nazaj. Ker so ga bili pred obedom in pri mizi pogrešili, razpošljejo služabnike — ti pa so našli samo njegov klobuk in pas, pokropljen s kervjo. Vse drugo iskanje in stikanje od poldneva noter do noči je bilo zastonj — ne sluha ne duha ni bilo več mojega brata.“

„Kdor me ni poznal — a po vseh mojih znamenjih me ni nihče poznal — kdor me je potlej videl in slišal, kako sem jadoval, kako tožil, ko sem bil to zvedel, ta je moral meniti, boljšega brata ni, na vsem svetli ne. Ali jaz hudobnež, tihotapec, radoval sem se v sercu, da sta ubojivca s poti spravila tega, ki sem ga tako sovražil. Da bi bil še boljše zakril svojo pregrého, précej sem na vse strani razposlal posle in vodil je, kako in kod naj iščejo; vedel sem se tako, kakor bi no bil mogel verjeti, da je brat umorjen. Drugi, tretji dan, čem delj tem žalostnejše sem jadoval, kar po pesti novcev sem dajal iskavcem in kazal tako, kakor bi bil, ko bi ne vém kaj, hotel zalotiti ubojivca in najti truplo, kakor sem rekel, svojega dragega brata.“

„Tako je zginil mesec. Nihče ni dvomil, da moj brat ni več živ. Dal sem, da so za njegovo dušo sv. mašo služili v vseh cerkvah, potlej sem so vernil pa v svojo domovino.“

„Sami sv. Oča so oznanili carju, kaka osoda je zadéla njegovega poslanca. Jaz sem to grozno nesrečo sporočil tudi očetu in materi. Ta list je bil zopet živ dokaz, kako mojsterski sem se znal tajiti in hliniti. Mati je umerla od same žalosti, ker je izgubila dragega ljubca, svojega pervorojenca. Oča, ki ga je bila dvojna smert poterla, gotovo bi bil tudi preselil se v večnost, ko bi ga ne bila otela želja, da bi še enkrat pred srnertjo videl svojega dediča — oh, svojega tako nesrečnega sina.“

„Prišel sem domú — oča so mi jo ves onemogel zgrudil v naročje. V mojo serce, ki ga je tako dolgo časa v lasti imelo sovraštvo in jeza, v to tu se vselili drugi gostje: pekoča vest, terpkost in skrivno gorjé. Razmnožila pa je neizrekljivo bolečino v mojej duši bolest, ki je, kar sem videl sam s svojimi očmi, tako hitro izpodjedala očetu življenje. Jaz sem podedoval vse očino imetje, ali kaj, nič me ni več veselilo na svetu. Skerbni oča me jo hotel oženjenega videti pred svojo smertjo.

Zató sem kneza Oviedova ogovoril, naj mi da svojo hčer — zasnubi jeno mojemu rajnkemu bratu Viljemu; zala, blaga Marija bi bila morala biti moja žena. Poprej sem zavidal bratu to srečo, zdaj me je pa strah bilo vselej, kedar mi je ubogi oča pravil, kaka sreča me čaka. Ali mnogo je imel opraviti dobri ura, prodno je ves dvom izkoreninil iz mene. Marija, tu angelj, njeno serce je poznalo le eno ljubezen; reva je žalovala po svojem edinem ljubljencu, zatorej ni hotela vnovič zasnubiti se; njen terdni namen je bilo slovo svetu in življenje v samostanu. Le iz ljubezni in pokornosti do svojega očeta je postala naposled moja žena. Čez poldrugo léto po bratovej smerti smo ženitvali v knežcveni gradu — jaz hudobec sem bil ženin.“

„Angelj je sicer prišel pod mojo streho, ali nebo je pobegnilo od mene. Obilo sem imel vsega, po čemur neumorno hlepí serce; ali pokoj se me je ogibal na vseli potih, koder sem hodil.“

„Obraz blagega umorjenega brata je bil povsod za menoj — po dnevi in po noči je stal in vznašal se pred menoj. Zmérom so me strašile grozne sanje. Kolikrat sem se splašil v spanji, in ves moker od merzlega potu zakrival sem si očí, da bi ne bil videl kervavih ran svojega brata.“

„Oča je umeri kmalo po svatbi, in jaz sem bil potlej gospod neizmérnega posestva. Ni bilo še leto okoli, že sem dobil hčerko; ali da-si je bila vsa hiša vesela, jaz vendar nisem vžil ne enega radost-nega trenotja. — Cesar me je obsipal z mnogimi dokazi posebne prijaznosti, toda ne ta prijaznost ne znamenite čuti, nič ni olajšalo mojega gorjé. Moja nedolžna hčerka, po licu vsa moj rajnki brat, kolikrat se mi je nasmejala, da se je tudi na moj obraz prikazal smeh — ali po vsakem takem smehu se je serce stresnilo v meni in duša se je sama sebe plašila.“

„Táko je bilo moje življenje vsa léta, od tistega nesrečnega trenotka, ko sem, nesrečni suženj svojih strasti, umoril brata, kakor je bil Kajn svojega, ter sklical na-se kletev nedolžne kervi. Moja žena, edina tolažnica, umerla je peto leto po svatbi. Hči mi je nedolžno in krasno rasla. Ali tolažba in radost ž njo ní bila veča nego žalost, ki me je spreletela vselej, kedar sem jo pogledal. To krasno dete, čem starše tem podobniše je tudi bilo rajnkemu bratu.“

„Tako je minilo dvajset let v hudej žalosti in stiski. Zdaj pa že vidim, da so za gotovo bliža moj konec. Pravični Bog me je do zdaj povsod in vselej kaznil z neprenehljivimi véstnimi grizljeji — zdaj pa se je pravične Gospodove jeze draga šiba obernila ná-me. Njegova pravica me je že našla, še nekoliko časa, pa svet starega hudobneža zagleda na morišču.“

