Po livadi travni
bistra voda dere,
pa na bistri vodi
lepo dekle pere.
Prideta po stezi
h dečli dva človeka,
žvižgata, pojêta,
déklica pa veka.
Prašata popotna:
Kaj pa, duša, miješ,
in kališ vodico,
da v njo solze liješ?
Jaz pa srajce perem
dražje mi od zlata,
ena je od ljub'ga,
druga je od brata.
Ljubega in brata
so na vojsko vzeli,
na tej travni planji
Prusi ju zajeli.
Sedem let preteklo,
sedem let minulo
kar uhó ni glasa
od nikogar čulo.
Črna prst jim postelj,
zelen prt odeja,
srce moje kamen,
če se kdaj posmeja.
Za kom bi ti, duša,
dalje togovala?
Ljubega al brata
dalj obžalovala?
Ljubega, dokler bi
drugega dobila,
al za bratom vedno
bi solzice lila.
Kaj to bledeš, lajaš, –
da bi te volčico! –
Meč moj bridki, sekaj
sekaj jej glavico.
Ne, moj bratec, pusti,
kaj se boš krvavil?
Saj dekliča jezik
je resnico pravil.
Ljubega bo lahko
drugega dobila,
brata več ne, če bi
ga iz trte vila.
