Bratje Slovenci po Krajnski, Koroški in Štajarski deželi

Bratje Slovenci po Krajnski, Koroški in Štajarski deželi Davorin Trstenjak

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 16 (19.4.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ta vesela braternija ne bo nikdar doli,
Krajnsko-štajarska dežela tega ne privoli,
Lepo ime ‒ bratec! zdaj se ga napij!

Tako si poje štajarski Slovenec okoli žarečega vinčka, in misli na zavez lepi, s kterim je združen s krajnskim Slovencam. Lepo je ime bratec, res lepo, ‒ bratec zdaj se napij, zdaj se napij slovenski bratec, pa ne z vinam pijanšine in nemérnosti, temoč z vinam nadušenja (Begeisterung), z vinam ljubezni do domovine svoje in svojiga rodú, de tako okrepčan premišljuješ in deluješ za njegovi prid, za moč njegovo, za slavo Slovenšine, in Slovenstva. Odperli so nam presvitli Cesar očetovsko serce svoje, pa Slovenec bi ne imel ničesar prositi? O gorje takošnimu, kteri bi to le misliti utegnil! Dosti nam je treba, pa nihče se ne gane, kteri bi bil mogoč z glavo in sercam, z dušno in telesno (materialno) močjo česar se poprijeti. Vsi narodi avstrijanskiga Cesarstva, vsaki grad in gradič hiti pred prestolje Cesarja ljubezniviga, samo poldrugi milijon Slovencov je tiho, ko riba v vodi brez vsake potrebšine!¹ Nekteri goreči Slovenci vabijo s pismi, ali to je preslabo, dokler se v imenu naroda kak mogočen in imeniten na čelo ne postavi. Krajnska dežela ima domorodne žlahtnike grofove in barone, visoko poštovane škofe in drugo hvale vredno višji duhovništvo, bela Ljubljana, ali bolje rečemo ljubljena Ljubljana bogato še slovensko grajanstvo (mestjanstvo Bürgerschaft), uradnike visokopostavljene, pa ne bi se iz teh odbor povzdignil, kteri bi naše prošnje pred lice svitliga Cesarja nesel? ‒ Dobrotljivi oče želijo, otroci pa prositi nečejo, pozneje pa bomo spet gondrali, kadar bojo drugi jedli pšeničnjek, mi pa ovsenjek. ‒ Slovenci, ki veste, kaj nam manjka, če ne veste, tak razpišite skupščino v belo Ljubljano, in pokličite vse domorodne duše, in čuli bote mile tožbe, in bolečine, ki nas pečejo, in vidili rane skeleče. Gosp. Matija Majer, vredni naš domorodec v Celovcu, so v naše kraje poslali nekoliko takošnih resnično potrebnih ne prenapetih prošinj, de bi jih podpirali s podpisi, pa koliko več bi imele važnosti, de bi se natiskane razpošiljale med narod, in na čelu imele imenovani odbor (komité).

Krajnski narod, in posebno ti glava in serce naroda, krajnsko hvale vredno duhovništvo, adresiraj stališe ilirskiga kraljestva, naj se lotijo svetiga posla. Zvežite tudi naše želje v vaš snopič, nas štajarske Slovence, kterih narodna samostalnost je slabejši ko Vaša. Vi veste, kje nas tlači in stiskuje, veste tudi za mast. Pa hitro, hitro, mi tako zadnji pridemo, vse dežele so že bile na Dunaji, ali Slovenca še ni! ‒ Zdaj ali nikdar! Gorje nam, če zavolj naše nemaršine pade naša narodnost.

V Ptuji 12. maliga travna 1848.

Davorin Terstenjak, mestne in velike fare kaplan.

1) Ta nagovor je bil očitno poprej pisan, predin so Krajnski deželni stanovi svoje prošnje Cesarju razodeli in predin so se poslanci iz Ljubljane na Dunaj podali. Vredništvo.