„Danes zgodaj zjutraj sem dobil list od svojega dobrega prijatelja, vojvodovega svetovavca. Iz njegovega pisma sem za terdno izvedel, da moje grozno hudodelstvo ní ostalo na skrivnem. Razbojnika, ki sem ju bil najel pred dvajsetimi leti, ta dva so vjeli naposled. Oba so obsodili na smert, povédala sta pa tudi, da sem jaz podkupil ji, in razodéla sta, kaj sta storila pred toliko in toliko leti. Njuno razodetje so iz Rima poslali le-sem vladi. Tožba zoper mene pa neki da ni zadosti jasna, ali vendar le, to mi ne pomore. Moji sovražniki v deržavnej svetovalnici so se iskreno prijeli te prilike. Vojvoda je že beričem ukazal, naj me vjemó. če se pa ne vdam, oznanil mi je prijatelj, sklenili so, da me s tezalnico prisilijo na to, da se zatožim.“

„Ko so se beriči odpravljali na pot po mé, v tem mi je tisti dobri prijatelj sporočil po varnem, urnem poslu, kaka nevarnost mi preti. Nisem pa vedel, kaj bi začel. Vest se je razburila v meni, že sem se videl na morišču, nikjer in od nikoder ni bilo nikakega sveta no kake pomoči, kar mi na enkrat služabnik oznani, da se derhal vojvodovih beričev po cesti od lesa žene naravnost k gradu. Nisem se zdaj smel več muditi. Vernemu služabniku izročim berž hčer na skerb, planem na konja in po drugej strani odjezdim iz grada v Gent; tukaj sem menil, da se lehko skrijem kje pri kterem svojih prijateljev.“

„Ker me beriči niso našli v gradu, izvohali so kmalo, na ktero stran sem zavil. Vderó za menoj v skok. Jaz sem bežal v mesto — oni so mi bili za petami. Ker nisem vedel, kam bi ušel, pribežim v cerkev sv. Petra. Kaj se je na dalje godilo, oče moj, to dobro znaš sam. Sam Bog me je pripeljal k tebi, ti si mi otel življenje! Jaz nisem vreden, da me zemlja nosi; čutim, čas je že, da s svojo kervjo vsaj nekoliko zadostim pravici na tem svetu. Preganja me strašna kletev, kletev, ki jo kliče iz svetih nebes Abeljnova kri. Rad bi se dal sodbi v oblast, rad bi svojo glavo položil rabeljnu pod meč — ali moja nedolžna, moja krepostna hči! Oh, mojega otroka bode tlačila kazen in sramota, ki sem jo zaslužil jaz sam, njen očal — O Bog moj! ali sliši tvojo uho gréšnikov glas? Usmili so me; ugási hudobnežu življenje, in — prizanesi nedolžnej hčeri!“

Zdaj umolkne grof; od samega joka in ihtenja ni mogel več govoriti. Žal in gorje za rad velikih grehov, smertne skerbi, strah za hčer — vse to mu je stiskalo in kerčilo ubogo dušo. Duhoven Ambrož je bil ves poterpežljiv z nesrečnežem, mnogo solz mu je všlo iz oči, mnogokrat je stisnil roko ubogemu grofu.

„Sin moj!“ ogovorí napósled jokajočega grešnika, „tvoja hudobija je rés neznansko velika, ali vendar, ne obupaj zató! Gospodova usmiljenost je veča nogo so vso tvoje pregrehe. S ponižnostjo in s kesom upokojiš zopet večnega Usmiljenca in najdeš usmiljenje pred njegovim obličjem. Upaj v Boga svojega Odrešenika, in verjemi, ko bi bilo moč, da bi se ti brat oglasil zdaj-le, gotovo bi te potolažil: „Jaz ti odpuščam!““

Nobena beseda bogaboječega duhovna Ambroža ni bila zastonj, kajti on je dobro znal zaupanje buditi v grešnih. Grešnik ves skesan razpno roke, zaupno pogleda v nebo in poprosi čestitega očeta, da bi hotel poslušati grehe vsega njegovega življenja, in zgodilo se je tudi to brez vse pomude. Duhoven Ambrož poklekne prod križ nad molitvenikom, moli precej dolgo časa, potlej vzeme štolo, sede in pokima skesancu, naj poklekne k njemu in osvobodi dušo težkih grehov svojega življenja. Dolgo časa je terpela spoved, do noči. Veseli so bili te spovedi angelji Božji in nebeščanje, slavili so Božjo usmiljenost. Na bližnjem stolpu je odbilo ednajst pred polnočjó, ravno ko je duhoven Ambrož povzdignil svoj čestitljivi glas in molil sveto odvezo. Kar vlivale so se mu solze iz oči, ki so se mu žarile od same radosti, derle so ohlaženemu grešniku na glavo. Skesanec, pomirjen z Bogom, ves solzen — objame kolena Božjemu služabniku, in ker so ga zmogli neizrečeni čuti, še govoriti ni mogel. Duhoven Ambrož je stal tu tako, kakor nebeški poslanec, samega sebe tako rekoč ni čutil, od samo radosti no, ki je njegova duša veličala ž njo Odrešenika in serčno hvalo dajala večnemu Usmiljencu. Napósled se skloni, poljubi skesanca na čelo, potlej ga vzdigne in iz vroče, nenavadne ljubezni pritisne k sercu.

Skesanemu grofu je dobro na tem sercu; s sinovskim zaupanjem se pritiska k Božjemu služabniku; kakor vnovič rojen, tako hvali Boga; zahvalil se je tudi duhovnu in vskliknil: „Oče! za-povej, kar ti je drago, rad tudi grem v ognjeno peč, če je treba. Moje življenje, moja smert je v Gospodovih rokah. Po tem trenotku nočem več živéti nikomur drugemu, le Njemu samemu.“

III.Uredi

Polnoč je že blizo. Na visokem nebu so pogasnile zvézde; le mesec popolnoma sveti skozi temne oblake. V samostanu je tiho, kakor v grobu. Po mestu je potihnil hrum, tako da se vsako četert ure sliši klicarjev glas z mestnega stolpa. Ravno je odbilo tri četerti na dvanajst, ko so se odperle majhne duri v samostanu; duhoven Ambrož in grof stopita na vert. Tri ure je bil nesrečni grof v sobici pri bogaboječem menihu, ali hitro so mu pretekle in spremenile so njegovo dušo; ubogi in poterti gréšnik je pri Gospodovem služabniku našel tak pokoj, kakršnega od svojih mladih let m še čutil nikoli. Tudi strah mu je iz serca pregnal mir z Bogom. Duhoven Ambrož je z Božjo milostjo doveršil veliko delo: zemlja se ni več tresla grofu pod nogami, ali nebo je veselo skesanega grešnika. Zdélo se je skesancu tako, kakor bi se mu bil bratov glas oglasil v sercu; zdélo se mu je, da mu ta glas priča, Bog ga zopet ljubi — brat da je odpustil bratu umoritev.

Tako blage čute je imel grof, ko je bil odšel iz izbico duhovna Ambroža in stopil na vert. Šla sta po vortu k cerkvišču, kjer so trupla bratov menihov čakala vstajenja od smerti. Duhoven Ambrož je šel pred grofom, odperl zadnja vrata, s pokopališča krenil na osamelo ulico in tu je zopet svojega novega brata z očetovsko ljubeznijo blagoslovil na daljni pot. Še enkrat se je grof zahvalil bogaboječemu duhovnu; poslovil se je od njega tako, kakor se sin poslovi od svojega očeta, potlej pa se je namenil, da pojde h kteremu svojih prijateljev v mestu. Ali kakor hitro jo stopil čez prag na samotno ulico, že mu ni bilo več treba skerbéti. kod in kam bi šel. Ostalo je bilo namreč po večernem iskanji nekoliko vojvodovih vojščakov in beričev blizo samostana in pazili so na sleherno ganitje in gledali na vso strani. Tudi na ta zadnja vrata niso pozabili — in tú so dobili grofa v pest.

Grof izdere meč iz nožnice; hotel seje braniti, ali le enkrat je zamahnil; že je bil načelnik pri njem. Oznanil mu je vimenu kraljeve Milosti, da je grof njegov vjetnik, in zapovedal je, naj mu da moč. Grof se ni nič branil, kar podal mu je meč.

„Kakor je Bogu drago!“ s temi besedami se je vdal pravičnej sodbi.

Duhoven Ambrož je stal med vrati in ni mogel zatajiti globoko ginjenosti svojega serca. Pogumno stopi k zalotencu in vpraša ga z na pol derhtečim glasom, ali bi morebiti kaj rad od njega.

„Bodi oča mojej hčeri!“ poprosi grof. „Obišči, potolaži mojo hčer in skerbi zá-njo!“

Duhoven mu obljubi vse, česar ga je poprosil.

„A zdaj so pa ne bojim ječe, ni me strah morišča, ne vislic; vskliknil je serčno grof. „Gospod!“ oberne se k načelniku, „ako ti je drago, idimo!“

„No, idi v imenu Božjem, dragi sin!“ — reče na odhod duhoven Ambrož. „Bog te spremljaj, jaz te ne zapustim.“

Dobremu duhovnu se je solza zasvetila v očéh. Sklenil je roke in še nekoliko časa stal na mestu in gledal za skesancem, ki so ga vojščaki gnali. — Načelnik je bil sicer priljuden in ljubeznjiv grofu, ali vendar je imel hude ukaze zastran njega. Še to noč, précej — brez kake pomude je v Brusel odšel ž njim.

IV.Uredi

Kakor blisk, tako hitro se je drugi dan po vsem Gentu razvédela novica: grof Vladislav je zapert. Čudne reči o njem so romale od ust do ust: malokdo pa je verjel, da so slovečega, imenitnega gospoda zaperli zavoljo umora. Vojvoda Alba si je tačas dovolil kmalo to kmalo to; koliko silnih, kervavih djanj je hilo doprinesenih na njegov ukaz, zató se tudi nihče ni čudil nobenkrat, kedar so zopet koga iz kakega vzroka odpeljali v ječo ali k sodbi. Ali da-si so Vladislava častili mnogi iz tedajšnjega gospostva, meščanstva in ljudstva, šepetali so sploh, da je razznanjena vést o umoru gotovo le plašč, ki vojvoda kervave čine hoče pokriti ž njim.

Pa kdo bi dopovedal žalost, ki se jo bila vgnjezdila v grad zapertega grofa Vladislava! Družina se je na vseh vernih duš dan o mraku zbrala krog ognjišča — in serčno žalostni so se pomenkovali o čudnej osodi svojega gospoda. Nenadni utek, vésti o groznem hudodelstvu pred več leti, potlej to, da so ga minulo noč vjeli v genskem samostanu pri sv. Petru in odpeljali v Brusel, vse to je hudo razžalostilo ves dom. Otožnost in neznano gorje, ki jo terlo mlado nedolžno, milostno grofico, to jo razmnožilo splošno žalost. Padi bi jo bili potolažili domači, ali človeška tolažba ni kaj pomogla, pomiril zato jo je Bog. Pobožna mladenka se je na vseh vernih duš dan na vse zgodaj odpravila v cerkev, in ostala je v njej in molila skor do opoldne. Vroča molitev jej je olajšala poterto serce, in blagostna hči se je mirnejša vernila domu. Molila pa je skor ves popoldan. Na večer, ko so zapeli zvonovi po vsem mestu, začela je vnovič jokati. Za terdno se jej je zdelo, da zvoni ubogemu očetu. Ravno tako tudi družina. Vse je groza prevzela. Pokleknili so vsi in molili za duše v vicah, molili za nedavno še imenitnega gospoda. To je bil imeniten, čestitljiv trenotek! —

V mestu je hilo že davno odzvonilo, v gradu je bilo prebivalstvo tiho. Precej dolgo časa se ni nihče upal žugniti ne besede. V tem začujejo, da nekdo zunaj terka. Stari sluga je šel ven pogledat, drugi pak so komaj čakali, kdo je in kaj hoče. Naposled vendar pride sluga, še le čez dolgo časa. Na obrazu se mu je bralo, da je nekaj žalostnega izvedel. Da-si je starček sicer bil zgovoren in drugi da-si so ga jako radovédno popraševali, kdo je prišel v grad, sluga ni ničesar povédal, le opominjal je tovarše, naj raji molijo za vječenega gospoda.

Ko je družina vsa otožna sedéla v druge krate šumnej izbi, v tem je bil važen razgovor v sobi mlade grofice. Pozni gost, ki je bil zvečer prišel v grad, ta jo bil čestiti duhoven Ambrož od sv. Petra, ki ga je bil oča naprosil, naj gre udobrihat razžaloščeno hčer. Čestitljivi služabnik Božji je s svojo serčno zgovornostjo res balzama vlil v ranjeno serce žalostne gospodičine. Solze so jej zalivale oči, vperte na zlati križ na steni; ali v sercu se je bolj in bolj vnemala jej nada, kar je terdil duhoven Ambrož, da Bog lehko pomore tudi v teli nadlogah.

„Moj oča je nedolžen,“ djala je mlada grofica nekolikokrat. „Moj oča je dobrotljiv, pošten, ali kdo zná, kaj se mu zgodi.“

„Bog sam gleda v srce človeku,“ opomni jo je častiti duhoven. „Mi ne smémo soditi nikogar. Nadjam pa se, da sodniki ne bodo merili na osebo, temuč da bode gotovo pravična njihova sodba. A vi, draga hči, ne bojte so ničesar! Vaš oča je v Božjih rokah. Le verujte v Gospodovo miloserčnost, in Bog vam otme očeta. Naj jo karkoli, da jo nedolžen ali ne: vaš oča ostane oča, ali vi ga nikoli ne nehate čestiti in ljubiti tako, kakor so spodobi. Ljudjé se lehko ogoljufajo in po krivici obsodijo; ali zgodi se to ali to, mi se pokorno vdamo Božjej previdnosti.“

„Rada se v pokori vdam Božjemu sklepu!“ — djala je bogaboječa grofica. „Vi ste me res potolažili duhovni oče! — Bog daj, da se vse steče tako, kakor mi vi obetate in kakor sama želim. Ali vendar le se bojim, da utegnejo obsoditi očeta, da-si je nedolžen. Nekoliko vojvodovih svetovavcev je sovražnik našej rodovini, vojvoda jim pa verjame — in to me straši in bolí.“

Duhoven Ambrož je imel zoper vsako tako misel precéj dobro besedo na jeziku. Tako se jo bogaboječa grofica vterdila v svojej blagej nadi. Modri služabnik Božji je za zdaj dokončal svojo nalogo, vstal in odpravil se domu. Pobožna grofica ga je poprosila še, naj jo blagoslovi. Duhoven stegne roke nad njeno glavo in začne vroče moliti tako, da se je duša gibala v njem, v očesu pa so se mu solze jelo lesketati. Potlej je grofico izročil Božjemu varstvu, in odšel je v mesto. Stari sluga, ta ga je pa spremil.

V.Uredi

Na dan sv. Karola boromejskega precej zjutraj se v Bruselu mnogo ljudí gnjete po ulicah in po tergu. Vsi pak skoraj hité na tisto stran, k sodnjej hiši, in zbirajo se na razsežnem tergu v germade. Ali ni tu ne enega človeka, ki bi ne pripovedoval ali poslušal, kaj drugi govoré o groznem zločinu grofa Vladislava. Nekteri odmajevajo z glavami, nekteri očito nasprotujejo in zopet nekteri za gotovo terdijo, da so tega gospoda obdolžili, kako jo lastnega brata dal spraviti s tega sveta. Povsod je velik hrum. — Ljudí je vsako minuto več, in na-posled pred sodnjo hišo vstane taka gnječa, da človek ni mogel ne s silo ne z lepa preriti k velikim vratom.

Ali na enkrat se začne deliti množica, prostor delati osebama, ki hitite naprej. To je bil čestiti duhoven Ambrož s hčerjo nesrečnega grofa, ki jo je peljal v sodnjo hišo. Duhovna Ambroža so imeli v Gentu in Bruselu za svetega moža. Kar pa mlada grofica, po zimi je bivala v Bruselu, ta blaga gospodičina je bila tu znana, da je zarés angelj kerščanske poterpežljivosti in ljubezni. Tem sočutnejša so imeli serca, ko so videli ubogo plemenitnico, da v černo oblečena gré za duhovnom v sodnjo hišo, kjer bodo razglašeno, kako so obsodili njenega očeta. Ko sta skozi sočutni ljud prerinila serčni duhoven in žalostna hči, stopita naposled v sodnjo sobo.

Prostorna sodnja soba je bila v černem suknu od stropa do tal; čudno moč je imela človeku do serca. Na vzvišenem mestu je stal sodnji stol, nad stolom je visel visok križ z Odrešenikom. Pervi sodnik je bil že sedel, drugi pa so ravno sedli k njemu. Na enkrat vstane šum; čuden šepet med ljudstvom nekoliko stran od ograde je pričal, da so se jele razvijati jako važne posebnosti.

Ravno se je bila začela kervava sodba. — Grof Vladislav je pokojno stal pred sodniki. Z obličja, mertvaško bledega, mu je sijala serčnost, in dušni mir mu je gledal ž njega; bojezen in terpkost ga že ni več terla od takrat, ko se je bil pomiril z Bogom. Videl jo sicer smert pred seboj, ali ni se je bal, temuč hvaležno jo je hotel sprejeti iz Božjih rok, zato ker jo je bil zaslužil. Sodnik ga je očito in resno vprašal, kako in kaj; pa nesrečni bratomorec je neprestrašeno priznal, kako nesramno je svojega brata hotel spraviti s tega sveta.

„Hlepenje po posvetnej slavi in lakota po imetku — to me je ogoljufalo,“ odgovoril je grof. „Ta ošabna strast me je oslepila in prevzela tako, da nisem slišal svoje vesti in nisem porajtal duše, temuč da sem so okervavil s kervjo nedolžnega Abeljna. — Popisal sem ubojivcema osebo, ki sem se je hotel iznebiti; — dal sem jima denarjev — in zató dvajset lét nisem bil miren — še v spanji ne. Dokler so nisem pomiril z Bogom, tako dolgo sem ves čas pekel nosil v svojem sercu. Zdaj pa sem pokojen, spovedal sem se, a Bog, tega se nadjam, Bog mi je prizanesel — kazni so ne bojim nikakoršne na svetu.“

In ravno tačas, ko jo grof to govoril vpričo zavzetih poslušavcev pride menihs hčerjo spokornega zadolženca v sodnjo sobo. Hči je zbežala očetu v naročje — curkoma so jej solzo tekle iz oči in od samega joka je komaj vskliknila: „Oče moj!“

To jo bilo pekoče zavzetje. Po vsej dvorani so začeli glasno ihteti, celo sodniki so si otirali solze. Grof Vladislav pa, da-si jo bil globoko ginjen, vendar mu ni ne solza kanila iz oči; le tresel se je na vsem životu in vil tako, kakor je vedel in znal, da bi se bil iz rok izvil svojoj dragej hčeri. „Ljuba hči, idi od tu!“ rekel jej je, „zakaj si prišla sem, ljubka moja? Oh, hči, odpusti — odidi! Tvoj oča je hudodelec!“

„Ne govori tako, dragi moj oče!“ odverne angeljska duša. „Ko bi tudi bilo rés to, kar ljudjé govore, tvoje terpljenje ni tvoja pokora, moje solze in moja molitev ti usmiljenje izprosijo iz nebes. Dovoli, oče!“

„Oh, jaz nisem vréden, da sem tvoj oča,“ zaihtí nesrečnež.

„Jaz,“ odverne ta pravi angelj, „jaz bi ne sméla reči, da sem tvoja hči, ko bi te zapustila.“

„Oh, hčí, idi od mene. Saj ne sméš tú ostati. Ali ne véš, da je tvoj oča ...“

„Že vem vse, dragi oče! Ali ko bi tudi bil ...“


Solzo jej zapró glas. Nihče so ni upal spregovoriti; ko se pa grofica zopet oserči, oberne se k sodnikom in reče: „Gospodjo! povejte, prosim, sodbo in storite, kar pravica zahteva. No bojte se mene! Mora-li moj oča vdati se vašemu ukazu in vašoj sodbi, vda se tudi njegova hči. Bog me oserči. Jaz ostanem tu, moram ostati. Ako jo očetu odsojeno, da mora umreti, da, kdo bi mu zadnjo uro lepše postregel nego hčí sama?“

Zavoljo teh besed ni bilo ne enega očesa suhega, celó sovražnike nesrečnega grofa je le prevzelo in globoko ganilo; vzorna ljubezen blage hčeri je vsem pričujočim serca presunila kakor želo.

Zdaj nesrečnik vstane. Po vsej sodnjej sobani vstane velika lakota, ker na versti je bila poslednja sodba. Sodnik je bil resen starček. Stal je tu popolnoma prepričan; najpoprej jo povedal tožbo zoper grofa Vladislava, potlej je opomnil, da je hudodelec skrivaj in očito spoznal svoj strašni zločin. Zarad tega hudodelstva zgubí zločinec vse časti; verh tega pa mu rabelj še glavo odséka na bruselskem morišču.

Grof je to sodbo poslušal s čudno serčnostjo. Najplašnejša je bila njegova hčí. Sterpéla je do konca. Po zadnjej besedi se pa zgrudi očetu v naročje. čez nekoliko časa se zopet zavé, hotéla je z očetom oditi na morišče.

Ali nenadno stopi zdaj duhoven Ambrož po stopnicah k sodnikom in poprosi jih, naj mu dajo besedo:

„Konec je razprave, ki ste posled nje določili osodo hudodelčevemu življenju. Vaša sodba, gospodje! ta je sicer resna, ali nikakor ne pravična, kajti jaz, kar to zadeva, vém gotovo okolnost, to znam le sam jaz in ne ménim je zatajiti nikakor. Ako ste grofa Vladislava na smert obsodili zato, ker je priprave delal, da bi svojega brata spravil s poti, tedaj je vaša sodba pravična; ako ste ga pa obsodili zarad umora, moram pred obličjem živega Boga reči vam, da bi so velika krivica zgodila obsojencu.“

Zdaj duhoven za nekoliko časa umolkne. Noben sodnik in tudi nihče izmed pričujočega ljudstva se ni upal ziniti ne besedice. Po vsej sobi je bilo tiho kakor v grobu, čez nekoliko časa zopet glasno začne duhoven Ambrož govoriti tako-le:

„Gospodje! kolikor je meni znano, grofa Vladislava ste obsodili na smert, naj mu rabelj odseka glavo, ker sta ga dva ubojivca zatožila, in zató, ker je sam spoznal svoj strašni zločin. Ali ta dva ubojivca sta se ogoljufala. Brat grofa Vladislava živi še zdaj.“

„Ali brat njegov, da je živ?“ enoglasno vsklikne vse ljudstvo.

„Kaj, brat moj — živ?“ vskrikne obsojenec bojazljivo. „Za Boga živega, kje je?! Kje je, da mu padem pred noge, in predno umerjem, da ga poprosim odpuščanja!“

„Ali imate, čestiti oče, dokaze za to, da je živ — grof Filip Vladislav?“ popraša sodnik.

„Dokaz — živ, dokaz za to, sem — jaz,“ odverne menih; zdaj se odkrije in pové: „Jaz sem Filip Vladislav.“

„Tako, on je ta! To je grof Filip Vladislav! — zadone glasovi z nekterih strani po sobi.“

„Tedaj ti si moj brat!“ — zaihti grof z na pol radostnim, na pol bojezljivim glasom. Planil je duhovnu Ambrožu k nogam in na ves glas začel jokati

Tudi služabnik Božji začne jokati, sklone se k jokajoč emu bratu in hočo ga pritisniti na serce.

„Oh brate!“ vzdihne ta, „dragi moj Filip! dovoli, naj objamem le tvoja kolena. Sicer nisem vréden, da te pogledam v obraz. Odpusti nesrečnemu hudodelcu!“

„Ti si moj brat,“ odverne duhoven in stisne k sebi vzdihajočega grofa. Že davno sem ti odpustil!

„Brat mu je odpustil! Bog mu je tudi že odpustil! Kdo mar bi ga smel še obsoditi? — klicali so ljudjé z vseh straní.

Pervi sodnik, ki jo prod mnogo leti sam dobro poznal grofa Filipa Vladislava, poznal ga je zdaj, in precej je vso to čudno dogodijo oznanil vojvodi. Čez nekoliko časa je prišel prišel od vojvoda z odgovorom, in sodnik jo radosten odgovor oznanil ljudstvu. Tak le je bil:

„V imenu Nj. Milosti Filipa, kralja španskega, najviši nizozemski vladar, kraljevi namestnik in pooblaščenec razglaša, da se grofa Indriha van — Opstraten vsa kazen raztega le na en pogoj: da jutro zgodaj pred vrati sv. Gudule očito pokaže, da se kesá zarad svojega zločina.“

Z neizrečenim kričem so sprejeli to določbo vsi, slavo vpili kralju, vojvodi in grofu Filipu! —

VI.Uredi

Po bliskovo naglo se je po vsem méstu in po okolici razvedela povest o tem, kar se je bilo ravno prigodilo v sodnjej hiši. Ljudje so se razvneli: nektori so slavili duhovna Ambroža, nekteri grofa Filipa. V tem s hčerjo vred brata prideta na terg. Razognjeno ljudstvo je od same radosti verlega duhovna Ambroža hotélo slovesno vzdigniti in zanesti v vojvodovo palačo, ali pobožni božji služabnik ni hotel tega. Peš sta šla brata v palačo, neštevilna množica ljudstva pa ž njima. Vojvoda ju jo z nenavadno ljubeznijo pozdravil, grofa Viljema vzdignil od tal in resno opomnil:

„Jaz sem vam podaril le življenje, več vam nisem smel podariti, imetek in časti so po zakonu staršega brata gospoda Filipa. Te morate že zapustiti.“

„Niso mi na mar,“ odgovorí grof Vladislav. „Serčno rad se iznebim bremena, ki mi je ogrenil vse veselje na svetu, in ki bi mi bil skoro vzel tudi srečo vsega življenja. O ko bi pač nikoli ne bil poželel teh ničemurnih rečí! Oh, da ne bi bil postal nesramen ničemnik in deležnik zločincev!“

„Milost!“ odgovori Filip vojvoda in spoštljivo govorí dalje: „ne ménite, da mi je hudo po minljivej časti in po bogastvu. Postal sem Gospodov služabnik, zdaj sem duhoven menih. Iz dobrega namena sem zapustil svet že pred mnogo leti, in še dan danes se ne kesam zato. — Jaz nočem, jaz ne smem svojih oči pustiti nazaj na bogastvo. Gospod nebeški mi je dal drugo polje. Imetek in vse, kar je bilo moje, naj ima le moj brat. Ako pa bratu ni na mar to, naj vse za doto dobode njegova dobra hči.“

Duhoven Ambrož se je bil dobro doteknil bratovega serca. V nekoliko dneh se je ves spremenil. Spoznal je po milosti Božjej, česa mu je treba; sklenil je, da vse svoje življenje posveti Bogu. Zato je odkritoserčno razodel vojvodi, da hoče le še do nekega gotovega časa gospodariti, potlej pa ne več, ko hi tudi po vsej pravici njegovo bilo bogastvo.

Po kratkem razgovoru z vojvodom se poslovita in potem odideta oba — roko v roki — v svetišče sv. Petra. Z očetom je šla tudi poštena hči, z mislimi in s sercem že bolj v nebesih nego na svetu. Šli so se zahvalit Bogu v cerkev, kjer je tako očito pokazal moč svoje ljubezni in usmiljenosti.

Ves popoldan sta brata bila sama skupaj. Duhoven Ambrož je poskušal, kar je vedel in znal, da jo prepričal brata, kako ga ima rad in kako mu je veren. Še le zvečer sta se ločila: duhoven Ambrož je šel v svojo tiho izbiro, brat Vladislav pak s spokorniško tolažbo na svoj dom.

VII.Uredi

Zgodaj zjutraj, pa že mnogo ljudi vré v cerkev sv. Gudule. Mnogo jih hiti tjekaj le iz radovednosti, nekteri pa gredó molit; ali malokdo hladen gre nazaj, malokdo samoglav, brez dobrih namenov. Grof Viljem Vladislav stoji tam na vzvišenem mestu v slabej spokorniškej obleki. Kes, ponižnost in mir mu sije z obraza. S to svojo nehinavsko ponižnostjo in kesom gane vsakega; ledena serca se tajajo, grešniki se obračajo k Bogu, ker vidijo, kako je prizanesljiv in milostljiv, kako čudna in mogočna je Odrešenikova milost, redko kedaj in malokdo izmed tisoč in tisoč poslušavccv je domu šel po pridigi izverstnega govornika pri sv. Guduli s takimi dobrimi nameni, s kakoršnimi danes gredó od tega spokornika.

V tem, ko se céle kupe ljudi zgrinja pri sv. Guduli — vsakdo je hotel videti grofa v spokorniškej obleki — v tem bogoboječi duhoven Ambrož moli v kapeli žalostne matere Božje pri sv. Petru. Vstal je bil davno pred svitom in šel v cerkev; z vso svojo dušo se je zamaknil v molitev in Boga prosil za brata. Davno ob navadnej uri je odslužil sv. mašo v kapeli in potlej jo še pred poldnem šel v palačo k vojvodi. Vojvoda bi bil tudi rad izvedel osodo in čudo, kako je živ ostal sploh ljubljeni grof Filip. Serčno rad je bogomili grof Filip ustregel tej želji, vse na čast materi Božjej.

„Ne daleč od Pampilijana v Rimu,“ začel je pripovédati vojvodi, „sta planila ná-me dva razbojnika. Sunila sta me nekolikokrat v persi in ranila, potlej sla pa zbežala. Gotovo sta menila, da ne vstanem več. Ostal sem na mestu na pol v nezavednosti, pa vendar sem dobro čul, kaj sta se menila ubojivca. Prišel je po tistem poti ravno nek menih, menda poslanec Božji. Ko me zagleda, da ves v kervi ležim pri cesti, precej razsede svojega konjiča in stopi k meni. Ker je videl, da sem še živ, vzdigne me na konja tako, kakor Samaritan, in šel je z menoj v bližnji samostan. Ko hitro so mi izmili rane, posijala je zopet v meni zavédnost. Po govorjenji teh dveh razbojnikov sem spoznal, kdo ju je najel na umor. Ni mi treba pripovedati, zakaj sem po tej grozni dogodili zapustil svet. Sklenil sem, da se odrečem temu goljufivemu svetu; torej poprosim opata tistega samostana, naj me vzame vanj. Ko sem dosegel svoje želje, pustil sem brata sodbi pravičnega Boga. Vest je ubožca pekla in šcipala hujše, nego bi ga bili kaznili kaki še tako hudi sodniki ali rabeljni.“

„Ostal sem tedaj v samostanu, in opat mi je obljubil, ker bi jaz sam to rad, da svojim bratom prepove, da me nikoli nobeden ne sme poprašati, zakaj sem prišel v samostan.“

„Minulo je nekoliko let, predno sem postal duhoven. Ko sem bil že mašnik, vnela se je iz dobrih namenov v meni želja po domovini: rad bi bil blizo nesrečnega brata, zato da bi ga skrivaj opazoval in s časom njegovo dušo pripeljal na pravi pot. Razodel sem svoje namene sv. Očetu, sv. Oče pa so je odobrili in dali mi pismo na opata pri sv. Petim v Gentu. Opat me je vzel v samostan in dal mi ime Ambrož, o mojej nekdanjej osodi pa ni nič zvédel, in tudi tega ne, zakaj sem šel v samostan.“

„Zdaj pa rad zapustim svet. Že se je vresničila najgorkejša želja mojega serca na svetu. Uslišal me je Gospod — hvala zató Njegovej dobroti! — Odrešenik je uslišal prošnje mojega serca, ki sem ga sleherni dan odperl Božjemu obličju. Moj brat se je skesal, jaz pa sem mu otel življenje — poštenej hčeri pa očeta. Uslišal je Bog moje vsakdanje prošnje — moj brat je vzdihal k Bogu tako, kakor David: Skesanih in pobožnih sere ne zaveržeš, in je uslišal njegov glas.“

Vojvoda Alba je bil mož résne postave in terdega značaja, to je bilo sploh znano; ali vendar njegovo terdo sercce je ganila beseda duhovnova, ki je bil navdušen od svete ljubezni do Gospoda Kristusa. Ponosni, mogočni Alba se je čudil velikej ponižnosti in serčnej ljubezni, ki je posled nje Božjega služabnika serce oslepljenemu bratu odpustilo veliko krivico. Čudil se je vojvoda velikej kerščanskej moči, kajti ta nenavadni duhoven, še mlad, pa se je znal že tako mertviti. V vojvodovem sercu se je vnela spoštljivost do hrabrega Božjega služabnika. In ker je hotel — kolikor toliko — pokazati kako ga česti, djal mu je: če prav bi grofu Viljemu vse časti lehko vzel zavoljo tega hudega pregreška, vendar tega nikoli ne bi storil zavoljo tako poštenega brata ne.

Duhoven Ambrož se naposled poslovi, odide v bratovo stanovališče, in tu je ž njegovo verlo hčerjo vred čakal, da je spokorni brat prišel iz cerkve.

Na večer je grad van Opstratenskih grofov tako veselo oživel, kakor že davno ne. Brata sta skupaj sedela v sobi in razgovarjala se; mlada grofica se, neizrečeno vesela, ni skoro več na zemlji čutila se. Od samo radosti so vsi trije pozabili na minule nadloge.

„Meni je dobro,“ djal je brat duhoven. „Tvoja blagost je in bode studenec novih radosti mojega življenja.“

„Kaj jaz!“ odverne brat. „Tebi predragi moj angelj in oče! tebi bodem na veke hvaležen za vse, kar koli me blaži na tem svetu. Ti si mi umiril vest, ti si otel mojo čast in moje življenje, ti si me osrečil. — Po zdaj nočem več drugače živeti nego tako, kakor boš ti hotel in svetoval mi. — Vem, da bom živel po volji pravega angelja, nikoli več ne zaidem s pota, Bogu dragega.“

Tako sta drug drugemu razodevala vsak svoje vroče serce; in kakor bi se bila kosala, tako sta veličala ljubezen večne Božje previdnosti; na to nista pomislila, da jima poteče čas. Naposled so se jima nekoliko olajšali čuti, in grof Viljem je duhovna poprosil, da bi mu razodel, kako to, da je živ ostal.

Duhoven Ambrož je hotel vstreči bratovej želji ter začel pripovedati to, kar je povédal vojvodi; samo domačim je razodel nekoliko dogodkov, ki iz njih lehko spoznamo verli značaj pravega Božjega služabnika.

„Vzeli so me v samostan,“ začne pripovédati menih, „vroče sem želel, da bi svet ne izvedel hudodelstva, ki ga je v svojej slepoti učinil tisti, ki sem ga rajši imel ko ves svet. Opat mi je obljubil, da nikoli nikomur ne razodene te skrivnosti. Od njega sem tudi vse izvédel, kar se je v Rimu snovalo na moj uspeh. Čast in hvala bodi Bogu, da posled njegove milosti še nikoli nisem kopernel po kakej osveti. Ko bi se ne bil bal, da ti ostrupim vse življenje, precej bi ti bil prihitel v naročje. Ali bilo mi je do tega, da te osrečim s kako še večo dobroto; zatorej sem svojo življenje posvetil kerščanskej ljubezni in duhovskim dolžnostim. Zdaj pa sam znaš, da ni bila prazna ta moja nada. Bog je sprejel skrivno žertvo moje ljubezni in pripravil mi plačilo — tako, kakoršnega se ne bil nadjal nikoli. Iz početka so me skušnjave obhajale: skušnjavec mi je oživljal minulo življenje, ko sem imel vsega dosti in časti tega sveta. Besni zapor, terda terda obleka, hudi post, nočno bdenje — vse to se mi je časi hotelo nekako pristuditi. Ali vendar, hvala Bogu! ta boj ni terpel dolgo časa. Izverstni duhoven, ki je bil moj svetovavec in vodnik, ta jo vselej razgrnil oblake nad menoj. Bog sam mi je tolažbo lil v serce in pomilostil me, da sem studenec neizrečnih radosti našel v svojem novem življenji, v našem ostrem stanu. Neka misel se me je pa vendar lotila in ta je kalila mir moje duše: to je bil spomin na rajnkega dobrega očeta.“

Bo teh besedah je Viljem globoko vzdilmil, za roko prijel brata stisnil ga in spregovoril:

„I predragi moj brat! ko bi ti vedel, kako pogosto po noči in po dnevi sem v sanjah pred seboj imel tvoj obraz in najinega rajnkega očeta; ko bi vedel, kaka terpkost in groza me je vjedala, ko sem videl tebe v ker vi — očeta pak na smertnej postelji ...“

Revež od samega joka ni mogel dalje govoriti. Duhoven je molčal, zato da bi si brat tem lože olajšal serce. Čez nekoliko časa pa je grof začel zopet govoritit ako-le:

„Zmerom si bil v mislih očetu. Ko so umerli, imeli so te v mislili; tvoje ime so jim je treslo na ustnih še, ko se je duša ločila od telesa. Dokler bom živ, ves čas ne pozabim te posebno ure. Dragi oča so stegnili roko in položili jo na mojo glavo, blagoslovili me in s slabim, derhtečim glasom rekli: „„Viljem! ti si poslednji, edini moj otrok. Bog sam te varuj in ohranil Smert tvojega brata je pospešila mojo smert; kedar se mi prikaže njegov obraz, vselej mi je še tolažba. Še nekaj imam na sercu. Ti si ded mojega imena in vsega imenja: daj, da podedovaš kreposti svojega starejšega brata!““

„Te besede so mi presunile serce kakor meč. Padel sem na kolena, besede pa nisem mogel nobene z jezika spraviti; merzel pot mi jo orosil čelo. Zdelo se mi je, da me že smert lovi, ko so dobri oča naposled mojo merzlo čelo zaznamovali z znamenjem sv. križa, čutil sum, kako sem nevreden očetovega blagoslova, skoro bi jim bil razodel, kak hudodelcu ju njih hudobni sin.“

„Da so moj oča umerli,“ povzame duhoven, „to sem précej izvédel. Tudi sem redoma dobival sporočila o vsem, karkoli so je godilo doma, in sporočila o domovini. Očina smert je pretergala zopet eno vez, ki bi me bila utegnila nekoliko vezati na ta svet. Preterpel sem sicer nekoliko lét v ostrem učilišču našega stanú, in noč in dan sem molil za svojega brata. Ob enem se lotim bogoslovja, moji predstojniki so za dobro spoznali, da me za duhovna posvetijo. Res so me posvetili. Vnela se je v meni želja po zamorskih krajinah, rad bi bil tam sv. evangelij oznanjal divjim poganskim narodom. Ali po čudnem Božjem sklepu sem prišel v svojo domovino. Usmiljeni Bog me je pripeljal domú, zató da tu ljubega brata otnem iz grozne nevarnosti.“

„Prišedši iz Rima domu, sklenem, da se ne dam spoznati. Prišedši v Brusel še pogledat nisem šel v očin grad. Zavil sem v cerkev sv. Gudule; z molitvami sem si olajšal serce na tistem svetem mestu, kamor sem v mladosti molit hodil z očetom in z materjo. V kapeli Matere Božje sem preklečal nektero uro, klical Gospoda na pomoč in molil za-te. Neizrečen pokoj se je vdomačil v mojem sercu. — Bog sam me je razsvetlil, za terdno sem se nadjal, da dočakam lepših časov. Taka radostna gotovost, taka tolaživna mula mi je premogla serce, da se mi je zdelo: tvoje serce čutim na svojih persih. Od tu sem šel v Gent in v samostanu pri sv. Petru sem našel tiho hlagostno zavetje.“

„Večkrat bi ti bil jako rad razodel, dragi Viljem, da še živim. Ali da-si me je mnogokrat zeló gnala ta želja, vendar se jej nisem nikoli vdal. — Moja duša ju živela ob nadi, da Božja previdnost sama osnuje vse, kar pomore na dober konec. — Nekega dne sem že imel pismo, hotel sem ti oznaniti, da sem živ, in da te verno ljubim še zmerom. Ali Gospodova roka me je zaderžala in sežgal sem listek. Božji glas mi je velel, naj le ostanem v tihej samoti in ves Božjej ljubeznjivej sodbi vdan, čakam, kaj stori Gospod sam.“

„Čas se spreminja, in čas spreminja vse; moje ljubezni, dragi moj, pa ni spremenil! Čem delj tem gorkej še sem prosil Boga za-te, da bi se poboljšal, da bi te razsvetlila Božja milost, da bi so večno izveličal.“

Kakor biserji, tako so obile solze kapale boga-boječemu duhovnu po čestitem obličji. Grofu Viljemu so sveti čuti kar topili serce; hvaležno se je čudil bratovej ljubezni, ves vdan Božjej milosti. „Ti si moj angelj,“ ves razvnet vzdihne bratu na persih. „Tebi se moram zahvaliti za življenje in otetje. Ti si mo osvobodil smerti, ti si me iztergal iz večne propasti — brate, ostani, prosim te za Boga ljubega, hodi moj varuh in vodnik po zdaj ...“

Serčni poljuhci so osnovali vez nove ljubezni, poterdili ljubeznjivi pogovor obéh bratov.

Duhoven Ambrož jo nekoliko dní ostal pri bratu. Ko se je pa odpravljal nazaj v samostan, pade. Viljem bratu pred noge in poprosi Božjega služabnika, naj mu da blagoslov za njegovo namere.

„Kar sem sklenil,“ djal je, „to hočem doveršiti z Božjo pomočjó! Bog mi pomore — in brate, ti me ne zapustiš!“

Ni bilo še leto okoli, in v gradu grofa Vladislava so obhajali ženitev. Verla grofica je bila vzela nekega verlega moža. — Nekoliko nedelj potem je v samostanu pri sv. Petru v Gontu dobil stanoviti sivec meniško kapo, in duhoven Ambrož je jokal od samega veselja. Ni treba omeniti, da ta novi menih je bil — grof Vladislav.